Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levienik. Moto: ,,Nulla dies sinc lluea !" Stari rimljauski prcgovor, Požlahnoyanje je eno naj bolj zanimivih opravil sadjereje; kajti to je umetnost, ki drevo sili, da nam daje lepega, dobrega sadja. Požlahnjeno drevo nam daje tndi več sadja, tedaj je dobiček večji glede dobrote in množine. Gotova in stara resnica je, da po gojenji se v naravi vsaka stvar lahko zboljša; tii velja skoraj ravno to pravilo, kakor pri človeku in tudi po večjem skor splob pri vseh živih stvareh. Če torej nilado sadno drevce le presajamo in lepo oskerbujemo, bo že vsled tega veliko boljše; gojenje že samo na sebi je drevesu požlahnenje. V južnih deželah so sadna drevesa, ki se same po sebi zboljšujejo; opazujejo se pa v lekih časa tudi nekake spremembe tako pri sadežih, kakor v omiki, šegah in verali narodov. Navedel nam je v dokaz tega g. P. Schirnbofer neki latinski izrek Rimljana Julija Caesarja, ki se glasi v nemški prestavi: nAm Rhein, nie Wein", ali po naše: ^,0b reki Reni, ne bo rastlo nikoli vino"; in vender je znano, da sedaj rastejo po ondotnili pokrajnah posebno znamenita vina. Vse tedaj pod solncem se nekako seli in spreminja. Ko se tedaj mali oddelček dobrega sadnega drevesa o pravem času in po predpisanih pravilih združi z deblom slabega drevesa ali divjaka, se s tem požlahni. Ako hočemo sadno drevje požlahnovati, vzamemo ali šibice (cepiče) žlahnih dreves, ali pa ludi le njihove očesica (popkej. Sibice ali cepiči ne sniejo biti čez leto slari (tedaj /,a leto 1872. se vzaraejo cepiči I. 1871. izrasli); tudi morajo biti popolnoma godni, čvcrsti in zdravi. Osuhli ccpiči ne veljajo. Tudi popki morajo biti dobro godni. Omenjal je g. P. Schirnhofer različnih cepičev. Taki so: lescni, vodeni, sadni cepiči in sicer to le bolj zarad mnogoverstnosti o mislili raznili sadjerejcev. Lesni cepiči so tisti, ki kot podaljšeki na novo poganjajo iz vrjic prejšnjih let; vodeni cepiči so tisti, ki poganjajo na herblu, t. j. ob straneh starih vejic; sadni cepiči slednjič pa so tisti,kiže nastavljajo cvetne kalice. 0 drngi in tretji versti cepičev vender g. docent ni govoril. Na vprašanje, kako dolgi naj bodo cep*iči, odgovorilo se je, da naj bodo dolgi 1 do i1/,/, da naj iraajo po 2 ali 3 popke, ter da naj se vzamejo ali iz osredka, ali pa iz verhov dreves. Pripravljajo naj se cepiči ali jeseni, ali po zinii, ali pa tudi že spomladi pred cepljenjem. Ako si jih pripravljamo v jeseni, jih moramo do rabljenja na spodnjem koncu vtakniti ali v pisker s peskom, ali v perst; morejo se pa tudi shraniti v vertnih gredicali; samo splncu ne smcjo biti tedaj prcveč razpostavljene. Vtakniti jih v pesek, se je naj bolj priporočevalo. Ujal je sicer g. P. Schirnhofer, da nekteri mislijo, da je cepiče naj bolj čez zinio v kakem kletu iraeti, ker (aki bolj počasi ženo, kakor oni, ki si jih pripravimo neposredno pred cepljenjem. Cas požlalinovanja se ravna po načinu ali metodi. Navadno in fudi naj bolje je, da se drevesa požlabnujejo takrat, ko so naj bolj mučevne, I. j. kedar sok med skorjo (lubjem) in lesom naj bolj teče. *) Prime se pa cepič tudi v jeseni, kedar drevo že nima nič več soka: da, celo po zimi se dajo drevesa cepiti; toda to se sicer ni priporočevalo; vendar se je reklo, da pripravljati se morejo cepiči tudi ziniski čas. Na daljno vprašanje, na kterem mcstu, ali kako visoko naj se drevesa cepijo, odgovarjalo se je, da v raznih merah. Tako se n. pr. v sklad more .cepiti 5 — 6' visoko, ali pa tudi tik pri korenini. V srednji visokosti fv sklad) ni djansko. Na še bolj natančno vprašanje, kje naj se po tem načinu drevo ravno cepi, se je odvernHo: ali ondi, kjer je naj bolj muževno, ali pa, kjer je koža naj bolj lepa in gladka. Čim gladkejše mesto je, tim (udi bolje. Pred vsem pa morarao imeli za cepljenje zeld ojstro orodje. Kolikor ojstrejše je orodje, kolikor hitrejše nam služi in dela, toliko boljše je. To delo naj se pa tudi naglo opravlja! Prej ko je cepič nastavljen in drevesu pridružen, bolje je. Cepici naj se ne pustijo tudi na solncu; *) Po besedah g. docenta se to zgodi v letu trikrat: spomladi, o kresu in jeseni. Posebno očitno vidimo dvakratno muževnost pri kostanjih. Pis. naj bolje je, ako se ined pripravo pokrijejo s kako uiokro riito. Drevesca so po dežju naj bolj muževna; če pa je o času cepljenja bolj suho vreme, je dobro, ako zlasti uiladim drevcem na predvečer dobro prilivamo. Poglavitna reč pri cepljenju je, da zelena cepičeva koža (skorja) z zeleno divjakovo kožo pride v natančno^dotiko, ter se dobro sprime. Ce cepič ni tako debel, kot divjak, naj se vender toliko pazi, da se saj na eneru mestu zcleni koži natančno skup vjamete in spriinete. Dobro skup sprijeti cepič in divjak naj se potem dobro ovijeta in povežeta. V to se rabi kaka stara pertenina, ktera naj se poprej zmerno z drevesnim ali cepivnim voskom poinaže. Cepivni vosek se nam je svetoval dvojni. Vzauie naj se n. pr. 8 lotov rumenega voska, ravno loliko sniole, in nekoliko terpentina. Vse to naj se v ponvi stopi, dobro zraesi in potem zgnjete. Po Lukas-u svetoval se nam je še drugi način. Vzame naj se namreč 1 funt stolčene bele smole, ali pa kolofonije; 6 lotov reklificiranega špirita, in 2 — 3 žlice Ianenega olja. Vse to naj se skup zgreje, terzgnjete v štruce. — Slednjič se je opomnilo, da naj se cepiči med cepljevanjein ne jcmljejo v usta, ker človeška slina drevescu škoduje. (Konec tega oddelka prih.)