Časopis za kritiko znanosti; 1992; 144/145; 11-25 11 Akceleracija Jeana Raudrillarda Darij Zadnikar Kdor da kaj nase, da nase Baudrillarda. Njegovo delo je predvsem intelektualna modna domislica. Modna domislica, ki z njim izgubi posmehljiv pomen. Domiselnost modne vnanjosti - i maj;«' - je tista, ki odpre pot k drugim. Kako dobiti odziv, če ni izziva? Kritizirati ni več mogoče, ker ni izvornega stališča, ki bi kritiziralo. Mogoče je samo izzivati ali zapeljevati, se igrati. In ko nase navesimo Baudrillarda ter z njim izzivamo in ironiziramo pok veke moderne, se od kdovekod pririne vprašanje. Kdo je? Je o njem sploh mogoče kaj reči? Je vredno poslušati mnenje obešalnika o obleki? Po svoji zgradbi je Baudrillardov diskurz radikalno nietzschejanski. S svojo irealno in iracionalno razsežnostjo se izmika kakršnikoli razlagi, kritiki, tradicionalnemu teoretskemu dialogu. Kajti po njegovem prepričanju živimo v svetu, ki je prestopil lastne meje. Utopija je realizirana, apokalipsa je za nami, prispeli smo v paradiž, iluzija ni več možna, realno je v agoniji. Tu je Disneyland - tu je, da bi skril "realno" Ameriko, ki je v resnici Disneyland. Ta naj bi bil imaginaren, da bi se Amerika tako zdela realna. In Amerika je potemtakem tukaj zaradi Disneylanda. Kopija je kopija kopije. Bealno kopni, njegovega smisla ni več, original seje izgubil. Preostane ekslatična eksegeza pripovedi. Baudrillard zavrača vse, kar bi utegnilo obnoviti videz realnega in originalnega: produkcijo, resnico, smisel, družbenost, moralo, dialek-tiko, transparenco, komunikacijo, informacijo, emancipacijo, izsiljeno označevanje in hiperoznačevanje, final nos t, usodo ... To zavračanje ni kritika, ker ne ponuja novega ali drugačnega smisla. Je samo igrivi intelektualni izziv, nietzschejanska intelektualna aristokratska drža. Je Baudrillarda mogoče razložiti ali se lahko nanj samo pokaže ? Želeli ali ne, vse poslane tradicija. Tudi s frivolnostjo rokokoja se je to zgodilo, pa čeprav tradicija ni frivolna, ampak največkrat resnobna. Tudi tesnobna, ko nam pokale, daje radoživosti sledil teror. In postmodema jc 12 Darij ZaJnikar rok oko mood Baudrillardom. In kot ima ognjemet hanalno zgodovino lastne izstrelitve, tako jo ima tudi Baudrillard. Njegova se imenuje (neo-, post-,ex- ipd.) marksizem. Pospeševanje Baudrillarda je razvoj njegovega marksizma. In še danes se najdejo neprevidni recenzenti, ki ga štejejo med levičarske intelektualce. Res pa je, da je vse, kar je o njemu mogoče izreči kot predmetu preiskave, njegova transmarksistična pot. To pospeševanje začne leta 1968 s knjigo Sistem objektov'* in zaključi z «lelorn Simbolna menjava in smrt (1976). Prevotla v tej številki časopisa za kritiko znanosti sta značilni postaji na tej poti. Baudrillard je bil študent Henrija Lefebvra, ki je steber francoskega marksizma. Četudi je njegov marksizem precej ortodoksen, kar se pozna pri vseh generacijah francoskih intelektualcev, ki so se z marksizmom seznanjali prek njega in ne npr. frankfurtske šole, je |K>leg Gramscija prvi opozoril na potrebo po kritiki fenomenov vsakdanjega življenja. Potrošnja, moda, mediji, pohištvo, seksualnost in drugi "običajni" pojavi postanejo z njim resni teoretski problemi. Za Baudrillarda, kot tudi mnoge druge, je ključen maj 1968, ki porodi vrsto novih kritičnih diskurzov (in prerodi nekaj starih). Burna leta se deloma prekrivajo z afirmacijo semiološkega preobrata v teoriji: Levi-Strauss, Latan. Althusser, Derrida, Bartlies itd. V začetku se Baudrillard prekriva z Rolandom Barthesorn, ki v študijah mitologij raziskuje tudi novo medijsko in potrošniško družbo ter "običajne" stvari, kot sta moda in prehrana. Mitologije trženja, mode, pop kulture, množičnih medijev preoblikujejo malomeščansko kulturo v naturalno. Mitologije naturalizirajo kapitalistično kulturo, zabrišejo njeno zgodovinsko nastalost in minljivost, jo ovekovečijo, zakrijejo konfliktnost in možnost re vol uc i oni ranja. J it Iiutmr dtt objfU, LVnt, Paril 1968. 14 Dan] Zadtukar Baudrillardova prva dela: Sistem objektov. Potrošniška družba4 in Za kritiko politične ekonomije znakaJ so značilni prispevki tedanji levo usmerjeni (marksistični) socialni teoriji. Izhodišče, tedaj še zelo sistematičnih analiz je prepričanje, da je moderna meščanska družba prešla v novo fazo. Prebija se nov družbeni red, nov tehnološki red, novo okolje, novo polje vsakdanjega življenja, nova moralnost, nova hipercivilizacija. Vse to zahteva reinterpretacijo tradicionalnega kritiškega diskurza. Baudrillard vključi strukturalis-tično analizo sistema predmetov, torej tisti vpliv, ki se ga je Lefebvrc vseskozi otepal. Ta strukturalizem je kombiniran s psihoanalitično analizo skritih pomenov v življenju predmetov in marksistično kritiko ideologije potrošniške družbe. Subjekt je soočen s svetom objektov, ki fascinirajo, organizirajo, kontrolirajo, vplivajo na oblikovanje potreb, fantazij in obnašanja. In-dividui so od nekdaj organizirali svoje vsakdanje življenje prek produkcije, ureditve in rabe predmetov. Da pa bi nov sistem predmetov soočil 8 tradicionalnim, se Baudrillard nasloni na teorijo popredmetenja, komodifikacije (poblagovljenja, fetišizma) in semiološko teorijo, kjer so predmeti interpretirani kot znaki, ki so organizirani v sistem označevanja. Individuum nove dobe je kibemetiki: izzvan k preurejanju predmetov v okolja, reproduciranju ambientov in stilov v skladu z zahtevami tehničnega sveta. Človek organizira, upravlja, kontrolira in urejuje predmete v različne kombinacije in permutacije. Gre za tehnično organizacijo predmetov v tehnični svet. Nov sistem predmetov se razlikuje od tradicionalnega, kjer so predmeti, npr. pohištvo, še bili "vsebinski", ekspresivni, osebni in predstavljali izraz družinske tradicije ter okusa (ogledala, družinski portreti, stenske ure, miniature, porcelan...). Danes smo mi tisti, ki opazujemo njihovo rojstvo, izpolnitev in smrt, medtem ko je bil v vseh prejšnjih civilizacijah predmet instrument in trajen spomenik, ki je preživel generacije ljudi. Modemi predmeti so funkcionalni, fleksibilni, mobilni, lahko se kombinirajo v povsem neekspresivne interiere. Neizraznost in odsotnost globine potencirata artificialnost in funkcionalnost. Naravne snovi in barve so izrinjene z umetnimi snovmi, nenaravnimi barvami in tehnološkimi * La tocuHi Jt roruommatwn, CalliBtrd, Paril 1970. ' Pour um cntiq\tr J* l'feonomv poluiqoe du ugnt, Calliaani, Paril 1972. A krrlrractja Jeana Baudnllarda 15 vtisi. Odsotnost "globine" kaže na to, da moderno okolje prehaja v sistem znakov. V tem sistemu objektov je človek po eni strani odrešen tradicionalnih spon, hkrati pa odvisen od novih tehničnih imperativov. Tehnični organizaciji predmetov ustreza sistematična kulturna organizacija ambientov, ki vzpostavlja novo moralnost, usmerjeno v potrošništvo, zabavo, in se obrača od tradicionalne produktivistične etike. Posameznikov ne obkrožajo več drugi ljudje, ampak objekti. Vsakdanje življenje temelji na interakciji z predmeti, ljudje sami postajajo funkcionalni objekti. Struktura in ritem predmetov določa ritem življenja. V osnovi Baudrillardovih analiz je teorija odtujitve. Vendar je za novo tehnicizirano družbeno realnost, kjer se vse giblje in transformira, hkrati značilno, da se nič ne spremeni - njeno strukturno bistvo ostane nedotaknjeno. Četudi Baudrillard razvija Marxovo tradicijo teorije odtujitve, je jasno, da ta novi svet nima veliko povezav z Marxovo teorijo revolucije in da je marksizem potreben resnih popravkov, zlasti na področju kritike politične ekonomije. To, kar razlikuje poprejšnji kapitalizem, ki temelji na produkciji predmetov, od novega, ki ga označuje manipulacija predmetov, je prehod od centralnosti produkcije h konsumpciji. Za razumevanje temeljnih dinamik neokapitalističnih družb je potrebna poglobljena analiza potrošništva. Potrošnja blag označuje srečo, dobro počutje, obilje, uspeh, prestiž, eroticizem, modernost itd. Na tej stopnji Baudrillard razvija skoraj tradicionalno sociološke poglede na nov svet zabave, porabništva, medijev, spolnosti itd., ki jih dopolnjuje s semiološkimi formami. Potrošniško družbo dojema kot sistem znakov, blaga so del sistema objektov, ki je povezan s sistemom potreb. " Redkokateri predmet je danes ponujen nam. brez konteksta predmetov, ki bi govorili zanj. In razmerje potrošnika tlo objektov se je zaradi tega spremenilo: ne nanaša se več na specifično uporabnost tega ali onega predmeta, temveč na skupnost predmetov v njihovem celostnem pomenu. Pralni stroj, hladilnik, pomivalni stroj itd. imajo skupaj drugačen smisel, ko so zbrani skupaj ali pa so posamično kot kos opreme. Izložba, reklama, firma, predvsem pa blagovna znamka, ki tu igra ključno vlogo, jim vsiljuje koherenten in kolektiven videz, kot da bi šlo za malone nerazdrulljivo celoto, za verigo, ki ni več samo nizanje enostavnih pred- 16 Darij ZaJnikar metov, temveč niz označevalcev, ki se kot kompleksnejši nadobjekt vzajemno pomenjajo in ki potrošnika zavedejo v niz kompleksnejših motivacij."** Konsuinpcija postane središče življenja. Sodelovanje v potrošniški družbi zahteva sistematično kujiovanjo in sistematiziranje predmetov po kodih, shemah in modelih. Najbrž pod vplivom Barthesa, pa tudi Levi-Straus&a, opisuje Baudrillard potrošniško mentaliteto kot formo magičnega mišljenja, ki obvladuje konsumprijo. Ta obvladuje vsakodnevno življenje, ki je primitivno v smislu vere v vsemogočnost misli, ki je tu redefinirana v vsemogočnost znaka. Potrošnik verjame, da bo posest in prikazovanje znakov Uigastva, prestiža itd. prinesla resnično srečo in resnično družbeno veljavo. Obenem ni mogoče ločiti "pravih" od "napačnih" potreb, kar naj bi bila slabost Maniove teorije odtujitve in točka, na kateri se Baudrillard ločuje od Mana. Baudrillard se osredotoča na logiko družbene diferenciacije, s katero se ljudje razlikujejo in dosegajo družbeni prestiž ter status z nakupom in rabo potrošnih blag. Celoten sistem produkcije ustvarja sistem j »otrok ki so racionalizirane, homogenizirane, sistematizirane in hierar-hizirane. Ne gre za to, da bi posameznika spodbudili k potrošnji posamičnih blag, pač pa za njegovo vključitev v potrošnjo znotraj celovitega sistema predmetov in potreb, kjer se družbeno i/diferencira in hkrati integrira v potrošniško družbo. Konsumpcija tako ni pojasnjena v zvezi z zadovoljitvijo potreb (užitkom), temveč kot način družbene aktivnosti, s katero se posameznik integrira v potrošniško družbo, prilagaja normam obnašanja in označevanja, da je član te družbe. Ta družhcno diferencialni sistem se koncept ual i žira tako, da se predmeti dojemajo kot znaki in potrošniška družba kot sistem znakov. S tem pristopom "potreba" izgubi svoj primarni status kot potreba po predmetu, odločilnejša je difjerence, želja po družbenem pomenu. Na lak način so razrešeni nekateri problemi teorije odtujitve, ki jih najdemo v frankfurtski šoli', v obeh primerih pa ostane odprto vprašanje novega družbenega subjekta. 6 Lm ioraba in uživanje predmetov. Nujnosti konsum|>cijc pa sc ni mogoče izognili ali sc ji odreči, nc da bi s tem izpadli iz primarnega načina družbene integracije, ki je značilna za sodobno |>oznokapitalistično družbo, Konsumpcija je način bivanja, način doseganja identitete, pomena in prestiža v sodobnih družbah. Isti proces racionalizacije, ki je obvladoval področje produkcije v prejšnjem stoletju, zdaj obvladuje področje konsurn|>cije. Sistem objektov in znakov proizvede homogenizirane, ekvivalentne, racionalizirane in sistematizirane potrebe za svet objektov, ki je enak za vse. Rezultat je tavtologija sistematičnih moči, kjer subjekt izraža potrebe, ki jih proizvede sistem, la pa jih zadovoljuje, reproducirá in tako jtodaljšuje verigo konsumpcije. Subjekti so reducirani na družbeno producirán sistem potreb, medtem ko so predmeti reducirani na homogeniziran sistem, urejen v terminih znakovne vrednosti. Subjekti postanejo gole produkcijske sile. Prav tako kol jc v produkci ji subjekt reduciran na abstraktno delovno moč, kjer izvaja družbeno delo, ki bi ga zmogel kdorkoli drug, Lako je tudi subjekt konsumpcije zveden na sistem hotnogeniziranih, reduciranih in posplošenih potreb. Tudi potrošniški družbi vlada logika ekvivalcncc, v kateri predmeti funkcionirajo ekvivalentno kol znaki, imajo ekvivalentno rabo, vrednost in namen za vse potrošnike, medtem ko imajo vsi potrošniki ekvivalentne potrebe. Zalo konsumpcija ni svobodna aktivnost avtonomnega subjekta, ampak je pogojena z redom produkcije, ki spodbuja in urejuje sistem potreb, in z redom označevanja, ki pogojuje relativni družbeni prestiž in vrednost sistema blag. Analogno teinu so potrošniki neosveščeni in neor- 18 Darij ZaJnikar ganizirani, prav tako kot delavstvo na začetku 19. stoletja. V potrošniški družbi konsumpcija nadomesti produkcijo kot centralni način družbenega obnašanja in tudi kot tisto stališče, s katerega je mogoče družbo kritično analizirati in interpretirati. Zamenjava izhodišča socialno teoretske analize postavi pod vprašaj uporabnost Mamovega teoretskega okvira, znotraj katerega se tedaj še giblje Baudrillard. Pri Marxu naj bi prehod v pozni kapitalizem bil kvantitativna razširitev tržnih razmer in blagovnega fetišizma in vzporedno poglabljanje konfliktnosti znotraj sfere produkcije. Po Baudrillardu pa je potrošniška družba kvalitativno presegla klasični kapitalizem, tako da je kritika politične ekonomije pomanjkljiva in potrebuje dopolnitve. Te dopolnitve Baudrillard naslanja predvsem na strukturalistične koncepte. Prav tako kot so za semiologa besede abstraktni koncepti, ki se združujejo v lingvistične strukture glede na specifična pravila ekvivalence, izmenjave, substitucije itd., tako za Baudrillarda blaga utemeljujejo sistem, v katerem menjalne vrednosti in blagovni znaki formirajo sistem vrednosti, v katerem je nek individuum ali blago zamenljivo za drugo. Blaga so vstrukturirana v sistem znakovnih vrednosti, ki jih uravnavajo pravila, kodi in družbena logika. Tako kot besede prevzamejo (»men glede na njihov status v diferencialnem sistemu jezika, tako znakovna vrednost prevzame pomen glede na njeno mesto v diferencialnem sistemu prestiža in statusa. Blaga niso več mesta, ki zadovoljujejo potrebe, kot to trdi klasična politična ekonomija, am|vik zagotavljajo družbeni pomen in prestiž. Brez teorije znakovne vrednosti politična ekonomija ne more pojasniti, zakaj postajajo posamična blaga predmeti specifične želje in fas-cinarije, zakaj se pojavljajo določeni tipi potrošnje, zakaj se preferirajo določena blaga pred drugimi in zakaj ima sploh potrošnja tako pomembno vlogo v sodobni družbi. Določeni predmeti ali zaščitni znaki so izbrani zaradi njihove znakovne vrednosti. Potrošniške družbe so utemeljene po hierarhiji znakovne vrednosti, v kateri je socialni status in prestiž posameznika pogojen s tem, kje ima kdo mesto znotraj semiološkega sistema konsumpcije in znakovne vrednosti. Znakovna vrednost je uravnana in organizirana po kodu politične ekonomije, ki označi diference in utemelji ekvivalence in hierarhije vrednosti. Kod je tisti, ki je determinanten in določa pravila medsebojne igre označevalcev in menjalnih vrednosti. Posplošen v sistemu politične Akcrlrractja J rana Baudnllarda 19 ekonomije je kod listi, ki reducira vse simbolne ambivalence zalo, da bi utemeljil "racionalno" kroženje vrednosti in njihovo igro izmenjave v uravnanib ekvivalencab. Pod pojmom code de In valeur Baudrillard referira na semiološko strukturo politične ekonomije, na pravila, ki organizirajo predmete in pomene v hierarhični sistem cen, rabe, vrednosti in prestiža. Kod upravlja menjavo vrednosti, analogno kot jezik upravlja meti se bojno igro označevalcev in označencev. Prav tako kot pravila in sistem jezika determinirajo pomen, reducirajo ambivalenco in omogočijo komunikacijo, tako kod politične ekonomije determinira potrebe, uporabe in vrednosti različnih blag ter tipov potrošnje. Kod je nadrejen zakon, ki racionalizira in regulira menjavo, omogoči stvarem komunikacijo, tako da jim podeli pomen. Pri Baudrillardu ne odkrijemo natančnejših opredelitev in izpeljav kategorije koda, ki je tako značilna zanj, pa četudi gre za kardinalno kategorijo nove politične ekonomije znaka. V pomoč bi nam bil tu mogoče Barthesov S/Z. Strukturalistična transformacija politične ekonomije ima za posledico značilno dekonstrukcijo pojma "subjekt" v goli produkt družbenega sistema. Tudi Baudrillardu je individuurn le ideološka struktura, historična forma korelativna z blagovno formo (menjalna vrednost) in objektno formo (uporabna vrednost). Individuurn ni drugo kol subjekt, mišljen v ekonomskih terminih, ponovno premišljen, poenostavljen in abstrahiran s strani ekonomije. Celotna zgodovina zavesti in etike, vse kategorije zahodne psihometafizike so zgolj zgodovina politične ekonomije subjekta. Ta značilno francoski antihumanizem kol reakcija na značilno francoski humanizem prejšnje generacije ima tudi svoje slabosti8. Težavno usklajevanje di vergence med teorijo odtujitve oz. emancipacije na eni strani in konceptom razkroja subjekta na drugi strani se pri Baudrillardu pokaže v relativno šibkem nasprotovanju logiki koda. Od področja vrednosti, ki je determinirano s strani koda politične ekonomije, se razločuje simbolna menjava. Ta je neekvivalentna, am-bivalentna in zunaj nadzora koda. Baudrillarri pa ne razloži natančneje te kategorije, ki dolguje svoj proti-status levičarskemu izvoru, skoraj * Darij Zaimku. Eln-uvkaeija idniogift v marksizmu, Aalhropo» 20 Darij ZaJnikar nespremenjeno pa jo ohranja tudi v levičarsko antimarksistični in postmodemi stični fazi. Prepričanje, da sc jc s |>otrošniško družim oblikovala kvalitativno |K>vsem nova faza razvoja kapitalizma, ki nima strukturne povezave s prejšnjo produktivistično fazo, nujno pelje k sklepu, da jc marksizem kot kritična teorija industrijske družbe prciivel. Baudrillard se vse bolj odvrača od reforme marksizma in kritike določenih Marxovih teorij in kategorij ter preluija k njegovemu dokončnemu zavračanju4. Sprva Se polemizira z Marxovimi dialektičnimi distirikcijami med bazo in nadslavho, ekonomijo in ideologijo in s samimi pojmi odtujitve in ideologije ter poskuša opraviti sintezo marksizma s semiologijo. Tako kot Althusser uporablja Marxove kategorije kritike politične ekonomije. Pozneje zavzame stališče, da so Marxove kategorije preveč konservativne in zraščene s svetom klasičnega kapitalizma, da bi sploh bile Se uporabne. Marxu se pravzaprav očita, daje premalo revolucionaren: njegove kategorije so preveč zasidrane v politični ekonomiji, da bi bile u|M>rabne pri konstrukciji novega družbenega reda, ki bi bil prost diktatov produkcije in politične ekonomije. Naslanjajoč se na [jwanovi predstavi zrcalnega stadija in imaginarija, s katerima ta kritizira reprezentaeijsko mišljenje, Baudrillard zavrne marksizem kot zrcalo ali refleksijo produktivističnega kapitalizma, kot klasičen način reprezen-tarije, ki ima namen odzrcaliti realnost. Marksistična politična ekonomija je ogledalo produkcije, v katerem posamezniki dobijo imaginarno predstavo o produkciji, delu, vrednostih, njihovem mestu v svetu, človeški naravi itd. Ta marksistični imaginarij govori o tem, kaj je narobe v kapitalizmu (odtujitev, izkoriščanje itd.) ter tako zagotovi fantazmo neodtujenega življenja, razvoja produktivnih sil za človeške potrebe, avtonomno, samoizpolnjujočc, od delavca kontrolirano delo, diktaturo proletariata kot nadzor družbene večine nad družbo ipd. Vendar ves ta marksistični imaginarij zgolj reproducirá primamost produkcije, kar je rezultat kapitalizma samega, ter tako ostaja znotraj njegovih meja in onemogoča radikalno emancipad jo. Pogled na človeško naravo in vrednote skozi optiko človeka kot produktivisličnega stroja jc v največji meri kapitalističen. Marksizem ne zagotavlja pravilnega razumevanja načinov produkcije, razen deloma kapitalističnega, * L* miorir de la production: ou l'Uluston critique du maléruilisme hutoriqu*, C*»t«rnuji. Tovnuil 1973; L'éehang* lymkolufu* ti la morí. CalliBard. Paru 1976. Akeelrrarija Jearut HautlriHarda 21 ker so njegove kategorije pregloboko povezane z meščansko politično ekonomijo in kapitalističnim načinom proizvodnje, ki ga zrcali. Razlika med kapitalizmom Marxove dobe in sodobno potrošniško družbo pa je analogna razliki med fevdalizmom in kapitalizmom. Po Baudrillardu jc zalo marksizem neprimeren za opisovanje persfK-ktiv kapitalističnega razvoja in revolucionarnih alternativ. Marksizem zrcali kod politične ekonomije, inijierative, zakone in strukture kapitalističnega sistema produkcije, medlem ko novi kod ustreza pravilom, zakonom in strukturam politične ekonomije znaka. Raudrillanlovo levičarstvo je lorej tisto, ki najprej zavrne Marxa s pomočjo politične ekonomije znaka, in njegov poznejši neokonser-vativizem tisti, ki zavrne levičarstvo. To se ne sklada z običajnim konvertiranjem marksistov v desničarje, ki smo jim bili priča zadnji dve desetletji. Razhajanje produkti vistične in konsumpci jske družbe, Marxa in Raudrillarda, se pokaže tudi kot oblikovanje nove, od Marxa ločene in njemu zoperslavljene antropologije. Raudrillard trdi, da sistem politične ekonomije organizira in reducira heterogene in kompleksne želje v racionaliziran sistem |iotreb, ki oblikujejo racionalizirani subjekt. Zanj ni čiste uporabne vrednosti ali čistega subjekta, ki bi imel bistvene jMitrebe, katerim bi ustrezali iloločeni predmeti. Izvirnih človeških potreb ni, potrebe in porabe so družbeno konstruirane v sistemu politične ekonomije, ki producirá znakovne vrednosti, kjer predmeti pridobijo pomen itd. Uporabne vrednote, jiotrebc, fw tudi individui so funkcije in učinki sistema potreb in blag, ki obvladujejo in uravnavajo vso potrošnjo ter vse aktivnosti v potrošniški družbi. Konsumpcija sledi logiki označevanja, v kateri je znakovna vrednost determinirana z relativnim položajem v sistemu hierarhij potrošnih blag. Zaradi tega jiolrehe v takšnem sistemu izgubijo svoj avtonomni status označevanja: kodira jih neka druga logika. Znotraj potrošniške družbe ni več neodvisnih in izvirnih potreb, vse so socialno kodirane in služijo sprožanju potrošnikov, da kupijo produkte in se tako socialno umestijo ter podredijo logiki korporacijskega kapitala. Socioekonomski sistem producirá sistem objektov s predodrejenimi poraltami, ki so prav tako produkt sistema kot objekti sami. Raudrillard je prepričan, da ko polemizira s stališčem o bistvenih človeških potrebah in bazičnih človeških uporabnih vrednotah za blaga 22 Darij Zadruknr in temu zoperstavlja družbeno konstituirane potrebe in uporabne vrednote, ki so del sistema homogeniziranih, racionaliziranih in funkcionaliziranih objektov in potreb, s tem bkrati polemizira z Mar-xovim stališčem. Podoba individua, ki ga je producirala politična ekonomija in je racionaliziran in funkcionalno integriran v sistem potreb, katerih zadovoljitev reproducirá njihovo socialno dominacijo, sooča z domnevnim Marxovim poudarjanjem uporabne vrednote, zagovarjanjem racionalne potrošnje, pravih potreb itd. Temeljitejše branje Manta bi nam pokazalo, da je tudi Baudrillardovo poznavanje Marxa značilno francosko poenostavljeno in površno ter {»odrejeno imaginariju marksizma. Kar zadeva Grundrisse, Kapital in sorodne spise, je jasno, da so Marxu potrebe vedno historično posredovane ter mu tako ni mogoče podtakniti naturalizma, ki pa je značilen pri or-todoksnih interpretacijah Marxa, ki prevladujejo pri antiheglovsko razpoloženih Francozih. Hkrati je res, da nam Marx ne podaja podrobnejših analiz konsurnpcije ter da njegova analiza blagovne forme ne izčrpa vseh plali eksistence blag. Kljub temu, da je Baudrillardova kritika Marxovega pojmovanja uporabne vrednote in potreb rezultat površnega branja ali potrebe po Marxu strašilu, pa je njegovo poudarjanje preseženosti delitve potreb na prave in neprave, človeške in odtujene korak naprej. Ta korak najprej ostaja v okviru družbeno kritične teorije, potem pa prestopi v postmodemistično neprizadetost. Alternativo obstoječemu sistemu in družbeno kritično osnovo svoje teorije Baudrillard naslanja na pojem simbolne menjave. Namesto dominacije nad vso človeško aktivnostjo v kapitalistični družbi, ki se uresničuje prek menjalne in uporabne vrednosti, ponuja ovrednotenje prav tistega, kar nima nobene vrednosti razen simbolne. Kot alternativa se kažejo obrisi simbolne menjave, ki je ostro ločena od področja konsurnpcije, produkcije in vseh realizacij uporabne vrednosti, znakovne vrednosti ali menjalne vrednosti. Baudrillardova antropologija sledi Georgesu Bataillu, oba pa predpostavljata protislovje med človeško "naravo" in kapitalizmom. Medtem ko ljudje potrebujejo za produkcijo disciplino in urjenje, so potratnost in vse oblike simbolne menjave globlje usidrane v človeški naravi. Bataille vidi človeška bitja kot bitja presežka, ki imajo presežno energijo, fantazije, nagone, potrebe itd. Bavnanje po tej logiki presežka je destruktivno za sistem politične ekonomije. Bataille govori o obči ekonomiji. Zapravljanje, veseljačenje, tratenje, izguba, žrtev in destruk- Akcrlrrarija J rana Baudnllarda 23 cija «o temel jitejši kol ekonomija produkcije in uporabnosti. Če hoče biti individuum resnično prost imperativov kapitalizma in suveren, potem bi moral slediti obči ekonomiji potrate, razdajanja, žrtvovanja in destrukcije. Tako bi lahko ubežal deterininaciji obstoječih imperativov uporabnosti. Simbol je sonce, ki oddaja in izžareva, ne da bi zahtevalo karkoli v povračilo. V zgodovini Baudrillard ostro ločuje med produk-tivističnimi in simbolnimi družbami. Napaka marksizma bi bila v tem, da primat produkcije razteza na vso zgodovino, po drugi strani pa kot alternativo kapitalizmu postavlja racionalnejšo produkcijo. Baudrillard vidi revolucionarno alternativo v ponovnem vračanju simbolne družbe. Pojern je povezan s simbolnimi ali kulturnimi aktivnostmi, ki ne prispevajo h kapitalistični produkciji in akumulaciji ter pomenijo radikalno negacijo produktivistične družbe. Kritična teorija družbe, ki ima socialno osnovo, se na tej stopnji odtrga od te tradicionalne vezanosti na socialni subjekt in ga zavrže. Bataille in Baudrillard se usmerita na tradicijo Friedricha Nietzscheja. Aristokratsko pojmovanje presežka in potratnosti kot antropološka osnova zahteva tudi drugačno obliko socialne kritičnosti, aristokratsko kritiko kapitalizma. Kritični antropološki ključ Baudrillardove teorije postane pojem izziva. Potrebno je izzvati hogove z žrtvijo, da bi ti odgovorili z obiljem. Baudrillardova kritičnost, ki je \larxa zavračala kot malomeščana v imenu totalne kulturne revolucije, se vse bolj razkraja v nietzschejanski diskurz. To je hkrati forrnno določilo porajajočega se postmodernizma. "Konec dela. Konec produkcije. Konec politične ekonomije. Konec dialektike označevalec/označenec, ki je dopuščala akumulacijo vednosti in pomenov, linearno sintagmo kumulativnega diskurza. Simultani konec dialektike menjalne/uporabne vrednosti, edine, ki je omogočala akumulacijo kapitala in družbeno produkcijo. Konec linearne dimenzije diskurza. Konec linearne dimenzije gospodarstva. Konec klasične dobe znaka. Konec dobe produkcije." 0 10 L'fogansko in ujiošteva pravila igre. Namesto ekonomije želje Baudrillard ponuja zapeljevanje - trajajoča igra namesto izpolnitve želje. Izzivanje, neomejena igra, ritualna menjava, dražljivo spletkarjenje namesto resnice, ki jo je moč primerjati z dolgočasno transparenco pornografije. In Raudrillard, odkar ga je po izstrelitvi šestdesetih let in pospeševanju prek lastnega levičarstva v postmoderni razneslo v ognjemet, zdaj izziva in zapeljuje. Akceleracya Jeana baudrdlarda 25 LTTERATURA JÜRC ALTWECC. AUREL SCHMIDT, framö.uche Denker der Gegenwart, CH.Beck >1«., MumVn 1«88 JEAN BAUDRILLARD. La toci/U de contammauon. C«llim«rd. Puii 1970. JEAN BAI. DRILLARD. Pour une cruujue de l'/tonomiepoluufue dutigne. CtJJnanL P»ni 1972. JEAN BAUDRILIARD, Lt numr de la pmdutiton. Catlcrnuii, Toanuil 1973. JEAN BAUDRILLARD. L eehange tymMufue ei la mon, Galliaan), Paiii 1976. JEAN BAUDRILLARD. 4 fornbre de, majonUi tUencietuet. Caluen d'Ulopw. 1978. JEAN BAUDRILLARD. De la Muctmn. C*liUc, 1979. JEA.N BAUDRILLARD. SxmUacre* et umulatwi, UKK*. 1981. JEAN BAUDRILLARD, Les Urologie, fatale.. Cnaael, 1983. JEAN BAUDRILLARD. Amenea. Veno. London 1988. JEAN BAUDRILLARD. Cool Memones, Veno. London 1990. DOUGLAS KELLNER,;«» BaudnUard. Pol.ty Prr_. C«.brid*c 1989.