Političen list za slovenski narod.
F« pošti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr.. za en mesee 1 gl. 10 ki-. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. vec na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inseratD se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr.. če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2.
Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob lla6. uri popoludne.
išitev.
V Ljubljani, v četrtek 1. oktobra 1885.
T jetrni Iv XXIX.
Vabilo na naročbo.
„SLOVENEC44,
edini slovenski dnevnik na katoliško-konservativni podlagi,
nastopil je s 1. oktobrom zadnjo četrtletje XIII. leta svojega obstanka. Ob tej priliki vabimo najvljudneje vse prijatelje našega lista, da bi se kolikor toliko podvizali z d o p o š i 1 j a t v i j o naročnine, kterim je taista že potekla, kakor tudi z razširjanjem našega lista, za kar se našim dosedanjim gg. na-naročnikom še prav posebno priporočamo.
„Slovenec" vel j d za Ljubljano pri oprav-ništvu prejeman:
Za celo leto . . . . 13 gl. — kr. „ pol leta .... 6 „ 50 „ „ četrt leta .... 3 „ 30 „ „ jeden mesec ... 1 „ 10 „ Za.pošiljanje na dom se računi 10 kr. več na mesec.
F o pošti prejeman veljii:
Za celo leto predplačan 15 gl. — kr. „ pol leta .... 8 „ — „ „ četrt leta .... 4 „ — „ „ jeden mesec ... 1 „ 40 „
Opravništvo „Slovenca
Državni zbor.
Z Dunaja, 30. sept. Predsedništvo.
Vsi desnični klubi so sklenili za predsednika v petek zopet voliti dr. Smolko, za prvega namestnika pa češkega poslanca grofa Riharda 01 a m-M a rti niča, ki ima moči in odločnosti dovolj, da bode nadomestoval, kar bi dr. Smolka v svoji dobrohotnosti opuščal. Drugi podpredsednik je bil dosedaj baron Godel. Radi bi ga bili zopet videli na tem častnem mestu, pa voditelji desnice so sklenili to čast ponuditi levičarjem. Včeraj imeli so v ta namen ž njimi razgovor; nasprotniki so povdarjali, da bi se prav za prav mesto prvega podpredsednika njim spodobilo, in da bodo sicer volili Sinolko za predsednika, za prvega podpredsednika pa bodo postavili lastnega kandidata, in ako ta propade, bodo zanj glasovali pri izbiri druzega predsednikovega namest-
nika. Kandidat levičarjev za to čast je dr. C h luni e c k y.
Iiazuu treh predsednikov šteje predsedstvo še 12 zapisnikarjev iu dva reditelja. Desnica je sklenila, da se 6 zapisnikarjev voli izmed večine, 5 izmed levičarjev, eden pa se pripušča manjšim desnici prijaznim strankam, ki so se osnovale, in na ktere so bodo ozirali tudi pri sostavi raznih odsekov. Izmed dveh rediteljev bode eden (Schiudler) odločen od desnice, eden pa od levice.
Odseki,
ki se bodo volili za razne predloge, imeli bodo po važnosti in obsegu predmetov po 36, ali 24 ali 18 udov. Doslej bili so tudi odseki po 15 udov, ki se bodo pa pomnožili na 18. Levičarjem se bode v odsekih 30 udov ponudilo 12, v odsekih 24 udov 8, in v odsekih 18 udov 5 mest. Druge bode večina ohranila za-se, ter prepuščala po eno mesto tudi manjšim strankam. Skušnja namreč je pokazala, da je bila v zadnjem zborovanju, ko so levičarji imeli po več udov v odsekih, večina dostikrat v nevarnosti s svojimi predlogi ostati v manjšini, ako je več odbornikov od sej izostalo. Zato se ji je zdelo potrebno število svojih udov v odsekih pomnožiti. Izmed odsekov, ki se imajo po opravilnem redu voliti precej po osnovi predsedništva, sta prva na dnevnem redu legitimacijski in peticij s k i odsek. Prvi ima nalogo pretresati volitve, zoper ktere so bili vloženi protesti. Klub Hohenwartov je v zadnji seji sklenil, da se v ta odsek kot njegovi zastopniki volijo: dr. P oklu kar, dr. Klaič in pa Lupul, ker so došli protesti zoper volitve v Dalmaciji in Istri, Bukovini in eno na Kranjskem. V peticijskem odseku bodo Hohenwartov klub zastopali: Raič, Borčič in Weisssteiner.
V	Hohenwartovem klubu sprožil je g. Vošnjak tudi željo, naj bi se kaj storilo za posestnike na Štajarskem in Kranjskem, kterim trtna uš prizadeva čedalje več škode. Sklenilo se jo, da naj gospodje Vošnjak, P oklu k ar in Vitezič to zadevo natančneje preiskujejo, potem pa klubu poročajo, kako bi se moglo imenovanim posestnikom pomagati.
Adresa.
V	prihodnji seji državnega zbora, to je v petek 2. oktobra, bode grof Hohenwart stavil nujni
predlog, da naj se na prestolni govor odgovori z adreso, ki naj se v prvem branju reši že v petek ter izroči posebnemu odseku 24 udov. Ta predlog so podpisali vsi poslanci desniških klubov. Adreso bo sostavil grof Hohenwart, ki bode tudi poročevalec v zbornici. Njegov klub ima jutri sejo, da nekoliko pretresa reči, ki bi se omenjale v adresi, in da poslanci posameznih dežel razodenejo želje, na ktere naj bi se posebno oziralo v tej novi državno-zborui dobi.
Znamenje našega časa.
Naš čas ima nekako posebno vnemo za stavljenje spominkov. Tudi se vselej ne drže pravila, da bi ta čast doletela le zaslužne može po smrti ; nekterim se že v življenji stavijajo spominki, da so pa med njimi ljudje, o kterih svet le malo ve, ni toliko na škodo, a pohujšljivo je, da se stavijo ljudem spominki, od kterih bi se imeli obračati z nejevoljo in s srdom.
Kakor pripovedujejo, bosta dobila spominek Ulrih Hutten in njega prijatelj France Sickingen v Ebernburg-u pri Kreuznach-u. „Kölner Ztg." naj-topleje priporoča ta načrt, ker ta dva možaka proslavlja kot narodna viteza, ki sta se bojevala za svobodo, omiko in razsvitljenost, Odbor skrbi, da se izpelje ta misel, in da je mera polna, imenuje se to dolg, ki ga mora narod plačati svojim rojakom.
Prav za prav se nihče ue more temu čuditi. Kar je bilo uekdaj zgoraj, je sedaj zdolaj; druge pa povzdigujejo, ki so bili nekdaj zasramovani. Sv. Bonifacija nekteri protestantovski bogovi smatrajo za hudodelca. Temu nasproti pa drugi povzdigujejo Judeža za „poštenjaka" in vrlega rodoljuba, nekdo — Pietro Kossa — tudi poveličuje Julijana odpadnika in Nerona. Ta zastopnik revolucijonar-nega slovstva mlade Italije misli, da mora spoštovanje povrniti Julijanu odpaduiku, ti lepi duši, temu modroslovcu. Carducci slavo poje satanu. Da je modernim učenjakom Rušo „verna duša" in da jo bil Volter „poštenjak", ki nikdar ni resnici v oči bil, temu se ni čuditi.
Tako so tedaj srečno rešili čast obema slav-noma vitezoma Hutteri-u in Sickingen-u.
LISTEK.
Cesar Karol VI. in trgovina na Kranjskem.
(Spomcnica na 2001otni rojstni dan cesarja dne 1. okt. 1685.)
Dne 22. jan. 1712 je bila v Ljubljanski stolni cerkvi slovesna zahvalnica za izvolitev Karola VI.; ta vladar je že poprej, preden je prišel kot Karol III. na španjski prestol slovel po ljubezni do pravice, toraj so ga vsa ljudstva, ki so bila kedaj pod njegovim žezlom prav posebno spoštovala in se v ljubezni do njega odlikovala.
L. 1728 je obiskal cesar Kranjsko, da sprejme dedno poklonstvo in Karol VI. je spoznal v svoji bistroumnosti razmere naše dežele. Že 1. 1720 so začeli v naši domovini ceste delati, kakor je Karol VI. to sistematično osnoval v povzdigo prometa, 1. 1732
začeli so Savo vravnavati, kar je bistveno pripomoglo v povzdigo trgovini.
Karol VI. se je pred vsem prizadeval, da povzdigne trgovino na Kranjskem in pospešuje domačo obrt, ki je tačas bila živahna (in se dandanes raz-cvita po prizadevanji slavne vlado in izvrstnih rodoljubov) in ker je ljubil povsod jasne razmere, je poravnal stari prepir med stanovi kranjske dežele, ki so branile korist podložnih na deželi in med mestom Ljubljanskim, ki se je potegovalo za trgovinske pravice meščanov tako, da ste se pomirili obe stranki.
Pismo, ki obravnava to zadevo, je podpisal tedanji namestnik notranjih avstrijskih dežel (Sta-jarske, Koroške in Kranjske) grof Wildenstein v Gradcu dne 14. dec. 1737, varovalo je v enaki meri prebivalco na deželi, a tudi meščane po mestih in trgih na Kranjskem kar se tiče trgovine, prvi so lahko prodajali pridelke zemlje in izdelke svoje domače obrti, a meščana je varovala pred škodo pri
h tega vladnega ukaza Nj. Veličanstva se kaže
ljubezen do pravice in tudi skrb za vse dele cesarstva, a tudi so daje spoznati, kako se želi, da naj ne prestopa svojega delokroga ne kmet niti meščan brez posebne sile vtemeljene v razmerji.
Ne moremo lepše obhajati spomina na 2001et-nico tega velikega modrega vladarja, kakor da se ozremo na njegovo očetovsko skrb za našo domovino in pogledamo c. kr. patent, ki se tiče trgovine na Kranjskem, kajti izmed vseh spominkov, ki si jih je svitli cesar postavil že ob svojem življenji, je najzanimivejši njegova skrb za prospeh trgovstva po vseh delih njegove širne države, sponiinjajmo se le na osnovo indijske in vzhodne trgovske zadrugo (kompanije) na Dunajsko banko, na svobodno pristanišče v Trstu in Reki, na velike ceste, ki so se gradile preko Semeringa do Adrije, na cesto iz Reko v Karlovec in dr.
(Konec prih.)
France Sickiugen je umrl po razposajenem življenji, zapuščen v skalnatem obloku njegovega raz-streljenega grada. Bil jo vitez ropar, ki je trgovce ropal, in sploh bil največi surovež, ki ni napadal tega, kterega ni mogel. Sickingen se je bojeval tudi za lutrovstvo, a njemu je bilo le za to, da je lože plenil. Najpametnejšega, kar je Sickingen storil v svojem življenji, je to, ko je videl namreč, da se mu bliža smrtna ura, je pozabil prijateljstva z lu-trovci iu se je skesano obtožil svojih grehov pred katoliškim mašnikom.
David Strauss jo že 1. 1871 postavil „velicega junaka Hutten-a" za izgled „čvrsti Rimu sovražni mladini" in je razglasil njegov duh za genija nemški mladini. Nektere poteze tega moža, kakor ga je naslikal njegov hvalisavec Strauss, nam kažejo dovolj „tega vrlega boritelja zoper rimsko za-temnjeuost." V očeh Straussovih ima Hutten zaslug dovolj, da ga je postavil na svečnik, kajti on (Hutten) sovražil je Rim, neprestano je vse preganjal, kar je bilo v zvezi s papeštvom in cerkvijo, svobodomislen in izomikan je bil tudi tako, da je bistvene nauke krščanstva zavrgel kakti basni za babele. Ulrih pl. Hutten oklenil se je mlajših hu-manitov, med kterim se je košatilo novo paganstvo. Kakoršna je bila vera, tako pa tudi življenje. Ljudje te prekucijske stranke so bili po veri pogani, njih malik je bila mesenost. Od dvajsetega leta je Hutten bolehal za neznano boleznijo. Senčnata stran njegove navdušene delavnosti, reče David Strauss, s ktero je gorel za misli novega časa, je bila, da je eden prvih bolehal in poginil na posebni kugi moderne dobe. Hutten je bil vitez ropar praktičen, pa je to tudi teoretično zagovarjal. Toliko je bil predrzen, da je cesarju Karolu V. naravnost pisal, da on dela na to, prekucniti obstoječi red. Znano je, kako so Hutten-ovi spisi delovali v kmetijski vojski, llutten je bil drugi Katilina. Kar se pa tiče novatarije v verstvu, delal je Hutten na to, da naj se Luter in nasprotniki vgonobe drug druzega, da zgine z obličja zemlje sovražni rod menihov in duhovnov. Pozneje pa, ko je spoznal, kako koristna mu je krivovera, nje verski znak je njemu paganu bil čisto unemaren za prekucijo, oklenil se je Witten-berškega reformatorja.
Ta moralno sprideni vitez prekucije je bil tudi, kakor znano 1. 1870, priporočen staro-katoliškim bratom kot izgled resnega postopanja, možatega bo-renja zoper gnjusbo papeštva. Protestautovski učitelj prava, Jarcke, označuje tega liberalno-narodnega svetnika v svojih bukvah „Nauki in črtice k zgodovini reformacije" tako-le: „Po najpodlejši pohot-nosti nravno spriden, po nesramni bolezni, na kteri je več let bolehal . . ., ostudno pokvarjen in telesno vuičen, sedaj prosjak, sedaj po knježjih dvorih ali pri višji duhovščini zaplečnik, ali pri učenih ubo-ževalcih staroveškega veka pomagač, prilizovaje se mecenom; a tiste, pri kterih ni dobil ničesa obsipal je z zabavljicami, se je strastno vtikal v vse učenostne boje, eni so ga častili, drugi hvalili in odlikovali, da, venčali kot pesnika, drugi zopet so ga sovražili in so se ga bali, vsi boljši pa zaničevali; po njegovem označenji potujoč pesnik, nekaj časa vojak brez slave in sreče, večkrat tepen, toda gotovo ne brez vzroka, tak je bil Ulrih Hutten. Njemu postaviti spominek, pravi se v lice biti javni nravnosti in rodoljubji. Postaviti njemu spominek bilo bi le kot svarilo nemškemu narodu."
(Konec prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 1. oktobra.
Aolrajije dežele.
Težak kamen odvalil se bode v teku bodočega leta inarsikteremu delavcu in družinskemu očetu od srca, ko bode slišal, da je napravljena postava, ki mu zagotovlja ob času bolezni gotovo podporo iu ravno tako tudi ob času nesreče. Tega smo dosedaj v Avstriji še britko pogrešali. Vsakdo nam bo rad pritrdil, da je zlasti po mestih velika večina takega prebivalstva, ki se živi od danes do jutri od dela svojih rok. Če tak človek, ki je navadno tudi še jako obilno deležen zakonskega blagoslova zboli, strada vsa družina; kajti tega vendar no bo nihče od delavca zahteval, ki ima na teden po 5 do 7 goldinarjev zaslužka in po 5 do 0 lačnih želodcev dan na dan za napasti, da bi imel še kak krajcar na strani. Cisto naravna posledica je toraj, da se vsem slabo godi, če oče zboli, ker ni od nikoder kaj vzeti, kar bi se v usta djalo. Gospodar
delavca navadno le tako dolgo plačuje, dokler mu dela; s prenehanjem dela vstavi se mu tudi takoj zaslužek. Nova postava, ki se bo sedanjemu državnemu zboru predložila, skrbela bo za delavca tudi ob času njegove bolezni. Ona bo namreč določila, koliko zasluženih krajcarjev da bo moral delavec vsak teden vplačati v dotično blagajnico, ktera ga bo ob času bolezni ali ob času kake telesne nesreče z vso družino redila. Marsikdo bo morda godrnjal, ko se mu bo od zaslužka na teden po nekaj krajcarjev odtegnilo, kljubu temu bo pa vrlo zadovoljen, ko bode videl svoje ljube lačne kljunčke preskrbljene, ker jim sam ne bo več vstani kruha služiti. Ta postava raztegnila bode pa svoj vpliv še dalje. Skrbela bode pri delavcih, ki delajo v tovarnah iu drugih obrtniških zavodih, da bodo tudi na stara leta imeli kaj v usta d jati, kedar jim moči že popolnoma opešajo, da ne bo treba živeti in odvisnim biti od milosti drugih ljudi. Sploh se bo letošnji državni zbor v tem smislu jako veliko pečal z zboljšanjem žalostnega položaja, v kterem je bil dosedaj četrti ali delavski stan. Bog mu da pri tem poslu več sreče, kakor jo je imel pri svojih naporih za izpeljavo člana XIX. temeljnih postav na korist Slovanom.
Ali bo Avstrija mobilizirala? To vprašanje je popolnoma odvisno od Balkana. Ce se ondi vse mirno reši in Srbija, Črnagora, Grška in Bolgarija mirne ostanejo, ostali bodo tudi v Avstriji vojaški magacini zaprti. Kakor hitro se bo pa na Balkanu boj napravil med malimi državami, sklicala bo Avstrija takoj dva vojna kora pod orožje in to Zagrebški št. 13 in Te m e š v ar s k i št. 7, ki sta najbližnja balkanskemu poluotoku. Častnikom Temešvarskega vojnega kora, ki so nedavno za odpust prosili, se je prošnja odbila, češ, da vojni kor pričakuje vsak čas povelja pripraviti se za odhod.
Madjaronska vlada v Zagrebu mora presneto slabo vest in pri vsem tem pa še silno kosmata ušesa imeti, da ji je možno tako postopati, kakor ona ravnokar postopa s Hrvati. Hrvatje mislijo namreč proslaviti to jesen petdesetletnico prerojenja hrvaške literature in so jo mislili napraviti na vso moč slovesno, kakor se to taki petdesetletnici spodobi. V to svrho hoteli so napraviti slavnostni sprevod, ob kterem bi bili tudi hiše okrasili. Dalje hočejo izdati literaren spominek in pa nekaj kosti ilirskih pesnikov hočejo v domači zemlji pokopati. To so vendar same na sebi jako nedolžne reči in vendar madjaronsko vlado grozno v oči bodejo. Prepovedala jim je vsako javno proslavo, posebno strogo pa slavnostni sprevod in pa ozaljševanje hiš. Samo izdajo „spomenika" jim je dovolila in pa prenos in pokop telesnih ostankov ilirskih pesnikov. Vse drugo je strogo prepovedano in bodo že madjarski pandurji skrbeli, da se ne bo izvršilo. Vse na to kaže, da je madjaronom v Zagrebu silno zrastel greben, odkar je presvitli cesar v slavonskem Brodu po madjarskih zastavah vprašal.
Vii a nje drž ji ve.
Srbija potrebuje denarja za vojsko in je finančni minister Petrovič ravnokar na Dunaji pri „Lilnderbanki", kjer misli 15 milijonov za mobilizacijo na posodo vzeti. V Belemgradu je vse za boj. Velikošolci prosili so kralja, da naj se jim dovoli skupna uvrstitev v armado. Kralj je dovolil, da se smejo uvrstiti vsi tisti dijaki, ki so sposobni, v peš-polk kraljeviča Aleksandra, ki je v prestolnici. Dijaki so to določbo z navdušenjem sprejeli. Vojni vikar blagoslovil je v Belemgradu v nedeljo vse tiste vojaške oddelke, ki so potem odšli na mejo proti Pirotu, Vranji in Nišu. Častniki zbrali so se vsi v stolni cerkvi, moštvo je bilo pa okoli nje nastavljeno. Blagoslov podelil se je vojakom v pričo kralja. Na Srbskem so sploh teh misli, da se bo treba boriti in da bode Srbija zasedla Staro Srbijo (Kosovo polje). Na to kažejo tudi vse priprave. Da Srbija s svojo mobilizacijo ne misli le strašiti, temveč v resnici nekaj izvanrednega začeti, spričuje tudi velikansko in jako mnogobrojno izredno povišanje med častniki, ki se je razglasilo 25. septembra. Radikalci so tudi že svoj namen pričeli. Raztrosili so laž, ki je tii pa tam mnogo skrbi napravila, da so namreč vsi batalijoni po radikalnih okrajih pokorščino odrekli in se bodo proti sedanji vladi obrnili. Da se take laži ne bodo raznašale, odločila je policija ojstro kazen vsakemu, kdor bi jih okoli trosil ali pa tudi le poslušal.
Ruski vojni _ minister zdravil se je v Karlovih kopelih na Češkem. Ni še dokončal svoje dobe od zdravnika mu določene, ko je dobil ukaz nemudoma domu priti. Odpotoval je preko Draždanov v Petrograd, če so ne bo med potoma kaj pri Bismarku oglasil. Kakor se čuje, Rusija misli takoj po puški seči, kakor hitro bi se Turčija branila zje-dinjeujo Bolgarov pripoznati, ker jo bo narod k temu prisilil, če bode toraj na boj prisiljena, se ga ne bo vdeležila zarad svoje koristi, temveč zarad varstva Bolgarov. Še ljubši nego vojska ji jo pa mir in si bo vso prizadevala, da ga ohrani, dokler pri tem postopanji Slovanstvo na Balkanu ne bo škode trpelo. Da se jo v Bolgariji to zgodilo, naj si evropska diplomacija za uho zapiše, kajti njej se je zahvaliti, da je sploh iztočna Rumelija kedaj luč sveta zagledala. Na Ruskem imajo tudi vrlo malo upanja, da bi diplomatje kaj prida opravili pri balkanskem vprašanji.
Socijalno vprašanje ai samo v Avstriji na površji današnjega časa, temveč se tudi na Nemškem vsa dnevna politika okoli tistega suče. Komaj se je španjska burja nekoliko polegla, so že zopet vse oči na socijalne razmere obrnjene in reči se mora, da nemški socialdemokrati, ki so glavni podpihovalci tega ognja, izvrstno razumejo svoj posel, kar se jim mora tudi prav dati. Država, v kteri je delavni stan nezadovoljen, nima nikdar trdnih nog. Vsaka prilika ji jo vgodna za prekuc, kar smo posebno na Francoskem že večkrat doživeli. Na Nemškem je socijalno vprašanje že tako vkore-ninjeno, da so se že celo ženske zanj zanimati jele. In kaj bi se ne, saj nje ravno tako žulijo slabe so-sijalne razmere, kakor pa moške. Šivankarice, ki plašče izdelujejo, združile so se v zadrugo in so nedavno imele svoj veliki shod. Sklenile so vsta-noviti strokovnjaško zadrugo in pa tirjati največ deseturno delo na dan ob najmanjši plači po dve marki ali tudi 2 72. Ob enem zahtevajo pa še poldrugo uro oddihljeja opoludne. Dalje hočejo denar skupljevati v poseben zaklad, iz kterega se bode dajala podpora vsem tistim, ki bi v zavodih, kjer posebno slabo plačujejo, delo odpovedale. Iz vsega je razvidno, da bo na Nemškem kmalo bolje v tem oziru, kajti ako se je socijalno vprašanje že ženskega spola prijelo, mora pač globoko vkoreninjeno biti. To je spoznala tudi vlada ter se bo letošnji državni zbor osobito z vgodno rešitvijo tega vprašanja pečal. Sicer se je na Nemškem že zgodilo, o čemur se bodo pri nas še le letos posvetovali, namreč o vpeljavi zavarovalnine za delavce, toda dotične določbe so še preveč nedoločene in se jim gospodarji odtegujejo, kedar jim treba svoj delež za delavca v blagajnico vložiti.
Bismark je zopet eno naredil, ki bi mu je ves svet ne bil prisojal. Sv. očeta si je izvolil za moža, ki naj bo presojal o lastniških pravicah Karolinških otokov. Da se je sv. oče za ta posel izvolil ni nič čudnega, kajti na podlagi svoje kraljeve oblasti je ravno tako sposoben, kakor pa vsak drug vladar na svetu, če ne še bolj zbog svoje vrhovne duhovne oblasti, ktera je s kraljevo združena in toraj le-ta še tem večje poroštvo na pravičnost daje. Čudno pa je to, da ga je ravno Bismark predlagal, o kterem je vendar vesoljnemu svetu znano, da mu je vsaka reč ljubša kakor pa ravno sv. oče, kteremu je do sedaj tudi kljuboval, kjer koli je le mogel. Vsak drug vladar bi se bil Bismarku tej časti odpovedal, ako bi 11111 bil Bismark skozi 13 let že toliko kljuboval, kakor je kljuboval sv. očetu; papež je pa sprejel ponudeno čast, in je s tem dokazal, da mu je vse na dobrem sporazumljenji ležeče. V Madridu so tudi popolnoma zadovoljni, da bode Leon XIII. posredovatelj med Nemčijo in Španijo glede Karolinških otokov in se nadjajo, da se bo na ta način stvar prav vgodno stekla, tako, da bote Nemška in Angleška pripoznali vrhovno oblast španjsko čez iztočne Karolinške otoke proti temu, da se bo obema državama zagotovila prosta trgovina in brodarstvo. Nemški se bode pa še vrh tega pripoznala na enemu omenjenih otokov postaja za parriike, kjer bodo imela svojo premogovo zalogo. Uradno ta rešitev omenjenega vprašanja še ni razglašena pač pa je na tihem žce sklonjena in ste obe stranki vrlo zadovoljni ž njo, Španija, ker se ji bo rešila čast brez vojske in Nemčija, ker se bo lahko brez škandala umaknila. Zanimive so pa opazke, ki jih listi o izvolitvi papeža za ta posel delajo. Nemški katoliški cerkvi sovražni listi so vsi silno razsrdeni in sami ne vedo, kako bi resnični dogodek osmešili. Francoski listi trdijo, da je s tem imenovanjem Bismark Lahom jedno prav gorko založil, s ktero jih je pred svetom osramotil, ker je papeža za pravega vladarja pripoznal, četudi brez posestva. Katoliške liste pa tako pripoznanje odkritosrčno veseli in to tem več, ker je prišlo, če tudi prej ko ne iz sebičnih namenov od moža, ki mu še svoj živ dan ni bil naklonjen. Želeti bi bilo, in doslednost to zahteva, da bo Bismark na podlagi tega tudi zavrgel in preklical vse tiste nesreče ma-jevske postave, s kterimi je do sedaj sv. očeta stiskal. Le na ta način mu bo katoliški svet vrjel, da ni sv. očeta iz kterega koli sebičnega namena izvolil za posrednika, temveč iz prepričanja da je 011 najboljši izmed vseh.
Izvirni dopisi.
Iz Podkorena, 29. sept. (Povodenj.) Pri nas je bila te dni taka povodenj, kakeršne ljudje ne pomnijo že od 1. 1851. Deževati je začelo v petek zjutraj, nehalo pa je še le pozno nocoj. Lilo je neprenehoma, če pa je par minut prejenjalo, ustavilo se je le zato, da bi se potem s toliko večo silo vsula ploha. Podkorenom je bilo v nedeljo cerkveno žegna-nje, toda povsodi so te srečevali le žalostni obrazi, in kdor je imel svoje poslopje ob našem potoku vsak je hitel, da bi ga zavaroval pred vedno naraščajočo vodo. Vkljub temu pa je bilo vendar-le par predrznih posnemalcev spridenega ljudstva v Noetovem času, kteri so se še pozno v noč rajše zabavali z godbo in plesom, nego bi bili šli pomagat zdihujočemu bližnjemu pa tudi sebi. Naš potoček, ki teče z gore skozi vas, uarastel je v nedeljo po-
poludne tako, da se je začelo posedati zidovje ob mostu na cesarski cesti. Voda je začela valiti seboj kamenje in oglje je plavalo po njej. Ponesrečilo se je ta popoludan tudi nekaj živine v gori.
Najhujše pa je imelo priti v ponedeljek dopoludne. Od 8. do 10. ure postaja vedno temneje. Dereči potok izpodkoplje tukaj mali hlev, tam spodjeda hišo, v dnu vasi pa že dere skozi vežo in liišo. Tu kličejo na pomagaje, tam vlačijo smrečje na bregove, hoteč zabraniti valovom, da bi ne mogli več trgati sveta tako blizo poslopij. Spet tam nosijo blago iz hiše in tu vlačijo živino v varniše zavetje, v višje ležeče hleve. Med tem pa prinaša voda deske, hlode, skalo ter razdira jezove in mostove, žage in mline. Vendar Bog usliši zdihovanje vernega ljudstva, in po deseti uri je prejenjalo nekoliko liti in tudi voda je malo upadla.
V ponedeljek dopoludne je tudi v Kranjski Gori voda zelo narastla. Pišenca je začela izpodkopovati kamneni zid ob lesenem mostu spodaj vasi. Zaletavala se je pa tudi v zid ob železničnem mostu s toliko silo, da so se celo za ta most že resno bali. Neumornemu naporu železniških pa tudi druzih delavcev se imamo vsi zahvaliti, da se je ohranil železni most. Kaj bi bilo potem s prometom? Sedaj vsaj čez ta most ljudje hodijo, ker čez lesenega ne more nihče, če tudi še stoji.
Na kolodvoru v Kranjski Gori čakate dvg mašini že od nedelje. Danes popoludne bodo poskusili odriniti ž njima proti Trbižu. Včeraj se je peljala ta ali ona malo na sprehod, da kolesa popolnoma ne zastanejo. Vsaktera pa je kmalo domov pripiskala in pristokala. Tudi nekaj potnikov je menda v Kranjski Gori, ki se morajo že par dni potikati po tamošnjih hotelih. (!) Danes bodo poskusili peš odriniti po železniškem tiru proti Koroškemu.
Ko smo danes zjutraj zagledali vrhove našega pogorja potresene s snegom, rekli smo: sedaj smo pa rešeni. To je namreč naš najboljši barometer pri takem vremenu. In če tudi je nocoj voda pri-drvivša se iz gora in iz Radeč vdarila v Spodnjem Korenu v veliko cesto in čez njo, tako, da jo je že precej odkopala, vendar povzdigujemo hvaležno svoje oči proti Vsemogočnemu, da je zaprl nebesne za-tvornice ter nas obvaroval še večjih nezgod.
Toliko sporočam v naglici; škoda se sedaj še ne da oceniti, največ je ima pri nas posestnik g. R. O naših severnih in južnih sosedih se čuje, da so bili včeraj še v večji nevarnosti.
Iz Škofje Loke, 30. sept. Danes so bilo v tukajšnjem uršulinskem samostanu preoblečene sledeče gospodičine: Klementina Lorenzutti (S. Angela od naše ljube Gospo presv. Srca); Alfonza Šušteršič (S. Mechtildis od smrtnih težav Kristusovih); Terezija Niemec (S. Salezija od čistega spočetja Marijnega); Karolina Faber (S. Frančiška Šant. od obiskovanja Marijinega); Terezija Polž (S. Katarina Sien. od trnjeve krone Kristusove).
V navzočnosti mil. knezo-škofa so potem igrale gojenke: „Marija Si a o ali slepa deklica iz Kiu-Kiang" iz letnikov svetega Detinstva, tako lepo in ginljivo, da se je marsiktera solza prikazala v očeh poslušalcev. Vsi smo občudovali spretnost igralk, posebno priprosto in naravno obnašanje majhnih deklic, v igri delajočih. Take igre zares srce blažijo ter verski čut vtrdujejo.
Mil. knezo-škof so potem obiskali čast. oo. ka-pucine ter ogledali cerkev in samostan. Tudi Staro Loko so obiskali in odtod so jih preč. gosp. dekan spremili na kolodvor.
Iz Maribora, 30. sept. (Okrajna razstava.) Razstave in jubileji so dandanes tako v navadi, da veča mesta že vsako leto ali kakošno razstavo ali kakošen jubilej priredijo. V Mariboru je bila lani sadna razstava in lotos spet od 20. do 30. sept. v prostorih pivovarja Tora. Gotza gospodarska razstava za okraje Maribor, sv. Lenart, Slov. Bistrica, Marn-berg, Slov. Gradec in Šoštanj. Mora se priznati, da je bila razstava velika, v kteri se je videlo mnogo lepih gospodarskih reči, vendar so bili razun Mariborskega vsi drugi okraji pičlo zastopani. Zlasti živina je bila skoro izključljivo iz Mariborskega mesta in okraja.
Od gospodarskih živali videla se jo perutnina jako različnih plemen vse dni, v ponedeljek pa konji in v torek goveda in svinje.
Od gospodarskih pridelkov jo bilo največ razstavljenega sadja in grozdja. V tej stroki se je odlikovala vino- in sadjarska šola v Mariboru in sadjarsko društvo za Mariborski okraj. Sicer pa je
tudi mnogo posestnikov in nekaj učiteljev prav lepo sadje razstavilo.
Najlepše vrtnarske pridelke je imela gsdč. Fanika Stogerjeva od sv. Petra.
Za vino je bila posebna lopa odločena, kjer so Mariborski vinski trgovci za poskušanje različno vino točili. V tej lopi je bila navadno največa guječa, deloma ker je bila premajhna, deloma pa je bila najbolj obiskovana. Tudi gozdnarstvo je bilo dobro zastopano iz gozdov Falske in Wiedenauske grajščine.
Razun gospodarskih reči bili so razstavljeni tudi obrtnijski stroji in izdelki, ki so z gospodarstvom v kakšni dotiki, kakor gospodarski stroji, recimo mlatilnice, slamoreznice, plugi itd. Čebelarsko društvo je razstavilo različne orodje, ki je čebelarjem ali potrebno ali koristno. V tem oddelku so imeli skoro vsi večji Mariborski obrtniki svoje izdelke razstavljene, namreč mizarji, kovači, fotografi, Falska steklarna itd.
Naposled je še imela tudi šola svoj prostor, kjer so učitelji bili razstavili različna šolska učila, šolarska dela, sadje in raznovrstne v šolo ali šolski vrt spadajoče reči.
Razstava se je dne 26. sept. ob 10. uri dopoludne od predsednika Graške kmetijske družbe slovesno odprla in 30. sept. popoludne ob 4. uri slovesno zaprla, ko so se bila odločena darila mnogim razstavljalcem razdelila. Pri otvorjenji je bil navzoč cesarski namestnik Kiibeck, deželni glavar iu več druge visoko gospode. Vse dni je bilo obiskovanje precej dobro, dasiravno je prve dni vreme nekoliko nagajalo. Tudi kmetskih ljudi je prišlo mnogo v razstavo, vendar moramo javno pograjati, da se razstavni odbor na slovensko prebivalstvo, ki prebiva v ogromni večini v teh okrajih, za ktere je bila razstava prirejena, ni čisto nič oziral; nasproti še nad to malenkostjo, da je sadjarsko društvo zraven nemških tudi slovenska imena razstavljenemu sadju pridjalo, so se bojda nekteri spodtikali. če razstava ni svojega namena v taki meri dosegla, kakor je želeti, je tega najbolj ta brezobzirnost kriva.
V razvedrevanje in razveseljevanje gledalcev bila je popoludne na dvorišči zraven razstave godba, in sicer prvi in zadnji dan vojaška godba, v nedeljo pa godba delavcev s koroškega kolodvora. V razstavi sami pa je na raznih krajih bila šaljiva loterija, ki je odboru precej dohodkov, obiskovalcem pa za denar nekoliko smeha priskrbela.
Z Goriškega, 27. sept. Osupnila je marsikoga sodnijska obravnava tožbe župana Bolškega in deželnega poslanca g. Jonko proti „Slov. Narodu", oziroma dotičnemu dopisu iz Bolca To je bilo potrebno. Domači domoljubi so morali to tako na dan priklicati, sicer ni bilo upati rešitve. Moralo se je zabliskati! Hvala g. Jonku, da je nakopičene sopare sam zasmodil. V Bolško razmere neposvečeni se morajo pač čuditi umazanemu perilu, ktero je lastni posestnik poslal prat v Ljubljano, a nam bo to dobro služilo.
G. Jonko je po srečnih (!?) operacijah postal bogatin, a take operacije so bolele in še skele one, kterim je on puščal. Ta stara šega ozdravljevanja je pri nas še v lepem cvetu, zato pa tudi vsa okolica žalostno hira. Bogastvo je g. Jonkotu prineslo tudi častne službe župana in deželnega poslanca. In kako ne! Korenike njegovega bogastva so daleč in globoko zaraščene v blagostanje stoterih: ukazal, hotel je in zgodilo se je — zgoditi se je moralo. Pri zadnjih volitvah v deželni zbor so pač vrli in samostojni Kobaridčani upali z neodvisnimi Bolčani in Tolminci si izbrati druzega poslanca, pa podvrgli so so narodni disciplini, dasi s težkim srcem, kajti poznali so dobro moža, kteremu so dali svoj glas edino zato, ker je naš državni poslanec spoznaval potrebo take volitve. Gospoda, narodni voditelji! politika pač tirja politično ravnanje, ktero ne moremo vselej vsi prav uineti, a pokorščina v tem oziru ima tudi svoje meje. Vrhovno načelo nam mora biti vendar-le poštenost poslanca na vse strani. Vsaj ta ravno nas diči nasproti nasprotnikom. Utihotapil so nam je za narodnega zastopnika mož, kakoršnega je razkrila sodnijska obravnava. Sramota leti na volilce, a po krivici! Vi, ki ste zatrli opozicijo proti takemu možu, če iz dobrih namenov, pomagajte nam nositi breme sramote.
Spoštovanje do samega sebe in do naroda pa naj vendar toliko vpliva na čast našega deželnega poslanca, da se bo nemudoma odpovedal poslanstvu in županstvu. Upamo, da nc bode silil volilcev in
soposlancev iskati drugačnega pripomočka tacega zastopnika, oziroma sotovariša odpraviti.
Nasprotnik ua desni in levi, nasprotnik pred nami in za nami, zdaj pa še črvovedna v lastnem mesu! To je pač žalostno, a potrlo nas ne bo. Še je zdrav mozeg v našem narodu. Kakor vrenje vina očisti in zori izmetavši drože, tako bo tudi narodno vrenje imelo blagodejno vplivanje na našo prihodnost. Učiti se imamo pa iz tega primerljeja vsi dovelj, volilci iu poslanci, vodeni iu voditelji. Naj bi nas tudi zmodrilo! Vera iu poštenost vendar-le najdalje velja!
Domače novice.
(Preč. g. dr. Franc Lampc), podvodja v semenišči, postal je vodja v „Marijanišči".
(Prva Ljubljanska podružnica) društva sv. Cirila in Metoda ima že šest pokroviteljev, ki so ji zapisali in odšteli po 100 gld. So to gg. : Luka Svetec, Ivan Murnik, Toma Zupan, Ivan Gogol a in dr. Lovro V i dr i č odvetnik v Zagrebu. Ker morda ta ali oni še ne vé, kak namen da imata društvo sv. Cirila in Metoda in njegova prva Ljubljanska podružnica, naj opomnimo, da ravno nasproten namen nemškemu „Schulvereinu" in njegovim „Ortsgruppam". Ta dva nam slovenske otroke predelujeta v janičarje, naše društvo si bo prizadevalo nedolžne žrtve puliti nemškemu društvu iz krempeljev in jih v slovenske šole voditi. Naše društvo hoče podpirati narodno šolstvo in ubožue učence, kteri bodo narodne šole obiskavali, toraj zasluži najtopleje vsestranske podpore. Kjer je le 20 omikancev, kterim je na tem ležeče, da se „Schulvereinu" tla spodkopljejo, osnujejo naj svojo podružnico v domačem kraji na podlagi pravil, ktere smo te dni objavili. Pravila društva sv. Cirila in Metoda objavljamo pa ravno sedaj.
(V pokoj gre) glavni davkar Novomeški g. Josip P o drek ar, ki jo bil prideljen tukajšni komisiji za uravnavanje davka.
(Imenovani so:) Vladni oficijal, gosp. Rihard P a skali, za adjunkta pri pomožnem uradu finančnega ravnateljstva z naslovom „ravnatelj"; okrajni tajnik, g. Josip P e trié, za vladnega oficijala; vladni kancelist, g. Adolf Rohrmann, za okrajnega tajnika, in davkarski oficijal v Mosiarji, gosp. Ljudevit Stergar, za vladnega kancelista.
(Plemenitaš) postal je stotnik v pokoji, g. Peter Petričic, brat tukajšnega podžupana gosp. Vaso Petričica.
(Dr. Gauster.) Včeraj so prinesli nekteri časniki imenovanje g. dr. Morica Gaustnerja, bivšega zdravnika v Kamniku za ravnatelja v dolenje-avstrijski blaznici, kjer je bil imenovani gospod več časa za primarja. Dolenjeavstrijsko e. kr. nainest-ništvo se pomišljuje, ali bi to imenovanje potrdilo ali ne, ker dr. Gauster nima diploma doktorja skupnega zdravilstva, ker je veudar želeti, da ima načelnik tolikošnega zavoda, kakor je blaznica, vse zmožnosti.
(Civilni geometer) g. I v a n Lapanja napravil je 15. septembra t. 1. predpisano službeno prisego in se je stalno naselil v Tolminu.
(t „Resni Glasovi") naznanjajo v uvodnem članku 1. oktobra, da se mislijo podati zopet v svoj poprejšni „nič", ker jih skrbi dolgočasni jesenski in zimski čas. R. I. P.!
(Denarna pisma), v kterih je več nego 300 goldinarjev gotovine v bankovcih, se lahko od sedaj na dalje nezpečateua, t. j., odprta za pošti oddajajo. Le mora plačati odpošiljatelj poštnino za polovico zvišano. Teže ne smejo veče imeti, kakor 250 gramov.
(Vstrclil se je) orožniški stražmešter Franc G er km a n v Senožečah v petek dopoludne na patroli v nekem gozdu. Povod temu samomoru je on sam označil v kratkih besedah pred svojo smrtjo. Rekel je, da ga je krivično postopanje predpostavljenega okrajnega stražmeštra, zarad kterega bi bil moral iti po nedolžnem v zapor, k temu obupuemu dejanju prisililo. Dvanajst let in pet dni, pravi, da je brez kazni služil in tudi sedaj mu njegova čast ne pripušča, da bi jo po krivem trpel. Vstrelil se je menda ob '/an" dopoludne. Ura je ležala poleg njega odprta. Od svoje žene se je pred svojim odhodom še jako milo poslovil, rekoč, da ga ne bo nič več videla. Res, zatiranje podložnih še ni uikdar dobrega sadu obrodilo. Ali se pa sme v tem slučaji o zatiranju govoriti, tega neverno; nasproti pa vemo, da
je le domišljija o neki časti, ki človeka v samomor tira, krščaustvo ga strogo prepoveduje.
(Strela je ubila) na Primskovem pri Kranji 451etnega bajtarja Lovrenca Hudobivnika in njegova dva otroka, ko so se vračali iz gozda domu, gobe nabirajoč. Prehitela jih je nevihta.
(Pet čevljev merim, palcev pet!) Mnogo vriskanja in veselega petja, če tudi je tii pa tam bolj krokanju podobno, slišati je sinoči in danes po mestu. Fantje dohajajo k vojakom. Po štirje in več stopajo pogumnega srca po mestnih ulicah; vsak ima zelen vršič za klobukom „za njim pa listek bel; ta listek tako pravi, da cesar ga je vzel!" Marsktero skrbno oko materno solzilo se je pri slovesu. Ne boji se dobra mati za sina, da bi ga več ne videla; ne, saj časniki pišejo, da ne bo vojske, pač pa ji je za dobrega njenega fanta, da ne bi zašel v malopridno druščino sedaj, ko ga bo morala spustiti izpred oči. In kako mnogo se jih spridi, da se povrnejo brez vere in brez čednosti! Res, materam slovenskim ni zameriti, če se jim zarad takih bridkih skrbi oko solzi. Naj bi le tudi slovenski sinovi solza skrbnih mater nikoli ne pozabili, ter se vračali čez tri leta vrli in krepki na duši in telesu!
(,.Slovensko bralno in podporno društvo v Gorici") priredi veliko slovesnost v nedeljo, 4. oktobra t. 1. v Ren č ah v slavljenje najvišega imendana Njegovega Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. — V nedeljo, 4. oktobra ob 1. uri popoludne zbero se gg. Goriški društveniki v društvenih prostorih ter se odpeljejo v najetih vozovih v Renče. V Volčji Dragi pridružijo se jim ob 2. uri društveniki in slavitelji navišjega imendana iz sosednjih krajev, da bodo nadaljevali skupno pot proti Renčam. Na to bo okoli 7* 3. ure v domači župnijski cerkvi v Renčah popoludanska služba božja z blagoslovom in zahvalno pesnijo. Po blagoslovu bo za pevce kratka poskušnja. Slavnostna beseda se bode vršila po tem-le sporedu: 1. „Naprej", godba. — 2. Pozdrav. — 3. „Kantata" Hribarjeva, poje zbor. — 4. „Flora-Mazurka", godba. — 5. „Jadransko morje", godba. — 6. „Nemških src", valček, godba. — 7. „Jaz sem Slovan", poje zbor. — 8. „Jadransko morje", godba. — 9. „Domovina mili kraj", poje zbor. — 10. „Ideale", kvadrila, godba. — 11. „U boj", poje zbor. — 12. „Brzo-polka", godba. — Pri veselici bode svirala veteranska godba. Pri petji bodo sodelovali razni pevski zbori. — Goriški gg. drušveniki, ki se žele vdele-žiti te slovesnosti, naj naznanijo to svojemu poverjeniku ali pa društvenemu čuvaju. Vsak deležnik plača za vožnjo tje in nazaj 60 kr. Gospodje društveniki naj blagovole priti v društvene prostore o pravem času. — Slovesnost bode pri vsakem vremenu. — Vstopnina v vrt ali dvorano 10 kr.
Odbor.
(„Ljudske knjižnice") izšel je 18. snopič s sledečo vsebino: „Roglova Franca". Podomačil H. Majar. — „Blagor milosrčnim". Prosto predelal Janko Leban. — „Kratkočasne in podučne povesti". Poslovenil Vekoslav Benkovič. Posamičen snopič veljii le 6 krajcarjev. Jako lepo se bere: „Blagor milosrčnim!"
Družba sv. Cirila in Metoda in njene poddružnice.
(Dalje.)
Izstop iz družbe.
§ 6. Vsak sme iz družbe izstopiti, kedar hoče, samo da to prvomestniku svoje poddružnice naznani; vendar more letnino za isto leto še plačati. Take, ki družbenemu namenu nasproti delajo, sme družbeno vodstvo izključiti. Proti taki izključbi se je moči v 4 tednih pri družbenem razsodništvu pritožiti.
Opraviteljstvo.
§ 7. Družbene reči opravljajo:
a)	poddružnice in njih načelništva;
b)	velika skupščina;
c)	družbeno vodstvo;
d)	družbeno nadzorništvo in
e)	družbeno razsodništvo.
Poddružnice.
§ 8. Poddružnice se lahko napravijo v vsakem kraji, kjer je najmanj 20 družbenikov. Vsak družbenik mora pristopiti k eni poddružnici, ktero si
sam izvoli. Večja mesta se lahko razdele na več poddružnic.
Poddružnice načelništvo.
§ 9. Vsaka poddružnica si izvoli izmed svojih družbenikov prvomestnika, zapisnikarja in blagajnika. Ti trije so poddružnično načelništvo. Ako je treba, izbere se tudi vsakemu po eden ali več namestnikov. Oe uteri njih odstopi, sme si načelništvo za čas do prvega letnega zbora namestnika izmed družbenikov izbrati.
Poddružničnega načelništva pravice in dolžnosti.
§ 10. Poddružnično načelništvo sprejemlje družbenike, pobira njih doneske in posreduje med družbeniki iu družbenim vodstvom. Ono pošilja vsacega pol leta zapis pristopivših in odstopivših družbenikov in pobrane doneske družbenemu vodstvu. Temu naznanja tudi poddružnično sklepe iu želje in mu podaje, ako zahteva, poročila in svoje mnenje.
Poddružnični zbori.
§ 11. Na vstanovni poddružnični zbor skliče družbenike družbeno vodstvo ali njegov pooblaščenec. Vsaka poddružnica ima vsako leto svoj redni letni zbor, kterega skliče nje prvomestnik. Preko-redni zbor pa je sklicati vselej, če ga zahteva petina vseh poddružničnih udov ali če ga ukaže družbeno vodstvo.
Poddružnični letni zbor.
§ 12. Poddružnični letni zbor naj se snide v prvih treh mesecih vsacega leta in je sklepčen, ako je bil vsaj osem dni pred pravilno (§ 11) sklican in kakor je krajna navada, naznanjen. Predseduje mu prvomestnik ali njegov namestnik. V njem se pre-bero načelništva letno poročilo in naznanila družbenega vodstva.
Vsak družbenik, ki ima glasovalno pravico (§ 5), sme želje izreči in nasvete staviti. Ako tem večina pritrdi, predložiti jih je veliki skupščini ali družbenemu vodstvu v posvetovanje, a to vsaj do 1. maja vsacega leta, ako se hoče, da pridejo potem pri prvi veliki skupščini tistega leta na vrsto. Na dalje voli zbor vsako leto z novic načelništvo in poddružnične zastopnike za veliko skupščino (§ 14). Glasuje se z nadpolovično večino pričujočih; voli pa z listki. Ako je prva volitev brez vspeha, naredi se ožja volitev. Pri jednakem številu glasov odločuje pri glasovanji prvomestnikov glas, pri volitvi pa žreb.
(Dalje prih.)
1*1 "obilja.
V	nedeljo in ponedeljek smo imeli pri nas tako povodenj, kakoršnjo še stari ljudje ne pomnijo. Na-tančneji popis, kako je povodenj pri nas, v Ratečah in Podkorenom divjala dobite jutri. Danes hočem poročati le prav ob kratkem. Ob vodi bivajoči ljudje si dve noči zaporedoma niso upali spat iti. Več hiš je bilo v nevarnosti, da jih voda ne vzame; ljudje so se iz njih v največjem deževji izseljevali. Pri enem poslopji še danes jezč, ker se boje, da bi ga voda ne spodkopala. Zelo sta poškodovana dva mlina in dve žagi. Eno bajto je voda odnesla tako popolnoma, da se zdaj niti ne pozm't, kje je stala. Več njiv in travnikov je zginilo: pri nekterih se je poplavila vsa prst, nektere so pa s šotrom pokrite. Od osmih mostov sta ostala le dva. Cesta je pod Klanjcem in na koroški strani tako razkopana, da se več tednov ne bo moglo nikamor peljati. Skoda se ceni na 30—40 tisoč.
Prepričan sem, da se bo po celi deželi pobiralo za ponesrečence v Korenski dolini ali v imenu treh ali štirih revežev, ki so vsled povodnji prišli v veliko zadrego, prosim, da bi ktera usmiljena roka meni, kar je najprej mogoče, kaj poslala.
V	Fužinah (Weissenfels), 30. sept. 1885.
Ivan Belec, župnik.
Telegrami.
Dunaj, 1. oktobra. Atlresni odbor v gosposki zbornici izvolil si je kardinala Orange 1 b a u r j a za načelnika, C s a r t o r y s k e g a za namestnika, Hiibnerja za poročevalca. Uradni list razglaša ministersko določbo, s ktero so dovoljuje izjemoma nedeljsko delo pri nekterih obrtih.
Moskva, 1. oktobra. „Mosk. Ztg." pravi, da bi status quo ante na Balkanskem polu-
otoku ne smel obstati v vničevanji dogna-noga združenja Bolgarov, temveč v preosnovi notranjih in zunanjih razmer. In to vse bi se moglo zgoditi brez orožja, če bi se na čelo združeni Bolgariji postavil značajen in odločen moz, ne pa kak pustolovec. Teško bi bilo berolinske pogodbe držati se, da bi se ob enem ne popravilo njene vidno napake, in je kaj lahko mogoče, da bi imelo to svoje osodepolne posledice v Evropi.
Kotar, 30. sept. Miriditje v Albaniji so se dvignili in so 200 konj, mnogo živeža in streliva naplenili, ki je bil namenjen Turkom.
Carigrad, 1. oktobra. Visoka porta proglasila je železnici H a i d a r -1 s m i d t in Oa-rigrad-Adrijanopelj v prvi vrsti za prevaže-vanje vojakov namenjeni.
Umrli so:
28. sept. Marija Ravnotnik, delavčeva hči, 13 uies., Tesarske ulice št. 3, davica. — Katarina Dolenc, hišna posestnica, 77 let, Cerkveno ulico št. 7, pljučnica
T u j e i.
29. septembra.
Pri Maliču: Stollreither, zasebnik, iz Baden-Badena. — G. Müller, zasebnik, iz Augsburga. — Dr. V. Lipp, gimnaz. ravnatelj, iz Rehthala. — Schulte, tovarn, ravnatelj, z Dunaja. — Eder, Krcschmann, Kolinsky, in Pcker, trgovci, z Dunaja. — Hiibner, praktikant, iz Aide. — V. Schwabe, tovarn, ravnatelj, iz Leobersdorfa. — V. Gorver, trgovec, iz Trsta. — Karl Zier, trgovec, iz Celovca. — Marija pl. Gasteiger, stotnikova soproga, z družino, iz Celovca.
Pri Blouu: Krnil Wolf, trgovec, s soprogo, iz Niirn-berga. — Dr. Tschögl, odvetnik, z Dunaja. — Avgust Roma, zasebnik, iz Inomosta. — Moglieri in Zuppardi, zasebniei, iz Trsta. — S. O/.bolt, trgovec, iz Trsta. — Karl Schneider, s sinom, iz Trsta. — Vilibald Venedig, duhovnik, iz Ormoža.
Pri Bavarskem dvoru: Nussio in Albertos, lesna trg. iz Bassane. — M. Hurich, topn. podčastnik, s soprogo, iz Celovca.
Pri Virantu: Guido Kalinger, učitelj, s soprogo, iz Toplic. — Jeršan, posestnik, iz Unca. — Jurij Fajfar, jurist, z Dunaja. — Pele, posestnik, iz Ribnice.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 1. oktobra
Papirna renta 5% po 100 gl.	(s 16% davka)	81 g!.	85 kr.
Sreberna „ 5% ., 100 avsrr. zlata renta, davka	(s 16% davka)	S2 „	
	prosta	109 ..	—
Papirna renta, davka prosta		99 „	20 "
Akcije avstr.-ogerske banke		i00 .	— „
Kreditne akcije		281 ,.	75 „
London .		125 „	85 „
Srebro .		—	—
Francoski napoleond. .		C)	99 "
Ces. cekini . . . .		i» ,,	97 „
Nemške marke		61 „	95 „
Tržaško tržno poročilo.
Kava: Santos po 45 gl., Rio 43, St. Domingo 53, Portorico, 75 Cejlon 68—125, biserna 90, Java 55, Mokka 90—103.
Sladkor po 24.50—29 gld.
Dišavo: poper 91.50 gl., žbice 66.
Južno sadje: dateljni 23, fige iz Kalamate 13.50, iz Smirne 11, rozine 20, pomoranče 3, limone 4 za vsak zaboj, rožiči 6.50 mandeljni 88.
Olje: laško43—90gl., albansko 42—48, dalmatinsko 43, angleško 30.50 petrolej 9.75.
Kože: juhtovina 260, podplatje 140—165, te-letnina 357—616, jagnječi kožuhi sto komadov 70, zajčje sto komadov 16 gl.
Volna: bosanska 105 gl., albanska 112, ister-ska 110.
Bombaž: amerikanski 75, indiški 47.
Ježice po 22—27 gl.
Žito: pšenica ruska 8.80—9.25 laška 9.25, koruza 6.25, rž 7.25, oves 8, fižol 10, grah 11—15, riž laški 14—21, indiški 12 goldinarjev za vsakih 100 kilogramov.
Mast: maslo 95—100, angleška 50, ogerska 55, špeh 51.50.
Javna zalivala.
Podpisanemu jo pokončal požar dne 23. aprila t. 1. vsa poslopja, a ker ni imel plačane zavarovalnine, tudi ni imel pravico zahtevati kako odškodnino; toda banka „Slavija" izplačala mu je danes velikodušno vso cenjeno škodo v znesku 200 gl. — Dolžnost mi je zahvaliti so tem potom slavnemu vodstvu banko „Slavije", ter p. n. občinstvu ta slovanski zavod najtoplejc priporočati.
V	Podpoči dne 31. avgusta 188b.
-f- Franc Suhadolnik,
(1)	po meni: Jože Tclban, župan.
Vsim prijateljem, zlasti vsim gg. duhovnim sobratom, kteri so imeli z menoj v neljubi pravdi sočutje, naznanjam, da me je vsled pritožbe g. nasprotnika tudi slavna naddeželna sodnija v Gradcu popolnoma nekrivega spoznala.
V	Ledinah, 28. septembra 1885.
(2)	.Janez Demšar,