,,Cujte in molite/4
Čujočnost in molitev nam prav goreče priporoča „dobri pastir" in Zveličar naš, Jezus Kristus. Zelo ste mu na sercu te dve čednosti. Z besedo in zgledom skuša nas o njih neizmerni potrebi prepričati. „Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.11 — Na več mestih nas v svetem evangeliju opominja, da naj bodemo pazljivi. Celò še potem, ko je na zemlji delo našega zveličanja doveršil in v nebesa odešel, — še od tamkaj nas opominja po svetem Petru k pazljivosti in treznosti : ,,Bodite trezni in čujte, ker hudič, vaš zopernik, hodi kaker erjoveč lev okoli in išče, koga bi požerl ; temu se vstavljajte, terdni v veri.“ — To je torej znamenje, da ni vse varno, ako ne molimo in ne čujemo-
Resnično, molitev in pazljivost ste dve zelo potrebni in lepi čednosti. Blager tisti duši, ketera jih zvesto goji. Ali združeni morate ostati, ker bi se čujočnost brez molitve vtegnila popolnoma pokvariti. To dvoje orožje nam daje skupaj naš Zveličar v roke, da ž njim sovražnika pobijamo. Mora torej res pravo in potrebno biti, ker nam je on ponuja. — Sovražnikova moč je velika in silni so njegovi napadi, ali veliko močnejši je milost bož-
— 130 —
ja, ketero nam pridobiva molitev. Na ščitu molitve se razbijejo vse sovražnikove strele in njemu samemu v glavo odletavajo.
Čujočnost združena v molitvijo, to je terdnjava, ketero sovražnik težko premaga. Žalibog pa, da svet mnogokrat molitev popusti, in samo za pazljivost mara. Čujočnosti se ne opušča tako rado, ali človek jo prav rad in celo jako zlorabi in potem čujočnost ni več čednost.
Mnogi kristijani so podobni hodobnim Judom, ki so se zelo trudili in pazili, kako bi Jezusa vmorili — iz gole ošabnosti in nevošljivosti. Koliko truda, naklepov, vmišljanja, koliko noči mar-sikedo porabi, da svoj slabi namen doseže ! On pazi in čuje
—	kaker Judje. Da bi ljudje toliko čuli in pazili, da Jezusa v sercu ohranijo in dušo rešijo, koliker truda in čujočnosti porabijo za hudobne namene, srečni bi bili. Zato se jim pa ravno tako godi, kaker zaslepljenim Judom. Zveličarja so v grob zaperli in zavoljo veče varnosti so ga še zapečatili in stražo tjakaj postavili. Slepci ! Kaker da ne bi mogel tisti, ki je sè svojo vse-gamogočnostjo čudeže delal, tudi sam oživeti in grob odpreti ter stražo v beg zapoditi ! — Tako vničuje Jezus Kristus še daudenes vse hudobne naklepe in ves trud svojih čujočih sovražnikov. Ako nočejo spoznati zdaj svoje slepote, spoznati jo bodo morali, ko bo prepozno — na dan vstajenja k sodbi.
Pravi pobožni kristijan pa ne posnema hudobnih Judov, ampak v družbi Marijini položi z Nikodemom in Jožefom Arimatej-skim sè vso častitljivostjo Jezusa v grob svojega serca.
Naše serce mora biti namreč grob Jezusov, ali prav za prav prebivališče Jezusovo, v ketero on stopa, ne mertev, ampak živ,
—	ko ga v zakramentu svetega rešnjega Telesa prejemljemo. — Ali kaker so negdaj Judje zelo pazili in trudili se, da bi Jezusa vmorili. tako se ne vtrudi sovražnik naše duše paziti, kako da bi zlezel v grob našega serca in Zve’ičarja tamkaj vmoril. In močan je ta neprijatel ; kedo ga bo premagal ? Res mnogo se je treba truditi, zvesto in neprestano moramo na vratih serca stražiti, da sovražnik noter ne vlomi. Pa čeravno je sila včasih velika, nikar ne obupaj, le „čuj in moli“. Tako delaj in bodi prepričan, da kaker je Jezus pri svojem vstajenju stražo od hudobije postavljeno na tla vergei in v beg pognal, razpodil bode tudi tvoje zalezovavce Ali čujočnost, trud in molitev zahteva od nas. „Čujte in molite".
— 131 —
To opominjevanje je zvesto spolnjeval neki redovnik, in P°stal je lep zgled čujočnosti.
• Vsaki večer je bil videti ta pobožni služabnik božji zelo vtrujen. Opat ga negdaj vpraša, od kod vender to, da se vsaki dan tako vpelia? „Oh — odgovori redovnik — vsaki dan imam toliko opraviti, da ne bi mogel sè svojimi slabimi močmi zveršiti, ftko me ne bi milost božja podpirala. Dva sokola moram domačiti, dva zajca vstavljati, dva kragulja vaditi, enega zmaja premagovati, enega leva krotiti in enemu bolniku streči11.
„Veš kaj — odgovori mu opat — to so neumne tožbe. Takih opravkov se nikomur ne nalaga, in nigdar nisem slišal, da bi v mojem samostanu bratje take dolžnosti imeli11
„Častiti oče — odgovori samostanec, — in vendei' nisem lagal. Tista dva sokola so moje oči ; z veliko skerbnostjo moram nad njimi čuti, da jim kaj ne dopade, kar bi mojemu zveličanju škoditi moglo. — Tista dva zajca so moje noge ; vedno jih moram prideržavati, da ne tekajo po škodljivih veselicah in grešnih potih. — Tista dva kragu'ja so moje roke ; vedno jih moram siliti in vaditi v delu. da morem sebe in svoje potrebne brate nasititi in okrepčati. — Tisti zmaj je pa moj jezik. Tega moram vedno berzdati, da nič nespodobnega ne reče in se v prazne pogovore ne spušča. — Tisti lev je moje serce. Ž njim se moram neprestano boriti, da se z nečimernostjo in ošabnostjo ne napolni, ampak da sv. Duh božji v njim delajoč prebiva. — Tisti bolnik le pa moje telo, ketero svojeglavao zdaj to zdaj drugo želi, in nič ne vpraša ali je zaželena stvar za pravo zdravje in večno mvljenje tudi koristna. — Vse to me vsaki dan vpeha“.
S tim odgovorom je bil opat zelo zadovoljen in vesel, da ima tako pobožnega in čujočega redovnika v svojem samostanu.

P. —n—n.
132 —
Življenje
tretjerednice svete Marije Frančiške od petih Jezusovih ran.
P. F. H.
IX.	POGLAVJE.
Marije Frančiške botra.
Pač beremo o raznih svetnikih, da so morali mnoga preganjanja in zaničevanja preterpeti v svojem življenji. Saj je to naš gospod Jezus svojim učencem tudi vse naprej povedal. Nenavadna prikazen v življenji naše svetnice je pa to, da so jej delale vse nadloge, preganjanja in obrekovanja ravno osebe. od keterih bi človek to najmanj pričakoval. V tem moramo spoznati neko posebno božje dopuščenje.
Koza Penjo žena vže večkrat omenjega kupca Pelusa, je v svoji mladosti živela prav razujzdano. Ko je stopila v zakon, pa se je zdelo, da se je popolnoma poboljšala ter postala pobožna gospa. Zato tudi p. Feliks in starisi naše svetnice niso imeli prav nič proti želji gospoda Pelusa, da sme biti njegova žena biremska botra Mariji Frančiški.
Ko se je Marija Frančiška necega dne z bratom Frančiškom pri sv. Luciji na hribu o božjih rečeh pogovarjala, jej reče ta nenadoma prav veselega obraza : „Oj, sestra, lepo darilo ti pripravlja Gospod ! Veseli se, ker boš obogatela na zasluženji pred Bogom“. Marija Frančiška se začudi in ga prosi, naj ji pove bolj na tanko, kaj misli s temi besedami. Br. Frančišek pa jej le reče:	«Zdaj zdaj boš videla o kakem darilu sem govoril"«
Bog jej je namreč hotel naznaniti po svojem služabniku kelih terpljenja, da ga sprejme ko posebno darilo iz nebes v dokaz božjega dopadajenja in ljubezni.
In res je imela precej priliko, prepričati se o tem. Stopivšo iz cerkve prične namreč obsipati s psovkami neka ženska, ki sama ni bila nič prida, in je v resnici zaslužila pridevke, ketere je dajala Mariji Frančiški
Vzrok pa je bila temu botra naše svetnice. Blagi gospod Peluso je videl, v kolikem pomanjkanji živi tovarišica Marije

— 133 —
Frančiške. Vsmilil se je sivote in jo vzel v svojo hišo, kjer je živela kaka tri leta. Potem pa jej je svetoval njen dušni vodnik p. Feliks, naj gre proč iz te hiše, ter si služi kruh z delom svojih rok, češ, da jej ko tretjerednici ne gre tako zložno življenje. In to je tudi sama želela ; zato je rada slušala svet svojega dušnega vodnika.
Ta reč pa ni bila 'šeč gospodu Pelusu niti njegovi ženi, seveda iz različnih vzrokov. Možu ni bilo povolji, ker je ž njo zgubil osebo, ki je bila se svojim pobožnim življenjem zgled vsem v hiši, posebno pa njegovi posvetni ženi. Tej pa je bilo po Mariji Felici žal. ker je ž njo zgubila zanesljivo in postrežljivo žensko, keteri je mogla prepustiti brez skerbi vse gospodinjstvo v hiši.	Zato se oba	oberneta do	p. Feliksa, naj jima jo pošlje nazaj ;	pa	zastonj je biia vsaka	prošnja. Bistro oko p. Feliksa je
berž zapazilo, da žena ne bo stanuvitna ostala. Ker pri p Feliksu nič ne opravita, oberneta se v tej zadevi do Marije Frančiške. Božja služabnica ponižno odgovori, da jej vest. nikaker ne pusti, da bi nagovarjala tovarišico k nepokorščini, ker jej spovednik gotovo ni velel tega brez vzroka, ampak ker je bil raz-svitljen od Boga. Zakaj prepričani moramo biti, da spovednike luč od zgoraj vodi k naši dušni koristi. Gospod Peluso, ko pobožen in veren mož, je bil s tem odgovorom popolnoma zadovoljen.	ne	pa tako	tudi njegova	žena. ketero je neizrečeno razkačil. Dà.	vbila si	je tudi celo	v glavo, da je Marija Frančiška
kriva vsega tega, gotovo je ona tako svetovala Zato se je čutila hudo razžaljeno, in jela slabo govoriti o svetnici ob vsaki priliki. Pa ni dolgo ostalo samo pri tem. Neki drugi dogodek je še bolj vnel njeno jezo in maščevavnost. Tudi Marija Frančiška je marveč zvedela, da njena botra z nekim mladim človekom prepogosto in preprijazno občuje.	Božja služab-
nica si je štela za dolžnost, da to naznani možu in ga prosi, naj zapreči na vsaki način to nevarnost za njeno botro. Če se tudi še ni nič slabega zgodilo, vender bi se vtegnilo sčasoma. Modri mož na to prijazno opomni svojo ženo, naj nikar več ne sprejema tistega mladeniča. Ker ga pa žena ni slušala, zapodil je necega dne sam gospodiča iz hiše in mu prepovedal daljnje obiskovanje. Zdaj je bil ogenj v strehi. YYsa j eza ženina se je razlila nad vbogo Marijo Frančiško. V svoji strasti sklene maščevati se hudo nad njo. Če je dosihdob le o priložnostih o njej
— 134 —
slabo govorila, jela jo je zdaj kar naravnost obrekovati in o-pravljati.
X.	P O G L A V .1 E.
M a rij a Frančiška po krivem zatožena pri d lili o v s k e m sodišči.
Peluzovi ženi ni bilo dovolj, da je trosila mej ljudi razne laži o Mariji Frančiški. Ko imenitna gospa je šla sama h kar-dinalju in nadškofu Napoljskemu in jo tožila, da je zaslepljena ženska, čarovnica, orodje peklenskega duha, nesramna hinavka, ki na svoj prid in dobiček slepi svet, terdeč, da se jej prikazuje naš gospod Jezus, angelj varih, duše iz vic i. t. d. Vse to pa prihaja od tod, ker ima za dušnega vodnika nekega praznovernega in neumnega frančiškana p. Feliksa, ki jej te čenče verjame in jo poterjuje v njeni zaslepljenosti. S tem se je hotela znositi tudi nad p. Feliksom.
Pred svetom jo je zvala celo nečistnico, keteri pridevek bi bil pa menda bolj njej sami pristojal. Skoraj gotovo pa je dala s tem povod tudi tisti ženski o keteri je bilo prej omenjeno, da jo je s takimi psovkami očitno napadla. Pred nadškofom pa je botra o tem seveda previdno molčala, češ, tega bi jej kar na besedo ne verjeli, pri natančni preiskavi pa bi lahko sama prišla v zadrego in sramoto.
Kardinalj nadškof Spinelli se za to tožbo sicer ni veliko zmenil, vender je vkazal župniku Ignaciju Mostillu, naj vso zadevo natanko preišče in ob svojem času njemu sporoči, kar se mu izkaže za resnico Ob enem je dotedanjemu dušnemu vodniku Marije Frančiške zapovedal, da naj dozdevno svetnico popolnoma izroči vodstvu njenega župnika.
Mariji Frančiški je bila ljuba ta naredba višjega pastirja, s čimer je pokazala, da hodi po poti prave popolnosti in svetosti. V resnici dobri kristijani slušajo namreč najraje, če je to, kar se jim veli, proti njihovim notranjim željam. Naši svetnici pa služi v tem večo čast in zasluženje, ker ta poskušnja ni bila ravno lahka, in glede na značaj tistega župnika skoraj neprevidna.
Omenjeni dušni pastir je bil namreč sicer goreč v svojem poklicu ; tudi učen je bil in vedel, kako je treba ravnati, da ločiš pravo svetost in čednost od videzne in dozdevne ; ali je imel
— 135 —
v svoji fari 30000 duš, mu toraj ni ostajalo časa, da bi se mnogo trudil z ovčico, ketero mu je poslal nadškof v poskušnjo. V svojem vedenji pa je bil nekako neotesan in robat. Tudi njegova unanjost ni bila nič kaj prikupljiva; vže njegov osorni glas je navdal človeka sè strahom Pri vsem tem pa je imel dobro in Mago serce.
Ko je Marija Frančiška zvedela kardinaljevo povelje, šla je sè svojo tovarišico Marijo Felico v farno cerkev k spovedi. Ko jo Ignacij Mostillo zagleda in spozna pravi čisto na glas : «Oj, kako lepo darilo mi je gospod kardinalj poslal ko voščilo za dobro jutro ! Pojdi in tam-le poklekni, dokler te ne pokličem !“ Marija Frančiška gre s pobešenimi očmi na kraj, ki jej ga je pokazal, in kleči, dokler je ni poklical k spovednici. Potem pa jo začne izpraševati na glas. da so vsi po cerkvi slišali, če je ona tista, ki tolikokrat vidi božje dete Jezusa ? če je tista dozdevna svetnica, ki ima čeznatorne prikazni i. t. d. ?
Na vsa taka vprašanja ni nič odgovorila, le ponižno reče : «Duhovni oče, jaz sem vboga grešnica ; in tudi te obleke ne nosim. da bi se kazala svetu, ampak le kot obleko svojega stanu!" — Spovednik pravi dalje : „Vse to izvira od tod, ker so te slabo vodili ; s teboj je treba drugače postopati ! O, to ti je „lep duhovnik", v ženski obleki, ki hodi vsaki dan k sv. obhajilu. Ti lega nisi vredna. Nikaker nočem, da bi dalje tako delala, dokler mi Bog ne navdihne družili misli !" Po teli in enakih besedah jo pervikrat poslovi, hoteč svoje poskušnje po tem načinu nadaljevati.
Mej drugim jo je pozneje pogostokrat poslal od spovednice i11 jej na glas rekel : „Le pojdi k sv. obhajilu, potem pa pridi nazaj sem!' Ko je prišla nazaj, pa jo vpraša: „Kje sibila?" „K sv. obhajilu sem bila šla', je krotko in ponižno odgovorila. „Ke-d° pa ti je rekel, da smeš iti k sv. obhajilu ?" Ko na to ni niče-ser odgovorila, jo je odpravil sè svojini navadnim izrekom. „Saj n'e boš še ob um in zdravje pripravila."
Enkrat jej je tako govoril ob velikem shodu na praznik sv. Kne. ki se v tisti cerkvi piav slovesno obhaja Ko zapazi, da gre svetnica proti njegovi spovednici, zavpije okoli stoječim na Ves glas : „Naredit,e prostor, naredite prostor ! Pustite tisto-le skozi !" Svetnica bi se bila v gnječi lahko zgubila radovednim gledavcem ali pa se nazaj vernila. Ali vesela, da more biti v Posmehovanje drugim, gre ponižno dalje in mu spoštljivo poljubi
roko. On pa jo sprejme po svoji navadi: „Si vže zopet tukaj ! Komaj sem te zagledal, vže mi je jelo slabo prihajati-1.
Se en dogodek iz časa te poskušnje ! Bilo je v veliki če-tertek. Maria Frančiška je bila prišla vže na vse zgodaj v cerkev k pobožnostim, ki se obhajajo ta dan. Po sv. obhajilu prosi svojega duhovnega vodnika, naj jej dovoli, da sme obiskati 33 božjih grobov po različnih cerkvah, kaker je imela navado ta dau vže več let. On jej to naravnost prepove : „Ravno nasprotno! ves dan moraš ostati v tej ce rkvi ! Za zdaj pojdi pred aitar in sedi na stol, ki je pripravljen za mašnika, ko ima slovesno sv. mašo, in ne smeš se geniti z mesta, dokler ti ne rečem ! Samo ob sebi se razume, da so se vsi ljudje, ki so prišli v cerkev, nadnjo zgledovali; marsikateri je dejal poleg stoječemu : „Glej, glej, nuno tam ! kam je sela ! Je li nora ali kali ?“ Ona pa se za vse to ni zmenila; saj je bila vsa zatopljena v premišljevanje še hujšega zaničevanja svojega nebeškega ženina, Ostala je r.a stolu v splošno zasmehovanje do popoldne, ko je župnik zopet prišel v cerkev. Potem jej veli, naj gre k božjemu grobu in kleči ondi namestn Marije Magdalene. ,,Pojdi,11 je djal, „in prosi Gospoda, kaker Magd alena, da ti odpusti tvoje grehe.“ In šla je brez vgovora in ostala ondi do večera.
Se drugi dokaz pokorščine je ta dan dala Marija Frančiška. Po Laškem je v štiridesetdanskem postu prepovedano vživati mleko, maslo, jajca i. t. d. Posebno ostro se tega derže zadnje dni velikega tjedna. Tudi Marija Frančiška, če tudi bolehna, se je ves post zderžala takih jedi. Popoldne omenjenega dne jej župnik veli nesti v zakristijo skledico čokolade in kos maslenega kruha Vse to jej veli povžiti v pričo njega; ravno tako jej je rekel zvečer, preden je šla domov, pojesti eno jajce. V vsem ga je slušala svetnica. Nam se to ne zdi nič čudnega. Neki pisavec njenega življenja pa jo izgovarja zavoljo te slepe pokorščine z bolehnostjo, drugače bi moral reči, da je šla predaleč v svoji pokorščini.
Poskušnja je trajala sedem celih let (od 1738—1745) torej od 23—30 leta njenega življenja. Nikdar ni kazala niti najmanjše nejevolje proti takemu ne prav lepemu ravnanju ž njo. Po preteku teh let je šel župnik sam h kardinalju, da sporoči o vspe-hu svojih poskušenj. Svoje sporočilo jc sklenil z besedami : „da jo je v vseh skušnjah našel veliko božjo služabnico in dušOi
— 137 —
ketero je Bog z mnogimi in velikimi čeznatornimi milostmi o-blagodaril."
Kardinalj je bil tega zelo vesel. Sporočil jej je po župniku samem, da ima zdaj popolno prostost in si sme izvoliti za dušnega pastirja in vodnika, koger le hoče Ker je pa ona v teh naredbah spoznala božjo voljo, ni hotela zapustiti dosedanjega spovednika. Prosila ga je, naj jej še dalje ostane vodnik. Ali on ji je rekel kmalu, da zavoljo starosti in obilnih drugih dolžnosti ne more več opravljati tega posla :	zbrala si je torej zopet
svojega starega spovednika p. Feliksa. Ko je pa ta leta 1748 vmerl, izvolila si je na svet svojega župnika, ki ga je še vedno v raznih zadevah popraševala, učenega p. Fionda iz reda sv. Dominika, ki je živel v slovesu svetosti. Le-ta je vodil njeno vest do svoje smerti leta 1760, torej skozi 12 let.
XI.	POGLAVJE
Marija Frančiška dobi od Jezusa skrivnosten perstan.
Ena posebnih milosti, ki jo je moral vsakedo od nežne Mladosti občudovati na naši svetnici, je bila njena velika pobožnost do skrivnosti božjega včlovečenja in do deteta Jezusa. Največe milosti in dokaze božje ljubezni je prejela tudi ravno na božično noč. Božična noč leta 1741 je bila, ko jo je Jezus po čudnem načinu se seboj zaročil.
Vže od otročje dobe se je vsako leto z ostrim postom in lažnimi pobožnostmi pripravljala na božične praznike skozi ves adventni čas. Ko je nekedaj na sveti večer molila v domači hiši pred jaslicami, se naenkrat zamakne. V tem stanu je jela govoriti z neko nevidno osebo. Njena tovarišica Marija Felica, ki je živela vedno pri njej, je to slišala ter se čudila, kaj se godi. Ko zapazi, da je svetnica nezavestna in se hoče zgruditi ua tla, prestreže jo z rokama in nese v njeno spalnico. Tudi tukaj so bile jaslice, ketere je Marija Frančiška sama napravila in ole-potičila. Tudi tukaj je še ostala zamaknjena in se pogovarjala z uevidljivo osebo. Marija Felica jo radovedna, večkrat vpraša, s kom se pogovarja. Pa na vsa ta vprašanja ni dobila odgovora. Še le drugo jutro, ko jej ni dala miru in jo vedno silila, naj jej pove, kaj je v zamaknjenji videla in s kom je govorila, jej ra-
— 138 —
zodene tole : V nebeški svetlobi se jej je prikazal Zveličar in jej rekel: „Moja nevesta! prišel sem te obiskat. Kaj si mi pripravila?'1 Ona pa mu je odgovorila. „Oj. kaj ti čem dati, Gospod ? Saj sem reva na duši in telesu ! I’ač pa mi Ti moreš dati vse !u
Po teli besedah je čutila v svojem sercu nepopisljivo veselje in toliko ljubezen, da je omedlela in jo je morala nesti tovarišica v njeno izbico. Tam se ji Jezus zopet prikaže in jo pozdravi. „Hvaljen bodi Jezus in Marija !“ Potem jo prime za desno roko in ji na perst natakne perstan, ki je imel podobo serca. Na njem se je lesketalo pet bliščečili biserov v podobi petih Jezusovih ran. Nateknivši jej perstan, reče prav ljubeznjivo, da si jo s tem izvoli za svojo nevesto.
Nad vse srečno devico je svitloba, v keteri se jej je prikazal nebeški ženin tako omamila, da je oslepela ter ni prav nič več videla. Njena tovarišica jo je morala drugo jutro zaroko peljati v frančiškansko cerkev sv. Lucije Tukaj potoži Marija Felica svojemu dušnemu vodniku p. Feliksu, kaj se je mej zamaknjenjem zgodilo njeni tovarišici ter ga prosi sveta. Le ta jo blagoslovi in reče, naj iz pokorščine zopet spregleda, in res, zopet je videla.
Omenjeni perstan pa ni bil telesen, zato za druge tudi ne-vidljiv. Ali ponižna Gospodova nevesta je menila, da ga vidijo vsi. Zato je zdaj nosila rokavice, da bi skrila perstan in bliščeče bisere, in se tako ognila vsaki časti in vsakemu govoijenju. Vender ta čudni dogodek ni ostal dolgo skrit. Marija Felica po ženski navadi ni mogla molčati o tem Razodela je vse zdaj tej zdaj oni prijatelici, seveda le za njo. Tako jih je mnogo zvedelo o tem dogodku.
Neka tretjerednica je pri obravnavi o njeni svetosti izpovedala, da je ob neki priliki hotela služabnici božji nalašč stisniti roko, da bi poskusila, če se perstan čuti pod rokavico ; Marija Frančiška pa je spoznala njen namen in roko vmekuila. — Ravno tako je neki mašnik izpovedal, da jo je pod pokorščino prisilil, naj mu pove o tem dogodku, keterega je poterdil tudi njen spovednik. Tudi svetnica sama je videla ta skrivnostni perstan na svoji roki samo mej osmino božičnega praznika. Potem je bil tudi za njo nevidljiv. S tem pa je prišla čez njo neka strašna duhovna temota in zapuščenost; v tem stanu ni čutila nobene dušne tolažbe.
Naša svetnica je mnogo let pozneje pripovedovala časti-
— 139 —
tljiveniu božjemu služabniku p. Frančišku Ksaverju Bianki ta dogodek tet mu razodela željo, da bi rada imela perstan enak onemu skrivnostnemu in ga nosila v znamenje zaroke z nebeškim ženinom. Služabniku božjemu je bila ta želja po volji. Zato jej je oskerbel tak perstan, in svetnica ga je nosila do svoje smerti. Vender je bil prav priprost in brez dragih biserov. Tudi po podolij se je razlikoval od onega čeznatornega, ki jej ga je v zamaknjenji nateknil na perst nebeški ženin.
Po smert’ svetnice je ostal ta perstan lastnina p. Biankija, ki ga je zapustil potem takratnemu kardinalju in nadškofu napolitanskemu kot dragocen spominik na svetnico, ki ga je neke-daj nosila.
XII.	P O G L A V J E.
Smert matere in p. Feliksa; beg iz očetove hiše.
Do zdaj je imela naša svetnica vsaj dva človeka na zemlji, ki sta imela pravo in resnično sočutje do nje v vseh križih in težavah, ki so jo zadele.
To je bil častitljivi njen dušni vodnik p. Feliks, če tudi jo jo je vodil po terdi poti. in pa njena ljuba mati. Oj, kolikrat je ta blaga žena bridko jokala zavoljo gerdega ravnanja sirovega očeta s pobožno hčerjo ; saj je bil to pač najtežji del terpljenja in žalosti, ki jo je njej sami prizadeval.
Vedno jo je branila, če tudi je morala potem sama čutiti njegovo pest.
Od leta 1745—48 je Gospod obiskal Marijo Frančiško še z raznimi boleznimi, da jo očisti v terpljenji, kaker se čisti zlato v ognji. Vender vse to ni vzbudilo v očetovem serci nobenega vsmiljenja z vbogo terpinko. Naredila se jej je rana. raku podobna. Zdravnik jo je moral z nožem izrezati, kar jej je delalo hude bolečine. Pri tem se je pokazalo, da je bila kri vže zelo ostrupljena. Pogostokrat je terpela tudi hudo klanje in terganje v želodcu, bolezen, ki jej je ostala do smerti. Posebno hude bolečine pa jej je delal kamen. Vender je od te bolezni ozdravela na enkrat, prav po čudežu. V vseh teh boleznih jej je stregla le ljubeznjiva roka materina. Sestre so se indo menile za vhogo terpinko Mesca svečana leta 1748 jej je Bog vzel še to podporo.
Prav spodbudno je slišati, kako ljubeznjivo je stala po-*
— 140 —
božna liči na strani vmirajoči materi. Sicer je bila sama tako hudo bolna, da se je komaj deižala po konci. Pa, ko sliši, da je materi hudo, zbere vse svoje moči, da se privleče do materine postelje. Od tega trenotka se ni genila od nje. Vsem, ki so obiskovali bolnico, so prihajale solze v oči, ko so slišali in videli pobožno hčer, kako je pripravljala mater na odločilni trenotek. Priporočala jo je blaženi devici Mariji, arhangelju Mihaelu in drugim svetnikom. S tem je vsaj nekoliko na veliko veselje vmirajoče povernila dobri materi za terpljenje, ki ga je morala od sirovega moža zavoljo nje prenašati.
Ob zadnji uri napenja hudobni duh vse moči. da bi dušo dobil v svojo oblast, ker vé daje to zanj poslednja prilika. Tudi v sercu vmirajoče matere je budil nejevoljo in jezo do njenega moža, ker jej je prav živo stavil pred oči vse, kar jej je storil žalega v življenji. Zato je prosila pobožno hčer, naj skerbi, da oče več ne pride k njeni postelji. „Bojim se“, je rekla, „da nimam dovolj moči, da bi ohranila poterpežljivost in mir v trenotku. v keterem mi je oboje tako potrebno
Marija Frančiška obljubi ter gre za to za nekaj trenotkov v stransko izbo. kjer so bili oče in sestre, da ga tam zaderži. Materi se je zdelo, mej tem, da stoji njen mož pri postelji ter jo trapi po svoji stari navadi. Svetnica sliši vmirajočo samo sè seboj govoriti : „Prosim te, pojdi proč od moje postelje ; ne pospešuj mi smerli, dokler ni božja volja. Zdaj moram misliti na svojo dušo. Saj sem ti zdavnaj iz serca vse odpustila. Še celo hvaležna sem ti, ker si mi, kaker upam, primogel, da sem si nabirala zasluženja za nebesa1*.
Ko je slišala svetnica tako govoriti, gre hitro zopet k vmirajoči materi. Ta pa ji pravi: „Glej jo nepokornico ! Prosila sem te, da ne pusti očeta k meni. Obljubila si mi, pa drugači sto-rila“. — Svetnica je precej spoznala, da je bila to skušnjava hudobnega duha, ki je hotel mater s takimi podobami zapeljati k nejevolji. Zato ni na to prav nič odgovorila ; le podobo Matere božje je sè živo vero na glavo položila vmirajoči in berž so skušnjave nehale, vmirajoča je postala mirna in vesela, ter je kmalu potem zaspala v Gospodu. Marija Frančiška se je bridko razjokala in se kar ni mogla ločiti od mertve matere.
Skušnjave, s keterimi je peklenski duh mamil vmirajočo, pa kažejo, kako neprevidnd je, če k vmirajočemu hodijo osebe, s keterimi je, — če tudi vže pred leti — živel v grešni ljubezni
— 141 —
ali pa v jezi, sovraštvu in prepiru. Če menijo, da je potrebno Prositi bolnika odpuščenja, naj to store po družili; same pa naj le molijo za vmirajočega.
Komaj so izročili truplo rajnice hladnemu grobu, vže je začel vdovec misliti na novo ženitev, če tudi je bil 60 let star in imel štiri odrasle hčere. Izbral si je neko mlado žensko, o keteri ni bilo kaj prida slišati. Tudi brez premoženja je bila. Vže na Pol blazen je zdaj zahteval oče, naj vzame Marija Frančiška vse tri sestre k sebi in naj skerbi zanje, češ, da se bo mogla nova gospodinja tem prosteje gibati po hiši. Marija Frančiška spoštljivo odgovori, da tega ne more nikaker storiti, ker živi sama le ob milostinji dobrih ljudi in je vedno bolehna. Vender bi bile te besede malo pomagale, ke bi druge tri sestre ne bile same šle k nevesti v hišo, kjer so ji popisale s prav živimi barvami svojega očeta in srečo, ki jo ima pri njem iskati. To je nevesti in njenim starišem odperlo oči, da niso hoteli več slišati o tem zakonu. Marija Frančiška pa ni vedela o tem prav nič. Vender jo je zadela zopet vsa krivda, češ, da je ona. našuntala nevesto, da se je skujala. Oče je zopet zdivjal proti nji ter jo trapil na vse niogoče načine. Necega dne pa jej reče ves v penah od jeze : «Ker ti nadškof noče ali ne more muh izbiti iz glave, grem pa sam v Rim, da te zatožim samemu sv. očetu papežu41. Vže pol blaznemu možu je bilo vse mogoče. Res se pripravi, oskerbljen sè vsem potrebnim, na pot v Rim. Marija Frančiška se je mej tem zaperla v svojo izbo ter molila za očeta in za se. Tretji dan sliši mej molitvijo trikrat besede: „Marija Frančiška! beži, beži iz te hiše !“
Ko še sama mej seboj premišljuje, kaj bi pomenile te besede, pride v hišo frančiškan p. Saljvator, ki jej je bil poleg njenega spovednika svetovavec v dušnih zadevah. Njemu torej Pave, kar je slišela ; on pa je imel ta glas za opomin iz nebes ; zato jej veli, naj nemudoma zapusti hišo. On je tudi poskerbel, da jo je vzel pod streho neki prileten in pobožen kupec, ki jo Je vže več časa dobro poznal.
In res je bilo prav, da se je Marija Frančiška vmeknila iz Miše ! Še tisti večer je prišel oče domov. Ker ni imel potnega lista, ga niso pustili preko meje. To ga je še bolj razkačilo. Bog zna, kaj bi bil storil v svoji blaznosti in jezi sè hčerjo, ke bi j° bil še dobil v hiši. Božja previdnost pa je od svoje zveste služabnice odvernila to nevarnost. Ali s tem, da je zapustila oče-
— 142 —
tovo hišo, si je nakopala drugi križ na rame, kaker bomo kmalu videli.
Proti koncu leta 1748 je Gospod poklical v boljše življenje tudi njenega dušnega vodnika in spovednika p. Feliksa, kije svetnico vodil skozi celih 17 let po poti popolnosti. Bridko je jokala tudi po njem in goreče molila za njegovo dušo.
Ošabnost in ponižnost.
„Pazi moj sin. da ošabnost nikoli v tvojih mislih in besedah ne zavlada ; zakaj ona je začetek pogubljenja." (Tob.)
Bog je vse dobro in prav naredil, vse popolno vstvaril, ker je On sam neizmerna popolnost. Od kod pa izvira greh, zlo in nered ? Taka in jednaka vprašanja so se že brezštevilnokrat sta-. vila in tudi tolikokrat se je odgovorilo na nje. Le redko je pa gdo na kratko pravo zadel. — Glavni vzrok, vsega in vsakega zla je ošabnost, napuh.
Kaj pa je ošabnost? Ošabnost je želja čislan in čez druge povzdignjen biti, vladati in neodvisen od vsakega živeti.
Veliko nebeških angeljev je bilo zaverženih. Zakaj ? Ker so bili ošabni. Naši pervi roditelji v raju so postali nesrečni in tudi mi po njih. Zakaj? Ker niso slušali. Zakaj pa niso slušali? Ker so bili ošabni. Kajn je vbil svojega brata Abeljna, ker mu je bil nevošljiv. Pa zakaj mu je bil nevošljiv ? Ker je bil ošaben iu ni mogel terpeti, da je bil Abelj bolj ljubljen kakor on. Zavoljo ošabnosti tudi ljudje pred vesoljnim potopom niso hoteli pokore delati. Pri zidanji babilonskega stolpa je Bog ljudi kaznoval, da jim je zmešal jezik, ker so iz ošabnosti zidali. Kolikokrat je Bog izraelsko ljudstvo kaznoval, ker je bilo ošabno in ni hotelo njegovih zapovedi spolnovati. Kolikokrat, rekel bi skoraj zmiroffli so nastale kervave bitve in vojske samo iz ošabnosti ; ta kralj je hotel več veljati kaker oni, tukaj in tam se je ljudstvo vzdignilo in ni hotelo svojemu kralju pokorno biti. — Od kod tedaj toliko zla iu hudega, če ne iz ošabnosti, iz napuha ? Zakaj je toliko nesloge in prepira mej družinami in v družinah ? Ker ošabnost njih serca vlada. Zakaj noče toliko ljudi nič verjeti, ne v cerkev hoditi, ne božje besede poslušati in sv. zakramentov prejemati ? Ker so polni ošabnosti. Vse krivti vere so nastale i*
— 143 —
ošabnosti. Mohamed je svojo vero vpeljal in jo z mečem in ognjem širil, da bi bil čislan na svetu, da bi ga vsi kaker velikega preroka častili. Luter je od katoliške cerkve odpadel, ker se ni hotel rimskemu papežu pokloniti, ker ni hotel slušati, ker je bil ošaben
Tudi nečistost, akoravno nima nič opraviti z ošabnostjo, ni nič druzega kaker nasledek ošabnosti. — Kratko : mati in gospodinja vsakega in vsega zla, posebno greha je ostudna ošabnost in gerdi napuh.
Kaker je pa ošabnost začetek pogubljenja, tako je ponižnost začetek blagra in sreče. Ponižen pa še ni tisti, ki se pusti vsakemu ravnati, ki je vsakemu podložen, ki vsakemu vse verjame in vsakega sluša. Beseda „ponižnost“ je sicer povsod znana, ali le redki so, ki jo v pravem smislu rabijo. Prava kerščanska ponižnost obstoji v tem, da smo si svesti, da smo od Boga prejeli vse dobro, bodi si telesno bodi si dušno, ter bodemo o njem movali enkrat račun dati, in da je naše premoženje samo slabost in vboštvo. Gdor tako ravna, ta je ponižen, le ta bode Boga in predstojnike v časti imel in bližnjemu ne bode nikoli zopern.
(Konec prih.)
KRATEK NAUK
o vzvišenosti, potrebi in koristi svete maše.
Po sv. Leonardu Portomavriškem.
(P. A. F.)
II. Poglavje.
Kratek in pobožen način, kako biti s koristjo pri sveti maši.
Kaker sem spredaj v nauku omenil, je bil sveti Krizostom te misli 1), ketero je za dobro spoznal in poterdil tudi sveti Gre-£°r v četertem dvogovoru, da, keder mašnik mašuje, se odpro *)
*) Homil. 5. de incomp. Dei Nat.
— 144 —
nebesa in prihajajo dolu iz raja cele trume angeljev k sveti daritvi. In sveti Nil j opat, učenec imenovanega svetega Janeza Krizostoma, zaterjuje, da je videl, keder je maševal sveti učenik (Krizostom), okoli oltarja veliko množico teh nebeških duhov, ki so pomagali cerkvenim služabnikom pri tem svetem opravilu. Glej, tu imaš naj bolj pripraven način, kako biti s koristjo pri sveti maši: pojdi v cerkev, kaker bi šel na Kaljvarijo in vedi se pred oltarjem tako, kaker bi stal pred božjim stolom v družbi svetih angeljev. Glej tedaj, kako ponižno se moramo vesti, s kakim spoštovanjem in kako pazljivostjo moramo biti pri sveti maši, da nam bo prinašala korist in blagoslov, keterega deli Bog navadno tistemu, ki časti s pobožnim obnašanjem tako svete skrivnosti.
O Hebrejcih beremo, da jih je bilo občudovanja vredno gledati, ko so opravljali daritve stare zaveze, pri keterih niso darovali drugega, kaker vole, jagnjeta in druge živali, in kako pazljivo, spodobno in tiho je bilo ljudstvo pri teh daritvah in dasiravno je bilo pričujočih brez števila ljudi in čez sedem sto duhovnikov, ki so darovali, se je vender zdelo, kaker da bi ne bilo nikogre v tempeljuu. ker ni bilo slišati naj manjšega ropota, da še celo zdilia ne. Ako so bili pa ti tako spoštljivo pri daritvah, ki niso bile naposled uič drugega kaker sama senca in priprosta predpodoba naše daritve, kako tiho, pobožno in pazljivo je vredna da smo pri nji sveta maša, pri keteri se daruje za nas samo brezmadežno Jagnje, Beseda božja ? To je dobro razumel slavni sveti Ambrož, ki se je, kaker pripoveduje Cezarij, ‘) mej mašo, prebravši evangelij, k ljudstvu obernil in spodbujevaje vse k pobožni zbranosti nakladal jim popolno molčanje, da ne bodo samo berzdali jezika tako, da ne spregovore naj manjše besedice, temuč je hotel po verhu, da naj zaderžujejo kašelj in vsaki natomi šum. In res so ga poslušali in vsak, ki je bil pri njegovi maši, se je čutil presunjenega od svetega strahu in je bil v sercu ginjen, ter je imel od svete maše velik sad in po-množenje milosti.
Tu imaš razlagan načert celega pričujočega delca, s keterim ne mislim druzega kaker razsvetliti ingeniti blagovoljnega brav-ca, da se goreče poprime vaje in načina pri sveti maši biti kaker se bo tu popisalo. Ker so pa razni načini in vsi so pobožni in sveti, koliker jih je do zdaj razloženih, kako je treba biti pri sveti maši, kaker se vidi v raznih zato spisanih bukvicah ver-
') lib 1. Mirac. c. 40.
— 145 —
nini v velik dobiček, zato te nočem siliti, temuč ti prepuščam, da si sam izbereš, kar ti bo bolj všeč in kar se bo zdelo tvoji pobožnosti in zmožnosti bolj primerno, jaz bom opravljal samo službo angelja variha, ker ti bom povedal to, kar ti bo dalo naj več dobička, to namreč, kar more biti po moji slabi pameti za te bolj koristno in menj težavno, zato bom razdelil te načine v tri verste.
Pervi način, kako biti pri sveti maši. je teli, ki z bukvi-cami v roki spremljajo mašnika z naj večo pazljivostjo v vsem, kar dela. Pri vsem, kar stori, molijo dotično ustno molitev, ki jo imajo v bukvicah, in tako so pri maši. da berejo cel čas. In ni dvojbe, da, ako branju pridružijo premišljevanje teli presvetih skrivnosti, je ta način jako izversten in ravno tako tudi zelo rodoviten. Ima pa svojo težavo, ker moraš paziti mej mašo na vse obrede, ketere opravlja mašnik. in potem gledati v bukvice, da izmoliš molitev, ki se nanaša na dotično skrivnost ; to pa ni malo težavno in mislim, da jih le malo ostane stanovitnih in ne zderžijo dolgo pri tem načinu, dasiravno je zelo koristen ; naš duh je namreč slab in se prav lahko naveliča paziti na toliko različnih dejanj, ketera opravlja mašnik pri oltarji. Keteremu pa vgaja in duhovni dobiček prinaša, naj se ga le derži, zakaj tak trud ne bo brez dostojnega plačila pri Bogu.
Na drugi način so pri sveti maši tisti, ki ne rabijo molitvenih bukvic in ničeser ne berejo mej sveto daritvijo, temuč dušne oči oživljene od svete vere vpirajo v križanega Jezusa in naslonjeni na drevo svetega križa tergajo ž njega sadje sladkega premišljevanja in ves ta čas prebijejo pobožno v duhu zbrani premišljujoč svete skrivnosti Kristusovega terpljenja, ki se pri tej daritvi ne predstavlja samo, ampak tudi skrivnostno opravlja. Ti. imajoč svoje moči zbrane v Bogu, gotovo obujajo junaška dejanja vere, upanja, ljubezni in drugih čednosti in zato je brez dvojbe ta način biti pri sveti maši veliko popolniši od pervega in tudi slajši in prijetniši, kar je skusil neki dober redovnik lajik, ki je večkrat djal, da on mej sveto mašo ni bral kaker tri čerke. Perva je bila černa, to je premišljevanje svojih grehov, ki ga je pripravljalo k sramovanju in kesanju, in to je premišljeval od začetka maše noter do darovanja. Druga čerka je hila erdeča, to je premišljevanje Jezusovega terpljenja, prevdar-jajoč predrago Kri. ketero je prelil Jezus za nas na Kaljvariji, ko je preterpel tako grenko smert, in to je premišljeval do ob-
— 146 —
liajila. Tretja je bila bela, zakaj, ko se je obhajal mašnik, se je tudi on v duhu zedinjeval z Jezusom v svetem obhajilu, ker se je duhovno obhajal, in potem je vtopljen v Boga premišljeval slavo, ketero je upal kaker sad te božie daritve. Ta prostak je bil pri sveti maši z veliko popolnosto in jaz bi hotel, da bi se vsi naučili od njega tako visoke modrosti.
1.	Marija je bila kraljevega rodu; vender si je izvolila stan poslov. Izvoljena v mater božjo, po angelu pozdravljena, pravi taisti hip : glej, dekla sem Gospodova. Ponižno se imenuje deklo ali služabnico, ona, kraljica nebes, povzdignjena nad angele, najblagoslovljeniša mej stvarmi. Kaker Izveličar ni hotel, da se mu streže, tako tudi mati njegova ne. Ime «dekla» je Marija povzdignila in počastila; «dekla» je toraj častito ime. Dekla si; prav ! vesela bodi. ker nosiš Marijino ime. Ne sramuj se tega imena, ker je to ime častitljivo. Ime «dekla» naj ti ne bo v po-nižauje, ampak v ponos in slavo, v veselje in izveličanje. Noben stan nima tega imena, le tvoj ga ima.
2.	Marija otrok je služila v templju, ter izverševala vsa opravila, tamkaj potrebna. Ko je bila veča, je bila doma pri stariših za deklo. Pozneje je služila Izveličarju in njegovemu krušnemu očetu. Ni dala, da bi ji stregli, sama je stregla drugim. Nigdar še nismo slišali, da bi bila imela sveta družina v Nazaretu hlapca ali deklo. V izbici v Nazaretu Marija sama vse opravlja, pospravlja, pometa, pere, kuha. Nikoli nima praznih rok. Kako je vse čisto in lično, vrejeno in porazdeljeno : vsako delo o pravem času, in vsaka stvar na svojem mestu. To ti je zgledno gospodinjstvo !
3.	Poglej v Marijino serce. Vse dela iz čistega namena. Vse stori v čast božjo iz ljubezni do Boga, ker Bog tako hoče. Dela pa moli, moli pa dela, vsako delo ji je molitev, dar božji-
(Dalje prih.)
K e r š è a n s k hn pošlo 111.
7.	Dekla Gospodova.
— 147 —
Kako tiha in ponižna, skromna iu zadovoljna, krotka in rado-voljna, vdana in blagovoljna je ta dekla božja ! Vedra je, keder težko dela, keder je trudna in slaba, v terpljenji: in žalosti. Kako je sramežljiva v pogledih, previdna in čista v besedi, vedenja pa tako ljubeznivega, prijaznega, plemenitega ! Res, oua je pravi zgled poslom.
4.	Marija je z drugimi pobožnimi ženami služila svojemu sinu, in vbogim ribičem galilejskim. Po sinovi smerti je služila sv. Janezu. Služila je vse svoje življenje. Zato je poslom zgled za vse njih življenje. Morda služiš že od mladega pri tujih ljudeh, pri nepremožnem gospodarju, zmirom moraš služiti. Marija ti bodi zgled, podoba, tolažba, spodbuja, podpora iu moč, okrepilo iu pomoč.
8.	Jožef pobožni tesar.
1.	Izveličar si je izvolil skerbnika. Iz keterega stanu? Izmej plemenitašev jeruzalemskih ? izmej imenitnikov in mogočnjakov judovskih ? Ne ! Gospodov skerbnik je bil tesar, mož delavskega .stanu. V potu svojega obraza je sv. Jožef tesaril, in z žulja-vimi rokami je živil družino. To je bilo težko in hudo. Jožef ni tergovai na debelo, ni pošiljal blaga na ladjah v zamorske kraje. Mali rokodelec je bil, ki se je v delavnici trudil od jutra do mraka. Nima mastnega zaslužka, le toliko mu kaplje, da izhaja. Saj si ga že videl uamalanega : žago ima pri sebi, šestilo, pa kot-nik ali oglomer. In ta vbogi tesar je bil pri Bogu v toliki časti, pravi s. Frančišek Šaleški, da mu je zaupal mater božjo in svojega sinu.
2.	Pojdite k Jožefu, posli ! On vam je zgled. On je posebni varih delavnega in služnega stanu. On je bil rednik sveti družini, in tudi zdaj je ljubezniv skerbnik poslom. Nosi delavska znamenja: žago, šestilo, oglovnik, pa derži tudi lilijo v roki. Kaj pomeni ta ? Jožefova lilija pomeni : pravičnost, zvestobo, resničnost, poštenost, zlasti pa čistost — to so najpotrebuiše čednosti služabnega stanu.
3.	Posli, hodite k Jožefu iu učite se od njega čednosti, poslom potrebnih. Prosi ga, naj ti jih pridobi, ako si jih izgubil. Ti si morda nepravičen, nepošten, lahkomišljen, lažnjiv, nezadovoljen, nepokoren, v prepovedanem znanju, ti si na kraju prepada — berž pojdi k Jožefu. On naj ti bo svetilo in krepilo, pri-prošnjik in rešnik.
148 —
9.	Apostolji in svetniki.
1.	Gospod si je izvolil apostoljev, ne izmej velikih duhovnikov in pismarjev, ne izmej bogatih saducejev, ampak iz delavskega stanu. Delavci so bili, ribiči, ki so delali ne le po dnevi, tudi ponoči. Gospod je našel Petra pri Tiberijskem jezeru, mreže peročega. In ko mu reče Gospod : odrini na globoko, in verzi mreže, odgovori mu Peter : Gospod, vso noč smo lovili, pa nismo nič vjeli. Keder ni bil čas ribištvu, so doma mreže popravljali, pletli, na vertu ali na polju delali ali pa so hodili drugam na delo. S. Pavel, iz imenitne, rimske rodovine, in ob enem učen mož, je tudi delal z lastnimi rokami.
2.	Neki Onésim je služil pri gospodarju Filémonu v Kolo-
šah. Onésim ni bil, kaker bi bil moral biti. Zato jo potegne od Filemona, pa gre v Rim. Tu se seznani s sv. Pavlom. Pavel spreoberne tega posla, in odslej je zvesto služil svojemu novemu gospodu, s. Pavlu. Apostoli je vedel, da je Onésim pobegnil svojemu gospodarju, žato ga ni hotel obderžati brez znanja njegovega gospoda, ter hlapca pošlje v Kolose Filemonu nazaj, s pismom na gospodarja. V pismu je bilo pa to le : «Prosim te za svojega sinu Onésima, ki sem ga v ječi pokristijanil, ki ti je bil nekedaj nekoristen, ki je pa zdaj koristen tebi in meni. Pošiljam ti ga nazaj ; sprejmi ga, kaker bi bil jaz sam. Rad bi ga bil ob-deržal pri sebi, a brez tvojega dovoljenja ga nisem. Pobegnil ti je bil za nekaj časa, da ga nazaj dobiš za zmirom, ne sužnja, ampak preljubega brata... Ako me imaš za njegovega tovariša, sprejmi ga, ka-
ker mene. Ako te je kaj oškodil, ali ako ti je kaj dolžan, deni na moj račun. Jaz Pavel — to pišem s svojo roko — poplačam zanj. Pisal sem ti, ker upam, da boš storil tako. Vem, da boš storil še več, kaker pravim. — Vidite, posli, kako se je veliki apostolj potegnil za borega sužnja ? Ni ga zavergel, ker je ušel svojemu gospodu. Podučuje ga, spreoberne ga, hoče mu plačati njegove dolgove, ter je porok z lastnoročnim pismom, Pavel, v ječi, vkle-njen. To je večen zgled, kako je ravnati sè zabredlimi posli.
3.	Svetniki so ljubili in spoštovali stan poslov. Rimski poveljnik Evstahij je šel za vertarja, ko se je bil pokristijanil. Kri-spin in Krispinijan sta delala vbogim črevlje in evangelij oznanjevala. Pobožni Lovrenec je delal 40 let v kuhinji, in tam se je posvetil. Svetega Bonaventura so, ko so mu prinesli novico, da je
— 149 —
°d papeža izvoljen za kardinalja, našli v kuhinji, posodo pomivajočega. S. Alojzij, dasi knežje kervi, je opravljal zmirom najnižja dela. S. Janez od Boga je iskal vbogih in zapuščenih poslov, ter je zanje skerbel in delal. Ne mogel bi nehati, ke bi hotel sè zgledi svetnikov dokazovati, kolikanj so vsi ljubili stan poslov.
10.	Stan poslov je zaslužljiv in poln čednosti.
1.	Kedor služi v pravem duhu, nasleduje Kristusa, hodi za ■Marijo, posnema Jožefa, dela po zgledu apostoljev in svetnikov, Je v stanu, od Boga najbolj varovanem, češčenem, ljubljenem, v keterem si more nabrati veliko zasluženja. Keder prav služiš, zmirom izpolnjuješ zapoved ljubezni do bližnjega. Karkoli bližnje-mu storiš, za to dobiš pri Bogu plačilo, in ke bi bil le požirek hladne vode. Dan vesoljne sodbe boš prašan zlasti po delih ljubezni do bližnjega. Ke bi ti svoj dobiček prav poznal, ti bi vsa svoja dejanja, tudi najmanjša dela, z dobrim namenom — spreminjal v čisto zlato, ki bo težko potegnilo na tehtnici božji.
2.	Stan poslov je vir mnogih čednosti. So čednosti, keterih si najboljše, najlažje, najpogostniše pridobiva — posel. Kedor •‘‘luži, mora biti ponižen. Stan poslov je torej stan ponižnosti. Kedor služi, mora svoje misli in besede in dejanja drugemu Podvreči. To zahteva ta stan. Kedor svojo voljo drugemu podlaga, ta berzda svojo napačno voljo. Kakošen pa je človek v mladosti ? viharen, kljubljiv, termast, svojeglaven, ves napačen. Pii gospodarju ali gospodi opravljaš najnižja dela, odrivan si in Preziran, ne vedo ti hvale za tvojo pridnost in zvestobo, storiti moraš kaj neprimernega ali nepravega, in nazadnje si po nedolžnem oštet — vse to, dragi moj, ako prenašaš iz višega namena, iz ljubezni do Boga in do bližnjega, češ, Bog in drugi imajo tudi dosti poterpljenja z menoj : vse to je ponižnost, ponižnost Pa je podlaga vsem čednostim. Noben stan nima take dobre Sole ponižnosti.
3.	Kedor služi, mora biti pokoren. Ti moraš bolgati 2daj in potlej, o pravem in nepravem času, proti svojemu boljšemu prepričanju. To stori hitro, tu delaj počasu, tukaj delo začenjaj, tamkaj ga puščaj, pridi in pojdi, bodi povsod, kjer te kličejo in trebajo. Vidiš, ako vse to storiš iz višega namena, takrat Se vadiš v čednosti pokorščine, nabiraš si zasluženja. Podoben si
— 150 —
svojemu Izveličanju in njegovi materi. Podoben si redovnikom, svet zapustivšim ki so se zavezali z obljubo pokorščine. Tvoj stan, tvoja služba te sama napeljuje k tej lepi čednosti. Tvoja služba je šola pokorščine
P. Celestin Fošner,
duhovnik 1. reda sv. Frančiška pri Sv. Trojici
v Slovenskih Goricah na S t a j a r s k e m.
(Dalje I
Gašpar najde dobro stanovanje pri stari hišnici grajščine na Bitnavi (Vindenau). Dobro mu je tam bilo ; ona je bila zelo pobožna, in mu je bila kaker mati Ker mu jè bilo le malo plačati, je moral vsaki dan žemljo in ki uh iz mesta prinesti; bilo je več kaker uro hoda. Vender je bil Gašpar prav vesel, svojo že piravo materino obutalo izzuje, in veselo žvižgaje in prepevaje k svojemu stanovanju pride.
Kedar ni toliko za nesti bilo, je tudi gredoč, kaker neke-daj v Konjicah, jagode in gobe nabiral in v mesti prodajal, in si zato šoljske reči kupil. V sili je tudi veverice in ptiče lovil in prodajal. Dobro porabil je pa vsaki čas. Zelo potrebno je za zdravje v čisti vodi se kopati ; tudi to je storil Gašpar v Hit" navskem velikem ribniki, ali v nevarnosti je bil večkrat — rie-kikrat bi se bil skoraj vtopil, drugokrat pa bi bil pri kopanji skoraj vstreljen.
Stari oče Gašparjev kmetijo svoji hčeri izročijo, ki se o-moži, in to oče Gašparju oznanijo : „Žal mi je, da ti nemoreni več pomagati, boš moral iti z meno domov ; zdaj nemam jaz več posestva, predal sem ga tvoji sestri.“ Gašpar žalosten pravi: „Oče, pustite me študirati na svojo roko, hočem v Mariboru prositi za kruh od hiše do hiše; vem da Mariborčani niso tako tenlega serca, da bi košček kruha študentu odrekli.“ Oče hočejo ž njim iti za hrano prosit. Hodita od hiše do hiše, povsod sta zmerjana, posebno od nemških meščanov. Večkrat slišita : Ti veliki cepec ti, če nemaš za kaj študirati, pa idi na mlatitvo ali pa svinje past, da si kruh zaslužiš. Pri eni hiši dobita par krajcarjev za vselej,
— 151 —
pii neki drugi so dobri ljudje rekli : „Če kje drugje tudi dobiš, ti hočem že dati hrano za eden dan.“ Na zadnje pravi gospodar neke hiše : „Dam ti hrano vsaki dan. če boš moji dve hčeri brati, pisati in rajtati učil, v šoli se nemoreta nič naučiti.1* Gašpar obljubi in hodi vsaki dan učit, ali dobro uro je bilo do tje. Pa ljubezen do študiranja je njemu to težavo zlajšala.
Mej tem njegov oče vmerjejo ; silno težko mu je bilo pri serci; vse njegovo veselje, njegovo upanje je bilo v tem grobu zakopano. Saj so oče bili njegov naj veči dobrotnik in pomočnik. Kmalu vmerje tudi njegov svak, ki je očetovo posestvo imel. Sestra se spet omoži, ali novi svak neče Gašparju od dedščine po očetu nič dati : ..Ti si še maloleten, in če ti zdaj dam, boš hotel Poznej, ko boš študirati nehal, vse imeti, zato ti zdaj rajši nič ne dam11.
Smert dragih staiišev, in terdoserčnost rodbine je že neke-teremu dobremu študentu zabranila v duhovski stan, nekteri so zavolj tega tudi glad in pomanjkanje terpeli, če so venderle hotli više študirati. Tako je bilo tudi pri našem Gašparju. Oblačilo, še ravno tisto, ketero mu je sestra Ančika sešila, ko je Pervokrat v Maribor odešelpazdaj že zelo lozno, bilo mu je tudi že vse premajhino ; zato ga je tudi neki g. profesor za „farerja“ Psoval, kar je njegove sošolce še bolj spodbujalo, Gašparju zavolj vboštva neprimerna imena dajati. Ali on ostane miren in si misli : „Vam se vse predobro godi ; ke bi vam tako hudo šlo ka-ker meni, bi jezika ne brusili nad menoj. Vedno pa to tudi ne ho terpelo, in ko bom novo mašo pel, bom se Bogu prav pri-serčno zahvalil za vse te težave.1'
Hrano je imel Gašpar tam, kamer je hodil dekleta poduče-vat, za stanovanje pa je moral 30 gld. Šajna, (ali 11 gld. 40 kr. nove avstr, veljave) za leto plačevati, pri tem še bukve in šolj-ske reči si kupiti, in staro lozno oblačilo z novim si zamenjati ; kaj storiti, kako si toliko zaslužiti ?
Gašpar ni bil bedak, čerstev in zdrav, velik in raven kot smreka, je imel tudi lep glas kaker zvonček. Kako lepo primer-110 pesem si zložiti in ob počitnicah, o božiči in o pustu ljudem kaj lepega zapeti : to bo saj nekaj denarja prineslo. Tako si misli, in kar začne pesmč zlagati. — Pii pervi priložnosti si ob-'®8e kožuh svakov na robe, na glavo si dene toplo kučmo in od hiše do hiše, od vasi da vasi. Pred oknom zapoje božično Pesem od ljubega deteta Jezusa tako ginljivo, da možje v hiši
— 152 —
pri mizi na svoje pipe pozabijo, in ženske svoje kolovrate vstavijo ter poslušajo. Potem ga navadno noter pokličejo.
Tako popeva Gašpar povsod in vmes burke uganja ; in petje mu je dajalo več denarja kaker študiranje ; pri vsakem hramu so mu prav dobro postregli ; in tudi seboj so mu dajali hrane, jajc in denarja.
Tak zaslužek je bil pošten in za zdravje ni bil nevaren, ali pri vsem tem Gašpar nemore doplačevati, kar je za študiranje potrebno bilo. Neki bogat študent vidi njegove težave in se hoče zato ž njim kratkočasiti : ,.Polo papirja ti dam zastonj, če greš v tem debelem snegu bos in v sami srajci in v spodnih hlačah po njivi sem ter tje.“ Ljubezen do študiranja in revščina Gašparjeva si ne premisli, kaj bi bilo bolj modro, temuč koj reče : „Jaz grem, vsakokrat, kolikerkrat mi daš polo papirja, da morem nalogo napisati.“ Ljudje, videti ga bosega in v srajci po snegi hoditi, čez globok graben do vrata v sneg zabresti, so mislili. da ni pri pameti ; bogati študent pa skoz okno gleda ter se prav iz serca smeja. Tako je terpelo tri zime. Bog ga je o-hranil prav čudovito pri življenji in zdravji, ker je videl in čislal njegovo voljo, toliko se truditi in vse storiti, da bi kedaj v duhovnika posvečen bil.	(Dalje pr.)
Vaja v ponižnosti.
(Priprosto prestavljeno delce Njih Svetosti Sv. Očeta Papeža Leona XIII. „La pratica dell’ umiltà.")
P. H. K.
(Konec.)
LII. Premišljuj zglede Svetnikov starega in novega Zakona. Izaija, tako svet in goreč prerok, se je cenil nečistega pred Bogom, ter spoznaval, da so vsa njegova dobra dela bila kaker platno polno blata (Iz. 64, 6.) Danijel, čiger svetost Bog sam hvali v Ecehijelu, on, keteri more se svojimi molitvami vstaviti jezo božjo, je govoril z Bogom s tako ponižnostjo, kaker da bi bil največi grešnik, in kaker eden, keteri bi moral biti vedno obdan od sramote. Sv. Dominik, čudež nedolžnosti in svetosti,
— 153 —
je dospel tako visoko v zaničevanju samega sebe, da je mislil da njegov prihod v kako mesto kliče preklestvo božje nad meščane. Zato se je vergei na tla, preden je stopil v mesto, in jokajoč molil : ,,Prosim te, o Gospod, da po svoji ljubeznjivi milo-serčnosti ne gledaj na moje pregrehe ; temuč stori, o moj Bog, da to mesto, ketero me bo sprejelo, ne poskusi posledkov tvoje pravične jeze.-1 Sv. Frančišek, keteri je sé svojim prečistim življenjem zaslužil biti prava podoba križanega Kristusa, je terdno in stanovitno veroval, da je največi grešnik na svetu; to prepričanje je bilo v njem tako globoko vtisnjeno, da mu ga ni mogel nihče iz glave zbiti. Dokaz mu je bil ta, da namreč, ako bi Bog dal vse milosti, ketere je od njega dobil, tudi najzadnje-mu človeku, bi jih bil ta rabil bolje od njega, in jih ne povra-čaval s tako nehvaležnostjo. Mnogo družili Svetnikov je mislilo, da ne zaslužijo jedi, ketero so vživali, zraka, keterega so dihali, obleke, s ketero so se pokrivali ; drugi so se čudili veliki milo-serčnosti božji, ketera jih je te rpela na zemlji, namesto da jih pahne v pekel; zopet drugi so se čudili, kako jih morejo drugi ljudje terpeti, in kako se vse stvari ne združijo proti njim in jih ne končajo, ne vničijo. Naposled so vsi Svetniki zaničevali čast in slavo, in mi vemo dobro, da je edino to zaničevanje bilo vzrok, da so želeli biti ponižani in zasmehovani. Zdaj pa, si li morda ti bolj razsvetljen, svetejši od njih '? Zakaj torej po njih ne postaneš samemu sebi ničvreden ? Zakaj ne najdeš radosti in veselja v sv. ponižnosti ?
LIH Da boš zmirom bolj napredoval v tej čednosti, da ti ponižanje bode sladko in tako rekoč domače, ti je jako koristno misliti na mogoče nasprotnosti, ter jih v sercu rad sprejmi, ako-ravno se tvoja natora temu vpira, saj so nasprotnosti gotovo znamenje božje ljubezni do tebe in gotova sredstva, da dosežeš svetost. Morda boš v tem delu mnogo terpel, ali nič se ne boj ; bodi pogumen v vojski, dokler ne boš čutil, da si terden in pripravljen poterpeti vse z veseljem iz ljubezni do Kristusa.
LIV. Naj ne preteče dan, v keterem ne bi svaril samega sebe tako, kaker bi te mogli tvoji sovražniki, in to ne samo, da si posladiš svarila, temuč da se ohraniš v ponižnosti in zaničevanju samega sebe. Ako bi občutil v dušni nevihti kake hude skušnjave, nagib k nepoterpežljivosti, in noternjo tožbo čez načine, s keterimi te Bog skuša, potlači to hitro, in reci sam sebi : »Torej ničvreden in vbog človek, kakeršen sem jaz naj se
— 154 —
toži na britkosti ? Kaj si morda nisem zaslužil neizmerno liujili kazni ? Kaj ne veš, o duša moja, da so ponižanje in terpljenje edini kruh, keterega si vbogajme dobila od Boga, da se ž njim enkrat rešiš od revščine in stradanja ? Oh, ako ti ta kruh zaver-žeš, ga nisi vredna ; ta zaverženi zaklad bo morda od tebe vzet in drugemu dan, keteri ga bo bolje rabil od tebe. Gospod te hoče v številu svojih prijatelov in pravih učencev Kaljvarije, in ti boš iz boječnosti to zavergla ? Kako hočeš biti kronana brez vojskovanja ? Kako boš zahtevala zaslužek, ako nečeš prenašati bremena dneva in vročine?" To in enako premišljevanje bo už-galo tvojo gorečnost in zbudilo željo živeti v ponižanju in terp ljenju. po zgledu našega Odrešenika Jezusa Kristusa.
L V. Akoravno bi vžival velik mir in pokoj v zaničevanju in nasprotnostih, vender ne misli da imaš vže mirno in zmagovalno ponižnost ; večkrat se napuh poleže le na videz, tako da ako se zbudi, začne zopet vladati dušo Orožje proti temu naj ti bo vaja v spoznavanju samega sebe, ogibanje vsake časti, ljubezen do ponižanja, česer se ne smeš iznebiti niti za trenutek. Potemtakem, ko si boš pridobil tisto bogato dedščino, se ne boš bal je zgubiti ; zakaj vedno ponižanje je potrebno, da se ohrani neprecenjeni dar sv. ponižnosti.
LVI. Da ti bo pa Bog bolje pomagal pri tem delu, izvoli si v zagovornico in varihinjo presveto Devico Marijo. Sveti Bernard pravi, da se je Marija ponižavala bolj ko obeden drugi, in da akoravno veča od vsili, se je v breznu ponižnosti najmanjšo delala. „Zato je tudi dobila od Boga popolnost milosti, in zaslužila postati mati božja. Ali ob enem je tudi mati miloserčna in ljubeznjiva, h keteri ni še obeden zastonj pribežal ; vdaj se sè vsem zaupanjem v njeno materino naročje ; prosi jo milo. da ti zadobi tisto nji naj ljubšo čednost, in ne boj se. da ne bo sker-bela za te ; ne, ne, Marija bo prosila pri Bogu. keteri vzvišuje ponižne in vničuje prevzetne ; in ker je ona pri svojem Sinu vsemogočna, jo bode gotovo vslišal. Pribeži k nji v vsili svojih potrebah, križih in skušnjavah ; Marija naj bo tvoja podpora, Marija tvoja tolažba ; največa milost pa, za ketero jo moraš prositi, naj ti bo sv ponižnost ; ne molči, ne nehaj jo prositi, dokler je ne zadobiš. Ne boj se, da jo s tem preveč nadleguješ ; oh kako dopade Mariji nadležnost za zveličanje tvoje duše in da postaneš zmirom bolj ljub njenemu Sinu ! Naposled, da bo bolj skerbela za te, prosi jo to milost po njeni ponižnosti, vzroku
njenega povikšanja do časti božjega materinstva, in po božjem Materinstvu, neizrekljivem sadu njene ponižnosti.
L VIL Iz ravno tega vzroka pribeži tudi k tistim svetnikom, keteri so se odlikovali v tej čednosti. N. pr. k sv. Mihaelu ar-hangelju. keteri je pervi ponižni, kaker je pervi prevzetnik Lucifer; k sv. Janezu Kerstniku, keteri, akoravno je bil dospel do tolike svetosti, da so mislili, da je mesija, se je štel venderle za nevrednega pravemu Mesiji obuvalo odvezati ; k sv. Pavlu, presrečnemu aposteljuu. keteri je bil zamaknjen v tretje nebo, kjer je videl in poslušal neizrečene skrivnosti božje, in vender se je štel za najzadnjega mej aposteljni, in nevrednega tacega imena (II. Kor XII. 11.); k sv. Gregorju Velikemu, papežu, keteri si je veliko več trudil, da se ogne največi cerkveni časti, kaker se Potrudijo prevzetni, da jih dosežejo ; k sv. Avguštinu, keteri je postavil nevmerljiv spomin svoje ponižnosti v knjigi „Spoznanj“ 111 »Porekovanj-1, akovarno je bil na verlmncu slave, prihajajoče Mu od vsili krajev, ko svetemu škofu in ostroumnemu učitelju sv. Cerkve ; k sv. Alešu, keteri si je izvolil zaničevanje celò svojih služabnikov in se vsaki časti odrekel ; k sv. Alojziju Gloncagi. keteri se je z veliko radostjo odpovedal bogati grofiji ter si izvolil ponižno in spokorno življenje. Z eno besedo priporočaj se vsim tistim svetnikom, keterim blišči v sv. Cerkvi svetlost Ponižnosti. Bodi prepričan da bodo ti ponižni služabniki božji Prosili Boga v nebesih, da postaneš pravi posnemovalec te njih
čednosti.
LVIII. Naposled ti bo pogosto sprejemanje sv. zakramentov Pokore in sv. rešnjega telesa jako pomagalo k ponižnosti. Spo-Ved, v keteri odkrijemo enakemu sebi najbolj skrivne in najo-studniše bede naše duše, je največe djanje ponižnosti od Jezusa zapovedano svojim učencem. Sv. obhajilo, v keterem sprejmemo samega včlovečenega in iz ljubezni do nas vničenega Boga, je prečudna šola ponižnosti, in mogočno sredstvo, da jo zadobimo.
kako boš dvojil nad Jezusom, keder njegovo presveto Serce, foliko krotko in ponižno, sama goreča ljubezen, počiva na tvojem sercu ? Približaj se bolj pogostoma k temu božjemu zakramentu, M zniirom, seveda ako se k njemu prav pripraviš, boš našel tisto skrito mano, prihranjeno samo tistim, ki je z velikim Irpdoni iščejo.
LIX. Sicer si pridobi poguma proti težavam, ketere boš Mlel v tih vajah, in proti nasprotnostim, ketere boš našel v sa-
— 156 —
mem sebi. Ne govori, kaker boječi učenci Kristusovi: „Terd je ta nauk, in gdo ga bo poslušal in sledil ?“ (Joa. VI. 61.) ker te v resnici zagotavljam, da vse težave, ketere boš skušal v začetku, se ti bodo kmalu spremenile v neizrekljive sladkosti in tolažbe-Sveta stanovitnost v teh vajah te bo rešila tisoč duhovnih stisek in bo v tvoje serce vlila tak mir in pokoj, da boš vže tukaj poskušal tisto večno radost, ketero je Bog pripravil v nebesih svojim vernim služabnikom. Ako pa po nemarnosti ne boš rabil potrebnih sredstev k ponižnosti, boš zmirom nemiren, nezadovoljen ter samemu sebi in morda še drugim neprenosljiv, in kar je še huje boš v nevarnosti večnega pogubljenja ; ali vsaj vrata popolnosti bodo zate zaperta, ker izven ponižnosti ni drugih vrat, skoz ketera moreš noter iti. Bodi sveto prederzen, tako da te obeden ne bo mogel premagati ; vzdigaj oči proti nebesam in poglej Kristusa, keteri te s križem obložen uči pot k ponižnosti in poterpežljivosti, po keteri je vže toliko tisoč svetnikov hodilo, ki zdaj ž Njim kraljujejo v raju ; poslušaj, kako te spodbuja, da se ober-ni na njegovo in njegovih pravih posnemovalcev pot čednosti. Poglej svete angelje, kako hrepenijo po tvojem zveličanju, poslušaj. kako te rotijo, da se napoti na ozko stezo, edino gotovo, in edino, ki pelje v nebesa, in nas vodi na tiste stolice večne slave. ketere so ostale prazne po napuhu vpornih angeljev. In kaj ne slišiš, kako se odmeva v raju glas svetnikov, keteri nam pravi, da blaženi niso prišli drugači do neizmerne slave, kaker po poti ponižanja in terpljenja. Poglej, kako se veselijo s teboj zaradi pervih želja, posnemati jih. ketere v tebi klijejo ; poslušaj kako te prosijo, da ne opešaj. Oroži se torej s krepkostjo in pogumom, da boš mogel brez odložka začeti to veliko delo. Spomni se tiste presvete prisege, ketero si storil pri sv. kerstu in tresi se pri sami misli prelomiti tiste svete obljube, ketere si takrat Bogu storil. Spomni se nad vse na resnico, ketero je izustil Kristus - da kraljestvo nebeško terpi silo (Mat. 11, 12). O ti srečni, tisočkrat srečni, ako boš o vsem tem prepričan, nad vse se trudil vaditi se v ponižnosti, in si tako zaslužil rajsko veselje.
LX. Naposled pomisli, kako je naš božji učitelj priporočevaj svojim učencem, da nai se spoznajo za nevredne služabnike, tudi potem ko bodo vse zapovedi zvesto spolnjevali (Luk. 17, 10)-Tako se tudi ti spoznaj za nevrednega hlapca, tudi ako se boš z največo natančnostjo vadil v teh opombah ; in terdno se pi‘e'
— 157 —
pričaj, da si zato dolžen samo brezkončni miloserčnosti božji in ne svojim močem in zaslugam. Zahvali se Bogu s celim sercem, celo dušo za toliko dobroto. Na posled ga prosi vsaki dan, da ti ohrani ta zaklad do tistega trenotka, keder bo tvoja duša, rešena vsake vezi. ketera jo veže na zemljo, mogla prosta leteti v naročje svojega Stvarnika, in na vekomaj vživati slavo pripravljeno pravim ponižnim.
Zahvala za vslisano molitev.
Iz Gorice 13. prosinca 1891 :*)
Imela sem velike bolečine v glavi Obljubila sem opravljati devetdnevnico v čast Materi Božji in sv. Antonu in za verne duše. Kmalu potem, ko sem obljubo storila, čez poldrugo uro, se mi je zboljšalo. Obljubila sem v „Cvetju“ naznaniti. Nihče ni bil osramočen, ki se je k Mariji zatekel, tako tudi jaz ne. Dragi tretjeredniki, k Mariji se zatekajmo v vseh potrebah, gotovo ne bomo osramočeni.
E. G. tretjerednica.
Z Dobrove 10. vel šerp. 1890. *)
Bil sem nevarno bolan v nogi. Imel sem veliko rano. Cel tjeden nisem mogel nič delati. Opravljal pa sem z velikim zaupanjem do Marije devetdnevni«) h naši ljubi Gospej, h sv.’ Jožefu in k sv. Antonu Pdv. Hvala jim, da se mi je zdravje hitro zboljšalo.	V.
posestnik.
Iz Skal.
Neko noč sem bila v veliki smertui nevarnosti, Iz železne peči se napravi sopuh in me tako omoti, da nisem mogla vstati in si odpreti. Le k Mariji sem še zdihovala, in potem sem celo noč v taki omotici ostala brez vse zavednosti. Potem me najdejo le še malo živo. K Mariji sem serčno zdihovala, ko se zavem, in Ona me je rešila nagle smerli. Da bi se ji hvaležno skazala, ker mi je že premnoge milosti sprosila, sklenila sem to v „Cvetji“ naznaniti. Tudi sv. Jožefu serčno zahvalo izrekujem. ker tudi na njegovo prošnjo sem bila že mnogokrat vslišana. Čast in zahvala
*) Po ssaloženju zaostalo. — Vr.
— 158 —
vsim Božjim svetnikom ; vsim bogoljubnim bratom in sestram sv. Frančiška pa se seréno v molitev priporočam.
N. N.
tretjerednica.
Iz Loke pri Mengšu, 6. sušca 189,1 :
‘28. majuika m. 1. napadla me je huda bolezen, katera me je močno nadlegovala več mesecev. Vnele so se mi namreč žile na nogah. Poskušala sem razna zdravila, a vse zastonj, nič ni pomagalo. Žalostna ne vem, kam se oberniti. Zatečem pa se z vročo prošnjo in gorečo molitvijo za ljubo zdravje k naši ljubi Gospej presv. Jezusovega Serca, k sv. Antonu Pad. in sv. Frančišku Seraf. In moja prošnja in molitev ni bila zastonj ; vsliša-na sem bila in sem zopet popolnoma zdrava. In ker sem obljubila očitno svojo zahvalo izreči tem mogočnim priprošnjikom pri Bogu, storim to s tem sè vso hvaležnostjo.
Testen Helena.
Iz Celja, dne 12. sušca 1891.
Bila sem delj časa v dušnih in telesnih nadlogah. V tej sili sem opravljala z veliko pobožnostjo devetdnevnim». A vse zaman ; pomoči še le ni. Zdaj mi pa naenkrat pride na misel sv. Frančišek. Mislim si, ker ima ta svetnik pri Bogu toliko moči, zakaj bi pa meni ne pomagal ? Priporočim se tedaj sv. Frančišku in obljubim 5 gl. v podporo Cvetja poslati. In glej čudo ! kakor bi trenil vstanem zdrava in popolnoma zavedna.
Vse dušne in telesne nadloge so izginile. Zdaj pa izpolnim to svojo obljubo in pošljem ob enem 5 gl. v podporo „Cvetja‘‘*) sv. Frančišku pa se priserčno zahvalim za to meni izkazano milost in izrečem priserčno željo, da bi sv. Frančišku po celem vesoljnem svetu donela čast in hvala, da bi ga častile vse strani in vsi otroci te solzne doline.
Čast in hvala tebi sv. Frančišek, meni pa Bog podeli svojo milost, da bi mogla pobožno živeti in po smerti se s teboj. sv. Fr. veseliti !	E. Š.
Iz Savinjske doline, 22. sušca 1891:
Veliko dušnih brikosti napravljalo mi je večletno hudo voljno obrekovanje, zavoljo kterega je zginil mir, ljubezen in zadovoljnost iz moje hiše.
Vse bi še bila poterpela, ke bi se ne bilo to hudobno
°) Bog poverni! — Opravniitvo „Cvetja.“
— 159 —
djanje enkrat ponavljalo v pričo več mojih sosedov pri cerkvi. Tako pa sem se morala na splošno prigovarjanje potegniti za svojo čast in se pritožiti pri deželski gosposki. Pa kaj bodem jaz vboga neskušena žena. ki še nisem imela nikoli posebnih opravkov v graščini ! Kaj ke bi se stvar nesrečno proti meni zasukala ?
Pa terdno zaupajoč na Božjo pomoč, zatekla sem se s pobožno devetdnevnico do sv. Antona Pad., da bi Vsegavedoči na njegovo priprošnjo po gosposki milostivo dokazal mojo nedolžnost. Obljubila sem v „Cvetju“ razglasiti, če bom vslišana.
Bodi priserčna zahvala večnemu Bogu in sv. Antonu, daje po prestani sodnijsko njej določeni kazni obrekovalka ne le o pustila svoje grešno djanje, ampak se je tudi poleglo najuno sovraštvo ; v mojem zakonu pa se je vernil zopet ljubi mir in srečna zadovoljnost in zakonska ljubezen me zopet veselo družite z mojim možem.	M. L.
Od N o v e c e r k v e pri Gelji.
Prav veselo naznanjam v „Cvetju“, da sem po vslišani prošnji in molitvi na čast sv. Antonu in blaženemu očetu sv. Frančišku bil rešen, ko so se mi hotela pluča vneti, za kar bodi čast in zahvala sv. Antonu in sv. Frančišku. Tudi se zahvaljujem Bogu, Mariji in sv. Antonu Padovauskemu za mnogo drugih v-slišanih prošenj.	I F. S. tretjerednik.
Iz Konjic, 25. sušca 1891:*)
Že pred več leti sem težek les vzdigoval. V sili se tudi kolo zdrobi Ko sem se le silil, začela so mi čeva za kožo siliti, začel sem težavno hoditi in delati O vsem tem nisem nobenemu povedal Od zdravnikov nisem upal pomoči, prosil sem pa Bega za zdravje. Priporočal sem se neomadežani Devici Mariji, nje ženinu sv. Jožefu, sv. očetu Frančišku, sv. Antonu, sv. Nikolaju in vsem svetnikom, in keder sem imel čas. sem zmolil kak oče-haš in češčena si Marijo, na čast mojim priprošnikom. in čudno hitro sem ozdravel. Pozneje sem stopil v tretji red, ter sem obljubil, da bom to v „Cvetju" razglasil. Ali začel sem odlagati in °dlagati. dokler se mi je zopet zgodilo, kaker pervokrat. Zopet Seni prosil in sem storil kaker pervokrat in obljubil v „Cvetju“ razglasiti v čast in hvalo presveti Trojici, Mariji Devici, sv. Jo-
) Placati od tega ni nič. — Oprav. .Cvetja.
— 160 —
žefn, sv. Antonu Padov., sv. Frančišku Seraf, in hitro sem zopet ozdravel V pobožno molitev se priporočam bratom in'sestram tretjega reda, da bi mogel vodilo reda bolje deržati, kaker sem ga do zdaj.	Janez K.
tretjerednik.
Nadalje naznanjajo svojo zahvalo :
P. G. z Gorenjskega za ozdravljenje neozdravljive bolezni na priprošnjo Matere božje, sv. Jožefa, sv. Antona in sv. Agate;
M. M. tretjerednik od Sv. Križa nad Mariborom za dvakratno ozdravljenje bolnega živinčeta Jezusu, Mariji, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu ;
iz Laporja nekedo tudi za ozdravljenje bolnega živinčeta;
P. A. iz Št. Lovrenca v Puščavi za rešenje iz velike zadrege po devetduevnici na čast Mariji Devici, sv. Jožefu in drugim svetnikom.
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo rajni prečastiti gospod Martin Skubic, častni kanonik, župnik in dekan v Ribnici na Kranjskem, vmerli po kratki bolezni 9. malega travna t. 1.J rajne tretjerednice skupščine g o r i š k e : Katarina (Lucija) Stergar v Cerovem, Marija (Magdalena) Marušič v Opatjem selu, Katarina (Marija) Sfiligoj v Čepovanu, Tereza (Fran.) Klavčič v Podgori, Ana (Cecilija) Tinta in Gorenjega polja, tretjere.lnika : Janez (Anton) Verhnik iz Ročinja, Anton (Franc) Kogoj iz Podgore ; fojauske: Marijana (Katarina) Zamar, Marija (Ana) Makovič.
Dalje se priporočajo v molitev :
Neki duhovnik za srečno doveršenje važnega in težavnega dela ;
Neki oče, mati, dva brata, ena sestra v samostanu in ena druga sestra v dober namen.