Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka ii'&0 Iflm
gjelavsko kmetski Ust.
J8vetovnl imperialisti kujejo na svoji tenevski .mirovni* konferenci ,svete narodov'" načrte sa nove vojne. Takoivani garancijski pakt naj bi ustvaril enoten imperiali-stični vojni blok proti — sovjetski Rusiji in zatiranim kolonialnjm narodom. Bi li teror v Poljski in Bolgariji, boji v larokn, Kitajski, Si-liji, MobuIu so le — predigra iTove strahovite vojne. ProUtarci! Kmetje 1 Zdrniimo se v boju za sknpne koiisti in s tvorimo enotno bojno fronto proti imperialimn!3B¥V.j
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/II.
Leto II.
LJUBLJANA, 24. septembra 1925.
Stev. 34.
Utrdimo svoje vrste!
Kljub vsem preganjanjem se naše gibanje zopet notranje in zunanje utrjuje. Reakcija, boji, žrtve so ,nam dale polno dragocenih naukov in izkušenj, so ustvarile in ustvarjajo vedno močnejši kader zaupnikov, ki zavestno vodijo delavsko gibanje k njegovemu končnemu cilju. Smelo trdimo, da se je razvil v Sloveniji prvi revolucionarni proletarski pokret sploh, odkar pomnimo zgodovino delavskega gibanja v Sloveniji.
To gibanje pa se bo širilo v množice le tedaj, ako bo znalo vzbuditi delovne mase iz današnje apatije in brezbrižnosti. In najučinkovitejše sredstvo za to je
tisk.
10.000 Din so zbrali revolucionarni delavci in kmetje za svoj „Delavsko-kmečki list“, ko jih je ta pozval, naj priskočijo na pomoč. In to pomeni v današnjem času ogromen moralni uspeh. Ali to še ni dovolj.
List je treba razširiti med delavce in kmete, povečati število njegovih bralcev in naročnikov in s tem razširiti idejo — da bo delavski razred premagal današnjo bedo in brezpravnost le, če se bo strnil v trdne bojevne vrste.
Danes mnogo delavcev še ne čita našega lista„ ampak ima naročene razne meščanske časopise: „Jutrou, „Slovenca“ itd. Ti časopisi jih dnevno zastrupljajo z meščanskim duhom in jih odtegujejo delavskemu razredu in njegovemu boju. Temu niso krivi dotični delavci sami, ampak predvsem naša malomarnost, naša nezadostna agilnost.
Sodrug! Pridobi svoje tovariše-delavce, ki delajo s Teboj v istem obratu za delavsko stvar! Pojdite med delavske kolonije Trbovelj, Zagorja, Jesenic, ljubljanskih predmestij in razširite edino slovensko bojevno proletarsko glasilo v delavske hiše, tovarne in rudnike! Razširite list med člane strokovne organizacije, v katerih delujete! Dajte svoj list še drugim, da ga čitajo in naroče! V mnogo krajih, n. pr. v Trbovljah bi bilo lahko mnogo več naših naročnikov, če pomislimo, koliko je tam naših somišljenikov! V teh velikih industrijskih krajih je razširjenje lista mnogo odvisno od — dobro organizirane kolportaže.
Zato, sodrugi, takoj na delo za razširjenje „Delavsko-kmeckega lista«! Izvršimo to akcijo s takim uspehom, kakor smo izvedli zbirko za tiskovni sklad!
V ta namen bo uprava lista takoj razposlala vsem zavednim sodrugom poštne položnice, po katerih naj nam pošljejo nove naročnike obenem z naročnino.
Kdor zbere
dvajset naročnikov
in nam seveda obenem pošlje naročnino, dobi
dragoceno nagrado
v knjigah. Nagrado bomo prav vsakemu poslali tudi onim, ki so zbrali najmanj 150 Din za tiskovni sklad.
Čim bolj bomo razširili svoj list, tem bolj bomo utrdili svoje gibanje !
Iz delavskih stanovanj naj izgine protidelavsko časopisje!
Pridobivajmo nove naročnike na „Delavsko-kmečki list*!
Razširimo njegovo kolportažo!
Uredništvo in nprava lista.
Bojna fronta proletarcev proti bojni fronti imperialistov.
Gospodarski položaj ali beda delavcev sili proletariat, da strne svoje vrste. Razdor med delavskimi organizacijami so umetno vprizorili aristokratski voditelji, ki jih je najela bur-žuazija, da zanesejo med delavstvo meščansko mišljenje. Primer takega aristokrata je jouhaux, ki hoče nadomestiti revolucionarno razpoloženje delavstva s »hladno krvjo, previdnostjo in čutom odgovornosti", da si tako obvaruje kapbalistični temelj, na katerem sanja o socialističnih »reformah". Kakšno odgovornost in dolžnost ima delavstvo, če ne to, da otrese verige gosposke družbe in stopi v boj za sovjete ?!
Proletarska skupnost ima za podlago interese delavstva. Doseči pa jo moramo predno se posreči kapitalističnim državam uveljaviti varnostni pakt, ki ga pripravljajo proti sovjetski Rusiji. Komplot proti prvi delavski državi je namreč glavna naloga .plenarne seje Zveze narodov, ki se vrši v Ženevi, in so jo že pripravili imperialistični prvaki Chamberlain, Briand in Stresemann. Zveza kapitalističnih držav proti Rusiji naj bi začasno ustavila nasprotstva roparskih velesil, ki pa so premočna in zato so poklicali v Ženevo juridične strokovnjake, da najdejo ravno črto: uničenje sovjetske Rusije in povratek v prosto gospodarsko in vojno tekmovanje, ki sta bistvo kapitalističnega sistema.
Novi pakt razpade, kadar bi uničil Rusijo. A mi pravimo, da bo razpadel istočasno s kapitalizmom, ker delavski razred bo na strani sovjetov. Gospodje! pripravite vojno I Ta bo vaša poslednja.
Varnostni pakt je delo angleškega premjeja Chamberlaina, ki je z grožnjami prisilil Francijo, da seže Nemcem v roke, in povabil Mussolinija, da pozabi avstrijsko vprašanje v prid skupnega nastopa proti najnevarnejšemu sovražniku kapitalizma. Uničiti treba rdečo nevarnost in vse ostalo bomo rešili potem! Sovraštvo proti delavstvu je pečat na tej kravji kupčiji.
Proletarci I Združimo se v boju za skupne koristi in ustanovimo bojno fronto proti imperializmu, za svetovno državo proletariata!
Svetovnozgodovinski dogodek.
Revolucloniranje angleškega delavstva. — Kongres trade-unlonov. — Za svetovno strokovno enotnost. —
Proti angleškemu Imperializmu.
V	članku »Ženeva in kongres angleškega delavstva" smo orisali zgodovinski pomen razvoja angleškega delavskega gibanja na levo. To radikaliziranje delavstva velike, imperialistične Anglije v zvezi s prebujanjem kolonialnih narodov pomeni brezdvomno najvažnejši dogodek po zmagi ruske oktobrske revolucije. Zato zasluži ta razvoj največjo pažnjo tudi s strani slovenskega proletariata. Za danes bomo poročali o sklepih angleškega strokovnega kongresa toliko, kolikor
smo prejeli doslej zanesljivih poročil s tega 57. kongresa takozvanih trade-unionov (izgovori: trejdunjonov).
Preteklost angleškega delavskega gibanja.
Angleško delavsko gibanje se je vedno razlikovalo od delavskih po-kretov v ostali, celinski Evropi. Splošni procvit angleškega imperija, ki ga je dvigalo bogastvo, ki so ga naropali britanski kapitalisti v kolonijah vsega sveta, je vladajočim imperialistom dovoljeval, da nudijo angleškemu proletariatu precejšnje blagostanje. Tako je imel angleški delavec, zlasti pa delavska aristokracija — združena v trade-unionih, interes na tem, da ostane obstoječi položaj: trade-unioni so se popolnoma prilagodili tej gospodarski konjunkturi in vse njihove akcije so obstojale le v izkoriščanju te konjunkture (gospodarskega proč vita) za zboljšanje materialnega stanja angleških delavcev. Socialistične zahteve — neuresničljive v okvirju kapitalizma — niso pognale globokejših korenin v množicah. Šele v zadnjih predvojnih letih se je ustanovila delavska stranka (Labour Party), ki je kmalu postala velika strokovno-reformistična stranka. Ob izbruhu vojne so stopili njeni voditelji (Macdonald) in ogromna večina stranke na stran imperialistične vojne.
In po vojni, ko se je širom Evrope razmahnil revolucionarni delavski pokret, ko je ruski proletariat zbrisal z zemeljskega površja stoletno trhlo zgradbo carizma in uničil buržuazijo hkrati s plemstvom — je v Angliji voditelj liberalcev Lloyd George mirno vršil svoje volitve, voditelji trade-uni-onov so se prijateljsko razgovarjali z $ delodajalci o vprašanju plač, delovnega časa in kolektivnih pogodb, lzgledalo je in mriogi so trdili, da bodo tudi po vojni ostali tako mirni odnošaji med angleškimi kapitalisti in delavci in da bo šel razvoj po stari, počasni poti naprej. Ali — tako je samo iz-gledalo za one, ki ne poznajo bistva razrednega boja v kapitalistični družbi. Nešteto vzrokov, katere ne« moremo tu naštevati, da ne zaidemo proč od predmeta, je vzelo angleškemu vladajočemu razredu možnost, da zadovoljuje potrebe milijonskih mas delavcev v tovarnah, rudnikih, na železnicah, v pristaniščih, milijonskih delavskih mas, od katerih zavisi kolosalni gospodarski ustroj Vel. Britanije. Izpremenil se je splošni svetovni položaj in tudi angleški kapitalizem in imperializem so začele pretresati vedno globokejše krize. Stara politika je postala nemogoča i za kapitaliste i za delavce. Stare bojevne metode proti kapitalu se niso več obnesle. Ti neuspehi so močno učinkovali na razpoloženje in psiho delavskih mas. Objektivni gospodarski in politični izpremenjeni položaj je zahteval, da se nekdo žrtvuje: ali delavci svoje relativno dobre plače in osemurnik ali pa kapitalisti svoje profite, izžete iz angleškega delavstva in kolonij. Vse to ni takoj dovedlo do odkrite razredne vojne, toda v delavskih množicah je instinktivno naraščala težnja po politični oblasti, kot sredstvu za rešitev kapitalistične krize v prid proletariata in socializma. Jasen izraz tega je bilo hitro naraščanje delavske stranke in notranje utrjevanje
in revolucioniranjetrade-unionov. Padec Macdonaldove reformistične vlade je razočaral mase — toda množice so izgubljale zaupanje le v Macdonaldove reformistične metode, a nikakor ne v svoje ideale. Nasprotno! V angleškem delavstvu so se okrepile tendence po osvojitvi politične oblasti, ali tako, da delavstvo ne bo več izgubilo vajeti iz rok.
Vedno boli so naraščale simpatije angleških delavcev do sovjetske Rusije. Trade-unioni pošljejo svojo delegacijo v sovjetsko unijo in ta delegacija je po povratku le še bolj popularizirala sovjete ravno v času, ko so angleški imperialisti skušali blokirati Rusijo. Trade-unioni ustanove skupaj z ruskimi strok, zvezami skupen odbor za pripravo svetovne strokovne enotnosti.	-
Tedaj so se odločili kapitalisti za napad na delavstvo: zahtevajo znižanje plač in podaljšanje delovnega časa v rudnikih. Ali levičarski vodja rudarjev Cook je mobiliziral podporo kovinarskih in transportnih delavcev. Kapitalisti so morali kapitulirati. Primerjajoč Cookov uspeh in Macdonaldov poraz, so množice jasno videle, kateri način boja je uspešnejši za delavske interese. Da se je angleško delavstvo odločilo za revolucionarni razredni boj, dokazujejo jasno sklepi 57. strokovnega kongresa v Scarboroughu.
7a kongres se je končal s popolno zmago levice.
Velik shod pred kongresom.
Tik pred kongresom se je vršil v Scarboroughu velikanski shod, na katerem so vsi govorniki poudarjali naj-popolnejše nacionalne in internacionalne enotnosti delavcev proti kapitalistom. Purcell, vodja angleške delegacije v Rusiji, je dejal: „Krah svetovnega kapitalističnega sistema je problem, ki mu mora delavski razred od-', krito pogledati v oči. Kongres v Scarboroughu bo postal zgodovinski, ako prevzame iniciativo za storitev mednarodne kompaktne delavske armade.“
Otvoritev kongresa.
Kongresu je prisostvovalo 724 delegatov, ki je zastopalo 4 milijone 343.000 članov. Ruske strokovne organizacije sta predstavljala dva zastopnika, amsterdamska internacionala je poslala enega. Prvi je govoril Swales, ki je dejal, da so delavci v Angliji izgubili od 1. 1923 dalje ria znižanju plač 557 milijonov funt šterlingov. Ne smemo se več umikati. Zmagali pa bomo le z enotnostjo. Solidarnost vseh mas z gibanjem rudarjev je dvignila bojevno voljo delavcev. Glavnemu strokovnemu svetu je treba dati širša <f. polnomočja, a vsemu organizacijskemu aparatu večjo gibčnost, da bi bil hitrejši in sposobnejši v bojih. Svoj govor je končal: Nova stopnja razvoja delavskega razreda je prišlo do poslednje etape — končnega osvobo-jenja. Dolžnost vseh delavcev je, da se pripravijo na končni, odločilni boj.
Odvojitev od labour-partije.
Kongres je kljub protestu desničarjev z veliko večino glasov odobril to, da je generalni svet vse pisarne in lokale ter časopisje odvojil od la-bouristične stranke, ki jo še vedno vodijo desničarji.
Centralizacija gibanja.
Drugi dan se je razvila zelo živahna diskusija o vprašanju, alj naj se da generalnemu strokovnemu svetu še širše polnomočje ali ne. Sprejeta je bila resolucija, da generalni svet lahko proglasi generalno stavko.
Zmaga levice v vprašanju delavskih svetov.
V	vprašanju delavskih obratnih svetov se je iznova razvila živa diskusija med levico in desnico. Politt je energično zagovarjal ustanovitev delavskih svetov in je poudarjal njihov revolucionarni značaj in da mora delavstvo potom delavskih svetov uvesti kontrolo nad produkcijo. Tozadevna resolucija je bila sprejeta z dvetretjinsko večino.
Nato se je sprejel z 2,073.000 glasovi proti 1,667.000 sklep, da je treba združiti poedine zveze po strokah v Industrijske saveze.
Za mednarodno strokovno enotnost.
Najprej sta k temu govorila ameriški reformistični delegat in zastopnik Amsterdama. Kongres je hladno poslušal njihova govora! Nato je stopil na govorniški oder burno pozdravljen Tomski. predstavnik ruskega strokov-nega gibanja. On je dejal med drugim: „Enajst milijonov ruskih in angleških delavcev se je združilo, zakaj se ne bi mogli zediniti še vsi drugi?" Nato je govoril Bramley, ki je odločno zagovarjal zedirjevalno akcijo rusko-angleškega komiteja. Nato je kongres brez diskusije sprejel resolucijo, ki nalaga generalnemu strokovnemu svetu, da naj stori vse za ustvaritev svetovne enotnosti v eni enotni internacionali.
Proti Davvesovemu načrtu.
Na seji z dne 11. septembra je dal kongres še eno zaušnico reformistom, zlasti Macdonaldu» Rudarski voditelj Cook je orisal težke posledice tega načrta za angleško delavstvo. Politt je obtožil Macdonalda, da je on s tem Davvesovim načrtom pomagal zasužnjiti nemško delavstvo s strani angleško - ameriških imperialistov. Ves kongres je burno ploskal Polittu, ko je ta spomnil Macdonalda na čestitke, ki so mu jih poslali londonski in nju-jorški bankirji, ko se je zavzel za Dawesov načrt. „Sužnost nemških delavcev — je dejal Politt — je rezultat politike socialdemokratov. “
Kongres je k tej točki sprejel resolucijo, ki nalaga generalnemu svetu, da organizira boj proti Davvesovemu načrtu ne samo v Angliji, ampak po vsem svetu.
Za osvobodilni boj in samoodločbo kolonialnih narodov.
Končno je sprejel kongres resolucijo, ki poziva angleški proletariat na boj pf6ti angleškemu imperializmu, za zaščito iti svobodo kolonialnih na-: rodov in če je treba njihova odcepitev od Anglije.
Desničar Thomas, dosedanji vodja železničarjev in bivši kolonialni minister v Macdonaldovi vladi, je skušal preprečiti, da bi kongres sprejel ta sklep.
Kongres pa je sprejel to resolucijo z ogromno večino, s 3,082.000 glasov. Thomas s svojimi reformisti pa je dobil le 79.000 glasov . . .
T.
Naše mnenje o zvezi delavskih žena in deklet.
o • > te jK *..>>, jJ ■ sin |ij| / OP-*; {ji'?!
V Ljubljani se je lansko leto ustanovilo žensko društvo „Zveza delavskih žena in deklet" s sedežem v Ljubljani, katerega namen je, čisto nepolitično dvigati žensko izobrazbo.
Ustanovilo si je v smislu svojih pravil že podružnice, kakor: v Tržiču, Velenju, Šoštanju, Trbovljah, Hrastniku in Zagorju.
Ker so upostavljene te podružnice
V	rudarskih revirjih, čutimo potrebo, da povemo svoje mnenje z našega stališča.
Mi pozdravljamo žensko gibanje, a samo takšno, ki dela skupno s svojimi sodrugi, z delavci, ramo ob rami za zboljšanje delavskega razreda, do končne osvoboditve izpod jarma suženjstva.
In zakaj? Ker sta žena in delavec (s tem ni mišljena buržujska žena, ki ničesar ne pogreša) enako izkoriščana iq ker ne bo žena prej svobodna kat kor takrat, kadar bo svoboden delavec. Iz tega razloga je treba usmeriti žensko gibanje z bojem proletarskega razreda, ker samo takšno delovanje ima pravi smoter, vse drugo je brez pomfcna.
Ne rečemo s tem, da smo proti „Zvezi delavskih žena in deklet", nasprotno, mi jo priporočamo, a samo iz tega razloga, da mora to društvo pokazati svoja dela, po katerih ga bomo spoznali, ali ima zdravo podlago in pravi cilj. Dokaz bi nam služil:
Po rudarskih revirjih bi lahko žene mnogo pripomogle do močne strokovne organizacije, katera 'bi bila strah Trboveljski premogokopni družbi, ne pa tako, kot je danes, da je v večini
družinah žena ovira, da se mož ne organizira v svojih strokovnih organizacijah.
Kakor smo informirani je v Trbovljah ženski zaupniški aparat po vseh okraji. Naloga tega aparata bi bila
— ako hoče pokazati dejstva, da razume pravo proletarsko žensko gibanje
— z delavcem zaupnikom hoditi od kolonije do kolonije in pripravljati oziroma organizirati vse delavce in delavke pod okrilje „Zveze rudarjev Jugoslavije" pod samo eno strokovno rudarsko organizacijo, katera stoji z večino naših sudrugov na razredni podlagi.
To bi bilo v sedanjih razmerah najboljše delo in najlepše izpričevalo za razumevanje svojega cilja. Seveda je tudi mnogo problemov, ki se tičejo le zgolj ženstva, n. pr. materinstvo, zboljšanje gospodinjstva itd., radi tega je separatna ženska organizacija, kjer se na raznih sestankih rešujejo slična vprašanja. Toda njen cilj to ne sme. biti. Njen cilj mora biti, — ako se naziva „Zveza delavskih žena in deklet"
— ne samo „Zveza žena in deklet", da deluje skupno z delavcem na osvoboditvi delavskega razreda. Ker le takrat bo dobila žena vse pravice, bo enakopravna z možem, bo svobodna, kadar bo svoboden tudi delavec. — In zato delavske žene tudi ne smejo dopustiti, da bi jih izigravali za svoje namene Kristanovci ali Bernotovci.
301etnica mednarodne zadružne zveze.
30 • let je preteklo 0’d ustanovitve mednarodne zadružne zveze v Londonu.
Iniciativa in propaganda ideje za ustanovitev zadružne internacionale je izšla od krščanskih socialistov, ki so delovali v produktivnih zadrugah. Stvarniki mednarodne zadružne alijanse so im<Hi pred seboj dva cilja: 1. Delati nasproti delavskemu gibanju, ki se je tedaj pričelo zmagovito širiti, in nadomestiti marksizem s krščanskim socializmom; 2 mogočno angleško zadružno zvezo izkoristiti za to, da pomaga krščansko-socialnim produktivnim zadrugam, ki so bile še slabe.
Angleški konsumi so hoteli vstopiti v to internacionalo, da v njej izvojujejo boj s krščanskimi socialci radi vprašanja udeležbe pri dobičku s strani delavcev, ki so bili zaposleni v zadružnih podjetjih.
Boj okrog tega vprašanja je dolgo trajal. Vendar produktivne zadruge niso mogle zmagati, ker so bile vedno manj sposobne za konkurenco z močno razvito kapitalistično industrijo. Konsumna zadruga pa na podlagi kapitalističnih metod tudi ni mogla nuditi nobenega dobička delavcem. V lastnih tovarnah in delavnicah je konsumna zveza izkoriščala delavce bolj kakor kapitalisti.
Zadružna zveza je ostala osamljena s svojim geslom politične nevtralnosti in s svojim utopičnim programom o ustanovitvi »zadružne države*. Delavske organizacije so prepustile tako zadružno alianso svoji usodi.
Oportunistična zadružna resolucija II. internacionale na kongresu v Kopen-hagenu 1. 1910., ki je odklonil Leninovo resolucijo, je izročil konsume reformistom. Levo krilo v konsumih je bilo po tem kongresu 11. internacionale v znatni manjšini. Zadružna armada — ki je štela že 1. 1923. ^0 milijonov članov — je tvorila za zadruge mrtvo maso kljub temu, da je bilo 90fl/o članov — organiziranih delavcev in kmetov. Množica se je zelo malo zanimala za zadruge, ki niso nudile nobene koristi v primeri s privatno trgovino.
Izbruhnila je vojna. Konsumi — tudi pri nas — so podpisovali vojna posojila. Vojna se je končala. Po Evropi je šlo strašilo socialne revolucije. Zadružna zveza je ostala tudi napram temu »nevtralna". V Haagu je sklenila nekak sporazum z amsterdamsko strokovno internacionalo, pa je tudi na tega pozabila. In dolga tri leta zadružna internacionala samo diskutira o obliki sodelovanja z delavskimi strokovnimi organizacijami.	.
Danes ima zadružna internacionala 50 milijonov č Jano v in se razteza na 34 dežel, ima pa v svojem okrilju fašistovske, refdrmistične in
sovjetske zadruge. Slej ko prej je še vedno ta aliansa osamljena; vendar je nezadovoljnost med njenimi člani večja kot kdaj poprej. Razmerje sil je tako: pristaši popolne politične nevtralnosti imajo še vedno ogromno večino, ali vedno odločnejši in številnejši so glasovi onih, ki zahtevajo tesno sodelovanje med delavskimi zadrugami in strokovnimi organizacijami proti kapitalističnemu sistemu.
S	tem letom stopa zadružna internacionala v novo stopnjo svojega razvoja. Izvajanje sklepov lanskega mednarodnega zadružnega kongresa odlaga sedanja eksekutiva. Odklonjen je bil tudi predlog sovjetskih zadrug za boj proti draginji in vojni. Skrajni oportunisti pod vodstvom Nemca Kaufmanna so doslej preprečili izvedbo še vsakega sklepa, ki je imel v sebi razredno-bo-jevni duh. Kmalu se bo vršila razširjena seja eksekutive zadružne internacionale. Tu bomo videli, kako močno se je že razvilo krilo, ki zahteva sodelovanje zadrug in strokovnih organizacij, izpre-menitev sedaj mrtvih zadrug v močno orožje razredno bojevnega del. gibanja.
Boj z boljševizmom.
Pod tem naslovom je priobčila srbska meščanska ..Politika" v svoji 6230. številki dolg uvodni članek, v katerem beremo med drugim sledeče:
Boljševizem ni ruska zadeva, temveč svetovna, ker boljševizem ogroža ves svet. — Potem pa nadaljuje dobesedno:
Bolj kot vsi je to občutila Anglija; to so občutili Angltži v trenutku, ko je bila angleška vlada prisiljena, da da iz državne blagajne deset milijonov funtov šterlingov ali celo milijardo francoskih frankov (čez dve milijardi dinarjev, op. ur.), samo da bi preprečila stavko rudarskih delavcev. Baldvvin (konservativni ministrski predsednik, op. ur.) je sklenil, da je bolje plačati tudi štirikrat večjo vsoto, kakor jo je doslej porabila Francija za vojno v Maroku, samo da se s tem izogne - socialni revoluciji. Kajti generalna stavka bi Anglijo stala mnogo več. In na ta način Anglija ni odstranila nevarnosti, temveč jo je samo preložila za devtt mesecev ... Nasprotna stran samo potrjuje to:	„Mi smo na pragu industrijske
in sccialne revolucije", to odkrito in javno izjavlja vodja angleških komunistov (in rudarjev, op. ur.) Cook, ki pravi o sebi, da je »skromni Leninov učenec*.
Vse to ni navadna grožnja. To je zelo bližnja možnost, s katero tudi računa konservativna vlada Anglije . . .
Potem nadaljuje »Politika":
Dovolj je, da naglasimo, da je po podatkih komiteja internacionale, o čemer piše javno dunajsko komunistično glasilo, da je bilo do l. aprila t. 1. v Veliki Britaniji organiziranih 8822 novih obratnih celic, a razen njih še 2255 celic komunistične mladine.
Medtem so zadnji dnevi prinesli še novo vest — odkritje komunističnih organizacij v angleški mornarici.
Angliji slede Poljska, Francija in baltijske države ...
... A o tem, kar se v zadnjem času dogaja v Kitajski in v drugih kolonijah in v vzhodnih deželah — ni treba niti govoriti. Komunistična agitacija je kot neka pajkova mreža zajela gotovo ves svet in kadar so se komunisti odločili, da spodkopljejo angleško mornarico, so istočasno dali instrukcije ... v Avstralijo, Indijo, južno Afriko, Kanado in sploh na vse strani, kjerkoli je pristanišče, v katerem se nahaja makar samo en angleški parobrod.
Oni čas, ko se je govorilo o boljševizmu kpt o neki ruski nevarnosti, ta čas je že davno minil. Boljševizem . .. ni več ruska nevarnost, temveč splošna, po vsem svetu.
In nato zaključuje seveda meščanski žurnalist, da naj buržuazija vseh dežel združi svoje moči proti »boljševizmu"
—	s pomočjo ruskih Vranglovcev.
Torej, kaj se predstavlja »Politika" pod boljševizmom? To, da se je začelo delavstvo vseh dežel in vsi kolonialni narodi organizirati v eno močno bojevno fronto za osvobojenje. Radi verjamemo, da se buržuazija trese pred tem. Proletariat pa v tem boju nima ničesar izgubiti razen svojih verig, pridobiti pa ima cel svet.
Proces radi „Rdeče pomoči
tc
Po 7 mesecih preiskovalnega zapora! - Vloga agenfprovokaterja Bukovnika. - Obsodba režima. - Vsi obtoženci oproščeni!
V	torek 15. t. m. se je vršila pred ljubljanskim sodiščem težko pričakovana razprava radi »Rdeče Pomoči". Razprava je trajala ves dan in sodna dvorana je bila nabito polna delavcev in delavk, ki so z napetim zanimanjem sledili procesu o tej novi »komunistični zarotniški organizaciji", ki je delila težke stotisočake za kom. propagando in bolj-ševiške agitatorje, kakor je pisalo svoj čas „Jutro“, ko je PP vlada izvršila po celi Jugoslaviji polno aretacij radi omenjene organizacije ter proslavljala ta preganjanja, češ da je z njimi rešila kraljevino SHS pred boljševiškim prevratom. Pod novo nastopivšo Rr vlado so zaprti sodrugi z gladovno stavko zahtevali, da se jih izroči rednemu sodišču, ki naj dokaže njihovo krivdo ali nekrivdo. In po volji režima so 15. t. m. sedeli na obtožni klopi sodrugi: Lemež Mil n, akademik Kermauner, Ivan Makuc, Rajko Osterc, akademik Velikonja, priv. uradnik Peterkovič Franc, uradnik Jakob Meso-jednik, prodajalka Mici Fain, strojevodja Fr. Čepelnik, mitniški paznik Tomaž Avčin, žel. delavec Maks Anžič in obrtnik A. Šimnovec. In baš ti obtoženci s j, kakor bomo videli, obtožili in obsodili vladajoči režim in dali /nočno klofuto policijskim metodam naše buržuazije.
Predsednik senata je bil dr. Mladič, državni pravdnik Mastnak, a zagovornik dr. Tuma.
Predsednik je dal najprej prečitati
obtožnico,
ki obtožuje sodruge:
1. Dr. Milan Lemež, Dušan Kermauner, Ivan Makuc, Rajko Osterc in Josip Velikonja so začetkom leta 1924 v Ljubljani ustanovili „Mednarodno delavsko pomoču in bili člani „Pokrajinskega odbora mednarodne delavske pomoči za Slovenijo11, torej organizirali udruženje, ki ima za namen propagando komunizma in ki je prikrilo državni vladi svoj obstoj, namen in uitroj, ter k takemu udruženju pristopili, dr. Milan Lemež pa ga z nabiranjem prispevkov tudi podpiral;
2. Josip Velikonja in Franc Peterkovič sta približno v istem času v Ljubljani vstopila kot člana v „Pokrajinski odbor Mednarodne rdeče pomoči11, torej pristopila k takemu udruženju, ki ima za namen propagando komunizma in ki je prikrilo državni vladi svoj obstoj, namen in ustroj, Josip Velikonja pa ga tudi z nabiranjem prispevkov podpiral;
3. Jakob Mesojednik, Marija Fajnova, Franc Čepeljnik in Tomaž Avčin in Maks Aniič so in sicer: prva dva s tem, da »ta pomagala prirediti dne 1. februarja 1925 v Ljubljani veselico v korist „Rdeče pomočiu, ostali pa in tudi Marija Fajnova s tem, da so tekom leta 1924 in 1925 nabirali za „Rdečo pomoču denarne prispevke, podpirali tako udruženje, ki ima za namen propagando komunizma;
4. Maks AnžiČ, Franc Peterkovič in Andrej Šimnovec so razširjali časopise oziroma objave, ki merijo na to, da se ogroža javni mir in red in s tem tudi pismeno propagirali komunizem in sicer Maks Anžič s tem, da je začetkom leta 1925 v /g. Kašlju in Zalogu prodajal razglednice komunistične vsebine, Franc Peterkovič I tem, da je v februarju 1925 v Ljubljani dal brošuri „Ljenin“, „ Vloga proletarske stranke11 in „U pomoč žrtvama reakcij eu, pet številk „Glasa Svobode«, 1. številko „Sichel und Hammer« in Ljeninovo sliko Andreju Šimnovcu, le-ta pa a tem, d* je nato nekatere teh publikacij naprej posodil;
zakrivili so:
1. obdolženci ad 1.—2. z dejanji pod
1.,	2. in 3. hudodelstvo po točki 2, — Franc Peterkovič z dejanjem pod 4. tudi po točki 1, čl. 1, zakon o zaščiti javue varnosti in reda v državi, obdolženci ad
1.—6. pa z dejanjem pod 1. in 2. tudi pregrešek zoper zakon, oblastvo in javni red po § 102 srb. k. z.;
2. Maks Anžič in Andrej Šimnovec z dejanji pod 4, hudodelstvo po točki 1, 51. 1 zakon o zaščiti javne varnosti in
reda v državi in se naj kaznujejo vsi po čl. 2 cit. zakona z uporabo določbe § 68 srb. k. z. glede obdolžencev pod 1.—6.
Razlogi.
Ad 1.
Poleti 1921 se je v Berlinu ustanovila organizacija „Mednarodna delavska pomoč“, ki si je nadela nalogo, nuditi pomoč gladujočim ruskim delavcem in kmetom. Konstituiral se je najprej „Med-narodni centralni komite11, v katerega je vstopilo — gotovo radi zgolj humanitarnega namena te organizacije — veliko število uglednih in znamenitih oseb, ki niso pripadniki komunizma, n. pr. Maksimilijan Harden iz Nemčije, Anatole France in Henri Barbusse iz Francije, profesor Forel iz Švice itd. Imenovani komite je dal iniciativo za ustanovitev podorgani-zacij v vseh državah. Gotovo radi tega, ker je pomožua akcija te organizacije, namenjena Rusiji bila sposobna olajšati položaj sovjetske vlade, ki je bil vsled takratne lakote zelo težak, so komunisti trumoma pristopali kot člani, tako da so kmalu tvorili veliko večino, se organizacije polastili ter jo začeli izrabljati za propagando komunizma; za prikrivanje te propagande jim je dobro služil prvotni zgolj humanitarni značaj „Mednarodne delavske pomočiu in pa dejstvo, da ima organizacija mnogo članov med intelektualci, ki niso komunističnega naziranja.
Organizacija izdaja kot svoje glasilo revijo „Not und Brot“, ki je pisano v vseskozi komunističnem duhu.
Iz raznih objav v tej reviji in pa iz korespondence s krajevnimi podorganiza-cijami je razvidno, da smatrajo komunistični člani pMednarodie delavske pomoči11 le-to za svojo domeno in da so istega mnenja tudi njeni vodilni krogi, le da ti prikrivajo komunistično tendenco organizacije in jo zanikajo posebno, odkar so razne meščanske in sociafdemokratične organizacije ugotovile in razkrile, da „Mednarodna delavska pomoču ni nič drugega, nego spretno maskirano sredstvo za komunistično propagando. (Zopet de-nunciantska vloga socialdemokratov!)
Tudi v naši državi so se ustanovile podorganizacije „Mednarodne delavske po-močiu, med drugimi tudi v Ljubljani „Po-
•	krajinski odbor mednarodne delavske po-močiu, ki šteje več krajevnih odborov po raznih industrijskih centrih Slovenije.
Značilno je, da so to organizacijo v Sloveniji ustanovili sami komunisti in sicer je bil duša tega gibanja neki Ivan Bukovnik, ki je pozneje pobegnil v inozemstvo. Prvi pokrajinski odbor te organizacije so glasom revije „Not und Brotw (št. 19 z dne 24. marca 1924, str. 6) tvorili obdolženi Ivan Bukovnik kot tajnik, (dr. Milan) Lemež, (Dušan) Kermavner, (Ivan) Makuc in (Josip) Velikonja kot odborniki. Istotam se omenja, da so se ustanovili tudi že krajevni odbori v Ljubljani, na Jesenicah, v Mariboru, Trbovljah, Zagorju in Litiji.
Kako so si ustanovitelji oziroma navedeni odborniki tukajšnjo organizacijo M. D. P. zamišljali, izhaja iz njih članka „Die I. A. H. (Internationale Arbeiterhilfe) und das jugoslavische Proletariat, priobčenega na letaku berlinskega centralnega komiteja M. D. P. „An alle Organisationen und Komitees der I. A. H.u
V	tem članku se zatrjuje, „da je akcija M. D. P. eno od bojnih sredstev delavskega razreda proti konsolidaciji kapitalističnega'družabnega redau, dalje „da je obstoj M. D. P. brezpogojno potreben, da ae more mednarodni proletariat uspešno boriti proti naporom kapitalističnega sveta, sovražnim sovjetski Rusijiu; ^najboljša pomoč, ki jo mednarodni proletariat lahko nudi ogroženi sovjetski Rusiji, je politična borba za ustanovitev delavske in kmečke vlade v lastni deželi.u „Druga pot, ki jo organizira M. D. P. za pomoč sovjetski Rusiji, je usmerjena na njeno (t. j. sovjetske Rusije) gospodarsko obnovo.11 Tudi to drugo pot smatra ljubljanski komunistični ^Pokrajinski odbor M. D. P.“ za komunistično domeno, pripušča pa tudi druge elemente, „na katere je ruska revolucija uplivala navduševalno“.
Da je ljubljanski „Pokrajinski odbor M. D. P. za Slovenijo11 smatral M. D. P. za komunistično organizacijo, izhaja tudi iz pisma z dne 2. junija 1924, poslano berlinskemu „0entralnemu komiteju M. D. P.“ ; v tem pismu se nPokrajinski odbor M. D. P.u jasno identificira s komunisti, ko izjavlja, govoreč o trboveljskih dogodkih — „ravno včeraj smo pri spopadu s fašisti imeli 6 mrtvih in mnogo ranjenih11. Iz istega pisma in pa iz pisma berlinskega ^Centralnega komiteja11 z dne 6. maja 1924 je končno posneti, da je M. D. P. izrabljala nekomunistične čl*ne le v to, da prikrije oblastem svoj pravi, t. j’, komunistični zn&čaj. V tem slednjem pismu nasvetuje namreč berlinska centrala ljubljanskemu „Pokrajinskemu odboru14, da naj ne sprejme v odbor samo „komuni-stičnih sodrugov“, temveč tudi druge osebe in da se naj v tem smislu reorganizira, češ da je nevarnost razpusta odborov M. D. P. mnogo večja, če so čisto komunistični nego če jim pripadejo tudi drugi politiki in intelektualci.
Iz vsega navedenega sledi, da je M. D. P. komunistična organizacija, ki ima poleg podpornega namena tudi namen, propagirati komunizem. Predvsem pa je ta trditev upravičena glede podorganizacij M. D. P. v Sloveniji.
Obdolženci taje organiziranje in podpiranje omenjene organizacije kakor tudi članstvo „Pokrajinskega odbora M. D. P.“ in sploh obstoj take organizacije v Sloveniji in trde, da so bili prepričani, da ima M. D. P. le humanitarne namene.
Leta 1922 se je ustanovila v Rusiji slična organizacija pod imenom Mednarodna rdeča pomoču (MRP). Ustanovila jo je takozvana „Družba starih boljševikov in nekdanjih političnih kaznjencev.11 Centralni komite MRP s sedežem v Moskvi je razširil svoje delovanje skoro po celem svetu. Malodane v vsaki državi ima svoje sekcije, ki se zopet delijo v manjše krajevne podorganizacije. Na Dunaju izdaja MRP svoje glasilo „Rote Ililfeu ; istotam se nahaja tudi posebno tiskovno podjetje za balkanske države.
MRP ima glasom njenega glasila „Rote Hilfeu in drugih njenih publikacij namen nuditi gmotno in moralno pomoč političnim kaznjencem in zapornikom ter političnim beguncem, razven tega pa tudi „kolikor mogoče obsežen pouk delavnih mas o bistvu razredne justice in belega terorja11.
M. R. P. se zaveda, „da pomoč jetnikom ni zgolj stvar humanitete, temveč bistven del razredne borbe11 (str. 20, 21 brošure „Was ist und was will die Internacionale Rote Hilfeu). Delegatom svetovne konference M. R. P. je delala velike skrbi misel, da ne bi organizacije M. R. P. preveč zajadrale v „plitve vode malomeščanske človekoljubnosti11 (str. 3, št. 5 1924 „Rote Hilfe“); kajti glasom litografirane publikacije ^Pressedienst des mitteleuropiiischen Bureaus beim E. K. (15xekutivkomitee) der Internationalen Ro-ten Hilfeu, št. 9 z dne 24. junija t. 1. str. 2 je „Rdeča pomoču neizogibno bojno sredstvo proti reakciji in nasprotni pol proti belemu justičnemu aparatu z vsemi njegovimi sodniki, policisti in krvniki. . kot njeni prvoboritelji pa se označujejo Ljenin, Liebkneclitin Luxemburgova. Temu primerno naj služi delovanje „Rdeče pomoči11 kot spominski dan, dan smrti Karla Marxa, Ljenina, dan umora Liebknechta in Luzemburgove, vsakoletni 18. marec kot spominski dan pariške komune ter obletnica oktoberske revolucije, t. J. bolj-ševiškega prevrata v Rusiji. Že iz tega je razvidno, da „Rdeča pomoču ni zgolj humanitarna organizacija.
Značilno za duh, ki preveva organizacije MRP, »o tudi na Dunaju izhajajoča litografirana „Izvestja Rdeče pomoči11, kjer se objavlja pozdrav predsedništva okrajne konference „Rdeče pomoči11 y Oberkana v preiskovalnem zaporu se nahajajočemu sodrugu Urbahnsu, kateri pozdrav se zaključuje s vsklikom „živila dj^tatura proletariata11, Urbahns pa zaključuje svoj odgovor konferenci z besedami: „živela rdeča Rusija Ljeninova, živela revolucija11.
Glasilo MRP, „Rote Hilfeu (3. številka 1924) izjavlja, da spada ustanovitev „Ildeče
pomoči11 v strategični pohodni načrt („Aufmar8cbplana) revolucionarnega proletariata, se pritožuje, „da se nemško delavstvo pod vodstvom komunistov ni spustilo v boj z zadostno silo in sklenjenoatjo11, trde, da opozarja komunistični tisk na barbarstva, ki se gode vsak dan v sodiščih in ječah nad revolucionarnimi razrednimi borci, predvsem zato, da vzbuja sveto jezo in sovraštvo proti buržuaziji in revolucionarno bojno voljo; da se tem barbarstvom napravi konec11, ter obljublja, „da se bo proletariat tem krepkeje boril proti razredni justici kakor tudi proti meščanski razredni družbi, čim obsežnejša bo gmotna pomoč „lldeče pomoči11.
Prva svetovna konferenca MRP pozdravlja v svojem oklicu, namenjenem delavcem in kmetom sveta, mednarodno revolucijo. (Štev. 5. „Rote Hilfe“.)
Glasilo „Rote Hilfe“ (štev. 3. 1924) poziva dejstvo, da vzdržuje simpatije za revolucijo in razredno borbo, ki jih vzbuja pri darovalcih in propagira misel, da se mora tudi v Nemčiji tako zgoditi kakor se je zgodilo v Rusiji, da se namreč v „Rdeči pomoči11 vsi oni, ki simpatizirajo za revolucionarno borbo, združijo okoli stranke (namreč komunistične) in da služijo na ta način revoluciji.
Glede propagande komunizma potom „Rdeče pomočiu si je nadela prva svetovna konferenca MRP. (Rote Hilfe štev. 5.) kot najvišjo nalogo, vzgojiti tudi najzadnjega člana MRP, da pojmuje, zakaj podpirani tovariš zdihuje v ječi. Da je to vzgojo in pojmovanje razumenti v komunističnem smislu, je dovolj jasno; v resoluciji je priznala prva svetovna konferenca delu MRP med kmetskim stanom kot sredstvo za pritegnitev kmetstva k aktivnemu revolucionarnemu dejstvovanju največjo važnost; a tem pa indirektno k takemu delovanju, ki je propaganda komunizma.
Glasom brošure „Waa ist und vvas will die Internacionale Rote Ililfe11 imajo služiti propagandi komunizma tudi zbori članov MRP, na katerih se mora poročati „o meščanskem-terorju in razrednih borbah v inozemstvu11 ter „ vrSiti ideologično vzgo-jevalno delo, da se premaga nevarnost zgolj humanitarne ustanove11; sodelovanje pri „Rdeči pomo{iu je revolucionarna dolžnost vsakega proletarca; kdor hoče zmago proletarske diktature, mora tudi pomagati ustvarjanju močne članske organizacije11. (Stran 20 do 28.)
Tudi MRP ima v Sloveniji svoje podorganizacije. VLjubljani so komunisti ustanovili — kedaj, to se ne da dognati — „Pokrajmski odbor rdeče pomoči11, po nekaterih industrijskih centrih pa krajevne odbore. Iz poslovnih knjig je razvidno, da so taki krajevni odbori obstajali vsaj že marca meseca 1924.
Glasom „Ilote IIilfeu (štev. 4. 1924 stran 7 in štev. 5 stran 3) pa so „revo-lucionarni delavci Slovenije v odgpvor na ^predrzni fašistovski napad v TFbovljah sklenili, da se v vseh krajih, obratih in rudnikih osnujejo odbori „ Rdeče pomoči11, ki imajo nalogo, vršiti praktično propagando in nabiranje11.
Nadalje je razvidno iz pisma z dne 18. junija 1924, ki gaje poslal ljubljanski ^Pokrajinski odbor rdeče pomoči11 (POllP) komunistični „Nezavisni delavski stranki Jugoslavije11, da se je istega dne (novi PORP) konstituiral in sicer, da je bil izvoljen obdolženec Franc Peterkovič za predsednika, Ivan Bukovnik za tajnika in blagajnika, obdolženca Josip Velikonja in Stanislav Krašovic, ki je sedaj neznanega bivališča, za odbornika.
Obe organizaciji „Mednarodna delavska pomoču in ^Mednarodna rdeča pomoč11 sta bili tajni: ne samo, da jih ustanovitelji oziroma odborniki namenoma niso prijavili oblasti; še celo obema organizacijama namenjeno korespondenco in druge pošiljke so dali pošiljati na privatni naslov Ivana Bukovnika in drugih oseb.
„Rdeča pomoču je skušala priti do denarnih sredstev na razne načine 11. pr. s prirejanjem zabav, predavanj, s prodajanjem razglednic, zuamk, ter z nabiranjem prostovoljnih prispevkov proti vročitvi kuponov.
V	to svrho je priredila „Rde6a pomo6“ veselico v Mestnem domu dne 1. februarja t. 1. Predsednik tozadevnega veseličnega odbora je bil obdolženec Jakob Mesojednik, tajnica pa je bila obdolžeuka Marija Faj-nova; le-ta je pa nabirala za „Rdečo pomoču že tudi mnogo prej prispevke, kakor tudi obdolžeuca Franc Čepeljnik in Tomaž Avčin.
Čitanje obširne obtožnice je trajalo 45 minut.
Zasliševanje obtožencev.
Odsotni s. Milan Lemež izjavlja potom zagovornika dr. Tume, da je vse stvari delal Bukovnik na svojo roko in ni nikogar o svojem delu obveščal. Bukovnik ni imel zaupanja med sodrugi in je 13. julija lanskega leta neznano kam izginil. Sam po svojem trpljenju v ječi uvideva, da je potrebno podpirati žrtve reakcije in je zato tudi sam daroval za trpeče družine političnih jetnikov. Ni pa član niti 1DF niti RP. Sploh ne ve, da bi kaka taka organizacija pri nas obstojala.
Kermauner tudi ni član IDP in ni nikdar plačeval nobene članarine. IDP nima nikake komunistične tendence, glasilo *Not und Brot“ je popolnoma nadstrankarsko in naj se tu prebere, da se to ugotovi. Na anketi v Mestnem domu je razložil humanitarni (človekoljubni) značaj IDP. Niti prej, niti pozneje se sploh ni nič pečal ž IDP kljub Bukov-nikovim nagovarjanjem.
Makuc sploh ničesar ne ve niti o IDP, niti o njenih publikacijah, niti o kakem odboru.
Osterc je izvedel šele od preiskovalnega sodnika, da je kak blagajnik. Prej o tem ni vedel.
Velikonja ničesar ne ve in se ni z ničemer pečal.
Peterkovič izjavlja v svojem dolgem in zelo dobrem zagovoru med drugim sledeče: Predvsem se ne sme identificirati akcije ene organizacije v eni državi z akcijo v drugih državah. Ne sme se identificirati delo nemških komunistov z našim delom v Sloveniji. Ako bi bil jaz član RP, bi moral podpisati kako pristopno izjavo, plačati članarino itd. Obtožnica ne utemelji obstoja teh organizacij. Cela obtožnica sloni na temu: Micka je slišala, Francka je pa povedala. V obtožnici so piotislovja. (Drž. pravdnik protestira,- nastane prepir.) Ti razni papirji niso niti kopije in nikakor ne morejo služiti za kako podlago. Jaz nisem nikdar ničesar podpisal, niti koga pooblastil za to. Vse omenjene publikacije so izhajale v Nemčiji in jaz jih nisem niti pisal, niti po njih delal. Časopis „Rote Hilfe" v Jugoslaviji ni prepovedan in sem bil na-
ročen nanj, ker me zanima. Komun -stična propaganda v Nemčiji je javno dovoljena in je verjetno, da imajo tam v RP večino komunisti Pri nas so pa druge razmere. Bukovnik je v celi obtožnici nekaka persona grata (hvaležna oseba) proti vsem nam. Jaz nisem nikdar verjel njegovemu presladkemu nagovarjanju za delo v RP. Ta človek je nenadoma nekam izginil, zakaj smo pa vsi mi ostali?! Advokatu sem dajal za stroške iz svojega žepa po 100 Din, ker čutim dolžnost, podpirati trpeče in preganjane sodruge. V „Del.-kmetski list" sem napisal članek o RP in javno in stalno se je o vsem tem pisalo in se vse to zbiralo. Policija je direktno RP dovolila razne njene prireditve. In jaz sem vse te nabiralne akcije podpiral, ker kdo drugi naj pomaga delavcu, če ne delavec sam. Vseeno je, ali je zaprti komunist ali ne. Tudi njegova družina mora živeti. Ali hočete, da vse te družine poginejo ?! — Sodnik: Ne bodite tako obširni 1 — Peterkovič: Tudi obtožnica je obširna. Šimnovcu nisem ničesar dal, ampak je sam vzel brošure, ki so pa dovoljene.
Mesojednik: „Del.-kmečki list" je o vsem tem javno pisal. Družine zaprtih sodrugov so ostale brez stedstev. In čutil sem dolžnost, da darujem za nje in podpiral sem s tem trpeče sodruge, pa ne kom. propagande. Veselica je pa bila dovoljena in vendar smem sodelovati pri njej.
Mici Fain je bila le' tajnica v onem veseličnem odboru, sicer pa ni imela nobene funkcije.
Čepelnik: Vsa ta stvar je delo agent-provokaterja Bukovnika.
Tudi Avčin, Anžič in Šimnovec se ne čutijo krive.
Vse po sodniji sami poklicane in zaslišane priče so podale ugodne izjave za obtožence.
Predsednik je nato'.čita1 razne priloge, policijska poročila, letake itd. ter bogati material, ki se je našel pri Bukovniku.
Državni pravdnik je v glavnem ponovil obtožnico brez dokazov in je kljub temu predložil obsodbo.
Zagovor dr. Tume.
Nato je dobil besedo zagovornik obtoženih sodrugov dr. Tuma, ki je v glavnem dejal sledeče:
Predvsem si v^vsakem slučaju pridržujem po ustavi pravico priziva proti sodbi po zakonu o zaščiti države. Ta zakon nasprotuje ustavi in ne more veljati za sodnike. Kadar se izpremeni ustava, se mora po čl. 126 sedanje ustave sklicati za to določena skupščina. In ta zakon pomeni iz remembo ustave
in noben sodnik ne more iti preko ustave. Tudi univerzitetni profesor doktor Dolenc je mnenja, da je bil ta zakon sprejet in razglašen nepravilno. In če zakon ni pravilno sprejet, podpisan in oznanjen, ne velja. Toda tudi ta drakonski zakon o zaščiti države ne kaznuje mišljenja, temveč le dejanje ali vedoma nameravan cilj. Pa tudi če imam zlobni namen, pa ga ne izvršim, se me ne more kaznovati. To je osnova vsakega kriminalnega prava.
Obtoženi dr. Lemež sam prizna, da je komunist in da je tudi sam dal za trpeče sodruge in njihove družine. Kak dokaz pa imate, da je on ustanovite j IDP ali RP? Reče se, da je bil v odboru in to — na podlagi neke objave v nemškem listu — ki mu ni niti znan. To je objavil na svojo roko Bukovnik, ki se je povsod vsiljeval, pa se ni podvrgel strankini kontroli, ko je ta hotela videti njegovo poslovanje. Stranka ni imela z njim nobene zveze. Lepega dne je izginil in policija je konfiscirala njegove stvari, jih pregledala in potem tudi vse s pečati vred vrnila v Delavski dom. Kako more potem te sodruge obtožiti, če jim je ponovno vse izročila v roke?! Predlagam za priči dr. Goserja in urednika Štukelja. Štukelj je smatral Bukovnika od vsega začetka za agentprovo-katerja in je vedno na to opozarjal sodruge. Proti Lemežu ni najmanjšega dokaza krivde. Kermauner je študiral v Berlinu in v stiski so ga podpirali nemški delavci in je naravno, da je čutil dolžnost, sodelovati pri humanitarni akciji. Ni pa nobenega dokaza, da bi tu ustanavljal kak odbor. Tudi za Makuca ni nobenega dokaza krivde. Isto velja za Osterca in Velikonjo. Glavni obtoženec Peterkovič se je sam tako lepo in logično zagovarjal, da nimam kaj več dodati. Prosil vas je za dokaze, vi niste podali niti enega. On inkriminiranih publikacij ni razširjal, ampak je liste in knjige naročal zase, ker se kot aktiven politični človek mora zanimati za vse. In tudi ni smisla, da bi slovenskim delavcem dajal nemško čtivo. V nobenem odboru ni bil. Če se je našla pri njem štampiljka, ni vendar nič hudega. Saj jo je policija sama izročila. Če policija sama ni vedela, da je štampiljka državi nevarna, kako naj ve to Peterkovič? Vse je izhajalo v „Delavsko-kmečkem listu", vse akcije so se vršile pred očmi oblasti in sicer v dobrodelni obliki. Še celo račune se je javno objavilo. Kako more policija danes obtožiti to, kar je včeraj dovoljevala ? Nobene organizacije ni bilo, vršile so se le nabiralne akcije in delavstvo je simpatično pozdravljalo to idejo. Šimnovec ni kolportiral nikake komunistične literature, ampak je kot radoveden politik
čital brošure, ki so se javno prodajale. On edini izmed vseh obtožencev je menda le radovedni politik in nekomunist. Kaj hočete kaznovati Mesojednika za sodelovanje na veselici, na kateri so bili eel6 oficirji jugoslovanske armade? Fain je bila vedno pripravljena sodelovati pri vseh dobrodelnih akcijah in to je pohvale vredno. Nič kaznjivega ni storila. Čudim se, kako je mogoče to, da je moral Avčin toliko časa sedeti v preiskavi zato, ker je vršil človekoljubno delo. Tudi jaz sem dal za veliko noč. Potem še mene obtožite! To njegovo delo zasluži vso hvalo! An-žičevo nekrivdo so najlepše potrdile priče. Ne razburjajte se radi revolucionarnih knjig, ki so razširjene po vsem svetu! Kaj pa hoče politik, ki ne pozna spisov velikega Lenina. Leninova teorija ni prazna, ampak pravilna. Če nemški socialdemokrati obtožujejo RP, da so jo osvoji i nemški komunisti, delajo to iz strankarskega sovraštva. Pa kaj ima to opraviti s temi obtoženci? Pri RP je referiral nekoč še pruski vladni svetnik, sodelovali so največji možje Nansen, tinstein, Barbusse, Gorki itd., zdravniki in umetniki. Ali delujejo ti v sVrho nasilja? Vsa obtožnica je papirnata. Ne sklepajte po logiki papirja, temveč po logiki dejanja 1 Klici, kakor „Zivela svetovna revolucija" itd. so fraze, udomačene v prol. gibanju vseh dežel. Pa to še ni tako strašno. Proletariat ni proti državi. On smatra le, da je današnja država doigrala svojo vlogo in hoče proletarsko državo, drugo državno obliko. Po vsem svetu, po vseh deželah, še celo v fašistovski Italiji je komunistična propaganda javna, le pri nas v Jugoslaviji in Bolgariji je prepovedana. Pa tudi pri nas ni splošnO-pre-povedana vsaka propaganda komunizma. Kaznjivo je le hujskanje na nasilje in teror.*Zato oprostite vse obtožence.
Po kratkem posvetovanju je^sodni dvor razglasil obsodbo, po kateri se oprošča vse obtožence in sicer zato, [ker ni mogoče smatrati RP in IDP za komunistične organizacije, ker njihove dobrodelne akcije niso komunistične nasilne propagande; nobenega dokaza ni, da bi te organizacije pri nas obstojale, temveč so le domneva; ideja*organizacije je sicer obstojala, ni pa prišlo do ustanovitve. Ni dokaza, da so bili obtoženci odborniki teh>‘organizacij, ker vse je delal na svojo roko Bukovnik. — Državni pravdnik je sicer vložil ničnostni priziv, ali ni zahteval zapora. Tako so prišli vsi sodrugi takoj na prosto in številno zbrani delavci pred ju stično palačo so jih burno pozdravljali.
Tako pomeni 15. september novo obsodbo vladajočega reakcionarnega režima.
Ročni in duševni de-lavec/razmišljuj!
Naše stanje je strašno mizerno. Oj tem ne bomo govorili. Vi čakate, da’’ se vam zboljšajo plače.'|Vi pričakujete] od organizacij, ki so slabe, v katerih'( je komaj 10% organiziranih, da vas' rešijo. Organizirani so si zvesti žrtev,' katere doprinašajo. Ne strašijo se preganjanja, ne denarnih žrtev, ne časaj njihova eksistenca je neprestano v ne-j varnosti za vas, ki razmišljujete in čakate. — Vi neorganizirani, ki samo preklinjate in stiskate pesti v • svoji ne-i zadovoljnosti, vprašajte po vzrokih, kdo! vse je slabemu delavskemu položaju kriv in kdo je naš sovražnik.
Kljub raznim demantijem meščanskih listov, da ne namerava država državnim uslužbencem in železničarjem ter vpo-kojencem znižati po novem letu dra-ginjskih doklad za 50%, t. j. polovico plače, je to verjetno in bodimo na to pripravljeni! Ako greste z železnico od Siska naprej protin Beogradu, boste videli, kako vežbajo vojaško osobje pri kretnicah, pri premiku, stroju, telefonu, brzojavu itd.
Jeseniški., kovinarji so pred izprtjem. Okrog 2000 kovinarjev hoče Kranjska industrijska družba postaviti na cesto, to pa vsied tega, da ubije z enim mahom dve muhi. Kovinarji so pred dvemi meseci vložili pri K1D zahtevo za obnovitev kolektivne pogodbe; do pogajanj še do danes ni prišlo. KID je z državo v sporu radi uvozne carine —
—	ter preti: Ako mi ne daš ugodnosti
pri uvozu surovin, zaprem tovarno. — tTrpelo bo pri tem delavstvo. SKS v ^svojem »Krnet, listu" proglaša, da bode ^organizirala odslej tudi delavce v radi-Lkalski sredi. Prvi uspehi nove akcije za iupostavitev seljačke strokovne organizacije pod vodstvom gg. Puclja in Pre-Ejpeluha so že tu! Rudarji bodo prvi, ki ibodo to organizacijo podpirali, to pa fiz sledečih razlogov. G. minister rud-Snikov, radičevec ter advokat dr. Nikič, [je na zahtevo rudarjev, da se jim pre-[jemki zboljšajo, odgovoril z dekretom, Is katerim znižuje prejemke samcev in [oženjenim rudarjem, ukinje plačane do-Ipuste, zvišuje ceno deputatnih živil, [jemlje pravico delavcem na obleko in [obutev. Dr. Nikič je odredil, da gre ru-»dar, ki je 30 let v delu, lahko za 10 dni na dopust, a plače med tem ne prejme nobene, dočim so rudarji doslej imeli dopuste plačane. Rudarjem, ki bi ne sprejeli novih pogojev radičevega ministra, pa Rr vlada grozi, da morajo s trebuhom za kruhom. Tako je Puc-ljeva-Prepeluhova-Radičeva nova delavska zveza že v prvih početkih dokazala,kako hoče reševati socialno bedo delavstva.
Upokojenci tarnajo vedno in povsod o mizernem stanju, v katerem se nahajajo, pa brez uspeha. Pravijo: postrelite nas, da bode prej, konec neznosnih muk in gladu. Ako se jim pa svetuje, naj se priključijo ostalim delavcem v organizacijo in> tem tudi v skupno akcijo, pravijo — mi smo samostojna stanovska organizacija. Vidi se tedaj, koliko so pripravljeni žrtvovati
&	za zboljšanje svojega položaja.
Koliko pridušanja in zaklinjanja slišiš med kmetskim ljudstvom na račun ogromnih davkov, ki tarejo kmeta. Ko so pa volitve, gre s tisto stranko, ki rešuje 'njegovo gospodarsko vprašanje na drugem svetu, v nebesih.
Ves delavski razred stoji danes pod obznano; vse, kar dela duševno ali telesno v Jugoslaviji, posebno pa v Sloveniji, živi v strašnem stanju, vsak pa zahteva, da se nekaj ukrene — kako?
Sprašujte, kaj so napravili poslanci? Ko dobite nepovoljni odgovor, pravite: „nafarbali so nas*. Nadalje sprašujete,
Širite po delavnicah in tovarnah misel o potrebi zedinjenja strokovnega gibanja cele Jugoslavije na podlagi razrednega boja in proletarske demokracije!
kaj so napravile strokovne organizacije
—	nič. Pa zopet divje preklinjanje.
Kaj naj napravi organizacija, če pa nismo organizirani? Ali ste organizirani? Nismo. Vidite, večina ni organizirana, zato se tudi ne da nič napraviti, pa tudi ne za organizirane, ker je premalo nas, ki hočemo zboljšanje in na to delujemo in žrtvujemo. Ovira pa ste vi, ki stojite ob strani, ko se gre za skupne interese vseh delavcev. Le nastop združenih in zavednih delavcev v enotnih strokovnih organizacijah bode imel uspeh.
Zahtevate, da se nekaj ukrene. Ukre-nijo pa lahko samo organizacije in te morajo biti enotne. Ena tovarna — ena organizacija. One lahko stopijo v boj, ne da bi se bale izdajic — če je ve-
čina organizirana. Ali vam neorganiziranim, kako naj se vam zaupa? Ako nimate niti korajže in volje, da bi bili organizirani, ako se bojite najmanjše žrtve — plačati članarino, ki je tudi dokaz žrtve posameznika za skupno stvar, kako boste imeli korajžo stopiti v akcijo, recimo v stavko ali kaj podobnega? Ali ne boste v odločilnem trenutku izdali organizirane? Zato je bur-žuazija vedno izrabljala nezavedne.
Zato vam kličemo vsem: Organizirajte se! Ne premišljevati, ali so strokovne organizacije socialistične, ali so rudeče. Delavci sami bodo napravili organizacijo tako, ki bode odgovarjala njim samim, in brez dvoma pa bo delavstvo zavrglo one, ki se vedno bolj ozirajo na interese kapitala kakor pa na koristi delavstva.
Vojska, ki stopa v boj, mora biti disciplinirana. Brez organizacije pa ni discipline. Brez vsega tega pa ni uspeha.
Vsi pa moramo doprinesti svoj del, vsi se moramo žrtvovati.
Kdor pričakuje, da mu bo kdo drugi pomagal, bo čakal do smrti! kSami se moramo pomagati, in to pa le, če nastopimo kot organizirani člani mogočnega gibanja.
Če pa mislite, da vam bo kak meščanski poslanec, ali pa kake žolte organizacije pomagale in se za vas žrtvovale, boste pa čakali, dokler se ne zgrudite onemogli na tla. Samo tarnanje ni še nikdar pomagalo. Treba je bo-jevne volje in boja.
To je klic organiziranega delavstva enotnih strokovnih organizacij.
‘Zato vsi v razredne skupne strokovne organizacije!	Sp.	Janez.
Domači pregled.
Proces radi »Rdeče Pomoči" v Beogradu.
Proces radi „RdeČe Pomočiu se bo vršil pred beograjskim sodiščem v ponedeljek 28. t. m. Glavni obtoženci so ss.: Vuk Ivan, Kamilo Hrovatin (Zagreb), De-sanka Cvetkovič i. dr. Sodrugi so čakali na razpravo osem mesecev v preiskovalnem zaporu. Proces bo trajal najmanj dva dni.
O	njegovem poteku bomo natančno poročali v našem listu.
Aretacije v Splitu.
Proletariat Dalmacije je pod Jugoslavijo pretrpel skoro najhujša preganjanja izmed vseh pokrajin. Pred tednom dni je splitska policija zopet dokazala svojo gorečnost. V neki delavski hiši je našla 50 kg težak kovčeg, poln nekih letakov delavske mladine in ilegalnega lista „Mladi Boljševiku. Policija je aretirala vse ta-mošnje stanovalce, več splitskih mladih delavcev in nekaj tujcev, med njimi tudi nekega slovenskega dijaka iz Ljubljane, za katerega trdi policija, da je predstavnik in kurir kom. internacionale.
Prepeluh vabi delavstvo.
V	zadnji številki Pucelj-Prepeluhovega „Kmetskega lista“ Čitamo poziv omenjenih gospodov, da bodo ustanovili slovensko delavsko stanovsko organizacijo po vzgledu radičevskega „llrvatskega Radničkega Sa-vezaa*
Kmetje, ki so bili naročniki „Slov. Republikanca^ nočejo več slediti — monarhistu Prepeluhu in radikalskim podrepnikom; 'kmetje so ostali republikanci in so danes bolj kot kdaj prej za republiko. Zato Prepeluh ne more več ribariti med njimi, pa je pomislil v svojih možganih, če bi se delavce dalo speljati na limanice. Pa tu bo še slabša šla! Kajti delavci bodo enostavno povedali vsem Prepeluhovcem v ohraz: Tistim, ki so glasovali za 3-3% davek na ročne delavce, tistim, ki podpirajo današnjo skrajno reakcionarno in protidelavsko vlado, tem ne bomo prodajali svoje kože.
Hrvatski federalistični savez.
Nekateri radičevski poslanci, ki ne marajo slediti Radiču v klanjanju pred srbsko nadvlado, so skupaj s Ilrvatsko zajednico ustanovili „Hrvatski narodni federalistični savezu. Glavne točke njihovega političnega programa so:
Jugoslavija naj se uredi federativno; vlada naj se na ustavni in parlamentarni podlagi; zboljša naj se predvsem kmečko stanje. Na republiko in druge važne stvari je pa pozabil ta hrvatski federalistični savez prav tako kot radičevci.
Ali je to sporazum ali kapitulacija.
Razni časopisi so objavili tekst „spo-razumau med radikali in radičevci. Prvi dve glavni točki te „sporazumneu deklaracije se glasita:
1. Hrvatska spljačka stranka se popolnoma-strinja z radikalno stranko v pogledu osnov naše državne kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
2. Hrvatska seljačka stranka sprejema popolno izvajanje ustave v vseh njenih točkah, V tem pogledu ne more biti ni-kakih koncesij.	.
Ali ni to dovolj jasen dokaz, da je radičevsko vodstvo z vsemi štirimi priznalo stanje, kakršno je bilo pod PP režimom, in da se je obvezalo nadaljevati PP politiko?! Kmetje, ali boste sledili taki stranki ?
Izpustite Koblerja in sodruge!
9.	t. m. je na sodni razpravi odločilo deželno sodišče, da se izpusti na prosto sodruge Koblerja, Kor&iŽa in Wolfa, ker ni proti njim nikakih dokazov. Toda po prizivu državnega pravdnika so ostali vsi trije sodrugi še nadalje v zaporu. In tako sede brez krivde še nadalje v ječi. Izpustite jih!
Za ureditev vajeniškega vprašanja.
1. Vajence smejo imeti le taki mojstri, katerih obrati so tako urejeni, da omogo-«ajo^ dejansko Izobrazbo v obrti.
2. Število vajencev «e mora določiti z ozirom na število kvalificiranih delavcev v obratu tako, da se vajenci izobražujejo, da ne opravljajo težaških in hlapčevskih del.
3. Mojster mora prevzeti v toliko jamstvo za izobrazbo vajenca, da je dolžan povrniti škodo, če se učna doba vajenca
podaljša po krivdi mojstra. Zlasti mora nositi stroške za naknadni uk, ki se mora izvršiti pri drugem mojstru.
4. Poraba vajenca za nenavadna dela, zlasti za hišne opravke in služniška pota, je prepovedana in se mora najstrožje kaznovati.
V interesu vajencev in mladostnih delavcev, katerih starostna meja traja do 18. leta življenja, so potrebne naslednje mere:
1. Uvedba osemurnega maksimalnega delovnega dneva v malih in velikih obratih.
2. 44 urni prekinjeni, popolni nedeljski počitek brez omejitev in pogojev.
3. Popolna odprava nočnega dela za vse kategorije mladostnih delavcev, pri čemer naj velja kot nočni čas od 8. ure zvečer do 7. ure zjutraj.
4. V zdravju škodljivih obratih se ne sme zaposlovati mlade delovne sile.
Za vajence so razentega potrebne še naslednje izpremembe:
1. Obvezna zdravniška preiskava pred nastopom uka v svrho ugotovitve, če je vajenec telesno sposoben za obrt.
2. Periodično pregledovanje zdravstvenega stanja vajencev med vso učno dobo.
3. Prepoved porabe vajencev za obrtna dela, ki so zdravju škodljiva.
4. Ureditev posredovanja mest.
5. Državna preskrba za nezaposlene vajence v višini življenjskega minima.
6. Brezplačno pravovarstvo v sporih, ki izvirajo iz učnega in delovnega razmerja.
7. Strogo kaznovanje telesnega strahovanja.
8. Plačan dopust najmanj 14 dni na
leto in ustanovitev odpočitnih domov.
9. Odprava sprejemnih, oprostilnih in prepisovalnih pristojbin kakor tudi preiz-kušenjskih taks.
10. Prepoved četrtletno uvedenih oprostitev.
11. Prepoved takojšnjega odpusta oproščenih vajencev. Uvedba trimesečnega odpovednega roka za oproščene vajence.
12. Vozne olajšave za iskalce učnih mest in oproščene.
13. Doba uka naj bo največ dve leti vštevši preizkusno dobo.
14. Odškodnina za čezurno delo in delo ob praznikih v znesku najnižje mezde pomočnikov.
15. Ustanovitev nadzorništva za vajence.
16. Zaposlovanje vajencev po kolektivnih pogodbah.
Strogo kaznovanje mojstrov, ki delajo proti zakonitim določbam zakona v varstvo vajencev; ob važnejših prestopkih jih je kaznovati z zaporom in odvzemom pravice, imeti vajence.
Te zahteve nam pošilja star delavec v strokovnem gibanju kot mere, za katere bi moralo celokupno delavstvo zastaviti vse svoje sile, da se uredi to pri nas v Sloveniji za celokupno delavstvo vedno bolj pereče vprašanje. Tem potom pa tudi poživljamo vsakega, ki misli, da so te zahteve pomanjkljive, da priskoči na pomoč z nasvetom in delom.
Z zborovanja železniških upokojencev.
V nedeljo dne 6. septembra t. 1. se je vršil v veliki dvorani mestnega doma v Ljubljani javni shod upokojencev državne in bivše južne železnice iz vse Slovenije. Shod je otvoril kot predsednik društva upokojencev g. Salomon, ki mu je tudi predsedoval. V otvoritvenem govoru je naglašal, da je beda upokojencev neznosna, da se aktivni železničarji in noben človek ne briga za upokojence, njih vdove in sirote.
Kot prvi je govoril g. Mazi. Njegov govor je bil dober in stvaren.
Kot drugi je nastopil g. Jernejčič, ki je razkladal mizerno stanje upokojencev in pozival vlado, da naj upokojence postreli ali pa naj jim da strupa, pa bo stvar rešena. Poudarjal je, da se nikdo ne briga za nas in da si morejo svoj položaj poboljšati edino upokojenci sami.
Kot tretji in četrti govornik sta nastopila zastopnika upokojencev iz Hrvaške in tudi opisala bedo upokojencev ter zastopala načelo enotne akcije vseh upokojencev v državi. Bila sta proti enotni organizaciji upokojencev, češ da je škodljiva in nemogoča in poudarjala, da so današnje bede upokojencev v veliki meri sokrivi aktivni železničarji. Obenem sta pa poudarjala, da si upokojenci edino le sami morejo poboljšati položaj. To je vsekakor kaj čudna logika.
Kot zadnji se je priglasil k besedi sodrug Marcel Žorga (burno pozdravljen), ki je orisal socialno bedo upokojencev, vdov in sirot. Dejal je: ne, mi nočemo revolverjev, ne strupa, nego starostno zavarovanje hočemo (odobravanje)! Nastopil je proti večini predgovornikov, poudarjal je, da boj upokojencev ne more biti boj njih samih, nego je to boj celokupnega delavstva za zboljšanje socialne zakonodaje, za zavarovanje za starost in onemoglost. Kritiziral je brezbrižnost postopanja železniškega ministrstva in ministrstvo za socialno politiko, ki že skoro dve leti zavlačuje izplačanje miloščine v službi onemoglim železničarjem, ki niso mogli pripadati kot člani provizijskem skladu in so služili od 30 do 40 let na železnici. Dejal je, da je za zboljšanje socialnega položaja upokojencev nujno potrebno, da podvzaroejo vse korake, da si svoj položaj zboljšajo. Dokazal je, da ni trditev večine predgovornikov resnična, da se aktivni železničarji zanje ne brigajo. Upokojenci naj čitajo „Organiziranega železničarja11, pa se bodo prepričali, da se aktivni železničarji zavzemajo za njihove zahteve.
V	svrho ureditve starostnega zavarovanja, ki ga je vlada obljubila za leto 1925, je nujna potreba, da upokojenci pozovejo ne samo aktivne železničarje, nego celokupno delavstvo in vse delavske orgauizacije v bpj za zboljšanje socialne zakonodaje za zavarovanje za starost in onemoglost (burno odobravanje.) Nato je prečital resolucijo in oklic na ves proletariat Jugoslavije.
Resoluoija.
Javni Shod upokojencev državnih in bivše južne železnice, ki se je vršil v Ljubljani dne 6. septembra 1925 ter fie je bavil s sociajnim položajem1 Upokojenih železničarjev, je ugotovil:
da je beda upokojenih železničarjev v Jugoslaviji tako strašna, da zaznamujemo že slučaje smrti radi gladu in samomore radi lakote;
da nastopa ta beda zlasti radi tega,' ker so prejšnje institucije, ki so skrbele za socialni položaj upokojencev, zamenjane z novinti, ki so mnogo slabše od prejšnjih in sicer radi tega, ker so prišle skoro popolnoma v roke delodajalcev ;
da so ostali zelezniški upokojenci po prevratu popolnoma brez zaščite in da se nobena dosedanja vlada ni zanimala za njihov bedni položaj in da se kljub uredbi nove valute prejemki železniških upokojencev še vedno izplačujejo v kronski veljavi, k»r je giger v državi pod kaznijo prepovedano;	!	■
da zhaša še danes stoprocentna invalidna pokojnina mesečno 37 K (reci in piši sedemintrideset kron), to je 9 Din in 25 par današnje vrednosti in odgovarjajoča invalidna renta mesečno 118 K 96 v (reci in piši stoosemnajst kron šest in devedeset vinarjev) ali v današnji valuti: 29 Din in 50 par;
da imajo upokojenci rentniki poleg teh sramotnih dohodkov, ki cinično zasmehujejo delavsko starost in onemoglost, samo še po 600 dinarjev draginjske doklade in to še samo nekateri upokojenci in 150 Din doklade za n jegovo ženo; večina pa prejema samo 300 Din draginjske doklade za upokojenca in za ženo 90 Din mesečno;
da ima oženjeni upokojenec v najboljšem slučaju, t. j. ako je ožanjen in popolnoma nezmožen za delo, 788 dinarjev, večina pa samo 398 dinarjev mesečnih dohodkov;
da imamo dalje slučaj, ko je spoznal zdravnik 65 let starega ponesrečenega delavca za delozmožnega ter se mu je- odtegnila invalidna renta ;
da so zlasti oni stari delavci, ki po provizijskem skladu niso imeli pravice do pokojnine ali provizije, takozvani milošči-narji, v posmeh vsemu človečanstvu sedaj zapuščeni in izpostavljeni gladu in revščini;
da je v Sloveniji 800 takih starih delavcev, ki prejemajo 20 do 60 K mesečne miloščine in po dva dinarja dnevne doklade;
da je v Sloveniji 70 takih do 75 let starih delavcev miloščinarjev, katerih prošnje za to revno miloščino ležijo že dve leti pri ministrstvu in se ne rešijo, dočim umirajo stari in oslabeli reveži gladu;
da železniško ministerstvo ne podpira teh svojih odsluženih in izmozganih delavcev niti s tem, da bi sprejemali njihove od-rastle otroke v železniške službe, dočim dobivajo take službe pri nas celo tuji podaniki in končno;
da leži iz vse Jugoslavije pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev 10.000 prošenj za draginjske doklade vdovam in sirotam železniških ponesrečencev in da se te prošnje ne rešujejo in doklade ne izplačajo, čeprav je bil ta urad pripravljen izplačati te podpore pod pogojem, da mu jih železniško ministerstvo povrne.
Zato protestiramo najodločnejše pred vsem civiliziranim človeštvom, da nas vlada naše države pušča v tako neznosni bedi in trpinči na tako nečloveški način. Mi smo zvesto opravljali svoje službe, mi sm ) izgubili svoje zdravje za korist države in skupnosti in zato upravičeno zahtevamo od državne uprave sledeče:
1. da se drži zakonov in nemudoma odpravi kronsko valuto ter prevede penzije in miloščine v dinarsko valuto;'
2. da se penzije in miloščine dosedanjim penzionistom in miloščinarjem takoj izrav najo s penzijami, ki so normirane za nove penzijoniste;
3. da se vdovam in sirotam takoj izplačajo vsi zastanki na draginjBkih dokladah in te doklade za bodoče pravilno urede;
4. da se delavcem, ki so po 30 do 40 let delali na železnici in ki po provizijskem pravilniku nimajo pravice do penzije, takoj uredi primerna miloščina, ker je sramota, da umirajo v civilizirani državi šestdeset in pet in sedemdesetletni starčki in starke, ki so vse svoje žive dni pridno delali, od gladu na cesti;
5. da imajo otroci penzijonistov, miloščinarjev in na delu ponesrečenih železničarjev prednost na službo pred ostalimi prosilci, predvsem pa pred nedržavljani;
6. da se odpravijo iz službene pragmatike vsi oni členi, ki govore o discipliniranju upokojencev.
Končno pozivamo Strokovno železničarsko in pravovarstveno organizacijo, da se zavzame za naše pravice in vse penzijoniste in miloščinarje, da Be tej organizaciji pridružijo ter jo podpirajo.
•	Ker pa so na tem shodu zbrani upokojenci prepričani, da se dajo te zahteve priboriti samo v skupnem nastopu vsega delavstva za zavarovanje za starost in onemoglost, sklene, da pozove zji 25. oktobra t. 1. vse delavstvo na sKupno manifestac:jo za te naše proletarske pravice. V svrho priprave te manifestacije se izvoli danes tričlanski odbor.
Resolucija in oklic sta spravila predsednika izhoda, g. Salomona, in drugega govornika, g. Jernejčiča, iz ravnovesja, g. Salomon je nastopil proti resoluciji. Gospod Jernejčič se je oglasil k besedi in rekel med drugini, da upokojenci jie bodo šli v ogenj po kostanj za druge, da oni ne bodo korakali odspred^J, kvečjemu od-zadaj in da upokojenci ne bodo ničesar dosegli, ako se pridružijo aktivnim železničarjem. Predsednik je nato 'predlagal resolucijo društva upokojencev, ki pa je bila pomanjkljiva. Dejal je, da je treba odposlati delegata z resolucijo v Belgrad.
Resolucija je bila enoglasno sprejeta.
Sodrug Marcel Žorga je zavrnil oba govornika in dejal: Nisem proti vaši resoluciji, nego sem zato, da se obe sprejmete. Vaša je glede na položaj upokojencev pomanjkljiva, moja je obširnejša in zato zahtevam, da se da na glasovanje. Vi govorite na shodu, da se nikdo za upokojence ne briga, ko se pa predlaga resolucija, da bi drugi za vas intervenirali, ste proti njej. Govorite, da ste lačni, da trpite pomanjkanja ; vpijete, da naj vas raje poBtrele in da naj vam dajo strupa in kdo more vse to vaše jadikovanje opisati, ko pa pride resolucija, ki vsebuje vse te zahteve, ste proti njej. NameBto, da zahtevate zavarovanje za starost in onemoglost miloščinarjev, ki se ima zakonitim potom izvesti, ker je v zakonu že predvideno in bi imelo letos biti izvedeno, pa ste proti resoluciji, ki to zahteva. Čemu potem še govorite? Kdor je lačen in trpi pomanjkanje, bo glasoval za resolucijo, kdor je sit in ima vsega zadosti, ta pa naj glasuje proti!
Predsednik je dal nato resolucijo na glasovanje ter pripomnil, da je on proti resoluciji, in kdor je še proti resoluciji naj dvigne roko. Roko sta dvignila samo dva navzoča. Predsednik uvidevši, da se navzoči kljub njegovemu pozivu, da naj glasujejo proti, niso odzvali, ga je osupnilo in je takoj ubral druge strune, češ to glasovanje ni veljavno, izrazil j« grožnjo, da ako se bodo upokojenci družili z aktivnimi železničarji in da ako bodo sprejeli to resolucijo, ki o tem govori, da jim bo vlada organizacijo razpustila. To je povzročilo zmedo med zboravalci, posebno med ženami in so se izpraševale, kaj sedaj storiti? Predsednik je to priliko uporabil
ter dejal: „Sedaj bomo pa drugače glasovali. Torej kdor je za resolucijo, naj dvigne roko“ ! Tako postopanje je povzročilo zmedo in nevoljo, počela so prerekanja, medklici in razburjenje. Predsednika ni bilo mogoče razumeti in odglasovalo se je. Zborovalci končno niso vedeli, ali so glasovali za ali proti.
Predsednik je ugotovil, da je večina proti resoluciji in da je odklonjena. So-drug Marcel Žorga je zahteval, da se da tudi poziv na glasovanje, kar pa je predsednik enostavno odklonil z motivacijo, češ mi smo strogo stanovsko nepolitično nevtralno društvo (Medklic: ali je lakota tudi stanovska in politično nevtralna?).
Zavarovanje ra starost in onemoglost hočemo! Poziv
' vsemu delavstvu Jugoslavije.
Sodrugi in sodružice, delavci in delavke 1 Na javnem shodu železniških upokojencev je bila predlagana resolucija, ki je točno očitala vso našo revščino in vse naše zahteve ter se postavila na stališče, da se morajo za zahteve upokojencev boriti tudi vsi aktivni železničarji in vse ostalo delavstvo. To stališče je pravilno, ker nas upokojencev je.prvič premalo, da bi si mogli s svojo lastno močjo izvojevati svoje pravice, drugič pa je naše vprašanje vprašanje vsega delavstva, zakaj vsi aktivni delavci bodo postali penzijonisti in milošči-narji, če ne bodo prej pomrli od lakote.
Priprayljen je bil tudi poseben oklic, ki je imel namen, da pozove vse Železničarje in vse ostalo delavstvo Jugoslavije v skupen boj za naše zahteve, t. j. za uveljavljenje zakona za zavarovanje za starost in onemoglost.
Vsled prečudnega nastopa predsednika shoda pa je imenovana resolucija propadla in ker je predsednik svojelastno kratko-malo odbil tudi nameravani oklic upokojencev na ostalo delavstvo Jugoslavije, smatramo podpisani Železniški upokojenci za potrebno, da izdamo sledeči poziv: Delavci in delavke vse Jugoslavije!
Naia beda naj vam posluži za vzgledi Ona naj vam pokaže, kaj vas čaka jutri, ako se ne boste pobrigali za svoja stara leta že danes! Ne zabite, da kapitalizem ne da delavcu ničesar sam od sebe in da si more delavec vsako miloščino in ugodnost priboriti od njega s svojim trdim bojem! Ne zabite tudi, da delavstvo nima danes svojih zastopnikov v upravi države, da je vlada v rokah naših delodajalcev in hudih naših nasprotnikov in da velja naš boj
samo toliko, kolikoršna je naša moč in kolikor je trdna naša proletarska solidarnost !
Zato poživljamo vbb v Glavnem Rad-ničkem Savezu in Centralnem Radničkem Sindikalnem Odboru Jugoslavije združene strokovne organizacije, kakor tudi Socialistično Stranko Jugoslavije in delavsko grupo okoli „Delavsko-Kmečkega lista11, da takoj postavijo akcijski odbor in pripravijo enotno akcijo vsega delavstva v Jugoslaviji za izvedbo in poboljšanje socialne zakonodaje.
V	ta namen naj se odloči dan za skupno manifestacijo.
Vlada nam je obljubila izvedbo starostnega zavarovanja za leto 1925. Toda kljub tej obljubi do danes še ničesar ne slišimo o kakem pričetku za to izvedbo. Dovolj je našega čakanja!
Zavarovanje za starost in onemoglost hočemo!
Beda nam je prišla do grla! Mi umiramo od lakote in zato ponavljamo:
Zavarovanje za starost in onemoglost hočemo!
Ljubljana, dne 13. septembra 1925.
Karl Čenčič, Anton Mozetič, Marcel Žorga, Jože Novak, Ivan Merjašeč, Jože Gostič.
Zbližanje kmetov in delavcev.
Hrvaška buržuazija ni kapitulirala sedaj pred srbsko nadvlado potom HSS (Radičeve stranke) samo radi skupne delitve iz delovnega ljudstva izžetega dobička Ona je kapitulirala že davno pred Rr vlado, pred izdajstvom HSS in to — 1. 1918., 1920. in zadnjič junija 1924. In ona ni padla na kolena radi kake utrujenosti mas, ampak ravno zato, ker so bile mase vedno bojevitejše, ker so kmetje, zbrani v HRSS vedno bolj odločno poudarjali ne samo nacionalne, ampak tudi razredne zahteve. To se je pa zdelo vedno nevarnejše hrvaški buržuaziji sami. Saj takoj po nastanku Jugoslavije je bil tudi slovenski Korošec s hrvaško in srbsko
tospodo najhujši Jugoslovan (in ne lovenec, niti avtonomist) — ko je bila nevarnost, da tedanje mogočno revolucionarno gibanje delavstva sploh uniči kapitalistični sistem. Tako je tudi hrvaška buržuazija kapitulirala radi zveze s srbskimi bankami — proti hrvaškemu in srbskemu delovnemu ljud-
stvu. Množice pa tega „sporazuma“ zato tudi ne bodo sprejele. In če se jutri Korošec prikupi Pašičevi bradi, mu slovenski delavec in kmet ne bo sledil.
Delovne množice bodo sprejele le tak sporazum, ki bi jim prinesel: zemljo kmetom brez odkupnine, poljedelske kredite, znižanje davkov, uničenje hi-potekarskih dolgov, pocenitev industrijskih proizvodov, zboljšanje delavskega položaja, padec srbske nadvlade itd. A ta po Prepeluhovcih hvalisani »sporazum14 ravno tega ne prinaša. Kaj nam je dala samo v tem kratkem času. po Puclju imenovana „kmečka“ vlada radikalov in radičevcev? Vračanje zemlje veleposestnikom, carinsko tarifo z novo draginjo industrijskih proizvodov, obdavčenje delavskih plač, povečan davčni pritisk, dajanje kreditov hrvaškim bankirjem, a ne kmetom, uničevanje slovenskega narodnega gospodarstva. Sedaj napoveduje Radič posojilo ameriških bank — to pomeni naše za-sužnjenje ameriškemu kapitalu. Za novo leto pa pripravljajo znižanje uradniških in rudarskih plač (v privatnih rudnikih).
Hrvatska eskomptna banka in srbska banka — to je Rr »sporazum" — ne rešujeta niti nacionalnega, niti kmečkega, niti delavskga vprašanja, temveč jih le še bolj po-ostrujeta. Motijo se radičevci — slovenski in hrvaški — da bo po tem »sporazumu" skrahiral delavski in kmečki pokret.
Skrahiralo bo nekaj drugega. Skra-hirale bodo vse zablode, da morejo meščanske stranke rešiti delovno ljudstvo. Kmet bo sicer počasi, ali gotovo spoznal to, da mu gre pod Rr vlado prav tako slabo kot pod PP režimom. In pod klerikalno-Davidovičevo vlado mu ni šlo nič bolje. In delovne množice mest in vasi bodo vedno bolj stopale na pot samostojnega političnega revolucionarnega boja delavcev in kmetov.
Pred nami ni nobena utrditev kapitalističnega gospodstva, temveč perspektiva dolgega boja skupne fronte proletariata, kmetov, zatiranih narodov proti vedno hujšemu imperialističnemu pritisku srbskega in ententinega kapitala. Na to pot silijo delavce in kmete same razmere in bridke izkušnje preteklih let.
Internacionalni pregled,
Dvestoletnica Ruske akademije znanosti.
Proslava dvestoletnice Akademije znanosti je zbrala v Leningradu učenjake vseh narodov. Ob tej priliki prihajajo akademiji z vseh delov sveta pozdravna pisma, polna priznanja ruskim učenjakom, ki so služili ideji resnice enako zvesto v najrazličnejših razmerah skozi svetovno vojno do danes. Pozdravna pisma so poslali tudi zastopniki tujih držav iz Moskve; Maksim Gorkij j« iz inozemstva čestital ruskim učenjakom, obžalujoč, da se ne more osebno udeležiti proslave.
Prvi predsednik Karpinski je pozdravil udeležence; potem je govoril Kalinin, ki je izjavil, da so potrebna pogostejša mednarodna zborovanja znanstvenikov, veseli pa ga, da bodo ob tej priliki udeleženci lahko na lastne oči videli kako sodeluje vse prebivalstvo Rusije s sedanjo vlado.
V	imenu Nemčije je pozdravil zborovalce poslanik Brockdorfl-Rantzau, v imenu Francije dva učenjaka Silvain-Levy in Poillot, ki sta prinesla pozdrave od Painleveja in de Monzie. Iindijec profesor Raman je pozdravil v imenu tristomilijonskega naroda. Za njim so govorili zastopniki Anglije, Italije in Grške ter udeleženci iz drugih dežel.
Sovjetski komisar za prosveto s. Luna-čarskij je v pozdravnem govotu omenil zasluge, ki si jih je akademija pridobila za svobodno državo. Revolucija in veda imata neko skupnost in to je: resnica. Danes vidimo kako visoko je Že dvignila prosveta ruske mase. Proračun za ljudsko prosveto je večji kakor za vse ostale oddelke. Na Leninovo iniciativo je bil ustanovljen „komite državnih načrtov", v katerem sodelujejo učenjaki vseh naziranj.
Uradni proslavi Akademije sledi proslava 28 letnega truda 48 ih članov, med
katerimi se nahajajo predsednik Karpinski, tajnik Oldenburg in knjižničar Orlov, ki je star 91 let. Učenjaki so si sestavili seznam VBeh znanstvenih naprav sovjetske Unije in jih bodo po vrati obiskali. Arne-rikanca profesor Goodritch in polkovnik Hackell sta si že prve dni ogledala zavod Krasni Putilovec. Akademija je priredila banket, ki se ga je udeležilo 700 oseb. Govorniki so izjavili, da ostane zveza z rusko Akademijo znanosti najrealnejši stik narodov.
Proslava je pokazala, da so uspehi ruskih znanstvenikov pridobili splošno spoštovanje sovjetski Rusiji, ki je ravno s skrbjo za znanstveni in prosvetni napredek omogočila razvoj vseh ved in znanstveni akademiji odprla pot v častno bodočnost.
Komunistična stranka Nemčije.
Pokrajinski odbori stranke razpravljajo o znanem pismu eksekutive za novo taktiko kompartije. Resolucije iz Hamburga, kjer je poročal Thaelmann, iz Magdeburga in Saške priznavajo sklepe eksekutive in njeno kritiko o delovanjn in napakah so-drugov R. Fischer in Maslova, ki ni soglašal s sklepi 3. kongresa komiterne. „Rote Fahneu je prinesla serijo člankov, priznavajoč omenjeno pismo, in razlaga posamezne točke. Vsi odbori so sprejeli sklepe eksekutive.
Gospodarstvo v sov. Rusiji.
Državna komisija Gosplan je objavila poročilo za 1. avgust. Žetev meseca julija je dosegla 70 milij. ton Žita, torej 5 milij. več kakor v juniju in 23 milij. več kakor lani istega meseca. Kakovost žita je izborna, tako da ostane za izvoz 16,700.000 ton žita. Lanu so letos pridelali 284.000 ton, torej 84.000 ton več, bombaža je letos 500.000 proti lanskim 367.700 ton.
V	industriji je množina izdelkov manjša
kakor v juniju, ker se mnogo delavcev nahaja na dopustih in raznih kongresih. Vendar vztraja dvakrat višje kakor je bila lani v sodobi, namreč na izdelai vrednosti 193 milij. rubljev. Le pridobivanj« topliv (premoga itd.) je tudi v juliju napredovalo in sicer od 1,274.000 ton v juniju na
1,307.000.	Pridobivanje petroleja je napredovalo za 0‘6 odst. do 600.000 ton in sicer je bila v Baku produkcija za 21°/o večja kakor junija, v Groznem pa za 17*5 odst. manjša. Notranja trgovina je na moskovski borzi dosegla 317 milij. rubljev. Pokrajinske borze so imele promet 372 milij. 800.000 rubljev, torej 40 mil. v»č.
Zunanja trgovina je padla od 111 na 102 milijona, ker je medtem izvoz padel za 11 in se uvoz zvišal za 6 milijonov. Odločila je velika množina strojev, ki si jih je država nab«ft>ila v inozemstvu.
Poročilo nam predočuje v številkah, kakšen pomen ima letošnja dobra letev. Gospodarstvo Rusije je danes bolj trdno kot kadarkoli pred revolucijo.
Obisk v Baku.
Francoz, ki je potoval v Baku, opisuje svoje potovanje in pridobivanje petroleja iz tamošnjih vrelcev. Ko je potoval Bkozi Georgijo, ki veže Kaspiško in Črno morje, se je takoj spomnil, da so evropski kapitalisti s svojim napadom in socialističnim pučem v Georgiji pravzaprav mislili samo na palce, ki jih še bolj srbijo odkar so jim zaprta vrata do ruskih bogastev.
Danes so ta bogastva last ruskega proletariata, ki se z njimi trudi in jih uživa. Baku daje 360 milijonov pudov petroleja na leto. Upravlja ga naftni trust pod načelstvom Simirovskega, ki je bil do revolucije navaden delavec in je priprost še vedno kakor je bil. Pri vrelci zidajo letos desettisoč stanovanj v dvo in trinadstropnih poslopjih z modernimi vodovodi
in razsvetljavo. Požarna bramba deluje brezhibno. Tujci, ki vidijo danes Baku, razumejo revolucijo.
Bojevna napoved angleškega delavstva.
Delegacija angleške parlamentarne skupine delavske stranke je v Moskvi prisostvovalo seji centralnega izvrševalnega odbora. Pozdravil jo ie Kalinin. V imenu Angležev je odgovoril angleški poslanec Wallhead, ki je dejal, da je sovjetski sistem mnogo enostavnejši kot pa angleški parlamentarizem. Svoj govor je zaključil: ^Revolucija bo prišla in kapitalizem bo žel to, kar je sejal.“ Znani angleški profesor Keynes je drugi dan v moskovskem klubu naj višjega gospodarskega sveta predaval o gospodarskem položaju Anglije.
Ženeva in kongres angleškega delavstva.
Skozi kulise ženevske komedije „zveze narodov11, pri kateri sodeluje tudi Radič, se vidi, kako pod krinko te komedije angleški diplomati pridno spletajo novo zvezo imperialistične reakcije za novo vojno. Kapitalistična ofenziva je v mnogo deželah, marsikje s pomočjo socialne demokracije, zatrla delavsko gibanje in vrgla delavski razred v mizeren gospodarski in brezpraven politični položaj. A kapitalistični diplcmati
— v nasprotju s „socialistiu TopaliČevega kova — ne mislijo, da so dobili že poslednjo bitko in da je kapitalizem po dolgem času prišel zopet na pot nmirnega razvoja in ozdravljenja11. To pravljico razširjajo le oni, ki hočejo vzeti pod socialistično11 krinko delavstvu vsako bojevno voljo. Kapitalisti pa vedo, da jim slaba prede: sovjeti so vedno močnejši, kolonialni narodi — zadnja rezerva imperializma
— se vedno bolj otresajo imperializma. Izmed vseh sovražnikov se pa zdi kapitalistom najnevarnejša sovjetska unija — glava revolucije, nada vseh ‘ potlačenih in zatiranih. Zato delajo z združenimi silami proti njej. Nadejajo se, da se bodo imeli boriti samo z rusko rdečo armado, a da bo proletariat drugih dežel, razbit in uspavan po „mirotyorcih“ mirno gledal, kako v krvi in plamenu propada prva delavsko-kmečka država.
Toda sigurna znamenja nam kažejo, da se bodo imperialisti zopet bridko prevarali v svojih računih. Najsigurnejše znamenje za to je — revolucioniranje angleškega proletariata. Kako močne simpatije do sovjetske Rusije ima mogočni angleški proletariat in kako stopa vedno bolj na pot pravilne razredno-bojevne politike, nam dokažite kongres angleškega delavstva v Scarboroughu.
Ta kongres je dal vzpodbudo proletariatu vseh dežel, da naj združi danes razcepljene sile v enotno bojevno armado. Jasno je, da bodo delavske mase po vsem svetu sledile temu klicu združenih enajst milijonov angleških in ruskih delavcev.
Ne „mirniu razvoj v okvirju kapitalizma, ampak odločilni boj med kapitalističnim in proletarskim svetom se pripravlja. In ta bitka se ne bo odločila ob ruski meji, na ravnih bregovih Dnestra, Volge, Neve in Dona, temveč na obalah angleškega in francoskega imperija.
Izdajatelj za konzorcij Kusold Alojzij, Ljubljana
Urednik: Ciril Štukelj, novinar, Ljubljana.
Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.
Sreča Vas išče!
•Efektna loterija Narodno kulturnega društva Mala Nedelja. — 300 dobitkov v vrednosti 15.550 Diii. Žrebanje nepreklicno 15. novembra 1925. Srečka stane samo 5 Din.
Kupujte in naročite srečke takoj skupno pri Narodno kulturnem društvu Mala Nedelja. Pošljite znamke v pismu!
MOJA NAIIIUB/A
39
PIJAČA
je kava z izvrstno
T
KOLiN/KtmKggrroi
Mezdno delo in
v prevodu in s predgovorom s. C. Štukelj. To delo mora imeti doma vsak proletarec. Nabavi si jo lahko, ker stane lično vezana samo 5 Din. Razprodaj alci in organizacije imajo 25% popusta. Po pošti stane 1 Din več. Brošura je izšla v zalogi „Delavsko-kmečke Matice", naroča se jo pa lahko pri upravi našega lista.