176
Obrtnija.
Za našo obrtnost.
(Obrtnopolitična premišljevanja.)
V.
Že 1. 1846. je slavni zgodovinar Macaulay v angleškem parlamentu ponosne svoje rojake opominjal, naj nikdar ne pozabijo, da bi mogla prvenstvu in nadvladi Angleške v svetovnem gospodarstvu nastati nevarnost samo od narodov, kateri bi bili duševno močnejši in naprednejši od Angležev. Veliki Monge pa je učil, da se zamore država rešiti iz objetja tuje obrtnosti samo s te meljito strokovno izobrazb} svojega prebivalstva.
V naši dobi se že splošno priznava, da tadi v moderno urejenem gospodarstvu naposled zmagajo najomi-kanejši in najizvežbanejši elementi, in da je poglavitno jamstvo trajnega razvoja obrtnosti, posebno pa rokodelstvo, do vrhunca razvita strokovna in primerna splošna izomika.
Solidno rokodelstvo je v dobi neomejene obrtne prostosti trpelo in pojemalo poglavitno zategadelj, ker se je zapiralo tej resnici.
Splošno se dandanes uvideva, da je rokodelstvo po izdaji obrtnega reda iz 1. 1859. jelo propadati v prvi vrsti vsled tega, ker je ta obrtni red napravil konec prejšnjim razmeram vajencev, torej strokovne izobrazbe bodočih samostojnih obrtnikov. V tem času popolne obrtne prostosti je bilo res nemogoče se kakega rokodelstva do dobra izučiti. Izučenje obrtnega zlasti rokodelskega naraščaja je bilo tedaj popolnoma zanemarjeno. Pogodbe glede vajencev in njih izučenja se navadno sploh niso sklepale, a če so se že sklenile, se ni nihče zanje menil in se jih ni nihče držal. Brezvestni mojstri so vajence smatrali   kot njim na milost in nemilost  izročene najce-
nejše   delavske   moči,   in so  jih časih   uprav grozno iz-korišali.
Kdor se rokodelstva ni zamogel popolnoma izučiti, tudi ni znal napraviti dobrega in solidnega izdelka in je moral svoje izdelke — če jih je sploh hotel v denar spraviti — prodajati po najnižji ceni in največkrat še na upanje, včasih celo z izgubo. Tako je samega sebe ukradel in povrh še z nesolidno konkurenco druge solidne rokodelce oškodoval, ali jih celo spravil na kant.
Taki in jednaki „rokodelci" so zanesli konkurenčni boj tudi mej rokodelstvo in zmagovali so proti solidnim obrtnikom, ker so si zapisali na svojo zastavo geslo „po ceni, a slabo". Producirali še čedalje cenejše in slabejše, in s tem podkopavali temelje poštenega rokodelstva.
In občinstvo je še podpiralo razvoj te nesolidne in nepoštene konkurence, ker je vedno gledalo isto povsod in vselej — največ le na ceno, in ker ni poznalo kakor še dandanes ne pozna do dobra kvalitete ponujanih izdelkov.
Kdor se sam ni nič prida naučil v svojem rokodelstvu, in je največ le šušmaril, ta seveda tudi druzih ni mogel popolnoma izučiti. Tako so ti malovredni mojstri sami največ storili, da se obrtni naraščaj ni ničesar poštenega naučil, in prav s tem so zadali različnim rokodelskim strokam smrtni udarec. Te razmere so prou-zročile v prvi vrsti, da je rokodelstvo izgubilo zlata tla, katera je imelo toliko časa, in da mu je zrasla čez glavo konkurenca veleindustrije.
Veleprodukcija je pri takih razmerah napram rokodelstvu v premnogih ozirih znatno na boljem, ne samo vsled izborne kreditne in trgovinske organizacije nego zlasti produkcijske organizacije. Kapital dobi po ceni, razdeli ga na delnice, in to olajša v jednem oziru dovršenost v proizvodih in razširjenje izdelkov. Najhujše pa so zadele rokodelstvo velike, uprav revolu-cijske spremembe v vsi produkciji in v vsem svetovnem gospodarstvu izumitve nove dobe, par in elektrika. Vsled teh izumov, z razvojem strojaj kemije, elektrotehnike itd. so nastale razmere, katere so ubile poprejšnji red in katere so popolnoma predrugačile vse gospodarstvo, in torej tudi vse, kar je bilo poprej podlaga rokodelstvu, toda vzlic temu je trditev črnoglednih prorokov, da mora v tem velikanskem napredku produkcije rokodelstvo brezpogojno utoniti, neutemeljena.
To dokažemo v prihodnjih člankih.