Slovenski etnograf zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi Bibliografija rokopisnih Ijudsko- medicinskih bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja Rekonstrukcija mlina iz leta 1524 Gradbeni prefabrikati Daljnega vzhoda hranjeni v muzeju neevropskih kultur gradu Goričane Iz arhiva slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Statistični obrazci 1. terenske ekipe (Šentjurij - Škocjan) »Dolincove« sani iz Stare Loke Letnik XXXI 1983-1987 Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1988 90921 Fotografija na ovitku: Iz »Bugui v katirih se vse sorte Arzneje sa veliku Bolesni snajdejo«, rokopis iz leta 1791; iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja Slovenski etnograf Letnik XXXI 1983-1987 Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1988 Izdal In založil Slovenski etnografski muzej Uredniški odbor: Ljudmila Bras Irena Keršič dr. Boris Kuhar Alenka Simikič mag. Inja Smerdel dr. Pavla Štrukelj Tehnični urednik: Marjan Loboda, dipl. inž. arh. Odgovorni urednik: dr. Ivan Sedej Vsebina - Contents Marija Makarovič, Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi .................. 9 The culture of health as exemplified by a Village in Dolenjsko Milan Dolenc, Bibliografija rokopisnih ljudsko-medicinsklh bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja ............................................................... 31 Bibliography of Folk Medicine Manuscripts and notes from Slovene ethnic territory Gorazd Makarovič, Rekonstrukcija mlina iz leta 1524 .................................... 75 Reconstruction of the mill from 1524 Tine Kurent, Gradbeni prefabrikati Daljnega vzhoda hranjeni v muzeju ne- evropskih kultur gradu Goričane............................................................... 101 Building prefabs of the far East, kept in the Museum of Non-Europan cul- tures in the Goričane Castle Alenka SImikič, Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Stati- stični obrazci 1. terenske ekipe (Šentjurij - Škocjan)................................ 123 From the archives of Slovene ethnographic Museum in Ljubljana. Statistic forms of the 1st field team (Šentjurij - Škocjan) Inja Smerdel, »Dolincove« sani iz Stare Loke ................................................ 181 »Dolinc's sledges« of Stara Loka GRADIVO Anka Novak: Orehenkova hiša v Mojstrani.................................................... 203 DOKUMENTACIJA France Golob: Konservatorska dokumentacija orodij in strojev za čiščenje omlačenega žita ........................................................................................ 211 KNJIŽNE OCENE Katica Benc-Boškovič: Konavlje, tekstilno rukotvorstvo i narodnja nošnja (Marija Makarovič) ..................................................................................... 243 Jerome Rothenberg: Shaking the Pumpkin (Janez Sedej) .............................. 245 NAŠI SODELAVCI dr. Boris Kuhar ................................................................................................ 249 Marija Makarovič Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi V članku so obdelane nekatere teme iz zdravstvene kulture nekdanjega kmeč- kega in v zadnjih dveh desetletjih kmečko-delavskega naselja, ki sodi v kra- jevno skupnost Šentvid pri Stični. Vas je štela leta 1981, ko je bilo zbrano gra- divo, približno 20 hiš, v katerih je živelo nad 80 ljudi.' Ugotovitve mikroetnomedicinske obravnave temeljijo na podatkih v rojstnih in mrliških matičnih knjigah^ ustnih pričevanjih^ in anketi''. - V rojstnih matičnih knjigah so od leta 1771 dalje vpisani v vasi rojeni otroci. V mrliških knjigah pa so od leta 1784 zapisani poleg starosti umrlih vaščanov različni in za starejše obdobje večkrat nezanesljivi vzroki smrti. Kljub temu pa dajejo podatke o stopnji nekdanjega razpoznavanja vzrokov smrti oziroma vr- stah bolezni, za katerimi so umirali vaščani in vaščanke. - Zapisi ustnih pričevanj starejših in pretežno v vasi rojenih pripovedovalcev pričajo o nestrokovnem, preprostem zdravljenju z naravnimi zdravili in o nači- nih zamrlega čarovnega zdravljenja nekaterih bolezni. - Odgovori na anketna vprašanja, na katera je odgovarjalo devet moških in tri- najst žensk, starih od osemnajst do petinsedemdeset let, pa razkrivajo odnos večine odraslih vaščanov do starosti, zdravja in bolezni, strokovne zdravstvene službe in nekaterih odklonilnih medikosocialnih pojavov. 1. Vzroki smrti in starost umrlih vaščanov Gibanje prebivalstva, kot ga kažejo rojstne in mrliške knjige od leta 1771 da- lje,^ je bilo tja do konca druge svetovne vojne dokaj enakovredno. Odtlej pa so opazna manjša nihanja. Pri umrlih so vpisani različni vzroki smrti. ' Po posvetovanju z nekaterimi vaščani sem se odločila, da naselja in pripovedovalcev ne bom imenovala. ^ Upoštevane so bile rojstne knjige župnije Šentvid pri Stični za leta: 1771-1784, 1785-1792, 1793-1803, 1804-1810, 1811-1820, 1821-1831, 1832-1846, 1835-1870, 1871-1900, 1901- -1920, 1921-1935, 1936-1964, 1965-1980 In mrliške knjige za leta: 1771-1784, 1785-1796, 1797-1812, 1812-1820, 1821-1847, 1835-1885, 1886-1920, 1921-1964, 1965-1980. Starejše knjige hrani poleg župnijskega urada v Šentvidu pri Stični tudi Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Podatki od leta 1965 dalje so bili izpisani na krajevnem uradu Šentvid pri Stični. ' Makarovič Marija: Terenski zapiski iz obravnavanega naselja, leta 1981. Zapiske hrani arhiv Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. " Makarovič Marija: Anketni popisi, izpolnjeni leta 1981. ' Pod opombo 2 navedeni viri. 10 Marija Makarovič Tako se je na primer v obdobju 1771 do 1800 rodilo 91 otrok, umrlo pa 68 vaš- čanov, torej 23 manj, kot je bilo rojenih. V obdobju 1801 do 1850, ko se je rodi- lo 69 otrok, pa je umrlo 67 vaščanov. Od leta 1784 dalje, ko so v mrliške matice zapisali že prve latinske in leto kasneje tudi nemške diagnoze - vsekakor so bi- le tedaj dosti manj zanesljive kot v zadnjih letih - pa tja do konca leta 1980 je znanih blizu 70 vzrokov bolezni (ali vsaj bolezenskih znakov), za katerimi so umirali v obravnavani vasi. Novorojenci so obenem z materami razmeroma ma- lokrat umirali na porodu zaradi t.j. življenjske slabosti. Sicer pa je bila največja umrljivost otrok do tretjega leta in nekoliko manjša do desetega leta starosti (tab. 1). Tako je v obdobju 1771 do 1800, ko se je rodilo vsega 91 otrok, umrla skoraj tretjina do desetega leta, to je 28 (30,7 %) otrok, v obdobju 1801 do 1850, ko se je rodilo 69 otrok, pa nekaj več kot tretjina, to je 25 (36,2 %) otrok. Tako, kot je znano o nekaterih drugih vaseh,' so tudi tukaj v 18. in 19. stoletju matere številnih otrok izgubljale otroke leto za letom, tudi po dva na leto, npr. leta 1828 je v družini J.N. umrla 16.2. Uršula za grižo in 6.6. Marija zaradi vnetja grla. Skoraj praviloma je umrl nekaj dni ali mesecev za materjo tudi otrok, po- sebno če je bil v zgodnji otroški dobi; npr. leta 1846 je umrla 6.5. mati, nato 7.6. še trimesečni sin za grižo; 15.3.1891 38-letna mati in 9.10. sedemmesečna hči. Vzroki umiranja otrok so bili različni. Največkrat je vpisana že omenjena živ- ljenjska oslabelost ali oslabelost, nadalje gliste, božjast in nalezljive bolezni (npr. koze in oslovski kašelj). V obdobju od leta 1951 do 1980, ko je bilo na splošno bolj urejeno zdravstveno varstvo otrok in odraslih, je najmlajši vaščan umrl pri enaintridesetih letih. V mrliških matičnih knjigah so vpisane od leta 1784 dalje različne diagnoze. Naštejemo jih 70, to je nekaj manj, kot je vpisanih, ker vse niso čitljive. Pri majhnem številu prebivalstva in zato tudi umrlih se v posameznih obdobjih omenjajo posamezni vzroki po enkrat do trikrat, nekateri tudi večkrat in med njimi največkrat neopredeljen vzrok »starost« - sedemnajstkrat v prvi polovici 19. stoletja. V obdobju 1771 do 1800, ko je umrlo skupaj 68 prebivalcev, so bili vpisani tile vzroki: bodečica, bodeči katar, božjast, gliste, kolika, koze, krvava griža, nagla smrt, običajno, oslabelost, zaradi padca, vodenica, vročina in žolčna akutna vročina. Med naštetimi vzroki se več kot trikrat omenjata le žolčna akutna vro- čina, in sicer osemkrat, in neopredeljen vzrok »običajno« devetkrat. V obdobju 1801 do 1859 je umrlo vsega 68 ljudi. Med vzroki smrti so vpisani: aposten, angina, driska, gliste, izpuščaj, jetika, katar, krč, krvava griža, nagla smrt, naduha, običajno, ohromitev pljuč, oslovski kašelj, pljučni krč, slabost, starostna oslabelost, sušeča mrzlica, vnetje grla, vodenica, vročica, žolčna vročina. Med njimi se več kot trikrat omenjajo: božjast (štirikrat), slabost (pet- krat), jetika (sedemkrat), starostna oslabelost (desetkrat) in običajno (enajst- krat). ' Na primer: Predgrad v delu Marije Makarovič, Predgrad in Predgrajci, Kočevje 1985, str. 44. Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 11 V obdobju 1851 do 1900, ko je umrlo 87 vaščanov, so med vzroki smrti našteti: božjast, glistavost, griža, izroditev želodca, jetika, krč, krvava griža, naduha, onemoglost, oslovski kašelj, ošpice, pljučna jetika, pljučnica, prezgodnji porod, porodna mrzlica, razkroj krvi, slabost, snetljiva razjeda, starostna oslabelost, škrlatinka, tifus, utopitev, vodenica, vodenoglavost, vnetje trebušne mrene, vo- denica osrčnika, želodčni rak. Med njimi se več kot trikrat omenjajo: vodenica in glistavost po štirikrat, onemoglost petkrat, oslovski kašelj in naduha šestkrat, božjast sedemkrat, jetika devetkrat in starostna oslabelost trinajstkrat. V obdobju 1901 do 1950 so pri 68 umrlih zapisani med vzroki smrti: božjast, gliste, gripa in starost, jetika, kap, kašelj, možganska kap, mrtvorojen, mrtvoud, mrtvoud in božjast, naduha, naduha in starost, nesreča z mino, oslovski kašelj, pljučnica, prehlajenje, prezgodnji porod, slabokrvnost, srčna vodenica, starost, težek porod, vodenica, vratinka, želodčna bolezen. Med vzroki smrti se več kot trikrat omenjajo slabost in jetika (petkrat), pljučnica (šestkrat) in starost (se- demnajstkrat). V obdobju 1951 do 1980 pa so pri 24 umrlih zapisani tile vzroki smrti: božjastni napad, gangrena, možganska kap, odpoved srca, pljučni edem, pljučnica, rak želodca, rak pljuč, rak jeter, sladkorna bolezen, srčna kap, srčna napaka, sta- rost in uremija. Med njimi se največ vzrokov smrti omenja le po enkrat do dva- krat. Po vpisih v mrliških knjigah nadalje povzemamo, da je od leta 1784 dalje naj- več moških in žensk umrlo »vsied starostne oslabelosti« (še v 19. stoletju so umirali zaradi tega od šestdesetega leta dalje). Ljudje srednjih let so umirali za raznimi boleznimi, npr. za vodenico, astmo, pljučnico, jetiko in grižo. Vendar je zanimivo, da epidemiji kolere leta 1855 in griže leta 1895, ki sta v celotni fari terjali 57 žrtev, v obravnavani vasi nista umorili nikogar. Epidemija akutne žolčne vročine pa je v letu 1790/91 pobrala osem vaščanov, pri nekaterih dru- žinah tudi po dva, starih od 2 dni do 48 let. Želodčni rak se prvikrat omenja leta 1868 pri šestdesetletnem kmetu. V obdobju 1951 do 1980 pa so pogostejši vzroki smrti poleg srčne in možganske kapi tudi rak želodca ter jeter in pljuč po letu 1960. Nekdanja nizka higienska in življenjska raven, nalezljive bolezni in pomanjk- ljivo ali sploh nikakršno zdravsteno varstvo so povzročali umrljivost otrok in prezgodnje umiranje odraslih, tako, kot kažejo podobne etnomedicinske raz- iskave za nekatere druge vasi.^ Po vsej verjetnosti so si tudi vaščani tembolj zapomnili tiste redke posameznike, ki so dočakali veliko starost. Odtod ne- dvomno tudi neutemeljene predstave, da so bili ljudje včasih bolj trdni in zdravi in da so zaradi tega dočakali veliko starost.^ ' Marija Makarovič, n.d., str. 45, in ista, Strojna in Strojanci, Ljubljana 1982, str. 90. * Makarovič Marija: Zdravstvena kultura na zgledu Orove vasi, Polzela 1984, str. 345. 12 Marija Makarovič Tabela 1. Število umrlih moških (m) in žensk (ž) v določenem starostnem obdobju po mrliških matičnih knjigah' ' Pod opombo 2 navedene mrliške knjige. Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 13 Tabela 1, ki stvari leje priča o starosti umrlih vaščanov v obdobju 1771 do 1980, kaže, da so le redki učakali več kot devetdeset let ali veliko starost. Po posameznih obdobjih pa dalje kaže tabela, da je največ, t.j. šest žensk umr- lo v starostnem obdobju od dvajsetega do tridesetega leta, največ, t.j. štirje moški pa v starostnem obdobju od enainštiridesetega do petdesetega leta. V mrliških knjigah je natančneje zapisano, da je v opazovanem obdobju umrla najstarejša ženska pri petinosemdesetih letih 1796 in najstarejši moški pri pe- tindesedemdesetih letih leta 1793. V obdobju 1801 do 1850 je umrlo največ, t.j. štirje moški v starosti od 71 do 80 let, in največ, t.j. devet žensk v starosti od 61 do 70 let. Najstarejši moški je umrl leta 1839, star 86 let, prav toliko stara najstarejša ženska pa leto dni kasneje. V obdobju 1851 do 1900 je umrlo največ, to je devet moških v starosti od 61 do 70 let in največ, to je deset žensk v starosti od 61 do 70 let. Najstarejši moški je umrl leta 1899, star 94 let, in najstarejša ženska leta 1898, stara 92 let. V obdobju 1901 do 1950 je umrlo v starostnem obdobju od 71 do 80 let največ moških, to je sedem, in največ žensk - deset. Najstarejši moški in ženska sta bila zakonca, ki sta umrla leta 1948 stara po devetdeset let. V obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je življenjska raven in z njo tudi doba doživetja na splošno povečala, je največ moških in žensk umrlo v starosti od 61 do 80 let. Najstarejši moški je dosegel 84 let, najstarejša ženska pa 82 let. Umrl ni noben otrok. Na vprašanje: Ali ste poznali človeka, ki je doživel veliko starost? so vsi moški in ženske našteli enega do tri ljudi, ki so učakali več kot osemdeset let. Med njimi so najpogosteje navedli stoeno leto starega moškega in sto let staro žen- sko iz sosednje vasi. Med vzroki dolgega življenja so moški največkrat omenjali zmernost v jedači in pijači ter posebej poudarjali pomen zdrave domače hrane. Ženske pa so nava- jale poleg domače hrane predvsem skromno življenje, »življenje v revščini«, dalje velik pomen osebnega zadovoljstva, življenje brez vznemirjanja in tudi tr- do delo. Na vprašanje: Ali bi vi želeli dočakati takšno starost? je pet moških in šest žensk, t.j. približno polovica vprašanih, odgovorilo pritrdilno. Pogojno pa so večinoma še dodali: »Če bi bil(a) zdrav(a)«, »če bi bil(a) še pri močeh« ali po- dobne pridržke: »Danes, ko se tako živčno živi, še jesti ni časa, nikoli v miru ne posedimo, zato sploh ne moreš dočakati take starosti«. Tudi nikalne odgovore so vaščani večinoma še utemeljevali z besedami, da »nima smisla živeti tako dolgo«, ker »že zdaj predolgo traja«. Na podlagi opazovanja se je pokazalo, da je povod za to trpko ugotovitev nerazumevanje domačih. Prav tako, kot je po- vzročil sinov alkoholizem še bolj trpko utemeljitev skoraj osemdesetletne žen- ske: »Ne bi želela dlje živeti, ker mi ni prida«. 14 Marija Makarovič 2. Zdravje in bolezen O pomenu zdravja in skrbi za zdravje Moški in ženske se nekako od petdesetega leta dalje večkrat ali vsaj občasno zavedo pomena, ki ga ima v njihovem življenju dobro zdravje, kar pomeni do- bro telesno in duševno počutje. To so največkrat utemeljevali s prispodobo, da je »zdravje največje bogastvo na svetu«, podobno, kot je znano tudi za nekatere druge, na enako zdravstve- no temo raziskane vasi. Pod vplivom tega spoznanja in tudi dosti večje zdrav- stvene osveščenosti kot v preteklosti je pri večini vaščanov opaziti tudi precej- šnjo preventivno skrb za zdravje. Že ob blažjih bolezenskih znakih se kaže na razne načine. Vsaj tako so pokazali odgovori na vprašanje: Ali ste mnenja, da pazite na vaše zdravje? Prepoteni se preoblečejo ali vsaj ogrnejo, popijejo šil- ce žganja in pogosteje kot nekdaj tudi ležejo v posteljo. Res pa je, da z delom preobremenjeni kmetje zlasti poleti največkrat prekmalu vstanejo iz bolniške postelje, češ, kar naprej misliš samo na to, koliko dela ti bo ostalo. Kar zadeva skrb za lastno zdravje, so tako moški kot ženske zatrjevali, da mo- raš biti »prvi dohtar sam«, da se moraš sam paziti »dohtar te ne bo merkal«. Vsaj do neke mere pa v praksi ravnajo tudi drugače. O tem pričajo take uteme- ljitve: »Vem, da na splošno preveč garam, si ne privoščim nobenega počitka«. »Nič se ne merkam, si že zdaj mislim, da bom enkrat zaradi tega nastradal«. »Če bi pazila, kot so mi naročili po operaciji, ne bi toliko delala, težko dvigova- la, pila kavo in jedla svinjsko meso.« Tako kot v preteklosti tudi še zdaj verni in med njimi predvsem starejši ljudje v skrbi za svoje zdravje in zdravje najbližjih bodisi vsak dan ali občasno molijo. Nekateri pa se ob hujši bolezni, tako kot je bilo včasih v navadi, tudi zaoblju- bijo na božjo pot. Polovica vprašanih moških in tri četrtine žensk vsak dan molijo za zdravje, zju- traj ali zvečer, nekateri pa le takrat, kadar zbolijo. Med njimi se je šest vašča- nov ob hujši bolezni tudi zaobljubilo, da bodo poromali, npr. k Mariji na Zaplaz ali na Brezje. Menili so, da so bili v svojih molitvah uslišani. Razen ene ženske, ki je kot v nekakšno opravičilo omenila: »Še letos moram uštimat« so vsi drugi vaščani, ki so izjavili, da so se zaobljubili, obljubo tudi izpolnili. Večina vprašanih je tudi že slišala, da je bolezen lahko tudi kazen božja. Na tako vprašanje pa so na splošno odgovarjali, da temu ne verjamejo. Ena izmed žensk je celo zagotavljala: »Če je večja baraba, večji uspeh ima, na poštenega pa pride bolezen«. Spoznanje, da je zdravje ena najpomembnejših vrednot, se z leti krepi In ga zato starejši ljudje večkrat izražajo. Zato je večina vprašanih odgovor^'a, da večkrat, nekateri pa vsaj včasih rečejo: Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 15 »Glavno, da imam zdravje«. Svoje pritrdilne odgovore so moški in ženske še dodatno utemeljevali: »Zdravje je največje bogastvo«. »Kaj ti nuca vse boga- stvo, če si na postelji«. »Če si zdrav, pride tudi vse ostalo«. »Ko vidim bolnike, ki imajo vsega dosti, jaz pa nimam nič, pa smo zdravi, vem kaj imamo«. »Ko sem zdrava in lahko delam, se zavedam, kaj imam«. »Če mož pravi, koliko ima dela, mu pravim, glavno, da imaš zdravje«. »Če si zdrav, lahko delaš in zaslužiš denar«. V skladu s tem spoznanjem je razumljivo večina vprašanih zatrdila, da bi se za- tekli še k drugemu zdravniku po pomoč, če jim prvi ne bi pomagal. Kar zadeva odrekanje (ali vsaj omejevanje) določeni hrani in pijači pa vaščani ravnajo precej po svoje. Ljudje se večinoma vzdržijo tistih jedi in pijač (npr. svinjskega mesa, krompirja, domačega vina), ki jim osebno ne prijajo. Zdravni- kovega navodila, naj ne pijejo kave in naj ne kadijo, pa kljub njegovim ponov- nim opozorilom večinoma ne upoštevajo. O tem pričajo podobne izjave: »Mi je zdravnik prepovedal piti kavo, svinjsko meso in kruh, pa se ne držim«. O vzrokih bolezni Kot pričajo podobne raziskave v nekaterih drugih vaških naseljih,'° je raven znanja o boleznih tudi v obravnavani vasi zelo nizka. V odgovorih na vprašanje: Kaj je po vašem mnenju vzrok, da človek zboli? so vaščani največkrat rekli: »Lastna malomarnost, ker se ne paziš dovolj«. V us- merjenih razgovorih pa so pripisovali dosti večji pomen človekovi naravi, ded- nim zasnovam ali kot je povedala ena izmed žensk: »Pravijo, da se tri rodovine nazaj podeduje telesno in duševno bolezen«. O znakih nastopajoče bolezni pa so tako moški kot ženske povedali iz lastne izkušnje, da jo napovedujeta utrujenost ter slabo duševno in telesno počutje. Tako kot v drugih slovenskih pokrajinah so bile tudi na Dolenjskem razširjene t.i. Sanjske bukve. Poleg drugih pomenov sanj so bili v njih navedeni tudi bole- zenski. Pod vplivom podobnega praznovernega čtiva še danes nekateri verja- mejo raznim pomenom sanj, med drugim tudi temu, da napovedujejo bolezen. Tako so sicer redke starejše ženske odgovorile, da kadar »sanjaš kalno vodo, potem zboliš«. Zanimivo pa je, da so na dodatno vprašanje, ali so to tudi že same preizkusile, odgovorile, da so sanjale o kalni vodi, pa niso zbolele. Zanimivo je, da so moški pogosteje kot ženske menili, da na njihovo počutje vpliva tudi vreme, in so večinoma omenjali kot bolezenske znake npr. trganje in brezvoljnost, ženske pa živčnost. "> Mišljena so doslej tako raziskana naselja v delih avtorice pričujočega sestavka, navedenih pod opombami 6-8. 16 Marija Makarovič VeČina moškili in žensk je, verjetno tudi pod vplivom zdravstvenega čtiva mne- nja, da slabo duševno počutje povzroča tudi slabo telesno počutje. Eden iz- med kmetov srednjih let je še dodatno opisal svoje slabo duševno počutje: »Prideš bolj zmatran, kot če bi fajn fizično delal, če kaj študirat in študiraš, če te kaj žre«, in ena izmed žensk prav tako: »Si zanič, tako da ti vse iz rok leti«. Tudi znanje vaščanov o nalezljivih boleznih je skromno. Večinoma temelji na lastnih izkušnjah ali pa je povzeto po poljudnih sestavkih v dnevnih časnikih ali revijah. Moški so najpogosteje omenjali gripo, meningitis, tuberkulozo in redki tifus, drisko, nahod in pljučnico, ženske pa otroške bolezni, jetiko, tifus, rak in spolno bolezen. Kazno je, da so med nalezljivimi boleznimi le ženske navajale otroške bolezni. To tudi priča, da se ženske dosti bolj kot moški ukvarjajo z otroki, zlasti takrat, ko so bolni in se moški najraje držijo ob strani. Moški in ženske so našteli po enega ali več načinov, kako naj bi se prenašale nalezljive bolezni. Na splošno, nestrukturirano vprašanje, so zategadelj prosto odgovarjali in navajali razne možnosti okužbe. Med njimi so moški največkrat navedli stik ali dotik z bolnim človekom, ženske pa bacile, dalje še bakterije, umazanijo, podedovane obleke, okužen zrak, mrčes in okuženo hrano. Ob tem je zanimivo, da je zlasti pri ženskah zakoreninjeno mnenje, da se »bolezen prenaša po kljukah«. Ena izmed žensk je svoj odgovor še posebej utemeljila, da se zato vedno umije, ko pride domov, če je bila po opravkih in je morala odpirati vrata. Med neozdravljivimi boleznimi so v tej vasi na prvo mesto uvrstili raka, podob- no kot tudi v nekaterih drugih naseljih." V skladu s poljudnoznanstvenim bra- njem pa so vsaj nekateri ponavljali, da »raka tudi že ozdravijo«. Poleg raka so med neozdravljivimi boleznimi našteli še nekatere, največkrat tiste, ki vprašane same mučijo že vrsto let. Zaradi neuspešnega zdravljenja so zato menili, da so neozdravljive bolezni astma, sladkorna bolezen, revmatizem in bolezen srca. Naj še omenimo, da se je tudi v obravnavani vasi zadnja leta strah, ki ga je ne- kdaj zbujala jetika, prenesel na raka. To potrjujejo številna mnenja vaščanov. Prav tako se je v usmerjenih razgovorih pokazalo, da je strah pred dolgotrajno, neozdravljivo in trpljenja polno boleznijo večkrat navzoč, zlasti pri tistih, ki so jo doživljali pri svojcih in so že v letih. Zato je razumljivo, da so pri preizkus- nem vprašanju: Kakšno smrt bi si želeli? prav tako kot mlajši vsaj pogojno od- govorili, da »hitro«, kar pomeni kap. Zanimivo pa je, da so na drugo preizkusno vprašanje: Kaj bi si želeli, če bi bili neozdravljivo bolni? odgovarjali večinoma v nasprotju s prejšnjim odgovorom. Le en moški in ženska sta namreč odgovori- la, da bi si želela čimprejšnje smrti, drugi pa so zagotavljali, da bi še vedno upali v ozdravljenje in si prizadevali ozdraveti. Redke, med njimi večinoma ver- ne ženske pa bi vdano čakale konca. " Mišljena so doslej tako raziskana naselja v delih avtorice pričujočega sestavka, navedenih pod opombami 6-8. ; Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 17 3. Zdravilstvo Za zdravljenje nekaterih, na splošno le lažjih notranjih in zunanjih bolezni ne- kateri domačini še vedno uporabljajo naravna zdravila. Poleg zdravilnih zelišč so v rabi še nekatera druga naravna zdravila rastlinskega, živalskega ali mine- ralnega izvora. Podedovano zdravilsko znanje je pičlo. Zato ga po potrebi čr- pajo, tako kot je bilo verjetno vsaj deloma v navadi že v 19. stoletju, iz raznih zdravilskih knjig in sestavkov. Naslednji seznam obsega 16 rastlin,'^ ki jih še večinoma uporabljajo za zdrav- ljenje v seznamu naštetih bolezni: Bezeg - Sambucus nigra: čaj iz cvetja za vneto grlo ali katar Borovnica - Vaccinium myrtillus: posušeni plodovi v čaju ali suhi proti driski Česen - Allium sativum: sok med hrano ali plodovi kot ogrlica proti glistam Hermelika - Sedum maximum: v žganju namočeni listi za mazanje pri revma- tizmu Kamilica - Chamomilla recutita: čaj iz cvetja zoper trebušne krče, prehlad, sla- bo prebavo in za izpiranje vnetih oči ali po kapljicah v bolno uho Kopriva - Urtica dioica: čaj za izpiranje za boljšo rast las Lilija - Lilium sp.: v žganju namočen cvet zoper trebušne krče Lipa - TiNa platyphyllos: cvetje v čaju zoper katar in prehlad Lovor - Laurus nobilis: vdihavanje dima iz posušenih lovorovih listov, sivke in orehove lupine zoper bolečine v glavi Oreh - Juglans regia (glej lovor) Osat - Cirsium sp.: sok iz svežih listov za krvaveče rane Pelin - Artemisia absinthium: čaj iz posušenih listov zoper kašelj in pomanjka- nje apetita, s slanino stolčeni listi za gnojne rane, čikanje listov zoper jetiko Sivka - Lavandula officinalis (glej lovor) Tavžentroža - Centaurium minus: čaj iz cvetja zoper predlad in nahod Trpotec suličasti - Plantago lanceolata: sok sveže rastline za rane Zelje - Brassica oleracea: obkladki zoper mrzlico, vročino in za opekline V zvezi z domačimi zdravili je bilo zastavljeno vprašanje: Kaj menite, da je bolje Pri določanju botaničnih slovenskih in latinskih imen sem uporabljala priročnike: Pavle Bo- hinc, Slovenske zdravilne rastline, Ljubljana 1979; Heinrich Neuthaler, Zdravilna zelišča, Trst 1977; Richard VJWiort, Zdravilne rastline in njih uporaba, Ljubljana 1980. 18 Marija Makarovič - piti zdravilne čaje ali jemati tablete? Večina moških in žensk je izjavila, da je i »bolje, vsekakor le pri lažjih boleznih piti čaje, če se le da, ker je bolj naravno, : ker so tablete mamila«. V skladu s takšnim prepričanjem imajo tako rekoč pri ; vsaki hiši nekaj osnovnih zelišč, npr. kamilice, bezeg, lipovo cvetje in tavžent- rože. Večinoma jih naberejo ženske, ponekod jih tudi kupijo. Naj še omenimo, da redki vsak dan pijejo ta ali oni zdravilni čaj, večinoma si ga skuhajo po potrebi, če menijo, da se jih loteva bolezen ali da so bolni. Nekatere bolezni zdravijo ali so jih nekdaj zdravili še z nekaterimi drugimi na- ravnimi zdravili ali postopki. Ljudje so jih našteli dvanajst, in sicer: gretje - to- \ plo, v cunjo zavito opeko si pokladajo na trebuh pri žolčnih napadih in ženske i pri trebušnih bolečinah; kisovi obkladki - mrzli obkladki pri izvinu; milo - ma- i zanje opeklin; mleko - politi na opeklino; olje - pogreto, lahko tudi v čebulnem ovoju, kapljati v boleče uho; pijavke - za puščanje krvi, še okoli leta 1920; rosa - hoja po rosi, če bolijo noge; slanina - (glej pri pelinu); sol - držanje nog v topli slani vodi, če boli zob; studenčnica - s studenčnico v Ješčah so si umivali vne- te oči; urin - za sveže rane; žganje - (glej pri hermeliki). Poleg zdravljenja z naravnimi zdravili so bili vsaj še v prvih letih po drugi sve- tovni vojni v navadi tudi nekateri čarovni zdravilski postopki. Med zbiranjem gradiva so bili znani le še redki. Med njimi so pričevalci omenjali tiste, ki so jih sami preizkusili, npr. zdravljenje bradavic z zavezovanjem vozlov na sukanec, ki so ga odvrgli pod kap v veri, da bodo bradavice izginile, ko bo sprhnel sukanec; dalje zdravljenje ječmena na očesu s kretnjami žetve in zagovarjanjem: »Ječmen žanjem, čipkam dajem, slamca pa ke mečem« (ponovi se trikrat). i 4. Razmerje do strokovnega zdravstva Obisk zdravnika V obdobju po drugI svetovni vojni se je postopoma urejalo socialno varstvo, zato tudi vaščani pogosteje hodijo k zdravniku, predvsem ob resnejših obole- njih. Večinoma pa morajo, prej kot se odpravijo v ambulanto, tako moški kot ženske, premagati oseben odpor do zdravnika. Tako pričajo odgovori na vprašanja. Večina vaščanov je poudarila, da se le i stežka odpravijo k zdravniku. Med vzroki so omenjali, da je treba dolgo čakati in da se tudi sicer pri zdravniku neprijetno počutijo. Med utemeljitvami je bila tudi tale: »Če greš zdrav tja, bolan rataš«. Ena izmed žensk pa je povedala, ka- ko se izogne pretiranemu čakanju - gre k tistemu zdravniku, ki ga ljudje ne marajo, pa ni treba čakati. Večina vprašanih moških in žensk se, vsaj po njihovem prepričanju, odpravi ki zdravniku tedaj, ko je treba, ko je »mus«. Svoje izjave so kmetje še podkrepili:; Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 19 »Kmetje smo vsi takšni, ko se noče in noče predjat, gremo k zdravniku. Kar odrivamo, ko res ne morem več delati, grem. Grem, če je takšna vročina, da ne bom doma speljal. Mora biti že fajn hudo«. Ženske pa so povedale bolj jedrna- to: »Kmet se odpravi k zdravniku v zadnjem trenutku«. Iz teh odgovorov in dodatnih usmerjenih vprašanj se da razbrati, da po mnenju kmetov hodijo kmetje delavci ali delavci pogosteje po zdravniško pomoč. Tudi iz pogovorov na vprašanje: Ali poznate človeka, ki gre za vsako figo k zdravni- ku? se je dalo razbrati, da so mislili prav nanje. Zakaj je tako, je slikovito pove- dal starejši kmet: kmet je socialno zavarovan samo dotlej, dokler ne obleži v domači postelji, delavec pa tudi potem. Po mnenju nekaterih vaščanov že tako hodi približno 70 odstotkov ljudi k zdravniku brez potrebe, da »samo dren delajo in zato potrebni ne pridejo na vrsto«. Delavci hodijo zato, ker dobijo bolniško. »Se naredi bolnega, ker se mu zdi težko delat, pije in ko ima mačka gre v bolniško«. Še dosti večji odpor kot do zdravnikov morajo vsaj nekateri vaščani premago- vati,ko se odpravijo k zobozdravniku. Samo približno četrtina moških in žensk ga redno obiskuje. Ostali so svoje nikalne odgovore opravičevali podobno, to je s čakanjem: »Pri nas boš hodil dve leti, ti bo še ostalo izpadlo. Pijejo črno kavo in klepetajo«. Tudi zobozdravnikovo prizadevanje, da bi rešil bolni zob, je ena izmed vaščank odklonilno ocenila: »Ne hodim več, za en zob sem šla šestnajstkrat, ker so mi ga zdravili in potem izpulili«. Očitneje pa je eden poglavitnih vzrokov bojazen. Tako je razbrati iz podobnih odgovorov na vprašanje: Če vas je zobozdravnik odrešil bolečine in potem po- novno naročil, ali ste šli k njemu? »Ne, ker je bilo bolje, nisem šel, se ga bo- jim«. O vplivu zdravnikovega vedenja Ob bolezni se občutljivost ljudi poveča, posebno če jo spremljata skrb za zdravje in strah pred zdravnikom. S tem postanejo tudi odzivi na bolj ali manj človečno ravnanje zdravstvenega osebja dosti bolj osebni, zlasti pri tistih lju- deh, pri katerih so vzroki bolezni bolj duševne kot telesne narave. Če se zavedamo tega, lahko razumemo, da so tudi v obravnavani vasi po- dobno odgovarjali na vprašanje: Kakšne naj bi bile lastnosti dobrega zdra- vnika? kot v nekaterih drugih že raziskanih naseljih. Na prvem mestu so naved- li prijaznost, takoj nato pa, da se mora zanimati za bolnikovo bolezen in da mora biti dober strokovnjak, ki tudi odkrito pove, kakšno bolezen imaš. Tudi v usmerjenih razgovorih se je pokazalo, da pri vseh psihosomatskih teža- vah ljudem dosti pomeni zdravnikovo prijazno vedenje. Ali kot je povedala ženska, ki je sicer odgovorila, da ne hodi k zdravniku (morda prav zaradi nje- 20 Marija Makarovič govega neprijaznega odnosa): »Prijazen naj bo, zato da se ga ne bojiš že od daleč«. Mlajši kvalificirani delavec pa je utemeljil pomen prijaznosti s tem, da takemu zdravniku bolj zaupaš. Iz odgovora kmeta srednjih let pa se razbere, da poraja zdravnikovo neprijazno obnašanje tudi občutek neenakovrednosti, manj- vrednosti: »Naj bo zdravnik takšen, da ima bolnika za enakovrednega, ne pa za cigana«. Tudi vprašanje o vplivu zdravnikovega vedenja na splošno počutje je bilo za- stavljeno z željo, da bi ljudje odgovarjali po svoje, ne omejeni v vnaprej ponu- jene obrazce. Razen enega moškega, ki je odgovoril, da nanj ne vpliva zdrav- nikovo vedenje, so vsi odgovorili, da se bolje počutijo, če je zdravnik prijazen. Odgovore so takole utemeljevali: »To je pol zdravila, bolj zdrav greš ven, te olajša, imaš zaupanje vanj, si že kar bolj zdrav, njegova beseda bolj zaleže kot zdravila, se takoj bolje počutiš, ga upaš kaj vprašati«. Pomen zdravnikove prijaznosti so pojasnjevali tudi z znanimi zgledi: »Mama so hodili k dr. Fedranu, ki je bil za vso šentviško in stisko faro, pa so bili zdravi, ko so prišli nazaj, ker je bil prijazen zdravnik«. Vsi tisti, ki so že doživeli, da je bil zdravnik z njimi neprijazen, »oduren«, so po- dobno ocenjevali posledice takšnega vedenja: »Če je oduren, te vse mine, po- staneš živčen, počutiš se manjvrednega in s tem sklepaš, da nima smisla hoditi k zdravniku. Si že tako reven, potem si slabe volje. Si še bolj bolan«. Zanimivo je, da je večina moških in žensk vsaj pogojno zatrjevala, da bi nepri- jaznemu zdravniku povedali, kar mu gre. V praksi pa so vsi , ki so se srečali z »odurnim« ravnali prav nasprotno, ker so bili mnenja: »Si raje tiho, ker misliš, mogoče mi bo še prav prišel. Potihem si mislim: če nisi za zdravnika, pojdi pra- šiče futrat. Si užaljen, nimaš korajže, da bi kaj rekel, imaš občutek manjvredno- sti«. Precej podobno kot zdravnikovo vedenje doživljajo domačini tudi njegovo mnenje o bolezni. Vsaj tako sklepamo po odgovorih na vprašanje: Kako ste se (bi se) počutili, če vas je (bi) zdravnik prepričeval, da z vašo boleznijo ni nič hudega? Največkrat so sledili jedrnati odgovori: »Si že bolj zdrav«. Ponekod pa je odkrita zdravnikova beseda o bolezenskem stanju povzročila prav na- sprotno. Vsaj tako sklepamo po besedah ženske s kronično astmo: »Zdravnik mi je pri dvaintridesetih letih rekel, da se ne bom nikoli pozdravila, spravil me je v velik obup, nespečnost in hud astmatičen napad«. Kako velik je pomen dobrega osebnega stika z zdravnikom, pričajo tudi odgo- vori na vprašanje: Če bi imeli na izbiro, da vas pregleda zdravnik ali zdravnik robot, h komu bi se raje zatekli? Večina žensk in večina moških je odgovorila, da bi šli raje k zdravniku. Svoje stališče so utemeljevali z besedami: »Zato, ker se pogovoriš, človeku lahko več zaupaš, lahko še kaj zraven povprašaš, bolj se zaneseš, robotu ne bi verjela: stroj je stroj, si bolj v stiku s človekom«. Mlajši Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 21 moški in ženska, ki sta se odločila za robota, pa sta svojo odločitev podprla z besedami: »Robot te temeljito pregleda in se ne zmoti«. Kmet srednjih let, ki bi šel k zdravniku in k robotu, pa je menil, da bi njuni mnenji primerjal. V primerjavi s preteklostjo je tudi v obravnavanem naselju omajano zaupanje v zdravnikovo ugotavljanje bolezni in zdravljenje. Vsaj tako kažejo odgovori na vprašanje: Ali zdravniku zaupate in verjamete? Le četrtina moških in nekaj več žensk je odgovorilo, da popolnoma, drugi pa, da mu zaupajo le deloma. Med vzroki nezaupanja sta nedvomno širše znanje in obzorje ljudi, ki tudi tukaj manjšata razdaljo med nekdanjim popolnoma nekritičnim in podrejenim od- nosom preprostejših ljudi do izobražencev. Odnos do zdravil V razmerju do zdravil so vaščani podobnega mnenja, kot se kaže v podobnih raziskavah.'^ Razen ene ženske so vsi moški in ženske mnenja, da zdravila hkrati škodijo in koristijo. To so tudi bolj ali manj preprosto utemeljevali: »Če jih predolgo jem- lješ, škodijo, če jih preveč ješ in če se ne ujemajo z boleznijo. Zdravilo je strup, se tepe z drugimi življenjskimi organizmi, zato bolj škodi kot nuca«. Nekaj žensk je skušalo svoje odklonilno mnenje o zdravilih nekoliko omiliti: »Škodijo, vendar moraš imeti vanje zaupanje, da ti bo pomagalo. Škodijo, vendar na to ne misliš, želiš le, da bi ti pomagalo. Za eno bolezen koristijo, za tri druge pa škodijo«. Očitno so podobna mnenja o škodljivosti ali o delni zdravilnosti zdravil vzrok, da približno polovica vprašanih, ki jim je zdravnik že kdaj predpisal zdravilo, jemlje zdravila le toliko časa, dokler se ne počuti bolje. Drugi pa so jemali predpisane doze v celoti. Tudi tukaj je navada, da ljudje večino predpisanih zdravil, ki jih niso porabili do konca, hranijo. Na vprašanje, zakaj jih ne zavržejo, je približno polovica žensk in nekaj moških odgovorilo, da zato, ker jih ob morebitni ponovitvi bolezni spet vzamejo. Drugi pa hranijo zdravila iz navade, vendar si jih, če ponovno zbolijo, ne upajo jemati. Za lažje bolezni si po svoji presoji ali po nasvetu v lekarni kupujejo zdravila brez recepta. Med njimi sta najbolj priljubljena aspirin in plivadon. Za takšne nakupe se odločajo zato, ker menijo, da se ne splača hoditi k zdravniku, ker je bolezen lažje oblike in ker bi bilo treba v ambulanti čakati, tako pa je enostav- neje. Dva moška sta celo menila, da »lekarnar prav toliko ali celo več ve o zdravilih kot zdravnik, ker se spozna na njihov sestav, ker jih mora mešati«. " Pod opombo 6-8 navedena dela., 22 Marija Makarovič 5. Alkoholizem in samomorilstvo Odnos do alkohola in alkoholizma Alkoholne pijače, predvsem doma pridelano vino, so bile že v preteklosti se- stavni del prehrane. Odtod tudi zdaj vsakodnevno bolj ali manj zmirno pitje alkohola in strpnost do pitja alkohola in alkoholizma. V vasi, v kateri sta očitna alkoholika le en moški in dve starejši ženski, sicer večino moških pije vino ali kakšno drugo alkoholno pijačo vsak dan, le redki pa, tako kot večina žensk, občasno. Poleti spijejo moški blizu liter vina na dan, pozimi pa manj ali ga sploh ne pijejo. Posamezniki občasno srknejo šilce žga- nja, steklenico piva ali kozarček encijana. Iz usmerjenih razgovorov se je dalo ugotoviti, da je moškim alkohol del vsakdanje hrane ob težaškem delu. Pozimi, ko se delo unese, popijejo manj vina. Zato vsaj za zdaj tradicionalno pitje do- ma pridelanega vina pri večini ne kaže duševnih in telesnih posledic. V skladu s tradicijo seveda tako moški kot ženske večinoma menijo, da vsa- kodnevno in zmerno pitje alkohola ni škodljivo. To so še utemeljevali po svoje: »Če delaš, se zdelaš, se znojiš in alkohola sploh ne čutiš, pa četudi popiješ pol deci šnopsa. Če pa posedaš ali hodiš spat pa kmalu izgubiš barvo«. V zvezi s tem je razumljivo še mnenje domačinov, da podnevi popita pijača ne škoduje, popita zvečer pa. Na vprašanje o koristnosti alkohola je večina odgovorila s podedovanim mne- njem, da vino daje moč, ker »ob vodi ne boš daleč prišel«. Svojo privrženost pitju vina so nekateri podkrepili z znanimi zgledi ali s svojimi izkušnjami: »Je dobro, da ga enkrat na mesec malo popiješ, si sprostiš živce v dobri družbi, al- kohol ne spusti noter nekatere bolezni. Ženska je tri ure pijana ležala na snegu pa ni zmrznila. So težka dela, če ne boš pil, ne boš zdržal. Voda je voda, zato je treba kos kruha, 2 del vina, pol klobase in spet delaš naprej«. Doživljanje opitosti V okolju, v katerem je doma pridelano vino že v preteklosti omogočalo vsa- kodnevno uživanje alkohola, so dane precejšnje možnosti za to, da so družin- ski člani vsaj občasno priče opitih svojcev. Odgovori na vprašanje v zvezi s tem pa prav presenečajo. Večina moških na- mreč še ni videla pijanega očeta, ženske pa so večinoma že večkrat videle opi- tega očeta ali moža. Opitost starša ali zakonca so ženske prav tako kot moški doživljali večinoma prizadeto: »Neprijetno je, da se takšen kaže v družbi in po- tem ljudje govorijo o njem«. Iz usmerjenih odgovorov ugotavljamo, da je tudi od vedenja opitega človeka odvisno to, kako ga svojci doživljajo. »Moj se samo smeje, nisem se še kregala Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 23 nanj, čeprav me ujezi, tak pijanec kot je moj, naj kar bo«. Nerodno vedenje opi- tega moža pa je zato tudi drugače ocenjeno: »Sem jezna nanj, hudo mi je«. Že omenjena strpnost do vsakodnevnega pitja alkoholnih pijač se kaže tudi v razmerju do opijanjanja nasploh pri približno polovici vprašanih. Na vprašanje: Ali se vam zdi kaj narobe, če se ga človek napije? so ženske menile, da je »še kako narobe in grdo«, mati alkoholika pa je poudarila, da je »vse narobe za družino in za grunt«, moški pa so večinoma ocenjevali: »Nič ni narobe, če se ga občasno napije, kdo se ga pa ne, je malo korajžen, naj bo, druge škode ni«. Ob takšnem na splošno strpnem odnosu do opitega človeka pa je prav zanimi- vo, da so vsi vprašani odgovorili na vprašanje: Ali je zaradi alkoholizma staršev še kdo prizadet? da poleg žene - če pije mož - tudi otroci. Nekaj moških pa je nakazalo s podobnimi odgovori še dolgoročnejše posledice alkoholizma: »Pri- zadeta je cela družina, grunt in nasledniki, ker grunt propada, saj za pijačo ni škoda, za opeko na strehi hleva pa je«. Zdravljenje in preprečevanje alkoholizma Podobno kot v drugih raziskanih vaseh so verjetno tudi v opazovani vasi vaš- čani pod vplivom poljudnoznanstvenih prispevkov v dnevnem časopisju in re- vijah menili, da je alkoholik bolnik, zato je potreben zdravljenja. Mnenja o uspehih zdravljenja pa so negativna. Temeljijo pač na znanih neuspešnih primerih zdravljenja. To seveda močno zmanjšuje možnosti, da bi se kdo od- ločil za zdravljenje. Odgovori na vprašanji: Ali mislite, da je alkoholik bolnik in potreben zdravlje- nja? in kakšni so po vaših morebitnih izkušnjah uspehi zdravljenja? to izpriču- jejo. Moški so takole razmišljali: »Alkoholik je bolnik in potreben zdravljenja. Zdraviš se sam. Fanta je podrl avto, ker je bil pijan. Od takrat ne pije več, češ da bi me avti zbijali, zdaj je sodček poln. Zdravljenje je potrebno, vendar zdrav- ljenje ni učinkovito. Alkoholizem je kot rak, se ublaži in spet pojavi«. Ženske pa so svoja stališča očitneje utemeljevale z izkušnjami: »Potreben je zdravljenja, toda ne pristane, kje bo zdržal. Nihče se noče zdraviti. Mora imeti voljo, to je gorje. Ni uspehov, se kar trese, dokler ne dobi pijače. To je kronična bolezen, to je rak. Mora sam imeti trdno voljo. Se ni pozdravil, čeravno je že bil na Škof- ljici«. Takšna in podobna mnenja so nedvomno slaba prognoza za zdravljenje alko- holikov. Našteti odgovori in usmerjeni razgovori tudi pričajo, da mnenje o uspešnosti ali neuspešnosti zdravljenja najbolj določajo prav zdravljeni alkoho- liki. Tisti, ki ne pijejo več, s svojim zgledom govorijo v prid zdravljenju, tisti, ki pijejo dalje ali po začasnem abstiniranju ponovno začnejo piti, pa prispevajo k posploševanju mnenja, da ni nikakršno zdravljenje učinkovito. 24 Marija Makarovič Vsaj pogojno govorijo v prid alkoiiolizmu tudi odgovori vaščanov na vprašanje: Kaj menite, ali človek, ki neha piti, lahko občasno še kaj popije? Le četrtina moških in dve tretjini žensk so odgovorili, da ga ne bi smel več piti, kar so tudi utemeljevali s tem, da je »organizem že naučen na pijačo, in če ga le malo po- piješ, zahteva spet iste in potem še večje količine. Zato ne bi smel nikdar več piti, ker bi prišel na nekdanjo strast do pijače«. Drugi pa so oblikovali strpnejša stališča: »Bolje bi bilo, da ga malo kdaj popije. Malo bi mu koristilo. Poznam enega, ki ga ne pije, potem pa vsake dve leti zno- ri, bi bilo bolje, da bi ga pil zmerno«. Po vsej verjetnosti se je lahko le na podlagi izkušnje oblikovalo mnenje večine vprašanih, da se alkoholiku ne splača prigovarjati, naj ne pije: »Nič ne zaleže, bolje je da si tiho. Se ne splača, od sto bi se le eden odvadil piti. Ne splača se, ker je vsaka beseda bob ob steno«. Celo peščica tistih, ki bi vseeno poizkusili prigovarjati, naj opusti pijačo, je svo- je mnenje dopolnila s pridržkom. Tako na primer moški: »Govoriš, vendar ni učinka. Težko najdeš pravo besedo, da bi jo razumel«. In podobno ženske: »Splača se prigovarjati, vendar dost ne zaleže. Kdor ima voljo, bo nehal, kdor pa ne, pa ne. Pregovarjaš ga lahko, toda če bi bil uspeh. Ali mu boš zaklepal pijačo, domačemu ni nikoli zaklenjeno. So jih pregovorili, so se zdravili in so nehali pit in potem začeli ponovno«. V skladu s takšnimi mnenji je prav zanimivo, kako so vaščani odgovorili na vprašanje: Če bi bil vaš partner alkoholik, kako bi ravnali? Večina žensk bi mu sprva dopovedovala in ga rotila, naj se gre zdravit, potem pa bi seveda potrpe- la prav tako kot tiste, ki ga sploh ne bi nagovarjale. Podobno bi ravnali tudi moški. Nekatere ženske, ki po vsej verjetnosti še nikoli niso živele v okolju al- koholikov, so svoje stališče o ravnanju z njimi prav naivno utemeljevale: »Potr- pela bi, ne bi ga pustila, takrat je največ potreben pomoči, saj je že tako revež. Dobra bi bila z njim, zlepa bi mu govorila. Zgrda bi še poslabšala stanje«. Takšne, večinoma neučinkovite metode »pregovarjanja in potrpljenja« tudi v tej vasi, če povzamemo ugotovitve alkohologov, govorijo o tem, da alkoholiki manipulirajo s svojci.'" Kljub prevladovanju strpnih stališč v zvezi z alkoholiki pa je zanimivo, da je večina moških in žensk odgovorila nikalno na vprašanje: Če bi bil(a) vaš izvoljenec(nka) alkoholik, ali bi se poročili z njim? O pomenu protialkoholnih predavanj so bila mnenja vaščanov različna. Večina je odgovorila, da bi verjetno koristila le tistim, ki še niso zapiti. Alkoholiki, če bi se predavanja sploh udeležili, pa bi nasvete predavateljev sprejeli odklonilno, pišrnevuharsko: »Kaj bo predaval, jaz sem ga pil in ga bom pil, oni naj ga ne pi- je. Čez eno uho bi jim šle besede noter čez drugo ven«. " Rugelj Janez: Dolga pot, Ljubljana 1977, str. 49. Zdravstvena kultura ob zgledu dolenjske vasi 25 O vzrokih alkoholizma O vzrokih alkoholizma so vaščani očitno odgovarjali po znanih zgledih in pod vplivom poljudnega strokovnega branja. Na prosto zastavljeno vprašanje je bilo 11 različnih mnenj o vzrokih alkoholiz- ma. Med njimi je večina vprašanih pripisala krivdo za pitje nesoglasju v zakonu in druščini. Približno polovica žensk je vzroke pitja pripisala tudi navajenosti. Po eden do dva pa so navedli duševne težave, bolezen, žejo, dednost, osam- ljenost, labilnost, razočaranje, sproščanje skrbi. Eni in drugi so svoja stališča še dodatno utemeljevali: »Alkohol je kot mamilo, če te nekaj teži, ne upaš ob- vladati, se ga napiješ, pozabiš in dobiš korajžo. Nekomu mogoče ne gre tako gospodarstvo naprej, ne zna pravilno gospodariti, žena zahteva od moža več denarja in gre v gostilno. Me ženska ujezi, ima takšne zamisli, ki jih ne morem požreti, gospodar je ona in njeni, imajo komando«. Eden izmed moških pa je v usmerjenem razgovoru zavrnil podobna stališča, češ, če ga prej ni pil, ga tudi v stiski ne bo. Enako je razumeti tudi odgovor ženske, ki svojih stisk v zakonu očitno ne rešuje z alkoholizmom. Odgovorila je jedrnato: »Če bi mogla piti, bi pila«. Če povzamemo, so vprašani le enkrat (moški) oziroma dvakrat (ženske) omenili med vzroki alkoholizma tudi dednost. Pri kontrolnem vprašanju o dednosti je večina moških in žensk pripisala vzroke alkoholizma prav njej. Svoje mnenje so utemeljevali, rekoč: »Pil je oče, pil je sin: jabolko ne pade daleč od drevesa, oče daje slab zgled. Sin pijanca se na primer zelo prizadeva, da bi rešil, kar je oče zapil, vendar če ne zmore, se kasneje zapije. Se podeduje še v tretji rod, pije oče in mladi tudi, je v krvi«. Le nekaj moških in žensk je o pomenu dedno- sti razmišljalo s pridržkom in navedlo primere, ko je oče pil, tudi kdo izmed otrok, vendar ne vsi. Ali pa so menili, da se alkoholizem ne podeduje biološko, marveč socialno, ker sin npr. živi z očetom pijancem. Na vprašanje o primerih alkoholizma v domačem okolju so vprašani našteli nekaj zgledov alkoholizma v vaškem in bližnjem okolišu. Poleg drugih po- datkov so navajali tudi večinoma dedne vzroke za pitje. Od sedmih alkoholno odvisnih je pet moških in dve ženski. Med njimi prevladujejo kmetje, ki so veči- noma tudi zaposleni. Razen samskega moškega in vdove, živijo v družinah z otroki. Pijejo doma pridelano vino in tudi po gostilnah. Poročeni v pijanosti zmerjajo in pretepajo zlasti ženo. V obdobju alkoholiziranosti so vsi kmetje za- čeli zanemarjati gospodarstvo. Eden izmed njih se v treznem stanju sicer z ve- liko vnemo loteva dela, vendar kmalu omaga. Pri večini je pil tudi oče in pri vdovi tudi pokojni mož. Naj še omenimo, da se je verjetno prav ob zgledu alkoholičarke iz domače vasi izoblikovalo trdno mnenje, da je dosti bolj grdo, če je pijanka ženska, kot če je moški: »Grd je pijanec, sedemkrat grši je ženska«. Svoja odklonilna mnenja o 26 Marija Mal more than 80 people. The findings of micro-ethno-medical research are based on the data taken : from the register of births and deaths, on oral evidence and a survey. The author has threated the collected material in the following chapters: 1. The causes of death and the age of the deceased villages, 2. Health and illness, 3. Cure, 4. Attitude towards professional medical treatment, 5. Alco- holism and suicide. The main conclusions are: 1. More or less reliable causes of death entered in the register (in the 18th and 19th centuries the- se were confirmed by coroners) prove that in the village that has been dealt with the couses of i dealth are similar to those in other villages where the same survey was carried out. The fact that of the cholera and dysentery epidemics no victim was recorded in the 19th century, is not reliable ¦ because of the small number of villagers observed. Because of the generally low living standard in the past, children and young adults who were not yet of mature age, often met with an early death. Those rare examples of the vilage population who became very old elicit the stereotyped opinion that »in former times people used to be more solid and of better health«. The more reliable data on the age of the majority of the deceased are contrary to the above opinion (Table 1). Similarly, most factors stated by the village inhabitants as causes of longevity, such as living in poverty, hard work and life without stress or even exaggera- ted praise of healthy staple food, do not speak in favour of high life expectancy, especially if the more reliable data are considered. These prove that the population of this village, more or less fre- quently encountered various difficulties (poor crops, undernourishment in families of many chil- dren, taxes etc.). 2. During the past few years, health care has been improved under the influence of popular scien- ce, as well as radio and television programmes. At a time and in a space where people are no lon- ger concerned with mere survival, physical and mental health becomes one of the most important values. As in other villages that have been dealth with, at least one part of the population of the said village is afraid to be afflicted by long, incurable disease. Now they are worried by cancer as they were worried by tuberculosis between the two wars. 3. With health security the said villagers are provided with professional medical care. This is the reason why they rarely treat themselves with herbs in case of light illness. Thus the inherited me- dical knowledge is bound to disappear. If necessary, some of the villagers resort to various health ¦ manuals. 4. As to professional medical treatment, it has been found that the villagers avoid going to a doctor I for different reasons (waiting, unkind reception, personal disinclination). The doctor is more fre- i quently seen by farm labourers than by farmers. The reason for it might be the compensation | which farm labourers do but farmers do not receive when they are ill. The example of this village \ shows the vital importance of the doctor's humane attitude toward psychosomatic patients. 5. The wine-growing tradition makes the general and everyday consummation of wine possible. In an environment where more or less moderate drinking of alcohol is traditional, most villagers ex- ; press a tolerant attitude toward the consummation of alcohol. Another reason for it may be that: with heavy dally chores alcohol also means food. Because of such attitudes to drinking and aico- ' holism, people addicted to drinking have little possibility of cure, in spite of professional medical i treatment. j As to suicide, there are traditional and modern views obtained through reading popular scientific books. These take into account the suicide appeal and almost exclude hereditary influence. In an environment marked by inherited drinking habits, people mostly take to suicide when they are drunk. Some well-known examples of the two self-destructive phenomena established in the said village ; account for little possibility of institutional prevention of alcoholism and suicide. j Milan Dolenc Bibliografija rokopisnih ljudsko-medicinskih bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja V Slovenskem etnografu XXVII-XXVIII (1974-75) je izšla Bibliografija rokopisnih medi- cinskih bukev, ki sem jo napisal leta 1974. V njej so bile zbrane rokopisne medicinske in rokopisne Ijudskomedicinske bukve in zapisi. Po tem času sem zbral še precej roko- pisnih ljudskomedicinskih bukev in zapisov, zato menim, da je treba objaviti skupaj vse doslej zbrane enote. Nekateri slovenski in drugi etnologi in zgodovinarji so registrirali rokopisne Ijudskome- dicinske bukve na slovenskem ozemlju, tako: Pavel P. Radios, Janko Barle, Franc Kot- nik, Milko Kos, Edvard Pajnič, Nikolaj Omerza, Vinko Möderndorfer, Mirko D. Grmek (Zagreb), Ivan Koštial, Fran Levstik, Fran Leveč, Fran Erjavec, Milko Matičetov in Jaša Romano (Beograd). Med njimi je naštel Möderndorfer 29 rokopisov, dr. Romano jih je v Jugoslovanski bibliografiji lekaruša i narodnomedicinskih rukopisa naštel 32, ostali pa le po nekaj ali posamezne rokopise. Pri zbiranju podatkov o omenjenih rokopisih je bil moj namen v prvi vrsti ugotoviti, koli- ko in kje jih imamo, da bi tako napravili nekakšno inventuro, in da bi zbrana bibliografija rabila strokovnjakom za proučevanje gradiva za zgodovino medicine, veterinarstva, farmacije, botanike, za literarno zgodovino ter etnologom in tudi dialektologom. Do sedaj se mi je posrečilo zbrati podatke za 227 bukev in zapisov, želel pa bi, da bi še drugi začeli zbirati dragoceno gradivo, ker je med ljudstvom gotovo krožilo še mnogo več raznih bukev, zagovorov in drugih ljudskomedicinskih zapisov. Ti pa so se sča- soma izgubili, raznesli so jih na vse vetrove, posebno ob razpustu samostanov po Jože- fu II., tudi so bili mnogi uničeni med vojnami, ob požarih, ki so bili nekdaj zelo pogostni; ljudje pa so jih pogostoma uničevali kot nepotrebno šaro ob selitvah, ker pač niso znali ceniti njihove vrednosti. Prepričan pa sem, da so po raznih samostanih in nekaterih knjižnicah kljub temu še dragoceni zapisi, ki niso evidentirani; žal ni nikogar, ki bi jih zdaj evidentiral. Tudi bi bilo treba pregledati arhive v tujini, predvsem na Dunaju in v Gradcu (od koder sem sicer dobil podatke, a tako netočne, da jih nisem mogel vnesti v bibliografijo), v Celovcu, v Trstu in še kje drugje. Med izgubljenimi in skoraj neznanimi je npr. rokopis s podatki o zdravilstvu in ranocel- ništvu, ki ga je napisal znameniti iznajditelj Josip Réssel, moravski rojak. Omenjeno gradivo je del naše kulturne dediščine in se v njem izražajo kulturni razvoj, gospodarsko in socialno stanje, razvoj zdravstva in veterinarstva pri nas. V bukvah so ljudski nasveti in navodila za zdravljenje ljudi, v nekaterih tudi živine ali samo živine in v njih najdemo podatke o zdravilih, posebno o zdravilnih rastlinah; zapisani so številni zagovori, ki sem jih našel skoraj 800, apokrifne molitve in zarotitve zoper bolezni. Naši rokopisi večinoma ne izvirajo iz domačega ljudskega izročila, pač pa so bukovniki uporabljali za predloge razne tuje vire, predvsem nemške zdravilske in veterinarske ter predvsem zeliščne knjige, ki so jih posebno v 16. stoletju mnogo tiskali in so krožile tudi 32 Milan Dolenc pri nas. To so: Ortus sanitatis oziroma nemški prevod Gart der Gesundheit, iz leta 1485; knjige Petra Andreja Matthiolija: História Plantarum (1561) in njeni nemški prevodi: Ne- ukreuterbuch (1590, 1598, 1600, 1611, 1626) in New volkommenes Kräuterbuch (1678), delo Adama Lonicerusa: Vollständiges Kräuterbuch (1555) ter H. Hieronima Bocka: Kreuterbuch (1557) in Jakoba Tabernamontanusa: Neu volikommentlich Kreuterbuch (1613). Že pisec prvega zapisa iz 12. stoletja je bil duhovnik; prav tako so bili pisci, ki so preva- jali in prirejali prve bukve, večinoma šolani ljudje, v prvi vrsti duhovniki. Izjema je bil pi- sec doslej prve ohranjene slovenske bukve Andrej Koliher, ki je bil »šomoštar« (učitelj), organist in mežnar v vasi Suha v Labodski dolini. Verjetno pa je že pred njim bukve na- pisal Johann Schaag, ki je bil tudi duhovnik. Tako prirejene bukve so bile osnova, iz ka- terih so nato prepisovali večinoma preprosti, a bistri kmečki ljudje - bukovniki. Ti so na- vadno tudi zbirali zdravilna zelišča in zdravili ljudi, večinoma pa tudi živino. Ti domači zdravile! so čutili potrebo, da bi si pridobili več znanja, ker pa dolgo ni bilo na voljo tis- kanih strokovnih knjig, so si skušali pomagati tako, da so prepisovali razne bukve; če so bili nepismeni, so zanje prepisovali razni »šrajberji«. Če je imel kdo take bukve, jih je razkazoval in se z njimi hvalil, kar naj bi pomenilo, da nekaj več zna, in s tem mu je ra- sel ugled. V glavnem sta bili dve središči, v katerih so pisali zdravilske bukve. Prvo in starejše je bila Koroška, in sicer naš del in slovenski del avstrijske Koroške. Tam so bili pisci ome- njena Schaag in Koliher, Goričnik, Andreje, Bunčik idr. Drugo središče je bilo območje Škofje Loke s Poljansko dolino ter Rovte in Zaplana nad Logatcem. Iz tega območja so bile po moji oceni prve bukve iz konca 18. stoletja, mogoče pa so bile pred tem napisa- ne že druge, o katerih nimamo podatkov. Možno je, da so bile prve Lipičeve Bukue sa use potrebe tega gmein Folka iz 1810. leta. Te so bile predloga za najštevilnejše prepi- se. O Lipiču so prepisovalci v svojih uvodih pisali, »da je bil res en resvetlen inu moder Arzat«. Tako je prepisovalec Aleš Kovač iz Voklega zapisal: »en bori kmet u Bodoulah is hishnem perjimkam Srouc«. Jožef Bramor pa je zapisal: »od boga svolen sa jenga areata in sastopnega v tare teh rosh«. Prepis Lipičevih del najdemo od Novakov nad Cerknim, od Slapa ob Idrijci, pa v okolici Rovt in Škofje Loke, po okolici Ljubljane, po Dolenjski in še drugje. Prepisi Lipičevih bukev imajo te naslove: Bukue sa use potrebe tega gmein Folka, kot v izvirniku, več jih ima naslov Krainski Arzat, Bukue sa use zhlo- veshke potrebe. Bukve u katerih se snajdejo te nar bosh erznije sa tega zhloveka..., Ar- eovske bukve. Dober perpömozhek timu zhloveku ali Krainski Areat, Bukve sa use sorte Erznij teiga Volka, Zdravje bolnikov, Zdravilske bukve za vse bolezni ozdravljat. Značilnost Lipičevih bukev in vseh prepisov je, da so razdeljeni na pet poglavij. Pri Lipi- ču je prvo poglavje »od vode«, drugo »na shil posnat belesen enga zhloveka«, tretje »Erznije od useh erzhi«, četrto »od use sorte dreves ...«, peto »od use sorte rosh in ko- renin«. Kot sem mogel ugotoviti, je imel Lipič za predlogo knjige Tabernaemontanusa, Bocka in Lonicerusa. Prvi poglavje o vodi in drugo o pulzu pa je prepisal iz neke ne- mške zdravilske knjige. Zanimivo je, da so nekateri prepisovalci, kot sem že omenil, Lipica zelo povzdigovali po- leg tega so navajali v uvodu lažne podatke, češ da je Lipič prepisoval iz nemških, latin- skih in francoskih del (razumljivo je, da »en bori kmet« ni obvladal teh jezikov). Košeni- na celo pravi, da je imel za predlogo bukve, »katire so tud poskushene od tega zhasti in hvale oredniga Dohtarja parisarske opoteke is jemenam Maklaush Lemerij o Paris, t Bibliografija rokopisnih Ijudsko-medicinskih bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja 33 1705, sdej pa prepisano od Antona Koshenine o Pusthal« (pri Skofji Loki). Ko sem raz- iskoval, katero predlogo je imel Košenina, sem ugotovil, da gre za prepis Lipičevih bu- kev, saj je bil Lipič iz sosednje vasi. Tudi nisem mogel po Lemeryjevi bibliografiji ugoto- viti, da bi bil sploh kaj podobnega napisal. To so verjetno napisali Košenina in drugi zato, da bi imele bukve večjo veljavo in da bi jim tako bolj zaupali. Kot vidimo iz bibliografije, je bil prvi ugotovljeni medicinski zapis iz 12. stoletja. To je zagovor zoper zobobol, ki ga je pripisal cisterijanski menih iz samostana v Stični. Zapi- san je bil v latinskem jeziku; prvi slovenski zapis pa je nastal okoli 1641. leta in je zago- vor zoper kačji pik. Prve ohranjene bukve, napisane v slovenskem jeziku, pa so Andreja Koliherja iz 1750. leta. Zanimivo je, da imamo kljub napredku tehnike, zdravstva, prome- ta itd. še iz tega stoletja več bukev in zapisov; tako je na primer pred leti v Labodski do- lini neki kmet še vedno prepisoval neke bukve. Zanimivo je tudi, da so bili nekateri ro- kopisi pisani v bohoričici še v drugi polovici prejšnjega stoletja, ene pa celo leta 1880, čeravno so bohoričico opustili leta 1840 in je bil poslednji molitvenik v bohoričici tiskan leta 1844. Povedati moram tudi, da naslovi v okhepaju niso originalni, ker jih ni bilo, za- mislil sem si jih sam; tudi sem navedel nekaj del, o katerih ne vemo, kje so, mogoče so izgubljena, omenja pa jih literatura. Opis ugotovljenih rokopisov po časovnem zaporedju: 1. Magnus Gregorius, Uber Moralium. Iz druge pol. 12. st., 213 listov, 33,7 x 22. Kodeks je napisan na pergamentu. Na prvi strani III. poglavja je napisal cistercijanec Bernard v latinskem jeziku zagovor zoper zobobol. Izhaja iz cistercijanskega samostana v Stični. Literatura: M. Kos: Srednjeveški rokopisi. Ljubljana 1931. (V nadaljevanju M. Kos.) Hrani ga Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (v nadaljevanju NUK). Sign. Ms, l-IV. 2. HIspalensis Isidorus, Origines sive etymologiae. Iz druge pol. 12. st., 163 listov, 33, 7 X 22,5. Trde, z usnjem prevlečene platnice, dobro ohranjen, gotica. To je znamenito enciklope- dijsko delo Isidorja iz Seville (o. 560-636). Obsega številne podatke iz medicine, poseb- no v IV. in IX. knjig. Hrbtni naslov: Sancti Isidori episcopis epistolae. Izhaja iz stiškega samostana. Literatura: M. Kos; M.D. Grmek: Rukovet starih medicinskih, matematičkofizičkih i priro- doslovnih rukopisa sačuvanih u Hrvatskoj i Sloveniji. Rasprava i gradja za povijest na- uka. Knjiga I. Jugoslovenske akademije znanosti i umjetnosti. Zagreb 1963 (nadalje: Grmek). Hrani ga NUK. Sign. Ms 16. 3. (Auerspergov rokopis) Auerspergova knjižnica v Ljubljani, ki je nastala verjetno že v 14. st., po potresu 1895. leta pa je bila premeščena z vsem arhivom v grad Losenstein na Zg. Avstrijskem, so jo po drugi svetovni vojni Američani odpeljali v Kongresno knjižnico v Washington, je ime- la praktično poučne zapise in tudi navodila za puščanje krvi, zapise o zdravilnih pripo- močkih in zeliščih. Literatura: M. Kes. 34 Milan Dolenc 4. (Zagovor zoper mrzlico.) Iz srede 14. st., 144 listov, 22 x 16. Kodeks je uvezan iz treh delov, pergament, gostka minuskula oz. kurziva , ff 17-21' en stolpec, ostalo dva stolpca, lesene z usnjem prevlečene platnice z železnimi gumbi in deloma odpadlim sklepom. Na desnem stolpcu f 59 je zapisan zagovor zoper enodnev- no, dvodnevno in štiridnevno mrzlico. Neznanega izvora. Literatura: M. Kos, dr. Joža Glonar, Srednjeveški zagovori v ljubljanski licejki. Časopis za zgodovino in narodopisje, XVII, 1922. Hrani ga NUK. Sign. Ms 34. ; 5. Albrant Mayster: Incipiunt medicinalis equorum. Iz 14. st., 196 listov, 41 x 29,5. Pergament, lesene, z usnjem prevlečene platnice, gotska knjižna minuskula, dva stolp- ca, ena roka. Avtor je bil cesarjev mareskalk in podkovski kovač v Neaplju, po rodu Nemec. Najprej so opisana bolezenska znamenja konj, potem medikamenti, način apli- kacije in na koncu prognoza. Literatura: M. Kos; V. Zavrnik: Mariborski tekst napotkov mojstra Albranta za zdravljenje ¦ konj. Zbornik za zgodovino in naravoslovja in tehnike, 3, 1975, str. 175-184. Hrani ga Škofijski arhiv v Mariboru (v nadaljevanju ŠAM). Sign. R. 10/114. > 6. Pisis de Rainerius: Pantheologia. Iz 15. st. i V kamniškem izvodu inkunabule, ki je bila tiskana 1473. leta, sta na koncu knjige prive- : zana dva lista, na katerih je napisana razprava o kugi in recept toper vsakršno vročino. ; Hrani jo frančiškanski samostan v Kamniku. Sign. 1922. 7. Herpf de Henricus: Speculum aureum decem praeceptorum Dei. Iz leta 1481, 23,0 ' X 31,5. V inkunabuli, ki je bila tiskana leta 1481 v Nürenbergu, je na obeh straneh spojnega Ii- ! sta pripisan recept zoper kugo: »ist gut für die pestillenz.« j Hrani jo ŠAM. Sign. R. 13/204. 8. Breviárium Salzburgense. Iz leta 1497, 26,0 x 38,0. Inkunabula, tiskana leta 1497. V mariborskem primeru inkunabule je na 2. in 3. pred- njem spojnem listu 2. knjige zapisek: »für pestilenz peveri ertznie«. Napisan je bil v got- ¦ ski kurzivi v 15. ali začetku 16. st. Hrani jo ŠAM. Sign. 22/137. 9. (Medicinski recepti.) Iz druge pol. 15. st. Na notranji strani prednjih platnic kodeksa je več medicinskih receptov. Pisal jih je du- i hovnik, doma nekje južno od Drave, v letih 1478-1491. i Literatura: Saria Balduin, Donesek k zgodovini turških in ogrskih vpadov. Časopis za zgodovino in narodopisje, XVII, 1922. Hrani jih dunajska Narodna knjižnica. Sign. 4493. i 10. (Regomen contra pestilentiam) Iz 15. st., 170 listov, 29,5 x 22,00. j Kodeks je iz štirih delov. Sodobna vezava v lesene, z belim usnjem prevlečene platnice,' Bibliografija rokopisnih ljudsko-medicinskih bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja 35 kovinski sklepi in gumbi manjkajo. Več rok, gotska knjižna kurziva. Na f 137 je na zgor- nji polovici levega stolpca zapisan recept: Regomen contra pestilentiam magistri Wil- helmi de Walls. Hrani ga ŠAM. Brez sign. 11. Tomaž Akvinski idr.: (De motu cordis). Iz druge pol. 15. si. 240 listov, 28,5 x 21,5. V kodeksu je gotska kurziva, dva in en stolpec, z rdečim usnjem prevlečene platnice. Na sprednjih platnicah je listek s sodobnim napisom: »Tractatus multi et boni in theolo- gia et de pestem ars memoriae.« Poleg teoloških razprav so v njem tudi tale dela: d) Tractatus fratris Thome de Aquini de motu cordis (Fol. 97-100), g) Optima recepta con- tra pestem (Fol. 180); Tractatus de medicis et medicina collectus a fratre Johanne de Capistrano et presertim de clericis volentibus medicinari (Fol. 181-192 v). Literatura: M. Kos. Hrani ga AS. Sign. 166r. 12. Psalmes. Iz 15. st., 341 listov, 13 x 10. Gotska knjižna kurziva, en stolpec, ena roka; vezano v usnje v začetku 19. st Na hrbtu je napisal Psalm, pod njim MSV. V nemškem psalteriju so pri nekaterih psalmih obrobne opazke, ki pričajo, da so te psalme uporabljali tudi kot zagovore. Tako je: F. 58, k psal- mu št 26: »psalm napiši na rob stare obleke in privezi ga noseči ženski, ki ne bo o pra- vem času rodila.« F. 186, k psalmu št. 110: »Napiši psalm na vers jurant in ga privezi na ledja ženski, ki bi morala roditi, to ji bo koristilo.« Neznanega izvora. Hrani jih NUK. Sign. Ms 150. 13. (Zagovor zoper črva) Iz leta 1550, 80 listov, 14,5 x 10,5. V kodeksu manjka po en list med ff 40/41 in 50/51. Gotska knjižna kurziva, en stolpec, dve roki. Vezan je v lesene, z usnjem prevlečene platnice, s kovinskimi vogali, gumba in sklep so večinoma odpadli. Listi so iz papirja; pred tekstom in za njim pa je po en per- gamentni list. Na sprednjem ovojnem pergamentu je deloma čitljiv zapis »1550 zu dem ... dass der den fues ab pran hands spynler hahlper zu laibach« Na f. 40-40' je »Das gepet ist guet für die wurme in den zendn od inden manschn ...» Hrani ga NUK. Sign 224. 14. Kugelleysen Johann: Rossarzney Buch. Iz leta 1630. 265 listov, 19, 5 x 16,5. Papir, trde platnice, prevlečene s pergamentom. Piše o boleznih konj in njih zdravljenju. Na str. 263 je dodatek: Die Rehte Braune Salbe. Avtorje bil iz Etiingena in je napisal to delo za plemiča Hannsa Stocharda zum Rotterdam na Štajerskem. Hrani ga AS. Sign. 116r. 15. Verdens de Johannes: Sermones dormi secure de Sanctis. Iz leta 1643,147 str., 16,5 X 17,5. V inkunabuli iz leta 1489 je na zadnji, nepotiskani strani pripisan v knjižni slovenščini protestantskih piscev padarski recept zoper impotence: »Oku je enimu sturienu da soio 36 Milan Dolenc sheno ali neuiesto shaftiu Imit...« Hrani SAZU. Sign. 308. 16. (Velesovski zapis zagovora zoper konjske bolezni.) Iz leta 1645, 30,5 x 9,3. Na roko delan papir, novejša vezava v trde pisane platnice, slovenščina, botioričica. V Baptisorum, liber II (1627-1648) župnije Velesovo pri Kranju je tamkajšnji župnik Janez Tavčar na zadnji napisani strani pripisal zagovor zoper konjske bolezni. Hrani ga NAL. Brez sign. ^ 17. Zagovor iz I. 1641, 1 list, 34 x 20. V zvezkih, v katerih si je župnik Sigismund Gaal v Dolenjskih Toplicah zapisoval razne zaznambe za lastno uporabo, je bilo več slovenskih vrstic in tudi zagovor zoper kačji pik; Stol ena slata gora ... Tega je prepisal Fr. Levstik v knjižnici kneza Turjaškega v Ljubljani. Izvirnik ni ohranjen. Literatura: Radios P., Dva nova poznavatelja slovenskega jezika, iz XVII. st.. Kres, 1885, št. 12, str. 633. Hrani ga AS. Sign. Priv. A. XXXII. - Fran Levstik, fasc. 4. 18. (Navodila za sestavljanje zdravil in zatiranje bolezni). Iz leta 1650, 80 str., 32 x 20. i Papir, platnice iz papirja, dobro čitljiva, zadnjih 10 listov manjka. Nimajo naslova, avtor j neznan. Vsebujejo recepte za sestavljanje zdravil in zdravilnih zelišč in drugih proizvo- \ dov. Od 20. do 41. strani opisujejo bolezni in zdravila zanje; na straneh 42-69 so spet ] navodila za sestavljanje zdravil, nato o puščanju krvi in raznih napitkih. Hrani jih Zgodovinski arhiv v Ptuju. Sign. R. 55. 19. Das anhaltische Wasser von der Graf Hueberin. Iz leta 1682, 65 listov, 23 x 17. | Grob papir, pisane platnice; gotica, kurziva, dobro ohranjen in lepa pisava. Ves rokopis i vsebuje samo recepte v nemščini. Prvi del se glasi: Das anhaltische Wasser der Graf i Hueberin, nato sledi Kayser Karl Wasser, nato Weiber Aqua oder kinder balsam von der Hueberin itd. Knjiga je pripadala kakemu plemiču ali plemkinji, ker je na prednji strani ' vtisnjen voščen žig s plemiškim grbom. I Hrani AS. Sign. 167r. 20. (Navodila za pripravo raznih zdravil in jedi.) Iz leta 1683, 31 listov, 20 x 16. Papir, ima originalne trde platnice, prevlečene s pergamentom. Je dovolj dobro čitljiv, i nemški jezik. Ni v celoti ohranjen. Ni znano, od kod izvira, tudi avtor neznan. Po mnenju i graškega prof. Ferka, ki je bil iz Gamelič, izvira s slovenskega območja. Hrani Zgovodinski arhiv v Ptuju. Sign. R-57. 21. Jurij Hauptmanič: Chronicon-commentarius seu historicus Pettoviensis. Približno iz leta 1690, 45 str., 31 x 20,5. Platnice iz lepenke z usnjenim hrbtom. Nedatiran. Napisal ga je Jurij Hauptmanič, žup- nijski vikar na Hajdini pri Ptuju. Kronika nekritično obravnava zgodovino Ptuja skozi 10 stoletij. Končuje se z latinsko pesnitvijo o strašni kugi v Ptuju. Pesem ima naslov Apolo- gus Carminicus de horrende contagione Pettoviensi. Spesnjena je v heksametrih in '¦ Bibliografija rokopisnih ljudsko-medicinskih bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja 37 opisuje divjanje kuge v letih 1680-1682. Hrani ga Zgodovinski arhiv v Ptuju. Sign. R-35. 22. (Nemške Ijudskomedicinske bukve.) Iz 17. stol., 99 listov, 31,5 x 20. Platnice iz strojene kože. Knjiga, napisana v nemščini, je poškodovana, na naslovnih li- stih pa je pisava le deloma čitljiva, zato ni mogoče razbrati imena pisca. Hrani jo Posavski muzej v Brežicah. Brez sign. 23. Umiruzhi. Iz 17. st., 12 listov, 14,7 x 10,4. Pisano s tremi pisavami, v ikavščini, verjetno je iz Istre. Obsega molitve za zdravje, lita- nije za umirajoče, zaklinjanje in polaganje rok za zdravljenje. »Za žene kesu trule, oliti ke se ne mogu lasno oprostit.« Rokopisni zvezek je prišit v tiskani knjižici Umiruzhi, 16,3 X 11,3, s črno rjavimi z usnjem prevlečenimi platnicami. Hrani ga knjižnica v Slovenski Bistrici. Brez sign. 24. Receptuarium. Iz 17. st., 400 strani, od tega pribl. 150 nepopisanih, 15,3 x 9,5. Na roko delan papir, trde rjave platnice, zlata obreza, nemščina, gotica, več rok. Na li- stu, ki je prilepljen na prednje platnice z notranje strani, je razlaga stare apotekarske mere. Prva stran z naslovom Receptuarium je zelo slabo čitljiva in razumljiva. Povečini so navodila za recepte in navodila kako se morajo zdravila hraniti. Večkrat so omenjeni recepti dr. Jurka, recept von Grafen Franz Stürgitz, Universal Gold Pillen. Na eni strani, proti koncu knjižice, je letnica 1800 in »gr Guleimum Auersperg«. NUK je dobila knjiži- co po osvoboditvi iz Zbirnega centra, verjetno je bila last kake graščine. Hrani jo NUK. Sign. 76/52. 25. (Knjižica ljudskih receptov iz Primorske). S konca 17. st., 46 listov, 15,0 x 9,5. Papir, trde bele platnice, dve roki. Na prvih 23 listih je prva roka napisala recepte v itali- janskem jeziku, sledi paginacija vložene tiskane knjižice od str. 125 do 175 z naslovom Discorsi sopra la chirurgia dello exellente Dottore et cavalliere M. Leonardo Fioravanti Bolognese, kar je del knjige La chirurgia distinta in tre libri, con una giunta di secreti nuovi (Venezia 1582, verjetneje pa iz ene izmed obeh kasnejših izdaj, ki sta izšli v letih 1630 in 1699). Potem je spet 23 nepotiskanih listov, na katerih so napisani recepti s področja humane in dva s področja veterinarske medicine. Od tega jih je 21 v italijan- skem in latinskem jeziku ter 28 v slovenskem, pomešanem z italijanskimi in latinskimi izrazi. Domači zdravnik, verjetno duhovnik iz Primorske, je pisal v stari italijanski grafiki, glasove, ki jih italijanščina nima, pa je napisal po svoje. Hrani NUK. Sign. Ms 338. 26. Arzney Büchel. Iz začetka 18. st., 6 str., 18,4 x 9,6. Listi so prilepljeni spredaj v knjižici Haus-artzney-Büchlein, ki ji manjka prvih 16 strani in ki obsega 103 strani in register. Na prvi strani je v spodnjem koncu podpis Joh. Shaag. Na naslednjih straneh so v nemščini in v gotici napisani recepti zoper kašelj, za mazilo za opekline, za zdravilo za pljuča in recept za izdelavo kita. Izvor knjižice ni znan. Hrani jo prof. dr. Janez Milčinski, Ljubljana. 38 Milan Dolenc 27. (Bukve alkimističnih in zdravniških receptov.) Iz leta 1706, 270 str., 31 x 18,7. Mehke usnjene, zelo obrabljene platnice, več rok, nemščina, gotica, pisava je težko čit- ljiva, včasih skoraj nečitljiva. Prvih 5 listov odtrganih. Na prvi ohranjeni strani začenja: »Edelsteine nach allerhand arth als ob sie Natirlich werden zu machen und zu imiti- ren.« Potem piše o alikimističnih znakih, grbih, planetih, o merah, »von den Sinotischen Neirneiss zu machen und Praepariren.« Str. 117: Von der Cura kranken Bienen. Sledijo, do Str. 263, recepti za mazila, praške idr. za ljudi in živino. Hrani jih inž. Rajko Žagar, Celje. Dobil jih je od dr. Watzkeja, ginekologa iz Celja. 28. (Zbirka receptov iz 18. st.) Iz leta 1708, 246 str., 16,2 x 10. Orumenel papir, trde platnice, ki še komaj kažejo osnovno barvo. Hrbet je močno po- škodovan, knjiga je sicer dobro ohranjena. Paginacija od 107. strani, sledi 25 nepagini- ranih, 124 nepopisanih. Več rok. Besedilo z navodili o uporabi medicinskih receptov je napisano v latinskem in deloma nemškem jeziku. Knjižica obsega zbirko receptov, ki so jih zapisovali samostanski infirmariji. Med listi so trije lističi z recepti. Knjižica je bila prvotno v frančiškanskem samostanu v Gradcu, od koder jo je najbrž pa- ter ob premestitvi prinesel s seboj v frančiškanski samostan v Ljubljani. Na tretjem listu piše: »Hic liber spectat me Carolum Josephum Dietrich, Anno 1708 - 5 august Graeco.« Literatura: Dolenc, M. Hubad, I. Mušič, D.: Zbirka receptov iz 18. stoletja. Farmacevtski vestnik, 1982, str. 179-188. Hrani jo knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani. Sig. Classis XII (medicina) 15.463. 29. Büchlein wie man die Krankheiten des Viehes erkennen kann. Iz začetka 18. st., 53 Str., 16,5 x 10,5. Ovitek je mehak, zlate barve z rožnato rdečimi barvami. Nemščina, gotica, lepa pisava. Naslovi poglavij so napisani s tiskanimi črkami. Pod naslovom je v desnem kotu žig. Schioss st. Georg. No. 2361. Na začetku: »Erstlich wird in diesem Büchlein bey jedem Stüch angezeigt wie solchen zu Helffen sey.« Povečini obravnava bolezni goveda, na str. 48 začenja: »Von Krankheiten der Schweine.« Rokopis je bil verjetno last kakega gradu in ga je NUK dobila po vojni od Zbirnega centra. Hrani jo NUK. Sign. 77/52. 30. Brevis Vitae, Martiry, ac miraculorum expositio SS Cosmae et Damian!. Iz leta 1770, 103 Str., 14 x 10. Prvi del opisuje v teološkem smislu življenje in smrt svetnikov Kozme in Damijana, drugi, del obsega zahvale za ozdravljenja raznih bolezni (od 1646-1700), tretji del poroča o kolegiju (bratovščini) Kozme in Damijana ljubljanskih zdravnikov. Rokopis izhaja iz ci- stercijanskega samostana v Stični, prevzelo ga je župnišče na Krki. Hrani ga župnijski urad na Krki, faksimile pa SAZU. Sign. 64758. 31. Duhovna Brauna. Iz leta 1740, 230 str., 11, 2 x 8,2. Trde, obrobljene in deloma poškodovane črnorjave usnjene platnice, bohoričica. Str. 18 je »Shegen svetiga Vinzensiusa zhes te bolne bode roke pokladali inu oni bodo osrau- leni.« Str. 21: »ktir te svete Imena 3 Krailov persebi nosi bo obvarvan pred Folantinovo bolesnio ...» Bibliografija rokopisnih ljudsko-medicinskih bukev in zapisov s slovenskega etničnega območja 39 Hrani knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani. Brez sign. 32. Elenchus Materlarum, qua in huius L:lmi. Iz prve pol. 18. st., 273 str., 17,8 x 10. Papir, trde platnice, sivkasto-rjave pisane, hrbet sivo-belo usnje. Lepa pisava, gotica, dobro ohranjen. V prvi knjigi so »materias medico-theoricas et practicas,« v drugi knjigi pa: De morbis specie. Vsebuje številne recepte, lekarniške mere so označene s starimi znamenji, kemične operacije pa s starimi alkimističnimi znamenji. Rokopis izhaja iz samostana v Nazarjih. Hrani ga prof. dr. Janez Milčinski, Ljubljana. 33. Praxis tum visitandi infirmos, tum assistendi moribundis, tum disponendi reos ex- trema supplicio afficiendos, tum varias res benedicendi, tum varias medicinas adhi- bendi, collecta et intriplici: Latino, Germanico et Carniolico proposita a p. p. L. e. S. I. Iz prve pol. 18. st., 244 str., oblika navadnega molitvenika. Bohoričica, lepa pisava, kakor tiskana. Pisal je redovnik, slovenski jezuit, ki je bival v zagrebškem jezuitskem samostanu, knjiga pa je šla nato v hrvaški deželni arhiv. Precej za naslovom sledi v italijanskem jeziku: Signa denotantia mortem. Od str. 1 do 24 je la- tinski oddelek za obiskovannje bolnikov in umirajočih, od str. 25 do 38 nemški, od 39 do 56 je slovenski pod naslovom Visha bovnike obyskati, troshtati inu v'nebu poslati. Na str. 57 začenja Praxis reos capitis damnatos disponendi ad mortem, in sicer latinski se- stavek do str. 63, nemški do str. 73, slovenski pa do str. 76. Potem sledijo Benedictiones variae v latinskem jeziku (str. 77-100), Medicináé variae probatae (str. 101-170), po abecednem redu so bolezni v latinskem jeziku; nekatera zdravila so kasneje z drugo roko pripisana. Str. 170-184 so prazne, potem slede molitve. Hrani Hrvaški deželni arhiv v Zagrebu. Sign. Cod. Cart. N. CCIV. 34. Koliher Andreas: Kreüter Buch tu je Buque Nekaterih selish inu Prid vsetnisheh ter snaneisheh Corin tiga vezheniga inu zhestitega dr. Petra Andrea Mattiolia. Iz 1750. leta, 100 Str., 15,5 x 9,5. Papir, bohoričica. Našteva številna zdravilna zelišča, njihovo uporabo pri raznih bo- leznih, dalje »od destiliranja inu shgana tih sel.ish inu korin« in »Podvushamo kadaj se te seishe inu korenine imaju nabirat«. Literatura: Dolenc, M.: Buque Nekaterih selish, dreues inu korin. Farmacevtski vestni, 27,1976, str. 32-38. Dolenc, M.: Katere rokopisne ljudsko medicinske bukve na Sloven- skem utegnejo biti najstarejše. Zdravstveni vestnik, 44, 1975, str. 251-254. Hrani jih PAM, fotokopijo pa Milan Dolenc, Ljubljana. 35. Novva Gronat-Jabuka tiga Chershanskiga Samaritana alli is chershanske lubesni pruti timu Blishnimu Rasadouene Skrivnosti veliku prid vsetih susebnih dobrih mitel- nov soper mnogotere Bolesni inu Nevarnosti tiga zhloveshkiga trupla s velikim flisam inu skerbjo is mnogterih Arzatou inu Medizin Doctoriou vkup snoshene inu skusi dol- gu skushene na Dan danu sred eno maiheno Diaeta koku se more per eni vsaki boles- ni v jedji inu pijtiju sadershat h Pomuzhi trosthu inu Miteini sa bolne vuoge iudij so lete Dobre Skriune Arznije sapisane bile Anno 1751. Iz leta 1751, 294 str. 19,5 x 15,2. Pisava zelo lepa, slovenščina, koroško narečje, bohoričica, več rok. Po pisavi sodim, da je pisec Andrej Koliher (gl. pod 33). Naslovna stran je obrobljena z borduro, široko 1,7 40 MIlan Dolenc centiníietrov, na drugi strani je v zgornji tretjini deloma otiranjena slika Marije z Jezus- čkom, v levem spodnjem oglu je narisan beneški lev. Nad sliko Marije je napis: »Alla speciaria della Maria«, pod njo pa piše: »Eleonora Maria Rosalia Hertzogin zu Troppau und Jägern-Dorff des hieil Rom Reictis Gefürsten Gräfin zu Gradišča in Gräfin zu Adelsberg geborene Fürstin von Lichtenstein Herzogin zu Crummau und Fürstin zu . Ectiberg Zusammengetragen.« Pisec je imel za predlogo Granat Apfel, ki je bil tiskan 1709. leta v Leipzigu. Uvodu sledi I vsebina. Začne se s »Ta pervi Capitel, koku se morio mnogotere vode na mnoge vishe j storiti«. Drugo poglavje nosi naslov: »Koku se more spiritibus ali stiganie od nekaterih i selich sadou inu korin distilirat«. Sledi poglavje o pripravkih, nato pa glavno poglavje o raznih boleznih. Na str. 105 so navodila za ravnanje s cepiči in sadnim drevjem, nato navodila za nabiranje zelišč in kopanje korenin. Sledi razlaga apotekarskih uteži. Drugi dél obsega »mnogtere shiahtne inu dobre shtuke sa ludij inu shivino s' leipimi Rezepti popisani inu na dan dani, kakor tudi eno popisuane teh selish inu drugih potrebnih shtukou«. Literatura: Dolenc M.: Novva Gronat-Jabuka. Časopis za zgodovino in narodopisje 16, 19811, str. 311-321. Fotokopijo hrani NUK in avtor. 36. Puteus aquarum Vlventium Id est Maria tons Gratiarum in dentificiens in EccIesia ! Dobrovensi uberrime manans e quo devocl peregrinantes hauriunt salutem a Domino- | Sive-Miracula, et gratiae hic loci intercessione, ac meritis beatissimae Virginis Mariae \ a Divino Clementina olim, et modernis temporibus impetratae Conscriptae a M. Bartho- lomeo Suppanz loci Vicario IV. Iz leta 1756, 120 str., 20 x 16. Trde rdeče-sive platnice. Knjižica je dobro ohranjena, več rok, do str. 93 pisana v la- \ tinščini, nato v slovenščini. Začne s Prológus; na str. 15.: »Gratie Interventu et meritis i Virg. Mariae in Dobrova obtente«, našteva čudežne ozdravitve od leta 1668 dalje. Hrani jo NAL. Brez sign. 37. Redange, J.D.: (Zapisna knjižica.) Iz let 1758-1904, 200 str., 16,5 x 10,0. Trde usnjene platnice z okraski, grbom in vžganim okrasnim zlatim robom, rdeča obre- za, nepaginirana, nemščina, več rok, lepa pisava. Vsebuje zdravilne recepte in družin- j ske zapise. J.D. Redange je bil rudarski mojster, nato rudarski nadzornik v Ljubljani. Za ; J. D. so prepisovali njegovi nasledniki. Rokopis je bil naprodaj v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani. Kam je bil prodan, ni \ znano. i 38. Goričnik Andrej: Arniske Bukve sa vse shiah boliesni. Iz leta 1759. Kakor navaja Goričnik, je imel za predlogo rokopis, ki ga je napisal Johan Schaag po , predlogi Peterija Andrena Matthiolija. Schaag je prevzel iz tega dela od številnih zdra-: vilnih zelišč, ki jih navaja Matthioli za posamezne vrste bolezni, le maloštevilne, verjetno tiste, ki so se mu zdele najbolj znane. Literatura: Grmek. Izvirnik je verjetno izgubljen. : Bibliografija rol o .o as 2 o. N O > 120 Tine Kurent KI - VA - Rl - HO MODULARNO PRiVIlO JAPONSKIM BIVALliČ IZVIB» i2 ZGO0NJEO» M0M0»»M1 OBOOBM, iZ KONCA 16 STOIETJA BESEDA KIVARI (PRAVILO O REZANJU LESAl SE JE PRVIČ POJAVILA v TESARSKEM PRIROČNIKU, V OBLIKI PETIH PAPIRNIH ZVITKOV, IMENOVANIH SHOMEI (LETA 1606) EDEN TEH ZViTKOV, iMENOVAN BANSHO - SHIKI - SHAKU, RAZLAGA SVETO UMETNOST STAVBE 1 IZVOR MISTIČNO DARILO BANSHO - SHIKI - SHAKU SHOTOKUJA, PRINCA, VLADARJA (S70 - 62'"> 1 2 POLOŽAJ ORIENTACIJA STAVBE IN VRAŽEVEREN ODNOS 00 SONCA, LUNE, VETRA IN VODE 3 OBRED MOLITVE, BOŽJA SLUŽBA IN PRAZNOVANJA 06 RAZLIČNIH STOPNJAH GRADNJE 4 IZVEDBA MERA, PROPORCU*, KONSTRUKCIJA IN POSTAVITEV STAVBE H ENGEL, THE JAPANESE j HOUSE, RUTLAND, VERMONT ] TOKYO, JAPAN. 1964 I im KIVARI MODUL V BANSHO-SHIKI- 5HAKU ROKOPISU CELOTNA STAVBA OBSEGA 6 ¦ 7 KEN AU 12 TSUBO ilRINA STEBRA JE MODULIRANA S 6-7=42 au -6V- KIVARI MODUL (2G0DNJA OBLIKA) V SHOMEI ROKOPISU t 60u -6V- KIVARI MODUL (1600, POZNA OBLIKA) v SHOMEI ROKOPISU LESENI DELI POSA MEZNIM ČLENOV 50 MODULIRANI PO GLAVNEM STEBRNEM DELU, KI IZHAJA IZ STEBRNE RAZDALJE . V.8MMERJU I 10,___ t 6'',lxi L X KIVARI MODUL V BUKE -MINAGATA ROKOPISU I* = I SHAKU = 10 SUN » 100 eu = ]0,3cr ^ 6bu KIVARI MODUL V KOJO- IN ROKOPISU L 2bu k-6'-1 SEDANJI KIVARI MODUL V TESARSKEM PRIROČNIKU PROPORCIJE STAVBE SO DOLOČENE S TOČNO MERO, KENOM OSNI RAZPON JE \, 1, I'i, 2 KEN» I i '6u STANDARDIZIRANJE SVETLEGA RAZPON* (KVOTO), OZIROMA OSNE&* (EDO) PCMENi ZARAOi RAZLIČNO moČMh SOh SPRE^-ESLJV OSNI, OZiROMA Svetli RAZPON SI. 17. Razvoj japonskega sistema klvari 6678 Gradbeni prefabrikati Daljnega vzhoda hranjeni v muzeju neevropskih kultur na gradu Goričane 121 SI. 18. Dilema edo-kjoto 122 Tine Kurent Summary Building Prefabs of the Far East, Kept in the Museum of Non-Europan Cultures in the Goričane Castle. The author has treated the selected building elements from the collection of Non-Europan Cultu- res at the Slovene Ethnographic Museum. With a comparative anallysis he has discovered that they were prefabs, and has placed them within a suitable measuring system. Alenka Simikič Iz arhiva slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani Statistični obrazci 1. terenske ekipe (Šentjurij - Škocjan) Ko smo v Slovenskem etnografskem muzeju sklenili strokovno javnost širše seznaniti z gradivom, ki ga hranimo v arhivu, smo se tudi odločili, da bomo najprej obdelali podatke, zbrane s t.i. statističnimi obrazci, ki so jih izpolnjevale prve povojne terenske ekipe Etnografskega muzeja.' Kot delo samo sta tudi iz- delava in izpolnjevanje teh obrazcev pomenila za slovensko etnologijo po- membno novost. Etnografski muzej si je namreč po osvoboditvi zastavil med drugim tudi nalogo, da bo s posebnimi etnografskimi ekipami sistematično raziskal ljudsko kulturo slovenskega podeželja.^ Delo naj bi bilo, v nasprotju s predvojnim obdobjem, ko »so se posamezniki mučili po terenu«,^ kolektivno, zaobjelo naj bi vse poja- ve materialne, socialne In duhovne kulture določenega geografskega območja po tedaj uveljavljeni sistematiki.'' Ekipe naj se ne bi zanimale samo za prete- klost, temveč tudi za sedanjost.^ Podatki, zbrani s statističnimi obrazci, pa naj bi bili podlaga za kasnejšo obdelavo zbranega gradiva,^ kajti »etnografsko gradivo, nabrano v neki vasi, more biti postavljeno v pravo luč le tedaj, če raz- polagamo z grobimi podatki o tem, iz kakšnega gospodarskega okolja to gra- divo izvira«.' Hkrati naj bi se etnologija z zbranimi podatki izkazala tudi kot aplikativna veda, ali z drugimi besedami, z njimi naj bi se etnologija kot zna- nost oddolžila družbi,* saj bi »vsaj tiste rezultate, ki se tičejo asanacije naše ' Simikič Alenka: Pomen Orlovih ekip za muzejski dokumentacijski fond. Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov 2, Ljubljana 1983, str. 466-457. Ista, O raziskovanju Etnografskega muzeja iz Ljubljane v Slovenski Istri v letih 1949 in 1950, referat za Paralele III, v tisku. 2 Orel Boris: O pomenu etnografskih raziskovanj, Tovariš ŠL 41, 18. 12. 1950. Več o vzrokih za uvedbo terenskih ekip glej v: Orel Boris: V novo razdobje, SE I, Ljubljana 1948, str. 5-10. Isti, Etnografski muzej v Ljubljani, njega delo, problemi in naloge, SE I, Ljubljana 1948, str. 107-121. ' Isti, Etnografsko delo na terenu. Delo Etnografskega muzeja na Dolenjskem I. 1948. SE II, Ljubljana 1949, str. 111. Po prvi ekipi so bile narejene posebne vprašalnice, kvestionarji. ^ Orel Boris: Poročilo tov. Borisa Orla v diskusiji na V. zborovanju slovenskih zgodo- vinarjev v Novi Gorici (k referatu tov. Teplyja), tipkopis. Arhiv SEM. ' Nadalj. ' S.V., Nova slovenska etnografija. Tovariš št. 28,1. VII., 8. 10. 51. ' Orel Boris: Poročilo tov. Borisa Orla v diskusiji na V. zborovanju slovenskih zgodo- vinarjev v Novi Gorici. 124 Alenka Simikič vasi, dala na razpolago naši ljudski oblasti ter tako prispevala k napredku naše vasi v smeri njene socialistične izgraditve«.' Pobudo za izdelavo in izpopolnje- vanje statističnih obrazcev je dal dr. Sergij Vilfan,'" ki je bil nekako »zadolžen« za pripravo raziskovanja socialne kulture in je te obrazce deloma tudi sesta- vil." Statistični obrazci so vsebovali popis oseb v gospodinjstvu (fotografija ob- razca št. 1), zemljiški popis (fotografija obrazca št. 2), hišni popis, družinski po- pis, popis živine in ostale pridelave (fotografija obrazca št. 3). Po prvi ekipi so tako hišni kot družinski popis dopolnili (fotografija obrazca št. 4). Popise oseb v gospodinjstvu in zemljiški popis so člani ekipe izpolnili po po- datkih, dobljenih v uradih okrajnih ljudskih odborov. Uporabili so iste obrazce, kot jih je uporabljala uradna statistična služba za popis prebivalstva in pose- ben popis zemlje. Hišni in družinski popis pa so opravljali na terenu.'^ Statistične obrazce so izpolnjevali le v prvih sedmih ekipah. Kasneje so te po- pise opustili, izpolnjevali naj bi jih šolski delavci ob rednih popisih prebival- stva.'^ Prva ekipa, ki je zajemala območje KLO Šentjurij, KLO Škocjan in del vasi KLO Turjak, je od 1.8. do 15.9.1948 obiskala 22 vasi in zaselkov. Skupino za social- no kulturo je vodil dr. Sergij Vilfan, obrazce pa sta izpolnjevali Lidija Prudič in Fanči Šarf. Delo obeh članic ekipe je bilo izredno težavno.'" Spraševali sta o ' Nadalj. Ustna informacija dr. Sergija Vilfana, maj 1986. " Isto. '2 Isto. " Ustna informacija Fanči Šarf, september 1983. Ustna informacija Fanči Šarf, april 1986. Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani 125 126 Alenka Simikič Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani 127 128 Alenka Simikič Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani 129 " Pri obdelavi zemljiške površine smo upoštevali izraze, kakršne so uporabljali v ekipi: grunt, kajža itd. 130 Alenka Simikič stvareh, o katerih še danes težko dobiš točne podatke, kaj šele ob času ob- vezne oddaje živine in pridelkov. Zato ne preseneča, da je hišni popis točneje in bolj popolno izpolnjen kot npr. popis živine, pri katerem podatki pogosto manjkajo. Prav zaradi nezaupanja prebivalstva je ta del ekipe določeno naselje obiskal šele takrat, ko so v vasi že bili drugi člani ekipe in si pridobili zaupa- nje.'^ Kljub vsem težavam pa sta članici ekipe za socialno kulturo stopili v vseh 370 hiš, kolikor jih je bilo takrat na tem območju. Izpustili nista niti tistih, ki so jih ob rednem popisu istega leta zgrešili uradni popisovalci.'* Žal gradivo, zbrano v osemnajstih ti. Orlovih ekipah," iz raznih vzrokov ni bilo obdelano in objavljeno, ie deloma je bilo obdelano v posamičnih razpravah članov ekip. Podatki, zbrani s statističnimi obrazci, so bili prav tako deloma uporabljeni v nekaterih raziskavah, širše pa so bili prikazani na razstavi v Mo- derni galeriji leta 1953, ki jo je Etnografski muzej pripravil potem, ko je deset terenskih ekip opravilo svoje delo. Tam so bile znotraj oddelka za socialno kul- turo prikazane posestne razmere na Dolenjskem, zemljiška razdelitev, izselje- vanje dveh generacij v tujino; prikazane so bile socialno-higienske razmere v raziskanih območjih: način pridobivanja vode, stanje gnojišč, stranišč, število nezaposlenih in drugo'* (glej fotografije). Za prispevek v tej številki Slovenskega etnografa smo sklenili obdelati podatke, zbrane v desetih vaseh, ki so sodile pod KLO Šentjurij (danes Podtabor), ter opozoriti na posebnosti in skupne značilnosti teh vasi. Zaradi manjkajočih po- datkov, včasih pri popisu gospodinjstva, včasih pri hišnem popisu, smo imeli nekaj težav in smo zato pri vseh obdelavah dodali tudi rubriko Brez podatkov, ki pove, kaj bi bilo treba preveriti. Iz popisnih listov smo pri obdelavi izpustili '5 Isto. Orel Boris: Poročilo tov. Borisa Orla v diskusiji na V. zborovanju slovenskih zgodo- vinarjev v Novi Gorici. " Orel Boris je bil v letih 1948-1962 ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani in vod- ja terenskih ekip. " S.R., Etnografski muzej v Ljubljani pripravlja razstavo v Moderni galeriji od 22. 6. do 12. 7., Primorski dnevnik 1. IX., št. 146, 20. 6. 1953. Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani 131 PRESKRBA Z VODO 132 Alenka Simikič podatke o velikosti zemljiških površin (upoštevali smo le skupno zemljiško po- vršino), število živine (zaradi pogosto manjkajočih podatkov) in socialni status, ki je bil označen po kategorijah popisa prebivalstva (kmet, industrijski delavec, včasih pa kajžar, gruntar - torej neenotno), zato smo raje pri družinskem popi- su dodali rubriko Poklicna struktura gospodarjev. Vsi diagrami in preglednice, razen o starostni strukturi prebivalstva, v kateri so uporabljeni podatki iz uradnega popisa, so bili narejeni po podatkih, ki so jih dali informatorji. Predvsem velja to za podatke o poklicni strukturi, priselitvi in odselitvi, prevzemu posestva tedanjih gospodarjev, enot kmetijskih posesti in hišne delavnosti. Pri hišnem popisu (zidava, kritina, število sob in postelj) ter popisu o preskrbi z vodo, stanju gnojišč in stranišč pa so pogosto poleg izjav informatorjev uporabljeni podatki, ki sta jih članici ekipe dobili z opazova- njem." " Ustna informacija Fanči Šarf in dr Sergij Vilfan, maj 1986. Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani 133 STAROSTNA STRUKTURA PREBIVALSTVA LETA 1948 134 Alenka Simikič Iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani 135 136 Alenka Simikič l2 arhiva Slovensl Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki I. ZAL, Gradivo in razprave 4, Škofja Loka 1981, str. 95. " Štukl, France: nav. delo, str. 94. Rupar, Franc, roj. 1930, strojni ključavničar in orodjar, Titov trg 5 (prej Kapucinsko predmestje 16), Škofja Loka. " Tušek, Maruša, roj. 1949, ekonomistka, Cesta talcev 1 (prej Stara Loka 2), Škofja Loka. 188 Inja Smerdel je moral na fronto. Po njegovi smrti je obrt prevzel sin Jože (r. 1905, f 1978), kl je tako začel delati kot sedlar že s trinajstimi leti. Dolenčeve sani za osebni prevoz je oblazinil in pobarval Janez Tušek, sedež sani za prevoz manjših to- vorov pa je oblazinil sin Jože. »Biže« - domačija J. Koširja leta 1930. Sani št. 1 Predmet: sani (dvojne), inv. št. EM 16524. Material: les (jesen), železo, žamet. Mere: višina 115 cm, dolžina 217 cm, širina 98 cm. Stanje: dobro ohranjene; poškodovana in pomanjkljiva sedlarsko izdelana oprema. Funkcija: osebni prevoz. Lastnik: Franc Dolenc (r. 1867,1 1938), vulgo Doline, veleposestnik, lesni podjetnik, Stara Loka 2. Voznik: Janez Košir (r. 1900), vulgo Marovšk' Janez in kasneje Bižalov Janez iz »Biž«, Cesta talcev 28. Izdelovalci: kolar Janez Čemažar (r. 1867, t 1943), Stara Loka 4; kovač Franc Rupar (t 1929), vozni in podkovski kovač, Kapucinsko predmestje 16 (Titov trg 5); sedlar Janez Tušek (r. 1876, t 1918), Cesta talcev 1. »Dolincove« sani iz Stare Loke 189 Čas izdelave: izdelane so bile konec 19. stoletja, v letih 1890-1900. Opis: Sani imajo sestavljene sanice, krivine, ki se končajo v plastično oblikova- nem polžastem svitku. Spodnji, nosilni del je kovaško obdelan z okrasjem, ki bi ga lahko označili kot vitičevje. Povzpetje na zadnji sedež olajšuje stopnička. Zgornji, leseni sedežni del sani, ki po izvedbi spominja na voz koleselj, je črno pobarvan (oba »oplena« sta pobarvana rdeče); na hrbtišču 190 Inja Smerdel zadnjega sedeža je napisan monogram FD (Franc Dolenc). Zadnji sedež je oblazinjen v zelenem žametu. Pod oblazinjenjem je v sedežu predal (za orodje ipd.). Na levem in desnem ročaju je gumb (za natikanje pregrinjala za noge). Na sprednjem sedežu sta levo in desno nastavka za laterne. Sani so brez zavore in toka za bič. Krivine in ves sprednji del sani (od vozniko- vega sedeža naprej) so novejši (popravilo ?). »Dolincove« sani iz Stare Loke 191 Sani št. 2. Predmet: sani (dvojne), inv. št. EM 16525. Material: les Oesen), železo, žamet, usnje. Mere: višina 115 cm, dolžina 217 cm, širina 98 cm. 192 Inja Smerdel »Dolincove« sani iz Stare Loke 193 Stanje: dobro ohranjene; poškodovana in pomanjkljiva sedlarsko izdelana oprema. Funkcija: osebni prevoz. Lastnik: Franc Dolenc. Voznik: Janez Košir. Izdelovalci: kolar Janez Čemažar, kovač Franc Rupar, sedlar Janez Tušek. Čas izdelave: izdelane so bile konec 19. stoletja, v letih 1890-1900. Opis: je, razen detajlov, enak opisu sani št 1. Razlike so: sani so brez monogra- ma; »oplena« sta nepobarvana; pod zadnjim sedežem ni predala; ob zad- njem sedežu je na desni strani ročica za zaviranje z zavoro; ob sprednjem, voznikovem sedežu je na desni strani usnjen tok za bič; na sredi sprednje strani sani je kovaški okras srčaste oblike, ki se konča v nastavku za oje; sani nimajo mlajših dodatkov ali nadomestnih delov. 194 Inja Smerdel Sani št. 3. Predmet: sani (enojne), inv. št. EM 16526. Material: les (jesen), železo, žamet, usnje. Mere: višina 116 cm, dolžina 214 cm, širina 98 cm. Stanje: dobro ohranjene; poškodovana in pomanjkljiva sedlarsko izdelana oprema. Funkcija: osebni prevoz. »Te so ble za takšnga, da se je sam kučiral.« Imeli so jih za »športiranje«. Lastnik: Franc Dolenc. Voznik: Franc Dolenc in ljudje iz njegovega sorodniškega in prijateljskega kroga. Izdelovalci: kolar Janez Čemažar, kovač Franc Rupar, sedlar Janez Tušek. Čas izdelave: v letih 1900-1910. »Dolincove« sani iz Stare Loke 195 196 Inja Smerdel Opis: Sani imajo l