59ade njegovi zavezniki. Rastoča notranja moč dobiva spodbude iz vzorov, ki jih starši morajo že otroku odkrivati. Gojiti je treba družbeni čut — smisel za zunanji svet. za bližnjega, za družbo. Proti sebičnosti in samo vase zagledanosti se morajo uveljaviti družbene kreposti: zvestoba, spoštovanje, hvaležnost, Požrtvovalnost, čut odgovornosti. Ob stran družinski povezanosti naj stopi ljubezen do naroda in domovine in smisel za vmesne skupnosti. Najvažnejše pa še manjka. Tudi ko bi se posrečilo obe ti področji zgradili in harmonično povezati, bi iz deteta dobili le človeškega otroka. Vsak človeški otrok Pa je po Stvarnikovi milosti določen za božjega otroka. Glavna naloga je oblikovanje kristjana: versko znanje, množenje milosti v duši, življenje po veri. SEBIČNO KRŠČANSTVO Bolj ko so vzvišeni vzgojni cilji, več nevarnosti je na potu do njih. iz preteklosti in iz našega časa ni malo primerov »svete sebičnosti“: starši so si prizadejali, da otrokom zagotove nebesa in otroci so kot odrasli ostali tankovestno zvesti temu cilju — razvil; so se v ne- kake grabežljivce nadnaravnih dobrot, v skopuhe pobožnosti, v lakomnike čistosti in stiskače pravovernosti. Vse zase. Včasih celo drugim niso privoščili teh zakladov in so jih zanje zavidali. Tak pogled na krščanstvo je huda zmota. Jedro Kristusovega nauka je ljubezen in ta se daje. Bistvena sestavina verskega čuta je katoliški čut — smisel za vsakogar in za vse. Nujnost globokega notranjega življenja je, da se razliva, da bogati bližnjega z apostolskim delovanjem. Kdor živi z. Jezusom, Ga pri sv. daritvi prejema in se vanj spreminja, sodeluje z Njim v odrešeniškem poslanstvu in sprejema njegove metode za to: molitev, oznanjevanje božje besede, deljenje dobrot, odpoved, žrtvovanje. NAJ VIŠJI CILJ VZGOJE Polno, živo, osvajajoče in osrečujoče krščanstvo — to je najvišji cilj vzgoje. „Vzgoja hi bila nepopolna, če bi se omejila na to, da preskrbi otrokom osebno, telesno, nravno, časno in večno dobro. Razen tega jih mora oblikovati in pripraviti. da bodo v svoji dobi in rodu, pa tudi v bodočih rodovih delovali blagodejno; da bodo tako Sli skozi svet, da ga bodo zapustili boljšega in lepšega, kot so ga našli.“ (3) Najbolj prepričljivi so zgledi otrok samih: takrat, ko otrok v resnici vzljubi Jezusa, ga ta ljubezen žene v to, da bi zanj čim več storil in da bi zanj vnel druge ljudi, skratka — da bi postal njegov apostol. Eden od njih je takole zapisal svojo željo: „Da, moj dobri Jezus, hočem moliti za bližnjega; predvsem pa za grešnike, da bi se spreobrnili. Ti si tako srečen, kadar se poboljšajo, da potem poplačaš tiste, kj so jim na kakšen način pomagali, da so postali boljši. Tudi jaz jim tako lahko pomagam, tudi brez molitve. Večkrat moram prenesti kakšno neprijetnost, bolečino; če jih dobro prenesem in jih darujem za grešnike, jim bo to v korist in Bog bo storil, da bom postala boljša. Še danes bom tako napravila in ne bom opustila nobene priložnosti.“ (4) To otrokovo velikodušnost je treba zgodaj začeti razvijati in ji najti ciljev in možnosti. Če se otrok ni naučil biti apostol, je zelo verjetno, da nikoli ne bo. Ravno pravkar navedeni način, da otrok daruje Jezusu nezgode, pa tudi kakšno prostovoljno odpoved in premagovanje za rešitev duš, je zelo primeren, da človeka vpelje v ta svet dejavne ljubezni. Privlačne nagibe morejo starši nuditi malim v pripovedovanju zgodb iz duhovniškega, redovniškega in misijonskega življenja. Preden se ga dotakne materializem ulice, naj otrok spozna veličino in lepoto Bogu zaobljubljenih poklicev. Potrebno je, da otrokova že priprosta sebičnost izginja ob veselju dobrih del; zgodaj je sposoben za pomoč revežem. (3) Pij XII. v govoru Bratom krščanskih šol v Rimu dne 6. maja 1951. Priobčeno v Comp te rendu des joumees nationales d’etudes, julij 1951. (4) Iz: V. Marmoiton: La petite vic- time de Jesus, Alina de Divonne, Tou- louse 1926, str. 82. Kaj slabo uslugo mu delajo tisti, ki mu pred resničnostjo bede zakrivajo oči in ga zavijajo v vato brezskrbne zadovoljnosti. Naj te otrok spremlja, ko obiščeš reveža; naj ti pomaga, ko pomagaš bolniku; naj sodeluje, ko oče in mati razmišljata, kako spustiti v obubožano družino nasproti vaše hiše žarek sonca. Tako si bo izbistril sposobnost, da bo moralno in tvarno bedo sploh zapazil; da bo na bližnjega in njegovo srečo mislil in da bo znal storiti, kar je najbolj koristno in primerno. Zgodaj naj se navadi tudi organiziranega dela. Lahko ga vpišemo v Društvo svetega detinstva ali kako podobno versko družbo, pozneje v Katoliško akcijo, kongregacijo itd. GRADITI JE TREBA BOLJŠI SVET! Za mladostnike so možnosti apostolskega dela najrazličnejših vrst skoro neizčrpne. Naš čas kliče navdušene fante in dekleta na delo za boljši svet. To nenadomestljivo delo pa bo tudi njih napravilo boljše, je poroštvo za njihove pravo srečo. S temi četami bo Marija svet vrnila Jezusu. To so čete, ki poslušajo pastirjev glas in ta glas jih vedno pogosteje vabi k viru življenja. „Vzbudite — tako poziva papež duhovnike — v dušah vseh, ki so zaupani vaši skrbi, gorečo, dejal b' nepogasljivo lakoto po Jezusu Kristusu! vaš nauk naj zbere okrog oltarjev množice otrok in mladostnikov, da ti ponudijo božjemu Zveličarju svojo nedolžnost in navdušenje; naj se jim zakonci pogosto približajo, da bodo nahranjeni pr' sv. maši mogli posredovati otrokom občutke in ljubezen Jezusa Kristusa... Gospodova Cerkev nima drugega kot ta kruh, da zadovolji težnje in želje naših duš, da jih najtesneje združi z Jezusoia Kristusom, da končno napravi iz njih „eno samo telo“ (1 Kor X, 17) in jih poveže med sabo kot brate, ki prisedej3 4 * 6 k isti mizi, da prejmejo jamstvo nesmrtnosti, ko so deležni istega kruha.“ (5) * * * Oče in mati se morata o vzgojnih vprašanjih pogosto pomeniti. Taki razgovori poglabljajo njuno poznanje otrok, dajejo oblikovalnim naporom enotnost, odpirajo nova vprašanja in navajajo k njih rešitvi. Tu naj podam nekaj vprašanj za tak razgovor o verski vzgoji in spodbujanju apostolske dejavnosti: RAZGOVOR MED OBEMA . . . NA VEČER (6) Ali gledava kot na bistveno nalogo najinega vzgojnega poslanstva na to, da (5) Pij XII. v okrožnici Mediator Dei et hominum, 20. novembra 1947. El (prevod iz francoščine) jezuita J. Duhra, Madrid 1958 (2. izdaja, zbirka „Hogar“), str. 140. (6) Vzeto iz zelo priporočljive knjige: arte de las artes: educar un nino vzbujava v otrocih čut za Boga in krščanskega duha? Da ju vzgajava v božji ljubezni in službi? Ali si prizadevava, da jih od prvih let vodiva k nadnaravni resničnosti? Ali skrbiva, da molijo tako, kot je primerno njihovemu razumu in besednemu zakladu? Ali jim pripovedujeva „najbolj čudovito izmed zgodb“ — življenje našega Gospoda, ki je prišel, da nas osvobodi, oživi s svojim življenjem in reši? Ali paziva, da se vključijo v evharistično gibanje? Ali jim pomagava, da uresničujejo njegov ideal: Moli, prejemaj sv. obhajilo, žrtvuj se in bodi apostol? Ali bomo pazili, če jih Bog pozove v duhovniški ali redovniški poklic? Ali goreče molimo, da bi si Kristus milostno izbral učence in najdražje prijatelje izmed naših? Ali imamo oči in srce dovolj odprte, da moremo v otrocih zapaziti klico duhovniškega poklica? Ali jo ščitiva in lajšava njeno rast, dokler ne dozori? Prof. ALOJZIJ GERŽINIČ PODOBA SODOBABOA ČL0U6HA Vera v znanost, upanje v udobje, malikovanje, napuh, to je podoba sodobnega modernega človeka, ki je metafizično verovanje zamenjal z vero v znanost; na mesto upanja v gledanje in uživanje Boga je stopilo upanje v udobje, bogastvo, užitke (utilitarizem); Boga so nadomestili maliki: denar, oblast, rasa, narod, vodja; medsebojne odnose vodi sebičnost. Napredek znanosti in tehnike je pobudil rast napuha. Bog ni več potreben, človek si zadošča sam, popolnoma bo ukrotil naravo in prišel njenim skrivnostim do dna. « T esnob» Moramo pa reči, da so te poteze bolj dediščina samozavestno optimističnega 19. stoletja kot srčika sodobnega človeka. V le-tem se naštete črte mešajo z novimi. Doživel je toliko razočaranj, zašel je v tako stisko in notranjo praznoto, prevzela Ra je taka tesnoba, boji se toliko nevarnosti, da se odpira tudi drugačnim mislim m težnjam. Obnavljanje smisla za vero in čuta za Boga Ljudje hrepene po resnični svobodi, po pravičnosti, po spoštovanju njihove osebnosti In slutijo, da je to v zvezi z nadnaravnim svetom. Eden vodilnih psihologov in vodja posebne psihoanalitične struje Jung trdi, da je v pacientih, ko prekoračijo 40. leto, redno odkriti religiozen konflikt; podobno izjavljajo tudi drugi psihologi in psihiatri. Ljudje vsaj nezavedno iščejo in pričakujejo odrešenika, osebo, ki naj jih popelje iz duhovne stiske in tvarne bede. Smisel za verska vprašanja in čut za Boga na splošno rasteta in se na sto načinov križata z brezbrižnostjo, otopelostjo, sovraštvom. Katoliški krožek francoskih izobražencev je svoj 5. teden (1. 1953) posvetil študiju „sodobnega sveta in čuta za Boga“. Predavali in debatirali so možje kova kot so Mauriac, Rops, Begali n, pa duhovnika Lacroix in Danielou in drugi; sodeloval je tudi kardinal Feltin. Za naš predmet je najbolj zanimivo to, kar je prinesel ti. dan, namenjen vprašanju: Ali so delavske množice izgubile čut za Boga? Iz referata duhovnika Loevva, ki že 12 let dela med pristaniškimi delavci V Marseillu, povzemam naslednje: Pij XII. je v binkoštnem govoru 1. 1953 moral priznati, da je krščansko življenje za veliko maso danes praktično nemogoče. Izkušnje p. Loewa odkrivajo med ovirami za krščansko življenje dve skupini: 1. mase dejansko nimajo svobode. Delavca veže pomanjkanje sredstev, preveč nadur; v podjetju ni človečanskih odnosov, vlada nepravičnost in pristranost: živi odrezan od narave in še v zabavi ni svoboden. Podjetniki se ženejo le za gospodarskimi cilji; tako izhaja teoretični materializem množic od praktičnega materializma gornjih slojev. V takem vzdušju suženjstva ni za ljudi izjema niti Cerkev kot ustanova (n. pr. obredi za plačilo, poslovanje podvrženo rutini), niti njeni člani (duhovniki in laiki). 2. Vera — bolje ostanki vere — je ošibela: sestavljajo jo drobne zadevice, sveče, cerkovniki, praznoverja, prazna gesla. Analiza p. Coudreau-ja je prinesla tele zaključke: Med delavskimi masami je treba ločiti nove prišlece z dežele pa ljudi, ki so že dolgo nastanjeni v mestu. Deloma se s tem krije razdelitev v pripadnike ljudstva v proletariat. Novi prišleci sq še v stiku z verskim izročilom, po večini pa nimajo več pravega čuta za Boga in žive le bolj v nekem praznoverju in bajkah. Stari naseljenci so večinoma vero izgubili. En del se je utrujen in obupan odrekel vsakemu idealu in se predaja pozabljenju in užitkom; zanje je Bog mrtev. Za tiste pa, ki se položaju upirajo in se bojujejo, so vsaj nastavki želje po Odrešeniku. Podoben je verski položaj, ako primerjamo ljudski svet — še na obrobju delavskega — in proletarski svet. Pripadnikom prvega dovoljujeta delo in plača še človeško življenje. So še nekaj verni, vendar se čut za Boga stalno manjša. Proletariat je pahnjen v nečloveško delo in lakoto. V njem kljuje težnja po odrešenju. Zaključek te analize bi bil: mase niso zato brez čuta za Boga, ker v njih nj religije; če pa je v njih religija, ni zato nujno, da imajo čut za Boga. Raziskovanje sodobnega položaja kaže, kako božja previdnost obrača zlo v dobro. Brezbožnost n. pr. sprašuje kristjanom vest in jih opozarja na napake in razvade, kot so lagodnost, starokopitnost (rutina), duhovna sebičnost; puritanska in janzenistična morala (pesimizem glede človeške narave; nekako manihejstvo: preziranje ali celo obsojanje tvari in telesa, kulture in civilizacije; odrekanje važnosti politiki in zgodovini); okuženja z materializmom; nesocialnost; ustvarjanje Boga, vere in Cerkve po svojih zamislih, koristih, potrebah; bojazljivost, nedelavnost, utrujenost. Preganjanje- Cerkve krepi odpornost, odpira oči, je znamenje življenjske sile zvestobe, je nauk in milost za tiste, ki ne žive preganjani. Najgloblji pomen in ceno pa mu je označil Pij XII.: „Preganjanje Cerkve je deležcnje Skrivnostnega telesa Kristusovega na Gospodovih ranah.“ (V radijski poslanici 77. nemškemu katoliškemu dnevu septembra 1956.) „Pokrščanski (postkrščanski) človek" je duhovno prazen, pa prav ta praznota je čakanje na Nekoga in nečesa. Boj za tvarno izboljšanje položaja gre vzporedno s prizadevanjem po vzpostavitvi človeškega dostojanstva in spoštovanja osebnosti. — Hrepenenje po miru in varnosti je izraz človekove narave. Mnogi ju iščejo v pobegu prod stvarnostjo (v kinu, omamah, pijači, izživljanju), v mehaničnih vajah (yogi). So to zablode, gonilna težnja pa je pravilna, položena v dušo. Tehnični duh in sebičnost sta dokazala, da ne moreta postaviti temelja človeškemu sožitju. Teženje po vesoljnosti, povezanosti in skupnosti je odgovor na to in ta odgovor pomeni pravo revolucijo v človeških odnosih. Verski nemir se kaže v hlastanju po čudežnem (okultizem, spiritizem), v živahnem delovanju sekt, v kultu „velikih mož“, v komunistični mistiki, v delni Poživitvi starih verstev (budizma, hinduizma, muslimanstva). Med kristjani je opaziti izredno željo edinosti. Mnogi protestanti iščejo Kristusa, k; ne bi bil le učenik morale, marveč živi Bog, božja oseba, Odrešenik. Med katoličani je vpliko razveseljivih pojavov: odpornost molčeče Cerkve, nadnaravni ogenj mladih krščanskih občin; številni kontcmplativni poklici, zlasti v Združenih državah. Versko znanje je povprečno zelo naraslo; evharistična vzgoja in liturgično gibanje sta poglobila cerkveno zavest, zvestobo in čut odgovornosti. Apostolat prodira v raznolikih oblikah; nekdo je imenoval JOC čudež 20. stoletja. Vse to je Piju XII. navdihnilo naslednjo misel: „Že zdaj se zdi, da se pripravlja nekaj resnično nenavadnega za celotno človeštvo... morda hoče Bog na način nagniti ljudi v bolj stvarno in hrepeneče iskanje Jezusa. Morda se bo svet znašel pred pobudo, da prosi, kakor še nikoli, pomoč Cerkve, da se reši.“ (Italijanski dekliški Katoliški akciji dne 2. oktobra 1955.) ^ (Po „Cilji in pota“, št. 2, 1. 1959^ TRIDESET LET ŠKOFOVSKE SLUŽBE V tridesetih letih dvajsetega stoletja — tedaj, ko je nad Slovenijo vladal liberalni centralizem, ko so bile katoliške organizacije nasilno razpuščene, ko se je že zajedal v naše življenje brezbožni komunizem, ko je osemdesetletni škof Jeglič stopal v pokoj — nam je Bog v svoji čudoviti previdnosti, ki „sega od kraja do kraja ter vse krepko in sladko ureja“, dal novega pastirja, novega škofa obširni in lepi ljubljanski škofiji, v osebi bogoslovnega profesorja dr. Gregorija Rožmana. Trideset let že vodi svojo škofijo; petnajst mu jih je poteklo v domovini, nekaj mesecev manj pa \ tujini, kjer v duhu svojega gesla „Crucis pondus — Križa teža“ trpi in se po zgledu velikega duhovnika Jezusa Kristusa žrtvuje za njemu zaupane vernike. Kljub težkim, sveti Cerkvj večkrat neprijaznim, če ne sovražnim razmeram, je naš škof ustvaril čudovita dela, ki bodo za vedno vklesana v zgodovino našega naroda. Med deli pa se kot svetli mejniki zlasti bleste: organizacija Katoliške akcije, bogoslovno semenišče, škofovi zavodi, veličastni evharistični kongres, mednarodni kongres Kristusa Kralja ter slovesna posvetitev škofije brezmadežnemu Srcu Marijinemu. * V jutru svojega škofovanja jv ustanovil organizacijo Katoliške akcije. Takrat je potekalo ravno deset let, odkar je Kristusov namestnik na zemlji sv. oče Pij XI. pozval vernike vsega sveta, da naj se pod vodstvom svojih škofov z vsemi silami uprd modernemu poganstvu ter se z vsem srcem posvete širjenju ter utrjevanju božjega kraljestva na zemlji. Težki so bili začetki, a naš škof je vztrajal v težavah. V nekaj letih je, lahko mirno rečemo, izpeljal s pomočjo požrtvovalnih duhovnikov ter laikov močno organizacijo slovenske Katoliške akcije, v kateri je imela prvenstveni polet zlasti Zveza katoliških dijakov. Kako očetovsko je večkrat prisostvoval njenim sestankom! Kak mladostni idealizem je znal vlivati mladim srcem! Kako prepričevalno je na zborovanjih govoril o lepoti krepostnega življenja ter apostolskega dela! Ve srečen je v letu 1938 vodil prvence svoje Katoliške akcije k sv. očetu. In papež Pij XI. je odobril ter pohvalil njegovo'delo. S pomočjo Katoliške akcije je po • želji sv. očeta hotel ustvariti nov rod: novo, idealno, čisto in apostolsko mladino. Kako goreča prošnja mu je privrela iz srca takrat, ko je govoril ob odprtem grobu prvega mučenca svoje Katoliške akcije: „Prosimo Te, Gospod, ...daj, da bo in učen iška kri svetega apostola Katoliške akcije vbujala vedno številnejše in vnetejše vrste mladih apostolov, ki bodo ob svetlem gledu našega mučenca v moči evharističnega kruha živeli s Teboj povezani močno nadnaravno življenje, pripravljeni na vse žrtve, v veliki ljubezni do Tebe m v očiščeni ljubezni do svojega naroda, da bo zaživela mladina, ki ne bo Drevlje, zadaj župna cerkev v Gorjah v Zilji na Koroškem iskala rešitve v nemoralnih zablodah brezbožnih voditeljev, ampak v Tvojih postavah in v Tvoji volji.“ Ves čas je skrbno spremljal življenje te mlade organizacije. Veselil se je njenega razmaha, hudo mu je bilo, kadar je doživela poraze. A naš škof ni vodil svoje Katoliške akcije le s človeškimi sredstvi. Prvenstveno moč je položil v Boga. Vse uspehe je le od Njega pričakoval. Zato je pač mogel zaklicati takrat, ko h. drugi zdvajali: „Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati naši Katoliški akciji, ker si nam dal s tem poroštvo blagoslovljenega uspeha.“ Drugi svetli mejnik pa je škofova izredna skrb ter dejanska skrb do bogoslovnega semenišča. Tri daljnosežne korake je storil naš Prevzvišeni za to njemu tako drago ustanovo. i V letu 1935 je izroči! svoje semenišče pod posebno varstvo preblažene Device Marije, Srednice vsgh milost: „v trdnem zaupanju — kot je sam zapisal — da bo posredovala gojencem semenišča milost svetega duhovništva in svetega apostolata“. To ni bila prazna ceremonija, marveč v nebesa odmevajoče dejanje. Kmalu za tem je tam za ljubljanskim kolodvorom začel graditi novo, prostorno semenišče, ki se je imenovalo Baragovo. ln tu v tujini! K.do je \ečji dobrotnik našega semenišča kot on? Ker nima nič svojega, zato on sam — ljubljanski škof — prosi pri dobrih srcih zanj. Bog pa mu je kot zvestemu služabniku podaril lepo vrsto mladih duhovnikov. Naš škof pa je tudi skrbni oče svojega srednješolskega zavoda. S kako ljubeznijo je prihajal vsako leto za praznik sv. Stanislava, zavodskega zavetnika, za Brezmadežno ter za svoj godovni dan v št. Vid in pozneje v Baragovo, kamor se je zaradi razmer moral preseliti njegov zavod, šel je od gojenca do gojenca, ga povpraševal o tem in onem. Mladim fantom je govoril o svetlih vzorih ter o nevarnostih življenja. Ob slovesu pa je vso zavodsko družino blagoslovil. To se je vrstilo leto za letom, prav do usodnega maja 1945. Ko so doma zatrli zavode, to veličastno delo škofa Jegliča, je škof Rožman mnogo trpel. A tudi ta udarec ga ni strl, marveč se je z živo vero zatekel k Mariji Srednici za pomoč. In Marija ga je uslišala. Nekaj let za tem je že ustanovil podoben, sicer mnogo manjši zavod „Apostolsko šolo“ v prostorih našega semenišča. Trdno je prepričan, da bodo iz tega zavoda izšli verni in zavedni Slovenci in Bog daj, za kar Ga naš Prevzvišeni najbolj goreče prosi, tudi veliko dobrih duhovnikov. * Dvakrat pa smo moglj zreti svojega škofa kot mogočnega cerkvenega kneza. Bila sta to nepozabni evharistični kongres v letu 1935 ter mednarodni kongres Kristusa Kralja, ki se je vršil v Ljubljani štiri leta za tem. Takrat je škof Rožman ob papeževem legatu, pokojnem kardinalu Hlondu, sredi številnih škofov s svojimi klenimi govori polagal v naša srca temelje nepremagljive vere v Najsvetejši zakrament ter v končno zmago Kristusa Kralja. Bili so to kongresni dnevi — tik pred izbruhom svetovnega požara — zadnji dnevi veselja in miru pred krvavim viharjem, dnevi, ki so tudi škofa tuzemsko vsaj deloma poplačali za njegovo ljubezen in zvestobo, svetli mejniki na njegovi sicer tako težki poti, ki se je kmalu potem obrnila proti križevemu potu — na Golgoto. * Najveličastnejše dejanje, ki ga je opravil naš škof, pa se zdi. da je posvetitev škofije brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V Rimu, ob Petrovemu prestolu, se mu je porodila ta misel. Takrat je ravno sv. oče Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu srcu. Pet mesecev je trajala priprava na ta zgodovinski dogodek. Pet prvih sobot so verni Slovencu in teh ni bilo malo. žadoščevali žaljenemu Srcu nebeške Matere. Devetindvajseti maj 1943 je bil spravni dan. Kako velik je bil tedaj naš škof, ko je s križem v roki, kot Mozes, peljal svoje ljudstvo k Mariji Pomočnici na Rakovnik. Naslednji dan, ob koncu šmarnic ter na vigilijo praznika Marije Sred-nice vseh milosti, pa nas je on, veliki duhovnik, posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu. To je bil zadnji vidnejši dogodek, potem smo odšli v tujino. Na videz se zdi. da je ostalo to dejanje brez pomena, toda čas bo razjasnil vse, božja luč bo razodela- kako bogat „praetuium“ —, lepo plačilo jv božja Mati s tem naklonila našemu škofu ter vsej njegovi trpeči škofiji. ★ To je torej življenje našega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je \ juliju obhajal 30-lctni jubilej škofovskega posvečenja. Svetal in privlačen je njegov zgled, težka in odgovorna njegova pot. Kot pastir išče izgubljene ovce, zveste nosi v svojem naročju. Kot veliki duhovnik pa moli za svoj narod ter ga izroča brezmadežnem u Srcu Marijinemu v varstvo, da hi okrepčan s presveto Evharistijo veselo ter trajno služil Kristusu Kralju. DR. ALOJZIJ STARC, Argentina esu.* - v PISMO NAŠIM BOLNIKOM Drage sestre in bratje v bolezni! Ko sem zadnjič prebrala v našem „Oznanilu“ statistiko bolnih in pomoči potrebnih med nami, so me presunile številke, ker vem, da je poleg teh bolnikov in revežev, katere vzdržuje ali podpira Vincencijeva konferenca, tudi še več takih bolnikov, ki se sami vzdržujejo, h katerim spadam tudi jaz. In to mi je dalo pobudo za tole pismo, ki je namenjeno vsem bolnikom med nami. Mi bolniki imamo namreč velike prednost; pred zdravimi ljudmi, katerih še pa redko, če sploh kdaj zavedamo. Prva med njimi je ta, da človeka odmakne od hrupa in nepokoja življenja bi ga spomni, da začne misliti na življenje, ki je pravo življenje. Kar namreč človeka najbolj odvrača, da bj mislil na večnost, je tista ponosna zavest moči in življenjske energije, kateri je apostol dal ime — „superbia vitae — pride of life“ (1 Jan 11, 16), in ki človeka omamlja in tako pelje do groba, kjer ni več časa, ba se zbudi. Spominjam se časa, ko je vsako jutro mamino božanje odprlo moje oči, ko Se mi je ves svet zdel poln obljub in komaj sem ušla zadnjim težnjam spanca, že sem na ustnicah zadržala pesem, podobno jutranjemu petju ptička, ki slavi Boga v veselju, da živi. Saj takrat mi je vzbujenje bilo praznik, in z nedopovedljivo polnostjo veselja m upanja sem pozdravila prve sončne žarke. Mirna in enakomerna vrnitev življenja me je vsako jutro napolnila z novo neznano srečo. Dan, ki se je začenjal, Se mi je zdel srečna uganka in brž sem jo hotela spoznati. Tudi jaz sem odkritosrčno mislila, da vse življenje ni drugega kot veselje. Takrat sem bila otrok. In prav isto ste doživljali vi vsi, ko ste bili otroci. Ko smo pa odrasli, so Prihajala jutra, vstajali smo včasih spočiti in včasih zbiti ter že takoj mislili ha svoje delo, podjetje, zaslužek in napredek. Prebrali smo morda časopis in kot blisk prehiteli pet delov »veta. Večer smo posvečali nekateri družini, nekateri hrupnim veselicam, le redki pa študiju. Pa smo se vsi motili, kajti od tistega časa se je vse spremenilo za nas. Vrtinec življenja, ki nas je preje odnašal in nam prinašal novic daljnih dežel, sonca in smeha, se je naenkrat ustavil. še včeraj je bilo treba veliko napora, da smo se odtegnili od sveta, veliko junaškega poguma, da smo pretrgali nežne vezi, ki so nas priklanjale na predmete naših nagnenj. Bilo nam je treba junaštva, če smo na to samo • mislili. In iz kalne mešanice opravkov smo s težavo rešili eno uro premišljevanja in samote. Vse to nam je sedaj dano. Ni več tistih sil življenja in mladosti, ki so omamljale našo dušo; telo je v svoji vnemi strto. Kako malo je bilo treba za ponižanje ošabne lepote, predmeta tolike skrbi minljive domišljavosti. Nastal je molk, ki nam ga predpisujejo v prid našega zdravja. Zdaj smo doumeli, da vse pelje v notranjost. In vemo tudi, da bodo vsi simboli prešli, vsi kameniti templji bodo prešli, celo zakramenti, ki so potrebni v sedanjosti, bodo prešli; na tudi vera in upanje bosta prenehala, kot je zapisal apostol. Kar pa ne bo prešlo in bo večno trajalo, to je popolna ljubezen in večni mir in počitek. Tedaj bomo v globino Srca Jezusovega zlili vso grenkost, vse tožbe, katerih On ne bo zavrnil. Zato pa kot žrtve moramo sprejeti tudi smrtni udarec, ki je potreben za vsako daritev. Bodimo torej mirni in še naprej darujmo Bogu kelih trpljenja. Naj On» odloči uro in čas; mi pa v vsem nepremagljivem zaupanju mirno čakajmo uro svojega vstajenja. Ta ura bo bila v časnosti, je pa določena že od večnosti. Časnost se bo pa nekoč nehala; na zemljo bo prišel zadnji večer, kateremu bo sledilo jutro brez zatona večnega dneva. V ta dan rastimo, četudi med temi štirimi stenami in na postelji bolečin, na kar je naše življenje omejeno, saj naše vesoljstvo'se končuje, tam, kjer se izgubljajo naše moči. Krščanski bolniki, ki boste brali te vrstice, če je dolgotrajnost vašega trpljenja končno utrudila vašo dušo tako, da je v njej zmanjšala vero in ljubezen, odložite to pismo in v molku srca recite božjemu Prijatelju, da če hoče, boste še vnaprej trpeli za njegovo slavo. Saj samo Križani more potolažiti skrite in čisto notranje bolesti, človeška roka je preveč robata, da bi se teh ran dotaknila, ne da bi jih zastrupila. Kdor je trpel, kdor je dolgo živel v hudourniku bolečin in nemira in obupnih slutenj in varanih upanj in samotnih solza, ta je odslej na svetu kot živi Zakrament Tolažbe. Zato se pa veselimo, ker smo trpeli in upajmo, da bomo še trpeli, kajti to, kar prejemamo v bolezni in bolečinah, je neprimerljivo velik in dragocen zaklad. Da b; se tega vsi zavedali, vam želi Na dan sv. Ane, 1959. Vaša sestra v bolezni- DR. JULIJA PAYMAN, Argentina XIV. Zunaj so žo noč umika dnevu, ko Pavle zaspi. Znajde se na mah na samotnem otoku. Vse okoli hrumi razburkano morje, da mu morske pene pršijo v obraz. Pred njim v viharju valovi nepregledno polje zrelega žita, prepreženega s trnjem in osatom, med katerim sikajo strupene kače. Pogled nanje ga navda s tako grozo, da že hoče zbežati, a skrivnosten, proseč glas ga zadrži: „Pavle, izčisti mi to polje in poža-hji ga!“ „Kako, saj ne morem, preveč me je strah, ko sem sam!“ se mu izvije iz trpečega in prestrašenega srca. „Pavle, nikoli ne boš sam, jaz bom pri tebi, tvoja sestrica!“ Zdrzne se ob tem dragem, tako znanem glasu in se ozre. Blesteča od čudovite lepote mu prihaja naproti Marjetica. V neizmernem Presenečenju razširi roke, da bi jo objel. Pa samo ljubko se mu nasmehne in odmaje z glavo. „Ne, Pavle, sedaj ni časa za to. Večni Kralj te kliče na delo. Pojdiva!“ Prime ga za roke in ga pelje na rob njive. Z grozo v srcu jo pogleda, sikanje kač mu ledeni kri po žilah. Tedaj začne Marjetica z milim glasom Peti pesem, tako čudovito lepo. kakršne ni slišal še nikdar v življenju. Prevzet od blaženosti jo Pavle posluša in si samo to *eli, da hi ta pesem ne utihnila nikdar. Zopet ga ljubeznivo pogleda in reče: „Začni! Ni se ti treba nič bati, poglej!“ Svojo belo roko stegne proti žitnemu polju in Pavle obstrini. Vse kače, ki so še pred enim hipom tako strahovito sikale vanj, sedaj pohlevno ždijo na tleh in s privzdignjenimi glavami omamljene poslušajo; Marjetica pa le naprej poje pesem nebeških melodij in Pavle se opogumljen loti dela. Kar z golimi rokami ruje plevel in osat, da se mu ostri trni zarivajo v meso in mu roke kmalu zakrvavijo. Pod pekočim soncem se pomika vedno globlje v polje. Vse bohotnejše raste tukaj plevel, vse ostrejši trni mu odpirajo zadane rane. Brez Marjetice bi že zdavnaj omagal. A njena bližina in njena čudovita pesem »mu vlivata vedno novih moči v utrujeno telo. Končno le dospe do konca njive in njegov pogled obstane na prijazni zelenici, obdani z vitkimi palmami, čudovit hlad veje od tam in ga s skrivnostno silo privlačuje. „Marjetica, odpočijva se, tako sem utrujen, tako silno hrepenim odpočiti se v tvoji bližini.“ A ona se mu samo bodrilno nasmehne in mu poda srp. „Pavle, pogum, še te čaka delo, potem pa bova večno počivala v skupnem domu.“ Vda se in zopet začne z delom. Zrelo klasje, prosto vsega plevela in osata, naglo pada pod njegovim srpom. Marje-tičina pesem ga spremlja in Pavie dela z vnemo, ne meneč we za žejo in vročino. eO:i Sonce se že bliža zatonu in ko utone v brezbrežnem morju, je Pavle zvezal svoj zadnji snop. Naglo pade mrak na zemljo in z njim blagodejno osvežilo. Tedaj se naenkrat vse nebo zasveti v čudoviti svetlobi. Zopet zasliši skrivnostno pesem, ki mu jo je ves čas pela Marjetica, a sedaj jo poje ves zbor, spremljan od srebrnega zvončkljanja. Marjetica ga prime za roko in on ji sledi poln blaženega pričakovanja. Tedaj se nebo odpre in Pavle zagleda velik zbor beloblečenih deklic, prepevajočih skrivnostno pesem. Vsaka ima v rokah srebrne zvončke in z njimi pozvanja. Tik njiju se ločijo v dve dolgi vrsti in tako obstanejo druga proti drugi. Še bolj se zasveti in zdajci vse deklice padejo na kolena. Na skrajnem koncu njihovih vrst se prikaže bleščeče bela postava, ki se skozi vrste klečečih deklic vedno bolj bliža. Pavlu zastane srce v prsih, neskončna blaženost mu prešinja vse telo, svetloba, žarnejša od sonca ga omamlja, da za hip zapre oči. Tedaj zasliši glas, slajši od vseh pesmi in melodij: „Pavle, moj zvesti služabnik, pridi po svoje večno plačilo!“ Presrečen odpre oči. Pred njim stoji v nepopisni lepoti sam Jezus. Vrže se mu k nogam in iz dna duše se mu iztrga vzklik neskončne sreče: „Moj Gospod in moj Bogi“ XV. Pavle se je prebudil in prisluhnil. Kakor iz neizmerne daljave prihaja do njega rahlo srebrno zvončkljanje. S tresočo roko si pogladi prepoteno čelo. Ne ve, ali še sanja, ali je resnica. A kruta resničnost vedno globlje razblinja blaženost čudovitih sanj. Zvončkljanje se polagoma zgublja v daljavi in skozi okno že. sijejo prvi sončni žarki. Zaležal sem se danes, si očita med tem, ko se hiti napravljati. Skozi sončno jutro hiti v hrib in razmišlja čudovite sanje, ki jih nikakor ne more razumeti. Marjetica jih bo raztolmačila, razmišlja dalje in hiti, da bi bil čimpreje pri njej Na zadnjem ovinku nenadoma zagleda pred seboj gospoda župnika v belem ro-ketu, v spremstvu dveh strežnikov. Strašna slutnja ga prešine. „Kaj je z Marjetico?“ prestrašeno vpraša. , Gospod župnik ga sočutno pogleda. „Gospod Zalar, pogum! Uklonite se tudi vi božji volji, ki vam hoče le dobro. Njegova volja je, da nas Marjetica zapusti. Zelo slaba je, čeprav še vedno pri zavesti. Ravnokar sem ji prinesel sv. obhajilo, zato, pustite jo še nekaj časa samo z Jezusom.“ Težko ga uboga Pavle in se vsede na klop pod latnikom. A ta kotiček mu vzbuja preveč spominov, negotovost ga muči. da se ne zna več premagati. Ko vstopi v sobo, najde pri Marjetici vse zbrane, mamo Marjeto, Cirilčka in Metodka. „Pavle, čakala sem te. . . po slovo si prišel. ..“ „Ne, Marjetica, ti ne smeš umreti.. A Marjetica mu ne more odgovoriti, preveč jo utruja, samo prst si položi na ustnice in Pavle se je ne upa več izpraševati. Tako rad bi ji povedal svoje sanje, a ne more. Tiho sedi poleg njene postelje in ji gleda v izmučeni obraz. N sobi je tako tiho, da se razločno sliš' tiktakanje velike stenske ure, ki šteje Marjetici zadnje ure življenja. Proti poldnevu se Marjetice loti čuden nemir. Njen motni pogled bega p» sobi in se ustavi na mami Marjeti. „Mama... še malo sem pri tebi., čutim, da se mi bliža smrt... Odpust* mi, če sem te kdaj razžalila... in nasvidenje v nebesih...!“ „Marjetica, moj zlati otrok, niman* ti kaj odpustiti, vedno si bila poslušna ii* dobra...“ Mama privzdigne Marjetico, ki vedn» teže diha. Tudi bratca se stiskata k nje! in Marjetica skuša z rokami doseči njuni glavici. A roki ji omahneta na blazine. „Ne jokajta, bratca moja, Bog tako hoče... ostanita pridna...“ Utrujena umolkne in zapre oči. Na njenem bledem čelu se že svetlikajo kaplje smrtnega boja. A kakor, da bi hotela ubežati smrti samo še za kratek hip, se nenadoma strese in njen že v večnost strmeči pogled se ustavi na Pavlu. „Pavle. . . na svidenje v nebesih! Obljubi mi še enkrat, da boš izpolnil vse...!“ Komaj slišen je njen glas, da se mora Pavle skloniti prav nizko k njenemu obrazu: „Bom, Marjetica, tvoja želja bo sedaj zame sveta in edina dolžnost!“ Kot za pečat svoje slovesne obljube Pavle pritisne na njeno čelo svoj zadnji Poljub. Marjetica pa ga ne čuti več. K njeni Postelji je že stopil angel smrti. Razprostrl je svoje peroti in njihova senca polagoma pada na Marjetičine lase, na čelo, oči in lica. V tresočih rokah mame Marjete plapola blagoslovljena sveča, njen glas pa se lomi v neizmernem ganotju, ko moli Molitve za umirajoče. Cirilček in Meto-dek ihte odgovarjata. Marjetica vedno teže sope. Skozi odprto okno zdajci priplava pesem opoldanskih zvonov. Marjetica razširi oči in z izrazom pokojne sreče zastrmi skozi okno v opojno dehteči dan. „Mamica, Pavle... kličejo me...L“ Glava ji trudno omahne v mamino Oaročje, njena čista duša pa odhiti navzgor v večno srečo in pomlad. XVI. Vsa s cvetjem odeta leži Marjetica na mrtvaškem odru. Vse cvetje, kar so Ka premogli vaški vrtovi, so dekleta požgala in z njimi okrasila svojo ljublje-no sosestro. Opojni vonj belih lilij, vrtnic in domačih nageljnov se meša z vonjem gore- čih sveč, z iskreno molitvijo vaščanov, ki se neprestano vrste pri mrtvaškem odru. Pavle je po Marjetičini smrti odšel v vas in se vrnil proti večeru. Na Mar-jetičino srce, kjer se na beli obleki odraža sinji trak Marijine hčerke, je položil šopek nežnih spominčic. „Marjetica,“ ji komaj slišno šepeta, „na veke boš zapisana v mojem srcu. Premagati sem te hotel, pa si zmagala ti s svojo ljubeznijo in s svojo smrtjo.“ Vso noč je ostal Pavle pri Marjetici. Skozi tiho šepetanje molitev in otožne melodije žalostink se je njegova duša pogovarjala z njeno vse dolge ure do jutra. Obupna žalost zadnjih dni se je umaknila tihi, spokojni vdanosti. V njegovo prej tako veselo, brezskrbno obličje so se zarezale globoke gube resnosti. V njegovem srcu je vstal trden sklep in ob njem zažarel cilj, za katerega edino se mu je zdelo sedaj še vredno živeti in trpeti. Jutranja zora ga je še našla pri Marjetičini postelji! Razen domačih ni bilo nikogar več v sobi. Bratca sta utrujena od žalosti in solz zaspala, naslonjena na mamino posteljo. Pavle je še zadnjič stopil k Marjetici in se sklonil nad njeno spokojno obličje: „Marjetica, sestrica, ne žabi me v svojem večnem domu. Podpiraj moj trdni sklep, da postanem tako vreden tvoje junaške žrtve. Na svidenje, sestrica v svetih nebesih.“ Nežno jo je pobožal po svetlih laseh in se še zadnjič zazrl v njeno obličje. Potem je stopil k mami Marjeti in ji segel v roke: „Z Bogom, mama Marjeta, ne vem, če se bomo še kdaj videli. Pozabil pa vas ne bom nikoli. Hvala vam za vse, mnogo sem se pri vas naučil. Tudi na dečka ne bom pozabil, lahko ju boste dali v šole, če imata veselje za to.“ Mama Marjeta ga zmedeno pogleda: „Gospod Pavle, ali nas tudi vi zapuščate?“ DUHOVNIK NA VEKE Država ima svoje uradnike in Cerkev svoje. Država jih izšola po svoje. Cerkev po svoje. Nastavi jih z dekretom, da vršijo svojo-službo prav in veljavno. Javni funkcijonarji so namreč, javni nameščenci. Če so v državni službi, se imenujejo uradniki; če pa v službi Cerkve, jim pobožno ljudstvo pravi ,,duhovniki“. Tako in podobno dandanes mnogi mislijo o duhovniku in o duhovniški službi. Služba je pač, služba kakor druge v korist družbi in skupnosti. Seveda za duhovne dobrine, ne za časne in tvarne. A prave razlike med duhovnikom in med uradnikom sploh ne vidijo. Takšno mnenje je danes močno razširjeno tudi med takimi, ki sicer do brohotno gledajo na Cerkev. Toda to mnenje je temeljno zgrešeno. Kdor tako misli, pokaže, da ne pozna ne Cerkve ne evangelija, in je pozabil, da je duhovništvo eden izmed „Moram, mama Marjeta, Bog me kliče drugam. Molite zame!“ Dečka se nista zbudila, ko ju je poljubil na čelo. Mama Marjeta ga spremi do konca dvorišča. Kakor bi bil njen otrok, ga nežno objame in prekriža na čelo, usta in srce. „Bog z vami, Pavle!“ zašepeče z ginjenim glasom. „Hvala vam, draga mama! Vaš blagoslov me bo sedaj spremljal v življenje.“ Ko odhaja po klancu navzdol, ga sledi solzni pogled mame Marjete. Pri srcu ji je, kakor da je danes zgubila dva otroka. sedmerih svetih zakramentov. Za evharistijo najlepši med temi sedmimi svetimi znamenji. Ne rečem, da bi včasih površni in zunanji videz ne bil tak, čisto uradniški. Kadar na primer moraš na župni urad po krstni list ali poročne listine, najdeš tudi tam neke mrzle formalnosti, tog postopek, skratka „kanclija" je to, kot se je včasih reklo. In v tej besedi je izrečena ljudska sodba in obsodba uradniških sitnosti, ki se jim pač v življenju nihče ne more popolnoma izogniti. Saj so bojda potrebne za družbo, a prijetne niso. Tudi cerkveno življenje jih nemalokrat nalaga. Toda vedimo, da takšni uradi še zdaleč ne pokažejo tega, kaj je v resnici jedro duhovništva in sve-čeništva. Uradne posle bi končno mogli vršiti tudi laiki kot cerkveni nameščenci. Ob oltarju Kaj je v resnici duhovnik, se pokaže šele v Cerkvi, ob oltarju. Ni funkcionar, ampak svečenik, svečenik nove zaveze. Tam se zavemo, da tudi o duhovniku velja, kar pravi sv. pismo o Kristusu : „Gospod je prisegel in nikoli se ne bo pokesal: duhovnik boš na veke. po redu Melkizedekovem!“ (Ps 109, * in Hbr 5, 6; 7, 17). Ob oltarju ga nihče ne more nadomestiti. Ni sicer nemogoče, da bi se tudi laik do potankosti naučil kretenj in besed. iz katerih sestoje sveti obredi. In bi . natanko posnel vse priklone in vse križanje, ki jih duhovnik vrši pred oltarjem. Ni nemogoče. A njegove kretnjo bi ostale le prazna gluma, ker ni P°' svečen in nima neizbrisnega znamenja v srcu. Prazne kretnje in prazna lunina, brez vsebine in brez pomena, brez učinka in brez blagoslova. Edinole zakrament mašniškega posvečenja, ali z drugo besedo, povzeto iz latinščine, zakrament svetega reda je tista skrivnostna sila, ki moža, kot so drugi iz navadnega običajnega človeka preobrazi v duhovnika božjega. Le tisti more svete obrede veljavno in učinkovito vršiti, ki nosi v svoji duši neizbrisno znamenje mašniškega posvečenja, podobno, kot je kristjan le tisti, ki ima v duši neizbrisno znamenje svetega krsta. Obisk v anglikanski cerkvi Trpek spomin se mi spovrača ob tej Misli in ne morem si kaj, da ga ne bi na kratko omenil. Spomin na obisk v anglikanski cerkvi. V Londonu je bilo. Pred nekaj leti. Vstopil sem v nekatoliško, anglikansko cerkev. Na zunaj je ni bilo spoznati, da ni katoliška. Končno tudi na znotraj ne. Na las so anglikanske cerkve Podobne našim. Snažne tudi in čiste in skrbno urejene, še bolj ko naše. Oltar stoji na sredi, na častnem mestu. Ob strani spovednice in kipi svetnikov. Večna luč brli pred tabernakljem. V stranski kapeli sČm opazil tudi anglikansko nuno, v podobnem odelu kot so duše, ki je tiho zatopljena v molitev čistila in urejala lončke z rožami. Med anglikanci mnogi, vsaj tista veja, iz katere je izšel Newman in ki sami sebe dazivajo anglokatoličane, bero sv. mašo lz naših misalov natanko tako kakor dii, pri večernicah pa pojo psalme v angleščini namesto v latinščini. Vsa opravila razodevajo veliko resnobo, iskreno prepričanje, vidno zbranost. . »Vse je kakor pri nas!“ Ta misel me Je skoroda osupnila, ko sem vstopil v anglikansko cerkev. Res bi ne bil pri-cakoval tolikšne podobnosti. • A radovedno oko se še ni bilo odmaknilo od teh novosti in že me je kakor mrzel, rezek sunek prešinila druga, trpka misel, ki se je glasila kakor smrtna obsodba vseh prejšnjih ugodnih vtisov: „In vendar je tu čisto drugače ko pri nas!“ V tabernaklju so hostije, a v njih ni Kristusa. Na oltarju se berejo mašne molitve, a v njih ni daritve in pri besedah spremenjenja se kruh ne spremeni v Telo Kristusovo, ampak ostane borna skorjica nekvašenega testa. Spovednica je ob strani, a v njej se ne podeli ne odveza ne odpuščanje grehov ne nova milost po besedi spovednika, marveč ostane samo moč kesanja v skrušenem srcu. .. Kako bridko! Pri vsej lepi vnanjosti pa ostane notranjost prazna, kakor brez duše! A zakaj tako? En sam je odgovor: Zato, ker anglikanska cerkev nima veljavnega duhovništva. Njeni škofje in njeni duhovniki niso veljavno posvečeni. Ne nosijo v duši neizbrisnega znamenja mašniškega posvečenja. Niso več kot le uradniki, javni funkcionarji. To pa zato, ker se je pri njih v času odpada od rimske cerkve, v drugi polovici 16. stoletja, pretrgalo apostolsko nasledstvo, ko so nalašč zavrgli nauk o daritvi svete maše in so nalašč spremenili bistveni posve-tilni obred za duhovništvo. Pod vplivom protestantizma so zavrgli sv. mašo kot daritev. Prejšnje škofe, ki so biil veljavno posvečeni, so pahnili v ječo, postavili so si nove: a to novo posvečenje je bilo samo navidezno, ker so tudi besedilo obredov spremenili in sv. daritve sploh niti omeniti niso hoteli. Zato ni bilo veljavno, kakor je pozneje v posebnem pismu pojasnil in razsodil sv. oče Leon XIII. Zato pa vsa vrsta anglikanskih škofov od 16. stoletja do danes ni veljavno posvečena. Na zunaj se nosijo kakor škofje in kakor duhovniki, ljudstvo jih v dobri veri spoštuje kot svoje pastirje; a na znotraj, pred Bogom, pred Kristusom in pred Cerkvijo niso resnični škofje, niso resnični duhovniki, niso resnični nasledniki apostolov. Iz tega sledi, da tudi tisti duhovniki, ki jih taki zgolj poimenski škofje posvete, niso zares duhovniki: in da njih evharistija ni zakrament, da njih maša ni daritev, da njih odveza ni zares odveza, ampak le neka želja in molitev. Kdor vse to zares občuti in skuša razumeti, ta šele ve, kaj je duhovstvo katoliških duhovnikov. Ta šele ve, kakšna je razlika med uradnikom ali javnim fukcionarjem, ki svoje pooblaščen j e prejme končno le od ljudstva, in med resničnim duhovnikom, ki je svojo oblast prejel od zgoraj, od Kristusa samega takrat, ko je po polaganju škofovih rok prejel zakrament svetega reda. Pri pravoslavnih Med pravoslavnimi je pa duhovsko in škofovsko posvečenje vedno ostalo v veljavi, tako kakor so ga bili sprejeli v davnini še pred ločitvijo od rimske cerkve. Zato je njih maša resnična daritev. V njihovi evharistiji je navzoč isti Kristus kot pri nas. Napaka in nedo-statek pravoslavnega duhovništva je v tem, da je ločeno, odtrgano od enote Cerkve in od skupnosti vseh škofov, ki so nadaljevanje skupnosti apostolskega zbora pod vodstvom apostola Petra, kateremu danes nasleduje rimski papež. Zato oni sicer veljavno izvršujejo posvečenje, a protipostavno. Anglikanska hierarhija je brez po-svečevalne moči, pravoslavna brez pravne oblasti. Naj ponazorimo to dejstvo z neko primero iz vsakdanjosti. Tako je, kakor da bi nekje prestrigli električni daljnovod: naj bo vsa napeljava še tako skrbno postavljena, odkoder je žica prestrižena, energije ni več. Tudi z apostolskim nasledstvom je nekaj podobnega. Iz tega nam je tudi jasno, na kako ogromne težkoče bo naletel bodoči vesoljni cerkveni zbor, ki bo moral razpravljati o vsem tem. Od Kristusa in od apostolskega zbora Prvo načelo, ki ga moramo postaviti, je torej to: Vsa življenjska moč in učinkovitost in oblast katoliškega du-hovstva poteka od zgoraj, od Kristusa, preko apostolskega zbora in preko škofov do zadnjega, najbolj skritega in pozabljenega duhovnika. Izvor je Kristus sam. On je najvišji in večni Duhovnik. Njegovo duhovstvo je edinstveno polno; edino, ki ima samosvojo vrednost v Novi zavezi; edini vir sleherne duhovniške službe. Posvečen je bil takrat, ko je bil maziljen s polnostjo Sv. Duha, že ob včlove-čenju. Ker je Kristus Bog in človek v isti osebi, zato ima pravico in moč, da si postavi tudi človeške duhovnike, v katerih na skrit način On sam deluje in nadaljuje svoje duhovstvo. Nobena človeška oblast bi ne mogla postaviti zakramenta svetega reda, edinole Sin božji je to smel in mogel. On si je poimenoma izbral svoj6 učence in pooblaščence, to je apostoli’; Poučeval jih je in jih pripravljal. Al' naj rečemo, da je bilo to nekako potujoče semenišče, v katerem je Kristu5 vzgajal apostole in ki je trajalo približno tri leta? Na poslovilni večer Pr> zadnji večerji jih je posvetil v duhovnike, svečenike, škofe. Ko jim je bil prvič podelil sv. obhajilo pod podobama kruha in vina, jim je dejal: „T° delajte v moj spomin!“ S temi besedami jih je posvetil v duhovnike, kakor veli Tridentinski cer- aOg kveni zbor. Dal jim je moč in dolžnost, oblast in naročilo za evharistično daritev. To se pravi, dal jim je moč in oblast nad svojim resničnim telesom Pod evharističnimi podobami. Po vstajenju je apostolom podelil tudi oblast nad svojim skrivnostnim telesom, nad Cerkvijo, nad verniki. Polaganje rok Od apostolov prehaja duhovništvo na njihove učence. Vidni obred posvečevanja se od nekdaj vrši s polaganjem škofovih rok. Že sv. Pavel piše svojemu Učencu Timoteju: „Ne zanemarjaj milosti, ki je v tebi in ki ti je bila dana zaradi prerokbe s polaganjem rok. . . Zaradi tega te opominjam, da poživiš božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok“ (1 Tim 4, 14; 2 Tim 1, 6). A ker mora tudi Timotej postaviti duhovnike po raznih cerkvenih občinah, ga sv. Pavel opozarja: „Rok na nikogar ne polagaj prenaglo in se ne udeležuj tujih grehov!“ 11 Tim 5, 22). Obred polaganja rok pomeni: ta moč, ki je v meni, naj preide tudi Pate! V navadi je bilo v bolj splošnem Pomenu že v Stari zavezi. Da se pa jasno izrazi nadaljevanje božjega opol-uomočenja, zato škof obenem nad posvečene! izreka molitev, ki spada k bistvu svetega reda: „Prejmi Svetega Duha v izvrševanje duhovniške službe!“ Tako in samo tako se duhovništvo nadaljuje od apostolov naprej, od enega škofa do drugega, v sklenjeni in nepretrgani vrsti vse do danes. Kdor ne stoji v tej vrsti, ni resnični duhovnik. Kdor pa je enkrat vstopil vanjo, °stane duhovnik na. veke. Njegova duša je za vselej zaznamovana z neizbrisnim znamenjem. Višji in nižji redovi Kristus je ustanovil sveti red duhovniškega posvečenja, Cerkev pa je časovnim razmeram primerno določila razne stopnje, kako naj se ta sveta služba izvršuje v potankosti. Polnost duhovstva ima škof. To je vidno zlasti v tem, da samo škof more redno podeljevati duhovniško posvečenje tudi drugim. Oče je, ki daje isto življenje sinovom. Duhovniki kot škofovi pomočniki imajo samo en delež te oblasti: v prvi vrsti, da darujejo evharistično daritev in odvezujejo od grehov. Še manjši delež imata diakon in sub-diakon. Takoimenovane štiri nižje redove (akolitat, ostiarijat, lektorat in eksor-cistat) pa je uvedla za potrebe bogoslužja latinska zapadna Cerkev. Vzhodna Cerkev pozna med nižjimi redovi samo subdiakonat. Nižji redovi so neka predstopnja in priprava na zakrament svečeništva. Sredi tretjega stoletja papež Kornelij v nekem pismu našteva, koliko klerikov je tačas imela rimska Cerkev po vseh teh stopnjah nižjih in višjih redov. To je važen dokaz, kako stari so. Pravi namreč: škof sme biti le eden, pač pa je bilo duhovnikov 46, potem sedem diakonov, sedem subdiakonov, 42 akolitov ter skupno 52 eksorcistov, lektorjev in ostiarijev; pristavlja še preko 1,500 vdov in ubožnih. To pismo je iz leta 251. Ne gospodar, ampak le oskrbnik Duhovništvo poteka iz Kristusa in je znamenje njegove prisotnosti med nami. Ker po vnebohodu Jezus ni več na viden način osebno navzoč v Cerkvi, dasi ostane vselej nevidno prisoten med nami, prav zato je ustanovil zakrament duhovništva, da po duhovnikih nadaljuje svoje odrešilno poslanstvo skozi vsa stoletja do konca vekov. On sam živi v njih. V tem smislu je res, da Bog potrebuje ljudi za svoja dela. i Zato sv. Pavel s poudarkom pravi, da apostoli in duhovniki niso nekaj samosvojega, niso samostojni gospodarji v božjem kraljestvu, ampak le božji oskrbniki, božji služabniki in samo upravitelji božjih skrivnosti. Upravitelj pa ne sme ravnati po svoji mili volji, ampak po gospodarjevi volji. In ta gospodar je Kristus sam. Sv. apostol piše: „Tako nas imej vsakdo, za služabnike Kristusove in oskrbnike božjih skrivnosti. Pri oskrbnikih se zahteva, da je vsak zvest" (1 oKr 4, 1-2). Duhovnik je kot človek vzet iz ljudstva, a svoje učeniške oblasti nima od ljudstva, ampak od Boga. Zato ni ljudski uradnik, ampak svečenik božji. Kot božji sel in božji pooblaščenec je duhovnik nad ljudstvom. A po delu in poslanstvu je ves za ljudstvo. Njegovo življenje in njegovo delo ne sme imeti drugega namena ne drugega smisla, kakor je ta: nositi, posredovati Kristusovo odrešenje in Kristusov blagoslov vsemu ljudstvu. Duhovnik je po svojem zvanju nosilec sprave in miru, blagoslova, odpuščanja in odrešenja in posvečenja vsem med seboj in do Boga. Čudovito piše o duhovniku list Hebrejcem (5, 1-4): „Zakaj vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe in more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo in mora zaradi nje kakor za ljudstvo tako tudi zase opravljati daritve za grehe. In nobeden si ne prisvaja te časti, ampak kliče ga Bog kakor Arona.“ Pastirski/ poziv škofov Razumljivo je tedaj, da so pred kratkim jugoslovanski škofje v pastirskem pismu pozvali vernike takole: „Dragi verniki! Spoštujte in ljubite svoje duhovnike! Niso vsi svetniki, to- ga in njegovo pravico. Nihče vas od da vsi vam prinašajo in oznanjajo Bo-oltarja ne bo navajal k slabemu: ne more, tega mu ne dovoljuje Gospodovo veselo oznanilo, ki ga oznanja. Blagor nam, dokler imamo v svoji sredi oltar in duhovnika! Po duhovnikovih ustih nam Bog govori. Po duhovnikovih rokah k nam prihaja odrešenje, milost, blagoslov in zveličanje. Svoje duhovnike poslušajte! Njihovo dobro ime branite! Storite vse, da tudi svojim otrokom in svojim potomcem zagotovite blagoslov duhovnika in oltarja! Svoje otroke pošiljajte v semenišča. V njihovih srcih že od mladih let budite željo po vzvišenem duhovniškem poklicu. Te svoje prihodnje duhovnike vzgajajte v duhu pobožnosti in v božjem strahu. Kar le morete, storite za vzdrževanje in razcvet semenišč in našega duhovniškega naraščaja!“ Skrivnost svečeništva Življenje duhovnika je vedno neka skrivnost. Uganka je sebi in uganka drugim. Zato, ker nosi v sebi nekaj večjega in višjega od sebe. Nosi poslanstvo, ki je za človeške rame, pa naj bodo še tako plečate, vedno pretežko in preveliko. Človek je in ostane človek, a mora vršiti nadčloveška dela, ker mora nadaljevati Kristusovo poslanstvo in njegovo božje delo. Skratka, kakor koli ga motriš, če pogledaš v globino, vidiš, da je več kot to, kar je. In to vidi in čuti tudi cn sam. Zato ga zgolj človeške sile in človeške sposobnosti na morejo ohraniti v trajnem ravnotežju. To zmoreta samo milost in molitev, ki se opirata na žrtev in zatajevanje. Po konci ga more vzdržati le Kristus, ki je ta red ustanovil in ki_je slehernemu od svojih služabnikov podelil delež svojega poslanstva. DR. JANEZ VODOPIVEC, Rim SREBRNO MAŠNO SLAVJE V BUENOS AIRESU Preč. g. srebrnomašnik Anton Orehar, direktor slovenskih dušnih pastirjev v ---------------------------- Argentini Slovenska skupnost v. Buenos Airesu je brez dvoma bogata na sestankih, proslavah raznih jubilejev in na družabnih prireditvah. Nedelja za nedeljo nudi Slovencem priliko, da se ali duhovno obogatijo ali duševno sprostijo in razveselijo. Druga nedelja v juliju je pa slovenske rojake še posebej povezala. Srebrna maša g. direktorja Antona Oreharja je bil mogočen družinski praznik, ko se z bero otroci od blizu in daleč, da pozdravijo svojega očeta in se mu zahvalijo za storjeno delo in prestane napore. Duhovni vodja naše emigracije v novi argentinski domovini je tako mogel videti in doživeti, da zna slovenski človek kljub nekaterim svojim posebnostim ob svojem času dati priznanje za nesebično opravljeno delo in da se veseli duhovniških jubilejev, ki so istočasno tudi njegovi prazniki. Na predvečer srebrne maše so ga želeli pozdraviti njegovi rojaki iz fare Predoslje pri Kranju, kjer je g. jubilant 15. julija 1934 prvič zapel Glorio Bogu v čast. Zbrali so se v dvorani „Slovenske hiše“. Nad petdeset jih je bilo. Najprej so vsi prisostvovali blagoslovu, kjer je prvič zadonela mogočna pesem „Srebrnomašnik, bod’ pozdravljen“. Nato so posedli k mizam, nakar je sledil pozdrav Kočarjevih otrok. Osojnikova Marija mu je deklamirala pesmico, g. Franc Šenk ha ga je nagovoril v imenu predaških faranov. Njih darilo —- zlato zapestno uro — mu je pa izročil osemdesetletni najstarejši faran iz Predoselj g. Janez šmajd. * zahvali je g. direktor poudaril zlasti tri misli: predaški farani so vedno globoko spoštovali svoje duhovnike; imeli so velik smisel za družinsko molitev; in zelo so cenili sv. mašo. Naj bi te tri značilne lastnosti gojili tudi v tujini! Srebrno mašo pa je g. jubilant opravil v nedeljo, 12. julija, popoldne ob 16 v okusno okrašeni cerkvi sv. Julije. Ob vhodu v cerkev sta mu čestitala otroka Virnik Majdka in Stariha Mihec, ki obiskujeta slovenski šolski tečaj v „Slovenski hiši“, ter mu izročila slovenski šopek. Za tem so ga pozdravili zastopniki mengeške, šentvidske in stolne župnije v Ljubljani gg. Bokalič, Magister in Dolinar; v teh farah je 'namreč g. jubilant v domovini deloval. Med slovesno sv. mašo, pri kateri je bil g. župnik Gregor Mali za diakona, semeniški špiritual prof. dr. Filip Žakelj pa za subdiakona, je pevski zbor „Gallus“ ubrano zapel mogočno Haydnovo Ma-rijaceljsko mašo. S slovesnim „Tebe Boga hvalimo“ je bila zaključena svečanost v cerkvi. Slavnostni govornik je bil g. duhovni svetnik Alojzij Košmerlj. Povedal je te-le misli: SREBRNI JUBILEJ DUHOVNIŠKE ZVESTOBE Pred enajstimi leti je gospod jubilant prav v župniji svete Julije dobil svoje prvo duhovniško nameščenje, naša skupnost pa poleg cerkve, v hiši na Martincu, po velikodušni dobroti blagopokoj-nega župnika Figalla svoj prvi dom. Oboje, cerkev in hiša zraven nje, je polno spominov iz tistih trdih in grenkih dni, ko smo prišli v to deželo kakor berači. brez vsega, vendar polni volje do dela in zaupanja v Boga in Marijo, ki nas ni prevaralo. V tej cerkvi svete Julije, kjer je gospod direktor začel svoje duhovniško poslanstvo na argentinskih tleh, obhajamo danes njegov srebrnomašni jubilej, praznik velikih in svetih spominov, jubilej duhovniške zvestobe, dan hvaležnosti in IrzXw i„v ■Iwl HP Srebrnomašnika so pri cerkvenem opravilu spremljale številne narodne noše; na fotografiji vidimo g. jubilanta med to pestro skupino slovenskih deklet in fantov ljubezni, dan slovenske bratske skupnosti. + Pred petindvajsetimi leti je v preda-skj fari, sredi ravnega polja, pod veličastnimi gorenjskimi planinami, daroval svojo novo mašo naš današnji jubilant, obdan od svojih srečnih strašev, bratov >n sestra, od duhovnih sobratov in vernega ljudstva. Ob slovesnem pritrkavanju zvonov je ves srečen in poln svetega Sanotja stopal v domačo farno cerkev svetega Siksta, papeža in mučenca, tja, kjer je bil pri krstnem kamnu prerojen za nadnaravno življenje, kjer je prejel hrvo sveto obhajilo, kjer je v krščanskem farnem občestvu obhajal in doživljal lepoto naših nedelj in praznikov in v skrivnostni bližini božjega oltarja, izbran po Bogu že od otroških let, zorel za 'Uljvišjo, najsvetejšo službo na zemlji — za sveti mašniškj stan. S hvaležnostjo je takrat mislil na svoje verne starše, ki so mu s svojo zvestobo ”°Ku in Cerkvi in s svojo verno molitvijo izprosili to največjo, nezasluženo od-*'ko. S hvaležnostjo v srcu je hvalil Boga za očetovsko ljubezen preblagega duhov-nega voditelja, pokojnega gospoda žup-n>ka in svetnika Ignacija Zupanca. S hvaležnostjo in ljubeznijo je nje-ttova duša tisti dan objemala vse drage r<>jake, vse ono domače okolje, polno vere zvestih krščanskih izročil, kjer duhov-uiški poklic tako naravno lahko zori. Vse ie uklenil v svoj prvi in obenem trajni sP°min pri najsvetejši daritvi, ki jo je 'isto nedeljo sredi zorečega poletja prvič daroval v svoji prvi, mladostni, prekipe-vaj°či ljubezni, hvaleč Gospoda Jezusa za '"'lost svetega poklica, darujoč se mu 'sega za vse čase, ponavljajoč v svojem, °d te velike, prve in edine ljubezni prepolnem srcu: Gospod Jezus, tvoj duhovnik sem in na večne čase bom to ostal. °di Ti, o dobri moj Gospod, vedno z Pleti oj! + Oh vhodu v cerkev sta srebrnomaijnika g. direktorja Antona Oreharja prisrčno pozdravila dva zastopnika naše šolske mladine Po novomašnem slavju, ki napolni duhovnikovo srce s srečo in blaženostjo, ki se le enkrat v življenju doživita, je Gospod Jezus po škofovi besedi klical svojega mladega duhovnika na delo v svoj vinograd. Rojenemu na Gorenjskem je bilo dano našemu gospodu jubilantu, da je prvence svojega duhovništva posvetil prav gorenjskemu ljudstvu, v lepih, velikih župnijah Mengeš in št. Vid. Sejal je tam v duše vernikov seme božje besede in po sveti maši in svetih zakramentih delil bogastvo božjih milosti z veliko vnemo in ljubeznijo, kar mu je verni naš narod vračal s hvaležnostjo in spoštovanjem. Iz št. Vida ga je božja Previdnost vodila v stolno župnijo svetega Nikolaja v Ljubljano, kjer se mu je odprlo novo, po mestnem okolju in značaju označeno delavno polje, na prižnici, v spovednici in v šoli, kjer je med mladino na gimnaziji kot profesor verouka mislil za stalno ostati, videč važ-• nost in lepoto tega mladinskega apostolata. Tekla so leta v lepem, plodovitem dušnopastirskem delu; v ljubezni sejana setev je obetala obilen, blagoslovljen sad. Po je Bog tudi naš narod potegnil v vojni vihar, da ga v trpljenju in krvi vsega prečisti. Prišli so časi krvavega mučeništva; prišel za množico naroda in njegovih duhovnikov z nadpastirjem vred grenki dan odhoda v veliki svet. Skozi begunska taborišča je šla naša pot, skozi stisko in pomanjkanje, skozi skrbi in negotovost. In prav tu, v dušni skrbi za naš begunski rod, je hotel Bog imeti na vodilnem mestu našega gospoda jubilanta. Živo mi je v spominu, kako smo v prvih junijskih dneh onega bridkega leta 1945 slovenski duhovniki v taborišču Mo-nigo v Italiji prosili gospoda srebrnomaš-nika, naj prevzame duhovno vodstvo našega begunskega ljudstva. Branil se je, saj je bil še mlad in je slutil, kakšne težave in bridkosti, kakšne skrbi in odgovornosti ga v tej službi čakajo. Pa je končno iz ljubezni do Boga in do ljudstva to zares težko službo sprejel in sprejemal s tistim svetim čutom dolžnosti, ki je vedno značilna poteza pravega dušnega pastirja, ki so mu duše prvo in na svojo korist in lagodnost ne gleda. V duši je morda tisti dan tiho ponavljal to, kar piše sveti Pavel Korin-čanom (II, 12, 14-15): „Pripravljen sem prj vas ostati in ne bom iskal kar je vašega, ampak vas.. . Prad rad bom vse žrtvoval, tudi samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, tudi če bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim jaz.“ Vsi poznamo težave in bridkosti tistih taboriščnih let. Vsi pa tudi vemo, kako je gospod jubilant vedno zvesto sledil navedenim apostolskim besedam. Niso ga vedno vsi razumeli, kakor se duhovnika često ne razume, čeprav ima najboljše namene. Res je, da so dušnopastirska sredstva lahko različna, res pa je tudi, da se posvetni duh vedno in povsod zoperstavlja božjemu Duhu. V ozkem, stisnjenem življenjskem prostoru taborišč je bilo mnogo človeških slabosti. Glavnina begunskega rodu pa je vendar živela vzorno krščansko življenje, tako vzorno in zvesto, kakor bi bilo želeti, da bi ga živeli zmeraj in povsod. Vse to pa je bil sad zveste duhovniške skrbi, s katero je naš gospod jubilant, podprt od svojih duhovnih sobratov in apostolskih sodelavcev, v enem glavnih taborišč neutrudljivo čul nad svojim ljudstvom, kakor so drugi zvesti slovenski duhovniki skrbeli za naš begunski rod po drugih begunskih središčih. + Pred enajstimi leti se je življenje ' taboriščih za večino beguncev zaključil*>: prišel je po božji Previdnosti določeni ča* odhoda v veliki svet. Prišli so težki dnevi poslednjih skrbi in negotovosti, ali h« mogoče na pot preko morja. Bog je ' svoji očetovski skrbi to pot odprl in na8 gospod direktor je prispel sem, v argentinsko deželo, kamor nam je sprejem ' tako velikem številu omogočil prejšnji dušni pastir slovenske emigracije v tej deželi, gospod Janez Hladnik. Skupno z njim je tedaj naš gospod jubilant začel z organizacijo slovenske skupnosti v Vel. Buenos Airesu in v drugih središčih te tako razsežne zemlje. K° je gospod Hladnik odšel na samostojnv župnijo v Lands, je gospod srebrnom»8' nik vodstvo dušnega pastirstva med slovensko emigracijo prevzel sam in vsi smo priče, da ga zvesto in nesebično vrši ves čas. Duhovni naš voditelj je in voditelj slovenskih dušnih pastirjev, imenovan za to odgovorno in težko službo po sami Sveti stolici v Rimu. In s hvaležnostjo in veseljem gledamo in ugotavljamo duhovniki in zvesti verniki leto za letom, kako nas modro vodi in zvesto, kar ljubosumno skupaj drži, z onim čutom apostolske odgovornosti svetega Pavla, ki piše Ko-rinčanom (II, 11, 2-3): „Ljubosumen sem namreč na vas z božjo ljubosumnostjo. . . Bojim se namreč, da bi se, kakor je kača preslepila Evo s svojo zvijačo, morda tudi vaše misli spačene ne oddaljile od preproste vdanosti do Kristusa.“ Vsi poznamo njegovo vseobsegajočo skrb, njegova neprenehna apostolska pota in posredovanja, njegove vedno nove načrte za utrditev in povezanost naše krščanske slovenske skupnosti. Poznamo ali vsaj slutimo premnoge težave in ovi- re, ki se mu pri njegovem težkem dušno-pastirskem delu stavijo nasproti, pa veseli hvalimo Boga, da mu ohranja zdravje in tisto gorenjsko odločnost in vztrajnost, ki mu pomagata preko vseh ovir in z zaupanjem v Boga in v Marijo Pomagaj z veselim, pogumnim optimizmom hoditi skozi življenje. + Danes torej poteka petindvajset let mašništva in duhovniške službe našega gospoda direktorja. Petindvajset let ne pomeni posebno veliko v toku zgodovine; velika in pomembna pa je ta doba v življenju posameznega človeka, velika in pomembna v teh silnih časih svetovnih prelomov in viharjev, ki so prinesli v naše življenje, v življenje našega naroda in vesoljnega človeštva tako silovite in boleče spremembe. Na te nikdar slutene nepričakovane spremembe misli danes naš gospod srebrnomašnik in z njim mislimo nanje vsi. Daleč je ljubi rojstni kraj na gorenj- Predoslje pri Kranju, kjer je č. g. direktor Anton Orehar pred 25 leti opravil svojo prvo daritev skeni polju, v senci visokega Storžiča; draga oče in mati sta legla v grob; iz daljne, nikoli pozabljene domovine prisostvujejo v duhu našemu slavju bratje in sestre, sorodniki, prijatelji in znanci, kolikor jih ni zagrnila gomila. Koliko gorja in trpljenja je šlo preko naroda in preko nas v teh časih — in bodočnost ne vemo, kaj nam skriva. . . Ali ob vseh teh mislih in spominih so naše duše vendar polne svetega veselja in najbolj polna ga je gotovo duša gospoda jubilanta samega. S svetim Pavlom gospod srebrnomašnik hvaležno prevzet danes lahko ponavlja ono veliko besedo: Zvestobo sem ohranil! Zvestobo Rogu, svojemu Gospodu; zvestobo sveti Cerkvi; zvestobo svojemu narodu. In prav ta skrivnost zvestobe v svetem in odgovornosti polnem duhovniškem poklicu, zvestobe skozi četrt stoletja, štirinajst od teh petindvajsetih let v tujini, v izrednih in težkih razmerah, ta skrivnost zvestobe, preizkušnje po mnogih križih in bridkostih, pa vendar vedno vztrajne in trdne, ta skrivnost zvestobe, ki je sicer v prvi vrsti sad milosti božje, ob kateri pa mora stanovitno hoditi velikodušno, svobodno človekovo sodelovanje .— ta velika in prelepa skrivnost duhovniške zvestobe je tista, ki daje naši današnji jubilejni slovesnosti svoj čudoviti pečat, svoj nadnaravni sijaj. Mi vsi pa, ki smo se danes zbrali ob njem v hvaležni in iskreni ljubezni, duhovniki in verniki, in v duhu z nami združeni verni rojaki in sobratje v Argentini, po svetu in doma, bomo v tej slovesni uri molili in darovali ž njim, da bi bila ta jubilejna daritev zahvale in prošnje pri- • jetna Bogu, Očetu vsemogočnemu; da bi postala studenec novih milosti, novih moči, novih blagoslovov zanj in za nas vse — za čase, ki so pred nami. ŽIVLJENJSKA POT GOSPODA SREBRNOMAŠNIKA Gospod srebrnomašnik se je rodil 12. junija 1910 v Predosljah pri Kranju. Bil je najmlajši v vzorni krščanski družini, kjer je bilo v celoti devet otrok. Gimnazijo je dovršil v Kranju in leta 1929 vstopil v ljubljansko semenišče, kjer je po petletnem študiju 8. julija 1934 prejel mašniško posvečenje. Teden dni nato je zapel v farni cerkvi sv. Siksta v Predosljah svojo prvo daritev. Kot kaplan je deloval štiri leta najprej v Mengšu in nato dve leti v št. Vidu pri Ljubljani. Leta 1940 je postal stolni vikar v Ljubljani. Položil je izpit za profesorja verouka in ga poučeval na Trgovski šoli in ženski realni gimnaziji na Poljanah. Leta 1945 je odšel v begunstvo. Tam je že prve tedne prevzel na svoja ramena dušnopastil-sko službo v taborišču Monigo pri Trevisu. Svoje rojake je nato spremljal v Servigliano in Senigallio v provinci Marche v srednji Italiji. Dosti- krat je tedaj doživel težke ure, bodisi s strani angleških oblasti, ki njegovega poslanstva niso hotele razumeti, bodisi s strani nekaterih rojakov, ki so njegovo avtoriteto zlonamerno rušili. Leta 1948 je prišel v Argentino pod tujim imenom, kajti jugoslovanske oblasti so ga radi nesebičnega dela po taboriščih ožigosale kot vojnega zločinca in mu skušale preprečiti odhod iz Italije. Nastanil se je kot hišni kaplan v župniji sv. Julije v Buenos Airesu, od koder je začel z versko organizacijo novodošlih rojakov. Ustanovil je dušnopastirsko glasilo „Oznanilo“, ki obiskuje naše rojake vsak teden po domovih, prevzel od g. Janeza Hladnika našo revijo in postal L 1950 predsednik njenega konzorcija, organiziral v pomoč pri svojem delu razne veje Katoliške akcije ter pričel z redno službo božjo za Slovence, ki je bila najprej v kapelj maristov poleg cerkve sv. Julije, nato pa do leta 1957 v salezijan- ski cerkvi v ulici Belgrano, od avgusta 1957 pa se opravlja v slovenski kapeli. Na podlagi papeške enciklike o izseljencih „Exul familia“ je prejel 5. decembra 1953 iz Rima imenovanje za direktorja slovenskih dušnih pastirjev. Ta položaj še vedno zavzema. Na njegovo pobudo sta se pri slovenskem dušnem pastirstvu ustanovili tudi dve važni socialni organizaciji: Vincen-cijeva konferenca ter „čebelica“, ki je hranilno-podporna ustanove bratske vzajemnosti. Zlasti pa mu morajo biti vsi rojaki v Argentini hvaležni za akcijo, s katero je omogočil nakup slovenske hiše v Buenos Airesu. Tega dela se je lotil leta 1954. Uspelo mu je zbrati med rojaki potrebno vsoto, tako da danes na hiši že ni nobenega dolga. Težko gospodarsko stanje Argentine je do sedaj preprečilo, da bi mogel g. Orehar uresničiti še drugi del SLOVESNOSTI V Pozdravni večer v čast g. srebrno-mašniku Antonu Oreharju je otvoril predsednik Društva Slovencev prof. Lojze Horvat. Društvo Slovencev je namreč tudi ta večer pripravilo in razposlalo vabila na udeležbo. Prišli so sobratje iz duhovništva in zastopniki naših verskih, kulturnih, prosvetnih in političnih organizacij. Predsednik Društva Slovencev je tudi izročil g. jubilantu spominsko diplomo, ki so jo podpisali predstavniki slovenskih organizacij v Vel. Buenos Airesu. V obliki albuma je bil izdelan v narodnih motivih duhovni šopek, ki ga je izročil prof. Alojzij Geržinič v imenu elanov vseh vej Katoliške akcije. Posebno lep dar je bil bel mašni plašč, ki so ga po želji dobrotnika oskrbeli elani „čebelice“. Ta plašč ima na notranji strani posvetilo: „Srebrni jubilej preč. S- direktorja slovenskih dušnih^pastirjev, Profesorja Antona Oreharja, odkar pšenični v božji je spremenil kruh, hvaležni radostno proslavljajo Slovenci.“ Poleg teh darov je prejel isti večer g. svoje zamisli: zgraditev prostorne dvorane in zadostno velike kapele. Toda kdor pozna njegovo vztrajnost, ve, da se bo tega dela takoj lotil, ko bodo razmere količkaj bolj ugodne. Že sedaj pa Slovenska hiša odlično služi svojemu namenu, saj je v njej mala dvorana, ki se ob nedeljah spremeni v kapelo in mnogo prostorov, ki jih uporabljajo slovensko dušno pastirstvo, „Duhovno življenje“, „Svobodna Slovenija“ ter skoraj vse naše organizacije širom Vel. Buenos Airesa. Veliko veselje je povzročil g. jubilantu tudi brzojav, ki ga je dan po srebrni maši prejel iz Vatikanskega mesta in ga je podpisal kardinal Tardini. Glasi se: „Sveti oče čestita z očetovskim srcem g. Antonu Oreharju ob 25-letnici mašni-štva, prosi obilo božjega blagoslova in podeljuje apostolski blagoslov njemu in vsem navzočim pri jubileju.“ „SLOVENSKI HIŠI1 direktor tudi le'po sliko gore Capilla iz območja bariloških jezer, ki mu jo je izročil predsednik Slovenskega planinskega društva g. Robert Petriček. Po pozdravu predsednika Društva Slovencev je povzel besedo slavnostni govornik pri srebrni maši g. duhovni svetnik Alojzij Košmerlj. Poudaril je, da smo vsi Slovenci v Argentini veseli in Bogu hvaležni, da g. jubilant že toliko let tako pogumno in stanovitno vztraja na tem težkem vodstvenem mestu v življenju naše emigracije. Naša moč in vir vse naše skupnosti* vir naše katoliške in narodne stanovitnosti je tu: v našem dušnopastirskem središču, ki mu je glava g. srebmo-mašnik. Izvedel je ob pomoči svojih sobratov in zvestih laičnih pomočnikov organizacijo dušnopastirske skrbi za naš rod v Argentini z njemu lastno nesebično požrtvovalnostjo in modrostjo. G. direktor je na vodstvenem mestu. Tisti, ki so na vrhu, so kakor mesto na gori in kakor luč na svetilniku, pravi naš Gospod Jezus. Pa bi lahko dodali še eno sodobno primero: duhovniki so kakor strelovod, v katere udarjajo strele, strele kritike, strele nezadovoljnosti, strele pritožb. Vsem se nikoli ne more ustreči, in končno, v pravi demokraciji, ki naj bo vedno ideal slovenske skupnosti, je kritika tudi naravna in dovoljena stvar. Nič, kar je človeško, ni popolno. Kar pa je treba g. direktorju posebej čestitati, je pa to, da to kritiko in vse te strele in udarce, ki ga zadevajo v njegovi težki službi, pogumno prenaša in gre naprej po poti, ki sj jo je izbral po treznem premisleku in v razgovoru z Bogom. Za naprej pa želimo g. srebmomašni-ku to, kar je pisal 1. 1752 prvi goriški nadškof grof Attems ribniškemu arhidia-konu dr. Revcu: „Prosim Vas, Vaše duhovnike in Vaše ljudstvo za molitev, da bj mogel pretežko breme svoje službe nositi z močnim srcem, z apostolsko vnemo in najgorečnejšo ljubeznijo ter da bi prišel do one popolnosti, ki jo od mene zahteva sveta služba in bi tako mogel prinesti iz meni izročenega deleža v vinogradu Gospodovem bogate in večno trajajoče sadove najvišjemu Pastirju duš — Kristusu.“ Za g. svetnikom Košmerljem je povzel besedo tajnik Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloš Stare. Dejal je, da je srebmomašniški jubilej g. Oreharja velik praznik. Obhajamo ga v dobi, ko je minilo deset let našega izseljenstva. V tem času smo si morali sami, brez pomoči domovine, izvesti organizacijo svojega verskega, kulturnega in prosvetnega življenja. Po desetih letih moremo ugotoviti, da smo zmagali mi v izseljenstvu in ne oni doma. Ta ugotovitev je v tesni zvezi z g. srebrnomašnikom, saj je g. direktor krepko sodeloval, včasih celo odločilno, da je zmaga na naši strani. Nato so se vrstili pozdravi zastopnikov naših ustanov, političnih strank ter društev in organizacij. Poleg že omenjenih jih je bilo še 25. Vsi so bili edini v poudarjanju, da se ima slovenska skupnost v Argentini njemu zahvaliti, da imamo Slovensko hišo. Zahvaljevali so se mu za njegovo odločnost, s katero vrši delo za korist naše skupnosti in ga prosili, naj pri tem delu vztraja, zlasti v VOŠČILO ZA SREBRNO MASO (Preč. g. Antonu Oreharju v vezilo) Srebmomašnik si postal, duhovnik si četrt stoletja. Boga si nam posredoval in trosil milosti nam cvetja. H Gospodu si nam kazal pot z življenjem, zgledom in besedo; delil si večnih nam dobrot, z nebeškim kruhom hranil čredo. Izseljenci v tujini Ti čestitamo k srebrni maši; Ti luč prižigaš nam v temi, svetilnik skupnosti si naši. Gospod z Marijo vodi naj življenje in stopinje Tvoje, da bi se vrnil v rojstni kraj, dočakal zlate maše svoje. Gospod naj Ti plačilo da za delo žrtve in trpljenje, zaklade svojega Srca 'v' prihodnje siplje Ti življenje. Gospod direktor, Bog naj Te slovenski skupnosti ohrani, življenje Tvoje varuje, z Marijo Ti stoji ob strani! Gregor Mali sklepu, da čim preje zraste tudi velika dvorana. V zvezi s tem je dr. Julij Savelli, pevovodja „Gallusa“ pozval vse navzoče, naj resno mislijo na to, kako čim preje uresničiti veliko željo in plemenito zamisel g. direktorja. Čimprejšnja dvorana bi bil najlepši dar slovenske skupnosti g-srebmomašniku za njegov jubilej. Ko so bili pozdravu končani, je spre- jrL&ga GREGOR HRIBAR NOV OBISK Gospod Pavel je v taborišču na vso moč hvalil idilično življenje slemeniškega župnika. Hvalil je njegove farane in lepo cerkveno petje. Pripovedoval je o nebeško lepem razgledu, ki ga ima gospod Simon izpred župnišča po velikem delu Koroške. Pozabil ni omeniti zelenih gozdov in čistega zraka, ki ga ljudje ondi vdihavajo. Še bolj je poveličeval tečno hrano, ki jo dušebrižnik uživa po izredno nizki ceni. V dokaz, da na Slemenici nihče ni podhranjen, je od časa do časa pokazal kako klobaso ali kos potice in ju meni nič tebi govoril še g. jubilant. Izrekel je besedo zahvale svojim pokojnim staršem in duhovnikom, ki so ga v mladosti oblikovali in privedli na pot duhovništva. Tudi se je zahvalil svojim sobratom in laičnim sodelavcem za zvesto sodelovanje. Navzočim je zaupal, da ga mesto direktorja bolj težj kot veseli, toda vztrajal bo na njem, ker je pač bil na to mesto imenovan. Nato pa je vse omizje še nekaj časa ostalo v prijateljskem pomenku z g. direktorjem. Pozna večerna ura je potem navzoče prisilila, da so se morali posloviti od g. slavljenca in vrniti na svoje domove. Še enkrat je potem g. direktor proslavil svoj jubilej. Bilo je to ob priliki duhovniškega sestanka, 29. julija. Zbrani sobratje so mu iz srca čestitali, on pa ■lih je nato povabil ina zakusko, kjer so Prišle v polni meri do veljave besede sv. Pisma: „Kako prijetno je, če bratje skupaj bivajo.“ JOŽE JURAK nič pogumno zaužil vpričo strmečih labo-riščnikov. Ljudje so ga poslušali z odprtimi usti. Nekaterim so se iz njih celo sline cedile. Drugim spet se je milo storilo ob misli na predvojskine čase,'ko je bilo tudi doma vsega dovolj. Marsikomu je bilo vedno bolj žal, da životari v taborišču, ko bi si izven njega mogel urediti veliko prijetnejše in človeka vrednejše življenje, kakor v (ahorišču pod angleškim varilstvom. Tudi onegavi iz Doba — kdo od taboriščnikov ga ni poznal? To je tisti Nace, ki se je dal repatrijirati zgolj zato, da je mogel v drugič pribežati na Koroško in repatrijacijski komisiji povedati, da nima krvavih rok, ker je šele pred kratkim ušel iz Jugoslavije — ta Nace, pravim, je tudi zelo rad poslušal gospoda Pavla, zlasti še, ker je poznal gospoda Simonai že veliko let. Bil pa je Nace zaradi težkih življenjskih izkušenj in preizkušenj zelo previden. Zato gospodu Pavlu ni takoj vsega verjel, kot je verjel repatrijacijski komisiji, ko se je prijavil za povratek. Pač pa je spraševal gospoda Pavla vse mogoče podrobnosti in hotel dobiti od njega naj-točnejših podatkov o Slemenici. Po skrbnem preiskovanju in preudarjanju se je Nace odločil, da je treba zadevo na licu mesta osebno preiskati. Novo leto je še hotel preživeti v taborišču. Odhod je določil za naslednji dan. Da ne bi o njem zmotno mislili, da je že drugič nasedel repatrijacijski komisiji ali da so ga Angleži odvedli v Volšperk, je čez dan večkrat namignil, da bo šel v novem letu okrog kmetov dela iskat. Naslednjega dne ob dveh popoldne je Nace že potrkal na vrata slemeniškega župnišča. V nasprotju z gospodom Pavlom, ki se je zaradi varnosti vozil z vlakom, je Nace „vzel“ omnibus in tako vožnjo za nekaj ur skrajšal. Nace je računal tudi s tem, da utegne njegov nenadni obisk spraviti župnika v zadrego. Saj mu ni bilo neznano, da gospod Simon nima lastnega gospodinjstva. Zato je imel izgovor za svoj nagli prihod že pripravljen. Ko je dušebrižnik čul moško trkanje na vrata, je bil prepričan, da so orožniki pred vrati. Odkar mu je mežnarica prinesla neprijetno vest, je neprestano mislil nanje in na posledice, ki jih bo preiskava zanj imela. Ako je gospod Simon dotlej še mogel rahlo upati, da bodo dogodki prejšnjih dni prešli v pozabo brez hujših posledic, mu je bilo sedaj docela jasno, da gre zares. Nacisti so ga ovadili oblasti, da ga spravijo iz fare še pred birmo. Bogve česa vsega ga dolže? Zato je preplašeni dušni pastir skrbno preudarjal, kaj naj stori. Ali naj zbeži; ali naj se skrije, kot mu je svetovala mežnarica; ali naj jih počaka. In sče jih počaka, ali naj pade prednje na kolena ali pa naj se vede pred njimi samozavestno, kakor da bi se jih prav nič ne bal. Gospod Simon je tehtal razloge za in proti. Da bi zbežal, je bilo nemara že prepozno. Tudi čas je bil za beg vse preje kakor primeren in ugoden. Ako bi ga orožniki opazili, bi verjetno celo streljali za njim. Z neuspelim begom bi še bolj potrdil sunmjo, da je on postavil napis na pokopališču. Za skrivanje se tudi ni mogel navdušiti. Ako ga najdejo, ga bodo najprej vprašali, zakaj se je skril, če se čuti nedolžnega. Odkrili bi ga pa zelo verjetno. Brez dvoma bodo orožniki preiskali vso hišo od vrha do tal. Šli bodo na podstrešje in v klet. Odpirali bodo omare in predale. Morda, morda ne bodo pogledali pod posteljo . . . Gospod Simon je brž zavrnil tudi to poniževalno! misel in ostal na svojem mestu. Sklenil je celo, da bo orožnikom odgovarjal kratko in kolikor mogoče pogumno, da ne bodo mogli dobiti vtisa, kakor da se čuti krivega ali da se jih boji. Kljub temu pa je strah rastel od trenutka do trenutka... Po vsem tem je razumljivo, da Nace ne bi bil mogel priti na obisk ob neugodnejšem času kakor tisto uro, ko je gospod Simon pričakoval orožnikov. V resnici je njegov prihod dušebrižnika zelo neprijetno presenetil. Če kdaj, bi bil župnik rad sam sedaj, ko so orožniki že stikali po fari in so vsak hip utegnili potrkati tudi na njegova vrata. Brez dvoma je bilo župnišče glavni cilj njihovega prihoda na Slemenico. In naj se izteče zadeva zanj dobro ali slabo, Nace ne bo molčal in vse taborišče bo vedelo, v kako sramoto so ga spravili njegovi župljani. Nace je brž opazil, da se ga župnik ni dosti razveselil. Zato je naglo povedal izgovor, ki ga je imel na jeziku: „Veste, gospod župnik, skrit sem se k vam prišel. Angleži so mi za petami, V Volšperk bi me radi odpeljali. Imate kako luknjo, da se v njej za nekaj časa skrijem in odpočijem?“ Odkar so Angleži prejšnjo zimo neke noči obkolili speče taboriščnike, jih kakih petnajst potegnili iz trdih postelj in odgnali v Volšperk, je postalo skrivanje ' taborišču in izven njega nekaj običajnega. V zgodovini slovenskih beguncev ' Avstriji bo na drugem mestu, takoj za Vetrinjem, stal Volšperk, glavno mesto Labodske doline in zborno mesto kandidatov za nasilno izročitev jugoslovanskin' rdečim oblastnikom. V nekem oziru Volšperk Vetrinj celo prekaša. Kajti če se o krivdi glede izročitve domobrancev le še da kako razpravljati, ni v primeru volšperških žrtev nobenega dvoma glede angleške krivde, ker so Angleži že točno vedeli, kake vrste ljudi FLRJ zahteva. Veliko je bilo trpljenje v Volšperk odgnanih taboriščnikov. Zato je bil velik tudi strah ostalih beguncev, da Angleži tudi njih ne bi odvedli v zloglasno vol-šperško taborišče, kjer so begunci noč in dan zrli smrti v oči. Nič čudnega torej, ako se je skrivanje v taborišču v naslednjih mesecih močno udomačilo. Kdor je bil v nevarnosti ;ili kdor je hotel, da bi ga smatrali za važnejšo osebo ali celo za kos voditelja, se je hodil ponoči skrivat po drugih barakah ali se je znancem vsaj priporočal za zavetje v primeru, da bi si Angleži hoteli z njim podaljšati prijateljstvo s Titom. Nekateri skrivači so redno menjavali bivališče, drugi so si uredili brlog pod podom barake, da bi v primeru nevarnosti imeli zaklonišče brž pri rokah. Seveda bi jih bili Angleži lahko kljub temu veliko polovili, ako bi do pičice natančno hoteli izpolnjevati jugoslovanska naročila glede dobave živih reakcionarjev. Tako pa je resnici na ljubo le treba priznati, da v tem oziru Angleži še daleč niso pokazali toliko vneme kot takrat, ko je šlo za to, da si poiščejo begunskih deklet za ples in prosto zabavo. Komur je zares trda predla, seveda ni ostal dolgo v taborišču. Splošno mnenje med taboriščniki je bilo, da je najboljša rešitev pred večno angleško nevarnostjo v tem, da človek enostavno izgine iz taborišča. Res se je nekaj ogrožanih taboriščnikov šlo potikat po Koroškem. Vendar se marsikdo tudi izven taborišča ni počutil varnega pred Angleži in je zato sklenil, da se pretolče v ameriško cono Avstrije. Dejansko se je to posameznikom tudi posrečilo. Kadar se je o kom izvedelo, da je srečno prišel do Amerikancev, ni bilo v taborišču navideznega blagrovanja in prisrčnega zavidanja ne konca ne kraja. Kratko povedano: Glavna skrb sloven- skih beguncev na Koroškem v letu Gospodovem 1947 je bila ta, kako bi postali v drugič begunci in našli pri Amerikan-cih politično zavetje pred britanskimi zaščitniki. Po vsem tem bo vsakdo 'moral priznati, da je bil Nacetov izgovor za tisti čas in kraj zelo primeren in prepričljiv. V resnici je njegova prošnja za politični azil župnikovo srce močno ganila. Ob misli, da ne prede trda le njemu, temveč tudi drugim beguncem, so se zazdeli du-šebrižniku vsi pomisleki proti Nacetove-mu obisku malenkostni. Napravil je prijaznejši obraz in Nacetu sočutno stisnil roko v pozdrav. Hkrati se je gospod Simon spomnil zaklonišča, ki je v njem pred kratkim sam nameraval iskati zavetja in ga velikodušno odstopil preganjanemu beguncu: „Fant, če si se prišel skrit, potem pa brž pod posteljo!“ Zaradi večje varnosti je ditšebrižnik spet skrbno zaklenil vrata in povabil gosta v toplo sobo. Vsaj nekaj časa je želel biti sam z Nacetom, da bi ga pripravil na prihod orožnikov. Župnikov odgovor je spravil Naceta v zadrego. Vedno nerodneje mu je postajalo, ker se je tako spretno zlagal. Skoraj žal mu je bilo, da ga res kdo ne preganja. V strahu, da bi ga župnik utegnil potisniti pod posteljo, če sam ne bo brž vanjo zlezel, je pričel svoje besede nazaj jemati: „Veste, gospod župnik, tako brž jih verjetno še ne bo za menoj. Sem jim pošteno sled zmešal.“ „Še bolj prav tako!“ se je oddahnil gospod Simon, ko je spoznal, da ni nevarnosti za istočasno avstrijsko in angleško preiskavo v hiši. Pa tudi Nacetu je odleglo ob misli, da mu brez potrebe ne bo treba laziti pod posteljo. A urediti je bilo treba z župnikom še drugo bolj kočljivo zadevo. Nace se je upravičeno bal, da bo njegov obisk spravil gospoda Simona v zadrego zaradi prehrane. Zato je fant tudi na to mislil in pravočasno ukrenil vse potrebno. Takoj ob vstopu v sobo je potegnil iz nahrbtnika Unrrino škatljo mleka v prahu in jo s tako samozavestjo položil na mizo, kakor da bi nanjo postavil celo molzno kravo. „Veste, gospod župnik, da ne bova lačna! človek mora na vse misliti!“ Gospodu Simonu je šlo skoraj na smeh ob pogledu na Unrrino škatljico. Za hip je pozabil na orožnike in se spomnil iz sanj enake škatlje, ki jo je Marshall izročil Sršenki. A Nacetove prijaznosti še nj bilo konec. Gospod Pavel mu je povedal, da dušebrižnik v samoti rad prebira slovenske liste. Zato je Nace tudi v tem oziru hotel ugoditi svojemu bodočemu gostitelju. Pograbil je v taborišču vse, kar mu je prišlo pod roke in vtaknil v nahrbtnik. Sedaj je vse to z žarečim obrazom izročal župniku: „Veste, da vam ne bo dolgčas, ko boste spet sami!“ Gospodu Simonu se je vedno bolj prav zdelo, da je vzel pod streho tako preudarnega človeka, ki se more nanj docela zanesti. Morda ga je poslala božja Previdnost, da mu stoji ob strani z dragocenimi življenjskimi izkušnjami in, če treba, tudi s pestmi, v težkih trenutkih, ki so se naglo bližali, ne da bi jih Nace slutil. Dušebrižnik je ravno premišljal, kako bi Nacetu obrazložil neprijetni položaj, ki sta se v njem oba nahajala. A že so se hišna vrata potresla od močnih udarcev. Z vzklikom: „So že tu!" je dušebrižnik pustil Naceta samega in vdan v božjo voljo šel odpirat. V februarski številk; naše revije smo brali članek z naslovom „Križarska vojska molitve in žrtve za slovensko domovino“, v katerem je govora o nekem duhovnem gibanju za rešitev Slovenije s pomočjo spravne in prosilne molitve in žrtve, ki naj doseže pri Bogu spravo za grehe našega naroda in Njegovo mogočno varstvo v teh težkih in usodnih letih, ko naj bi, po Marijini napovedi v Fatimi, zginili nekateri narodi v Evropi. Da ne bi bil med njimi tudi slovenski narod, je Marija, Kraljica in Mati Slovencev, zbudila k življenju to skromno gibanje, h kateremu so povabljeni ne samo vsi duhovniki, redovniki in redovnice izven Slovenije — prvi med vsemi je bil naš vladika, dr. Gregorij Rožman — ampak tudi vsi katoliški Slovenci po svetu. Dolžnosti niso velike, saj to, kar se priporoča, že vsak dober katoličan vrši. Toda, če bi kdo vendar ne mogel vsega izvrševati, naj zato ne odkloni povabila, ampak pristopi z namenom, da bo pač naredil, kar mu bodo razmere dopuščale. Član tega gibanja je torej vsak tisti, ki je poslal na navedeni naslov odrezek priložene pristopnice. Vsak član bo potem dobival periodično okrožnico, kjer se mu bodo razložili posebni mesečni molitveni nameni. Zato je nujno, da ima vodstvo „Molitvene zveze“ točne naslove svojih članov. V upanju na velikodušen odziv bralcev „Duhovnega življenja“ na križarsko vojsko molitve in žrtve za slovensko domovino, pozdravljamo z našim geslom: Za Boga in Slovenijo! Cochabamba (Bolivia), 24. maja 1959. Vodstvo Molitvene zveze Videl in potrdil! f Gregorij Rožman, škof ljubljanski ZAKLJUČEK LUIišKE STOLETNICE Sveti oče Janez XXIII. je slovesno zaključil stoletnico prikazovanj brezmadežne Device v massabiellski votlini s posebnim govorom po radiu. Razvil je sledeče misli: 1. Ob slovesnem zaključku stoletnice Marijinih prikazovanj v Lurdu se sveti oče čuti dolžnega, da se zahvali Bogu za bogate, obilne milosti, ki jih je razlival iz Marijinega svetišča na duše. Bilo je to leto nepretrganih prošenj Pred lurško votlino, leto mnogoštevilnih in spodbudnih romanj, združenih z različnimi verskimi slovesnostmi. Vse to budi veliko upanje. Tisoče kristjanov najrazličnejših poklicev in narodnosti je prihajalo v Lurd. Vse sta združevali med seboj ista vera in ista ljubezen do nebeške Matere. Tu so zastopali vso katoliško družino in na bratski miroljuben način pričali o človeški skupnosti. Zahvaljena bodi, naša Gospa, ki je vabila vse Ijudj v svoje svetišče in kazala svetu čudovit prizor vesoljnega bratstva in ljubezni. Ko poleg javnih proslav mislimo še na tiho delo milosti, se naša hvaležnost še pomnoži. „Koliko mlačnih in zakrknjenih src je tu postalo spet gorečih in dobilo moč, da so se vrnila k Bogu! Ko liko ljudi z omahljivo voljo je prejelo moč odločnosti! V tihi, skrivni prošnji ali med evharističnimi in marijanskimi vzkliki so plemenite duše našle srečo bolj Popolnega darovanja samih sebe. Bolniki, ki niso dosegli zdravja, so vdano in vedro darovali svoje trpljenje Bogu. Umirajoči pa so se naučili darovati veselo žrtev svojega življenja Gospodu. Kako krasna je v božjih očeh tajna zgodovina, vklesana v srca; zgodovina zmag Boga sa-niega, ki nas je „otel iz oblasti teme in nas predstavil v kraljestvo svojega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščenje grehov“ (Kol 1, 13-14). Zares, hvaležni moramo biti Gospodu, ker je po rokah svoje božje Matere delil v tem mestu molitve spreobrnjenj in čudežev svoje usmiljenje.“ 2. Ko se je začel ta jubilej, papež niti slutiti ni mogel, da bo za njegov konec govoril te besede v imenu vsega krščanstva. Tudi ni mogel predvidevati, da bo s posebno predpravico 25. marca 1958 posvetil prostorno podzemeljsko bazilika svetega Pija X. in poveličeval s svojo besedo Marijino slavo v Franciji sami. Tedaj, ko je proslavljal svojega prednika na beneškem cerkvenem sedežu, ni prav nič mislil, da bo kmalu potem tudi njegov naslednik na Apostolski stolici v Rimu. „Preljubi sinovi! Zahvaljujemo se Bogu, ker Nam je skoraj ob času, ko smo bili povišani v papeža, dal priložnost, da smo molili pri naši Gospe lurški in nam naklonil milost, da smo kakor Elija, ko je šel na Horeb, tam pili obilje milosti, moči in miru, česar smo pozneje tako potrebovali.“ To romanje pa je imelo še globlji pomen. Papež Pij XI. je kardinalu Pacelliju zaupal važne naloge V'inozemstvu in tako nekako svetu predstavni svojega vrednega naslednika. Papež Pij XII. pa je njega pooblastil, da je predsedoval eni izmed največjih slovesnosti v tej stoletnici. Tako je božja Previdnost tudi njega pripravljala, da bo v bližnji bodočnosti prevzel nase sladko breme in nadaljeval apostolsko delo, ki ga je začel njegov prednik s proglasitvijo turške stoletnice. Zasluga za Marijino leto, ki ga. zaključujemo, gre torej Piju XII., ki je hotel, da se ta jubilej kar mogoče slovesno praznuje in pričakoval od njega največjih duhovnih koristi za vse človeštvo. Že več let prej se je namreč veselil stoletnice Marijinih prikazovanj. Leta 1957 je v posebnem pismji in apostolski konstituciji opozoril na zgodovinsko zvezo med papeštvom in pirenejskim (turškim) svetiščem, določil posebne namene tega jubileja in povabil katoličane, naj se prizadevajo za spreobrnjenje posameznikov in za obnovo krščanske družbe. „Od 11. februarja 1958 dalje je ta papež pomnožil svoje spodbude Iurškim romarjem. Malo manj ko en mesec pred smrtjo je v ganljivi poslanici zadnjikrat proslavljal brezmadežno Devico v massa-hiellski votlini in ponovno poudarjal svojo posebno ljubezen do ljubljene Francije, ki ima to prednost, da ima to Marijino svetišče. Takoj potem je njegov očetovski glas utihnil. Bog je v letu, posvečenem njegovi Materi, poklical k sebi tega velikega Marijinega služabnika. Njegovo papeževanje bodo vedno označevala slovesna dejanja, s katerimi je pospeševal pobožnost do Marije in za katera sta ga navdihovali njegova globoka pobožnost in njegova izredna modrost.“ Sedanji papež hoče Pija XII. posnemati. Hoče in želi, da se današnje krščanstvo prenovi z razcvetom pobožnosti do Marije. Ta pobožnost, če jo tako umevamo, kakor jo uči Cerkev, bo najhitreje in najbolj zanesljivo privedla duše k Jezusu, božjemu Odrešeniku. Papeži že eno leto priporočajo katoličanom, naj se odzovejo klicu iz Lurda. Zato tudi sedanji papež roti vse vernike, naj s preprostim in poštenim srcem poslušajo opomine božje Matere, ki so vedno sodobni. Nihče naj ne presliši glasu rimskih papežev, ki vztrajno opozarjajo na duhovno sporočilo deklice iz Massabiellea. Rimski papeži varujejo in razlagajo božje razodetje, ki je ohranjeno v svetem pismu in ustnem izročilu. Zato smatrajo za svojo dolžnost, da vernike tedaj, kadar po zrelem preudarku dožonejo, da je to v blagor duš, opozore na nadnaravno luč, ki jo Bog prostovoljno podari gotovim izvoljenim dušam. S tem pa nočejo učiti novih naukov, ampak hočejo le usmerjati naše življenje. Prav ta namen imajo lur-ška prikazovanja. 3. Sveti oče je izbral namenoma praznik svete Bernardke za slovesni zaključek. Ko se ji je Marija tretjič prikazala, ji je obljubila, da jo bo osrečila ne na tem, ampak na onem svetu. Zato papež pozdravlja vse romarje v Lurdu, vse cerkvene in državne zastopnike in vse, ki po radiju poslušajo to poslanico in vsem priporoča, naj posnemajo zgled te deklice. Četudi je bila revna in svetu nepoznana, jo je Bog izbral za glasnico svojih dobrot. Bog je izvolil to, kar je slabotnega na svetu, da bi osramotil to, kar je močnega, pravi sveti Pavel. Bernardka je vzor pobožnosti do Marije, zgled ponižne in vedre srčnosti, pa tudi molčečnosti, ki jo je gojila potem, ko je spolnila svojo nalogo. Zato nas z vso svojo osebnostjo vodi proti pravemu duhovnemu središču v Lurdu, k votlini prikazovanj, kjer še vedno odmevajo besede božje Matere v srcih njenih otrok. Obenem nam izvoljenka, ki je bila tako močna, da je za vedno zapustila kraj. kjer se je srečala z Marijo, kliče v spomin, da je Lurd le izhodišče. Milosti, ki jih ljudje tam prejemajo, so zaklad, ki prinaša bogate sadove sveti Cerkvi in dušam. Naš vek doživlja čudovit znanstven napredek. Pred človeštvom se odpirajo možnosti, ki jih ne slutimo. Iz Lurda pa prihaja Bernardkin klic k ponižnosti in k molitvi. Tudi papež ga neustrašeno in odločno ponavlja vsem, ki so v nevarnosti, da jih človeški napredek oslepi in jih oropa smisla za prave verske vrednote. „Kaj namreč človeku pomaga, če sj ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ?“ (Mt 16, 26). Iz Lurda odmeva tudi klic k pokori in ljubezni. Od nas zahteva, da se odpovemo bogastvu in nas spodbuja, naj ga delimo s tistimi, ki so revnejši ko mi. Ta poziv je zelo važen tudi za današnji čas, ko so milijoni ljudi priče obžalovanja vrednega nasprotja med imetjem nekaterih in med nezadostnimi življenskimi sredstvi drugih. Končal je svojo poslanico sveti oče z besedami: „Preljubi sinovi, ki nas zdaj poslušate! Molite k Bogu z zaupanjem. Odločno delajte v svojem okolju in v vas samih za prereditev, ki jo je zahtevala naša Gospa. Sveta Marija Bernarda naj iz svetišča v Neversu, kjer je njen grob, čuje nad romanji k Mariji, ki trajajo šesto let in katerih previdnostno orodje je bila. Od njih smo že prejeli toliko dobrot in od njih pričakujemo še velikih milosti za Francijo, za Cerkev in za svet. JUŽNOAMERIŠKI BOGOSLOVCI PRI PAPEŽU Ko je sveti oče pred nekaj meseci maševal v Pavlinski kapeli, je dovolil, da so se njegove svete maše udeležili tudi gojenci papeških zavodov „Pio La-tino Americano y Brasileno“. Po sveti maši je mladim bogoslovcem govoril. Papež je zelo vesel, ko vidi pred seboj znatno število bodočih duhovnikov rojenih v Latinski Ameriki. Opozoril jih je na velike množice duš, ki čakajo na njihovo sveto službo. Sveti oče se dobro spominja tega, kar je v mladosti bral o Latinski Ameriki v nekem spisu svetega Janeza Bosco. V njem omenja širne planjave, goste gozdove, neizmerna obzorja in nepregledna področja, ki čakajo delavcev. „Kakšno veselje, ko vidimo, da je Cerkev že napisala slavne strani o oznanjevanju evangelija v teh krajih in da je že milijone prebivalcev prejelo božji dar svete vere. Zavedamo se pa tudi, da se za to radostjo obenem skriva bridkost °b misli, da je tu še vedno obilna žetev, toda rok, ki bi žele, mnogo premalo. Zato je nujno potrebno, da pomnožimo prošnje h Gospodu žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. V spomin na ta prisrčen, mnogo obetajoč sestanek je dal sveti oče svojim ljubljenim sinovom tri misli, tri nauke, ki jih je vzel iz bogoslužja prve postne uedelje. Duhovnikova dolžnost je, da vernike Pridobiva, da bodo iz bogoslužja živeli. Če deček čuti veselje za bogoslužna opravila in jih rad posnema, je to ena izmed znamenj, da ima duhovniški poklic. Koliko duhovnikov si je že v otroški dobi Postavilo oltar! Danes opazujemo na bogoslužnem Področju velika gibanja, polna bogatih Pobud. To je brez dvoma dokaz velike življenjske sile. Cerkev jih splošno ne zumetava. Vse modro presodi in mnogo jih tudi odobri. Opazujemo, da mladi rod hoče nekoliko drugače delati, kakor so de-*ali starejši. To teženje izžareva njegovo osebnost in samozaest. Treba se je va-rovatj pretiravanja in izogibati nevarnosti, da bi zapustili osnovne, glavne, klasične poteze cerkvenega bogoslužja, ki jih določajo misal, brevir in druge bogoslužne knjige. Duhovnik je dolžan živeti z bogoslužjem in se mu prilagoditi. Le potem bo mogel zbuditi podobno željo v vernikih. Kaj danes opazujemo ? Mnogo katoličanov tudi v velikih mestih se udeležuje svete maše površno. V cerkvi so samo s telesom. Le malo poznajo vzvišeno skrivnost, ki se opravlja v njihov dušni blagor na oltarju. Na ta način ne morejo prav častiti Gospoda. Duhovnik naj modro, odločno in goreče pomaga bogoslužnemu gibanju do zmage tako, da bo delal na to, da bodo njemu zaupani verniki res postali deležni tistega „kraljevega du-hovstva“, h kateremu je poklicano vse krščansko ljudstvo. Na prvo postno nedeljo nam Cerkev kliče v spomin psalm 90.: „Ti, ki živiš v varstvu Najvišjega...“ Kakšna luč iz nebes, kakšno upanje in zavetje je to za duše, za družine, za vso človeško družbo! Kdor je z Bogom je prav gotovo mnogo na boljšem ko tisti, ki je s človekom in s svetom. Blagor zato mladeničem, ki Se z vzgojo v Rimu in s študijem bogoslovne in dušnopastirske znanosti pripravljajo, da bi bili vredni služabniki Najvišjega. Druga misel sv. očeta se pa nanaša na pomen pokore in zatajevanja: V evangeliju beremo, da se je naš Gospod Jezus Kristus postil v puščavi 40 dni. V brevirju najdemo sijajno razlago svetega Leona o tem. Vsak kristjan, posebno duhovnik, se mora ustavljati trojnemu sovražniku, ki zalezuje vsako dušo. Šele potem, ko premaga človek vse ovire in izvršuje božjo voljo, dobi oblast nad samim seboj. Duhovnik zelo potrebuje pokore. Cerkev, dobra in vse razumevajoča mati, je sicer res omilila starodavno postno strogost; vendar zaradi tega se ne smemo izogibati zatajevanja in pokore. Samo na ta način se bo snov duhu podredila. Ne gre samo za to, da bi premagali z junaškimi dejanji velike skušnjave, ampak zlasti za to, da bi premagali množico majhnih ovir, ki so združene s človeškimi nagnjenji. Treba je torej krotiti telo, odtrgati se od zemeljskih dobrin in se vztrajno borili proti napuhu življenju- Cerkev ne zahteva od nas izrednega zatajevanja, tudi ne, da bi s pokoro uničevali moči, ki ji potrebujemo za vestno spolnjevanje svojih dolžnosti. Pravega bogoslužnega duha ima in prav dela pokoro tisti, ki se prizadeva za globoko pobožnost do Jezusovega trpljenja in v ki svoja dela združuje z njim. „Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi“ (Lk 9, 23). Potrebno je, da zelo ljubimo križ tako, kakor nas uči zlata knjiga „Hoja za Kristusom“. Le potem moremo biti deležni trpljenja, ki ga je učlovečeni Bog prestal za zveličanje duš. Vse to zahteva stalno močno voljo, ki jo podpira in krepi presveta Evharistija in varstvo žalostne Matere božje. Svoj govor je sveti oče zaključil z besedami: „Prišli ste v Rim, da bi se učili svetih ved. Toda kaj malo bi bil vreden doktorat, če bi ga ne spremljale krepost, ljubezen do Jezusa križanega, stalna oblast nad samim seboj in pokorščina.“ Tistim, ki se bodo pripravljali na bližnje duhovniško posvečenje, še poseben opomin! Na koncu študija in doseženega cilja je sveta maša. Zato je treba živeti v duhu božjega Darovalca in priti do velikega dneva z dobrim poznanjem tega, kar uči in želi Cerkev. To papeževo voščilo je združeno z željo, da bi delo teh bodočih duhovnikov doseglo povsod zmago Kristusovega križa in vedno večjo utrditev njegovega svetega kraljestva v dušah. POSLANSTVO ŽENE V KATOLIŠKI AKCIJI Sveti oče je pred časom sprejel osrednje svete ženskih odsekov italijanske Katoliške akcije. Opozoril je na bogastvo misli, skritih v bogoslužju, ki jih morejo porabiti pri napovedani posvetitvi Italije prečistemu Marijinemu Srcu, pri kateri hečejo žene in mladenke vneto sodelovati. Sveti oče že od otroških let goji prisrčno pobožnost do Marijinega Srca, četudi je pobožnost do Jezusovega Srca vedno imela prvenstvo v njegovi duši. Ti dve pobožnosti sta med seboj tako povezani, da se ne moreta ločiti. Njegov obisk Marijinih svetišč, posebno svetišča v Fatimi, ga je utrdil v tem prepričanju. Prav to odkriva, kakšen apostolat imajo žene in mladenke Katoliške akcije. Duhovnik Roncalli se je z njim pečal v prvi dobi, v začetku zelo težkega dela obenem s predragim mons. Cavagna, ki je še danes glavni asistent italijanske ženske Katoliške akcije. Na teh ustanovah je vedno počival vidni božji blagoslov. Ponovila in uresničila se je Izaijeva prerokba: „Veselili se bodo pred teboj, kakor se vesele žetve.“ Lahko je kritizirati, žalovati, jokati in se pritoževati ter se tako oddaljevati od kreposti, ki brzda uporabo jezika. Vendar, če primerjamo krščansko življenje, ki ga žive in kažejo ženske organizacije Katoliške akcije v današnjih časih, je treba priznati, da so mnogo bolj privlačne ko v prejšnjih časih. Tedaj so namreč vero branile pred sovražnimi napadi le nekatere plemenite duše, ki pa za to niso bile dobro pripravljene. Treba se je kar najlepše zahvaliti Bogu za veselje, ki nam .ga budi s svojimi dobrotami. Potrebno je s trdnim zaupanjem nadaljevati pot, ker je dobra-Upoštevati moramo' tudi skušnjo preteklosti in začetek delovanja. Ne smerno pozabiti, da ima star človek več modrosti in razsodnosti. Geslo: „Prepustimo polje dela mladenkam,“ je pravilno le tedaj, če ga spremlja spoštovanje do tistih, ki so hodile pred njimi in jim otirale pot. Danes imamo, že veliko dokazov za to resnico. Dva pola se združujeta. Tiste, ki so bile tedaj nežne cvetice, so danes močna drevesa. Skozi njihove veje prodira sonce. V njihovih srcih žari veselje, ker so opravile toliko dela in prestale toliko borb. Zdaj morejo s ponosom go-voriti drugim: „Če hočete pridobiti ugled, držite se iste poti.“ Katoliške žene so se vedno odlikovale v delavnosti, zvestobi in zlasti bistroumnosti. To so pokazale celo tedaj, kadar so drugi, ki so delali sicer dobro in bik vredni spoštovanja, pa so iz pretirane gorečnosti pri uporabi načel zašli v nevarnost. Njegovo očetovsko srce bi rado dodalo še več priznanja in spodbude, pa se je omejil le na glavne točke, ki so: Jezus Kristus, njegovo Sree, njegova Mati, katoliška Cerkev, potrebe sedanjega časa, ki povzročajo toliko skrbi zaradi mraka in viharja, ki divja nad velikim delom naše zemlje. Toda mi se ne smemo bati ničesar. Mnogo je razlogov za upanje. Veliko jih je, ki so se zelo oddaljili, pa se spet prizadevajo, da bi prišli nazaj k našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Mnogo jih je, ki so njemu že nekoliko bliže; začeli so spoznavati in premišljevati Sonce pravice in se obračati proti njemu. Ko v svojem življenju upiramo oči v veliko Luč, v Kristusa, našega Odrešenika, Ustanovitelja naše vere in v njegovo Mater, ki spremlja in podpira svojega Sina, najdemo mnogo pobud za veselje, za hvaležnost in za dobra dela. Njim, ki so že v letih, sveti oče ponavlja: „Preostaja nam le še nekaj let. Potrebno je, da ta leta posvetimo. Imamo več skušenj ko mladenke. Recimo jim, naj hodijo za nami s tisto bistroumnostjo, plemenitostjo in širokogrudnostjo duha in srca, katerim je Gospod zagotovil spolnitev svojih obljub. Nato je papež omenil škofijsko sinodo v Rimu, ki bo dala novih pobud za Katoliško akcijo in za delo žene v korist vere, krščanskih nravi in v korist življenja, vrednega Boga. Potem je sveti oče spomnil na postni čas in napovedal, da se bo udeleževal postajnih obiskov. Razložil je tudi pomen svoje udeležbe na njih. Ne gre za velike umetniške govore, ampak le za to, da bo preprosto poučil tiste, ki sanjajo in oprezujejo, kaj dela novi papež. To, kar hočemo, je: rešiti dušo in tudi vam pokazati pot, da bi rešili svoje duše. Hočemo doseči zmagoslavje našega Gospoda in spoštovati tradicijo, ki je prinašala blagoslov in mir. SVETI OČE PRAVNIKOM IN TEHNIKOM Papež Janez XXIII. je pred časom sprejel udeležence 9. narodnega kongresa Zveze italijanskih katoliških pravniko in zastopnike Italijanske zveze katoliških tehnikov, ki so imeli svoje zborovanje. Po očetovskem pozdravu vsem navzo- čim se je najprej obrnil na katoliške pravnike, opozoril na zasluge tega gibanja in omenil njegove pobude. Katoliški pravniki, ki združujejo v krasni skupnosti advokate, sodne uradnike, profesorje prava in notarje tako, da jim dajejo priložnost za študij in molitev, za vzgojo in delo, niso razvili svojega delovanja v krajevnih zvezah in krožkih, v reviji „Pravica“ in „Glasilu zveze*.1, ampak predvsem po svojih narodnih študijskih sestankih. Kot pravniki morajo priznati, da so papeži zadnjega časa (od Leona XIII. do Pija XII.) v svojem nauku obravnavali snov, o kateri zdaj razpravljajo, navajali načela in dajali navodila, ki so za vse zanesljiv vodnik. Papež noče ponavljati tega nauka, pač pa bi rad pojasnil le eno točko, ki ji ne posvečajo vedno tiste pozornosti, kakor bi ji moraii. Cerkev ima po božjem naročilu pravico in dolžnost, da ugotavlja in uči načela, ki izirajo iz razodetja in naravnega prava in se tičejo socialnega življenja v vseh njegovih različnih vidikih, če na tem področju obstajajo vprašanja, ki imajo, kakor pravijo, sama po sebi „tehnično“ vsebino in vrednost, ni dvoma, da se reševanje tudi teh ne more ločiti od verskih in nravnih načel, ki morajo prekinjati ne samo življenje posameznika,' ampak tudi socialno življenje človeštva. Ko je sveti oče začel govoriti o tvarini, ki so jo obravnavali na zborovanju, je opozoril na to, kar je Leon XIII. učil v okrožnici „Nesmrtni Bog“ in pripomnil, da morejo biti sicer različni vidiki v čisto političnih zadevah, vendar, kadar so v nevarnosti velike verske in socialne dobrine, je nujno potrebno, da umolknejo notranji prepiri in strankarska tekmovanja. Vsi katoličani morajo enodušno združiti svoje sile, da dosežejo skupen cilj. Tedaj ima Cerkev tudi pravico in dolžnost, da s svojimi pastirskimi navodili in opomini vodi vernike, zavaruje njih dušni blagor, svojo svobodo in pravice, uveljavi krščanska načela in z , edinostjo zajezi nevarnosti, ki ji prete. Stranke in volilci morajo zelo vestno in natančno izbirati svoje zastopnike. Trdna, zdrava načelnost v političnem in AVTO TULI... Avto tuli... Pridrvi pred bolniški prog. . . Spet nekdo visi nad prepadom večnosti, smrtni ga zajema mrak? Poteptano, zaprašeno, umazano telo v belo sobo polože — kri se zliva čez obraz, grgrajoče hrope glas, utriplje zmedeno srce. Kdo si? Kristus, Dizma, Levi? Žrtev si — si povračilo? Kje obstal tvoj duh bo drevi? Gre po kazen — po plačilo? Znoj ih kri rosita čelo, v mukah zvija se telo. . . Se življenje bo otelo, ali smrt ga stre s koso? Šepetam mu na uho besedilo odpuščen ja, da bi umirajoče oko onstran uzrlo luč življenja. Samaritanus •socialnem življenju, ki je v soglasju z določbami prava in pravičnosti, je izredno važna za vse, ki imajo v kateri koli de mokratičnj vladavini kot zastopniki ljudstva popolno ali le delno zakonodajno oblast, pravi sv. oče Pij XI F. Ker je torej temelj normalno ustanovljene demokracije ljudsko zastopstvo, iz katerega se tokovi dobrega in slabega razlivajo na vsa druga področja javnega življenja, je vprašanje nravne višine, življenjske sposobnosti in razumske zmožnosti poslancev v skupščini v demokratični vladavini vprašanje njenega življenja ali smrti, napredka ali nazadovanja, ozdravljenja ali trajnega propada. Tudi katoliškim tehnikom je sveti oče spregovoril nekaj prisrčnih besed v spodbudo. Spomnil jih je, da je bil med njimi julija 1951 v St. Germain en Lay e, ko je bil na Apostolski nunciaturi v Parizu. Tedaj so imeli namreč katoliški inženirji svoj prvi mednarodni kongres. Ta kongres je bil velikega pomena zaradi svoje duhovne poklicne vzgoje in študijskih odborov, ki so razpravljali o vprašanjih napredka tehnične znanosti. Napredek tehnike je v današnjih časih res izredno pomnožil gospodarsko blagostanje. Toda to še ne zadostuje. Nasprotno. Tako stanje more povzročiti celo nevarnost v duhovnem življenju. „Zgodovina dokazuje“ — je modro pripomnil Pij XII. blaženega spomina — „da dobe odkritij in iznajdb navadno odpirajo vrata bolj ali manj globoki krizi v človeških ustanovah in nraveh.“ Da bomo premagali to krizo, se moramo poglobiti v vse svoje dolžnosti in se zavedati svoje odgovornosti, obenem pa slediti luči in resnici, ki ju daje Cerkev tudi na tem področju. Cerkev ima namreč že 20 stoletij nalogo, da vzgaja človeka v verskem in nravnem življenju. Zato se je vedno zanimala za njegove potrebe in njegov napredek. Cerkev postavlja v sredo svojega socialnega nauka človeka, njegovo dušo in telo, posameznika in člana človeške družbe, potomca ljudi in božjega otroka. Zato s svojimi načeli nudi najbolj zanesljivo jamstvo za normalen in srečen razvoj človeštva. Ko se katoliški teniki duhovno in kulturno pripravljajo na svoj poklicni apostolat, ne smejo zanemarjati pravilnega vrednotenja zdrave humanistične kulture. Cerkev se je vedno zavedala, da ima humanistična kultura važno nalogo pri celotnem spolnjevanju človeške osebe. Če bi se tehniki vedno bolj oddaljevali od nje in se zakopavali v hladne posebnosti svojega poklica, bi sebe oropali tega duhovnega in humanističnega užitka, ki vzgaja človeka za človekoljubne cilje. Tehnika jo po svoji naravi samo sredstvo, orodje. Kolikor bolj so tehniki polni človekoljubja, toliko manjša je nevarnost, da hi 'n. tehnike naredili modernega malika, ki bi ■pa ne bil nič manj varljiv in poguben, kakor jo bil poganski. M *1te Z^jomvm, mili um... potopu to umm jpnlzr (Nekaj vtisov iz obiska po slovenski zemlji) SKOZI ŽUŽEMBERK V STIČNO 28. julija! Ponedeljek je. Kdo ve, kako bo danes v avtobusu 1 Nisem se motil. Prišel je poln že iz Zagreba. Komaj sem mogel vstopiti. Kakor sardine stlačeni smo bili in to skozi od Kostanjevice do Ljubljane. Tri ure in pol! Upal sem, vse do Novega mesta, da bo tam kaj prostora. Pa nič! Sardine so potovale naprej. Nabiti avtobusi so znamenje, da imajo ljudje denar in opravke. Kaj drugega torej kot potrpeti! Pred Novim mestom mi je padel pogled na velik ograjen prostoh Res ne vem, ali je tam skladišče materiala za gradbo avto-strade, ali kaj drugega. Gotovo je bilo proti Vavti vasi in naprej skozi Stražo videti v vrsti kakih 50 avtomobilov tipa Fiat GOO. Bržkone, sem menil, čakajo kupcev. Teh avtomobilov je v Sloveniji že precej stotin in vsak čas se njihovo število množi. Zdravniki, višji uradniki, razni veljaki nižjega reda imajo ta vozila. Manj pomembni se zadovolje z motociklom. Avtobus mi je dal časa, da sem stopil na obisk v frančiškansko cerkev. Samostan zgleda stanovanjska hiša; cerkev pa Žužemberk ob Krki s starodavnim gradom in farno cerkvijo na hribu, ki so jo komunisti med revolucijo porušili in je sedaj ne pustijo obnoviti, češ da spada „med zgodovinske spomenike narodno-osvobodilne borbe“ Višnja gora, najmanjše slovensko mesto je, kakor je bila nekoč. Kmalu smo zbr-zeli naprej, ali bolje: nazaj, čez most v Kandijo. Cesta skozi Trebnje je namreč blokirana z zgradbo avtostrade. Ves promet gre na Žužemberk. Bolnišnica v Kandiji. Na zunaj, kot je bila nekoč. Parkrat sem iskal tam zdravja, a tedaj so bili tam usmiljeni bratje. Revolucija je odstranila tudi nje. Dalje skozi Brod in Jurko vas ob Krki do Soteske. Nisem poznal preje te doline. V Soteski se zgroziš, ko gledaš v mrtva okna ogromne graščine. Brez strehe, zapuščena zgradba. Le na severni strani je del popravljen in gospodarska poslopja imajo streho. Tod je moralo biti grozno, tako razbereš iz silovitih razvalin. Naprej se žene voz. Goz-i v bregu vise vinogradi kot predpasniki, zadaj je Ajdovec, tako pove kažipot ob cesti. In tamle naprej ? Kaj je tisto na višini? Blizu Žužemberka smo že. Kaj utegne biti ? Kmalu se mi je razvozljal» uganka. Tam gori je stala žužemberška cerkev, župnišče in dom. 33 let je tega, ko sem bil gori. Strah in groza, kako j<‘ to ostalo. Pa sem zvedel, da tudi cerkve sv. Nikolaja v trgu ni več. Na oni strani Krke imajo sedaj žužemberčani podružno cerkev, če se jim zahoče po njej. Oblasti ne dovolijo popraviti ponzšene cerkve-Pravijo, da mora ostati kot spomenik strašnih časov, ki jih je Suha krajina doživela v tistih letih. Da po njih zaslugi, o tem seveda ne govorijo. Same razvaline jih molče obtožujejo. Gz-ad pa znalo popravljajo. Cesta se vije dalje mimo Šmihela, Zagradca, Kzke ter Muljave. V Stični pride šele na avtostrado in nato naprej skozi Višnjo goro z zmanjšanim klancem in s povečano hitrostjo. Pri Šmarju vto-ne za hip v predor, na ljubljanski strani preprečka v podvozu železnico in nato naprej v Ljubljano. ŠE ENKRAT NA DOLENJSKEM Tistikrat sem zdrsnil mimo Stične, a pozneje sem se vrnil nazaj. Ta prelepa točka, ta veličastni samostan in mogočna cerkev ter bližnji Šentvid, na katerega me veže toliko mladostnih spominov, me je vlekel in sem pred odhodom iz domovine še enkrat krenil na Dolenjsko. To pot sem šel z motorjem skozi Že-limlje, Turjak, Velike Lašče, Dobrepolje in Krko, kraje, ki jih večinoma še nisem' od blizu videl. Ustavil sem se samo na Krki, kjer župnikuje Jože Gregorič, moj naslednik v Zagrebu. Vojna vihra je v Zagrebu razgnala vse, kar je bilo tam slovensko organiziranega okrog Svetega Roka. Teta Niko-' laja še živi in tudi vrši svoj apostolat med zakoni, kj nimajo še božjega blagoslova. Marko Težak je še v Zagrebu in nekatere dobre duše se še najdejo, toda Svetega Roka ni več, namreč „slovenskega“. Dalje me je peljala pot. V Šentvidu je bil trideset let župnik in nazadnje dekan moj stric Janez Hladnik. Tamkaj je njegov grob. Veliko sem dolžan temu svetemu duhovniku in velikemu narodnemu in kulturnemu delavcu. Do zadnjega je stal kot steber in ni mogel mimo njega nihče, ne da bi ga spoštljivo pozdravil. Le ničvreden Italijanček mu je dal javno klofuto. Prav nasprotno je učinkovala kot je surovež nameraval. Osemdesetleten je tamkaj zaspal v Gospodu in tamkaj je njegov grob. Hotel sem pomoliti zanj na tistem mestu. Staroslavni šent Vid, kjer je lnl župnik velik gospod, je šel v zgodovino. Sedaj je večji del gospodarskih poslopij v ruševini, župnik, sedaj edini gospod Pavlič, kjer so bili preje redno štirje duhovni, nima kaj začeti s tolikimi hišami. Sicer so pa kaplamija in beneficija polne drugih ljudi. Pogled na nasip preko močvirja med Škofljico in šmarjami. Tu se avtomobilska testa izogne šmarskim klancem in s predorom občutno skrajša razdaljo na tem odseku Stična od severozahoda Dom stoji kot je stal in tudi sveta brata Ciril in Metod sta še na čelu poslopja, kot sta bila naslikana pred tridesetimi leti. Vas je ostala, kot je bila. Komaj kako novo hišo bi še našel. Le doli proti postaji je nekaj novih stavb. Avtocesta teče še bolj zunaj kot železnica. Sedaj pa v Stično! Noč naju je tako gonila, da mi je veter kapo odnesel. Kmalu sva bila v Stični. Pri glavnem vhodu ni kaj iskati. Menda je tam gimnazija, ki ho pa z novim šolskim letom ukinjena. Torej pogledam po drugi strani! Veličastna cerkev se ponaša z novim tabernakljem, po Plečnikovem načrtu. Tudi krstilnico bodo dobili po načrtu istega mojstra. Je že v delu. Le kje je kak človek ? Slednjič le najdeva dve starejši ženski. Kmalu sem dognal, da sta šolski sestri v „pokoju“. Kmalu prihiti opat dr. Avguštin Kostelic. Na vse načine se je že prizadeval, dahi me dobil pred oči. Šel je na birmo v Metliko, meneč da bom tam. „Pa sem si le mislil, da vas bom videl,“ tako je hitel in me povabil naprej. Da naj ostanem tam čez noč. Toda nič ne bo iz tega. Moj voznik mora jutri rano na delo. Kaj vse je doživel samostan, patri in še posebej gospod opat! Knjiga bi bila tako debela, kot vsa zgodovina stiskih menihov. Sedaj šo vendarle gospodarji cerkve, pokopališča in enega krila samostana. Tudi zemlje so jim nekaj pustili. Pri njih živi več starejših duhovnikov, ki niso več dela zmožni. Tam sem tako našel g. Jerneja Pavlina, ki je bil moj profesor v zavodu. Kar pozna je bila že ura, zato sva se poslovila in naprej. Po avtocesti je šlo kot blisk. V pol ure sva bila sredi ljubljanskega mesta in še petinštirideset minut, pa sva bila doma. mladinski kotiček poHucnm zn sflmsHO zmerne Mislim predvsem na tiste, ki so imeli sicer vse pogoje, da bi se poročili, a se po svobodnem preudarku niso za to odločili. Teh je kar veliko, zlasti med ženskim svetom. Sem sodijo vsi fantje in dekleta, ki čutijo v sebi veselje do samskega življenja, ker se hočejo posvetiti izključno duhovnemu poklicu, znanstvenemu, umetniškemu ali pa sploh človekoljubnemu delu v bolnišnicah, sirotišnicah, v šolah itd. Ti se odrečejo zakonskemu življenju in njegovi sreči zato, da laže posvetijo sebe in vse svoje življenje z vsemi močmi za srečo človeštva. Zanje pomeni samsko življenje res poklic; čutijo se poklicane, ne pa morda izrinjene v tako življenje. Docela drugačno pa je neprostovoljno samsko življenje, ko se fant ali dekle iz raznih vzrokov nista mogla poročiti, čeprav bi se hotela. Taki so z leti vedno bolj nesrečni, kar velja zlasti za dekleta. Prične se jim vedno bolj tožiti po družinskem življenju, ki ga zanje ni bilo. Često začno zavidati mirno družinsko srečo drugim. Pot, ki drži do zavisti in nevoščljivosti, nato pa do opravljanja in obrekovanja poročenih in neporočenih, ni več daleč. Taki so iz leta v leto vedno bolj nervozni, „živčni“. Nezadoščena, neutešena narava si vedno bolj išče nadomestil, surogatov, ki jih najde v histeričnih izbruhih. Nikoli jim ni nič prav, vedno jim kaj manjka, pogosto so bolni; in res jim nekaj manjka: družinsko življenje, za katero so imeli poklic, a ga niso dosegli. Neporočene sestre, ki so ostale v družini kot tete, so včasih prav težke, nezadovoljne in ostre nasproti mladi gospodinji, ki pride v hišo. „Saj ne zna;, jaz bi bolje naredila; prej je bilo pri nas vse drugače; če bi bila jaz na njenem mestu, bi nam šlo bolje.“ Pri vzgoji nečakov in nečakinj je včasih taka teta prav neznosna: lasti si „pravico“ do njih, je kar slepo zaljubljena vanje, jih razvaja, jim daje potuho, se v vzgojo vse preveč vmešava, kar povzroča pri starših spore, nezadovoljnost in vročo kri. Nečaki in nečakinje, ki v mladosti pri teti „pijejo slepo ljubezen v velikih požirkih“, se v poznejših letih navadno tet „otresejo“, stopijo na stran staršev, prično še sami udrihati po „stari, avšasti teti“ in kmalu je pozabljeno in v ozadje potisnjeno vse, kar je družini skozi vse življenje dobrega storila. To je včasih tudi vzrok, da se neveste boje stopiti v družino svojega, ženina, če so v hiši neporočene sestre. Reči pa moramo, da je število takih, kakor smo jih pravkar navedli, sorazmerno zelo majhno; veliko več je dobrih tet, ki so pravi blagoslov za vso hišo. Kdo bi preštel žrtve, ki so jih doprinesle za bolne, onemogle in ostarele starše, ki bi zanje mlada gospodinja ne mogla tako dobro poskrbeti in jim postreči, kajti kot žena in gospodinja ima tudi druge dolžnosti, ki ji jemljejo čas in telesne moči. Koliko truda so take neporočene tete ali strici vložili v dom otrok! Z domom so rasli in živeli, za dom so garali in ostareli, za srečo družine svojega brata ali sestre so se vsega dali, medtem ko se jim sreča lastne družine nikoli ni nasmehnila. Povsem drugačno pa je življenje tistih, ki so se prostovoljno odrekli zakonu, se navdušili za „celibat“ in živijo življenje neporočenih v samskem stanu. Na raznih področjih delajo kot samostojne delavke v gospodinjstvih, v industriji, obiti, kmetijstvu; v upravni službi kot uradnice in uradniki; vzgajajo kot učiteljice vzgojiteljice, profesorice; zlasti pa pomagajo po hiralnicah, sirotišnicah, bolnišnicah, klinikah v zdravstveni službi, kar je ženskemu srcu najbliže in kar je za neporočene najboljše nadomestilo za lastno družino, kateri so se odrekle prostovoljno, da bi se mogle za človekoljubne namene do konca razdati. Taki so vse kaj drugega kakor čmer-ni, zadirčni, nervozni ali sebični. V njihovem srcu ni prostora za melanholijo ali otožnost, pa tudi ne časa za taka boleča razmišljanja. Dolžnost, ki so se ji posvetile, in potrebe bližnjega, so tako velike, da izpolnijo vsa pričakovanja «človeka, ki je za vse dobro navdušen. Poznavalci življenja pravijo, da je več 'srečnih med neporočenimi kakor med poročenimi; manj razočaranj doživi nepo- ročena kakor poročena od moža in od otrok. Tako gledanje je pravilno. Tudi starši naj b; hčere o pravem času seznanili, da se vse verjetno ne bodo mogle poročiti, in jim hkrati omogočili, da bi se izurile, izučile ali izšolale v poklicu, ki bi jim bil za samostojno življenje najprimernejši. Take neporočene, ki so že prej na vse to mislile, ne bodo čmeme. mrke, nad svetom razočarane „stare device“, temveč vedre, vesele, pogumne in, čeprav že upognjene in sivih las, po srcu še vedno „mlada dekleta“, ki jim je življenje dalo veliko lepega in srečnega. Delo neporočenih v svetu je vsekakor večje, kakor bi površen opazovalec na prvi pogled mogel videti. Kdo bi preštel vse, ki po raznih človekoljubnih ustanovah skrbe z« bolne in potrebne, lajšajo gorje, rešujejo življenja? Katera statistika bi mogla zbrati in zapisati vse napore neporočenih, da so narodom prinesli kulturo? Zgodovina ima veličastne dokaze z vseh področij znanosti in umetnosti, ki so bogatila svet, slavna imena učenjakov in umetnikov, med katerimi je velik del neporočenih. DRAT KATOLIŠKA CERKEV V URUGVAJU Urugvaj je po razsežnosti najmanjša južnoameriška država. Men namreč 187 tisoč km2; je torej po obsegu dvakrat večja ko Portugalska. Njeno ozemlje je valovito. Ker ga namaka mnogo rek, je tudi rodovitno. Glavno bogastvo te dežele je: bujno rastlinstvo, les, živinoreja in poljedelstvo. Družava Urugvaj meji na jugu in vzhodu na Argentino, na severu nsl Brazilijo, na zahodu pa do zaliva La Plata. Ima 2,687.000 prebivalcev. Med njimi je 89.5 odstotkov katoličanov. Vsa država je razdeljena na pet cerkvenih področij: 1 nadškofija (Montevi- deo) in 4 škofije Salto, Melo, Florida in San Jose de Mayo. Če izvzamemo Guayanas, je na jugu manj cerkvenih okrožij ko na severu. Kakor na sosednjih ozemljih, so tudi tu prvi oznanjevali evangelij španski misijonarji. Nadškofija Montevideo je bila ustanovljena 1897. Tedaj se je tudi začelo v tej deželi pravo urejeno cerkveno življenje, Cerkev so pri njenem delu za versko poglobitev in utrditev zelo ovirali njeni nasprotniki. Zato se je morala Cerkev neprestano z njimi boriti in odločno braniti svoje pravice in pravice človeške osebe. Poleg vprašanja duhovniških poklicev povzročata Cerkvi posebne skrbi tudi širjenje protestantizma in socialno vprašanje, v katerem je na prvem mestu družina. Laicizem je socialno vprašanje napačno pojmoval in reševal. Socialni tedni v Urugvaju so srečno zadelali nekatere razpoke v sedanjem položaju. Cerkev poleg Šole za socialno pomoč podpirajo še druge važne ustanove: Urugvajska poljedelska zveza, Katoliški delavski odsek, Juventus, dom katoliške mladine, ki ga je ustanovila Katoliška akcija leta 1903, žosistovsko gibanje in Narodna zveza socialne akcije (UNCAS). Neugodno tudi vpliva na versko življenje gospodarska povezanost vlade s sovjetskim blokom. Za svobodo šolskega pouka in krščanske vzgoje se Cerkev bojuje že pol stoletja, četudi so prvo šolo leta 1743 ustanovili frančiškani, drago pa leta 1746 jezuiti. Zdaj je v Urugvaju pouk obvezen in brezplačen, člen 59. ustave sicer pravi: „Vsak oče ali varuh ima pravico, da izbere za pouk svojih otrok ali varovancev učitelje in zavode, katere hoče.“ Dejansko pa je položaj popolnoma drugačen. Brezplačen je pouk samo v državnih šolah. Pri zadnji razpravi o učnem načrtu so protikatoliške stranke nekoliko spremenile načrt, ki so, ga same predložile. Ob tej priložnosti so bile prisiljene izjaviti, da laicizem v javnih šolah ne more biti nevtralen, ampak nujno odločno protika-toliški. Tako mora Cerkev na svoje stroške skrbeti za katoliške šole in se boriti za splošno svobodo pouka. Mnogo katoličanov nima denarja, da bi svoje otroke pošiljali v katoliške šole. Zato jih izročajo državnim laicističnim šolam, kar zelo škoduje katoliški vzgoji. Katoličani se vedno bolj zavedajo važnosti katoliških šol in krivic, ki jih dela v tej zadevi država Cerkvi. Zato vneto delajo v raznih organizacijah, ki se prizadevajo, da bi se vprašanje vzgoje in pouka tako rešilo, da bi soglašalo s pravo svobodo in s krščanskimi načeli. V zadnjih letih so imeli v Urugvaju svoj sedež važni mednarodni kongresi, ki so razpravljali o vzgoji in družini. Tu je imela svoje sedmo zborovanje UNESCO (mednarodna krščanska mladinska organizacija), imelo svoj kongres medameri-ško gibanje za krščansko družino (od ‘24. do 30. junija 1957) in se vršili tečaji za dušnopastirstvo v družinah (januarja 1. 1957). Ob teh mednarodnih kongresih so tudi narodne katoliške organizacije poživile svoje delovanje in ga usmerile na področja, kjer so največje ovire za katoliško življenje. Med temi, organizacijami so: Krščansko družinsko gibanje (MFC), Zveza očetov gojencev v katoliških zavodih (APAČ), Narodna katoliška zveza za socialno delo (UNCAS) in Narodna zveza za katoliško vzgojo. Laicistična državna vzgoja in lahkomiselna državna zakonodaja, ki odobrava zakonske ločitve, je povzročila veliko krizo v zakonih in v družinah. Cerkev pa kljub temu z veliko vnemo in odločnostjo brani neločljivost zakona in svetost družine. Tečaji za dušnopastirstvo v družini in Medameriški kongres gibanja za krščanske družine so delo Cerkve zelo podprli, ker so razpravljali o družini pod njenimi različnimi vidiki. Proti laicizmu v šoli in v družini se Cerkev bori z mogočnim orožjem. To njeno orožje je katoliški tisk. Dnevnik „Bien puhlico“ (Javni blagor), ki že izhaja 78 let, in revija „Tribuna catölica“ (Katoliški oder), uradni list Katoliške akcije, sta glavna bojevnika za dobre, katoliške zadeve. Tudi v Urugvaju je največja ovira, da katoliška Cerkev ne more tako napredovati, kakor bi morala, pomanjkanje duhovnikov. Zato je Cerkev leta 1957 priredila „leto duhovniških poklicev“ in oT-nizirala delo za njihovo pridobivanje. GREGOR M A ETI SLOVENIJA Iz lepe vasice Sv. Jurija ob Taboru v Savinjski dolini smo prejeli ob obletnici smrti prelata dr. Franca Ks. Lukmana lepo pismo, ki se glasi: Pokojni prelat je bil res mož na mestu. Mož velike znanosti, pa skromen, ponižen, preprost, vsakemu prijazen. Po srcu je bil zelo podoben svojemu krstnemu patronu. — Zelo nam je žal za njim, silno ga pogrešamo, ko ga ni več doma, saj je tako pogosto in z velikim veseljem prišel med nas. Poletne počitnice je vsako leto za kak mesec preživel doma. Pa saj to niso bile zanj nobene počitnice, kajti neutrudno je delal tudi doma. Mnogokrat smo ga prosili, naj vendar počiva, a je odgovarjal, da ima toliko dela — pisanja. Zjutraj, ko je prišel od sv. maše domov, je takoj razgrnil po mizi svoje papirje in začel pisati. Vsak dan po kosilu je šel malo počivat, potem pa se je zopet lotil dela. V prostem času je šel malo na sprehod. V rokah je imel stalno rožni venec in ga molil. — Njegovo truplo počiva zraven nadškofa dr. Jegliča na ljubljanskem pokopališču. Radi bi ga imeli v Sv. Juriju ob Taboru v rojstni fari, a so ga hoteli imeti v Ljubljani. Pogreb je bil zelo slovesen. Vodil ga je škof msgr. Vovk ob navzočnosti vseh bogoslovcev, vseh kanonikov, zelo veliko duhovnikov iz dežele in ogromno ljudstva. Jožef Rozman, župni ekspozit v Velikem Gabru na Dolenjskem je umrl v novomeški bolnišnici 4. julija t. 1. Pokojni gospod je bil rojen 17. marca 1902 v Mirni peči. Srednjo šolo je končal v Novem mestu, nato pa vstopil v ljubljansko bogoslovje. Ker je bil nadarjen glasbenik in skladatelj nabožnih pesmi, je končal tudi konservatorij v Ljubljani. Služboval je najprej kot prefekt in zborovodja dijaškega pevskega zbora v škofovih zavodih v Št. Vidu. Nato je kaplanoval v Borovnici, Grčaricah in v Šmarju, od koder je prišel v Velik; Gaber, kjer je ostal do svoje smrti. Zadnje mesece je veliko pre- trpel zaradi srčne vodenice in raka na jetrih. Bil je dober dušni pastir in priljubljen med svojimi farani. Pred smrtjo je želel, da bi ga pokopali v materin grob v Novem mestu, a farani so ga hoteli imeti tudi mrtvega med seboj; zato so ga na njih prošnjo prepeljali v Vel. Gaber, kjer so ga ob spremstvu 14 duhovnikov in ob udeležbi vse fare pokopali 7. julija t. 1. Naj počiva v miru! Umrl je pater Anton Vouk. Dne 9. junija je v kapucinskem samostanu v Sv. Križu na Vipavskem umrl pater Anton Vouk, goriški rojak. Služboval |e v Trstu, v Ptuju in Celju vse do druge svetovne vojne. Med drugo vojno je pribežal v Italijo, kjer je dobil zatočišče na Stari gori pri Čedadu. Po vojni se je zopet vrnil na Vipavsko in ostal do svoje smrti v samostanu v Sv. Križu na Vipavskem. P. Anton je bil neutruden delavec v vinogradu Gospodovem. Kot dobrega pridigarja in spovednika ga je poznala vsa Štajerska in Primorska. Vse ga je imelo rado, kar je pokazal tudi njegov pogreb. Nad 60 duhovnikov in ogromno ljudstva od vseh strani ga je spremilo na njegovi zadnji poti. Pogrebno sv. mašo in obrede je opravil pater provincial Odilon Mekinda., Pri odprtem grobu se je od njega poslovil g. dekan iz Idrije ter dva moža iz župnije Črni Vrh in Velikih Žabelj. Tragična smrt duhovnika. V Gorenji Tribuši je dne 20. junija tragično umrl tamkajšnji župnik Fortunat Jeklin. Pokojni g. Jeklin je bil izredno svet in goreč dušni pastir. Služboval je v Solkanu, v Logu pod Mangartom, med vojno na Vojskem, ki je najvišja župnija v goriški škofiji (1100 m). Ko so mu Nemci porušilj župnišče, se je umaknil na Ponikve in od tu v Gorenjo Tribušo. Vojne grozote in samota so mu strle že itak bolne živce. Bog mu je bil gotovo milostljiv sodnik. V Retečah pri Škofji Loki so 15. julija pokopali Jožefa Avguština, očeta g. Avguština, ki je hišni kaplan v zavetišču za onemogle v mestu San I sidro pri Buenos Airesu. Smrt ga je našla dobro pripravljenega, saj je bil vse življenje vzoren krščanski mož. Kljub slabemu vremenu je prišlo na pogreb izredno veliko ljudi. Pogrebne obrede je izvršil domači župnik Anton Švelc, sošolce duhovnika g. Albina Avguština je pa zastopal Viktor Švajger, župnik v Rovtah pri Logatcu. Stosedem let, deset mesecev in devet dni je dočakala Marija Krašovec, ki je !). junija preminula na Vrhniki. Že lani smo pisali o njej, ko je izpolnila 106 let. Značilno je zanjo, da se je spominjala še svojega starega očeta, rojenega v letu 1771. Ta je bil poslednji vrhniški „veliki čolnar“, ud čolnarskega ceha sv. Miklavža. Ko so zgradili leta 1804 cesarsko cesto iz Ljubljane proti Trstu, je namreč začelo propadati čolnarstvo na Ljubljanici; ko pa je leta 1857 stekla še železna cesta iz Ljubljane v Trst, je bil čolnarjem zadan smrtni udarec, čolnarji, ki so živeli okoli cerkve sv. Lenarta, so obubožali, in tako je tudi Marija Krašovec rastla na „Klancu siromakov“ v prav revnih razmerah in je morala v rani mladosti po svetu. — Pri odprtem grobu ji je spregovoril nekaj besed dekan g. Pečnik in poudaril, da rajnica ni izgubila vere navzlic temu, da je dolga leta živela v tujini. — Zadnje tedne je v svoji bolezni venomer ponavljala vzdihljaj: „Božja moč, pridi mi na pomoč!“ Tako še je naučila od svoje matere. — Kako važno je za vse življenje, da starši nauče otroka že v nežni mladosti najpotrebnejših molitev! Na magnetofonski trak so posneli letošnje „žegnanje“ pri podružnici sv. Lenarta na Stari Vrhniki in ga poslali v USA vaščanki, ki si je bila zaželela ebenem z ostalimi rojaki poslušati in podoživljati zvonove domače cerkvice, petje vaškega zbora in pridigo domačega dušnega pastirja. Cerkveno proščenje je še sedaj središče privlačnosti in vir duhovnega veselja za vaško občestvo v slovenskem podeželju. Razveseljivo je, ker zvemo iz raznih krajev, da pri teh praznovanjih radevolje sodeluje tudi dorašča-joča mladina. Pokojni prelat dr. Franc Ks. Lukman ob priliki svoje zlate maše SLOVENSKA KOROŠKA Slovenska realna gimnazija v Celovcu je 6. junija prvič stopila pred javnost in z akademijo pokazala predstavnikom oblasti, staršem in povabljenim gostom, česa so vzgojitelji naučili slovensko mladino v dveh letih obstoja tega učnega zavoda. Dijaki so naslednji dan akademijo ponovili za naše ljudstvo iz Roža, Pod- june in Zilje. Ob zaključku je predsednik Društva staršev dipl. trgovec Janko Urank dejal: „Ko smo vam, gospod ravnatelj in gospodje profesorji, zaupali svoje otroke, smo to radi storili, ker smo vedeli, da smo jih dali v dobre roke. Današnja akademija nam je pokazala, da smo prav storili. Obenem pa je tudi dokaz, da naš narod živi naprej v tej mladini, ki je naše veselje, naš ponos in upanje.“ — Celovški dnevniki so z zelo prijaznimi besedami poročali o akademiji slovenske gimnazije.' „Die Neue Zeit“ je zapisal: „135 dijakov in dijakinj obiskuje sedaj štiri razrede slovenske gimnazije. Bogati program akademije v obeh jezikih je vseboval poleg deklamacij, pevskih zborov (pod vodstvom prof! dr. Franca Cigana), dvogovorov tudi dekliško rajanje in izrez iz telovadne ure. V slovenskih in nemških deklamacijah, v katerih so dijaki pokazali, da oba jezika dobro obvladajo, so prišli do besede tako nemški kot slovenski pesniki. Z akademijo je bila zvezana tudi razstava risb in ročnih del učencev, ki ji visoke ravni ni moč odrekati.“ — „Volkszeitung“ pa piše: „Program, ki so ga izvedli dijaki in dijakinje, je bil zelo spretno sestavljen . . . Prireditev je dokazala, da se koroški Slovenci priznavajo k avstrijski državi, kakor tudi strpnosti v Avstriji.“ Edini, ki je akademijo z molkom prešel, je bil komunistični list „Volkswille“. Verjetno akademija ni odgovarjala zahtevam „nove stvarnosti“, ki jo morajo spoznavati nesrečni študenti iz držav s „progresivno demokracijo“. Kot lani, je tudi letos skupina faranov iz Medgorja poromala k sv. Antonu v Padovo. Bilo jih je 45. Na pot so odšli takoj po polnoči na binkoštno nedeljo. Jutro jih je našlo v bližini Marijinega svetišča na Stari Gori pri Čedadu. V procesiji so vstopili v cerkev in se razporedili okrog spovednic. Tam je že čakalo mnogo ljudi na spoved. Voditelj romanja je mislil, da so Italijani, pa jih je v italijanskem jeziku naprosil, naj dajo prostor novodošlim potnikom, ker imajo samo uro časa na razpolago. Kako se je 'začudil, ko so mu kapucinski patri — ki svetišče oskrbujejo — dejali, naj prošnjo ponovi v slovenščini, ker italijanskih vernikov še ni v cerkvi, temveč le beneški Slovenci. Lep dokaz za obstoj Slovencev, ki bi jih zagrizeni italijanski nestrpneži najraje za vselej izbrisali iz obličja zemlje. — Romarji so pot nadaljevali proti Benetkam, kamor so prišli po štirih urah vožnje. Natančno so si ogledali mesto, zlasti baziliko sv. Marka, na večer pa se odpeljali v Padovo, kjer so prenočili. Zjutraj, na binkoštni ponedeljek, so imeli kar tri maše. Pri tretji so romarji tudi peli. Petje je bilo romarjem ostalih narodnost; silno všeč, rektor bazilike pa je celo vse redovnike sklical, da bi jih poslušali, po sv. maši pa s solznimi očmi čestital romanju na lepem petju. Po kosilu je bil povratek. Med potjo so se romarji ustavili v št. Danijelu ob Talja-mentu, kjer so imeli v farni cerkvi slovesni blagoslov. Proti večeru so zopet stopili na koroška tla in se zadovoljni razšli po svojih domovih. Nad štiristo mladih ljudi se je v nedeljo 24. maja zbralo v št. Jakobu, da obhajajo svoj vsakoletni mladinski dan. Prišli so iz Zgornjega Roža, Spodnje Zilje ter bližnje okolice Št. Jakoba. V cerkvi je prelat dr. Rudolf Blüml opravil pontifikalno mašo, pridigal je pa župnik iz Hodiš. „Jaz in moja hiša bosta služila Gospodu!“ naj bodo cilj za mladinska leta in za življenje v mladih družinah, v katere kliče Bog, da rešimo naše vasi moralnega propada in pokristjanimo javnost. Svoj mladinski dan je na praznik presv. Trojice praznovala slovenska katoliška mladina v Železni Kapli. Povezan je bil z blagoslovitvijo športnega prostora, ki je nastal na cerkvenem prostoru ob potoku. Blagoslov je izvršil g. kanonik Aleš Zechner, ki je potem tudi opravil sv. mašo v cerkvi pri Mariji v Trnju. Farna mladina iz tinjske in deloma tudi iz velikovške dekanije je v nedeljo, 7. junija, pohitela na sončne Radiše, kjer je opravil sv. mašo tinjski prošt Lenart Trabesinger. Osnovna misel nagovora je bila: „Mladina, pojdi ti na delo, da vrneš Gospodu ukradeno nedeljo!“ Po sv. maši je bil nastop mladine, ki ga je v večini pripravila mladež iz Radiš. 11. junija t. 1. je krški g. škof dr. Jožef Köstner posvetil novo kapelo Srca Marijinega v provincialnem domu slovenskih Šolskih sester v Celovcu, častitim sestram je v slovenski besedi izrazil svojo hvaležnost za požrtvovalno delo, ki ga že nad petdeset let vršijo med žensko mladino na Koroškem. V Svečah so nedavno prenovili župno cerkev sv. Lamberta. Pri tem so odkrili v presbiteriju nad glavnini oltarjem starodavne freske iz 15. stoletja. Odkar žup-nikuje v Svečah g. Martin Škorjanc, je bilo v cerkvi že marsikaj narejenega: električna napeljava, novi zvonovi, prenovljene klopi in križev pot. Dne 14. junija je obnovljeno cerkev blagoslovil dekan Kristo Košir. Nad šestdeset slovenskih duhovnikov, zdravnikov, profesorjev, pravnikov, učiteljev in učiteljic se je lani zbralo v št. Jakobu z namenom, da se povežejo in medsebojno seznanijo. Sad tega zborovanja je sedaj novo društvo, ki se imenuje „Zveza slovenskih absolventov visokih, ■srednjih in višjih strokovnih šol“. Ustanovni občni zbor je bil 21. maja t. v Mohorjevi hiši v Celovcu. Za predsednika je bil izvoljen dr. Stanko Jelen. Katoliška prosveta na Koroškem je z nastopom poletja zaključila svoje delovno leto. Nad 5.500 ljudi se je udeležilo v pretekli prosvetni sezoni predavanj, ki so bila ali v farnih dvoranah, župniščih, gostilnah, pa tudi v kmečkih domovih. Od oktobra preteklega leta je bilo 65 predii-vanj. Večinoma so jih spremljale skiop-tične slike o Sveti deželi, Lurdu, Fatimi, Marijinem Celju, o misijonih, običajih cerkvenega leta, o svetovni razstavi v Rruslju ter paviljonu katoliške Cerkve na tej razstavi. Poleg tega so bila tudi predavanja o krščanskih temeljih prosvetnega dela, o pripravi družine na cerkvene praznike, o nalogah žene v družinskem in javnem življenju, o mladinskih vprašanjih ter o 'zadevah, namenjenih predvsem gospodarjem.' Predavali so: prelat dr. Rudolf Ritimi, g. Vinko Zaletel, msgr. dr. Janko Hornböck, dr. Janko Polanc, dr. Kdvard Vračko, župnik Franc Roš, dr. Pavle Zablatnik, gospa Marija Inzko in 'It. Valentin Inzko. V Vogrčah deluje kot provizor požr- tvovalni g. Vinko Zaletel. Ko je videl, da fari manjka potrebna dvorana, se je odločil, da preuredi župnišče, združi dva do sedaj neuporabljena prostora in ju spremeni v dvorano. Sredi marca so pričeli s preurejanjem, za binkošti pa je bila dvorana že nared. Iz Celovca je prihitel g. kanonik Aleš Zechner in blagoslovil dvorano ter križ, ki naj v njej kraljuje. Takoj po blagoslovitvi je bila materinska proslava. Prva igra na novem odru je pa bila materinska igra „Triglavska igra“, ki jo je pripravil sam g. Vinko Zaletel. Desetletnico igranja je proslavila 11. junija igralska družina v št. Jakobu v Rožu z igro „Vislavina odpoved“. Omenjeno družino je spravil v življenje g. Vinko Zaletel, ki ga je takrat .begunska pot zanesla med dobre Koroške Slovence. Zato so bile besede zahvale, ki jih je gospodu Zaletelu ob tej priliki izrekel referent pri Dušnopastirskem uradu g. Dušan Česen, več ko zaslužene. Igralci « mu pa svojo hvaležnost izkazali tako, du so mu poklonili šopek njegovih ljubljenih rož — rdečih nageljnov. Novi šolski zakon, ki ga je avstrijski parlament sprejel 19. marca 1959, predpisuje obvezno prijavo k slovenskemu oziroma dvojezičnemu pouku. Če torej starši svojega otroka ob vstopu v šolo ne bodo izrecno prijavili k slovenskemu pouku, bodo vzeli otroku možnost, da se uči lastnega materinskega jezika. Ta prijava je še posebno važna zaradi verouka. Če otrok ni prijavljen za slovenski oz. dvojezični pouk, se bo moral v smislu § 16 učiti verouk le v nemščini. Žal je ta predpis nastal sporazumno s koroško cerkveno oblastjo. Do sedaj je vsa leta, tudi takrat, ko je bila na šolah prepovedana vsaka slovenska beseda, veljalo načelo, da ima otrok v vsej šolski dobi verouk v svojem materinskem jeziku, nemški otrok v nemščini, slovenski pa v slovenščini. Nova določba S 16 pa je vse to odpravila. To gotovo ni v čast ne zakonodajalcu ne avstrijskim cerkvenim krogom. Pozabljajo, da kjer še molijo, molijo v materinskem jeziku — ali pa sploh ne molijo več. Do 22. septembra 1958 je bilo na dvojezičnem ozemlju na Koroškem v 62 občinah na 98 ljudskih ip 12 glavnih šolah 12.522 učencev, ki so obiskovali pouk slovenščine. Ti učenci so bili razdeljeni na 307 ljudsko-šolskih razredov in mi 69 razredov na glavnih šolah. PRIMORSKE VESTI Odlikovanje dveh naših duhovnikov. Dva naša rojaka, dr. Maksimilijan Jezernik, rektor asistent zavoda De Propaganda Fide, doma iz celjske okolice, ter dr. Janez Belej, minutant na isti kongregaciji v Rimu, sta postala monsignorja. Oba gospoda sta ob zasedbi Slovenije kot abiturienta zapustila domovino. Pokojni sv. oče Pij XII. ju je sprejel v zavod De Propaganda Fide, kjer sta z odličnim uspehom dokončala študije in bila nato v istem zavodu nameščena. Gospodoma čestitamo in jima želimo še nadaljnih uspehov. Ivanu Trinku so postavili spomenik. Ob peti obletnici smrti velikega narodnega delavca in zglednega duhovnika beneških Slovencev je beneško ljudstvo svojo veliko ljubezen do narodnega buditelja pokazalo s tem, da mu je postavilo dostojen spomenik. Z občutnimi žrtvami je 28 beneških duhovnikov skupno s sorodniki zložilo pol milijona lir za kritje stroškov. Smrt šolske sestre. Dne 5. junija je v Trstu v provincialnem zavodu šolskih sester umrla s. Marija Doloroza Železnik, komaj 52 let stara, še mlada je stopila v zavod šolskih sester v Tomaju. Delovala je nato po raznih zavodih šolskih sester po naši deželi in se odlikovala kot izborna kuharica. Med vojno se je zatekla v Trst, kjer ji je zavratna bolezen uničila zdravje, a njeno dušo na ta način tem lepše pripravila na večnost. Poučevanje verouka v Kanalski dolini. Pred kratkim so tržaški komunistični ča sopisi, katerim se je pridružil tudi „napredni“ Novi list, zagnali ostro gonjo proti videmskemu nadškofu Zaffonatu, češ, da je on prepovedal poučevanje verouka v slovenščini in nemščini na ljudskih šolah v Kanalski dolini. Resnica pa je sledeča: Zadevo glede poučevanja verouka na ljudskih šolah v Kanalski dolini v slovenščini in nemščini so sprožile državne šolske oblasti in ne cerkvene in to že v decembru 1958. Cerkveni kate- hetski urad je nato vse katehete opozoril na obveznost, da se bo v šoli poučevalo samo v italijanščini. Duhovniki, zlasti žabniškj župnik č. g. Simiz, znan po svoji veliki ljubezni do vernikov vseh treh narodnosti, so se temu odloku uprli in tako je ostalo vse pri starem. Verjetno so prizadete verske in državne oblasti uvidele, da je predvsem narodna strpnost pogoj za mimo sožitje treh narodnosti v Kanalsk; dolini. Vsi strupeni očitki zoper videmskega nadškofa in njegovo duhovščino zaradi prepovedi verouka v slovenščini v Kanalski dolini so vsled tega povsem neresnični. Blagoslovitev temeljev novega Marijinega doma v Rojanu. V nedeljo, 21. junija so Rojančani z vidnim zadovoljstvom prisostvovali blagoslovu temeljev novega Marijinega doma v Rojanu. Blagoslov je izvršil domači g. župnik Stanko Zorko, ki se v rojanski župniji neumorno trudi za verski in kulturni napredek svojih faranov in je v glavnem prav njegova zasluga, da je ta pomembna tržaška fara prišla do novega Marijinega doma. V temeljni kamen so vzidali spominsko listino, katero je podpisalo okrog 200 ljudi. Nastop pevskih zborov v Skednju. V nedeljo, 14. junija, se je vršil v župni cerkvi v Skednju koncert Marijinih pesmi združenih pevskih zborov iz Trsta in tržaške okolice. Petje je vodil škedenjski kaplan g. Dušan Jakomin. Priložnostni govor je imel msgr. dr. Jakob Ukmar, ki je zlasti poudaril pomembno 120 obletnico škedenjske cerkve in pohvalil pevce za njihovo požrtvovalnost in ljubezen do lepega bogoslužja. Kot častna straža so nastopili tržaški skavti v svojih lepih uniformah. Zveza katoliške Prosvete je priredila v nedeljo, 21. junija, v števerjanu na prostem med borovci uspel praznik pesmi in besede. Nastopil je mladinski zbor iz Pevme, oktet iz št. Mavra, zbor iz Jazbin, pevmski moški zbor, domači števerjanski zbor in mešani zbor „Lojze Bratuž“ iz Gorice. Razveseljiv je bil pogled na slovensko katoliško mladino, ki je ostala zvesta Bogu in narodu in pokazala tudi veliko ljubezen do lepega petja in slovenske besede. Naslov francoskega izvirnika: UN VIEUX CELIBATAIRE — Spisal Jules Pravieux v slovenščino prevaja Jože Jurak LJUBOSUMNOST JE HUDA REČ „Gospod župnik,“ je prihitela nekega večera vsa zasopla k meni kuharica Prudencija, „protestantski pastor stoji pred vrati in prosi, da ga sprejmete." „Gospod Asseler.?" nisem mogel skriti svojega začudenja. „Naj vstopi!“ Sel sem nenavadnemu obiskovalcu nasproti in mu dejal: „Dobrodošel, gospod pastor! Kako vam kaj gre?“ Porinil sem naslanjač bliže k peči in ga povabil, naj se vsede. „Gospod župnik," je že v naslanjaču spregovoril pastor, „gotovo se čudite nad mojim obiskom!“ „Gospod pastor, — sem prijazno odgovoril, — prešel sem že leta, ko sem se še čudil; poleg tega pa drag obisk nikdar ni presenečenje." Gospod Asseler je v znak hvaležnosti rahlo sklonil glavo in nato nadaljeval: „Zavedam se, da bi kot protestantski pastor ne smel iskati tolažbe pri katoliškem duhovniku, toda vedite, da sem nesrečen, sila nesrečen. Sam sem v tem kraju in prav zato ne najdem zlepa koga, ki bi se mu mogel zaupati. Odkar sva se prvič videla, mislim na vas. Vaš značaj in vaše lepe. lastnosti so me osvojile. Zato upam, da smem računati z vašim razumevanjem." „Gospod . pastor,“ sem ljubeznivo odvrnil, „vaše zaupanje je za mene izredno častno in me je globoko dimilo. Dovolite mi, da vas smatram za svojega prijatelja. Dostojen človek ste. Isto upam, da vi mislite o meni. Zato kar z besedo na dan! Pozorno vas bom poslušal.“ „Glas gre o meni,“ je pastor s tresočim se glasom spravil iz sebe, „da me žena za hrbtom vara.“ „Vam je kdo to že naravnost dejal?“ sem ga skušal pomiriti. „Tisto še ne, toda vedenje mojih vernikov na- sproti moji ženi mi je najboljši dokaz, kaj o njej mislijo. Prepričani so, da imam sebe nevredno soprogo. Zlasti, kadar greni mimo kake skupine moških, mi njihov pomilovalni nasmeh globoko reže v srce. Razumem, da mi hočejo reči: ‘Ubožec, ali res ne vidiš, kaj se v tvoji hiši dogaja?’ In ta ubožec ni slep, gospod župnik. Znano mu je, da so njegovo ženo obdolžili zakonske nezvestobe. Pa tudi ve, da je to nizko obrekovanje, kajti njegova žena je dostojna in zasluži spoštovanje. Ali mar mislite, da bi samo en trenutek trpel pod svojo streho prešuštno žensko, če bi bil o njeni krivdi prepričan? Brez usmiljenja bi jo vrgel na cesto... “ Te zadnje besede je spregovoril z nenavadno odločnostjo. Za trenutek je umolknil, kot bi se hotel zbrati, nato pa nadaljeval : „Da, na cesto l>i jo vrgel. Toda tega ne bom storil, ker verujem v nedolžnost svoje žene. Dobro vem, odkod izvira odpor do nje. Preveč neodvisna je v svojem nastopu in noče biti hinavska. Res je, ni vedno pametno postopala. Sprejema samo po sebi nedolžne obiske, ki pa so dali povod zlonamernim govoricam. Pred tednom se je javno stepla s priležnico človeka, ki je prišel v Romenay sramotit tiste, h katerim je sam še pred časom pripadal. Zato sem se raje tiste dneve umaknil, kot da bi moral iz vljudnosti skupaj jesti v Thuryjevi hiši z ljudmi brez sramu in načel. Zato si upam tudi trditi, da je bila moja žena upravičeno lahko užaljena radi izpadov one debeluške. Vrniti udarce, je gotovo zadeva samoobrambe in moja žena'je tako tudi ravnala. Kljub temu, ne mislite, da svojo ženo slepo zagovarjam.- Prepovedal sem ji, da bi v našem stanovanju sprejemala Maksimilijana Thur.yja in se z njim vozila, na sprehod. Toda vse moje prošnje in svarila so bila zamart. „Sledila sem ti v to podeželsko gnezdo, jaz, ki sem vajena Pariza, ne da bi ti to očitala — mi je odgovarjala. — Toda vedi, da se tu strašno dolgočasim. Edini, ki mi nudi nekaj razvedrila, je županov sin. In še to bi mi rad ti vzel. Je-li Maksimilijan propatica, da ne bi smela kramljati z njim? Saj vem, zakaj me tukajšnje ženske sovražijo. Skušale so Maksimilijana pridobiti za svoje hčere. Ker se jim to ni posrečile, stresajo sedaj svojo jezo nad menoj. Pa me to kaj malo zadeva. Ker same niso zmožne sprejeti moškega v hišo, ne da bi kaj z njim imele, isto sodijo tudi o meni. Če bi te jaz varala in bila ljubica od Maksimilijana, meniš 11, da bi ga tako očito sprejemala? Pa ne! Odkrita sem do tebe tako kot do ostalega sveta. Ali res hočeš, da postanem licemerka kot ostali v tem kraju? Ti veš, da ljubim le tebe in da se ti zato Maksimilijana ni treba bati.“ — Take besede so me, gospod župnik, do sedaj še vedno razorožile. Skušam razumeti, da je iz Pariza, da je vajena svobode, da ne sme biti moja pripornica. Tako gledam nemočen, kako stoji Maksimilijan vsak dan pri nas in kako ljudsko negodovanje raste. Rad bi, da bi jeziki nehali s svojo strupeno gonjo zoper, mojo ženo. Toda kako? Nimam poguma, zahtevati nekaj od Maksimilijana, čemur se moja lastna.žena noče odpovedati.“ „Toda — sem prekinil pastorja — zakaj ne opozorite mladeniča, ki gotovo dobro pozna svoje rojake, naj bo obziren do vaju in ne daje brez potrebe povoda za slabe govorice?.“ „Spoštujem . fanta, ip sem prepričan, da ne vidi posledic svojega ravnanja. Ne bi rad pustil pri .njem vtisa, da slabo o njem mislim. Poleg, tega je moja žena v. prvi vrsti tista, ki si teh obi- skov želj in po njih hrepeni. če sem molčal glede Maksimilijana, sem pa vendarle smatral za potrebno, da svojo zaskrbljenost zaupam Maksimilijanovi materi, ki je poštena v mišljenju in ravnanju.“ „Pa vas je doumela?“ sem z zanimanjem vprašal. „Ne bi mogel točno odgovoriti. Izognila se mi je z odgovorom, da je njen sin že odrasel in da ne more več vpli- , vati na "njegovo ravnanje. Poleg tega pa tipi, ker se ni mogel poročiti 2 gospodično Fe-rrandiere, ker ste. vj. ix razlogov, ki ji niso -/.Mani, nastopil zoper nameravano. zvezo.“ „Točno,“ sem suho pritrdil. „Gospa Thury. mi je še zaupala, da tudi ona z možem radi tega mnogo trpi in da. ima nedavna kap; ki je zadela njenega moža, verjetno izvor prav v tej . neprir liki. Vsak dan strahoma pričakuje, da ji 'bodo naznanili, da si je njen. sin vzel življenje, ali da .je storil kak drug nepremiš- j ljen korak. Zaupanje," ki 1 mi ga jv izkazala gospa županja — je nadaljeval pastor — me je globoko j pretreslo. .Spoznal sem, \ da mi baš ona v moji sth j ski pe more priti na pomoč, saj bi jo ona skopo bolj potrebovala kot jaz. Zato vprašam vas-; gospod župnik: ste ti >:i tisti, ki mi boste pomft-gali iz zagate, v katero sem tako nepričakovano zašel?“ • - . „Ne vem, kam pravzaprav merite,“ sem se skušal napraviti nevednega. „Ah, da!“ je spet spregovoril gospod Asseler. „Spoštujem razloge, ki so vas vodili, da sto se uprli zakonu med Maksimilijanom in gospodično Fe-rrandiere. Toda, če bi to zvezo odobrili, ali se zavedate, koliko dobroto bi meni storili ? Enkrat poročen, bi Maksimilijan ostal pri svoji ženi. Prenehali bi njegovi stalni | obiski, s tem pa tudi mrmranje med ljudmi.“ Asseler je umolknil. Meni je prišlo na um. da je pastor prišel v imenu Thuryjeve družine, da še on skuša zlomiti moj odpor. Toda nadaljevanje razgovora je pokazalo, da sem se bil v bistvu zmotil. „Razumem vaš prav do bro, gospod pastor,“ sem se kislo nasmehnil,>„toda ista vest, ki me je takrat vodila, da sem gospej Ferrandiere odsvetoval nameravano poroko njene hčere z županovim sinom, mi tudi danes ukazuje, da sem v svojem stališču ne-odjenljiv.“ „Potem pozabite, kar sem prosil,“ je tiho dejal gospod Asseler. „Bil sem Pač mnenja, da je treba moji ženi pomagati, ko jo obdajajo bližnje priložnosti za greh in padce. Teh Prilik je za mojo ženo še veliko več, ker si je izoblikovala samostojno mišljenje in vso mladost preživela v francoski prestolnici. Oh, kolikokrat mi je že dejala, odkar sva se pred tremi leti poročilo: „Kako zelo pogrešam' Pariz!“ Je to njena strast, njeno stalno hrepenenje. Žal si sedaj ne morem več pomagati, dasi m; je pred poroko moj oče modro dejal: „Težko je, da, celo nevarno je, biti pastorju dober mož, kadar se poroči z določeno vrsto žena.“ Danes sem skoro prepričam da je oče imel prav. Ah, kako so se razblinile moje sanje o apostolatu! Kako daleč so časi, ko sem govoril o križu in njega pomenu za naše duše. Ni več 'morda daleč, dan, ko sj bom moral reči: „Nekoristen hlapec sem!“ Moj oče je tudi pastor, še sedaj vrši svoje poslanstvo v neki vasi v Alzaciji; je človek čistih namenov in preprosto veruje v Boga. Renanova knjiga, kjer pisatelj trdi, da je Kristus le človek, ga ni. zamajala niti za las. On je trdno prepričan, da mu srce vedno pove resnico. — Poleg očeta se spominjam z ginjenostjo tudi matere. Komaj pet let sem imel, ko mi je že umrla. Po njeni smrti mi je oče postal vse. Približal me je sv. evangeliju in mi pripovedoval prisrčne svetopisemske zgodbe. Tako je navdušil tudi mene za službo božjemu Učitelju. Odšel sem v Pariz in dokončal študije na protestantski bogoslovni fakulteti. Ko sem prvič stopil na prižnico, sem bil globoko pretresen. Zdelo se mi je, da iz mene govori sam sv. Pavel. Zavidal sem tiste sobrate, ki so odhajali v poganske misijone. Oče se je že bal, da me bo v kratkem izgubil. Toda že dva dni po posvečenju se je v mojem življenju vse zasukalo Prvikrat sem srečal njo, ki naj hi postala moja zakonita žena.“ Asseler je za hip prekinil tok svojih misli. Zazdelo se mi je, da se je vtopil v spomine lepe preteklosti. Pa se je spet zbral jn nadaljeval: „Bilo je prvič, da sem začutil skrivnostni vpliv, ki ga izžareva lepa žena na doraslega moškega. Preje ta svet zame sploh ni obstojal. Pariz s svojimi zabavami je bil zame mrtev. Ljubil sem knjige in se razgovarjal z nekaterimi prijatelji o dušno-pastirskih zadevah. Tedaj so mi predstavili mlado gospo, vdovo po Dabreyu. Na mah me je osvojila. Njen izraz, njene kretnje, njen čar, ki ga poseduje, njen glas, njen pogled, ah, vse na njej mi je v trenutku zameglilo trezno mišljenje...“ „Dejansko, vaše navdušenje ni bilo brez podlage,“ sem hotel biti vljuden do svojega gosta. „Zato boste tudi razumeli, da sem bil čez dva meseca že njen mož,“ je pastor nadaljeval. „Moje srce je prekipevalo od sreče. Da ni bila popolna, je pripomogel moj oče. Kajti bil jo odločno nasproten moji poroki s to žensko. Trdil je, da jo predobro pozna. Napove, dal mi je bodočnost, polno grenkob, žalosti in bridkosti. Danes se mi zdi. da je bil velik videc.“ „Toda," sem na videz brezbrižno vprašal, „kako more človek trpeti, če ljubi?“ „Saj to je prav srčika moje bolečine,“ je živahno odgovoril protestantski pastor. „Trpim, ker ljubim. Boli me, da ne razume mojega zanimanja za duše. Njej je Bog tujec, njeno srce je popolnoma pogansko. Za njo naj bi bilo življenje ne služba Bogu, temveč stalen praznik. Kako naj se potem zanesem na »ženo, ki ne prizna božjih postav? Ali ni nespametno pričakovati, da bo žena, ki se ne boji Boga, ostala zvesta možu? Vidite, gospod župnik, prav zato toliko sumničim svojo soprogo, kadar je sama z Maksimilijanom.“ „Toda, gospod pastor,“ sem ga skušal pomiriti, „nikdar ni pametno obtoževati drugega, dokler nimamo v roki dokazov.“ „Menite torej,“ je Asseler zagrabil za moje besede, „da ni v življenju moje žene ničesar, zaradi česar bi smel biti nezaupljiv do nje?“ Jaz sem molčal. Zato je on nadaljeval: „Kako se mi smilijo vsi tisti moški, ki jih preganja dvom glede zvestobe svojih žena. Misliti, da njih želje potujejo k drugim v svetu, da so po svojih željah last drugih in ne lastnega moža, to mora biti strašno. Upam, da jaz ne spadam v vrsto teh nesrečnežev. In vi, gospod župnik, če bi bili na mojem mestu, ali hi ostali oti vsem tem položaju mirni in brez sumničenja?“ „Častna beseda,“ sem se skušal pokazati veselega, „do sedaj mi še ni prišlo na misel, kaj bi bil storil, če bi bil mesto zakrknjenega samca v zakonskih okovih in v vaših razmerah.“ Gospod Asseler je doumel, da sem bežal pred jasnim odgovorom. Vzel je v roke svojo uro in dejal: „Ura je že pol desetih. Prav je, da se poslovim, kajti moja žena je ostala sama doma.“ Spremil sem ga do vrat in mu ob slovesu stisnil roko z besedami: „Gospod pastor, ne pozabite nikdar, da imate v rome-nayskem župnišču prijatelja, kj vas razume in vam bo vedno skušal pomagati po svojih močeh.“ „Hvala, gospod župnik, ne bom pozabil,“ je Asseler hvaležno odgovoril in zginil v mrak noči. ★ Vrnil sem se v svojo sobo in se zamislil. Postalo mi je jasno, zakaj me je Asseler obiskal. Rešiti se je hotel svoje ljubosumnosti in slišati iz mojih ust izjavo, ki naj bi ga pomirila. Zato je spočetka govoril toliko o krepostih svoje soproge. Hotel je prepričati sebe in mene, da ne bi dvomila o ženini zvestobi. V svojem ravnanju je posnemal bolnike, ki gredo k zdravniku ne zato, da bi jih zdravil, temveč jim dokazal, da nimajo bolezni, katero si umišljajo. Žal mu tega miru nisem mogel dati. Lahko bi ga bil varal, toda razočaranje bi bilo čez čas še večje. Strmel sem v peč in predel svoje misli. Ta preklicana ljubezen Maksimilijana z malo Kami-lo! Kmalu jih bo za dolgo procesijo, ki hočejo iz enega ali drugega razloga, da do te zveze pride in ki me obsojajo, ker sitemu zakonu upiram. Gospa Thury je jezna name, ker ljubi svojega sina, se boji za svojega moža in bi rada ohranila mir v družini. Lepotec Maks me preklinja, ker mu ne pustim do dražestne Kamile. In nežna Kamila krem-ži obraz, ker ne sme dati duška svoji ljubezni do Maksimilijana. Njen brat Oktavi j se huduje, ker oviram zakon med dvema osebama, ki sta mu enako dragi in bi jih rad videl srečni. Tem se je sedaj pridružil še protestantski pastor, ki bi tudi rad videl, da bi bila njegova žena res samo njegova, nadležni vsiljivec pa na varno dan in zvezan po mojih rokah z gospodično Ferrandiere. Potegnil sem si roko preko oči in zamrmral: „Preklemana ljubezen, koliko težav povzročaš na vse strani, še mene bi rada zapletla v svoje spletke. Pa ne boš! Jaz ostanem to, kar sem: passer solitarius, osamljen vrabec, ki pa ne bom pustil, da tak kragulj, kot je Maksimilijan Thu-iy, raztrga- drobno golobičko, kot je Kamila Ferrandiere.“ Sklep se mi je zdel tako posrečen, da sem pri priči zaspal. izseljenci USODA SLOVENSKEGA KRIŽA NA GORI CAPILLA Pred sedmimi leti so naši vrli fantje v Bariločah sklenili postaviti mogočen železni križ na eni izmed tamkajšnjih gora. Pogled jim je obstal na zapadni strani jezera Nahuel Huapija, kjer se dviga proti nebu značilna gora v gotskem slogu, polna kupol in stolpov in so ji zato domačini dali ime Capilla (kapela, cerkev). Gotovo je ta gorski kot eden najlepših, kjer se iznad neštetih temnomodrih jezer dvigajo v višine mnogi vrhovi, pokriti z večnim snegom in ledom ter s svojo lepoto in navzočnostjo poveličujejo Stvarnika. „Vsaka kapela mora imeti križ na Vrhu, tudi Capilla ga bo dobila!“ Tako so dejali naši gorniki in šli na delo. Hoteli so na ta način proslaviti spomin vseh naših vojnih žrtev doma in v tujini z znamenjem sv. križa, ki je simbol in združitev trpljenja in darovanja samega božjega Sina s trpljenjem in žrtvijo ubogega človeka. Ravno o pustnih dneh, ko svet najbolj nori, so naši fantje odšli na goro, visoko skoro 2.400 m. Spraviti križ, ki tehta 270 kg v take višine, in to na goro brez Poti, ni lahka stvar! Pa so vse žrtve premagali in v tistih dneh je zrasel na vrhu Capille slovenski križ, Bogu v čast, našim žrtvam in junakom v spomin, pa tudi v čast našim ljudem v tujini! Duhovno življenje, letnik 1952, stran 239 nam je predstavilo ta križ z lepo fotografijo in napisom: „Slovenski alpinisti so v pričevanje tisočletne vere Slovencev v Boga, Kristusa in Cerkev postavili na enega naj-yišjih argentinskih vrhov tale mogočni železni križ.“ Leto dni pozneje, dne IG. februarja 1953, je bil ta križ slovesno blagoslovljen; v senci križa pa se je darovala nato sveta maša — prvič, odkar je Gospod Postavil to goro in doslej na najvišji točki Južnih Andov! Bilo je navzočih 17 samih Slovencev: di-. Vojko Arko, France -Jerman, Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc, Blaž Razinger, Joško Simčič, Peter Arnšek, Slave Adamič, Tone Padovan, Peter Habjan in Slavko Bavdaž (vsi Bariločani). Iz Buenos Airesa so prišli: Robert Petriček, gospa in gospod Keber, Dorjan Heller, od duhovnikov pa gg. Milan Povše in Albin Avguštin. Vsi so vedeli, da tako velik (3—4 m visok) in tako težak križ ne bo mogel kljubovati besnim viharjem, id v teh višinah rohnijo v močnih sunkih in večkrat z brzino nad 100 km na uro. In ves, v sedmih ietili ga je divja sila narave večkrat. ali nagnila ali upognila do tal. Zadnja zima pa je polovico križa odnesla v globoke prepade, kljub temu, da so ga lansko leto naši planinci izvotlili in na novo uredili. Kaj sedaj? Ali bi obupali in opustili misel na spomin, tako idealno zamišljen? Ne! Na seji Slovenskega planinskega društva, dne 17. julija t. 1., se je soglasno sklenilo: „Postavili bomo nov lažji, tehnično popolnejši križ na gori Capilla!“ Načrti so v teku, naše rojake pa prosimo za simpatije in tudi finančno pomoč, da zmoremo nov in trajen spomin našim žrtvam. Na sliki vidimo tak križ, ki ga hočejo sedaj postaviti naši planinci v Argentini in ki so ga komunisti doma odstranili. Je to križ, ki ga je blagoslovil sam g. škof dr. G. Rožman 4. avgusta 1935 in je stal na drugi najvišji gori naše drage domovino — na Škrlatici, Triglavovi sosedi. ki kini v višino 2738 m nad morjem. Morda imamo sami v domovini svoje drage Pokojno in no moremo na njihove grobove, ki morda niti križa nimajo. Ali ni lepa prilika, da so jim tu in na tak način oddolžimo? Poleg tega pa imamo od bariloških fantov, ki so sodelovali pri graditvi križa na Capilli in od 17, 'ki so bili navzoči prj blagoslovu, že dva med mrtvimi. To sta Tonček Pangerc, ki je ponesel slavo našega rodu v gore na daljni jug in tam brez križa počiva v večnem ledu. In pa mladi bariloški študent, 19-letni Bavdažov Slavko, ki se je lani smrtno ponesrečil na železnici, ko se je peljal v Buenos Aires k vpisu na univerzo. V imenu Slovenskega planinskega društva prosim vse naše drage rojake za blagohotno razumevanje in velikodušne prispevke za novi križ. Avguštin Albin, duhovnik in član SPD ARGENTINA G. Boris Koman deluje že od svojega prihoda v Argentino, to je dobrih deset let na glavni mestni župniji sv. Petra in Cecilije v letoviškem mestu Mar del Plata. Pred dvemi leti je to mesto postalo tudi sedež nove škofije. Ves čas je vestno vršil svoje kaplanske dolžnosti. Istočasno je bil vedno na razpolago tamošnjim Gospod novomašnik Janez Langus Slovencem, kakor tudj rojakom v 45 km oddaljenem Miramaru. Ko je bil njegov župnik sedaj imenovan za generalnega vikarja, je predlagal škofu, da imenuje g. Komana za njegovega naslednika. To se je tudi zgodilo in tako je novi župnik 5. julija prisegel pred pristojnimi cerkvenimi oblastmi. Naravno je, da je to imenovanje toplo odjeknilo med vsemi mar-delplatskimi Slovenci. V nedeljo, 19. julija so mu v hotelu „Primavera“, čigar lastnica je ga. Zora Bančnik, pripravili pozdravni večer. Polovica udeležencev so bili staronaseljenci. Prvi je pozdravil g-župnika g. Slavko Tršinar, ki je izrazil veselje slovenske kolonije nad tem imenovanjem in se g. Komanu zahvalil za skrb, ki jo je ves čas posvečal Slovencem v Mar del Plati in v okolici. V teh letih je namreč dokazal, da so mu vsi rojaki, brez ozira na to, kaj so in kako mislijo, enako pri srcu. G, župnik se je za izkazano pozornost iskreno zahvalil-Izrekel je željo, da bi se Slovenci iz Mar del Plata vsaj enkrat na mesec sešli v kaki cerkvi ali kapeli k slovenski službi božji. Tudi je dejal, da bodo za Slovence vrata župnišča vedno odprta in da zanje ne bodo veljale uradne ure. Nato so vsi navzoči še dolgo ostali skupaj v bratskem pomenku, pa istočasno sklenili, da se še kdaj skupaj snidejo. Na praznik Marijinega Vnebovzetja je prejel v semeniški kapeli Marije Pomagaj v Adrogue pri Buenos Airesu mašniško posvečenje g. Janez Langus. V duhovnika ga je posvetil škof iz bližnjega mesta Lomas de Zamora msgr. Ale-jandro Schell. Naslednji dan pa je g. novomašnik opravil slovesno sv. mašo v župni cerkvi v San Martinu, kjer imajo slovenski verniki vsako nedeljo redno službo božjo. Novomašni pridigar je bil g. duhovni svetnik Alojzij Košmerlj. — G. novomašnik se je rodil 1. 1927 v Ljubljani, [Gimnazijske študije je začel v' Ljubljani na III. državni gimnaziji. Leta 1945 je odšel s starši v begunstvo. Me<> potjo so mu komunisti zajeli očeta, za katerim je potem zginila vsaka sled. b; 1947 je dokončal gimnazijo v begunsk’ gimnaziji v Barletti (Južna Italija). Naslednje leto je z materjo ter brati in se' trami prišel v Argentino. Nekaj let je Križa na Škrlatici ni več. Tudi 2738 m nad morjem je bil komunistom v napotje-Zato pozdravljamo zamisel Slovenskega planinskega društva v Bariločah in Buenos Airesu, da se tak križ dvigne v Argentini na lepi gori Capilla in postane izrat naše zvestobe do istih idealov, ki so vodili jeseniške „Skalaše“, ko so leta 1938 postavili omenjeni križ na Škrlatici. delal v tovarni. V tem času je bil od 1. 1952—1953 tudi predsednik Slovenske fantovske zveze. V avgustu 1953 je vstopil v slovensko semenišče v Adrogue, ki ga sedaj zapušča kot delilec božjih skrivnosti. V nedeljo, 5. julija 1959, So imeli slovenski rojaki iz Buenos Airesa priliko prisostvovati sv. maši po vzhodnem obredu. Opravil jo je dr. Pavel Krajnik, ki deluje kot dušni pastir med katoliškimi Rusi vzhodnega obreda. Daši je sv. maša trajala eno uro, se ni nikomur zdela predolga, kajti lepi obredi in še lepše Petje, ki jih spremlja, so na vse navzoče napravili globok vtis. Po sv. maši pa je dr. Krajnik v župnijski dvorani v Ramos Mejia ob skioptičnih slikah razložil bistvo vzhodnega vprašanja in pozval vse prisotne, naj zlasti kot člani slovanskega debla s simpatijo spremljajo in podpirajo napore za zedinjenje vzhodnih cer-kväi z Rimom. 16. julija 1959 so proslavile v San Lorenzu pri Rosariu 25-Ietnico svojih redovnih obljub štiri sestre iz kongregacije slovenskih šolskih sester. So to s. Štefanija Jelenc, prednica v Lanusu, s. Božena Gubane, voditeljica novink v San* Lorenzu, s. Henrika Fabijan, ravnateljica višje šole v Formozi ter s. Suzana Mihevc, ravnateljica ljudske šole v FormozJ. Otroški zbor „Gallusa“ je tudi letos priredil spevoigro. Lani se je imenovala „Kresniček“, letos pa „Pravljica o izgubljeni sinički“. In kakor lani, je tudi letos deževalo, kar pa ni moglo preprečiti, da se ne bi i prvi nastop i ponovitev v redu odigrala. Otroci, zlasti solisti so dovršeno odpel; svoje vloge. Igro je naštudiral* 2borova voditeljica gdč. Nuša Kristan, režijo je pa pripravila ga. Ema Blejčeva. Vlogo siničke je prisrčno odpela Majda Tomazinova. Spevoigra je nastala v Ljubljani. Skomponiral jo je Tomažek Tozon v svojem dvanajstem letu. Nanj je vplivala stara lepa: Stoji učilna zidana. Vsebina pravljice je v tem, da vaški paglavci ukradejo mlado siničko iz gnezda. Stara sinica začne svojo hčerkico iskati po gozdovih jn travnikih in sprašuje rože, škrate, zajčke, žolno, račko in kokoši, dokler od vil ne zve, kje je mlada sinička skrita. — Otroci so nastopili dvakrat, 18. in 19. julija, obakrat na farnem odru v Ciudadeli. Ker radi slabega vremena marsikdo ni mogel od doma, bodo spevoigro kasneje ponovili, čim bodo imeli kak primeren oder na razpolago. V prijetnem domačem okolju so verniki iz šentpeterske fare v Ljubljani proslavili v nedeljo, 26. julija, šestdesetletnico svojega dušnega pastirja g. duhovnega svetnika Alojzija Košmerlja. Zbrali so se pri žužkovih na Floridi. Najprej je jubilanta pozdravil g. ravnatelj Prijatelj. Za njim je govoril g. direktor Orehar, na kar se je za izkazano pozornost g. svetnik Košmerlj vsem prisrčno zahvalil. V znak zahvale božji Previdnosti, ki mu je dala tako čilemu in svežemu dočakati šest križev na potu življenja, je g. jubilant poklonil Vincencijevi konferenci 600 pesov za pomoči potrebne slovenske rojake. ZDRUŽENE DRŽAVE Trideset let je že minilo, kar je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman prejel polnost duhovništva in začel na sebi doživljati polno vsebino gesla, ki si ga je izbral: „Teža križa in plačilo“. Bilo je to 14. julija 1929 v ljubljanski stolnici. Mi Slovenci v Argentini smo se iskreno veselili, da ga bomo za ta jubilej imeli v svoji sredi, kakor si je tudi on želel. Vise je .teklo v redu; sredi avgusta hi moral že priti v Buenos Aires in na praznik Marije Vnebovzete posvetiti v duhovnika g. Janeza Langusa. Pa je prišla vmes bolezen in vse načrte začasno podrla. Sam g. škof je sporočil: „Radi bolezni sem moral pot v Argen- tino odložiti na nedoločen čas.“ Gotovo je želja vseh Slovencev v zamejstvu, pa tudi vseh poštenih doma, da nam Bog g. škipfa še dolgo ohrani v naši sredi. Njemu smo dolžni prvo zahvalo za njegov neustrašen nastop zoper laži, zločine in nasilja brezbožnega, komunizma na slovenskih tleh, pa tudi zahvalo za njegovo brezmejno očetovsko skrb in ljubezen, ki nam jo izkazuje v izseljenstvu v globoki .želji, da bi se ohranili versko zdravi in narodno zavedni. Naj nam ga zato dobri Bog očuva zdravega še dolgo vrsto let v naši sredi! Osemdeset let življenja je spolnil 22. maja 1959 v Clevelandu župnik slovenske fare sv. Lovrenca msgr. John Oman. Rojen že v Ameriki, je kljub temu ohranil vso globoko ljubezen do slovenskega jezika, do rojaka slovenske krvi in do prelepe slovenske pesmi. Sam pravi, da dolguje to svojim staršem, ki sta bila pristna Gorenjca, oče iz Gozda pri Kranjski gori, mati pa iz vasi Grapče v župniji Gorje nad Bledom. Ob dolgih zimskih večerih je mati v daljni Minnesoti otrokom prebirala iz knjig Družbe sv. Mohorja in jim pravila poučne povesti. Ni /.gledalo, da ho postal duhovnik, kajti srce ga je vleklo k železnici. Že 22 let je bil star, ko je začutil božji klic in si' mu rad odzval. 26. decembra 1911 je prejel mašniško posvečenje in imel naslednji dari novo mašo v domači cerkvi sv. Štefana v Minnesoti. Štiri leta po posvečenju je že postal župnij; pri sv. Lovrencu v Clevelandu, kjer deluje še danes. Pred 24 leti je obiskal tudi Slovenijo in se povzpel celo na Triglav. Rad bi bil šel kasneje še enkrat, toda izbruh druge svetovne vojne mu je to namero preprečil. Po končani vojni se je z vso silo zavzel za uboge in zaničevane begunce. Tudi škof dr. Gregorij Rožman, sam begunec, je leta 1948 našel zatočišče pod njegovo gostoljubno streho in ga do zdaj ohranil. Že nekaj let semkaj je glavni predsednik Lige katoliških Slovencev v Ameriki. Vse zbiralne akcije za naše žrtve, vse kar se je po zadnji vojni na tem področju napravilo, nosi njegov podpis. Zgodba o msgr. Omanu je zgodba slovenskega človeka, ki je v mladosti moral trdo delati, da si je ustvaril po- goje za kasnejše življenje, je zgodba o duhovniku, ki je pasel skozi 48 let ovce in iskal kozle v vinogradu Gospodovem, neprestano pisal, cerkev jn domove gradil, društva ustanavljal, za lepo pesem skrbel in sam prepeval, vsako slovensko reč pospeševal in podpiral; je zgodba o ameriškem Slovencu, ki je znal kot nihče <>h njem, združiti v sebi slovensko izročilo z novimi razmerami, ki je neprestano vzdrževal živ stik z rojstno domovino in potoval tja, da jo je potem prenašal nazaj v Ameriko in z njenim duhom reševal tiste, ki so že omahovali v prahu tujega, materialističnega mišljenja. Zgodovina fare sv. Lovrenca je v pravem pomenu zgodovina njegovega življenja. Verjetno ničesar globlje ne označi njegovega dušnopastjrskega čutenja kot njegovo pogostno oznanilo faranom: »Župni urad pri sv. Lovrencu je vedno odprt. Zato smo tukaj, da postrežemo vernikom po svoji najboljši volji.“ Zato Pa ob priliki osemdesetletnice vsa slovenska srca v Sev. Ameriki pozvanjajo v globoki hvaležnosti do svojega dobrotnika in duhovnega očeta in mu želijo še dolgo življenje. , Spomin žrtev komunističnega nasilja 'ned drugo svetovno vojno ter pobitih domobrancev v letu 1945 so v Severni Ameriki počastili zlasti v Clevelandu in v Milwaukeeju. V Clevelandu je bila 24. 'naja v šolski dvorani v Collinwoodu. Slavnostni govornik je bil France Grum. V Milwaukeeju pa sta spominsko proslavo pripravila Slovensko društvo in ^ajevni odsek Zveze protikomunističnih bojevnikov. V slovenski fari pri sv. Ja-n,>zu je imel za slovenske žrtve sv. mašo -Upnik Klavdij Okorn OFM. Nato je bila spominska proslava v cerkveni dvorani. 7a njej sta govorila župnik p. Klavdij Okorn in dr. Jože Velikonja. — Kakor Prejšnja leta se je tudi letos vršilo spominsko romanje k lurški votlini na Car-S°n Road. Vodil ga je škof dr. Gregorij fmžnian, kj je tudi opravil sv. daritev in "Pel govor, v katerem je vse navzoče Pez val, naj ostanejo trajno hvaležni ti-fdirn, k; so žrtvovali svoja življenja za krščanske ideale. S petimi litanijami je b'm nato zaključena ta spominska prodava. KANADA Že drugič je v teku štirih let doživela slovenska cerkev Marije Pomagaj v Torontu slovesnost nove maše. Prvo je daroval g. Lojze Ambrožič leta 1955. Letošnji novomašnik g. Franc Skumavce pa jo je daroval 7. junija. Pridigal mu je g. škof dr. Gregorij Rožman, pod čigar duhovno oblast spada fara Dovje na Gorenjskem, kjer je g. novomašnik doma. Rodil se je 1. 1926 v Radovni pri Moj» strani. Z namenom, da hi postal duhovnik, je vstopil v škofove zavode v Št. Vidu, a že leta 1941 je moral študij radi nemškega vdora opustiti. Leta 1948 so ga Nemci mobilizirali. Prišel je v rusko ujetništvo, služil nato jugoslovansko vojsko, se zatekel nato na Koroško, prišel v Kanado in tam delal eno leto v gozdu in rudniku. Leta 1952 je končno spet mogel sesti h knjigam. Jeseni istega leta je bil sprejet v „Semenišče sv. Avguština“ v Torontu, kjer je letos dovršil študije in bil 31. maja posvečen v duhovnika v torontski katedrali sv. Mihaela. Pred desetimi leti je bilo v cerkveni dvorani Marije Čenstohovske v Torontu ustanovljeno Društvo'Najsvetejšega Imena Jezusovega za Slovence. Bilo je to 17. aprila. Zbralo se je tedaj 36 mož in fantov. Dr. Jakob Kolarič CM, ki takrat še ni bil župnik slovenske fare Marije Pomagaj, je vodil ustanovni' sestanek in navzočim razložil pomen društva za versko življenje v Kanadi. Šč isti dan se je priglasilo 26 članov. Danes šteje društvo-že nad sto članov. Predvsem je zasluga tega dfuštva, da je slovenska fara v Torontu postala resničnost, kajti njeni člani so odločilno sodelovali pri nje ustanovitvi in razvoju. AVSTR-IfA'' Slovenske karmeličanke, ki živijo kot izgnanke na Dunaju, so se spet oglasile. Zelo so hvaležne, da revija še naprej prihaja k njim. „Novo došla pošiljka nam daje upanje, da ste našli' -dobrot-nika(co), ki revijo za nas plačuje,“ se veselo izražajo v pismu. Res naš poziv ni ostal brez odmeva. Za letos so »e oglasili trije, ki so pripravljeni plačati list. Potrebovali bi še nekaj dobrotnikov, da krijejo neplačano naročnino iz prejšnjih let. Vemo, da se bodo tudi ti dobili, kakor tudi za bodoče leto in še dalje v naprej. „Z iskreno hvaležnostjo vklepamo nam sedaj še nepoznano dušo v svoje molitve — tako piše s. Marija Terezija Jenko — in prosimo ljubega Boga, naj to dejanje ljubezni nagradi z bogatim blagoslovom in obilnimi milostmi. Dan, ko prejmemo revijo, je pa itak posvečen in darovan njenemu konzorciju in njegovemu delovanju. Bog ga blagoslovi.“ Dunajski Karmel, v katerem živi trenutno šest slovenskih sester, ki so sčasoma pribežale na Dunaj potem, ko so komunisti podrli njih samostan na Selu pri Ljubljani, bo letos 24. oktobra obhajal 80-letnico obstoja. Iz njegovega okrilja so izšle štiri ustanove: Selo pri Ljubljani, Mayerling (znani letoviški in lovski grad cesarja Franca Jožefa, kjer se je odigrala znana tragedija med prestolonaslednikom Rudolfom in kneginjo Večero), Maria Zeli na Gornjem štajerskem (1. 1955) ter na Bavarskem v Nemčiji. Dunajski Karmel je spet polnoštevilno zaseden (21 redovnic). Lep dokaz, da so še vedno številne duše, ki razumejo lepoto žrtvujoče se ljubezni. — Poleg Dunaja živijo slovenske karmeličanke tudi v samostanu v Linzu ob Donavi. Tam so trenutno štiri, tri pa so že tam umrle. Ker sta oba samostana tako velikodušno sprejela naše sestre pod svojo streho, prosimo Boga, naj ju blagoslavlja in ohranja. In če je božja volja taka, naj nam nakloni milost, da bomo dočakali dan, ko bo tudi na slovenskih tleh spet zrastlo svetišče molitve in žrtvovanja za duhovni napredek naše domovine. FRANCIJA Sto misijonarjev za izseljence raznih narodnosti, ki delujejo v Franciji, je 1. in 2. julija pod vodstvom svojega ordinarija msgr. Ruppa opravilo svoje romanje v Ars, kjer letos praznujejo stoletnico smrti župnika sv. Janeza Vianno-ya. Od slovenskih izseljenskih duhovnikov so se romanja udeležili g. župnik Ignacij Kunstelj iz Anglije ter gg. Stanko Kavalar in Tone Dejak iz Francije-Program je bil skrbno sestavljen in naj bi dal udeležencem potrebnih smernic za praktično dušno pastirstvo, istočasno pa naj bi ob zgledu sv. Janeza duhovniki premislili, kakšni morajo biti v delu za božje kraljestvo. 2. julija je imel msgr-Rupp v Arsu pontifikalno (škofovsko) sv. mašo, popoldne pa slovesne večernice-Pri kosilu so navzoči duhovniki zapeli na čast škofu Ruppu, ki letos obhaja sre-bmomašniški jubilej, pesmi vsak v svojem jeziku. 2. julija zvečer so pa vsi romarji prisostvovali v mestu Lyon, kjer je bil prav tiste dni narodni evharistični kongres, molitveni uri. Slovenci iz Pas de Calais so 14. julij11 opravili svoje romanje v Beusecours v Belgiji. Med potjo so obiskali Marijina svetišča v Donai, Valenciennes in stolnico v Toumai. Lepa slovenska pesem je vzbudila pozornost tudi pri drugih r«; marjih. še istega dne so se slovensk' rojaki vrnili domov, malo utrujeni sicer a vendar srečni, da so mogli doživeti ' bratski povezanosti tako lepe ure. VSEM NAROČNIKOM REVIJE „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ Kot lani, bomo tudi letos združili oktobrsko in novembrsko številko. K temu koraku nas sili stalno naraščanje cen v tisku in pri papirju ter potreba, da ne prekoračimo proračuna za leto 1959 in ne zaidemo v nepotrebne dolgove. Prosimo blagohotnega razumevanja! Konzorcij revije „Duhovno življenje“ Pariški avtobus. Ženska srednjih let zahteva vozovnico zase in polovično za svojega sinčka. „Toda deček je star najmanj deset let,“ ugovarja sprevodnik, „zato nima več pravice do polovične cene.“ „Kako bo imel deset let, če sem pa poročena šele osem let,“ užaljeno ugovarja potnica. „Gospa, jaz sem sprevodnik, ne pa poročni urad,“ odvrne sprevodnik in izda dva cela vozna listka. Ko se je Voltaire mudil na dvoru pruskega kralja Friderika Velikega, so mu dvorjani nekega dne sporočili,da je kralj silno jezen nanj in da ga noče več videti. Voltaire je hitro odšel h kralju in ta mu je res pokazal hrbet. „Vedel sem, da ste še moj prijatelj,“ je dejal premeteni Voltaire. „Po čem to sodite?“ je osorno vprašal kralj. „Ker vem, da svojemu sovražniku nikoli ne bi pokazali hrbta.“ Skavti imajo načelo, da morajo vsak dan storiti vsaj eno dobro delo. Voditelj stega (skupine) vpraša nekega dne tri mlade skavte: „No, kaj ste Pa danes dobrega storili?“ Oni odgovorijo: „Stari ženi smo pomagali čez cesto.“ Voditelj pohvali: „Lepo to. Toda zakaj trije? Ali ne bi bil že eden zadosti?“ „Ne, so odgovorili. „Branila se je na vse kriplje, pa smo morali kar vsi trije pritisniti.“ Papež Pij IX. je nekoč vprašal zbrane kardinale: „Zakaj le tolikokrat Ponavljamo: ‘Prosi za nas, svet božja porodnica!’?“ Kardinali so ugibali in vsak je predložil kako lepo misel. Sveti oče pa je enostavno rekei: „Da postanemo vifedni obljub Kristusovih.“ Učitelj vpraša v šoli otroke, kakšna je razlika med bliskom in elektriko. Mihec dvigne roko in pove: „Prvo je zastonj, drugo pa je treba plačati.“ Oče bere časopis, kjer stoji zapisano, da so Rubensovo sliko „Trije kralji“, star, nad tri sto let, nedavno prodali za 275.000 funtov šterlingov. Mah Jurček se oglasi: „Koliko je morala biti slika šele vredna tedaj, k:> Je bila še nova, če jo še sedaj tako drago plačujejo!“ Mož je imel od žene dovoljenje, da do polnoči lahko ostane zunaj. Neke noči j6-i V aruž,bi. Prijateljev posedel pri kozarcu vina krepko čez polnoč. Ko je stopd v spalnico, je ura pravkar zakukala tri. Pa se je hitro znašel, še sam je devetkrat zakukal m se vlegel spat, trdno prepričan, da ni žena ničesar opazila. „ . e ■ j* dan pa °Pazi, da žena snema stensko uro. „Kaj pa ti je na Poti 7 4 jo začuden vpraša. „Nič na poti,“ odvrne žena, „le k urarju jo moram nesti, da jo pregleda knt.eS- P°aocl J,e naJPrej udarila trikrat. Nato je iz nje prišel glas: ‘Preklemanu ‘ ukavica!!, nakar je zakukala še dvanajstkrat.“ POVERJENIKI: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ram6n Falcon 4158, Buenos Aires Brazilija: Marija Mestnik, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia“, 3116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 88 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Italija: Zora Pižeanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguays) 180 pesov. Za Uruguay in druge države, če se plača v arg. pesih, je naročnina 260 pesov; za U. S. A. irr Kanado 6 dolarjev; m Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2000 lir; drugod pa protivrednost dolarja. Tiska tiskarna Vilko, Castro Barros 917 Buenos Air* 489 Brezpogojno! (-ik) 491 Acerca de los libros prohibidos (Joe Juck) 492 Molitveni namen za mesec september (prof. Alojzij Geržinič) 498 Trideset let škofovske službe (dr. Alojzij Starc) 501 Pismo našim bolnikom (dr. Julija Payman) 503 Marjetica (Zora Piščanc) 506 Duhovnik na veke (dr. Janez Vodopivec) 511 Srebrnomašno slavje v Buenos Airesu (J. Jurak) 518 Voščilo za srebrno mašo (Gregor Mali) 519 Meja (Gregor Hribar) 523 Po svetu 528 Avto tuli... (Samaritanus) 529 Domovina mili kraj... (Janez Hladnik) 533 Poklicani za samsko življenje (Drat) 534 Katoliška Cerkev v Urugvaju (Gregor Mali) 536 Iz domovine 541 Brez družine, pa nikdar sam (Pravieux-Jurak) 545 Med izseljenci 551 Tri minute dobre volje DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKI VERSKI MESEČNIK Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramön Falcon 4168, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intelectual 674.991 Urejujejo: Jurak Jože, Mali Gregor, Šušteršič Marije* Platnice in stalna zaglavja je narisal Franei Hole*» Pri napornem delu na polju ne sme manjkati krepka južina. Spodaj : Mlin na veter pred Ptujem. Na zadnji strani: Prevalje nekdaj. V ozadju mogočna koroška gora Peca (2124 m) pmn iüüü