210
Paša živine in naši srenjski pašniki v
ravninah.
(S pusebuim oziroin na Dolenjsko.)
Spisal V. Rohnnan.
II.
Naši srenjski pašniki ali gmajne, kakor jih ljudstvo imenuje, nam ne dado povoljnih dohodkov in ta-cega užitka, kakoršnega sem zadnjič podrobneje navajal. Korist, katero vživamo dandanes h naših srenj-skih pašnikov, je povsem nezadostna; njih vrednost je toraj le mala in nerazmerno manjša, kakor vseh ostalih kultur.
Vsaj se pa res živina po naših gmajnah le revno pase in redi. Da! V večini naših razmer lahko rečemo, da je ravno toliko vstreženo živini, če jo gonimo po končani zimski hlevski reji na pašo, kakor da bi se šlo „iz dežja pod kap". Navadno imamo radi naše nebrižnosti in malomarnosti gmajne, ki so le pičlo obraščene s pritlično travo tako, da žival komaj muli. In še ta trava nima nobene spodraščljivosti, sosebno če je leto suho. Šopiri se in gospodari po teh gmajnah pa vsakovrstno pritlično grmičje, kakor brinj, črni trn itd., potem sitna in škodljiva plevelna zelišča, kakor gladež, osat, podlesek itd. Kjer je pa lega pašnika močvirna, rode se zopet na škodo le kisle trave, kakor ločnice, biči in razne druge Ojstrice. Ruša je toraj jako revna in postaja leto za letom slabša. Ni se nam tegadel čuditi da se živina po takih praznih gmajnah le revno preživi, vsaj so iste v pravem pomenu besede le gole ,,pušče" — zemljišča, za kojili obdelovanje in oskrbovanje se živ človek ne briga. Na takih pašnikih se živina le v prvem času paše malo boljše počuti, ko pride namreč iz zaduhlega hleva in pičle zimske reje na prosto, na sveži zrak in do frišne trave. Prvi čas se še tudi parkrat naje, pozneje pa navadno le lačna sem ter tje tava in hodi lačna domu; to še posebno, če je poletje suho. S takim tavanjem pa zgubi živina res na mlečnosti in shodi le rušo, da je še manj spodraščljiva.
Te gmajne pa niso le na sebi — to je, v dajanji užitka — toli revne in slabe za pašo živine; marveč se tej nepovoljnosti pridruži še nespameten način njih porabe za pašo. Tu se nažene vsa možna domača živina na kup: goveda, konji, prešiči, ovce, gosi itd. in prepušča vse nedoraslim otrokom v varstvo in nadzorovanje !
Kaj so temu posledice? Nerazumni otroci kot pastirji se po gmajnah le zbirajo sebi v zabavo, mesto da bi varovali živino. Vsako drugo početje jim je mar, le živina ne! Tu se igrajo, razgrajajo, se pohujšujejo, preklinjajo in navadijo vseh slabih nrav in napak, ki rade ob vise in kvarijo pozneje doraslega človeka; tu kurij) in se vadijo krasti, kar jim je pri roki, kakor koruzo, krompir, sadje itd. — s kratka, naše gmajne so prava zavetišča za pohujšanje otrok.
Živina pa sama sebi prepuščena sili in vhaja rada po naravnem nagonu na bližnje senožeti ali njive v škodo, ker jih popase. In naj jo ugleda pastirček! To ti vpije, preklinja in neusmiljeno pretepa ubogo in ne-
dolžno žival! kar bi sam zaslužil, prenašati mora žival. Na ta način se stvari le škoduje! Kolikokrat ne izvirajo tudi sovraštva med sosedi in pravde radi tega? Taka paša ne prinaša primernega dobička! Količkaj skrben kmetovalec se pa tudi ne more in ne sme z užitkom iz današnjih gmajn zadovoljiti! Osobito način porabe naših gmajn nas kaže pred svetom še jako zaostale v splošnem napredku. Kako pa zares te prazne in v nekaterih krajih toli obsežne gmajne žalijo srce zavednega človeka, sosebno tujca, ko pride v naše kraje. Čudeč vpraša se vsak, je li to mogoče, da se še dandanes toliko slabo obdelanega in slabo vporabljenega sveta v nas nahaja, ki bi lahko dajal, če bi se umno obdeloval, prave in lepe dohodke? In pritrditi mu moramo!
Če so nam naši predniki take pašnike zapustili, je gotovo škoda in nezmisel, da jih tudi mi nadalje obdržimo, če sprevidimo, da si iste lahko boljše izkoristimo. Vsaj lahko svojevoljno ravnamo in delamo, kar spoznamo za pravo, dobro in koristno! Trdovratno držati se starih navad, postaja sedaj, ko vse napreduje, čedalje bolj škodljivo! Kar sami ne vemo in ne znamo, ker nismo še skušali ali za skušeno po-dedvali, lahko poslušamo in se učimo od istih, ki dovršene izkušnje v enakih razmerah, kakoršne so v naših pokrajinah, v naukih podajajo in splošno rab-Ijiva vodila umnega gospodarjenja nasvetujejo.
Posebno Dolenjci zaostajamo; deloma smo temu sami krivi, deloma pa razmere, v kojih živimo. Potrebe za vsakdanje življenje nam naraščajo od dneva do dneva, Tarnati in jadikovati umemo dobro, ko nas težijo vsakovrstna bremena; toda mi se istih povsem ne zavedamo, vsaj smo še vedno lahkoživni in se ne poprimemo z vso resnobo in skrbnostjo niti tega, kar zahteva splošni napredek! In za koliko bi se lahko okoristili s tem, da bi začeli vestno in skrbno gospodariti in skušati povsod in iz vseh zemljišč po-vekšati letne dohodke, kar bi se včasih doseglo lahko z neznatnim trudom, z neznatnimi stroški. Držimo se resničnega izreka, ki slove: „Srečno je vendar, če tam, kjer je rastla ena bilka, sedaj dve rastete".
In zares nam mora biti v prvi vrsti ležeče na tem, da si umno izkoristimo zemljo in prizadevamo toraj dohodke iz nje povekšati.
Kakopa naj iz današnjih srenjskih pašnikov povekšamo dohodke?
Dvojna je pot, ki nas dovede do boljših užitkov iz sedanjih gmajn in sicer, da jih ali razdelimo med posestnike „srenjčane," ali pa da iste v primerni meri obdržimo, in z umnim obdelovanjem in oskrbovanjem naredimo bolj dobičkonosne, kakor so sedaj.
Kakor znano, začeli so se dandanes pri nas pašniki deliti med srenjčane, kateri poljubno gospodarijo z odmerjenimi deli. Ne oziraje se na obstoječe razmere naših okrajev, v katerih so bile povod uže izvršenim razdelitvam pašnikov, prašati se hočemo tu: jAi za nas gospodarski položaj ummjše in boljše, da raz* Mimo pašnike in spremenimo v drage kulture, cli pa, da jih obdržimo Še na dalje v primerni meri ali obsežnosti za pašo   naše živine?
Naše pašnike — oziram se posebno na Dolenjsko — po katerih se dandanes še čez celo poletje, to je, kakor hitro sneg skopni in noter do pozne jeseni, do novega snega živi, ne moremo meni nič tebi nič opustiti in jih premenitf v druge kulture, kakor se za to oblastva in nekateri živo pogajajo. Taki prevrat v dosedanjem gospodarjenji bi slabo ustregel našemu kmetovalcu in bi bil v zleh nasledkih preobčutljiv za naš gospodarski položaj.
Iz stališča narodnega gospodarstva nahajamo v nas še razmere, ki opravičujejo pašnike — ne menim pušče — in jih bodo opravičevale še nekaj časa. Naše krajevne, kakor posebno gospodarske razmere se morajo toraj prej še v marsikaterem oziru premeniti, to je, zboljšati, predno bi bilo umeščeno, sedanje pašnike popolnem opustiti.
Dokler bodemo Dolenjci še tako slabo situirani glede občil, to je, dokler smo brez železnice in dobrih cest; dokler ne postane naša pokrajina bolj obrtna; dokler se promet ne oživi in nam ne odkrije novih virov za dohodke; dokler nam tuji kraji uničujejo domačo kupčijo z našimi pridelki in se ti le slabo zvedejo in spečajo ali jih pa niti v denar spraviti ne moremo; dokler bode zemlja vsled naštetega toliko vredna, kakor jo dandanes cenimo; dokler bodemo prirodnine nerazmerno drago pridelovali, to je, dokler nam hočejo stroški za posle in delalce vsakoletne dohodke blizo požreti; dokler bodemo imeli toliko delcdnih moči na ponudbo in tako površne in slabe, kakor dandanes, tako dolgo smatram, da se pašniki v primerni obsežnosti opravičeno obdrže, osobito ko vidimo, da je glavna ;,beratija" na naših somenjih ista se živino in da je naša pokrajina travorodna. V takem gospodarskem položaju moramo biti še varčni z delom in kapitalom in imeti tegadel tudi kulture, kojih obdelovanje kolikormožno malo stane in katere nam dajejo dobre in sigurne, to je, od vremenskih uim in nezgod, kakor tudi druzih škodljivih vplivov, ki so nas začeli v zadnjem času dobro, ker neusmiljeno pretepati in nam nadalje pretijo, nezavisne dohodke.
Da so pašniki iste kulture, ki zahtevajo sploh najmanjše stroške za obdelovanje in dajejo pri tem najsigurnejše dohodke in kateri so tem priporočljivejši in važnejši za nas, čem vspešneja naj bi bila naša živinoreja v sedanjih časih, ko naj je ista glavnj vir naših dohodkov iz gospodarstva — je istina!
V današnjih okolnostih je dosledno prav, da si toraj še in v primerni meri pašnike obdržimo. S tem pa stopi na nas kmetovalce važna naloga, da začnemo pašnike rastočim našim bremenom in težnjam, kakor tudi namenu samemu primerno zboliševati, to je po-vekšati užitek iz njih s pomočjo umnega obdelovanja in oskrbovanja, kar razpravljati mi ostane naloga za prihodnjič.
Pride pa uže še čas, ko se bodejo sedanje žalostne razmere obrnile na boljše, ko bode tudi za nas na mestu in boljše, pašnike na splošno v ravninah odpraviti in predelati v kulture, ki se bodo še bolj splačale, ko bodemo prisiljeni se zemljo še bolj varčni biti in si vsak košček zemlje v največjo prid obračati. Zato bode treba opreznega in doslednega dela, krepke volje, kakor tudi več prometnega kapitala, kakor ga imamo dandanes v svrho gospodarjenja. *)
Ce postanemo Dolenjci še varčni, vestni in pridni v delu, zmerni v življenji, kakoršne lastnosti odlikujejo Vipavca, tem lažje in vspešneje se bodemo borili in prenašali današnja bremena.
*) Temu bodo znatno pripomogle o svojem času tudi ^posojilnice", ako se po pričetem vzgledu pomnože in zacnd blagonosno svoje delovanje, ki bodo gotovo v prid splošni blaginji, kakor osobito v prospeh kmetijstva; vsaj nam enaki zarodi druzih dežel prepričevalno kažejo, da so oni kaj važna sredstva za vspešno povzdigo kmetijstva, ker si kmetovalci lahko v stiski z odrajtavanjem zmernih obresti izposodijo potrebni denar za gospodarjenje, za poplačanje davkov itdt
211