-mt 27 &*¦ Stric (Spisal Ciril Vesel) ^Mpekaj me je gnalo na prosto. PP\J| Puhteči zrak v sobi me je hotel zadušiti, čutil sem že nekaj dnij, da ""^ me v prsih peče in bode, a zunanji mrzli zrak mi je tako dobro dejal. Zdelo se mi je, ko sem stopil pod milo nebo, kakor bi stopil iz zaduhle podzemeljske kleti, in mrzli zimski veter, kateri mi je pihljal v žareča lica, hladil me jc tako prijetno. Napotil sem se po mestnem drevoredu. Drevje je bilo ogrnjeno s srebrno-belim, svetlikastim ivjem. Sive, mrazu sc tresoče vrane so letale mej [vejami sem ter tja ter otresale z njih tu in tam nekoiiko sneženega prahu, kateri je potem pogrnil rujava peščena tla z belo odejo. Po malih hišicah poleg ceste, kjer je bil napravljen živež za ptice, katere dobe po zimi tako malo živeža, se je vse trlo vrabcev, senic in ščinkoveev, kateri so se kriče trgali za bučne peške in krušne drobtinice. Večkrat sem se ustavil na takem kraju in opazoval, kako so revice hitole pobirati razno semenje, in včasih sem tudi jaz prinesel konopelj in prosa od svojega kanarčka, kateremu pa ni bilo treba prezebati v gorko zakurjeni sobi. Prišcdši do konca drevoreda opazim ne daleč od zadnje hišice malo dekletce, ki se je treslo mrazu. Naslonjeno na mogočen kostanj, je gledalo, kako so tičice pobirale živež, a po licih, od mrazu višnjevkasto modrih, je zdrknila tu in tam svitla solzica. Oblečena je bila revno, obleka ji je bila zelo ponošena, le okrog vratu jc imela nekoliko čednejšo ruto. 1 Trenje peska pod mojimi nogami jo vzbudi iz zamišljenja, ozre se, in zdelo se mi je, da se me je ustrašila. , Hotel sem iti mimo nje. 1 Obrne se proti meni: 1 ,,Gospod!" i ,,No, kaj bi pa rada, deklica?" vprašam jo nekoliko presenečen. 1 ,,Ah, gospod, vi ste tako dobri, videla sem vas, da ste prinesli tam doli ptičicam živeža, a jaz sem-------—" J Obmolknila je in zopet sta kanili dve solzici raz rudeča licar ™ ,,In ti?" vprašam jo smehljaje, da bi ji dal več poguma, ,,ali si morcbiti tudi ti lačna?" m ,.Da, gospod, pa kako, toda prositi si ne upam, jaz se bojim .. ." ,,Nič se ne boj, moje dete, prositi se sme vedno. Kar pojdi z menoj, bodeva že kje kaj dobila. A mej tem mi povej, kako si sem zašla. zakaj nisi raje doma pri stariših." J ,,Prosim vas, oprostite mi, toda jaz ne smem povedati ničesar ..." * ,,Tako, kaj pa če ti jaz le pod tem pogojem preskrbim jedi in pijače, da mi vse poveš?" 1 Zaihtela je in ostala par korakov za menoj. I -« 28 8*- ,,Zakaj si postala? Zakaj jokaš?" ,Jaz moram molčati in zato ne bodem dobila ničesar. ^Le mirna bodi ter idiva daljc." In šla sva. Nezaupno me je včasih pogledala, kakor bi dvomila, ji bodem li res kaj dal ali ne. Dospela sva do mojega stanovanja. ,.Kar tu gori pojdi, in nič se ne boj", pokažem ji po malih stopnjicah. Toda tu je bil že zopet križ, verjeti mi ni hotela, da jo mislim res s seboj peljati v hišo, katera se ji je zdcla pregosposka in preimenitna, dokler je nisem prijel za mrzlo ročico in jo odvedel v svojo sobo. ,,Kar tu k peči sedi in se pogrej." ,,Marijana!" Drsajoče stopinje se začujcjo po hodniku in v sobo stopi moja po-strežnica. ,,Česa želite, gospod? Aj! Aj! Kaj pa ta deklica, za božjo voljo, gospod; že zopet beračija! Vse boste zapravili. .." ,,Le tiho, Marijana, pa brž napravite kaj jedila, jednega lačnega, ali prav za prav jedno lačno sera privedel k hiši, in tedaj veste, da se ne sme pre-dolgo obotavljati." ,,Pa vendar kar tako ... hm ... hm, v sobo jo peljete, saj bi bila lahko ostala pri meni v kuhinji. Kaj je treba prosjakom take imenitnosti?" ,,Le brž, le brž, Marijana; saj veste, da pri meni ne opravite ničesar s praznimi ugovori." Odšla je. V kratkem se je kadila na mizi skledica gorkega mleka in kruha tudi ni manjkalo. ,,No, kako se ti tukaj dopada?" vprašam deklico, ko je Marijana odšla, ,,ali ti je žal, da si šla z menoj?" ,,Hvaležna vam bodem, dokler bodem živa, umrla bi bila gladu, da ni bilo vas. A scdaj ne vem, kako se vam hočem zahvaliti. Jaz ne znam . .." ,,Le pusti to, povej rai raje, kaj bode sedaj, kam se bodcš obrnila?" ,,Oh gospod, če bi mi vi . . .!" ,,No le govori! Ali hočeš, da ti kaj podarim na pot?" „0 ne, jaz bi samo rada zvedela, kje stanuje moj stric." ,,Tvoj stric? Ali veš, kako se imenuje? ,,Da. Ivan Zadrag." ,,Zadrag!" vskliknil sem presenečen. ,,Da. Ali ga poznate? Prosim, povejte mi no, kjc je; kaj ne, da veste? Vi ste tako dobri in mi ne bodete odrekli jedine prošnje." Iznenaden sem bil. Ivan Zadrag ni bil nihče drugi nego jaz. Toda ali je mogoče? AH nima morebiti tudi kdo drugi tega imena? Slišal sem, da mi je jedini brat umrl v daljni Ameriki, drugih sorodnikov pa nisem imel. Čudno naključje. - ,,Ali je tvoj stric očetov ali materin fcrat?" vprašam jo. wOčetov." ,,Ali niso tvoj oče bili v Ameriki?" vprašam nadalje. -* 29 ^- ,,Vi to veste?" Dvignila se je in me debelo gledala s temnimi vsoizah se topečimi očmi. ,,So še živi?" ,,Se", čulo se je kemaj izmej zadušenega joku. ,,A povej mi, zakaj se jokaš!" ,,Jaz ne smem povedati nikomur druzemu, kakor stricu." ,,Tedaj meni?" ,,Vam! Ali je mogoče? Vi ste moj stric. Mati so mi pravili, da je stric tako dober, da rad pomaga ubogim in da bode tudi meni in mojima bratcema v pomoč. In tedaj me je božja roka pripeljala ravno k vam.u ,,Drago dete, jaz ti bodem iz srca rad pomagal, kolikor bode v moji moči. Ali sedaj mi vendar že povej, kako prideš v tako žalosten položaj." Nekaj časa je molčala, obrisala si je solzne oči, potem mi je pa pri-povedovala: ,,Veste stric, jaz vam ne vem mnogo povedati, le kolikor so rai mati naročili, predno so umrli..." ,,Mama so že umrli! Ubogi otrok!" ,,Dolgo, dolgo je že, kar smo se odpeljali čez raorje v neznano deželo. Jaz sem bila še tako majhna, da so me morali mama večjidel nositi, ker sem bila vedno trudna. In tam je bilo vse tako lepo; tako lepo hišo smo imeli, oče so mnogo zaslužili, in dobro je bilo za nas. Vsaj mati so mi mnogokrat tako rekli. Vendar čez nekaj časa je začelo primanjkovati vsega. Oče so začeli pozno zvečer prihajati domov, godrnjali so nad mamo, da veliko potratijo; mama pa so jokali in mnogokrat so nam priporočali, da naj molimo za očeta. Slednjič smo se morali preseliti v slabše stanovanje. Še dobro se spominjam, da je bilo tako, kakor naša klet doma. Nekega dne pa pridejo oče nenavadno hitro domov, bili sd zelo veseli in razburjeni. Rekli so nam, da so dobili veliko svoto denarja in da se še danes vrnemo domov, ker ima ravnokar oditi ladija v Evropo. Odpeljali smo se in srečno dospeli domov. Vi ne veste, stric, kakb sem bila vesela, ko sem bila zopet v domači hiši. Oče pa niso bili nič veseli. Nič se jim ni ljubilo delati, ampak vedno so sedeli doma. Kar pridejo nekega dne orožniki k nam v hišo, pograbijo očeta, uklenejo, preiščejo vse kote, potem pa odpeljejo očeta s seboj. Prosili smo, tarnali in jokali, toda nič ni pomagalo. Mama so strahu in bolesti zboleli. Prepuščeni smo bili sami sebi, denarja ni bilo nikjer, ker so ga oče spravili, in tako je nastala največja revščina. Materi je bilo slednji dan slabše, poklicali so duhovnika, kateri jih je spovedal in obhajal. Potem so me pozvali k sebi in mi naročili, naj grem v K . .. vprašat po svojem stricu, naj mu povem, kako da se je vse zgodilo, da se bode on gotovo usmilil mene in mojih bratcev. Rekli so mi tudi, naj nikomur drugemu ne pripovedujem ničesar, sicer ne bodemo ničesar dobili in nihče se nas ne bode hotel usmiliti. In takoj drugi dan so umrli..." Zaihtela je znova. Pustil sem jo, da se je sama pomirila. Potem je pa nadaljevala: 1 -« 30 S*- ^Ko so jih odnesli na pokopaiišče, vzel nas je naš sosed za nekaj časa k sebi. Tu se nam je tako slabo godilo, da sem morala popustiti to hišo in sem šla iskat strica ..." Prenehala je in me pričakovaje pogledala z rosnimi očmi. Zamislil sem se in molčal. Bratu nisem mogel nič pomagati, padel je vsled tatvine, kakor se mi je zdelo iz njencga pripovedovanja, v roke pravici. Pač mi je pa bilo pomagati otrokom lažje, ker sem imel v deškem in dekliškem zavodu nekoliko vpliva. Vprašal sem torej deklico, bi li hotela iti v šoio, kjer bi se naučila vsega, kar bi ji kdaj koristilo, in z veseljem mi je pritrdila. Obdržal scm jo takoj pri sebi in poslal tudi po oba dečka. Preskrbel sem jim prostore v zavodih in v moje največje \eselje so se učili vsi trije jako pridno. Očeta pa so samo še jedenkrat videii, ko so ga spremili iz kaznilnice k večnemu počitku. Umrl je namreč že tretji mesec v ječi.