Skupne naložbe
Pri nas je še vedno tendenca zadr-žati delavca pri plačilu živega dela. Nič drugače ni v kapitalizmu, pa tudi ne na vzhodu. S tem se ne menja vloga delavca kot mezdnega delavca. Vlogo delavca bomo spremenili, kadar bo ta začel gospodariti, ko bo višek ustvarjene vrednosti začel vla-gati v razširjeno reprodukcijo, ko bo pri tem skrbel, kako bo razvijal pro-dukcijske sile in ne bo njegova po-glavitna skrb, koliko bo »spravil v kuverto«.
V nekaterih delovnih organizaci-jah pa so začeli sredstva akumulirati na »kupčke« in nočejo investirati, ker le-to ne pomeni samo večjega dohodka ampak tudi riziko; dodatno pa prevladuje tudi mcntaliteta, češ če bo zmanjkalo sredstev za osebne do-hodke, bomo manjkajoče vzeli s ti-stega »kupčka«. To pa je zelo krat-kovidna politika. Razvoj mora iti v tej smeri, da bodo delavci vlagali v razširjeno reprodukcijo zaradi ju-trišnjega dne, ko lahko sicer pridemo
vzelo neugodno situacijo. Nujno je, da tako spremenimo gledanje v de-lovnihorganizacijah. Delavci morajo postaviti zahteve, da organizatorji proizvodnje nakažejo razvojne in in-vesticijske programe z vsemi kazalci. Menim, da je na tem področju pre-malo narejenega.
Vloga delavca je še vedno bolj ali manj zreducirana na večje njegove demokratične pravice v tem, da gla-suje, dobi informacijo, da ne more
nobena stvar iti mimo njega itd. To je njegovo pozitivno in je v tem dose-žen napredek. Toda bistveno je ali delavec razpolaga zdohodkom, tako da je njegova udeležba pri osebnem dohodku odvisna od vloženih sred-siev in dela.
Če včasih pokažemo na to, da se je s partnerji iz drugih republik težko pogovarjati o dohodkovnih odnosih, potem moramo vedeti.da je situacija tudi pri nas precej enaka. Pri tem so npr. v trgovini, kakršna je Mercator prisotni trije momenti: prvi so limiti-rane cene nekaterih artiklov (npr.
sladkorja) pri katerih ni nobenega dohodka; drugi so tisti artikli, pri ka-terih je trgovina zainteresirana, za-radi položaja teh izdelkov na trgu, pri akumulaciji iz teh proizvodov; tretji pa je tista kategorija blaga, ki gre »za med« in je prisoten moment proi-zvodne delovne organizacije, ko le-la noče skleniti sporazuma. Pri prvem odloča država, zato ne more priti do sporazuma s proizvajalci sladkorja, ki nočejo skleniti nobene pogodbe, ker jim država garantira ceno. V diugem primeru je trgovina zainteresirana, da se ne sporazumeva z industrijo, v treljem pa induslrija ni zainteresirana za pogodbeni odnos s trgovino. Poleg tega je treba upošte-vati, da je v tem primeru politika cen v rokah zvezne administracije; prav tako politika pri izvozu in uvozu. Na tem področju tnoramo priti do zako-nov. Oba zakona, ki urejata ta po-dročja — zakon o cenah in zakon o zunanji trgovini-— sta v izdelavi. V prihodnosti bomo morali priti do tega, da se bo dohodek meril v celot-nem reprodukcijskem procesu in da bo vsak, ki sodeluje v tem reproduk-cijskem ciklusu, participiral glede na vložena sredstva in vloženo delo. To so stvari, za katere se mora ZK pri-četi bojevati v delovnih organizaci-jah.