43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Gojko Zupan Endemitska umetnost na Kočevskem Cerkve in genius loci Na Kočevskem^ so ohranjeni le posamezni kul- turni spomeniki. Njihova likovna vrednost je skromna. Profanih likovnih spomenikov do konca 19. stol. skoraj ni; razvaljena gradova Kostel in Fridrihštajn sta zgodovinski slikovitosti navkljub bolj domena arheologov. Arheologi so odkrili iz- jemen depo bronastega orodja, drugih, večjih raz- iskav še ni bilo. Številna vojskovanja in revščina so uničili redke gradove, utrdbe in dvorce, ki so za- beleženi zgolj v pisnih virih. Pregled umet- nostnega dogajanja na teh tleh zato temelji na obstoječih ter dokumentiranih sakralnih stavbah in njihovi opremi. Popisanih je bilo 126 objektov: cerkva in kapeP. Kar 77 teh stavb je uničila zadnja vojna vihra in povojna rušenja v opuščenih ko- čevskih vaseh^. Provincialnosti in odmaknjenosti od vodilnih likovnih tokov navkljub je bilo Kočevsko vedno izziv za raziskovalce. Konservativni, nemško vpli- vani značaj območja je izjemno zanimiv za pri- merjave s sosednjimi regijami, kjer prevladuje in je prevladoval slovenski živelj. Odmevi vodilnih tokov in ambidoznejših gradenj izven Kočevske pomenijo za ta teritorij napredne in sveže vetrove. Severnjaški, močnejši vplivi se v kulturni dediščini prepletajo z mediteranskimi. Umetnostni zgodovinar France Stele je proni- cljivo ovrednotil likovni značaj tega dela Slovenije leta 1933'*. Stele je svoje ugotovitve objavil v pub- ^ Območje Kočevskega (=Kočevska) je v različnih raz- pravah različno veliko. Pogosto je kot meja vzeto ob- močje poselitve Kočevskih Nemcev. (Glej katalog: Ko- čevska Izgubljena kulturna dediščina kočevskih Nem- cev). Redkeje jemljejo upravno mejo nekdanje občine. V besedilu se omejujem na tretjo, cerkvenoupravno mejo dekanije Kočevje. Natančneje so posamezne stavbe opisane v knjigi Cerkve na Kočevskem nekoč in danes, Kočevje, 1993. Uvod knjige je napisal France M. Dolinar, topografijo sva na podlagi gradiva, ki ga je več let zbiral Mitja Fe- renc in s pomočjo terenskih ogledov (pomlad in poletje 1993) napisala Mitja Ferenc in Gojko Zupan. V doku- mentaciji Uprave za kulturno dediščino so obširnejši opisi posameznih stavb. Objekti predstavljajo skoraj 5% vseh slovenskih sakralnih stavb. ^ Dokumentirano je 77 rušenj do leta 1980. ■* France STELE, Umetnost Dolenjske: Kulturno geo- grafski poskus k problemu slovenske umetnostne zgo- dovine. Etnolog V in VI, Ljubljana, 1933. s. 177-200. likaciji z značunim naslovom Etnolog in s tem opredelil značaja pisanja. Ugotovil je, da se ob zemljepisnem položaju v obravnavanem delu Slo- venije kaže posebno razpoloženje rase in njena tradicija. Zapisal je, da so nujne topografske raz- iskave umetnostnih zgodovinarjev in etnologov, ki bodo osvetlile vse detajle in ne zgolj vrhunske izdelke. Viktor Steska je pred prelomom stoletja pisal prve okvirne topografije^, po drugi svetovni vojni je sakralne spomenike skupaj s sodelavci raz- iskoval Marijan Zadnikar^, urbanistično shemo Ko- čevja je predstavil Stane Bemik^. Posebej je o ko- čevski ustvarjalnosti pisal še Ivan Komelj^. Izčrpno je zgodovinske vire in terenske raziskave v prvo in edino celostno zgodovinsko prezentacijo kočev- skega ozemlja zaokrožil Mitja Ferenc^. Cas je znotraj Kočevskega tekel počasneje. Gozdno območje je bilo neposeljeno, posamezni zaselki so stali ob redkih poteh in rekah. Rob krščanske Evrope je v srednjem veku, od srede 14. st. naprej, poseljevala zmes Slovencev in trmastih Nemcev. Vsaka novost se je tu uveljavila več desetletij kasneje kot v ostali Sloveniji. Posamezne značilnosti arhitekture, kiparstva in slikarstva ka- žejo podobnost z Belo krajino, druge so slične koroškim in tirolskim virom. Kolonizacijski vpliv s Tirolske in Koroške je opaznejši v tlorisnih shemah vasi in v postavitvah cerkva na izpostavljene robo- ve naselij, včasih na poudarjen otok sredi vasi. "Slovenska" tipika s skrito kontinuiteto gradišč in refugijev odseva v cerkvah na vrhu gričev ali na ^ Viktor STESKA, Doneski k zgodovini kočevske fare. Zgodovinski zbornik. Priloga Ljubljanskemu škofij- skemu listu VII1730, VIH/31, IX/31, IX/37, X/38, Ljubljana, od 1895-1897. " Marijan ZADNKAR, Gradivo za umetnostno topo- grafijo Kočevske, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana, 1968. ' Stane BERNIK, Kočevje Urbanistično-arhitekturni oris; topografsko gradivo, Ljubljana, 1969. ° Samostojno poglavje pod naslovom Umetnostni spo- meniki Kočevske je Dr. Ivan Komelj napisal za knjigo Kočevsko, Kočevje 1956. ^ Mitja FERENC, Izgubljena kulturna dediščina kočev- skih Nemcev, Ljubljana, 1993. Ob katalogu je po- membna informacija razstava z dodatnimi opisi na panojih. 85 3 KRONIKA 43 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Uničena notranjost s slavoločno steno podmžnične cerkve sv. Trojice, Rajndol, 17. stol. (foto Josef Domig, 1924). razglednih pomolih. Pri gradnji in krašenju cerkva je šlo cesto za podzavestne odločitve, kjer je vplivala sestava prebivalstva. V podobno revni Beli krajini se je v arhitekturi, najbolj v stavbnih lupinah, v poznem 17. stol. razživel barok. Na ob- močju Kočevja se je pojavil nekaj kasneje zgolj v redkih reprezentančnih prezidavah in nekaj čebu- lastih kapah _ zvonikov ob romarskih poteh. Za- snova Nove Štifte je odmevala na Vinjem vrhu. V vmesnem prostoru je podobno obliko dobil le par kapel. Še danes najbolj znani, akademsko šolani kipar področja teše kipe s sekiro; njegovi kolegi izven regije rezbarijo z dleti^". Če bi v likovni pregled vključili zgolj vrhunske izdelke, ki izvirajo z območja ali so zašli na Kočevsko, bi bua slika ustvarjalnosti izkrivljena. Na drugi strani običajni likovni izdelki Kočevskega redko presegajo nivo ljudske umetnosti. Vsi so dragocena priča medse- bojnih oplajanj "vrhunskega ustvarjanja" in želja ter zmogljivosti province. Likovnost med Rinžo in Kolpo je zastala, enako kot je obstal razvoj rastlinja v hladnih kraških vrtačah. Biologom so pasovi endemičnega ledenodobnega rastlinja dragocen laboratorij. Enako se je pokazalo pri pričah umetnostne preteklosti, ki so vez med posamez- nimi minulimi dobami. Zato sem avtohtono li- kovno ustvarjalnost Kočevskega poimenoval Ende- mitska umetnost. Gradbeniki so zidali skromno. Racionalnost je opazna v kamnitih apnenčastih zidovih^^ razvalin, ki jih ne prekrivajo več ometi. Starejših, domnevno lesenih sakralnih stavb ni več^^. Zamenjali so jih ometani ali kamniti zunanji zidovi. Standardne tlo- rise sestavljajo: odprta lopa na zahodni strani, manjša pravokotna ladja in ožji, tristrano zaključen ali zaobljen prezbiterij. Le redki prezbiteriji imajo gotski talni zidec^^. Stopnjevanje kvadraste ladje z ravnim lesenim stropom v zidan in obokan prezbiterij je pravilo, ki je v prostoru med Ribnico in Osilnico vladalo do poznega 18. stol. Strehe so bile dvokapne. Strešne tramove in strope ter skodlasto kritino so ljudje sami tesali iz lesa okoHških gozdov. Vešče mojstre so poiskali le za klesanje okenskih okvirov, vrat in obočnih reber. V Sloveniji so kamnoseki za čle- nitve najraje uporabljali peščenjak ali tuf. Na Ko- čevskem so za obočne člene skoraj brez izjeme dolbli lehnjak. Tradicija form je bila trdoživa. Kam- niti členi so še v sedemnajstem stoletju, ki je drugje rojeval baročno življenje, ostajali gotsko po- rezani. Sakralni objekti so se razlikovali od sta- lo Kipar Stane Jarm; jeseni 1995 je postavljena njegova raz- stava v galeriji v Kostanjevici. Apnenec so nalomili v najbližjem kamnolomu ali kar pri pripravi terena za gradnjo. Domneve potrjujejo stanovanjske hiše, kjer so lesene stene prekrUi z ometi in fotografije starejših lesenih svetišč. Do danes so bili ohranjeni celo leseni, le z ometom prekriti oboki - npr. Polom. Kapela Sv. Krvi v Mozlju ima ohranjen zidec z zgor- njim, porezanim robom iz kosov klesanega lehnjaka. 86 3 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Skica oltarja sv. Ane, delavniška tradicija družine Rutar in farm. Spodnji Vecenbah, 19. stol. (Janez Jarm). novanjskih hiš zaradi zvončnici^, dvignjenih sten z odprtinama za zvonova in samostojno streho. Odprte zvončnice nad vhodnimi vrati so v devet- najstem stoletju običajno zamenjali zvoniki z vitko, korenasto neogotsko kapo. Skodle so se umaknile pločevini, opečnim in betonskim strešnikom. Višin- ski zagon zvonikov ni presegel višin najvišjih smrek. Redka čokata pritličja stolpov so običajno znak starejših zidav in utrjenih taborskih stolpov in ne ambicioznejših form^^. Samosvoji patrodniji so najstarejši dokaz časov- ne rasti posameznih cerkva. Natančno raziskavo te teme še čakamo. Okvirne analize potrjujejo do sedaj znana zgodovinska dejstva. Stavbe so najprej gradili v večjih središčih (Kočevje) in ob poteh (Mozelj). Pred sredino 14. stol. zidanih cerkva na ožjem območju ni bilo^^. V arhivih so kot starejše omenjene sakralne stavbe v Kočevju, Kostelu, Osil- nici in v Gotenici ter na robu sedanje dekanije v Poljanah^^. Imena cerkva ob cestnih povezavah so navezana na zavetnike romarjev (Jakob, Trije kralji). Kasneje so številnejši zavetniki pred bolez- nimi (npr. Kozma in Damijan, Valentin). Na glav- nih oltarjih je sorazmerno malo kmečkih svetnikov in priprošnjikov^^, ki so redni spremljevalci stranskihl^. Vzporednica analizam arhitekture je patrodnij Kostela. Sredi trga Kostel stoji cerkvica sv. Treh kraljev. Postavljena je v zavetju gradu in ob poti, v kraju, v katerega so se zatekali romarji^^. Sve- tišče je gotovo eno starejših s tem patrocinijem v Sloveniji, nastalo je lahko najprej v drugi polovici 14. stol.21. Baročni razcvet potrjujejo kapele in cerkve, po- svečene Frančišku Ksaveriju^^. Značilni patrodnij 18. stol. žal ni našel odmeva v smelem valovanju arhitekturnih plaščev. Centralno zasnovo kapele na obrobju kočevskega mesta le v odmevih pri- merjamo z omenjeno Novo Štifto ali Vinjim vrhom v Beli Krajini. Edino dvostolpno pročelje s če- bulastimi kapami so postavili v Nemški Loki. Na novi par stolpov so morali čakati do 20. stoletja. Oprema cerkva kaže svojo zgodbo. Med ostan- ki opreme so izdelki, ki izstopajo s starostjo ali kvaliteto. Kadilnica iz Kostela^^ je najstarejši znan primer svoje vrste v Sloveniji, enako velja za pre- delano gotsko monštranco iz Gotenice^^. Svetniška slika Janeza Kandja, izdelek Fortunata Berganta in druga s Kristusovo podobo iz kroga Valentina Metzingerja^^ sta olji, ki sodita v narodne muzeje. Zlati oltarji sedemnajstega stoletja v Ribjeku in na Trati v Kočevju so vzporednica izdelkom s so- sednjih podrodj. Razgledani naročniki so jih naro- čili izven območja in prepeljali v svoja svetišča. Nekaj opreme je prišlo iz razpuščenih samostanov v času jožefinskih reform. Nivoja niso presegli v devetnajstem stoletju, kljub delavnicam v okoUd Kočevja in Osilnid. Izjema so rokokojsko vitke fi- Zvončnice se razlikujejo od zvonikov na preslico. Imajo široko, štirikapno streho. Zvončnice so osrednjeslo- venska značilnost. Dokazan del tabora je stolp v Mozlju, enako velja za pritličje zvonika v Dragi in na Fari. Romanski elementi cerkve v Štalcerjih so bolj želja redkih raziskovalcev kot realna oblika 13. stol. Anton SKUBIC, Zgodovina Ribnice in ribniške pokra- jine, Buenos Aires, 1976. str. 14. 18 cerkva je bilo posvečenih zavetniku živine sv. Le- nartu. 1^ Notburgo srečamo na več stranskih oltarjih, celo na vi- tražu v Stari cerkvi. Podobno velja za Izidorja. ^ Romarji so hodili v Köln, kjer so shranjene relikvije kraljev. Ena cerkev povečena sv. Trem kraljem je bUa v Kostelu, druga v Črnem potoku, kar je za skromno raz- daljo med njima nenavadno. 21 Leto svetnikov I, Ljubljana, 1968, str. 110. 22 Kočevje, Kočevska Reka, Stari Kot, Zadere. 23 Kadilnica je shranjena v zbirki Narodnega muzeja. 2'* Monštranca je bila predelana in je datirana 1517. Shranjena je v cerkveni zbirki. 2^ Bergantova slika Janeza Kancija je nastala 1768 in je stala na stranskem oltarju v Dolgi vasi. Podoba Kristus Zveličar, nastala po 1750, je bila pritrjena v glavnem oltarju v Dolgi vasi. 87 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Podrta zunanjost cerkve z zaprto lopo in zvončnico, podružnična cerkev sv. Trojice, Rajndol, 17. stol. (foto Josef Domig, 1924) gure glavnega oltarja v župni cerkvi v Mozlju, ki še skrivajo pravega avtorja. Kipi iz Mozlja^^ ter Kočevske Reke^-^ govore, da je območje imelo umetnine, ki so uvrščene v vrh slovenske kulturne dediščine svoje dobe. Posebnost, ki sodi v vsak pregled slovenskega baroka, sta stranska oltarja v mozeljski župni cerkvi. Med boljša uvožena izdel- ka sodita še sliki Jurija Šubica. Na stranskem oltar- ju v Osilnid je stala oljna podoba Poklona sv. Treh kraljev in njej nasproti znova zdravnika sv. Kozma in Damijan^. Odtno sta bili podobi naročeni za konkreten prostor. Uvoženi, leta 1887 naslikani sliki sta ostali brez neposrednih naslednikov v svoji cerkvi in okoUd. Podobno domnevamo za zvonove, ki so bili pogosto najbolj dragocen del cerkvene opreme. Ulili so jih v najbolj znanih livarnah v Ljubljani in širše. Neposrednih dokazov je malo, ker je avstro- ogrsko vojaštvo 1917 odneslo skoraj vse bronaste izdelke. Kar je ostalo, so raznesli v času druge svetovne vojne. Notranjosti cerkva so bile poslikane. Dokumen- tirani primeri segajo od poznega 15. stol. do našega časa. Prezbiteriji ali ladje v Črnem Potoku, Klinji vasi, Podstenah, Polomu, Ribjeku in Vidmu kažejo fragmente ohranjenih fresk. Na fotografijah so dokazane slikane stenske dekoradje še v Kočah ter Novih Lazih. Prizori povezujejo ikonografijo pisane gotike^^ s poznobaročnimi okrasi. Slikarije so bile pogosto delo domačih delavnic. V cerkvi v Klinji vasi so restavratorji na sla- voloku pred kratkim^'' odkrili podobo viteza na konju: sv. Jurija. Slikar je barve prilagodil paleti, ki jo je uporabljal avtor poslikav lesenega stropa. Pri izbiri podobe viteza v oklepu in z vihrajočim ogrinjalom se je naslonil na grafične liste poznega 17. stol. Poteza čopiča je dovolj samozavestna. Kvaliteta slik je malenkost boljša kot stropne deko- radje ali slabše ohranjena poslikava v Vidmu. Leto 1995 je na Kočevskem pokazalo še drugo večjo stensko poslikavo. Prefinjeni podobi sv. Mi- haela s tehtnico se je v Črnem potoku pridružil Pohod treh kraljev na nasprotni, severni steni^^. Freska je oblikovana kot stenska preproga. Prizor okvirja širok dekorativni pas, ki formira podol- govat pravokotnik^^. V njem kopitijajo drug za drugim štirje konji z velikimi glavami in kmečko tršatimi oblinami. Dva kralja jezdita skupaj z oprodo, prvi kralj je razjahal in se verjetno Kipi sv. Lenarta in obeh prvakov apostolov ter okras atike in skulpture robnih oltarjev so nastali v neki ljubljanski delavnici okoli 1764. Avtor je po mnenju Sergeja Vrišerja Frančišek Duldt iz leta 1765. ^ Sliki sta shranjeni v Narodni galeriji. V Osilnici sta ko- piji. Oboki prezbiterijev so bili namenjeni Kristusu ali pri- zorom z Marijo, nižje so bile svetniške legende. Freske, ki so bile delno vidne pod ometi, je očistil re- stavrator Ivan Bogovčič jeseni 1995. Dokazane so slike na slavoločni steni, v ladji sledov fresk niso našU. Po- dobe še niso retuširane. Freska je bila očiščena poleti 1995. Dela je tudi tu vodil Restavratorski centerin g. Ivan Bogovčič. Podatke pa je posredovala Alenka Železnik, za kar se ji zahvaljujem. Prizor je poškodovan, ker so v 19. stol. vzidali dve okni. Komaj berljiv je tudi sprednji del s prizorom pred He- rodom. 88 43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Vas in dominantna dvostolpna cerkev, župnijska cerkev Žalostne Matere božje, \ Nemška Loka, 1763 (foto Bundesarchiv Koblenz) j priklonil pred Herodom^^. Ob jezdecih hodi par spremljevalcev. Izrazitejši oproda v modrem obla- čilu spominja na Petra Klepca z dolgimi, rdečimi dokolenkami. Baročno razgibana je stoja konj, ki se vzpenjajo. Poznavalci postavljajo nastanek teh po- dob v pozno 16. stol.34 Za slikarja, ki je slikal te podobe, se je takoj pojavilo ime: Mojster Martina Krpana. Velike, okorne figure spominjajo na Kra- jjgyg35 ilustracije, ki so nastale tri stoletja kasneje. Verjetno so slikali podobe pred rezbarjenjem oltarja, največ desetletje pred 1580^^. Ikonografska posebnost je povezava slikanih prizorov in rez- Ijanega zlatega oltarja v kontinuirano zgodbo. Verjetno segajo skromno dokumentirani ostan- ki slikarij v Polomu enako v pozno 16. stol., čeprav smo jih optimistični popisovalci postavljali celo v pozno petnajsto stoletje. Na levi, severni steni je bU, enako kot v Črnem potoku, naslikan Pohod kraljev. Dekorativni stenski okrasi so nastajali tudi v 19. stol. Tradicija figuralnih stenskih slik je trdoživa in sega celo do zadnje svetovne vojne. Prezbiterij v Polomu je datiran z letnico 1838, na stenah pa so razpoznavni Lovrenc, Peter, Pavel, Štefan, slikani s hladno učinkujočimi barvnimi Figura Heroda je skoraj do nespoznavnosti uničena. Ver- jetno ne gre za Marijo z otrokom. V vogalu je naslikano še Križanje, brez neposredne povezave s Herodom. Mnenje dr. E. Cevca. Za prijazno oceno se mu zahva- ljujem. Tone Kralj, 1954 Datacija oltarja ni natančna, ker so figure večkrat pre- barvane. Najstarejši grafiti na hrbtni strani segajo pred konec 17. stol. Uničena poslikava Kristusovega rojstva in podobe apostolov, podružnična cerkev sv. Jurija, Novi Lazi, 17. stol. (foto France Stele 1935) 89 3 KRONIKA .3 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Uničen glavni oltar cerkve v Dolgi vasi, bližina Valentina Metzingerja, okoli 1750 (foto Marijan Zadnikar, 1948, Arhiv uprave za kulturno dediščino) Fortunat Bergant: Podoba Janeza Kantija, Dolga vas, 1755 (foto Marijan Zadnikar, 1948, Arhiv uprave za kulturno dediščino) toni. Mediteranska mehkoba je segla v poslikavo oltarne stene Stare Cerkve^'' in v Kočevje^^. Vrnimo se k arhitekturi. Središče Kočevskega, Kočevje ima eno samo višinsko dominanto. Nad mestom vlada od 19. juliju 1903. nova dvostolpna, neoromanska cerkev. Nastala je v času prvih topo- grafskih popisov V. Steske. Postavili so jo s po- močjo knezov Auerspergov kot pendant gradu, bolje baročni palači, ki je bila ena od številnih žrtev druge svetovne vojne na tem območju. Sta- rejša, baročna plemiška cerkev na isti lokaciji je bila žrtvovana za novo samozavest mesta, ute- meljeno z železnico in rudnikom. Likovni in sa- kralni simbol seva skozi kočevska zvonika vero v lepo in božje. Arhitekt Friedrich vitez Schmidt, avtor Mestne hiše na Dunaju, je bil pravi avtor zvonikov in cerkve za Kočevje in njegovo zlato dobo. Kočevski Nemd so iz prestolnice avstro- ogrske države pripeljali uveljavljenega arhitekta. To ni mogel biti Loos ali Plečnik ali Fabiani. Načrtovalec je moral biti predstavnik nemškega historizma in šablonskih načrtov. Prostorna cerkev je bila vrh umetnostnega razvoja na Kočevskem in njegov labodji spev, bila je zrcalo razvoja indu- Odstranjerü leseni poslikani strop, podružručna cerkev sv. Nikolaja, Videm, 16. stol. (foto Marija Kundegraber, 1961) Domenico Fabris (1860) se je naslonil na Tizianove predloge in modne prerafaelite. ^ Avtor fresk v slovenski skupščini, Slavko Pengov, je kot eno svojih prvih del izpeljal poslikavo apside župne cerkve v Kočevju. V tradiciji zgodnjekrščanskih moza- ikov je upodobil Kristusa učitelja med angeli, svetniki in apostoli. 90 43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Uničeni detajl stropne ßguralne poslikave, podružnična cerkev sv. Andreja, Kleč, 17. stol (foto Bundesarchiv Koblenz) Freske na severni steni podružnične cerkve sv. Treh kraljev, "Mojster Martina Krpana", Črni Potok, pozno 16. stol (foto Gojko Zupan, 1995) 91 3 KRONIKA 43 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Uničena freska - Glava apostola Petra, podružnična cerkev sv. Jurija, Novi Lazi, pozno 16. stol (foto France Stele, 1935) strije in velikonemške ideje. Razsežno župnijsko svetišče v Kočevju bi lahko büo sedež škofa^^, če ne bi desetletje kasneje prišle v deželo hude pre- izkušnje, prva svetovna vojna, nova slovanska država in druga svetovna vojna. Cerkev je bila nenadoma prevelika za spremenjeno funkdjo kraja in je postala simboličen Dunaj v malem. Plemeniti F. Schmidt je načrtoval kamnito ko- čevsko sakralno stavbo, kot bi vedel, da je na krasu apnenec skoraj edino gradivo za zidavo. Kamen je bil običajen material časa, z njim se je Schmidt seznanjal med delom pri milanski stolnid in ob prenavljanju glavnega pročelja katedrale sv. Štefana. Zidovi župne cerkve sv. Jerneja so se- stavljeni iz grobo klesanih kvadrov, ki valove v duhu slik in pročelij tedanje dobe. Do sedem- desetih let dvajsetega stoletja so v ožjem in širšem okolju posnemali takšno zunanjo gradnjo s kam- nitimi kladami. Stroge forme so dodale severnjaški nadih. Enak radonalizem je od prvih zgradb štiri- najstega stoletja obvladoval najbolj rustikalne ambiente sakralnih stavb v Sloveniji. Pretanjena likovnost, enako čuteča kot pri delih najboljših umetnikov, je ostala vtkana v lokadjah cerkva in kapel. Vsebina je bila funkdja likovne oblike in ta njen izraz. Mala regija ima kljub skromnemu likovnemu nivoju značunosti ustvarjanja večjih dežel. Svoje izdelke so prinašali umetniki iz širšega sveta, za- sledimo furlanska in tirolska imena. Tu so kon- tinuirano delovale posamezne podobarske delav- nice; pogosteje v slovenskih vaseh. Svoje izdelke so prodajale znotraj Kočevskega in vse do Kar- lovca. Zahtevnejša dela so naročali na zahodu in severozahodu, praktično nikoli vzhodno^^: v Cerk- nem, Poljanski dolini, Ljubljani in na Tirolskem. Ohranjeni ambienti so ostali redka priča pozno- srednjeveškega nadna gradnje in dekoriranja sakralnih prostorov. Skromne podružnice z zvon- čnicami so most, ki povezuje visoko umetnost večjih krajev in ljudsko umetnost, ki sega do po- slikav skrinj in dekorativnih bogkovih kotov v kmečkih izbah. Ambienti z lesenimi poslikanimi stropi in okornimi oltarji so endemit, ki je nena- domestljiva priča življenja naših dedov. Nikjer v Sloveniji ni ohranjeno ali dokumentirano toliko slikanih stropov. Ob obeh prenovljenih lesenih dekoradjah v Klinji vasi in Ribjeku bi morali po- sebej omeniti vsaj Videm, kjer so baročno dekora- tivno slikarijo uničili ob prenovi v osemdesetih letih^l. Isti avtor kot v Klinji vasi je dekoriral notranjost v Kleču, in podobna delavnica je delala v Belem kamnu. Bolj samozavestna roka je upo- rabljala čopič v Ratju in Prevolah. Naše stoletje je bilo čas velikih ujm, ki so na- sledile stoletja turških pustošenj. Turki so konti- nuirano ropali že v 15. stol. Kar niso odnesli oni, so morali ljudje oddati 1526. za obrambo proti njim^2 Monštranco iz Gotenice je tedaj gotovo skril duhovnik, ki ni verjel oblastem in njihovi gra- bežljivosti. Ljudje so se zatekali k svetnikom, v tabore, ki so jih sami uredili okoli cerkva (Mozelj, Borovec, Gotenica, Kostel). Branili so svojo duhov- no identiteto, svoje bližnje in pridelke, ki so jih uspeli skriti za zidovi. Podoben čustven odnos je bilo iskanje pomod v boleznih ali gradnja cerkva ob ozdravitvah. Marija Zavetnica in posamezni svetniki so bili pogosto edini tolažniki ljudi v hudih časih. V kapele in cerkve so prinašali dile- tantsko slikane vendar prisrčne votivne podobe. 3^ Prezbiterij je izjemno širok, v njem je stal neoromanski baldahin, prostor je bil ločen od cerkve s kamnito ograjo. Velika razstava umetnostnih izdelkov zagrebške nad- škofije ni pokazala nobenih vezi. Sveti trag, 900 godina umjetnosti zagrebačke nadbiskupije 1094-1994, Muzej Mimara, Zagreb, 1994. /katalog razstave/ ^1 Strop bi laho rekonstruirali, ker so ohranjeni barvni posnetki dekoriranih lesenih kaset. ^ Cesar je 1526 odredil oddajo cerkvenega posodja za voj- ni davek. 92 43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Zunanjost župnijske cerkve sv. Jerneja, Kočevje (prej sv. Sebastjana in sv. Fabijana) Friedrich von Schmidt, 1903 (foto Josef Dornig, 1918) Trdo delo in navezanost na zemljo sta pomagala skozi viharje. Med prvo svetovno vojno je avstrijska vojska odpeljala vse večje zvonove. Hemingwayevske slutnje so se uresničile. Izgubil se je dragocen del dediščine, ki je bil v veliki meri vezan na lju- bljanske zvonarje delavnice Samassa in njihove predhodnike. Pokrajina si še ni opomogla, ko je leta 1941 prišla druga svetovna vojna. Najhujši udarec je bila izselitev Nemcev. Cerkve so ostale zapuščene, nekaj opreme so prebivalci celo odpe- ljali s seboj proti Brežicam. Del svetniških podob so shranili v zavetja domačih cerkva. Sledua so rušenja in požigi Italijanov, Nemcev, partizanov in celo četnikov. V izpraznjenem prostoru so za njimi nekulturno gospodarili novi oblastniki. Prizadeta je bila sakralna arhitektura, še bolj oprema in po- slikave. Deli te opreme so se izgubljali v širše okolje Slovenije in čez meje. Pri prenovah včasih preveč hitimo in za svetlimi zidovi izginjajo dra- gocene priče preteklosti'^3 Kvalitetna prenova cerkve v Ribjeku in podobno delo v Klinji vasi kažeta pravo pot, sodelovanje strokovnjakov in domačinov. Kočevski genius lod ostaja na pragu 21. stoletja podoben svoji zapisani zgodovini. Pred gradnjo nove cerkve v Kočevski Reki je bil razpisan natečaj za izbrano arhitekturo. Zmagal je projekt doma- čina, ki ga ne odlikujejo modernistične forme. Drugi javni natečaj je bil razpisan za kapelo ob breznu pod Krenom. Izbrana je bila sveža oblika z zaobljenim prostorom. Lokalni vpliv je sakralni stavbi že pred izvedbo dodal skromen zvonik in s tem prilagodil njeno osnovno obliko. Endemitska miselnost rojeva novo endemitsko umetnost. ^■^ Skurili so letve in deske stropa v Žurgih in omenjenega v Vidmu. Uničili so večino fresk v Vidmu. ZUSAMMENFASSUNG Endemische Kunst in der Gottschee Die Kirchen im genius loci In der Gottschee sind einzelne, überwiegend sakrale Kulturdenkmäler erhalten. Ihr Kunstwert ist bescheiden. Trotz ihrer Abgelegenheit be- deutete die Gottschee immer eine Heraus- forderung für die Forscher. Der konservative, deutschbeeinflußte Charakter dieses Gebietes eignet sich im besonderen Maße zu einem Vergleich des Kunstschaffens. Die Zeit verging in der Gottschee langsamer. Jede Neuheit setzte sich hier einige Jahrzehnte später durch als im übrigen Slowenien. Würde man in eine Ubersicht des Kunst- schaffens nur die wenigen hervorragenden Kunst- werke einbeziehen (die Monstranz aus Gote- nica/Göttenitz, die Statuen von F. Duldt, die Ge- mälde von Bergant), so ergäbe das ein falsches Bild des Kunstschaffens in diesem Gebiet. Die gängigen Kunststücke überschreiten nur selten das Niveau der Volkskunst. Alle zusammen legen ein wertvolles Zeugnis ab von der Wechselwirkung zwischen dem "höchsten Kunstschaffen" und den Wünschen und Leistungsfähigkeiten der Provinz. Die bildende Kunst zwischen Rinža und Kolpa blieb in der Zeit stehen, die Zeugnisse der künstlerischen Vergangenheit stellen Verbind- ungen zwischen den einzelnen vergangenen Epochen her. Aus diesem Grunde nenne ich das autochthone Kunstschaffen in der Gottschee "en- demische Kunst". Sie kortmit in der bewährten zentralslowenischen Grundrißschema der Pfarr- kirchen zum Ausdruck. Es beginnt mit einer 93 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 offenen Vorhalle und geht unter einem zwei- bogigen Erdgeschoß des Glockenturms in ein quadratförmiges Kirchenschiff über und durch einen Triumphbogen in ein dreiseitig abschließ- endes und gewölbtes Presbyterium. Wegen ihrer ungeschickten Nachahmung der Malereien im Innern und wegen der bemalten Holzdecken erinnern die kleinen Kirchen an Bauemtruhen. Größere Ambitionen kommen in den "goldenen" Altären des 17. Jahrhunderts und in der Barock- architektur der seltenen Sakralräume der Pfarr- kirchen zum Ausdruck. Einen Höhepunkt der Wünsche und Leistungsfähigkeiten der Gegend und zugleich einen Schwanengesang stellt die Pfarrkirche des hl. Bartholomäus in Gottschee dar, ein Nachhall des Wiener Historizismus. 94