Taktika naše obrambe. (Socialno-politiska študija o naših stanovskih razmerah). Dasi ima naše stanovsko obrarabno delo dokaj uspehov in se naša stanovska zavest lepo zbuja ter naše organizacije popolnoma n a r a v n o trdno razvijajo in izpopolojujejo, vendar se ne moremo zadovoijiti še s sedanjimi uspehi; mi hočemo več v notranjosti ia vnanjosti. Govorili bomo popolaoma odkrito!] Ne strašimo se razpravljati pred javnostjo tudi o svojih hibah vkljub temu, da bo naš kulturni in politiški nasprotnik izkušal izrabiti te podatke v svoje strankarsko-politiške naraene. Naše vrste so očiščene, naša notranjost je postala tem trdnejša in krepkejša, ker ra o r a že vsak posameznik tvoriti v teh časih trdnega bojevnika za resnieo in pravico in nam ne bo več vlačiti parasitov, to je nepotrebnega balasta s seboj. Nič nas ne sme strašiti pred odločnim nastopom, nič nas ne sme spraviti z naše radikalne poti. Badikalizem ne pardonira lastnim napakam, jih ne prikriva samemu sfibi in se tudi ne boji pogledati najgloblje v lastni jaz, čeprav bi se mu imel odkriti pri raziskavanju lastne bod^čnosti — lastni pogin. Storimo vsi tako in kmalu bomo videli, kdo ima pravico eksistence! Pač nima vsakdo poguma, da bi si ogledal svojo dušo v zrcalu. Vendar zrimo v stanovsko bodočaost s pesimizmom in realizmom y očeh in naj nas ne strašijo očitki naših nasprotnikov, da nimamo idealizma in da smo materialistiški stan. Naš šolski idealizem nas je dovajal tudi v soeialni in politiški idealizem, da je naš stan izgubljal ravno zaradi tega ono moč in veljavo, ki jo potrebuje za svoje možno in uspešno delo. Naš politiški in socialni idealizem nas je uvajal v lastni egoizem, namesto v socializem in tako v egoistiški materializem, namesto y stanovski materializem, ki najde v socialnemrazrednem boju za obstanek ediai opravičila. Zlo, ki ga je rodilo to dejstvo, so bile naše avtoritete in njih poslediea, da se je vse učiteljstvo zanašalo le na njih moč, veljavo in d e 1 o (v stanovskih zadevah), samo je pa z nemo resignacijo zrlo v njih delo, jih oboževalo in le od njih pričakovalo svoje bodočnosti in rešitve. Ni se zavedalo, da v vsakem posamezniku leži bodočnost celote in le s posameznikom je močna celota! čas avtoritet je deloma minul in rodilo se je spoznanje, da si vsakdo sam lahko pridobi z voljo delom, in značajnostjo ugled, upoštevanje in veljavo in je to tudi vsakega posameznika dolžnost, da si to izkuša pridobiti v prid stanu. Edina avtoriteta nam bode stan, ki ga hočemo privesti do upoštevanja in veljave in to le če se bomo zavedali stanovskega demokratizma, da vsakdo žrtvuje svoje delo in veljavo stanu, da tako dvignemo ugled celokupnega stanu (in ne le posameznikov kot osebnosti brez ozira na stan) in se na ta način dvigne tudi ugled posameznika — kot uditelja; yse to je pa le plod splošne socialno-stanovske zayesti. Vsakogar izmed nas naj preveva socialna zavest, da so nam voditelji sicer neobhodno potrebni v svrho skupnega postopanja, taktike in discipline, da pa so ti voditelji le tedaj močni, če je dovolj močna socialna zavest posameznika, da je njih delo le tedaj uspešno, če je točno delo posaraeznika in če tudi posameznik sredoči svoje delo v korist stanu. Kratko povedano: konec mora postati onemu zanašanju drug na drugega, zanašanju na yoditelje, da se tako naše stanovsko delo še bolj pospeši in pokrepi. Nihče Daj ne podcenjuje svojih sposobnosti in zaveda naj se vsak posameznik, da je ysakdo poklican braniti ugled in čast stanu! Kdor zasledi nevarnost, ki preti stanu, ali napad na stan, je njega dolžnost, da brani stan in se ne boji žrtev. Drugo načelo, ki ga bomo morali sami izyesti y našib vrstah, je : ne glejmo na število, ker tni ne potrebujemo števila! Mi ne potrebujemo moči števila in ne glasov, ker mi nismo politiška stranka, temveč strokovna organizacija, kulturno-narodna stranka, ki hoče in zahteva moči in zaresti posameznikoy za proizvajanje programa podrobnega dela y narodu.*' In bolje je, da nas je manj in ti močni, zavedni, točni in sposobni y dela, kakor da bi se tovorili s praznim balastom in bi zaradi tega nam bilo delo ovirauo, ker so parasiti coklje naših stanovskih koles. Delo je naša rešitev, to je naša moč, a ne le delo naših voditeljev, teraveč delo posameznikov, ki so voditelje postavili. Ne zabtevamo novih žrtev, ker učiteljstvo že itak ogromni kvantum žrtvuje; ne bomo zopet apelirali na nove stvari, temveč mi moramo le dosedanje urediti, mi morarao racionalno pričeti gospodariti z našim požrtvovanjem in delom, da ne bomo zaradi nesistematičnosti in nepremišljenosti zapravljali svojega dela stanu v škodo. Hočemo reči: mi moramo najprej koncentrirati svojo požrtvovalnost in delo v stanu, morajo nam biti stanovske koristi in potrebe prve, ker le potem bomo lahko stopali kot močna stanovska socialna skupina v javnost, in smo svoje moči in delo dali javnosti, s t anovske zadeve — ne službenih — pa opravljali le miraogrede — p o v r š n o. In to danes dobro občutimo, ko nam javnost absorbira yse boljše moči, sami pa zaostajamo in si na ta način ubijamo stanovsko moč. Pač se nam bo očital separatizera, toda kdor pozna položaj in sedanjo dobo, ta nam bo pritrdil, da smo upravičeni zahtevati, da posvetimo za sedaj v s e svoje moči stanovski okrepitvi. Sto in stokrat je potreba to ponavljati in sto in stokrat naj ee sedaj pri nas v društvih o tem razpravlja. Apatičnosti, ki jo v tem stanu premnogokrat opažamo, niso le kriye nenormalne politiške razmere, ni le kriy naš gmotni položaj, temvee je mnogo krivo to, da se sami odtujujemo stanu, ki mu pripadamo, t u d i i z v e n š o 1 e. Samopomoč, ki je klila v naših vrstah nekoč tako bujno, se je pričela opuščati, in to je rana našega stanovskega telesa. Tekmovali so nekoč naši, sedaj že osiveli prvoboritelji, kdo bo yeč storil za stan in y korist stanu in uspehi so se očividno kazali, ker so ysa podjetja, ki jih ima danes uditeljstvo njih trudapolno delo. Danes se je pa pričelo nadaljevanje tega dela omalovaževati, ni se skrbelo, da se to delo poživlja od časa do časa. Ni še prišel čas, ko bo lahko učiteljstvo od vsega tega uživalo, ker sedaj smo še y dobi dela in bomo še nekaj časa morali delati, preden naša podjetja dozore. Ni nam namen govoriti, kako mi lastno gospodarsko osaraosvojitev in korist žrtvujemo splošni gospodarski koristi in kako n e s t a n o v s k o postopamo v gospodarstvu. Tudi ni naš namen danes razpravljati, kako n e s t a n o v s k o postopamo mi z duševnim proizvajanjem pri naših listih, ker smo se o tem namenili pozneje govoriti. Danes naj veljajo le splošoa načela stanovske osamosvojitve — obrambe. Več ofenzive! To naj ne bo le geslo našega naroda, temveč tudi geslo našega stanu ! Mi smo vse preponižai in prepohlevni s svojimi stanovskimi zahtevami. Naši nasprotniki si prilaščajo našib pravic in si prisvajajo nadvlado nad nami. Velika krivda temu leži y nas samih, da skoro sami izročamo svoje praviee nasprotnikom, ker se le branimo in opravičujemo, namesto dabi zahtevali svojih pravic! Očitajo in predbacivajo nara oni razne krivične očitke, namesto da bi rai njira očitali njib grehe. Več ofenzive! Le kdor odkriva in napada napake in nedoslednosti drugih, bo premagoval, oni pa, ki se le brani, bo oškodovan. Naša dosedanja stanovska politika, da smo se le branili in odgovarjali na očitaaja, nas vodi za sedanji čas do neuspehov in je ta taktika za današnjo dobo že zastarela, ker mi smo že višje razviti. če se bomo vedno le branili, ne pridemo naprej. Mi moramo imeti v oeeh vedno bodočnost, ki si jo želimo, moramo tako postopati in delati in ne se ozirati le na hipne momente. Z razvojem naših organizacij se izpopolnjujemo in se vzgojujemo. Naše zahteve torej, ki jih danes stavljamo na uciteljstvo, so, da vsi pričnemo delati v prid obrambe našega stanu in si vsak v svojem okraju pričnemo sistematično delati pozicije y prid našemu stanu. Ear je javne gnilobe, to je potreba iztrebiti javno, saj so nam na razpolago v tera oziru ysi demokraški napredni listi, a moramo v prvi vrsti tudi tu uveljavljati svoje stanovsko časopisje. Drugo, čeraur moramo odpomoči, je naša napaka, ki nam je postala v zadnjem času še tipična, da so nam koristi vsake strari in vsakogar prejnego skupne stanovske koristi. Tako se je ukoreninilo že v nas, da agitiramo in podpiramo vsa strankarska podjetja prej, nego svoja lastna podjetja in se nam še zdi skoraj nekorektno, če v kaki družbi zinemo par besedi v prid našim stanovskim podjetjem in zadevara. Žalibog, to je resnica, ki ogromno škoduje celoti. In ravnotako se je že ukoreninilo v nas, da ofenzivo nasproti nasprotnikom opravičujemo, sebi jo pa celo zamerimo. To 80 dejstva, ki se jim lahko odpomore le, če se bo ysak posameznik ravnal po skupnih načelih. Zato bomo raziskovali in odkrivali rane našega stanovskega telesa, ker prvo je, da se zavedamo vseh svojih slabosti.