Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto K 4.— za pol leta „ 2.— za četrt leta „ I,—
Naročnina se pošilja npravništvu v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice hštv. 5. List se pošilja do odpovedi.
Deležniki katol. tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
SLOVENSKI
List ljudstvu v pouk in zabavo.
Posamezni listi dobž se v tiskarni in pri gospodu Novak-u na velikem trgu po 10 h.
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo.
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, po 15 b, dvakrat 25 b, trikrat 35 h.
Inserati se sprejemajo do srede opoludne.
Stev. 34.
V Mariboru, dne 23. avgusta 1900.
Tečaj XXXIV.
Narodna neodločnost.
Zgodovina večstoletnega priklanjanja pred tujimi grajščaki še nam Slovencem vedno tiči v kosteh. Naše hrbtišče še ni vzravnano. In vendar je zadnji čas, da se otresemo ostankov žalostnih preteklih časov. Sicer bo ponem-čevanje med nami vedno bolj napredovalo, in nekega dne bodo valovi tujega morja pokrili naše slovenske kraje.
Le vzemimo nekaj vzgledov, kako se pri nas dela! Če se kak gostilničar tako daleč zave svoje narodnosti, da je samonemški napis na njegovi gostilni vendar le znak zastarelega mišljenja, tedaj si omisli slovenski napis; toda Bog obvari, samega si ne upa pustiti, ampak za variha mu postavi napis v nemškem jeziku. In najdejo se ljudje, ki se veselijo take dvojezične narodne zavednosti in jo hvalijo ter slavijo tudi v javnosti. Če bi se kaj takega dogajalo v resnično dvojezičnih krajih, kakor so n. pr. Celje, Ptuj, Maribor, človek bi uvidel vzroke ter molčal. Toda, da se kaj takega dogaja v strogo slovenskih krajih, to je narodni škandal. Koliko občinskih pečatov je, ki še vedno zraven slovenščine tudi nemščino pribijajo na papir. In občinske deskice, kažipoti, ti vsi morajo imeti tudi nemščino na sebi. Kaj pa je tega treba ? S takim ravnanjem se v našem ljudstvu zabranjuje vsak napredek v narodni samozavesti. Ker pri vsakem koraku vidi poleg slovenščine tudi nemščino, misli, da slovenščina brez nemščine ne more živeti, in odtod izvira med nami še vedno isti sveti strah pred vsem, kar je nemško, kar je sploh
tuje. Poboljšajmo se vendar enkrat in vrzimo stara kopita od sebe.
Tudi pred tujci se moramo sramovati takih znamenj narodne neodločnosti. Kaj bi mi rekli, ako bi na Gornjem Štajarskem našli dvojezične nemško-slovenske napise? Smejali bi se duhovitosti Gornjih Štajarcev, ki si delajo napise, katerih nihče ne razume. Kadar pa na Slovenskem postavimo zraven slovenščine še tudi nemškega policaja, mislimo, da smo storili nekaj, kar nam more biti le v čast. Kako otročji, kako kratkovidni še smo!
Še večja narodna n odločnost ali pravzaprav zaspanost pa se kaže v tem, da še vedno slovenščini nismo -priborili pravice pri naših uradih, začenši od zasebnih do državnih. Postaje po naših železnicah nimajo slovenskih napisov, v vagt-nih ni slovenskih naznanil, po uradih sedij > ljudje, ki ne znajo slovenski. Zakaj vse to? Seveda bi morali imeti to vse brez zahtevanj? : saj vemo. kakor je. Za vsako pikico moramo zahtevati. Toda premlačni smo, in tako ostane vse pri starem. Neuki ljudje pa mislijo, da je tujščina povsod potrebna in naša narodna zavest se ne pomakne naprej. Politična društva in občine bi morale delati polletje za polletjem uloge, imenovati postaje, navajati slovenščine nezmožne uradnike, in šlo bi naprej. Kar se tiče uradnikov po naših železnicah, imeli bi za naše kraje Slovencev dovolj. Toda, ker mi ničesar ne rečemo, pošiljajo nam nemške nacionalce, slovenski uradniki pa morajo po tirolskih, koroških, nemškoštajarskih in nižje-avstrijskih postajah premišljevati, koliko jim
i hasni znanje slovenskega jezika. Jedno zlo rodi drugo zlo!
Naše sodnije, naše davkarije in politične oblasti bodo tako dolgo polne'nemščine in nemških uradnikov, dokler mi Slovenci ne pokažemo svoje odločnosti. A vsak dopis in vsako naznanilo teh uradov, četudi nam je popolnoma nerazumno zaradi tujega jezika, sprejmemo kar z najboljšo voljo, ter rajši gremo h kakemu zakotnemu vaškemu advokatu, nego da bi dopis vrnili. Naše občine še se vedno kosajo med seboj, katera bo na leto več nemških uradnih listin izdala. Ako smo poklicani v kak urad, če le znamo par nemških besed, gotovo jih pretolčemo tamkaj, namesto da bi jasno in čisto govorili tamkaj v svoji materinščini. A tudi jezikovno nezmožne uradnike puščamo pri miru, da se mučijo v naših krajih s slovenščino, namesto da bi se pritožili pri svojih poslancih ter jim rekli: tega ne razumemo, izposlujte nam drugega.
Kar smo rekli, ni nič novega, ker je ta neodločnost naš star greh, katerega so vedno grajali naši zavedni rodoljubi. Novo bi bilo le, da bi se naši rojaki kmalu poboljšali ter postali odločni, neomahljivi Slovenci.
In zadnji čas je, da storimo korak pokore. Ali naj vedno samo tožujemo? Ali naj za vedno ostanemo v jezikovnem oziru pri prvih začetkih. Mi potrebujemo svoje moči tudi za druga dela, zato pa je treba, da z odločnostjo rešimo kmalu naše jezikovne neugodnosti.
Listek.
Dominik Colnik,
rodoljub in veleposestnik v Slov. goricah.
II.
Soseska »Drvanja«, bivališče Čolnikovo, je dolina proti severu-vzhodu, tri kilometre od župne cerkve sv. Benedikta. Ime ima po potoku »Drvanja«, kateri izvira pri kmetu »Drvanjšaku-Jagriču«, se vije po rodovitni dolinici ter prereže župnijo od severa do juga. Izliva se pod Sv. Andražem v Pesnico.
Blizo izvirka je na desni strani stal mal gradič »Gut Triebein« Drvanjski grad. Imel je različne gospodarje. Slednji mu je umrl 14. septembra 1829. leta: Johann Rau-chenbichler von Rauchenbuchl. Posestvo je po njegovi smrti bilo razkosano, večidel gratlti podrt, gradivo razpadeno. V tem gradiču je umrl 25. maja 1804.1. Sr. Hochwiirden H. H. Christol Edler von Greiner, Domkapitular etc. etc. bivši mestni župnik pri »sv. krvi« v Gradcu. Tega gospoda štejejo framasoni k »svojim«, ter ga imajo v svojem zapisniku.
Ljudstvo pripoveduje, da je njegovo »ogromno« premoženje zakopala njegova po-strežnica pri neki »bukvi« v lesu nad gradom.
Na levi strani »Drvanje«, nasproti temu gradiču, je pozidal naš Dominik svoje stanovanje, v sredini posestva svojega, na najlepšem prostoru doline. Kot izurjen gospodar je svoje imetje izgledno uravnal; okusni drevoredi najizvrstnejšega sadnega drevja so krasili okolico. S tem je upljival blagonosno na okoličane; in ako naletimo baš v njegovi bližini pri posestnikih veliko sadonosnega drevja, je to Čolnikova zasluga. Žalibože, da je naslednik Dominikov večinoma ta drevesca dal posekati, kar je bojda Čolnika bolj bolelo, nego zguba posestva; pač jasen dokaz nesebičnosti njegove, da je gledal edino na blagostanje kmetovalcev.
Po splošni sodbi je bil Dominik blaga, tiha duša. Ni igral, nihče ga ni videl pijanega. Bil je čist in vnet narodnjak. V »Novice» je začel kmalu dopisovati, ko je gospodarstva prevzel, pod imenom »Jakopič«; bilo je to hišno ime na Drvanji. Na Čolnikov nasvet je dobil naš »Slov. Gospodar« ime. Kot zaveden Slovenec se ni mogel popolnoma politiki izogniti, akoravno se ni rad ž njo pečal. V »Novicah« 1860. 1. piše: »Pustim politiko drugim; raje govorimo kmetijstvu«. Večina njegovih dopisov v »Novicah« in pozneje v druge časnike razpravlja zadeve kmetijstva, živinoreje in vinogradstva.
Leta 1861. je bil Golnik od takratnega
»volilnega odbora« priporočan za poslanca v deželni zbor v Gradcu za kmečke občine v okraju Maribor, Slov. Bistrica in Sv. Lenart poleg dr. Valentina Postiča, odvetnika v Mariboru. Pa slovenski volilci, čeravno v večini, so bili tako zbegani in nepoučeni, da so volili gosp. pl. Feierer-ja, in mestjana mariborskega Matija Lešnika. »Novice« pikro opisujejo to volitev v letniku 1861. št. 105.
Na oklicu k tisočletnici sv. apostola Cirila in Metoda, izdanem v mariborski čitalnici dne 7. junija 1863 naletimo med izbornimi takratnimi narodnjaki tudi ime: »Čolnik na Drvanji«.
Leta 1863. 6. septembra se je obhajala tisočletnica prihoda sv. Cirila in Metoda med Slovence v Ljutomeru. Ogromna množica ljudstva se je zbrala k tej svečanosti, »dosti nad 4000 glav«, so poročale ,Novice' (1863. št. 306). Tukaj je veliko sodeloval Colnik ter med drugimi govorniki rekel: »Da ga veseli, da se med murskimi poljanci slovenski duh tako lepo in živo razvija«.
Dne 18. junija 1864. piše »Novicam«: »Ljubezen pravega domorodca je neugasljiva, njegova skrb in volja neomahljiva, naj živi v kakih koder okolnostih«. Napredek ljubljanske kmetijske in živinozdravniške šole ga je zelo veselil, piše namreč: »Kadorkoli o tej šoli kaj slišim ali čitam, vselej se je hvaležno
Naše sadjarstvo.	|
Letos je pri nas bilo jako mnogo črešenj. Mnogo se jih je prodalo po bližnjih trgih, a mnogo jih je ostalo na drevesih; po Slovenskih goricah si namreč v poznem juliju in še v avgustu lahko videl brezštevila dreves, obloženih s tem rudečim sadom, ki se je prepustil tičem v hrano. Po Savinjski dolini in po Kranjskem, kjer je vina in sadovca malo, se je vsaka črešnja, ki se ni pojedla ali prodala, pobrala in prekuhala v žganje. Vidi se, da se po Slov. goricah črešnje cenijo premalo. Božji dar se zametuje.
Žalostna resnica pa je tudi, da se po vsem Spod. Štajarju, izvzemši Slov. gorice, sadjarstvo zanemarja. Stopi na Ptujsko polje, hodi okoli Šmarja ali Kozjega, potuj po dolini Savinjski ali ob Bolski, povsod sadnega drevja le malo in še to zelo slabo gojeno. Sicer v Slov. goricah v splošnem tudi ni bogve kake racijonelnosti opaziti; lepi sadonosniki, ki jih je zadnjih 30 let nastalo prav znatno število, so večinoma last meščanov; zraven njih pa je še večje število »kmetskih« sadnih vrtov, ki se kot kmetski od prejšnjih žalibog premočno razlikujejo. Toda vendar moramo priznati, da že tudi marsikateri kmet posnema uzorne nasade meščanov.
Na eni strani se torej premalo skrbi, da bi se kaj pridelalo, na drugi pa se pridelek ne ve uporabljati; v obče se o našem Slov. Štajarju da trditi, da se sadjarstvo zanemarja.
Ko bi pa prebivalci tega blagoslovljenega ozemlja pomislili oziroma vedeli, kolik zaklad jim Previdnost v sadju ponuja, bi se sadjarstva polotili z vso modrostjo in vso skrbjo. Slov. Štajar je rodoviten in ima za sadjarstvo dovolj ugodnega prostora in izvrstno podnebje. Vrh tega pa daje p? trgih daleč na okrog štajarskemu sadju posebno vrednost kaj prijetna dišava ali aroma, kolike sadje drugih dežel nima; vsled tega se naše sadje kot namizno posebno ceni. Štajarski mošancelj in voščenka slujeta po vsej Evropi in sta stalno dražja od jabolk iste vrste a drugih dežel. Med državami evropskimi je zastran sadja gotovo Avstrtja prva. V naši državi pa ima zopet tirolsko sadje najvišjo ceno; skoro ni verjetno, koliko plačujejo inozemci Tirolcem za sadje. In zakaj? Ker ima pre izvrsten okus, in ker Tirolec goji le najboljše vrste in skrbi, da dobiva velik lep sad. Zato na Tirolskem prepolne veje celo otresajo, da ostala jabolka in hruške toliko lepše izzorč; pa tudi pri branju ravnajo tako, da pride sad na trg v popolni krasoti in dobroti. Mi pa trdimo, da je naše štajarsko sadje najmanje ravno tako izbornega, če ne
boljšega okusa kakor tirolsko; prepričali smo se o tem sami, trdijo pa to tudi možje, ki naše kakor tirolsko sadje jako dobro poznajo. In zakaj bi tudi ne bilo tako ? Po apnenem, to je po največjem delu našega Slov. Štajarja, je zemlja ravno takšna, kakor po južnih Ti-rolih, kjer sadje tako slovi; podnebje pa — in to je tisto, kar v prvi vrsti sadu daje aroma — je naše bržkone ugodnejše; saj nam skušnja kaže, da je sadje v krajih, ki so toplejši od naših, bolje vodeno, omledno, manje aromatično od našega. Treba se le spomniti vipavskih, goriških in laških črešenj, marelic in hrušek, ki se nam, ki smo vajeni našega sadja, zdč naravnoč brezokusne. Kraji z ojstrejšim podnebjem, kakor je naše, pa zopet niso več ugodni za gojo sadja fine arome. Zgornja Avstrijska, Češka, Moravska in Galicija pridelujejo sadja jako mnogo, reči se celo sme, da je v prvih treh deželah sadjarstvo na višku, ali posebno aromatično sadje teh dežel ni. Poleg Tirolske ne vrejo kupci jabolk in hrušek v nobeno avstrijsko deželo s tako silo, kakor v našo. Skratka: Štajar, oziroma Spodnji Štajar je za sadjarstvo kakor navlašč ustvarjen.
Ker je naše blago tako izvrstno, zato se nam ni treba bati, da bi, ako še toliko pridelamo, ne imeli odjemalcev, seveda če bomo razumeli, vsem — le po volji postreči. Gotovo se ta in oni bralec pri tej priči spominja nadloge, ki jo je zadnje sadno leto imelo, da je svojemu presnemu (frišnemu) sadju dobil količkaj sprejetnega kupca. To pa je tudi celo doumno, če vrste niso ali povšečne ali razbrane, in če ves okraj s sosednimi okraji vred hoče tako nepovšečno mešanico kar na malo prodati, da ne segnije. Vrste, ki v naših krajih posebno uspevajo, kakor n. pr. gori imenovani dve, in če je blago lepo, se vsikdar lahko dobro prodajo. Potem pa naj pridelovalec tudi ve, da se sadje še v drugi obliki, torej ne le kot presno, sme prodajati. Zakaj se sušenje sadja opušča, ko se n. pr. po suhih slivah, toda ne v dimu posušenih, toliko povprašuje? Ali: Lani sem hodil po Bizeljskem. Pred neko hišo vidim na deskah razdevane olupljene in izkoščičene slive, ki so se v solncu sušile. V siljski kleti pa je pred kašto, ki je na spodnji strani spredaj bila za otroško glavo izrezana, stal mož, doma iz Primorskega, in skozi luknjo na žlebnjak (žlebasta strešna opeka) polagal žveplo, da je gorelo. Na moje vprašanje mi je razložil, da v tistem okraju kupuje slive, jih daja ob večerih po vaških otrokih s posebnimi nožički olupljati in izkoščičiti, da te slive potem na solncu suši in nazadnje v zaprti kašti na lesah v žvepleni dim deva,
spominjam, kajti tamkaj sem dobil prvi in najkoristniši pouk za svoje gospodarstvo, dalje pa so mi mile ,Novice' pomagale«. Dovolj jasen dokaz, kako čist in iskren rodoljub je bil Dominik.
V »Zgodovini slov. slovstva« piše gospod prof. dr. K. Glaser: »Pri Sv. Benediktu je (Jančarja) podpiral spretni in izkušeni veleposestnik na Drvanji, Dominik Golnik, po domače Jakopič, takrat najslavnejši mož v Slov. gor. ... Za časa Jančarjevega službovanja si je Golnik postavil gradiču podobno hišo 1864. leta. Nekteri narodni prijatelji so brezmejno gostoljubnost Colnikovo zlorabili v toliki meri, da je poprej imoviti mož umrl pod tujo streho«. Spominski listi mojih prijateljev (sedaj v knjižnici župnije Sv. Benedikta) kažejo stotine imen, kateri so Colnikovo hišo obiskavali in njegovo gostoljubnost v vezani in nevezani besedi slavili: pa vendar bi si upal trditi, da so njegove žalostne osode več krive nesreče, požara, velike stavbe, nego njegovi obiskovalci, to temveč, ker nemorem umeti, kako bi tako moder in spreten gospodar ne bi vedel, kako daleč sme iti v gostoljubnosti ter nebi sprevidel žalostnega izida prevelike radodarnosti.
III.
Umestno se mi dozdeva, tu spregovoriti o Golnikovih »Spominskih listih njegovih pri-
jateljev«. Naslov se glasi: »Spominski listi mojih prijateljev posvečil D. G. na Drvanji dne 4. velkega srpana 1857«. V začetku listov je »Poziv«:
Vsak, ki se sem potrudi Zapisati v to knjigo sme
V spomin ime Ž jim svoje misli tudi. Vendar vsem ni bila gostoljubna G. hiša in tudi ta knjiga odprta, ker v »Pozivu« se glasi:
Kdor tega ne spoštuje, Kar nosi Slavino ime,
Naj vedno se Hoditi sem sramuje! Na drugem listu je distihon posvečen »Slav-janom» zložen od C. rojaka Vatroslava Holza v 24 stihih.
»Zedinimo vsi se raztepeni Slave sinovi!
Da spet se povrne nam složnosti blaženi mir; Severni, izhodni in jugoslovanski rodovi: Naj vtihne med nami za vodstvo Slo-
vanstva prepir«. Sedaj sledijo imena »prijateljev« obiskovalcev gostoljubne hiše C v različnih jezikih: slovensko, latinsko, grško, madjarsko, nemško, hebrejsko, francosko, italjansko, angleško, rusko, hrvaško, srbsko — v vseh teh jezikih so slavili obiskovalci, »gostoljubnost, narodnost, vino itd. Colnikovo«, po meri navdu-
češ da rumeno barvo ohranijo; mtc. presnih sliv kupuje po 8—10 K, tako posušenih pa prodaja po 80—120 K. — Ali bi kaj tacega naš kmet ne mogel? Ali: Tirolec vzame za 10 vin. drobnega sadja, ga ali skuha ali drugače preparira, da se pri kosilih prideva k pečenkam, ga spravi v snažno stekleničico, katero dobro zamaši in opremi z vinjeto, in proda to stvarico zlahka za 1 krono. In takih kron si naredi na tisoče in tisoče. Bi li ne mogel štajerski Slovenec zadeti tega, kar zadene Tirolec? Seveda se prepariranje sadja mora učiti. Nadalje se tudi tolkla prav lahko prodaja, odkar gre z vinogradi nazaj.
Ni se nam torej bati, da bi svojega sadja, in če ga imamo še toliko, ne mogli spraviti v denar. Sadje je jako tečna hrana in se kot taka v vseh slojevih ceni; zlasti se na Nemškem v delavskih stanovih silno mnogo sadja zavžije. V tej državi industrija raste od dne do dne in se torej tudi sadja konsumira od dne do dne več. Po svoji statistiki je ta država kupila sadja iz inozemstva 1. 1891 1,203.000 met. centov ali kvintalov v vrednosti 157 mil. kron, leta 1897 pa 2,413.000 kvintalov v vrednosti 35 milijonov kron. In 90% vsega našega izvoza v sadju gre v Nemčijo, na leto povprek 690.190 kg. v vrednosti 14,196.000 K. Vidimo, da Nemčija potrebuje sadja še mnogo več, nego ga mi danes izvažamo. Ta država pa tudi sama nedostatka ne bode nikdar mogla sama pokriti. Nima podnebja, ki bi bilo sadjarstvu ugodno, in so tam navzlic velikemu napredku v tej stroki dobre sadne letine kaj redke; vrh tega pa je posebno v južnem delu Nemčije sadjevec jako priljubljena pijača. Industrija bo v tej državi pa še naprej rastla, in je torej gotovo, da se bo tam od leta do leta več sadja konsumiralo. Najraje pa sadje Nemčija kupuje iz Avstrije — in tako bo tudi ostalo — ker je ta njej soseda, ki ima izvrstnega sadja jako mnogo. Pa tudi v Angliji raste konsum sadja od leta do leta. Vrh tega gre precej mnogo našega sadja še v orijent (vzhodni svet) in v Rusijo.
Konkurence se od nobene evropske države nimamo bati; pač pa nam more občutno škodovati Amerika. Amerika izvaža ogromno sadja, največ v Anglijo, zatem v Nemčijo, pa tudi v druge države; celo v Avstrijo je zašlo ameriško sadje, in sicer jabolka, ki so se Dunajčanom kmalu prikupila, ker so lepa, okusna, sočna in jako dobro dišeča. Ameriške konkurence se je torej v resnici bati, zlasti ker ondotni izvozniki skrbé, da je vse blago enako in natanko razbrano. Najbolje pa se je imamo bati na nemškem trgu; tam bi mi izgubili največ, in tje voz-nina iz Amerike, ker gre pot čez morje, stane
šenosti, ktero je pouzročevala »rujna vinska kapljica«. Tudi preroški stihi so vpisani. Tako na pr. je vpisal 26. avg. 1858., ko je bil C. na vrhuncu časne sreče, takratni abiturient in pozneji kapucin na Reki, rajni o. Polič: »Doneč eris felix, multos numerabis amicos: Dokler ti sreča je mila, imel boš prijateljev mnogo«. To prerokovanje se je uresničilo. Ob koncu svoje zemeljske sreče tožuje o nekem takem prijatelju Golnik: »dr. J. J. prijatelj je bil moj, posebno pri volitvah, kadar sem drago agitiral; alj, kadar sem jaz bil v sili, ga ni bilo več«. Precej ob koncu »Spom. listov« je spisal Golnik svojo poroko politično. Opisal je »razne znance na spomin» ter dostavil k imenom svoje opombe, katere mu je v pero vsilila njegova vesela in bridka izkušnja. .Cita se med drugim: »Dr. Ferd. Do-minkuš ... najpoštenejši dohtar v Mariboru. Dr. J. Sernec, izvrsten, vredi advokat, moj sošolc, s totim zlodej nič ne bo imel opraviti, če nima kaj skrivnostnega na duši .. . Jugi (bivši dohtor pri Sv. Lenartu v Slov. gor.) je vrag že na svetu dohtorstvo odnesel, bi se dalo dosti pisati od njega — pa ni vredno, naroden bi le nazadnje že rad bil«. Dr. Krischan (advokat v Ptuju biv^i) slišal sem ravno nič ne hudega, cika že na nem-škutarsko, ker se tako piše«. Dr. J. Kotzmuth, dr. Kari Ipavic . . . škoda zanj . . Hodimo
le jako malo. Zatorej bi naši vladi morala biti skrb, da pri nemški vladi izposluje za ameriško sadje carino; pa tudi pri nas carina za to blago ne bi bila odveč. (Konec prih.)
Politični ogled.
Ministerski predsednik dr. Koerber se je naužil počitnic in sedaj bo se začel zopet posvetovati z avstrijskimi politiki, kako bi državni zbor spravili na pravi tir. Takih posvetovanj je bilo zadnja leta že toliko, da morajo vsakemu presedati. Edina rešitev iz sedanjih zmotnjav je enakopravnost vseh narodov, kdor pa se tej upira, treba mu je pokazati državno moč. Izmed prvih se bo posvetoval z ministerskim predsednikom vodja čeških državnih poslancev dr. Pacak.
Avstrijske šolske razmere. Na Avstrijskem še vedno mnogo otrok ne obiskuje šole. Leta 1894/95 jih je bilo 392.873 otrok, ki niso obiskovali nobene šole. In vendar imamo na Avstrijskem zmeraj za naučne ministre odločne liberalce, ki se tako radi hvalisajo s svojo navdušenostjo za ljudsko omiko in izobrazbo. Kako daleč sega ta navdušenost, dokazujejo navedene številke.
Na Ogerskem so dne 14. in 15. avgusta na slovesen način praznovali 9001et-nico krščanstva v ogerski kraljevini. Posebno sijajne so bile slavnosti v Ostrogonu, kjer je bil pred 900 leti krščen ogerski kralj sveti Štefan. Na slavnosti je zastopal cesarja nadvojvoda Friderik. Tudi ministerski predsednik Szell je moral priti, čeravno je prej izdajal tajna povelja proti tej slavnosti.
Poljščina na pruskih šolah. Pred nekaj dnevi je izšel ukaz pruskega naučnega ministra dr. Studta, ki naročava šolskim oblastvom, da se mora pri pouku o vero-nauku tudi v najnižjih razredih ljudskih šol poljščina popolno umakniti nemščini. S tem je minister zadal Poljakom na Poznanjskem kar dva občutna udarca ob jednem. V narodnostnem oziru je vzeta Poljakom najzadnja prilika za prvo izobrazbo v materinem jeziku, in je torej mej Poljaki na stežaj odprta pot nagli in popolni germanizaciji. Še mnogo večje zlo pa preti Poljakom v verskem oziru, ker sedaj se ne bodo mogli naučiti niti krščanskega nauka, in rek cesarja Viljema I: Narodu se mora ohraniti vera, bo s tem prišel ob vso veljavo. Kajti kako je pač mogoče seznaniti mladino z resnicami krščanske vere, ako ne ume jezika, v katerem se naj v bodoče poučuje. Sicer pa o tej zadevi še ni izpregovorjena zadnja beseda, kajti ravno
zdaj proč od totih nepotrebnih dohtorov, se
reče za tisto....., imam še nektere pri-
jatle na spomin vzeti«. Sedaj sledijo imena poljedelcev, trgovcev, s pikrimi pa tudi hvaležnimi opazkami, kakor si je kteri po Čol-nikovem mnenju zaslužil.
Njegovi otroci so se razpršili po svetu; ker so bili skrbno izrejeni, so vsi našli kruh. Ena hčerka je na Dunaju, en sin v Gradcu, eden v Ameriki, nekteri so pomrli. Pa vkljub nesreči očetovi so mu ohranili otroško ljubezen. Tako ima v »Spominskih listih« vpisano Ljudmila:
»Cvetlice, Lelje, Popke in vse Rože
Se poslabijo Kamen in železo se polomi;
Pa naša Očinska ljubezen Se nikdar ne polomi«. Tako je »kralj Slovensk. goric«, njegova nekdaj imovita m odlična rodovina izginola iz Slov. Štajarja, zapustivša le za okoličane zgled modrega kmetijstva, sadjarstva, narodne zavesti... pa tudi nauk, da je pozemeljska »sreča okrogla».	Radoslavčan.
Smešničar.
Kako človek zboli. Janeza trese huda mrzlica, in zdravnik ga vpraša: »Kaj si pa storil, da si nalezel to bolezen?« Janez
sedaj se vrši škofovska konferenca v Fuldi, in vlada se bo lahko prepričala, da ne bo dobila niti jednega škofa, ki bi odobraval korak pruskega ministra. Škofje imajo pa v rokah še drugo orožje. Cerkvena oblast mora samo vzeti učiteljem missio canonica za poučevanje veronauka v šoli ter naročiti duhovnikom, naj poučujejo otroke v cerkvi v jeziku, ki ga umejo, in gospod minister Studt obsedi s svojo naredbo kakor riba na suhem pesku.
Vojska v Južni Afriki. Burski general Dewet je ujel 4000 Angležev ter jim ugrabil 7 topov. Potem je šel Dewet proti Commandonecku, katero mesto straži angleški general Baden-Powell, toda moral se je umakniti angleški premoči.
Vojska na Kitajskem. Mednarodne čete so torej že dospele v Peking. To se je zgodilo dne 15. t. m. Kitajci so sicer pred mestnim zidom krepko odbijali napade mednarodnih čet, naposled pa so se morali umakniti. Proti večeru so že Japonci prvi prodrli v mesto in za njimi so udrle ostale čete. Takoj so obstopile poslaništva in otele v istih se nahajajoče poslanike in druge inozemce. Poslanike so našli pri popolnem zdravju. Ob tej priliki seveda ni bilo brez krvavih spopadov in so Japonci zgubili okoli 100 mož, Kitajci pa trikrat toliko. Ko so mednarodne čete dospele v Peking, so našle mej prebivalstvom popolno zmešnjavo. Ljudstvo je v velikem strahu pred mednarodnim vojaštvom, vsi boljši stanovi beže iz mesta. Uradništvo je razkropljeno, ministerstva zaprta. Kitajski dvor se je preselil že pred prihodom mednarodnih čet iz Pekinga v Heionfu, nekaj milj vzhodno od Pekinga, cesarica Cuši in cesar Kvangssü sta bežala že mnogo poprej; zlasti je v velikem strahu cesarica, ker ima slabo vest radi njenih tajnih ukazov proti inozemcem. V Pekingu pa so se ustanovile dve kitajski stranki, ena je za pogajanje s tujci, druga stoji na odločno sovražnem stališču nasproti inozemcem ter preti pomoriti vse, kar simpatizuje ž njimi. Dvor, ministerstva, cesarico in cesarja je spremila velika armada. Podkralj Li-Hung-Čang se je obrnil do velesil s prošnjo, da bi imenovale kakega visokega kitajskega dostojanstvenika vladnim zastopnikom, kateri bi imel polnomoč pogajati se z velesilami. Ruski vladi je sporočil, da se Kitajska hoče pogajati ž njo za mir, ako se odpove anekciji Mandžurije. Rusija pa o takih pogojih noče nič vedeti, ker ima svoje posebne kulturelne interese ob reki Amur, tičoče se razvoja Sibirije. V Pekingu seveda ni vse mirno, četudi so mednarodne
odgovori: »Glejte, sanjalo se mi je o mastni svinjetini z zeljem, katero sem bil pojedel vso sam; a svinjetina je bila menda pregreta, zakaj odkar sem se vzbudil, bolan sem na smrt.«
Čuden zdravnik. Potnik zboli v gostilni ter pošlje po zdravnika. Takoj pride nekdo v sobo. »Ali ste vi zdravnik?« vpraša bolnik. »Da, kaj vam je?« — »Zelo sem bolan?« — »Ali ne morete nekoliko vstati?« »Ne!« odgovori bolnik. »Kaj, tudi v sobi ne?« — »Ne, niti v sobi si ne upam vstati!« — »No, to je izvrstno!« reče tujec, vzame potnikovo uro in denarno listnico ter odide.
Brezplačno. A: «Za Boga, kakšen si po lici! Kdo te je tako razmesaril?«
B: »Ej, z ranocelnikom sva se stepla.«
A: »Pa si ga vendar zatožil?«
B: »Zakaj neki? Saj mi je rane brezplačno zašil!«
Nevarno. Zdravnik, poklican k bolniku, zapazi majhno rano ter ukaže, naj hitro odpošlje hlapca v lekarnico po mazila. Bolnik se ustraši in reče: »Oh, za Boga, gospod, mislim, da še ni tako nevarno!« — »Silno nevarno je«, odgovori zdravnik; »zakaj, če hlapec ne prinese hitro mazila, pa se rana zaceli že prej.«
čete v mestu, ampak po cestah in ulicah strašen boj in mesarsko klanje. En del Pekinga gori.
Dopisi.
Sv. Jurij ob Taboru. (Mlekarska zadruga.) Dolgo že ni bilo ničesar čuti o naši mlekarski zadrugi, in marsikateri čitatelj vrlega »Gospodarja« je morebiti že mislil, da je zaspala. Pa ni zaspala! V začetku je bilo res veliko težkoč, a premagale so se vse in zdaj zadruga dobro deluje. Vseh zadružnikov je 76. Vsako jutro se prinese v mlekarno nad 500 litrov mleka, iz katerega se izdeluje surovo maslo in sir. Surovo maslo je prav okusno in se jako lahko razpečava. Sir se dela več vrst, in sicer masten sir v velikih hlebih ter dvojne vrste sir v manjših kosih. Opozarjamo vrle goste iz Savinjske doline, ki prihajajo v prijazni Št. Jurij, da naj zahtevajo po naših gostilnah domače surovo maslo in sir. Postreglo se jim bo kar najboljše. Tudi rojake po Štajarskem sploh opozarjamo na našo zadrugo. Našim ljudem se bo z zadrugo zelo pomagalo. Vsako jutro na vse zgodaj prinašajo mleko v svojih posodah od vseh stranij. In kako veseli so ob mesecu, ko denar dobijo! Nekateri dobe mesečno po 30, 40, 50 in celo 60 K. Ali ni to lep denar za kmeta ? Zato pa ved6 ljudje tudi hvalo tistim možem, ki so zadrugo ustanovili. Nekdo se je v mlekarnici izrazil, ko je plačilo dobil, da bodo še krave hvaležne. In prav je govoril. Res bodo hvaležne, ker zdaj dobivajo boljšo klajo kakor prej. Pač krava pri gobcu molze! Torej skrb! Glavna zasluga, da se je naša zadruga ustanovila, gre zlasti požrtvovalnemu Jerneju Radišek iz Kaplje in Valentinu Južna na Taboru. Poslednji je bil prvi ravnatelj zadruge, a je radi preobilih opravkov odložil, in na zadnjem občnem zboru je bil za ravnatelja izvoljen Alojzij Lesjak iz Pandurja. Podpirala sta nas zelo in nas še podpirata gsp. Kač iz Žalca in gsp. Jelovšek. Hvala jima! In prosita se, da bi nam bila še vedno naklonjena.
Iz Središča. (Jezikovna enakopravnost) Pred nekterimi tedni sem prišel v Središče na kolodvor in sem prosil vozni list po slovensko. Imel sem še neke druge opravke z postajevodjo in ko ga nagovorim po slovensko, mi odgovori: »Bitte ich kann nur deutsch« in se nisem mogel dogovoriti z gosp. vodjem postaje. V pretečenem tednu pa sem poslal brzojav iz Središča. Napišem ga po slovensko in pristavim, naj se vračuni tudi plačilo za pota, kamor bom brzojavil, pa se ni vračunalo, ker se postajevodja ni mogel sporazumeti z mojim p6tom, ki ve samo slovenski. Zato je moral moj prijatelj, kteremu sem brzojavil, plačati p6ta, kar ni bilo prav — smola. Tukaj v Središču smo trdi Slovenci. Sem na kolodvor prihajajo tudi Medjimurci in drugi Hrvati, ki ne umejo nemški, ter se s postajevodjem ne moremo sporazumeti.
Ali si. c. kr. telegrafično ravnateljstvo v Gradcu ve, da sedanji postajevodja ni sposoben za to postajo in ali je voljno v Središču nastaviti takega postajevodja ali telegrafista, ki bode nas Slovence razumel in z nami slovenski občeval.
Razne stvari.
Iz domačih krajev.
Imenovanje. Pravni praktikant pri deželni sodniji v Ljubljani gosp. Matjaž Senčar je imenovan avskultantom v okrožju graškega nadsodišča.
Poveljnikom kadetne šole v Strasu je imenovan nadpolkovnik R. pl. Gusek.
V Maribor je priromalo zadnji ponedeljek iz Ribnice nad 1000 ljudi v veličastni procesiji k Materi Milosti v frančiškanski cerkvi.
»Zaveza učiteljskih društev«. »Slovenski Narod« je poročal, da se ni nobeden slovenski poslanec vdeležil zborovanja ,Zaveze' v Mariboru. Mi smo videli pri glavni skupščini v Narodnem domu gosp. dr. Jurtela in smo pred banketom tudi ž njim govorili. Mogoče je, da se poročevalcu »Slov. Naroda« in predsedstvu »Zaveze« ni predstavil. V kaki lastnosti bi naj bil slovenski poslanec zbrano učiteljstvo pozdravil, nam ni jasno. Poslanec bil je vendar le gost! Ker sta se od predsedništva pozdravila oficijelno častna uda dr. Tavčar in župan Hribar, ker se je pozdravila deputacija akademikov, bilo bi morebiti tudi primerno, ako bi bil gospod predsednik v imenu »Zaveze« pozdravil gsp. poslanca! Zdi se nam tako! Ali imamo prav?
Izpred sodišča. Dne 21. t. m. je bil pri mariborskem okrožnem sodišču protestant Anton Holbling iz Marenberga, obsojen na teden dni strogega zapora z dvakratnim postom, ker se ni niti odkril, ko je duhovnik šel mimo njega z Najsvetejšim. Zagovarjal je Holblinga nemški dr. Edi Glančnik.
Tožba, ka-li? Neki tukajšnji nemški listič imenuje vse, ki hočejo za Nemce veljati in podpirajo naše mariborsko tiskovno društvo, ki sploh podpirajo težnje nasprotnikov (oho!) nemškega naroda, imenuje jih narodne izdajice ter jim preti s splošnjim zaničevanjem. Ker je po naših izkušnjah s takimi besedami storjen pregrešek zoper § 302. in ker listič ni bil zaplenjen, smo radovedni, ali ga bo državni pravdnik vsaj tožil.
Heil Pichler ! En krepak »Heil« kliče tukajšnji nemški listič trgovcu Pichlerju na glavnem trgu, ker razdeljuje »Štajerca«. Pichler bo nam sam rad pritrdil, da mu s takim pisarjenjem nemški listi prej slovenske kupce odganjajo nego priganjajo. Zelo nepremišljeno je, da trgovec, ki živi izključno le od Slovencev, pusti deliti v svoji trgovini to »giftno kroto«. Heil Pichler na glavnem trgu!
Frankfurtarce so na cesarjev rojstni dan zopet v obilnem številu plapolale po našem mestu. Da Dunaiu so bile ta dan prepovedane take zastave, pri nas pa se vse dopušča. Grof Clary gleda našim Prusakom skozi prste. Ti smejo razobešati frankfurtarce, slovenski učitelji pa še niti vojaške godbe ne smejo imeti v našem Narodnem domu.
V Celju hočejo imeti nemški kolesarji dne 7., 8. in 9. sept. glavno zborovanje. Stiger in Attems premišljujeta, kaj bodo sedaj slovenski Sokoli rekli, ker se je ta nemška slavnost dovolila, njihova pa ne.
Naši Nemci. Zadnjo nedeljo je imela germanska zveza »Velsung« v Mariboru zborovanje. Po prvem govoru se je zapela Bismarkova pesen. Tako se najbolje krepi avstrijska misel med nami!
Plemenit dar. Magistratni policijski svetnik v Ljubljani, g. F. Podgoršek, daroval je za Slomšekovo ustanovo, ki je namenjena za revne dijake 100 K.
Občinske volitve na Ponikvi so se vršile včeraj. Nemskonacijonalni trgovec Eichberger se je silno trudil, da bi prišel v občinski zastop. Ako se mu to posreči, bil bi to pač žalosten zaključek Slomšekove slavnosti na Ponikvi.
Pomanjkanje slovenskega učiteljstva. Poročali smo, da je letos dovršilo mariborsko ščiteljišče samo pet Slovenev. Sedaj se nam poroča, da se je od teh petih učiteljišč-nikov posvetil učiteljstvu le eden! Ako bo šlo tako naprej, pošiljali nam bodo iz Gradca nemške učitelje.
K Burom sta hotela 141etni Frohlich in 161etni Pungartnig. V Trstu so ju prijeli in poslali nazaj na Štajersko.
Iz Kozjega. (Slomšekova slavnost Pozno, a radostno poročam o Slomšekovi slavnosti, katero je priredilo naše gospodarsko bralno društvo dne 29. julija. Vspored je bil jako mičen. Najprej je predaval potovalni
učitelj, gospod Ivan Bele na stotine zbranim kmetom o sadjarstvu in trsarstvu. Pazljivo smo poslušali njegov izvrstni pouk. Med tem so odlični gostje iz celega kozjanskega okraja popolnoma napolnili prostorni Gučekov vrt, ki je bil okusno okrašen. Vse je željno pričakovalo slavnostnega Slomšekovega govora. V navdušenih in poljudnih besedah je nam opisal Slomšekovo delovanje g. I. Bele. Ko smo mu slovesno obljubili, da bo Slomšekov duh naš duh, so zadoneli burni slava-klici Slomšeku. Govornikovim besedam pa je sledilo uprav gromovito odobravanje in ploskanje, ki se je pojavljalo že med govorom, v dokaz, da so njegove besede segale vsem v srce. V dovršenost Slomšekove proslave sta prav ljubko in lepo dve dekletci deklamovali pesni: »Kje sem doma« in »Glas naše vesti«, dočim je nadarjeni drugošolec Sigi istotako vrlo prednašal Slomšekovo pesem: Bog ohrani nam cesarja. Sledil je za tem Prešernov govor, ki ga je imel gsp. Vivod. Deklamovala se je tudi njegova pesen: Nuna in kanarček. Pobiralo se je tudi za njegov spomenik. Med posameznimi točkami se je posebno odlikoval Podsredčki pevski zbor, godba pa je svi-rala slovenske komade. Gotovo ostane ta Slomšekov dan vsem v spominu, le dal Bog, da bi tudi njegovi nauki našli slednjič pot v naša srca.
Prodaja sadja. Kupci sadja se vabijo v kozjanski okraj, posebno na Zdole pri Kozjem, v Kozje, Buče itd. Tukaj bi se dobilo za več vagonov raznovrstnega sadja, posebno jabolk raznih vrst, ker letos so, hvala Bogu, prav bogato obrodila. Gospoda Kača pa prosimo, naj posreduje za nas na določenih mestih.
Bratska društva. Letos slavi presvetli naš vladar Frančišek Jožef I. sedemdesetletnico trudapolnega svojega življenja. Odbor »Slovenske krščansko - socijalne zveze« je sklenil, proslaviti to redko svečanost slovesno in ob jednem dati osivelemu vladarju izraz patrijotičnega čustva našega slovenskega naroda. Da 701etnico cesarjevo na najsijajnejši način praznujemo, daje nam ugodno priliko II. slovenski katoliški shod. Sklenili smo, da na večer dne 11. septembra ob polu 9. uri priredimo v beli Ljubljani veliko bakljado in serenado v proslavo cesarjeve sedemdesetletnice s sodelovanjem vseh naših društev. Bratska društva, pošljite do večera 11. septembra svoje zastopnike v Ljubljano, da bo nastop ob tako redki in važni priliki ogromen in da se pokaže moč krščanske, patrijotične in narodne zavesti slovenskega ljudstva. Vzemite seboj svoje društvene zastave, svoja društvena znamenja, društvene obleke ali narodne noše, sploh vse, kar bode poveličevalo sijaj slovesnosti.
Od Rogaške Slatine. Letos je bila na rojstni dan presvetlega cesarja slovesna sveta maša v nadžupni cerkvi Sv. Križa, ker ondi stoji novi papežev in cesarjev jubilejni veliki oltar, za katerega so tudi naš dobrotljivi vladar darovali 1000 K. Gostje in šmarski c. kr. uradniki so se v obilnem številu vde-ležili te sv. maše, zlasti pa naše verno ljudstvo, da je bila cerkev natlačeno polna. — Dne 10. avgusta je v Sotli pri kopanju utonil F. Kitak, trgovski učenec vrlega gospoda Fr. Ogrizka pri Sv. Križu, ki je svojemu pridnemu učencu potem pripravil jako lep sprevod. — Dne 17. avgusta je v katoliško cerkev prestopila Židinja Hani Voglhut, gledališka igralka z Dunaja, in je bila v nadžupni cerkvi krščena na ime Johana Marija. — Slatinska kopališka uprava vsiljuje kislo vodo po Hrvatskem v steklenicah z ogerskim napisom: »Tartom£nyi Rohitsi Templomforras«. Hrvati so vsled tega močno razjarjeni ter po svojih časopisih kličejo: »Proč z rogaško slatino!« In Slovenci? Mi smo pa kar zaljubljeni v nemške napise na slatinskih steklenicah. Zahtevajmo vendar odločno slovenske napise!
Iz Loč. »Štajarca« št. 4. piše, da sem zadnjo nedeljo pridigo val, da vsi, ki »Štajarca« berejo ali razširjajo, bodo na njih zadnjo uro I »ferdamani«. Laž teh besed se lahko kar z
rokami prime. Kdor dokaže, da sem jaz besedo »Štajarca« na pridižnici rabil, ali pa besede, »da bodo na zadnjo uro ferdamani«, mu naštejem koj 100 kron darila. Rečem pa danes naravnost, da si ne morem misliti Slovenca, ki bi bil veren in naroden, a vendar z veseljem prebiral in podpiral taki proti-narodni in protikatoliški list kakor je Štajarc. Pošten list ne piše zoper može, kakor so n. pr. Robič, Jožef Zičkar, državna poslanca, ki imata toliko zaslug za deželo, ki jo zastopata, in kakor je občezaslužni, neprestra-šeni boritelj naroda, č. g. čadramski župnik, in njegov pomočnik g. Janžekovič, kateradva »Štajarc« v imenovani št. 4. tako grdo in obrekovalno napada. Ako pa Štajarc pravi, da proti cerkvi in duhovskemu stanu nič nima, ampak v interesu cerkve napake zavrača, zamore le verovati tisti, ki je padel na glavo. Mi pa ne bomo kupovali ne pri takih mesarjih, ne pekih, ne trgovcih, ki Štajarca ponujajo ali ga pa razširjajo. Kmet, varuj se volka v ovčjem oblačilu!
Anton Lednik, ločki župnik.
Celje. V tukajšnjo cerkveno »glasbeno šolo«, je za prihodnji tečaj že oglašenih nad 30 učencev, med kterimi so tudi iz drugih vladikovin, koji se ne bodo sprejeli. Ker so dosedanji prostori tesni in na razpolago samo troje godal, se je določilo, sprejeti največ 20 učencev in sicer take, ki so v cerkveni glasbi že nekaj izvežbani, oziroma nadarjeni. Dne 17. septmb. bode ob 8. sv. maša, potem skušnja in vpisovanje, a drugi dan se prične redni pouk. Na učence, ki niso priporočeni od duhovnikov, se ne bo oziralo. Vse drugo je razvidno iz tiskovin, koje so se prosilcem že razposlale.	Vodstvo.
701etnica cesarjeva obhajala se je v Celji z ozirom na pruski duh, ki veje po naših ulicah, še precej dostojno. Frankfurtarce so bile sicer prepovedane, a za to so se pa svetili vsi lampijoni v pruskih barvah. Klicalo se pa ni ne »Heil« ne »Sieg«, ampak vse je šlo tiho za godbo, ki je na predvečer igraje hodila po mestu. 18. služila se je vojaška maša ob polu 8. na prostem; ob 9. pa je bila v farni cerkvi slovesna sv. maša.
Vojaška vest. Od 15.—20. t. m. nahajal se je v Celji cel deželnobrambovski polk št. 3, kojega vojaštvo je nastanjeno v Mariboru, Gradcu in Brucku. V okolici Celja imeli so vaje. 20. zjutraj odšli so k velikim vajam na Kranjsko.
Pretep in poboj. Preteklo nedeljo popoldne prišlo je do prepira v gostilni Alzieb-lerjevi v Celji med socialdemokrati. Prepir se je nadaljeval na prostem, ter potem končal z nekterimi vdarci po razgretih glavah — koli za to so se nahajali na bližnji njivi — tako da je nekaj vroče krvi izteklo. — Na večer tega dne sprli so se ne daleč od tod v gostilni pri »lastovki« v Gaberjih vojaki in civilisti. Dva vojaka sta hudo ranjena; ednega teh so morali odnesti v bolnišnico.
Celjski okrajni glavar priskrbel je bil za 15. avgusta tudi 30 orožnikov, da so čakali na kolodvoru. Koga, tega menda sam okrajni glavar ni vedel dobro.
Iz Celja nam pišejo: Gospod urednik, sdi berete »vahtarico«? Dvomim, ker ne verujem, da bi imeli tako — dober želodec. Torej Vam jaz naznanim, da se ista močno huduje nad Vašim navdušenim pozivom v zadnji številki, kterega ste postavili na prvo mesto. In na to jezo je tudi kar celega vzela v svoje požrešno žrelo. Premišljeval sem, kako da se nad vahtarco nihče ne huduje, kadar se nahajajo v njej naravnost izdajalski pozivi, med tem ko vahtarco vsak nedolžen poziv v Gospodarju strašno v oči bode. — Prišel sem do sledečega zaključka: Vahtarca izhaja samo v nekaj sto izvodih in njo bere samo nekaj celjskih barab in spodnještajar-skih odpadnikov; njeni pozivi torej ne morejo nikomur škodovati, še manj pa hasniti. »Slovenskega Gospodarja» gre pa na tisoče in tisoče čez vse slovenske dežele in tudi v
inozemstvo, da celo v Ameriko in njegovi pozivi imajo takšen učinek, da se pred njim trese vse spodnještajersko nemčurstvo z va-htarco vred. To bode zopet »Geheul«!
Pri Sv. Trojici v Slov. gor. umrla je gospa Marija Mavrič, soproga nekdanjega nadučitelja pri Sv. Ani na Krembergu, v 86. letu svoje starosti. Bila je blaga gospa, zato naj ostane v dobrem spominu!
Posojilnica v Ljutomeru prispevala je za stavbo nove šole v Cezanjevcih 200 K, za kateri velikodušni dar se krajni šolski svet najsrčneje zahvaljuje.
V Savinjski dolini postaja živahno. Hmelj upa imeti dobro kupčijo in dobro ceno. Zdaj se plačuje kg. po 2 K 40 vin. in čez. Bog nam daj le lepega vremena ob času obiranja in dobro ceno, potem bomo, hvala Bogu, Savinjčani že na konju.
Narodni krojač se bo nastanil v Ma-renbergu in bo sprejel tri pomočnike, ki so bili ž njim vred odpuščeni pri nekem on-dotnem nemškem krojaču, ker so se udeležili Slomšekove slavnosti. Tako nam Nemci sami pomagajo do naše organizacije!
Velenje. Šaleščani! zberimo se vsi, kar hodi in lazi, dne 1. sept. 1900 ob 3. uri popoldan v Skalah pri cerkvi, da proslavimo svojega rojaka dr. Josipa Kranjca (po domače Strže za Skalam), kteremu bomo vzidali o 251etnici njegove smrti v stolp spominsko ploščo. Ni kdo naj ne zamudi te prelepe veselice; marsiktero lepo besedo bomo slišali, mile pesmi bodo donele po celi dolini, godba bode svirala znane slovenske in slovanske komade. Zdramimo se Šaleščani in bodimo zopet enkrat skupno veseli, saj ni pogosto take prilike! Pokažimo z mnogobrojno udeležbo, da je dolina Šaleška naša slovenska posest, da še živimo na slovenskih tleh! Kmetje, pridite vsi! Vam je v prvi vrsti namenjena ta veselica, da se tudi Vi veselite in radujete, ki itak vedno trpite. Zadovoljni boste z veselico, za to Vam je že porok, da bodo sodelovali požrtovalni vrli Sokoli iz Celja; videli bodete telovadbo ko še nikdar; nastopilo bode tudi celjsko pevsko društvo in pevci Šaleške doline. Na veselo svidenje Vam kliče pripravljalni odbor.
Gospodinjska šola c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani pod vodstvom čč. sester redovnic prične nov tečaj 1. oktobra t. 1. Pouk, ki je slovenski, traja 1 leto. Gojenke stanujejo v zavodu ter je njih število omejeno na 12. Pouk zavzema vse stroke gospodinjstva: kuhanje, šivanje, pranje, likanje, dela v hlevu in na vrtu, mlekarstvo itd., vrhu tega pa tiste šolske predmete, ki so potrebni za popolno izobrazbo gospodinj na kmetih. V šolo se sprejemajo vsaj 16 let stara dekleta, ki plačujejo po 14 gld. na mesec za hrano, stanovanje in vse drugo potrebno. Podrobni pogoji se izvedo pri c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, kateri je tudi prošnje za sprejem v šolo poslati do 15. septembra.
Društvene zadeve.
Izlet na Mrzlico. Kakor uže zadnjič omenjeno priredi se 30. t. m. ob lepem vremenu dijaški izlet na Mrzlico pri Žalcu v proslavo 701etnice cesarja Franca Jožefa. Spored: Ob polu 8. sv. maša v Grižah, potem skupni odhod na Mrzlico. V Hausenbichler-jevi koči počitek, obed, slavnostni govor, petje in razveseljevanje. Izletniki naj blagovolijo vzeti jedila seboj. Zaradi pijače pa je naznaniti, da se izleta udeležijo, g. Ivanu Kaču v Žalcu, da se zamore preskrbeti pravočasno pijača na planino. Ker je izlet na Mrzlico jako lahek, ter prihod enako lep kakor iz Griž, Št. Pavla, Hrastnika, Trbovelj, Laškega, je upati mnogobrojne udeležbe. I. Kač.g£
Pridi v nedeljo 2. septembra všmartin pri Slovengradci k Slomšekovi slavnosti. Boš videl vrle fante igrati šaljivo igro »Zamujeni vlak«, boš slišal lepo petje in še marsikaj lepega. Le pridi!	1)1 I
Čitalnica v Slovenski Bistrici priredi s sodelovanjem slovenje-bistriškega pevskega
in tamburaškega društva in celjske narodne godbe v nedeljo dne 26. avgusta 1900 po-poludne ob 4. uri Slomšekovo slavnost h katerej vabi vljudno odbor se sledečim vspo-redom: 1. Pozdrav gostov. 2. Avstrija moja, moški zbor. 3. V sladkoj sanjoj, tamburaški zbor. 4. Slavnostni govor preč. gsp. M. Len-dovšeka. 5. Jadransko morje, moški zbor. Na to kratek odmor, ki se bržčas izpolni s kako gledališčno igro. Potem: 1. Napred, koračnica, tamburaški zbor. 2. ,Sijaj solnčece' po narodnem napevu. 3. Venec slovenskih pesmi, tamburaški zbor. 4. Zvečer, moški zbor. 5. Sokolska koračnica, tamburaški zbor. »Krojač Fips ali Nevarni sosed«. Burka v enem dejanju. Med posameznimi točkami svira celjska narodna godba. Vstopnina 20 kr.
Kmetijsko bralno društvo na Haj-dini pri Ptuju priredi v nedeljo 9. sept. na Gregorčevem vrtu tik cerkve takoj po večernicah veselico z govori, s petjem in z deklamacijami v čast stoletnice našega dič-nega narodnega buditelja, Antona Martina Slomšeka. Slavnostni govor bo imel čast. g. profesor dr Medved iz Maribora. Cenjeni domačini, kakor tudi okoličani, pridite ta dan v obilnem številu ter pokažite, da znate ceniti moža, ki si je pridobil za slovenski narod toliko zaslug. Torej na veselo svidenje!
Sv. Trojica v Slov. gor. S 1. sept. prične naša zadružna mlekarnica svoje delo. Priprave so vse dovršene. Ljudje željno pričakujejo. Z 2. sept. pa začne poslovati naša »Slovenska posojilnica«, ki je tudi sad naše zadruge; 2. sept. je torej prvi uradni dan. Naj bi že prvi dan pokazal, da je posojilnica bila potrebna. Ravnokar je naša zadruga razposlala posebne pole, na katere naj zadružniki zaznamujejo, koliko in kake vrste sadja imajo proeati. Gospod Kač nam je iz-posloval, da se bo sadje dobro prodalo.
Za šolo na Muti so darovali na predlog župnika Dolinarja in poslanca Švajgerja kranjski in štajarski duhovniki zbrani v Krškem 26 K. — G. prof. Kardinar 53 knjig, gsp. župnik Wurzer 4 K. Živeli!
V Jurovcih pri Ptuju se je pretekli mesec ustanovilo »kmetijsko bralno društvo«. Že nad 40 udov je pristopilo k društvu, ki bo budilo narodno zavest v ptujski okolici. Društvu želimo razvitek in procvit!
Gospodarske stvari.
Zemljiški davek.
Zemljiški davek je eden izmed najstarejših davkov, ki je bii zgodaj naložen kme-tiškemu stanu, prej od fevdalne gospode, ko je bilo odpravljeno fevdno pravo, pa od države.
Znani češki socijolog R. Vrba je v »Katoliških Listih« primerjal vse avstrijske dežele, koliko so plačale tega davka. On prihaja k temu le sklepu: Zemljiški davek je znašal: Leta 1862: Leta 1897: Spod. Avstrijsko 3,452.922 gl. 4,182.100 gl. Zgor. Avstrijsko 1,982.456 » 2.584.902 » Solnograško	339.936 » 328.654 »
Tirol. in Predarl. 973.506 » 1,203.197 » Štajarsko	1,835.451 » 2,201.015 »
Koroško	633.645 » 666.905 »
Kranjsko	847.946 » 622.733 »
Primorsko	642.537 » 588.330 »
Dalmacija	326.520 » 307.339 »
Češko	12,631.200 » 10,083.132 »
Moravsko	4,817.976 » 4,927.230 »
Šlezija	878.170 » 677.475 »
Galicija	4,207.914 » 5,234.161 »
Bukovina	324.000 » 440.292 »
Ključ, katerega je davčHi erar (država) napravil pri pobiranju zemljiškega davka, je 27-7% iz čistega katastralnega dohodka. Po tem ključu je zemljiški davek na Avstrijskem najvišji v celi Evropi. K temu zemljiškemu davku se še priračunavajo deželne in občinske doklade in so te doklade znašale 1. 1897.
na Koroškem 667.910 gld., na Štajarskem 2,370.354 gld., na Kranjskem 552.597 gld.; v Cislajtaniji vkup 37,608.638 gld. Ako k temu priračunimo znesek zemlj. davka 34,017.865 gl., bila so posestva na Avstrijskem obdačena v skupnem znesku 71,626.503 gld.
Zemljiški davek je potem takem trd in dvojnato nepravičen, ker se opira na nepravično podlago čistega katastralnega dohodka, ki je bil ocenjen v dobi, ko so bile žitne cene veliko višje in druge razmere različne, nego so dandanes.
Kakšne so bile žitne cene v teh letih, vidimo iz teh-le cen. Stal je hektoliter
pšenice rži ječmena ovsa leta 1877. gld. II"— 851 710 413 » 1894. » 573 465 491 294
Leto 1894. je bilo seveda leto najnižjih žitnih cen.
Nepravičnost določevanja zemlj. davka na podlagi čistega katastralnega dohodka, je iz tega razvidna. Lahko moremo reči, da, ako bi kmet danes ocenil svoje posestvo in seštel letni čisti dohodek, posestvo dandanašnji nese komaj 3% od onega kapitala, ki ga posestvo predstavlja, in to je še dohodek takšnega posestva, čigar posestnik je brez dolgov. In kaj, ako je slaba letina, ako pride nesreča na živino, kakšen pa je potem čisti dohodek ?
Nasproti temu je davčno breme zelo lahko naloženo kapitalistom in ljudem, ki imajo stalno letno plačilo. Na primer tistemu, kdor nima 600 gld. čistega letnega dohodka, ni treba plačati osebnega dohodninskega davka. Je pa veliko tisoč kmetov, ki nikoli nimajo 600 gld. čistega dohodka na leto in vendar plačajo razmerno veliki davek.
Navedem tu eden zgled. Neko posestvo na severnem Moravskem je ocenjeno na 500 gld. letnega čistega dohodka. Od tega posestnik plača 27 7% zemljiškega davka, to je 113 gld. 50 kr., 74% deželnih in okrajnih doklad 83 gld. 99 kr., 95% občinske naklade 107 gld. 82 kr., vkup 305 gld. 41 kr., to je 60% od čistega katastralnega dohodka. Vrh tega plača tisti posestnik tudi hišni davek z dokladami vred v znesku 26 gld. 90 kr. Ko-nečno plača ta posestnik, ker je bil njegov letni dohodek ocenjen na 1000 gld., 9 gld. 20 kr. osebnega dohodninskega davka. Plača torej vkup 341 gld. 61 kr. davka, t. j. 68 3% od čistega katastralnega dohodka in 34 2% od osebnega na 1000 gld. cenjenega letnega dohodka. Uradnik itd. pa, katerega letni dohodki so cenjeni na 1000 gld., plača samo 9 gld. 20 kr. osebnega davka, tedaj samo 0'92% od letnega svojega dohodka. Ako kdo dobi veliko srečko, plača samo 15% od pridobljene svote.
Iz tega torej vidimo, kako Daravnost neusmiljeno se ravna s kmetiškim stanom. Ako morajo kmetje plačati tako velik zemljiški davek, zakaj ga država ohrani za se in zakaj še nalaga deželne in občinske doklade? Zakaj se zemljiški davek ne prideli deželnim dohodkom, h katerim po naravni postavi tudi spada?
Na Pruskem je zemljiški davek prideljen deželnim dohodkom. Ako naši visoki mandarini na Dunaju tako radi posnemajo Prusko ter se po njihovem ukazu sedaj tudi že v zadnji vasi leskečejo piklhavbe po pruskem vzoru, zakaj državni davčni erar ne določi zemljiškega davka za deželne potrebe, kakor je to na Pruskem? S kakšno mero davčni erar meri kmetom, vidimo iz ključa, na podlagi katerega se določuje davek. Tako morajo kmetje plačati 27-7% od čistega katastralnega dohodka, obrtniki plačajo 10% od čistega dohodka obrtnije, in kapitalisti plačajo samo 2% obrestij, katere dobivajo od svojega premičnega denarnega posestva.
Pravičnost pa zahteva, da bi se vsem z enako mero merilo. Zato je treba, da se dosedanji način določevanja zemljiškega davka nadomesti s pravičnim določevanjem po resničnih letnih dohodkih od zemljedelskega gospodarstva.	»Mir.c
Vzajemna zavarovalnica
proti požarnim škodam in poškodbi cerkvenih zvonov
v Ljubljani
je pričela svoje «letovanje.
se nahaja
1 >1111 a J ska cesta v Medjatovi hist
v pritličji.
Zahvala!
Za vse dokaze srčnega sočutja o tako nenadni, bridki izgubi nepozabne nam matere, sestre, tašče, babice in tete
Jere Grah ar,
posestnice na Sp. Hajdini,
za mnogobrojno spremstvo blage ranjke k zadnjemu počitku izrekam v imenu vsih žalujočih ostalih vlč. gg. duhovnikom, slav. tukajšnjemu učiteljstvu in vsem znancem in prijateljem najsrčnejšo zahvalo.
Posebno zahvalo še izrekam čč. gg. učiteljem in pevcem za ganljivi nagrobnici.
Bog plati vsem!
Sp. Hajdin, 10. avgusta 1900.
J. Grahar.
A. VrbnjaU
Križevci pri Ljutomeru
se priporoča kolesarjem. Ima delavnico, kjer mu je možno prav vsako kolo najnatančneje in po nizki ceni popraviti. Sprejema v popravo tudi druga mehanična dela. Prodaja posamne dele biči ki j a itd. itd.	2
V najem
dam na več let hišo z žganjarijo, v kteri je tudi peč za pekarijo in je pripravna za vsako trgovino, oziroma nakup vseh deželnih pridelkov in je v trgu Velenje pri Celju, kjer je tudi železnična postaja. Vpraša seposestnico Marijo Lempi v Veleli.
IVsi drobno!
IVa debelo!
W. Majflic
trgovina z železni no „MERKUR"
CELJE Graške ulice št. 13 CELJE
priporoča različne poljedelske stroje priznano najboljšega izdelka, kakor mlatilnice, slamoreznice, čistilnice za žito, mline za žito vejati, stiskalnice za sadje in grozdje itd. Vedno velika zaloga cementa, najboljega gornještajarskega Železa, stavbenih potrebščin, traverz, okovov, samokolnic, poljskega orodja, kuhinjske priprave, štedilnikov, peči in sploh vsega v to stroko spa-dajočega blaga.
Cene zelo nizke. -—- Postrežba točna.
Mg- SI. občinstvo vabimo najuljudneje si pri priliki ogledati našo trgovino in zalogo.
T/irji+ni/ii* priporoča tiskarna sv. Cirila v Mariboru.	ill TlinlAlro ima tudi tiskarna na
t l/iltlllLt? Velika izbera modernih črk. Cene nizke. OVCllIinjC 111 IllUltmC prodaj različnih vrst.
Kmetijska
zadruga
v St. IIji pri Velenji
ustanovila je mlekarnico ter prične delovati dne 23. t. m. pod vodstvom gosp. Ivana Krajnca in bo vsaki dan sveže sladko surovo maslo odpošiljala. Odjemalci najsezglase.
KUVERTE
s firmo priporoča tiskarna sv. Cirila v Mariboru
Pozor! Trgovci I Pozor!
Obširni prostori večletne, dobro obiskovane trgovine z mešanim blagom v prijaznej Savinski dolini tikoma cerkve, pošte, železnične postaje, blizo velikih tovarn in premogokopov se dajo takoj pod ugodnimi pogoji v najem. Kje pove uredništvo tega lista.	2-3
2 Na prodaj
je hiša s trgovino, prodaja tobaka in pismenih znamk blizo farne cerkve in šole, kteri želi šele začeti trgovino, je najbolj pripravno pa tudi za penzijoniste. — Cena 3500 gld. Naslov pove ured.

katere se hočejo po najnovejšem in najpriprostejšem načinu, pravilno priučiti izdelovati ženska oblačila in risati kroje, sprejemajo se tudi v celo oskrb pri gospej 7
Antoniji Koren, šivilji
v Mariboru Nagyjeva cesta 10, II.
Ziri
žlahtni lepi raki
vsaki dan sveži od lova.
Garantuje se da pridejo živi! — Voznine in mitnine prosto se pošiljajo v poštnih jerbasih po 10 funt 80—100 porcijskih rakov velja
samo gld. 210 60—80 velikanov z mastnimi
škarjami samo gld. 265 40—50 izbranih »solo« rakov
samo gld. 3 60 30—40 redkih velikih odličnih »solo« rakov gld. 4 20 — Postrežba točna! —
D. Goldstein,
Razpošiljalnica (Exp.-Haus) Pod-woloczyskana ruski meji. 7
Kupiti
želi malo hišo z nekaj orali zemlje
Franc Steskal, Kepplerstrasse 41. II. Gradec.
Vožnje karte in tovorni listi v
AMERIKO
Kraljevi belgijski poštni parnik
Red Star Linie, Antverpen
vozi naravnost v
Novi Jork in Filadelfijo.
Koncesijovana od visoke c. kr. avstr. vlade. — Natančna pojasnila daje
Red Star Linie, Dunaj
IV. Wiedenergiirtel 20
ali pa	25
Anton Rebek v LJubljani —
Kolodvorske ulice 34.
Julij Popper, Innsbruck —
Bahnstrasse 8.
Trgovskega pomočnika
izurjenega v prodaji mešanega blaga sprejme takoj pod ugodnimi pogoji »Kmetijsko društvo«, kje? pove upravništvo.	2-2
Iz Etterieveea dob'jenega iz prirodnega sadja, ki je prost ® vsakih kemičnih primesij in se toraj ne sme sadnega zamenjati z umetnim sadnim sokom, napravi si t	lahko vsakdo z malimi stroški prav dobro,
SO K a	trpežno poživljajočo
fisi <1 HA	10 litrov sadnega soka, ki se brez vsakega	Sadne
0dUUU	drugega dodatka zmeša s 100/130 litrov na-
w	vadne vode, da po naravnem kisanju 110/140
^fc UH5JCO A	litrov močne, čiste okrepčevalne
^^ |"J ^^	jako zdrave in cenene
Dobi se pri en gros-trgovcu A. Jurca in sinovi v Ptuju.	— Viljem Etter, Sigmaring. Dobi se še nadalje pri: G. Ketz v Mariboru, M. Ogorevcu v Konjicah, K. Sima v Poljčanah, A. Balantu v Oplotnici.
pijače.
Umetno-obrtna delavnica
cerkvenih kamnoseških in podobarskih del
poseženega izvedeneca
kamnoseka J. F. PEYER-ja
v Mariboru,
MGsctiiiiegg-Allee, Hilariusstrasse, Carneristrasse.
Izdeluje altarje, prižnice, obhajilne mize, krstne kamene, okna, itd. itd.
Tudi prevzema mere prostorov za omenjene predmete, kakor tudi originalne načrte.
Posebno se bavi z napravo nagrobnih spomenikov. Prav velika zaloga dogotovljenih novih nagrobnih kamenov od peščenega kamena, mra-morja, granita in sijenita. Solidna postrežba in prav nizke cene.	28
Mlomsefc&ve
glavnih spisov šesta, knjiga.
Ravnokar je dotiskana in se začne te dni razpošiljavati.
Obsega v srednji 8° za uvod: «Vaje cerkvene zgovornosti» str. 1—150. — Potem I. del «Pridige ob nedeljah» (50) str. 51—248; II. del «Pridige ob zapovedanih praznikih» (20) str. 251 306; III. del «Pridige ob cerkvenih godovih» (12) str. 309—348; IV. del «Pridige ob godovih svetnikov sploh» (commune sanctorum) (32) str. 351—450.
Skupaj 114 pridig izborne vsebine.
Cena broširani knjigi s poštnino je 4 K.
Dobiva se v „tiskarni sv. Cirila v Mariboru" pa tudi po vseh drugih slovenskih bukvarnah.
Lepe podobice s črnim okvirom kot spominki
za v molitev priporočene ranjke.
Primeren tisek na drugi strani oskrbimo hitro in lično. 100 kosov od 80 kr. do 1 gld. 80 kr.
K obilim naročilom se priporoča
Tiskarna »v. Cirila v Mariboru.
o « o„ ,= = o0 „ooo0 „o o oa	Z.O 0° O o°°°o .»•. o" u°o o°°°
Cenjena gospodinja!
Ne dajte si vsiljevati drugih izdelkov cikorij, ampak zahtevajte povsod najboljši pridevek k pravej bobovi kavi, ki Vam bode gotovo ugajal, to je iz čiste cikorijske in sladove tvarine napravljena domača „Kava" in „Sladna kava družbe sv. Cirila in Metoda."
Dobiva se povsod.	24
zaloga pri Ivan Jebačinu v Ljubljani.
Na prodaj
v Mariboru, Koroška ulica št. 116 hiša z 4 stanovanji, vodnjakom, vrtom, njivo in gospodarsko poslopje.	4-4
Kdor hoče 400 mark19
garantirano mesečno lahko in pošteno zaslužiti ? Naj pošlje naslov z znamko: V. 21 Annonoen - Ezped. K. F. Wojtan, Lelpzlg-Lnd.
Pots or !
Andrej Pollak, J. Sajovitza naslednik
trgovina s špecerijskim in drugim blagom pri »črnem psu« Gradec, Annenstrasse 46,
vljudno naznanja, da prodaja izvrstne snovi za domačo pijačo z jabolčnim, hruškovim in vinskim okusom. (Belo, rudeče in mu-škatelnovinskim okusom.) — Snovi so: I. vrsta po 8 gld., II. po 7 gld. in III. po 6 gld. — Snovi z vinskim okusom vseh vrst so 1 gld. dražje. — Pošiljam snovi od 50 litrov naprej. — Prašek za izboljšanje vina stane 40 in 60 kr., ovoji se najceneje zaračunijo. Zaloga 80% ocetnega cveta z aromatom. 1 kg. tega cveta zadostuje za 40—50 litrov ter stane le 75 kr.
Prodaja sestave za rum in raznovrstna žganja. Za po-skušnjo pošilja v najmanjših merah.
Pošilja le pod poštnim povzetjem in ako se denar naprej pošlje. Povsod se pridene potrebna navodila v slovenskem jeziku. Dopisuje se slovensko. Snovi so proste vsake strupene primesi. Pijača ne postane nikdar črna in je tem boljša, ako se delj časa hrani kar se bode vsaki naročnik sam prepričal.
Jos. Mursa na Krapji pri Ljutomeru|
Odlikovan s častno diplomo 1. 1895 na razstavi v Ptuju.
Na celem Jnpslovansta eflina izflelalnica cementnili
mozaik-ploč.
Tlak sestavljen iz takih ploč je enak pogrnjenim umetuo vezanim preprogam in je lepši in cenejši kot tlak iz klinker ali šamotnih ploč, ter skoro ne--omejene trpežnosti. Stopnice iz cementa, tudi brušene, imitacije marmorja in sijenita. Trše in lepše kot iz kamena. Cevi iz portland-ce-menta v dvanajsterih velikostih od 5cm do 75cm v premeru. Cementne korita za svinje in studence, za jasli, za govedo in konje. Strešnike iz cementa z dvojno zarezo in zgornjim obrobkom (Doppelfalzziegel mit Kopfverschluss) z asfaltom impregnirani. Taki strešniki so skapčani na vseh štirih straneh, pripravni za zelo položne strehe. 13 komadov krije 1 □ m, ki tehtajo komaj 35 kg. — Ceniki zastonj in franko.	^
Filijala v Središči na Dr., zaloga: Radgona, Ljutomer.
Karol Tratnik,
izdelovatelj cerkvenega orodja in pa posode
Stolne Ulice ŠLI. r Mariboru, Doiiigasse Mr. 1
Priporoča se pi-eč. duhovščini za napočila cerkvenih orodij :
monštranc, kelihov, ciborijev, lestencev, križev, svečnikov, itd. v različnih zlogih,
katere prav lepo in trpežno izdeluje. Staro cerkveno orodje prav tlobro popravljan», pozlatiti* ali posrebrin» v ognji.
Za vse svoje izdelke jamčim, prlznalna pisma naročnikom na razpolago,
Svoji k svojim.

TV
V tiskarni sv. Cirila v Maribora izšla je na 176 strani obsegajoča knjižica:
V Marijinem Celju.
Zgodovinske in potopisne črtice.
Spisal in izdal s pridigami, katere je imel v Marijinem Celju, Dr. Anton Medved, c. kr. profesor v Mariboru. Cena knjižici 30 kr., po poŠti 8A kr,

Fotofgvafijski zmrod r Mariboru
je najstarejši
Henrika Krapeka, "¿ZZZTJr
Dohod k vili skoz Grabengasse, Bad- in Fabriksgasse. X PriPoroča fotografijska dela vsake vrste od medajlonove do DC* Zalagatelj C. kr. avstrijske uradniške zaveze, X človeške velikosti, ter vse najboljše in najhitreje izvršuje.
Razpis
zadevajnč stavbo novega šolskega poslopja za šolo ormoške okolice.
Odda se stavba novega šolsk. poslopja, kojega stroški so pro-računjeni na 50.050 K 74 Jvin. usposobljenemu podjetniku.
Redno kolekovane ter zapečatene ponudbe morajo se vložiti
do 31. avgusta 1900.
12. ure dopoldne pod naslovom: »Ponudba za stavbo nove šole za okolico Ormož« pri krajnem šolskem svetu, ter mora ponudnik naznaniti v ponudbi svoje ime, stan in bivališče, v številkah in z besedami označiti odpust od proračunjenih stavbenih stroškov ter priložiti 5% vadij v znesku od 2503 K.
Stavbena dela morajo se takoj po vsprejetju ponudbe pričeti, poslopje se mora spraviti do 1. novembra 1900 pod streho, ter do 1. avgusta 1901 dogotovljeno predati v porabo.
Stavbeni črteži, proračuni o stroških in stavbeni pogoji se uvidijo pri načelniku krajnega šolsk. sveta Martinu Staniču na Hardeku.
Krajni šolski svet ni vezan na najmanjšo ponudbo ter si pridrži pravico vsprejetitudi večjo ponudbo.
Obravnava o došlih ponudbah vrši se 31. avgusta 1900 ob 2. uri popoludne.
Krajni šolski svet za okolico Ormož
dne 21. avgusta 1900.
Zaloga in posojilnica glasovirjev
Berte Volckmar,
državno izkušane učiteljice na glasovirju
y Mariboru, Gornjih gosposkih ulicah št. 54,
v pritličju nasproti c. kr. državne gimnazije Priporoča svojo bogato zalogo
novih
glasovirjev
in
pijanin
s križnimi strunami, (orehovo polituro, črni in ameriški orehov les)
kakor tudi
11 a i* ni onij
po evropejskem in ameriškem seznalnem sestavu iz najboljših tovarn po
tovarniških cenah. Glasovipji „Ehrbar"! ___
jamči se pismeno. Plačuje se v obrokih. Stari glasovirji se zamenjavajo in prodajajo
Posojila po najnižji ceni.
Sprejme se
čen e c
pri Matiji Hočevar, ključarju na Ragoznici pri Ptuju. 1
Jamfeno pristen
brinjevec in slivovko
v steklenicah po 1 in pol litra prodaja
J. Belle, Kostanjevica
na Kranjskem.
Prodajalka
izurjena v trgovini mešanega blaga, ktera pa mora v prostem času opravljati tudi kuhinjska dela, se sprejme z 15. septembrom proti dobri plači. — Ponudbe naj se pošiljajo na upravništvo »Slov. Gospodarja«.	3-3
Kot učenec
sprejme se mladenič v starosti od 16 let naprej, pri mlinu tvrdke A. Jurca in sinovi v Ptuju.
Najčistejše olje
iz kostij napravljeno za šivalne stroje in kolesa (bicikle) v tovarni H. Morbius in Fils, Bazel (Švica).
Dobi se pri 6-26 R. Strasmayer-ju, puškarju v Mariboru.
Naznanilo !
Sadjerejcem naznanjam da izdelujem mline za sadje muškat iz kamenitimi valarji. Blaž Korar, mizar v Goričici p. St. Jurij na juž. žel.	2-2
in let

s sadnim in zelenjadnim vrtom, vodnjakom z izvrstno vodo za vpokojence zelo primerno je po primerni ceni na prodaj. Več pove Anton Merčun, Maribor, Weinbaugasse 1.	2
BC BC
Veliko zalogo švicarskih ur
"2ÍG
ima
AITOI KIFFIttMI,
urar, Maribor, Gosposka ulica 5 (vis-a-vis Grubitsch)
Srebrna ura z dobrimi kolesci 6 gld. Z najflnejo uredbo in posebno močnimi pokrovci 7 gld. 50 kr.
Srebrna ura, z dvema pokrovcema in
dobrimi kolesci velja 7 gld. 50 kr. Najfineja, močna trpežna ura 8 gl. 50.
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru
M priporoča častiti duhovščini in slavnemu občinstvu
$ vsakovrstne podobice, molitvenike, rožne vence, svetinjice, križce.
Velika knjiga z vzorci od navadnih do najfinejših podobic je v tiskarni na vpogled.
Spominki na prvo sv. obhajilo kos od 1 do 10 kr.
Rožne vence vsake velikosti in kakovosti prodajamo na drobno in debelo, rožne vence žalostne Matere Božje in preč. Spočetja itd. — Lepi križci so pa medeni ali niklasti za rožne vence, za kras na steno in posebno za častite duhovnike za sprevidenje bolnikov; križi s stojalcem, svetinjice različnih vrst.
Tiskarna ima v zalogi tiskovine za:
župnijske, občinske in politične urade, odvetnike in notarje, trgovce, hotele in gostilnice, posojilnice in zasebnike.
Naročila na lepake (vsake vrste in velikosti), poročne liste, osmrtnice, spominske liste, vizitke, tabele, knjige, časnike, dalje preskrbi za vsak uad ali zasebnike štampilije (pečate).
Vsako naročilo se izvrši hitro, lično in ceno.
§
Razpošilja se po postnem povzetju. Neugajajoče ali slabo Slovenci! Podpirajte naše slovenske trgovce itd. idoče ure ako se v 14 dneh povrnejo se zamenjajo ali vrne denar. 1
Izdajatelj in založnik kat. tisk. društvo.
Odgovorni urednik: Avguštin Janša.
Tisk tiskarne sv. Cirila.