r!inf fci/A «|!Aa^
IHKILVN MONRfl
TBIBUNA
kazalo Hamfri 1 Jovanka B. 2
Biofax
in ločitev 14
intervju: Janko Prunk 22
Žebot petič 28
Monthy Python 30
One touch too much 36
Lou Reed 39 China Black 40
intervju:
Tomo Križnar 42
Streli v skupščini
- kdo je koga in kdo je komu 44
Kraljica
v norišnici 47
stran »51«
- ne obstaja
Skok čez plot
Nikar, Ijube bralke in dragi bralci, tega ne jemJjite preveč dobesedno, saj se kaj takšnega še navadnim damam ne spodobi početi, kaj šele takoimenovanim prvim damam, kakršna je bila major Jovanka Budi-savljevič, poročena Broz. In kot vemo, si tega Broza še »resnica« ni drznila prevarati.
Pričujoči tekst o zakulisju spora med Ijubljenim, sedaj že bivšim vodjo in njegovo lepo ženo, je na Tribuno prišel še po precej bolj neuglajeni poti kot legendarni zapiski leporečnega Igorja B.
Le avtentičnost nas je skrbela. Zato smo povrtali tja, kamor se je zatekla resnica pred Ijudstvom, ki je očitno ne bi znalo prenesti. Tezi, da je to njun in-timni problem, je torej spodrsnilo.
Obiskali smo Jožeta Smoleta, enega tistih. šefov maršalovega kabineta, ki ga je omenjena dama dala odstraniti s položaja in ki ga pričujoči tekst tudi omenja. Vprašanje je bilo kratko, odgovor tudi, pogo-vor malo daljši. »To je čista laž!« je rekel in nam svetoval obisk pri Stanetu Bolancu. Ni razloga, da mu ne bi verjeli, kakor ni bilo razloga, da bi rinili k Dolancu.
Drugo dejanje: šerlokliolmovsko navezovanje stika z dvornim zgodovinopiscem, Vladimirjem Dedijer-jem, ki nam je razjasnil nekaj pojmov in rekel, naj tekst objavimo. Njemu, ali bolje rečeno njegovemu založniku so pred štirimi leti ukradli neverjetno po-doben tekst, v njega vnesli nekaj »malenkosti« in ta sedaj kroži po Beogradu, oziroma se prodaja za »mastne pare«. Dragi bralci, mi vam ga ponujamo takorekoč zastonj.
Lahko poletno branje, torej. In ne nasedajte gro-bim lažem! Dovolj so vas že nategovali z resnico. V IJubljani, 13. julija 1989
Vaš Hamfri Bogart
P.S.: Če se vam ob tem zazdi morje Madno, potem se verjetno ne kopate pod maršalovo rezidenco na Igalu. Tam so ga baje včasih. ogrevali. Revma pač!
TRIBUNA je glasilo UK ZSMS Ljubljana - Tisk: Tiskarna Ljudske pravice - Ljubljana, naslov: Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. V uredništvu dežuramo vsak delovni dan med 10. in 12. uro, tudi v počitnicah (sovražnik nikoli ne spi) - Glavni urednik: Karli Erdlen - Odgovorni urednik: Tomi Drozg - Lektorica: Nives Klinc - fotografija na naslovni strani: fotodokumentacija DELA - Trenutna cena: 8000 din (se malo pa bo dva Jožeka) - Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št. 421-170/22.4.1973 - Naslednja številka izide 14. avgusta 1989, če se seveda ne najde kdo, ki mu spet kaj ne bo prav.
TRTBUNA
Dominik
TRIBUNA
JOVANKA BUDISAVLJEVIČ-BROZ
SKOK ČEZ PLOT
Dne 4. aprila 1989 leta sem zbral dovolj moči, da napišem del jugoslovanske zgo-dovine, o kateri je bilo sedaj pisano le v tujem jeziku ter nekaj malega v II. tomu »Nove priloge za biografijo J. B. Tita«, izpod peresa Vladimirja Dedijerja.
Beseda je o Jovanki Broz, do leta 1952 Jovanki Budisavljevič, kapetanu v vojni ter borcu VI. Ličke divizije. V tem gradivu se govori o stvareh in podrobnostih, kate-rih vsebina se je do sedaj le ugibala v tiijem tisku, ter z več ali manj uspeha komenti-rala in ocenjevala oseba, ki je leta 1977 vzburila jugoslovansko javnost.
Takoj na začetku moram reči, da so moji kolegi iz tujine, kakor tudi domači, tipali na mestu, vendar niso niti približno pri-speli vsaj blizu cilja, kakor tudi niso odkrili razlog sporov med Titom in Jovanko. Skoki čez plot, vmešavanje v Titove kom-petence so lahko le povod za vse, kar se je dogajalo od leta 1952 do 1977. leta na Belem dvoru v Beogradu, Brionih ali v Kranju, kjerkoli se je pač takrat nahajala rezidenca tovariša Tita.
Tega gradiva sem se lotil, ker čutim, da bom izgubil boj z osebami, ki so krive za te spore in konflikte in so tiho o svojem deležu krivde za vse, kar se je dogajalo med Titom in Jovanko, ter se ne želijo izpostaviti z objavo resnice o tem sporu. Z dvigom zastora resnice o tem sporu se bo veliko jugoslovanskih voditeljev ujelo v zagato, posebno tisti, ki so še med ži-vimi, kajti mrtva usta se le stežka branijo. Dobro obveščeni bodo že vedeli, o kom .teče beseda. No, da ne bi izgubljal besed, bom odpiral vrata te tragedije ne samo za nas, Jugoslovane, marveč tudi za naše pri-jatelje, prav posebno pa za prijatelje in tovariše rajnega J. B. Tita.
ZAVRBOVAN 1936. leta
Pred odhodom v Španijo po posebnih nalogah, je Ivan Krajačič-Stevo leta 1936 podpisal obveznico v Pragi, kar je pome-nilo, da bo delal za Sovjetsko kontraobveš-čevalno službo - NKVD. To je bilo štiri glavo upravljanje sovjetskega general-štaba. Nič čudnega, saj je takrat bila čast za vsakega člana partije, da dobi zaupanje za delo na takšnih odgovornih nalogah.
Tako je kot obveščevalec nadaljeval delo v Španiji, kamor je odšel po službeni dolžnosti. Le malokdo ve, kaj je dejansko tam delal, dasiravno sam Krajčič trdi, da se je ukvarjal z diverzijami. Vendar v zbra-nih delih J. B. Tita izrecno piše, da so ga v Španijo poslali po nalogu Kominterne za obveščevalca, s čimer ne samo, da so raz-bite vse iluzije o njegovem vojskovanju
v Španiji, marveč so tudi jasno izrečene. Konec leta 1939, po kapitulaciji revolucije v Španji, pride Krajačič s sovjetskim pot-nim listom v Pariz, kjer se na direktivo »gospodarja - direktorja« iz Moskve po-veže z Ivanom Srebrnjakom Antonovim, šefom vojno obveščevalne službe za Fran-cijo, Italijo, Švico in Holandijo.
Na začetku druge svetovne vojen, ko Francija doživi poraz z Nemčijo, Srebrnjak oddide po direktivi iz Moskve v Zagreb, kjer prevzame dolžnost šefa vojno obveš-čevalne službe za Balkan, vključujoč Av-strijo in Madžarsko. Kmalu po Srebrnja-kovem prihodu v Zagreb pride tudi Ivan Krajačič-Stevo, tokrat povišan na mesto Srebrnjakovega pomočnika. Ta center, pod vodstvom Srebrnjaka, je bil za ta čas zelo dobro opremljen z najmodernejšimi radio-postajami, poleg tega pa so imeli tudi velika finančna sredstva za delo.
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo Ivan Krajačič odide iz Zagreba v Zemun. Hodi po Sloveniji in Vojvodini, kupuje živino in prašiče ter jo prodaja za dolarje ali zlatnike »liferantom« iz Dunaja, ki so oskrbovali nemško armado s hrano. V tem vojnem obdobju je Krajačič poskrbel za svojega »gospodarja« Srebrnjaka, okrog deset ti-soč dolarjev in več kakor tisoč devetsto zlatnikov. Koliko je obdržal sam zase, bo ostala večna skrivnost. Ko na začetku 1942 leta aretirajo v Zagrebu pod še vedno ne-razjasnjenimi okoliščinami I. Srebrnjaka, pride v glavno mesto Hrvaške Ivan Kraja-čic. Tokrat ne kot pomočnik temveč kot šef vojno-obveščevalnega centra. V tem času deluje v Zagrebu center kominterne iz osmih evropskih držav, ki ga vodi Josip Kopinič. Pred Krajačičem je v Zagrebu delal obveščevalec, vendar ne za Srebrnja-kov center. On je spoznal Kopiča s Ivanom Krajačicem, kajti pred tem se nista poz-nala. Takoj po prihodu iz zapora sprejme Srebrnjak v svojo službo Andrijo He-branga ter ob prihodu Steva še druge vo-dilne člane CK HrvaŠke. Vojno leto 1942 je največ v Zagrebu.
Po nekaterih pisanih virih je 1942 več-krat odhajal na osvobojeno ozemlje. V vojnem dnevniku komandanta II. prole-terske, generala Ljubodraga Djuriča, je zabeleženo na 41. strani: »6. oktobra odide prvi v vas Dragnič-padova, Aleksa in jaz se pridruživa 2. bataljonu, 1. prole-terske brigade z Čiča Jankom in Stevom.«
V opombi pod številko 16 stoji: »Ivan Krajačič, ki iz glavnega štaba Hrvaške pre-ide na delo v Vrhovni štab«. Ta podatek ni čisto točen. Dejstvo namreč je, da je v tem času bil skupaj z Mošem, ne da bi delal za V. Š., marveč da bi obvestil Tita o delu
v Zagrebu. Takrat se Krajačič tudi spozna s Titom. Ob tej priložnosti naj bi Krajačič informiral Tita o slabem držanju Hebranga v ustaškem zaporu. pravzaprav, da se je Hebrang zavezal k sodelovanju z ustaško policijo. Po vrnitvi v Zagreb Krajačic ostane v tem mestu do konca 1943, nakar odide na osvobojeno ozemlje, ne da bi o tem karkoli vedela Tito ali šef iz Moskve - Direktor. Ko ga Kopinič vpraša, kako lahko zapusti Zagreb brez privolitve Tita ali Direktorja iz Moskve, mu Krajačič od-vrne: »Zdaj se delijo ministrski fotelji in ne bi rad ostal praznih rok. Ti kar ostani v Zagrebu, jaz ne bom.« Konec vojne I. K. Stevo dočaka z eno funkcijo več - minister za notranje zadeve Hrvaške. Med vojno se Krajačič ni popolnoma izpostavil, oziroma vedelo se je, da vodi Center sovjetske vojno - obveščevalne službe, čeprav so ga od 1944 naprej velikokrat videvali s sovjet-skimi obveševalci, ki so prispeli v Jugosla-vijo, da bi oživeli delo, za katero je bil zadolžen Krajačič. Dasiravno se ni točno vedelo, kaj Krajačič pravzaprav »dela«, je na začetku 1945, v prisotnostih najodgo-vornejših ljudi, dobil v Belem dvoru red Lenin kot prvi Jugoslovan, celo preden ga dobi tudi Tito. Konec vojne dočaka Kraja-čič v Zagrebu kot minister za notranje zadeve Hrvaške vlade, član CK ter poz-neje kot prvi človek Hrvaške, dasiravno je v tem obdobju bil Bakovič politični sekre-tar CK KP Hrvaške in predsednik vlade v Hrvaški.
Medtem ko je bil oktobra 1942 z Mošem na osvobojenem ozemlju, je prišlo do spora med Krcunom in Krajačičem. Ko je 2. proleterska dobila nalogo, da iz osvobo-jenega ozemlja izžene nanovoprispele čet-nike, je imel Krajačič svoje mnenje na razpravi za to nalogo ter mu odvrne: »Če bi bil ti dober ali pogumen, te tvoji Hrvati ne bi brcnili v rit in te poslali v Vrhovni štab. V tem času je bil Krcun pomočnik političnega komisarja brigade. To je eden prvih sporov med voditelji Hrvaške in zna-nimi polit. delavci.
Ne poklekni dvakrat pred enim moškim
Vojne vihre druge svetovne vojne so prinesle veliko presenečenj, med drugim tudi nekaterim v Jugoslaviji. Druga sve-tovna vojna zaloti J. B. Tita in njegovo nosečo ženo Herto Has v Zagrebu. Leta 1941 se Titu rodi sin Aleksander, ki ga kličejo Miša. Sredi maja 1941 Tito odide iz Zagreba v Beograd, pozneje na osvobo-jeno ozemlje v okolici Užic. Za svojo osebno tajnico dobi Tito Davorjanko Pa-
TBIBTJNA
unovič-Zdenko. Sprva nič nenavadnega, kajti vojskovodja, kakor je to bil Tito, potrebuje čeprav v partizanskih pogojih svojo tajnico. D. P. Zdenka je bila izredno lepa ženska, tako da ni nič čudnega, da Tito »vrže oko« na njo. Iz vsega tega se rodi ljubezen, čeprav je bil Tito še vedno poročen s Herto in mu je ta vzgajala sina Miša v Zagrebu pod zelo težkimi pogoji. O ljubezni med Titom in Davorko je bilo veliko govora, dasiravno si ni nihče upal, mogoče zaradi spoštovanja do Tita, prigo-varjati karkoli. O vsem tem Herta ni ve-dela ničesar, kar se lahko dokaže z dej-stvom, da je pri aretaciji Herte zaradi Krajčičeve nepazljivosti dal Tito nalog GŠ Hrvaške (O aretaciji Herte je Tita obvestil s posredovanjem Moskve Josip Kapinič), da se Herta zamenja za visoke nemške oficirje, ki so jih ujele partizanske enote.
In kaj o tej aretaciji pravi Herta osebno:
»3. decembra sem v prisotnosti Josipa Kapiniča govoril s Herto. Pogovor se je večinoma nanašal na Steva Krajačiča. Tu je, kar sem ob tej priložnosti zapisal v svoj dnevnik:
Meni je Stevo storil veliko hudega, po-sebno med letom 1945 in 1946, kar mu ni zadoščalo da je Dedierju dejal, da sem svojega sina Miša (ki je bil ta dan pri materi, ter šele pred kakšno uro odpotoval nazaj v Zagreb) izdala Nemcem. Pomisli Mali, Stevo je po vseh obtožbah in hudobi-jah imel še toliko poguma, da me pokliče in prosi za pomoč pri pisanju spominov, ker da se on ne spominja vseh podrobnosti iz vojne. Rekla sem mu: »Če se ne spom-niš, ne piši. Zate bi bilo bolje, da ne pišeš, ker tudi nimaš kaj dobrega napisati o sebi.« Malo, po vseh teh obtožbah, o ka-terih mi je Dedijer govoril, sem dala pri-tožbo predsedništvu CK SKJ. Vendar je imel toliko poguma, da se je tudi njim lagal in zanikal resnico. Pri njegovem ponov-nem snidenju z Dedijerjem se mu je Kraja-čič pritoževal, da ga je on izdal. Jaz sem pri ponovni opozoritvi s strani Dedijerja, ki mi potrdi, da je pripravljen to ponoviti pred sodiščem, dala tožbo Okrožnemu so-dišču v Beograd.
Na intervencijo predsedstva sem tožbo preklicala, a šele takrat, ko Krajačiča po-kličejo Dolanc in tovariši, ter ga opozorijo, da naj se ne ukvarja z intrigami in neres-ničnostmi. Med tem časom sem s posredo-vanjem tvojega in mojega prijatelja Peto-viča dala Miša k zagrebškemu folksdoj-čerju Hagenfelu.«
Herta, tako razburjena, je nadaljevala svojo izpoved. »Veš, Mali, je nadaljevala Herta, Stevo tudi tebe ne mara in vem, zakaj. Veliko veš o njem. Vem, da veš, kaj je počel leta 1941, vse do prihoda v Za-greb. Vem, da veš, da je v tem času kupo-val ter prodajal živino in prašiče za nemško vojsko, ter z dobljenimi dolarji in dukati podpiral Antonova in njegov obveščevalni punkt v Zagrebu. Moj dragi Joža, vem, da veš, da je on kriv za mojo aretacijo v Za-grebu. V železniški delavnici v Zagrebu je bil ubit ustaš. Njegova žena (misli na Ste-votovo ženo) je bila na listi sumljivih, tako
da je pred njenimi vrati pogosto stala usta-ška policija. Stevo je vedel, da bom tega dne obiskala njegovo ženo, še več naročil ji je, naj mu pripravim pečenega junca. Ven-dar ni prišel, ker je vedel, da bodo ustaši prišli po uboju tistega agenta. Lahko bi me pravočasno obvestil po telefonu k družini Persoglia, kjer sem takrat bivala, a tega ni storil. Med aretacijo njegove nekdanje so-proge in preiskavi stanovanja so me odkrili ter me kljub mojim nemškim priimkom aretirali. To je prava resnica o njegovi nekonspirativnosti, kar sem mu tudi pove-dala po telefonu. Bil je tiho in ni vedel, kaj naj mi odgovori.«
Rezala sem si žile na rokah iz strahu, da ne bi, kajti nisem vedela, kako bom vzdr-žala mučenje, izdala tovariše ali mesto ar-hiva CK KPJ. Po moji izmenjavi ter od-hodu v Slovenijo, je arhiv rešen in predan Titu.
O moji aretaciji ve veliko Marija Perso-glia, ki je vodila akcijo glede moje reši-tve,« je pripomnila Herta Has ob koncu pogovora. Po izmenjavi je Herta odšla na osvobojeno ozemlje v Slovenijo. O raz-merju med Titom in Davorjanko ni vedela ničesar. Ko so se leta 1943 izvajale poli-tične priprave na drugo zasedanje AV-NOJ-a, je pri tem sodelovala tudi Herta Has. Tako se je v slovenski delegaciji, ki je odpotovala na zasedanje v Jajce, pojavila tudi Herta, ne da bi vedela, kaj vse jo tam čaka. Ob prihodu v Vrhovni štab je imela kaj videti.
V Titovo hišo prispe Herta z Edvardom Kardeljem, kjer jo pričaka prvo preseneče-nje. Kajti v Titovem domu naleti na gospo-dinjo, ki pospravlja Titovo sobo, v kateri sta dve postelji. Ko Herta vstopi v sobo, jo Davorijanka dočaka z besedami: »Draga moja, v tej sobi ni prostora za dve ženski.« Užaljena Herta steče k Titu, ki je ravno redigiral svoj referat za Drugo zasedanje AVNOJ. Tako prestrašena in razburjena ga brez opravičila vpraša: »Kdo je tista ženska? Mar nisem jaz tvoja zakonska žena?« Tito, ki ni vedel za Davorijankine besede, precej dvosmiselno odgovori: »Ja, dogovorita se.« Užaljena Herta ne glede na prisotne, odbrusi: »Nimam se kaj dogo-varjati!« Po teh besedah odide po svoje stvari, ki so bile v Titovi sobi, ter si poišče prenočišče v eni od domačij, kjer je bivala slovenska delegacija. Takoj po zasedanju AVNOJ, ne da bi se poslovila od Tita, odpotuje Herta s slovensko delegacijo na-zaj v Slovenijo. Tu še prekine zakonska zveza Tita in Herte. Davorijanka pa po-stane neuradna soproga tovariša Tita. Vojne vihre prinesejo Davorijanki veliko težav. Zboli za pljučno tuberkulozo. Tito je takoj po osvoboditvi Beograda 1944 sto-ril vse, da bi ji rešil življenje. Pošlje jo na zdravljenje v SSSR, pozneje se zdravi na Golniku v Sloveniji pri priznanem profe-sorju doktorju Furlanu. Koliko je bil Tito navezan na Davorijanko, pričajo pisma, ki jih je Broz pošiljal v času njenega zdravlje-nja. Kljub vsem prizadevanjem Titu ni uspelo rešiti njenega življenja. Davorjanka je umrla v začetku 1946.
Na Titovo željo je pokopana na Dedinju v neposredni bližini Bele vile. In ob vsaki obletnici njene smrti je bil njen grob pre-krit s cvetjem. Ni minil niti mesec dni od Davorijankine smrti, ko se Tito odloči po-slati pismo svoji, takrat še vedno uradni soprogi, Herti Has. Dasiravno avtor ni imel priložnosti prebrati celotnega pisma, je pismo imelo naslov »Draga moja Her-tice«. Na 16 straneh se ji je Tito opraviče-val ter jo prosil, naj mu oprosti in naj se vrne nazaj. Tito je lastnoročno napisal pi-smo. Herta ni bila presenečena nad pi-smom, a se je vseeno odločila, da bo pre-spala nekaj noči. Po tem mu je natipkala pismo, in to le šest vrstic. Na koncu pisma je pisalo: »Moj dragi, nikoli nisem pokle-knila dvakrat pred enim in istim moškim, torej ne bom niti pred teboj.«
Ko je dobil Hertino pismo, je bil Tito več kot presenečen. Ni vedel, kaj naj stori. Odločil se je počakati, kajti mislil je, da si bo Herta premislila.
Med tem časom je Ivan Krajačič Stevo na direktivo svojega »gospodarja« iz Moskve koval plan. Njegovi gospodarji iz SSSR so mu namreč ukazali, naj namesti svojega človeka v neposredno bližino Tita, da bi informiral ter bil glavna veza s cen-trom, katerega je še vedno vodil Krajačič. Po mnogih posvetovanjih in razmišljanjih se Krajačič odloči za Jovanko Budisavlje-vič, katera dela v OZN-i s činom kape-tana. Tako je leta 1946 Jovanka postav-ljena za glavno gospodinjo Maršalata v Užički 15 - domu J. B. Tita. Ko se je Stevo odločil, da bo tovarišico Budisavlje-vič postavil na to mesto, stopi k Rankoviču ter mu predlaga, naj ona prevzame mesto glavne gospodinje Maršalata ter naj ona skrbi za celotno osebje (čistilke, kuharje, ekonome, šoferje in ostale, ki so bili na-meščeni v Maršalatu), s katerim je razpo-lagal Tito. Jovanki je bilo to zaupanje v čast, Tito pa je bil tudi zadovoljen, saj je bila Jovanka lepa ženska. Zanjo bi Jugo-slovani rekli: »Prava lepotica!«
Veliko zaposlenih oficirjev v Maršalatu je pogledovalo za njo. Toda njej je bilo ukazano, da se drži ob strani, tako da se ne sme vpletat v nobeno razmerje, četudi bi ji kdo bil všeč. Minevali so dnevi in Jovanka je bila Titu vse bolj všeč. Nekje na začetku 1948, čeprav strogo inkognito, sta Tito in Jovanka stopila v intimno razmerje. Jo-vanka je vse manj odhajala službeno iz Titovega kabineta v Užički 15 in vse pogo-steje ostajala s Titom. Od leta 1949 dalje je Jovanka ostajala preko noči v Užički 15, ali kjerkoli je Tito pač bival, nakar se je v štabu Garde začelo šepetati o intimnem razmerju med Titom in Jovanko. Spomladi 1950 Tito pokliče Jovanko, ter ji smehljaje naroči: »Pojdi v štab Garde ter reči Žiže-lju, Šumanji in ostalim višjim oficirjem, da boš moja žena, tako da naj te ne prega-njajo več, ko ostajaš z menoj.« To Titovo opozorilo ni presenetilo Jovanko, a je vse-eno zardela, predlagala pa je, da se Žiželju to sporoči na kakšen drugačen način. Ven-dar je Tito vztrajal, da to Jovanka opravi sama. To je tudi storila. Dasiravno je Tito
TRIBUNA
zaprosil Jovanko že 1950, se je na njihovo poroko čakalo do leta 1952, ko ni bilo več tako močne I. B-jevske aktivnosti v Jugo-slaviji. Tito se je poročil z Jovanko, Titova priča na poroki je bil Tičo Stanojevič, nje-gov sekretar, čeprav v dokumentih piše, da je bil to Petar Stambolic. Jovankina poročna priča je bil nihče drug kot Ivan Krajačič-Stevo.
Tito zaljubljen v Jovanko
Razmerje med Titom in Jovanko je bilo že od samega začetka skušnjava, tako za predsednika samega kakor tudi za veliko njegovih soborcev ter bližnjih sodelavcev. Preprosto, kakor je povedal svojemu pred-vojnemu in vojnemu tovarišu, ni minila minuta, niti ura, ko ne bi mislil na Jo-vanko. Iz dneva v dan je bil Tito vse več z mislimi pri svoji poroki z Jovanko. Ko sta bila sama, ji je laskal: »Moja najlepša Li-čanka. Sonce moje ličko.« Po poroki ni bilo konca takšnih komplimentov. Tito je živel v oblakih svoje nove zakonske zveze. Prvi, ki mu je Tito sporočil, da se fe poro-čil, je bil angleški minister za zunanje za-deve Idn. Tako je pri Idnovem uradnem obisku v Beogradu predstavil svojemu go-stu Jovanko kot svojo soprogo.
Leta so minevala, a Tito in Jovanka sta bila ne glede na razliko v letih videti, kakor da bi bila poročena že od mladih let. Zahvaljujoč Titovi eleganci in Jovankini skrbi za svojo zunanjost, se ta razlika ni toliko opažala.
Do leta 1960 ni bilo nobenih razdorov med Titom in Jovanko. Tega leta pa je Tito opozoril Jovanko zaradi vtikavanja v njegovo delo. Kakor je Tito sam rekel »Neumnosti, ki jih dela, a niso v njeni kompetentnosti.« Kajti Jovanka se je od leta 1956, možno, da že prej, vtikavala v kadrovska vprašanja, o tem, ali bo kateri general dobil medaljo ali ne. Tako vtiko-vanje je nekatere oficirje, posebno teda-njega ministra za obrambo, generala Ivana Gošnjaka, motilo tako, da je Tita opozoril na te Jovankine kadrovske kombinacije.
Jovanka želi oblast
Od 1960 do odstavitve Titovega sprem-ljevalca in adjutanta, pozneje komandanta Garde, generala Milana Žeželja, Jovanki ni bilo dovolj to, da potuje s Titom, da ima vse prednosti kot predsednikova žena, želi biti ne le njegova žena, temveč »Mali pred-sednik«, kakor je to povedal eden od Tito-vih šefov kabineta, ki ga je Jovanka odsta-vila. Tako je Jovanka odločala, koga bo Tito sprejel in koga ne, kdaj bo koga spre-jel, ne da bi se pred tem posvetovala s Ti-tom. Od teh Jovankinih odločitev so bili izvzeti le Rankovič, Kardelj, Bakarič in posebno Krajačič. Edino oni so lahko pri-šli k Titu nenajavljeni, čeprav le z Jovanki-nim blagoslovom, ali bolje povedano, Pro-tokolu je dana zapoved, kdo in na kakšen način lahko pride k Titu. Poleg že omenje-nih je takšne privilegije imel tudi Miroslav Krleža. O tem protokolu odločitev in pri-hodov Tito ni ničesar vedel, tako da se je
včasih zgodilo, da je Tito ob prihodu Kra-jačiča ali Krleže vprašal: »In kdo vas je poklical?«
Po odstavitvi generala Žeželja in poz-neje generala Šumanje, je Jovanka za ne-kaj časa pritajila svoje pretenzije do obla-sti, a jih ni opustila. Kovala je načrte, kaj vse je za narediti, da bi Tita razrešila nekih del in obveznosti, ter da obveznosti, ki so vodile k oblasti, prevzame ona. Od leta 1960 do 1966, ko je bil odstavljen RankD-vič, se je dogajalo marsikaj v Belem dvoru, o čemer Tito ni ničesar vedel. O teh intri-gah so veliko več vedeli uslužbenci proto-kola, toda na opozorilo Jovanke so morali o tem molčati. Če je kakšna informacija le ušla brez Jovankine vednosti iz kabineta, je sledila kazen za uslužbence - odpusti-tev.
Zanimiv je podatek o kadrih, ki so delali v Užiški 15 od 1946. Ko je Jovanka prev-zela mesto glavne gospodinje, so med strežbo, to se misli na vse, ki so stregli Titu, bili iz Hrvaške, nihče ni bil iz katere druge republike. Ko je tej kadrovski poli-tiki ugovarjal polkovnik, prvoborec I. pro-letarske brigade, je bil ne samo odstavljen, marveč so mu tudi sodili zaradi klevete. Potem, ko je Tito izvedel za to, še danes se ne ve, kdo ga je o tem obvestil, je polkov-nika, Hercegovca pomilostil in mu vrni) čin. Toda na lastno zahtevo je bil upoko-jen,
Igra za oblast v Tokutu
Po šestem kongresu KPJ, ki je bil v Za-grebu in na katerem se KPJ preimenuje v SKJ, se začne boj za oblast in to ne le iz strani Jovanke, marveč tudi od takoimeno-vanih najbližjih Titovih sodelavcev. Tako se na 8. kongresu SKJ med delegati sproži novica, da Tito ne bo več voljen za gene-ralnega sekretarja SKJ in to po njegovi lastni želji, ker da je že star in je že čas, da sestopi s političnega odra. Pisec teh vrstic je bil na tem kongresu prisoten kot gost. Vsi tisti, ki so slišali to novico, so mislili, da bo Titov naslednik A. Rankovič. Ven-dar smo bili tako jaz kakor drugi o tem napačno informirani, kajti to novico ni lansiral A. Rankovič, temveč E. Kardelj in V. Bakarič. Hotela sta namreč otipati pulz, ter na najboljši način anketirati pri-sotne delegate z idejo o zamenjavi oblasti. Čudno, čeprav je tudi do Jovanke prispela novica, o tem nikoli ni obvestila Tita. To-rej, ostal je trikotnik Kardelj, Bakarič in Jovanka. A. Rankovič je bil zunaj teh kombinacij, o čemer pričajo številni doku-menti, o katerih bo tekla beseda pozneje. Dasiravno se ne more trditi, da Rankovič ni imel svojih kombinacij, trdimo lahko le, da ni bil na spisku Kardelj - Bakarič.
Tito kot vizionar in izkušen politik je čutil, da nekaj ni v redu. Tako se je odlo-čil, da Rankoviča postavi za podpredsed-nika republike, Kardelja za predsednika Zvezne narodhe skupščine, dokler je Ba-karič ostal v Zagrebu z nalogo, da bo ideolog partije. Tako je teklo vse do 9. kongresa partije, ko se zadeva ponovi. Isto kot na 8. kongresu se sprožijo novice o Ti-
tovem sestopu s političnega odra. Vendar tokrat informacija pride Titu na ušesa, na kar je odgovoril zelo ostro, večer tik pred volitvami CK in vodstva. Tito je v noči pred samimi volitvami novega CK poklical k sebi Kardelja in Bakariča in jima dal vedeti, da ne bo sestopil s političnega odra. O tej Titovi reakciji se je razvedelo med delegati, čeprav se ni izvedelo, kdo je izdal skrivnost. Da bi se ta nesoglasja ne-kako izrinila v ozadje, je organizirana ve-lika zabava v palači federacije, na kateri je bilo več tisoč delegatov in gostov, ob Titu so bili vsi člani najožjega vodstva jugoslo-vanske partije. Glede na dogovor, da se ne bo govorilo o nesoglasju, je španski boreč in do tedaj član CK, Edo Javdas, pristopil k Titu ter mu dejal: »Niti ves ta smeh vam ne bodo oprostili, če se boste še prere-kali.« S tem je Edo mislil na izumetničena smehljanja nekaterih članov ožjega vod-stva, posebej na Kardelja in Bakarica. Kronik je ob tej priložnosti zabeležil, da je od najožjega vodstva bil resen le Ivan Goš-njak.
Rankovič zgublja bitko
Poleg tega, da je bil izvoljen za podpred-sednika republike, je A. Rankovič - Leko že v sami pripravi osmega kongresa SKJ izgubil bitko za Titovega naslednika. To so bile čudne igre, dasiravno je bila celotna jugoslovanska policija in državna varnost v rokah Rankoviča in drugih, njegovih najbljižjih sodelavcev: Stefanoviča, Lu-kiča, Penežiča... Edini, ki ni sodeloval v igri z Rankovičem, je bil Ivan Krajačič, čeprav tudi on ni bil njegov sovražnik.
Osmi kongres se je končal, toda garni-tura jugoslovanskega vodstva je ostala ista. Rankovič kljub številnim ovaduhom, ni vedel, da mu je bila na tem kongresu zape-čatena usoda. Kardelj in Bakarič, v igri je sodeloval tudi Vukmanovič, pozneje še mlajši kadri Tripalo in Crvenkovski so pre-pričevali Tita, da je Rankovič lansiral vse zgodbe o njegovem odstopanju ali bolje rečeno o njegovem nadomeščanju, kajti on naj bi bil tisti, ki ga želi nadomstiti. Tej tezi je bila v prid kritika, ki je letela na neka-tera dela dfžavne varnosti ter njenega vmešavanja v kadrovske zadeve, ali kom-petencija CK in državnih organov. Tita je o tem informirala Jovanka, ki je vsaki takšni informaciji dodala svoj komentar. Tito se je odločil, a ne bo zamenjal Ranko-viča kajti menil je, da so to le sumi bjez dokazov. Rankovič je na začetku 1966 vo-dil jiigoslovansko delegacijo na kongresu sovjetske partije v Moskvi, v Kijevu, kjer je govoril kot vodja delegacije CK SKJ in med ostalim tudi rekel: »Ne bo minil niti mesec, ko bo Jugoslavija že enakopraven član SEV-a.« Naš veleposlanik, ki je bil prisoten na temu mitingu in Rankovice-vem govoru, je o tem takoj obvestil Beo-grad, le da je kratico SEV zamenjal v de-peši z Varšavskim paktom.
Po veleposlaniku je sporni stavek, ki ga je izrekel Rankovič v svojem govoru, izgle-dal takole: »Ne bo minil niti mesec, ko bo Jugoslavija že enakopraven član Varšav-
TBIBUNA
skega pakta.« Dejstvo je le eno. V jugoslo-vanski vladi so se takrat na veliko trudili, da bi se Jugoslavija zaradi ekonomskih odnosov z vzhodnimi državami - blokom priklopila s svojo delegacijo SEV-u, če-prav ni članica Varšavskega pakta.
Informacija, ki jo je moskovski velepo-slanik posredoval Beogradu, je dvignila precej hrupa. Takoj po vrnitvi Rankoviča v Beograd, Tito okliče sestanek izvršilnega biroja CK SKJ," na katerem so prisotni najvišji predstavniki armade ter vodje re-publiških in pokrajinskih partij. Na tem sestanku, na insistiranje Kardelja, Baka-riča, Tripala ter še posebno vodilnih iz pokrajne Kosovo, se odloči, da se razišče ne samo ta problem, temveč celotna aktiv-nost državne varnosti, ter drugih akcij, ki so bile vodene pod Rankovičem še iz ča-sov, ko je bil minister za notranje zadeve. Posebno aktiven v tem razčiščevanju je bil Kardelj, ki je podal cel kup do takrat še neznanih stvari in so se tikale dejavnosti jugoslovanske policije. Tako je Kardelj na tem sestanku podal informacijo, da je Rankovič vsakemu višjemu voditelju dolo-čil spremljevalca ali resničnega čuvarja, ki bi ga informiral o tem, kaj vse se dogaja v kabinetu le-teh. Kardelj med drugim poda podatek, da je dr. Anton Vratuša kapitan OZN-e.
Na tem sestanku se je govorilo o delu Državne varnosti, olja na ogenj pa je dolil še eden od Titovih spremljevalcev, ki je obvestil Titov kabinet, da sta v Titovi rezi-denci najdena mikrofon in prisluškovalna naprava. Na Kardeljevo vztrajanje, podprl ga je tudi Bakarič, je formirana komisija, ki naj bi raziskala celotno zadevo, še po-sebno to o prisluškovalni službi. Na tem sestanku je Rankovic odstopil. O tem ju-goslovanska javnost ni vedela ničesar.
Tito odstopa ni-sprejel, čeprav se je kasneje IK SKJ načeloma strinjal, da se njegov odstop sprejme. Vendar je bilo medtem odločeno, da se bo o Rankoviče-vem odstopu razpravljalo šele na seji CK, ko bo komisija s Crvenkovskim in Tripa-lom na čelu podala posebno poročilo.
Brionski Plenum leta 1966   *
Bralci se bojo prav gotovo spraševali, čemu posvečam toliko pozornosti vpraša-njem, ki ne sodijo k tem razpravam. Da bi dojeli bistvo razdpra med Titom in Jo-vanko, moramo spoznati vse podrobnosti, ki vodijo h končnemu odgovoru tega vpra-šanja.
Brionski pl^num je imel dva tokova. Eden javnosti znan ter drugi, ko se je o vsemu govorilo brez predsodkov in pralo umazano perilo - tako od Tita kakor kate-regakoli drugega od vodilnih ljudi. Dejstvo je, da Rankovič ni hotel doživeti Brionski, ali kakor se resnično imenuje, četrti ple-num. Nekaj dni pred samim plenumom, čeprav je bil dobro varovan ter vedno v družbi katerega od visokih funkcionar-jev, in to največ z Ivanom Gošnjakom, se je večkrat poskušal zastrupiti, ter si vzeti življenje. S hitro zdravniško intervenco mu je rešeno življenje v zadnjem hipu, tako da
je prisostvoval plenumu. Veliko tega je bilo rečenega na tem zboru vodilnih ljudi jugoslovanske partije. C tem se je na dolgo in široko pisalo, tako da avtorju teh vrstic ni do tega, da bi ponavljali že slišano. Razen obsodbe državne varnosti in njenih aktivnosti, kar je bila poglavitna tema raz-prave, ter kako onemogočiti vmešavanje državne varnosti v partijske in državne zadeve. Največ je bilo govora o prisluško-vanju Tita, Kardelja in drugih voditeljev, o čemer je bilo tudi največ govora v javno-sti. Tu in tam je kateri od diskutantov govoril o nezakonitih akcijah jugoslovan-ske politike na Kosovu, tu sta bila deležna največjih kritik Rankovič in Stefanovič, kakor tudi nekateri drugi visoki funkci-onarji policije. Numič, podsekretar zvez-nega UJV-a, zadolžen za tehniko in krip-tografijo, je bil aretiran, drugi so bili zame-njani in edini, ki je napredoval, je bil I.K. Stevo. Postal je predsednik hrvatskega sa-bora.
Numič, ki je v vojni izgubil tri brate, je bil mučen v zaporu, kakor da bi bil vojni zločinec. Od človeka, ki je edini imel naziv »Heroj OZN-e«, je ostala le z kožo prekrit skelet, ter je v manj kot v enem mesecu mučenja izgubil najmanj 45 kilogramov. Numičeva žena (Drvarka, sestra skojevke, Članice okrožnega komiteja SKOJ-a v Dr-varju, ki je herojsko padla ob nemškemu prodoru), ko je uvidela, kaj se je dogajalo, je odšla k enemu od Titovih predvojnih in vojnih tovarišev, katerega ime avtor nika-kor ni mogel zvedeti, ter mu predala doku-mente in obsežne informa.cije o prisluško-vanju in tudi o tem, kdo je to počel. Poz-neje je avtor izvedel, da je bil to Josip Kopinič, takratni generalni direktor Tito-vih zavodov »Litostroj« v Ljubljani. Ob tem času je bil Vladimir Popovič generalni sekretar predsednika republike. Znano je, da je Josip Kopinič v sporu z Vladimirom Popovičem že od leta 1941. Prebravši to informacijo, je Kopinič ugotovil, da tudi ob najboljši volji ne bo mogel priti do Tita. Odločil se je, da bo to dokumentacijo z in-formacijami ter svojim spremnim pismom poslal v Beograd preko svoje žene Stele Kopinič. Ker je Kopinic vedel za telefon-ske številke predsednika republike, kakor tudi tiste, za katere niso vedeli niti pred-sednikovi najbližji sodelavci, jih je napisal Steli, ter ji rekel, naj pokliče Tita iz hotel-ske sobe. Stela se je namestila v hotelu Moskva, ter je še isti dan ob prihodu v Be-ograd poklicala Tita. Ker je Tito klical Stelo »Mala«, ter Kopinica »Malim«, se je ob dvigu slušalke predstavila kot »Mala«. Na drugi strani je slušalko slučajno dvignil Tito. Rekla je, da je prispela v Beograd, ter da se želi srečati z njim, ker mu prinaša važno sporočilo od »Maloga«. Tito, ki je pravkar pričakoval obisk sovjetskega, ter pozneje ameriškega veleposlanika. je rekel Steli, da je ne more takoj sprejeti, in da bo poslal Jovanko po njo. Že med telefon-skim razgovorom je Tito rekel Jovanki, naj se obleče ter gre po Stelo v »Moskvo«. Ni minilo niti pol ure, ko sta bili Jovanka in Stela na Užičkoj  15. Dokler se je Tito
ubadal z državnimi zadevami - razgovori z sovjetskim in ameriškim veleposlani-koma, je Stela predala Jovanki večjo z vo-skom zapečateno kuverto. V tem mo-mentu je Vladimir Popovič slučajno šel skozi salon, v katerem sta stali Stela in Jovanka. Ko je videl kuverto, je vprašal Jovanko: »Lahko vzamem to? Za predsed-nika.« »Ne, te kuverte nisem niti jaz odpi-rala,« mu je odvrnila Jovanka. Po oprav-ljenem delu je prišel Tito nazaj v Užičko 15, kjer je zalotil Stelo in Jovanko v ostri razpravi. Iz spoštovanja do Stele jo poljubi na lica ter prevzame kuverto, ki mu jo je poslal Kopinič. Čeprav je bil že čas obeda, Tito ni hotel pričakati do kosila, marveč je odšel v svojo rezidenco, kjer je prebral pismo.
Bil je zelo presenečen, ne samo nad dokumentacijo in informacijami o prislu-škovanju, marveč tudi nad spremnim pi-smom njegovega prijatelja in soborca Ko-piniča. Takoj za tem, ko je vse prebral, je ves resen stopil v jedilni salon, kjer sta bili Stela in Jovanka. Pristopil je k Steli ter ji rekel: »Mala, ne skrbi, vse bom storil, da se krivica popravi. Še isti dan je Tito pokli-cal predsednika Vrhovnega sodišča. zvez-nega javnega tožilca, predstavnika ustav-nega sodišča, predsednika zvezne vlade ter predsednika zakonodajne komisije SlV-a. Pred njimi je Tito podpisal abolicijo, s ka-tero določa, da se vsi, ki so bili aretirani v zvezi z Brionskim plenumom izpustijo iz zaporov, pravzaprav, da se nikomur ne more soditi na osnovi poročila, ki sta ga sestavila Crvenkovski-Tripalo. Kajti v do-kumentaciji in informacijah, ki jih je dobil, je Tito videl, kdo in zakaj je njemu in ostalim vodilnim prisluškoval. Tako je bilo iz tega poročila razvidno, da je nalog za nakup prisluškovalne naprave, namenjene prisluškovanju predsednikovega kabineta, izdala Jovanka, ter lastnoročno napisala iz katerih fondov naj se te naprave plačajo. Nalog za prisluškovalne naprave, name-njene Kardeljevemu kabinetu, je podpisal njegov šef kabineta Dr. Anton Vratuša. V obrazložitvi nakupa in montaže prislu-škovalnih naprav za Tita, Kardelja in ostale je pisalo, da naj se montirajo, ker Tito, Kardelj in ostali govorijo veČ tujjh jezikov, ter se dostikrat pogovarjajo s tu-jimi državniki med štirimi stenami in se ti pogovori ne morejo drugače registrirati, posebno tisti pomembni pogovori, ki jih je Tito vodil z državniki tistih dežel, s kate-rimi naj bi sodelovali. Ker Državna var-nost in KOS nista bila v dobrih medseboj-nih odnosih, je KOS montiral prisluško-valne naprave v Rankovičev kabinet, tako da je bil tudi on prisluškovan.
Po odhodu Stele je imel Tito ostrejšo razpravo z Jovanko, ter se je posebno jezil, da se je tako in na takšen način končalo z Rankovičem. Sprva je nameraval sklicati novi plenum, a sta ga Bakarič in Kardelj odvrnila od te misli. Nakar je vseeno, ne da bi se konsultiral z njima dvema, podpi-sal abolicijo o pomilostitvi vseh zaprtih z Numičem vred. Način, s katerim mu je predstavljeno  poročilo  Crvenkovski-Trj«
TRIBUNA
palo, o prisluškovanju, je Tito z vodstvom vred imenoval: sramota. A je bilo pre-pozno da bi se karkoli spremenilo. Med mojim bivanjem v Beogradu, sem govoril z Momirjem Tešicem, predvojnim komu-nistom, ki je bil osebni prijatelj A. R. Leka, pogovoru je prisostvoval J. Kopinič. »Ko sem se tik pred njegovo smrtjo, ne vem, ali zadnjikrat ali predzadnjikrat po-govarjal z njim - Lekom, je (ne vem, ali namerno da se ne pozabi) veliko govoril o četrtem plenumu. Moram poudariti, je rekel Tešič, da je bil Leko več kakor raz-burjen, ko je govoril o letu 1966. Tu so, dragi moj Moša, kakor Tešiča kličejo nje-govi predvojni in vojni tovariši, svoje prste vpletle obveščevalne službe zahoda, po-sebno v Hrvaški in Sloveniji. Vplivu teh služb ni bila izvzeta niti armada. Obvešče-valne službe, posebno CIA iz ZDA, je izkoriščala naše slabosti. Vedel sem, je nadaljeval Leko, za 7 in 8, ter za vse ostale kongrese naše partije, ter za vse, kar so te službe lansirale na njih. S Titovim posre-dovanjem nisem prevzel ničesar, da bi pre-prečil osebe, ki so lansirale te informacije, in so prihajale iz Zagreba in Ljubljane. Mošo, sam veš, da sta ti dve mesti, je rekel Leko, centri obveščevalnih služb v Jugo-slaviji in ne Beograd. Moji sodelavci so me opozarjali ter me informirali, da se mi bo moja pasivnost in nereagiranje na takšno aktivnost zahodnih agentur vrnila kakor bumerang. Nisem prevzel ničesar, ker me je bilo strah, a imel sem tako oblast, da karkoli bi naredil, ne bi pripeljalo do novih sporov, pa naj bi celo prišlo do prelivanja krvi. Da sem imel prav, se je izkazalo par let za tem, Še posebno leta 1968 in 1971., ko se je marsikaj uresničilo od tega, kar smo opozarjali Tita, a nam ni verjel...
Novi boj za oblast
Kakor nekoč Dilas, je Rankovič ostal ob strani. Po Brionskem plenumu je izgubil vse možnosti za rehabilitacijo, s samim tem pa tudi možnost vrnitve na dolžnost podpredsednika republike. Niti Titova abolicija mu ni pomagala, da ne bi bil tarča pogostih napadov, tako da so se vse nega-tivnosti, o katerih se je govorilo v jugoslo-vanski partiji in v Jugoslaviji, poimenovale »rankovičevske«. Po odstavitvi Rankoviča z vseh dolžnosti, je bil postavljen za pod-predsednika republike priljubljeni jugoslo-vanski partizanski komandant Koča Popo-vič, za ministra za notranje zadeve pa na-mesto Svetislava Stefanoviča Milan Miško-vič iz Hrvaške. Tito je menil, da je s to spremembo in zamenjavo garnitur v repu-blikah in pokrajinah vse urejeno, v čemer se je uštel. Šele tedaj nastanejo problemi med Titom in Kardeljem, Bakarič pa se je zaradi slabega zdravja umaknil iz te igre. Kardelj je od Tita odkrito zahteval, da se zaradi visoke starosti upokoji ter se uma-kne iz političnega življenja. To trditev je Kardelj podkrepil s težkim položajem v Ju-goslaviji in dejstvom, da Tito nima več moči, da bi se spoprijel s temi problemi ali izbojeval oblast. Tito je bil ogorčen nad takšnimi   potezami   Kardelja,   dasiravno
tega ni javno manifestiral. Pisec bi tu rad poudaril, da je Kardelj od leta 1940 do leta 1969 trikrat poskiišal zasesti vodilno mesto v jugoslovanski partiji. Tako je leta 1940 poslal po Herti Has in Vladku Velebitu tri ponarejene potne liste v Istanbul, kjer je bil takrat Tito med svojo vrnitvijo iz SSSR. S tem potnim listom bi Tita lahko aretiral tudi nepismeni policaj, kaj šele tankočutni bivši jugoslovanski policaji, ki so vedeli za njegovo vrnitev domov. Tu je potrebno poudariti, da je Kardelj takrat vodil teh-niko CK KPJ, ki je v teh letih zelo uspešno falsificirala jugoslovanski denar. Potni li-sti, ki jih je Kardelj poslal Titu, pa so bili tako slabo ponarejeni, da sta Vlatko Vele-bit in Herta Has, ki je prinesla zadnji potni list, predlagala Titu, naj jih ne uporablja. Ljudje, ki se ukvarjajo z zgodovino in kro-nologijo tistega časa, so pretolmačili to Kardeljevo potezo kot poskus, da bi si prilastil Titov položaj.
Drugič je Kardelj poskušal zamenjati Tita konec leta 1945, po vrnitvi iz Lon-dona, ko se je ob obisku britanske vlade sam poimenoval za Titovega namestnika.
V tem obdobju je Kardelj celo zahteval od sovjetskega veleposlanika v Jugoslaviji, naj Stalinu poda iniciativo, da se Tita po-kliče na odgovornost, ker naj bi Tito v Ju-goslaviji želel le oblast, da ne sklicuje se-stanke Politbiroja in CK-ja, marveč da dela vse na svojo roko. Sovjetski velepo-slanik je Tita obvestil o tem, Kardeljevem namenu, nakar je bil Kardelj ne samo od-stavljen temveč tudi v politični nemilosti. Rešila ga je resolucija Informbiroja. Ko že teče beseda o I.B. je potrebno poudariti, da je prvo pismo, ki ga je napisal Tito, redigiral Kardelj, in to tako, da je pismo dobilo milejšo vsebino, kot jo je Tito zasta-vil, ter je takšno hotel poslati Stalinu.
Tretjič je Kardelj hotel zamenjati Tita leta 1968. Po 9. kongresu SKJ in Brion-skega plenuma je prišlo do velikih sporov med Titom in Kardeljem. Ko je Tito uvi-del, da bo spor trajal dlje časa in da se lahko izrodi v spor širokih razmer, kakor je to nekoč izjavil Tito, je dal Kardelja v politični »out«. Kardelju je bil takoj naj-den nov položaj. Bilo je predvideno, da se Kardelj z družino preseli v Ljubljano, kjer naj bi poučeval na Ljubljanski univerzi. Pripravljajoč se za novo delovno mesto je Kardelj prebival nekaj mesecev v Ljubljani in le redko je bil viden v Beogradu. Obe-nem njegove prisotnosti ni bilo čutiti v ju-goslovanskem tisku. Kljub vsemu je ta-kratni največji spor prišel na dan v času študentskih nemirov v Beogradu in Za-grebu leta 1968, ko je na Titovo interven-cijo sklican sestanek IK, na katerem naj bi se razpravljalo o študentskih demonstraci-jah v Beogradu in Zagrebu. Takrat je Kar-delj energično insistiral, naj se predlog Bobe Radosavljeviča, sekretarja CK ZK Srbije, ki je obtoževal Tita, češ da je on kriv za nemire, sprejme kot dejstvo. Tito naj odstopi, kajti njegova leta mu onemo-gočajo, da bi se spoprijel z reševanjem problemov v Jugoslaviji, posebno tistih, ki so jih študentje poudarjali v svoji deklara-
ciji. Tito ni sprejel takšne kritike, ter je ne glede na nasprotovanja nekaterih članov I.K., ki so bili zoper njegov javni nastop, med njimi je bil tudi Kardelj, nastopil na JRT. Tako je Tito spregovoril ljudskim množicam, posebno stavkajočim študen-tom Zagreba in Beograda. Tito, ki je bil vedno elegantno oblečen, je tokrat nasto-pil z odvezano kravato in odpeto gumb-nico na ovratniku srajce. Vsem, ki so imeli kdajkoli možnost spoznati Tita, je bilo jasno, da so se na seji najvišjega jugoslo-vanskega partijskega foruma dogajale stvari, kakršne kroniki niso zabeležili niti v primeru Dilasa in Rankoviča. Od prisot-nih članov I.K. je nekdo, avtorju ni uspelo izvedeti njegovega imena, že tretjič preki-nil Kardelja v njegovi debati ter rekel: »Če se bo debata nadaljevala v tem tonu, bom zapustil sejo ter odšel v največje beograj-ske delavne organizacije, kjer bom sporo-čil, kdo je zoper Tita«. Ta pripomba, ne-kateri trdijo, da je to bil Svetozar Vukma-novič-Tempo, je bila prelomnica za nadalj-nji tok seje I.K. Titu je tako bila dana možnost, da spregovori jugoslovanski jav-nosti. Strinjal se je s študenti, posebno v delu o privilegijah in uporabi družbenega denarja.
Nacionalizem v Sloveniji in Hrvaški - vrnili Kardelja na vrh političnega prizorišča v Jugoslaviji
V obdobju nesoglasij med Titom in Kar-deljem so se v Jugoslaviji dogajale tako čudne stvari, o katerih se ni moglo niti sanjati. Najprej se je v Sloveniji poskušal pripraviti teren za njeno odcepitev z moti-vacijo »problema cest«. Iz sestave Jugosla-vije, ustvarila naj bi se neke vrsta konfede-racija s Koroško, delom Italije___
V  Zagrebu so se nadaljevali študentski nemiri. Takrat so na do tedaj neznan način zamenjali vodstvo Zagrebške univerze. Za rektorja je bil izvoljen dr.  Supek in za prorektorja Čičak. V tem obdobju je v Hr-vaški naglo upadala priljubljenost Baka-riča, vodstvo in aktivisti »Matice Hrvaške« so ga proglasili za največjega krivca, ker se je zapostavljalo hrvaško gospodarstvo, Hr-vaška kot republika pa ropa druge repu-blike in pokrajne. Javnosti so znani ti do-godki, vendar ne tudi detajli, ki so pove-zani z naslovom tega feltona - knjige.
Torej, v tem času pride v Zagreb pod-predsednik sovjetske vlade Bajbakov z več kot petdesetimi svojimi svetovalci. Vsem tistim, ki so pisali o njegovem prihodu, bi bilo logično, da sovjetska delegacija pride v Beograd in ne v Zagreb. Obstaja namrfeč pravilo, da se v prestolnici vodi pogovor o ekonomskem sodelovanju med SSSR in Jugoslavijo. Hkrati z ekonomskimi stro-kovnjaki je z Bajbakovim dopotovalo v Zagreb tudi trideset najsposobnejših sov-jetskih obveščevalcev, ki so dobili nalogo, naj spremljajo vse, kar se dogaja ne le v Hrvaški temveč tudi v Jugoslaviji.
Znano je bilo, da so v jugoslovanske zadeve - težave vpleteni prsti zahodnih angentur in da je hrvaška policija, ki je bila po   Brionskem   plenumu   razpolovljena,
TRIBUNA
polna somišljenikov hrvaških nacionali-stov, tako da so bila poročila, ki so jih pošiljali v Beograd, ponarejena in polna netočnih podatkov.
Ena od zanimivih podrobnosti je zabe-ležna ob Titovem obisku v ZDA, kamor je odpotoval na povabilo Niksona. Ko je predsednik Nikson iz poročil, ki jih je do-bil od svoje obveščevalne službe, uvidel, da je tudi tokrat na Hrvaškem izgubljena bitka, je rekel Titu: »Gospod predsednik, pri nas v Washingtonu je bila nedolgo tega delegacija hrvaške vlade, ki je od nas že-lela denarna sredstva v višini 150. milijo-nov dolarjev. Ničesar jim nismo konkretno dejali ali obljubili, ker smo menili, da se bomo dogovorili z vami osebno, ko pri-spete v Washington.«
Tito, znan strateg, je brez oklevanja od-vrnil, da je seznanjen s to denarno zah-tevo, namenjeno vojni pomoči, ter da iš-čejo vojaško pomoč za teritorialne enote. V Jugoslaviji, s tem pa tudi na Hrvaškem, se dela na krepitvi splošno ljudske obrambe in samozaščite. Ta informacija se je Titu priskutila, tako da se je vrnil v Ju-goslavijo prej, kot bi to zahteval protokol, z izgovorom, da je slabega zdravja. Izda se uradno obvestilo za javnost o Titovi bo-lezni, s čimer naj bi se zakril pravi razlog predčasnega Titovega odhoda iz ZDA. Medtem ko se je Tito mudil v ZDA, je bilo v Zagrebu in mnogih slovenskih ter dalma-tinskih mestih veliko neprijavljenih zbo-rov, dostikrat se je tudi slišalo, kako mladi prepevajo: »Tovariš Tito, poljubljam te v veke, daj obleci ustaške obleke.«
Tito je v tem obdobju vsekakor nujno potreboval Kardeljevo pomoč in mu je za vse primere v Sloveniji in Hrvaški oprostil, pa čeprav je vedel, da Kardelj še vedno insistira na tem, da bo Titov dedič.
Sovjeti pomagajo Titu
Bajbakov prihod v Zagreb je za prene-katerega pomenil, da se je veliko spreme-nilo na področju ekonomskih odnosov med ZSSR in Jugoslavijo in da ti odnosi prehajajo v novo fazo. No, pravi razlog Bajbakovega prihoda je bil drugje. Zanj je v Jugoslaviji vedelo le šest ljudi, vključno s Titom sedem. Med temi sta bila tudi Jovanka in Krajačič. Bajbakovi svetovalci so imeli drugačno nalogo. Ker se v republi-ško policijo ni zaupalo, naj bi oni s KOS zbirali o vsem, kar se dogaja v Sloveniji in Hrvaški in o tem informirali Tita.
Da bi bila bralcem jasnejša podoba o do-stikrat omenjeni jaltski paroli fifti-fifti, je potrebno omeniti, da je ta parola imela globoke korenine v Sloveniji in Hrvaški, še posebno v obdobju, ko je euforija naciona-lizma dosegla svoj višek vrenja. Kajti slo-venski in hrvaški tisk, kakor tudi radio in televizija sta v tem obdobju posvečala več pozormsti informacijam iz zahoda. V ti-sku se je vedno bolj občutil antisovjetizem in vedno bolj so se ponavljale antisovjetske teze. Istočasno pa je v drugjh jugoslovan-skih republikah, vključujoč tudi Srbijo bilo vedno manj tega antisovjetizma. V teh de-
lih Jugoslavije so bili preprosti ljudje in delavci veliko bol| vdani Sovjetom kakor zahodni politiki. Ze samo zaradi tega je Bajbakov obisk v Zagrebu predsedniku Titu veliko pomenil. Tita je redno informi-ral o tem, kaj se tam dogaja, dasiravno mu Tito, kakor tudi KOS-u, ni vsega verjel. Največje zasluge za Titovo rezervirano sta-lišče do teh informacij imajo Kardelj, Ba-karič in Krleža. Oni trije so prepričevali Tita, da so nekatere informacije netočne, preostre ter neutemeljene. Na temelju teh prepričevanj, posebno Krležinih in Bakari-čevih, je Tito prispel v Zagreb in imel znano zdravljico v hotelu Eksplanada, v kateri je rekel, da so zgodbe o raznih dogodkih na Hrvaškem le navadna laž, saj se je osebno prepričal o neobstoju hrva-škega nacionalizma in separatizma. Ko pa je še istega dne dobil tako od KOS-a kakor od Bajbakova podrobne informacije o na-menih »Matice Hrvaške«, da se v Hrvaški pripravlja vojaški udar, je spremenil mne-nje.
Po vrnitvi v Beograd se je spomnil Ieta 1967, ko je Krleža podpisal znano deklara-cijo o jeziku. To mu je bil znak, naj mu ne zaupa, jugoslovanski in zahodni zgodovi-narji so ga proglasili za očeta hrvaškega nacionalizma, Bakariča pa za enega izmed staršev. Zanimiv je podatek, katerega je avtor slišal v teh burnih dneh od Ivana Krajačiča Steve, v pogovoru jeseni leta 1969. Ob tej priložnosti je Ivan K. izjavil avtorju: »Kaj mislijo oni v Beogradu? Da bomo pokleknili?! Če hočejo ali ne, mi bomo imeli svojo državo in svojo vojsko.« O tej izjavi je avtor še istega dne obvestil generala Viktorja Bubnja, a ni imel ob-čutka, da bi kdorkoli na drugih pozicijah, razen generala, obsojal to izjavo.
V raziskovalnem materialu je znan po-datek iz leta 1971, ki se vodi pod imenom »Hercegovski zid«. Večina ni vedela, kaj naj bi to pomenilo. No, iz raziskovalnega materiala je vidno, da je iz Hercegovine, in to največ iz obmejnega predela s Hrvaško, pripeljanih nekaj več kot dvesto mladeni-čev članov »Matice Hrvaške«. Zanje so v »Varteksu« skrivoma sešili policijske uniforme, jim nabavili ponarejene naloge za aretacijo, od Crvene Zastave iz Kragu-jevca pa so kupili kakih dvajset kombijev s policijskimi oznakami. Po načrtu organi-zatorjev, ki so pripravljali puč, bi ti mlade-niči morali na sveto noč aretirati nekaj več kot tisoč prvoborcev v Zagrebu, jih ubiti na Sljemenu, s čimer bi bile izpolnjene vse predispozicije za prevzem oblasti vodstvu »Matice Hrvaške«. Ko so te informacije prispele do Tita, je sklical znani sestanek v Karadjordjevu in se odločil za definitivni razhod z doktor Kučarjevo, Tripalom in ostalimi hrvaškimi nacionalisti.
Tito oprosti vse grehe Ivanu K. Stevi
Ko bi katerikoli od jugoslovanskih vodi-teljev naredil toliko slabega, toliko politič-nih in družbeno krivičnih dejanj, kot jih je naredil Ivan Krajačič, da bi ga ne samo odstavili kot so Dilasa, Rankovica ali poz-
neje Savka ali Tripala, marveč bi visel na Trgu republike v Zagrebu ali na Teraziji v Beogradu. To je človek, ki so ga imeno-vali vsemogočni in še vedno ga tako ime-nujejo. Pred njim jih je mnogo trepetalo, tudi Kardelj in Bakarič. V Jugoslaviji je bil eden izmed redkih, ki je lahko odbrusil sovjetskim voditeljem, ne da bi ?e mu kaj pripeti)o. Zanimiv je podatek, da je Kraja-čič ob obisku madžarskega predsednika Kadra v Jugoslaviji leta 1957 na svečanem kosilu, ki ga je organiziral Tito v čast gostu in na katerem so prisostvovali tudi vodite-lji iz Rijeke (Kazimir Jelovica), (spil je malo preveč), spregovoril: »Mali, ti bodi kar tiho (mislil je na Kadra). Tu nimaš kaj govoriti. Vi, Madžarska, če bi le jaz tako hotel, bi bili le jugoslovanska sedma repu-blika.« Tito je bil ogorčen zaradi Stevinih besed, hkrati pa je zaprosil madžarskega veleposlanika, da ne prevede teh neumnih besed. To ni bil edini primer, ko se je Stevo petelinil. V Hrvaški ni bila oblast v Bakaričevih rokah temveč v Stevinih. Kakor je rekel, tako se je pač delalo.
Takoj po vojni je naš priznani kipar Ivan Meštrovič podaril JAZU del svojih skulp-tur ter kolekcijo svojih slik. Skulpture je Krajačič dal JAZU, vse bolj vreJne slike pa je obdržal zase. Ko je za to MeŠtrovi-čevo darilo JAZU in Krajačičevo dejanje izvedel predsednik JAZU, dr. Grga No-vak, je obiskal Krajačiča z namenom, da bi Stevo vrnil zadržane slike, ta pa mu je odbrusil: »Če te še enkrat slišim, da ome-njaš te slike, boš končal na Golem otoku.« Grga Novak je molčalo temu vrsto let, tik pred svojo smrtjo pa je zaupal svojim prija-teljem tudi ta Krajačičev odgovor.
I. K. Stevo je tudi prodajal državne zgradbe na svoj račun. Tako je leta 1962 prodal darovano mu vilo na Kostreni blizu Rijeke. Vilo je za šesto milijonov dinarjev prodal petrinskemu Gavriloviču, v Puli pa je zgradbo, namenjeno za rekreacijo poli-cijskih uslužbencev, prodal nekemu zaseb-niku. Bil je tudi edini od jugoslovanskih vodilnih, ki so mu dovažali s specialnimi cisternami dvakrat dnevno morsko vodo v bazen, ki ga je rniel ob svoji vili v Za-grebu.
»Spisek neumnosti«, ki jih je počel, bi bil daljši od biblije, je rekel eden od višjih političnih funkcionarjev, ko je tekla raz-prava o teh stvareh.
Za mnoge, kot tudi za avtorja teh vrstic, je bilo čudno, kako to, da ga niso odstra-. nili. Naredil je namreč več političnih hudo-bij kot Rankovič ali katerikoli drug. Še več. Napredoval je, medtem ko so mnogi njegovi sodelavci, ki so o tem delali zapi-ske, bili odstavljeni ali upokojeni.
Konec leta 1964 ali nekje na začtku leta 1965 v obdobju Rankovičeve vladavine, ko je nosil funkcijo partijskega voditelja CK KPJ, je bilo razposlano strogo zaupno pi-smo vsem voditeljem DV, naj napišejo poročilo o vsevrstnem početju republiških in zveznih funkcionarjev, ki ni v duhu za-kona. Marjan Ofak, šef Zagrebške dr-žavne varnosti, je na temelju tega pisma
TRIBUNA
sestavil poročilo o Krajačičevih napakah. Ta Ofakova informacija je po kurirju po-slana Rankoviču. Mesec dni pozneje ga je I. Krajačič poklical. Dasiravno je bilo nji-hovo snidenje vsaj navidezno prisrčno, je Krjačič kot izkušen obveščevalec pustil ko-pijo te informacije na zelo vidnem mestu svoje mize, tako da bi jo Ofak le opazil.
Ofak je kot dober policaj opazil, a je bila na kopiji pripomba Jovanke Broz. Osvo-bojeni Ofak je vprašal Krajačiča: »Kaj to pomeni? Da sem razkrinkan?« »Ne, nisi ti razkrinkan,« je nadaljeval Stevo, »to infor-macijo so mi poslali, da bi preveril, koliko resnice je v njej.« »Zakaj je moje ime omenjeno__o tem bomo pozneje.«
Ofak se ni pustil presenetiti. No, Stevo ne bi bil Stevo, če ne bi klical na odgovor-nost vse, ki so mu stopili na žulj.
»Tovariš Marjan, je nadaljeval v ostrem tonu Stevo - dve možnosti imaš: ali uma-kneš vse, kar je zapisano v tej informaciji, ali pa greš v zapor. Najbolje zate pa je, da daš odpoved ter da te upokojimo. Ofak je izbral drugo možnost.
Nekaj let pozneje sta Ofak in Viktor Posarič, takratni načelnik Zagrebškega SUP-a, izgubila življenje v sumljivi pro-metni nesreči. Ko sta se vračala iz smeri Beograd-Zagreb,.je pri neki majhni vasici prihrumel traktor iz vzporedne ceste ter se zaletel v njihov mercedes. Traktor je bil brez voznika, medtem ko sta v mercedezu zgubila življenje voznik in sovoznik. Kraja-čič, v funkciji predsednika Sabora, je pre-povedal kakršnokoli raziskavo. Na po-grebu je Ofakova žena rekla skozi solze: »Marjane, maščevali te bodo tvoji sinovi.«
Nihče od prisotnih ni vedel, komu so te besede namenjene. Njeno kletev pa smo komentirali z mislijo: »Preveč so vedeli in zato jih ni več.« Najtežji politični škandal, ki ga je Krajačič storil, je tisti v Jesenovcu ob odkritju monumentalnega spomenika padlim taboriščnikom tega zloglasnega ustaškega taborišča, v katerem je bilo ubi-tih več kot 700 tisoč Srbov, Hrvatov, Ži-dov, Romov, prebivalcev Like, Banije, Karduna in Bosanske Krajine.
Na to pomembno proslavo, kjer so bile prisotne delegacije vseh republik in pokra-jin, je bil povabljen tudi Ivan Krajačič kot predsednik hrvaškega sabora. Stevo ni pri-sostoval proslavi, marveč se je zadržal na lovišču v bližini Jasenovca. Šele okrog enih popoldne je pripit prispel v restavracijo v Jesenovcu, kjer so pripravili kosilo za najvišje goste. Ko je vstopil, so v restavra-ciji kosili najvišji predstavniki republik in pokrajin, med njimi tudi predstavniki bor-cev SR Srbije, ki jih je vodil njen predsed-nik Raja Nedeljkovič. Krajačič, pripit ka-kor je bil, je vrgel klobuk ter se obrnil k delegaciji SR Srbije in zakričal: »Marš ven! Tu počivajo pošteni Hrvatje, to tabo-rišče pa smo postavili za vas - Srbe, za vas - četnike.« Ob teh besedah so vsi prene-hali jesti in obmolknili. Delegacija Srbije in za njo še ostale delegacije so demonstra-tivno zapustile restavracijo. O tem politič-nem škandalu so še istega dne obvestili Tita, ki je bil takrat na Brionih, na se-
stanku pa je bila prisotna tudi Jovanka. Tito in Jovanka sta goste zadržala na ve-čerji, čeprav bi moral naslednji dan priso-stvovati svečani otvoritvi ZagrebŠkega ve-lesejma. Še istega dne je Tito obvestil or-ganizatorja sejma, da ne bo prišel v Za-greb, če bo na tej svečanosti prisoten tudi Krajačič kot predsednik sabora. »To je najtežji zločin, ki ga je kdo lahko izrekel na račun srbskega naroda,« je takrat dejal Tito. Ta njegova reakcija je bila označena kot najtežja v odnosih med Titom in Kraja-čičom. Avtor je prisostvoval otvoritvi Za-grebškega velesejma, sedež, ki je bil rezer-viran za Krajačiča, je ostal prazen. Ni mi-nil niti mesec, ko je Krajačič dal odpoved funkcije predsednika sabora, kar je opravi-čeval z boleznijo. Vendar pa je Tita in Steva pomirila njegova sodelavka Jo-vanka, o čemer bo tekla beseda pozneje. Škandal mednarodnega pomena, o kate-rem sem že govoril, bi lahko nastal ob obisku Janoša Kadarja, ko mu je Krajačič rekel: »Ti molči, vi bi morali biti naša sedma republika.« To ponavljam, ker se je po tem škandalu Tito zopet razjezil na Steva, a je bil vpliv Jovanke močnejši, tako da je Tito oprostil Krajačiču. Veliko se jih je spraševalo, zakaj mu je Tito vedno znova oproščal. Obstaja veliko verzij, ven-dar je resnica le ena. V prvem pismu, ki ga je Stalin leta 1948 poslal jugoslovanski par-tiji, je zapisal: »Spoštovani tovariš Andrija in tovariš Tito, Krajačič je kot Srebrnjakov naslednik dobil pismeni ukaz od Stalina, da ubije Tita. Čeprav je bil Tito obveščen o Stalinovem naklepu, in to od Kopiniča, ni mogel verjeti, da bi ga Stalin re§nično fizično likvidiral. A je vseeno kot stari ilegalec malce dvomil in odpotoval v Za-greb, da bi ugotovil, kaj je res in kaj ne. To je bilo maja ali junija leta 1948. Ko je Tito prispel v Zagreb, je po kosilu poprosil Steva, če se lahko popeljeta do Samobora. Krajačič je bil zelo presenečen, da Tito prav njega vabi na vožnjo, posebno še, ko je Tito izrazil željo, da bi on - Tito vozil avto. Ker je bil Krajačič obveščevajec, se ni dal prestrašiti niti presenetiti, ter je, majhen kot je, hitro poskočil in dejal Titu: »Jaz sem pripravljen! Gremo takoj!« Med vožnjo proti Samoboru je Tito zaustavil avto in rekel Stevi: »Opravi svojo nalogo.« Stevo je bil zelo presenečen, z desno roko je izvlekel pištolo, jo prislonil na Tita, iz drugega žepa pe je izvlekel dopis od Sta-lina, ga podal Titu. Na dopisu je bil ukaz, naj ga ubije. Ta pismeni ukaz, ki ga je Stevo dobil od Stalina, je bil znan le njemu in Titu, tako da je težko karkoli dokazati ali oporekati. Dejstvo je, da so veliko večji obveščevalci kot je Stevo, menili, da je to Stevo naredil namenoma, s čimer bi si pridobil avtoriteto pri Titu, in hkrati vse tisto, kar ga je krasilo kot Titovega »zve-stega psa«. Avtor je imel možnost, da se je pogovarjal s Stevom, med ostalim tudi o tem..Zelo presenečen je bil, ko mu je Krajačič dejal: »Jaz sem tudi Hruščevu odbrusil in rekel: »Pazi, da ne boš tudi ti krajši za eno glavo. Jaz sem bil enakopra-ven s Hruščevom in se nisem bal nikakrš-
nih sankcij.«
To in veliko drugih reči omenja avtor. da bi se razkrila resnica o sporu Tito - Jo-vanka.
Tito je hotel likvidirati Kardelja
Konec leta 1961 je Tito ukazal svojim sodelavcem, naj mu pripravijo vsa bese-dila, ki jih je preko tiska ali v priložnostnih govorih izrekel Edvard Kardelj. Ko je Tito analiziral te tekste, je ne samo dobil vtis, marveč potrdil dejstvo, da ima Kardelj drugačna mnenja v svojih govorih od mnenj, ki jih je zastopal Tito že mesec ali več. Veliko neprespanih noči je imel Tito zaradi tega. Razmišljal je, zakaj Kardelj misli drugače. To je zaupal svojim najbliž-jim sodelavcern, med njimi tudi Ranko-viču. Na začetku leta 1962, nekaj mesecev pred Titovim govorom v Splitu, je poprosil Rankoviča, če se lahko sestaneta v Oplencu. Rankovič je sprejel to inici-ativo, tako da sta se malo za tem Tito in Rankovič sešla v Oplencu brez spremstva ali kakršnih prič.
»Poslušaj Leko, že mesece analiziram govore, ki jih je pripravil in pozneje objavil Edvard Kardelj. Moj Leko, analiziral sem vse, kar je Kardelj napisal za tisk. Ni le moj vtis, temveč vtis tudi mojih sodelav-cev, da Kardelj bije vojno z menoj. Ne vem, kaj naj naredim. Pomagaj mi Leko, saj si nisem zaslužil, da se mi tako sodi. Ti si moj prijatelj,« je rekel Tito, »bil si z me-noj v najtežjih dneh vojne in tudi po vojni. Najbolje bi bilo, da ga tvoji likvidirajo. Vem, da to ni »naš način«, a drugače ne gre,« je zaključil Tito.
»Ne vem, Stari, kaj naj naredim, a mi-slim, da to ni naš komunistični način,« je Leko odgovoril Titu. »To, kar si sedaj povedal meni, lahko poveš tudi Kardelju. To bi bilo komunistično. Mislim, da Edo ne bo napačno razumel. Če pa te bo, lahko računaš name,« je končal Rankovič.
Tito se je strinjal z Rankovičem, ter se odločil, da bo 1. maja leta 1962 nastopil v Splitu, ne da bi se posvetoval s komer-koli drugim razen Rankovičem in Gošnja-kom. Tito je govoril pred nekaj stotisočimi prebivalci Splita in Dalmacije, avtor teh vrstic je bil zadolžen za informiranje jugo-slovanske javnosti. Iz Splita so Titov govor prenašali preko Hrvaškega in Pulskega od-dajnika, od tod v Zagreb in celo Jugosla-vijo. Dasirvno je Tito zaključil svoj govor že okoli poldneva, se je emitiranje začelo šele okrog enih.
Avtor je bil zadolžen za vse, da bi bila jugoslovanska javnost informirana o celot-nem besedilu Titovega govora. Medtem je nekje na sredi Titovega govora, ta del traku je pozneje zrezan ven, avtor imel možnost slišati dialog med Titom in Kar-deljem. Tito je reagiral dokaj ostro: »Zdaj jaz govorim, ti boš pozneje.« Prisotni, ki so poslušali Titov govor, tega niso slišali, ker so skandirali Tito-Tito. Avtor je imel slušalke, saj je bil zadolžen za prenos Tito-vega govora.
(Nadaljevanje prihodnjič)
PISMA
Palace Hotel Gorica
Gorica, 23. junija 1989
GOSPOD IGOR BAVČAR IZ MOJEGA ZORNEGA KOTA
Pred seboj imam kopijo »Moji pogo-vori« avtorja Igorja Bavčarja, na kateri je oznaka »Za osebno uporabo! Neredigi-rano!« in enega izmed 2000 nezaplenjenih izvodov 13. številke Tribune. Oboje je pri-šlo do mene brez kakšnih posebnih težav. Pred menoj je tudi 20. številka Mladine. Ne vem, ali je smiselno, da je Mladina objavila Bavčarjeve redigirane zapise, ko pa so le-ti že itak prisotni med širnim slovenskim občestvom kot originalni v Tri-buni.
Kr je med »neridigiranimi« (Tribuna) in redigiranimi (Mladina) precejšnja razlika - izpuščen je zanimiv odlomek, v katerem nastopam kot glavna oseba - sem se odlo-čil, da vse skupaj malo pokomentiram.
Iz vsebine razgovora med Medenom in Bavčarjem, ki je v Mladini izpuščen, se jasno vidi, da je bilo Bavčarju in Janši sugerirano, naj svoj obisk pri meni v Go-rici spremenita v napad na mene, da se s tem sama zaščitita. Potem, ko ju je Ertl prisilil, da sta morala razkriti svoj obisk pri meni, ki bi ju lahko v očeh povprečnega slovenskega indoktriniranca očrnil, sta se naredila za nevedneža, češ da nista vedela nič o meni itd. Njuna »obramba« s tistim spletkarjenjem v Mladini (17. 2. 89), ki nosi naslov »Emigranti: med represijo in kolaboracionizmom s SDV?«, kjer sta tako izneverila in ponaredila svoj obisk pri meni, ju je zelo kompromitirala v očeh tistih, ki smo ju poznali. Še danes ne vem, kako je Janša lahko podpisal tisti never-jetni zmazek. Sam sem se vedno znova spraševal, ali je to mogoče, dokler nisem sedaj iz Bavčarjevih zapiskov odkril oza-dja. Skratka, lahko povem, da sta s svojim konstruiranjem zelo prozorne namišljene zgodbe v Mladini uporabila eno najbolj umazanih metod, ko sta me na osnovi povsem za lase privlečenih paranoičnih sumničenj hotela predstaviti kot sodelavca SDV. Kljub vsemu bom vprašal: če sta to možnost res dopuščala, sta velika politična naivneža. V Mladini sta celo predlagala, da je »treba ustanoviti posebno skupščin-sko komisijo«, ki naj »dobila na razpolago do SDV vse podatke o stikih te službe z Vinkom Levstikom v času od marca 1987 do danes«. Ne vem, zakaj ravno od marca?, oba pisca pa prosim, da to moje »sodelovanje« raztegneta vsaj vse do leta 1945.
Prve dvome o Bavčarjevi politični raz-gledanosti sem dobil, ko je kot predsednik Odbora za zaščito človekovih pravic sku-paj s še nekaj sodelavci nastopil na okrogli mizi v Gorici. Takrat sem mu postavil dve vprašanji.
Prvič. Ali se mu ne zdi, da je rožljanje
z ustanavljanjem novih političnih strank malo prezgodnje, glede na to, da ustava kaj takega ne dopušča, in da ne nazadnje tega ne bi dovolila ne napredujoči Miloše-vič, ne vojska? Ali nje bi bilo boljše izvesti pritiska na SZDL, da bi se odprla vsem novim gibanjem, ter samo ZK prisiliti, da opusti svojo monopolno pozicijo? Saj v tej prvi fazi sploh ni toliko važno ime organi-zacije, kot pa je to njen program. Od ZK neodvisna SZDL bi bil le prvi korak v par-lamentarno demokracijo. Če pa že hoče komunist Smole komandirati večini neko-munistom, ki bi jih naj SZDL predstav-ljala, naj iz ZK simbolično izstopi, če pa hoče ostati komunist, pa naj gre komandi-rat v ZK.
In drugič. Ali se mu ne zdi, da če ho-čemo ohraniti Jugoslavijo, moramo nujno najprej preiti s federacije v konfederacijo?
Na prvo vprašanje je Bavčar omalovažu-joče zamahnil z roko, češ da se s SZDL ne da nič narediti, ker je v njej preveč komu-nistov. Na drugo vprašanje pa, da je že federacija dovolj širok okvir za avtonom-nost nacij, in da zato ni potrebe po konfe-deraciji.
Nato sem mu odgovoril, da sem osebno seveda takoj za strankarski sistem ter par-lamentarno demokracijo, vendar se tre-nutno ogrevam, glede na okoliščine, v ka-terih se trenutno nahaja Slovenija, za mini-malni nacionalni program, za katerega bo vsaj nekaj upanja, da ga bomo uresniče-vali. Saj je politika umetnost možnega, mar ne! Zato se zavzemam za prestop vseh stopnic, ker s preskakovanjem le-teh lahko hitro padeš.
Bavčar je v Mladini zapisal tudi, da sem v Gorici takrat rekel tudi, da bi tako refor-mirana SZDL postala opozicija. Nekaj ta-kega sploh nisem izjavil, če bi pa že o tem govoril, bi rekel, da bi pod omenjenimi koraki opozicija postala ZK, ne pa SZDL.
Zaradi teh mojih vprašanj in mnenj sem postal v Bavčarjevih očeh že kar režimski človek, pri Katoliškem glasu pa da »forsi-ram trdo in nestrpno linijo«. Bavčarja se-veda prosim, da mi pokaže tiste moje ne-strpne članke do Slovenije.
V zapiskih mi očita celo neko zvezo s >^staro gardo« oziroma »zdravimi silami«. Sploh mi ne bo težko opisati ter tako demi-stificirati vseh mojih »zvez«, ki sem jih imel v hotelu Bled v Rimu. Ko je bil npr. pri meni g. R. Albreht, sem vedel, da imam pred seboj enega izmed najbolj dog-matskih komunistov, vendar pa moram reči, da je njegov obisk precej pomagal Slovencem po svetu, ker sem dobil precej dragocenih informacij o razmerju sil doma. Vsekakor me z Albrehtom ni nihče nategnil, kakor pravi g. Meden Bavčarju. Kaj pa če ni bilo obratno, kajti mene ni še nikoli nihče videl pijanega...?!
Nasploh so vsi podatki iz Bavčarjevega razgovora v Medenovem kabinetu zelo zmešani, saj npr. g. Ziherl trdi, da sem pobegnil iz Roga. Naj g. Ziherlu povem, če si že sam ne more priskrbeti natančnej-ših osnovnih podatkov o meni, da sem bil iz Vetrinja vrnjen preko Pliberka, nato pa
nekje pri Mislinju uspel pobegniti. Čez nekaj dni sem bil spet ujet, odpeljan narav-nost na likvidacijo, vendar mi je ob kopa-nju lastnega groba spet uspelo pobegniti. Ob Bavčarjevem obisku pri Stanovniku (26. 1. 89) sem bil spet na tapeti, vendar tu s poskusom nesramne Bavčarjeve intrige. Naj citiram Bavčarjeve besede: »Potem sem takoj rekel, da bom na Šinigojev de-manti odgovoril, da pa ne bom segel glob-lje, ker ne vidim v tem nobenega smisla. Ne vidim smisla. da bi sedaj objavljal nje-govo fotografijo z Levstikom itd.« G. Bav-čar seveda ve, da je pri Stanovniku mahal s prazno vrečo, saj fotografij z Levstikom in Šinigojem ni in jih nikoli ni bilo. To je bilo res nesramno igračkanje. Sam bi bil seveda ponosen, če bi bil slikan v svojem hotelu s predsednikom slovenske vlade. Bavčarju naj povem še enkrat. da nikakor ni bilo politično modro, da je tako zlorabil mojo zaupanje vanj. Še posebej, ker nekaj takega sploh ni bilo potrebno! Vendar, glede moje skromne osebnosti to še ni nek problem, problem nastane. ker je zlorabil tudi zaupanje Stanovnika, Kučana in dru-gih.
Po eni strani pa moraroo biti g. Bavčarju vseeno hvaležni. saj je s svojimi zapiski zelo lepo uspel pokazati ljudem. kako so njihovi politični predstavniki neodločni in nezmožni pri vodenju in odločanju. Ne-močni so tudi zato, ker nimajo ljudi za sabo, le-teh pa nimajo za sabo zato, ker o vsem odloča ZK, ki predstavlja komaj 10% Slovencev in sploh ne odgovarja svo-jemu narodu, temveč centrali v Beogradu.
To je pač zaenkrat realnost. Komunisti vladajo, so odgovorni svojemu narodu, pa čeprav so nelegitimni. Prav zato se mora voditi z njimi stalen dialog, jih podpirati, če je potrebno. ter jih nenehno opozarjati na dolžnosti in odgovornosti do lastnega naroda.
Hudo je tudi to, ker so za vso to mizerijo slovenske politike sedaj še iz Bavčarjevih zapiskov izvedeli tudi južni sosedje.
Glede preobrazbe SZDL pa naj povem, da sem v tem času tudi sam spremenil mnenje o njej, ker se je v zadnjem času pokazala za zelo togo glede svojih notra-njih sprememb - ni niti poskušala postati samostojna.
Vsekakor moram Bavčarju in Odboru dati tudi priznanje, saj je veliko storil za zavarovanje človekove svobode ter za de-mokratizacijo slovenske dežele.
Skratka, resnično mi je žal, da je g. Bavčarju tako spodrsnilo, saj je s tem izgu-bil zaupanje pri slovenski politiki in bo Odborovo poslanstvo s tem precej trpelo.
Nekaj pa je g. Bavčar nedvomno poka-zal - da lahko kandidira in nadomesti mo-jega šefa g. Ertla. Če mi obljubi, da me bo obdržal v službi, bom še jaz glasoval zanj. Pa brez zamere.
VINKOLEVSTIK
PISMA
ODPRTO PISMO IZVRŠNEMU SVETU SKUPŠČINE SR SLOVENIJE
Porabnik in kmet - kakor je pokazal bojkot oddaje mleka - ne stojita na različ-nih bregovih, kakor so se mnogi bali. Na-sprotno, večina državljanov je kmeta pod-prlo v njegovem boju in to je gotovo eno največjih priznanj, ki je bilo kmetu kdaj izkazano. In kmetje to znamo ceniti, zato je podpora državljanov za nas še večja obveza.
Žal pa izgleda, da pri nas za nekatere še vedno velja tisti znani rek o lajajočih psih in karavani, ki gre dalje. Kmetje zato po-navljamo, da devetdeset in več odstotkov slovenskih kmetov - proizvajalcev mleka, ni lajajoče kardelo, temveč vsaj 80000 ljudi, ki so se 29. junija 1989 na svojevrst-nem referendumu izrekli za že mnogokrat (zadnjič v Peticiji Izvršnemu svetu) nepi-sane in zahtevane spremembe. Sprejetje teh zahtev zgolj na polju verbalnega in polju dobre volje pač v naši družbi nič ne pomeni - zato ponovno pozivamo Izvršni svet skupščine SR Slovenije, da preneha z odlaganjem sprejetja sistemske rešitve, ki bo tudi pravno varovala interese vseh prizadetih v mlečni verigi. (Podobni pravni akti so način delovanja kmetijske politike v vseh naprednih tržnih sistemih.)
Ker od izvršnega sveta skupščine SR Slovenije doslej nismo prejeli še nobenega odgovora na Peticijo, prosimo Izvršni svet, da nas takoj ponovno sprejme na razgo-vore.
Slovenski kmetje se še enkrat zahvalju-jemo vsem, ki so nas v našem boju podprli in hkrati poudarjamo, da zahtevamo ures-ničitev »na referendumu« izglasovanih zahtev. Dokler pa naš glas ne bo spošto-van, bomo bojkotirali oddajo goveje živine - s tem dejanjem hočemo pokazati, da ne pristajamo na to, da bo kdorkoli z igno-fanco skušal izničiti naš »DA« izrečen ob bojkotu oddaje mleka.
Slovenska kmečka zveza
predsednik
IVAN OMAN
Zveza slovenske kmečke mladine
predsednik
MARJAN PODOBNIK
SLOVENSKA KMEČKA ZVEZA IN ZVEZA SLOVENSKE KMEČKE MLADINE NISTA PODPISALI TEMELJNE LISTINE SLOVENIJE 1989
Predstavniki SZDL v svojih javnih na-stopih trdijo, da obstaja glede Temeljne listine Slovenije skoraj popolno soglasje
vseh političnih subjektov, ki delujejo zno-traj SZDL, zato sporočamo slovenski jav-nosti, da tega dokumenta nismo in ne bomo podpisali, ker se z njim v pomemb-nih točkah ne strinjamo.
Podpisali smo Majniško deklaracijo 1989 s katero sporočamo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, v kateri bomo samostojno odločali o notra-nji ureditvi in zunanjih povezavah, v dr-žavi, ki bo spoštovala človekove pravice in pravice in svoboščine, ki bo demokratična in politično pluralna ter s svojo družbeno ureditvijo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi državljanov Slove-nije.
Tako hotenje je v skladu z večinskim javnim mnenjem in zgodovinskim prizade-vanjem slovenskega naroda.
Ne sprejemamo omejitev, ki jih vsebuje Temeljna listina. To sta vladavina dela in samoupravni socializem. Drugim jugoslo-vanskim narodom nočemo predpisovati družbene ureditve, ker je to njihova in ne naša zadeva.
Ugotavljamo, da je sedanja kriza vsilje-nega modela družbenega razvoja. S podpi-som Majniške deklaracije 1989 s tem pre-kinjamo in se odločamo za odprto demo-kratično prihodnost brez ideoloških omeji-tev v suvereni državi slovenskaga naroda. Zato bomo Še naprej zbirali podpise za Majniško deklaracijo 1989.
Slovenska kmečka zveza
predsednik
IVAN OMAN
Zveza slovenske kmečke mladine
predsednik
MARJAN PODOBNIK
SPOROČILO JAVNOSTI
NSS sporočamo javnosti, da se ne stri-njamo z zaplembo časopisa Tribuna, ka-tero je zahteval in dosegel Igor Bavčar, predsednik Odbora za človekove pravice. Sporočilo pošiljamo iz razloga, ker vemo, da se je Igor Bavčar zavzemal za demokra-cijo, kar potrjuje njegov položaj v odboru in njegovo javno delovanje. Zaplemba ča-sopisa ne spada v demokracijo. Ne želimo, da se zgodovina ponavlja na tak način. Igor Bavčar bi lahko, v kolikor meni, da mu je bila storjena krivica in škoda, posto-pal drugače. Prav tako javno zahtevamo, kot del združene koalicije v zboru za novo slovensko ustavo, odstop Igorja Bavčarja s položaja predsednika tega zbora.
Iniciativni odbor za Neodvisne sindikate Slovenije
ODGOVOR
Ivan Jan, Partizanska 10/c, 64000 Kranj                        14. junija 1989
Vljudno vas prosim, če objavite tole moje pismo.
Z začudenjem sem v vašem listu (ne vem, ali v zadnjem) prebral moje privatno pismo Ivu Žajdeli in njegovo pisanje o meni, oz. proti mojemu pisanju. Tu se ne bom spuščal v Žajdelovo pisanje, ki ga v DELU (kjer verjetno bolje poznajo zas-deve) niso objavili, razen z opombo, da glede sodišča ne gre za množino, temveč za en sam primer, ko je šlo za hudo obre-kovanje in izmišljotine. O tem imam zado-sti prič, a zdaj je silno moderno posegati po takih »ocvirkih«, kar počenja tudi Žaj-dela. In da bi bilo še učinkoviteje, pravi, da zelo rad »ljudi nasprotnega mnenja pre-ganja(m) po sodiščih«. So obrekovanja in izmišljotine za Žajdelo mnenja?
Žajdeli sem se privatno oglasil pač iz vljudnosti, ker mi je on 18. 4. 89. pisal pismo z vsebino, na kakršno sem mu odgo-voril 8. maja - in hkrati tudi na tisto, kar je objavil zdaj qb mojem. Ko je že tako, se zelo čudim Žajdelovi nevljudnosti, kajti običajna pravila lepega vedenja zahtevajo, da je treba v primeru javnega objavljanja privatnih pisem, avtorja najmanj vprašati po dovoljenju. Tega pa on ni storil (morda je glede tega zapeljal celo uredništvo?) in je tako uspel objaviti tudi omenjeno. KakŠna čudna 'diverzija'?
Ali naj se zdaj še jaz obnašam po njego-vem in objavim njegovo pismo meni? Ne, kaj takega - čeprav je nevidezno kulturno, a je žaljivo, kar sem mu tudi odgovoril - ne bom storil, kajti že preprosta mama me je učila, kaj je v takih primerih prav in kaj ne.
Poleg tega pa ste, ko ste že objavili, zamenjali vrstni red: najprej bi moralo biti Žajdelovo in šele za tem moje pismo njemu. In to z datumi! Še bolj pa se Žajdeli čudim, da se je poslužil takega načina ob-javljanja (brez soglasja), ker sem mu do-stavil tudi nekaj dokazov (kopij) in še po-sebno, ker je sopodpisnik tistih članov SDZ, ki so pisali njen program in med katerimi je vrsto resnih in uglednih izobra-žencev. Tudi jaz sem eden tistih, ki so za parlamentarno demokracijo, za pravno dr-žavo itd. - a tudi, ker to zaobjema, za spoštovanje človekove integritete in proti osebnim žalitvam. Le zakaj je Žajdela tako neobjektivno nestrpen, če nekdo misli dru-gače kakor on? Kak dokument mu bom pa lahko še pokazal?
V zvezi z Žajdalo se ne bom oglašal več, kajti že kar precej dolgo je jasno, da žal govoriva drug mimo drugega!
Ivan Jan, Kranj
Opomba: kopija poslana Ivu Žajdeli
TOV, JAN, POVEJTE KAJ O PETRU STARETU!
Da ponovim: pa ne le tega, kaj da je Peter Stare bil, ampak predvsem tisto, za-kaj se je na zaslišanju, ki ste mu Vi osebno prisostovali, »slabo držal«, (kot zapišete v kroniki Kokrškega odreda, str. 12)!
Veste, tovariš Jan, saj se mi v nekem kontekstu celo smilite. Ampak kaj je Vaša, iz ne vem kakšnih vse vzrokov, ek-
PISMA
statična generacija mislila in misli? Da Vam bomo mladi kar tako vse oprostili?! Tega enostavno ne more biti! Takšna je pač logika v naravi, ki ji noben totalitari-zem, niti komunizem, ne more tega pre-prečevati. Za svinjarije se prej ali slej mora odgovarjati! Teh svinjarij tu ne bom našte-val, saj se že dovolj o njih piše drugod. . Veste, če sem že pri Vas, mene še naprej preganja, in močno upam, da Vas še veliko bolj, okrutno celodnevno mučenje Petra Stareta, ki ste ga na koncu pobili. Če se je že »slabo držal«, kar bi naj pomenilo v Va-šem besednjaku, da je vse, kar ste od njega zahtevali, priznal, zakaj ste ga potem mo-rali še zaklati!? Lahko pa se pogovarjamo tudi o zmasakriranih in razminiranih Draž-gošah, o katerih Vi pišete celo monogra-fije.
Dvakrat se me iskali v službi, da bi me prepričevali o ne vem čem. Kaj bi slepomi-šili. Če bi že Vi radi mene prepričevali, jaz Vas ne mislim. Bolje, da živiva oba s svo-jimi različnimi mnenji oziroma pogledi, kot pa da bi jaz Vam, ali Vi meni, vsilje-vala neka svoja. Če pa so pripadniki Vaše generacije pobijali po »osvoboditvi« ljudi v stotinah - kaj v stotinah, v tisoče gredo številke!, Bog pomagaj.
Še to: ne morem pomagati, če Tribuna izide tako pozno in bo moje pismo objav-ljeno ob Vašem.
Vsekakor, tovariš Jan, vrnite mi milo za drago, in objavite vendar moje »zasebno« pismo Vam. Upam, da boste to storili! Ljubljana, 18. junija 1989
IVO ŽAJDELA
Odprto pismo
MITJI RIBlČUČU IN
STANETU DOLANCU
41A WESTBOURNE GARDENS, GLASGOW, SCOTLAND G129XQ
Odprto pismo
Mitji Ribičiču, članu predsedstva ZKJ, in
Stanetu Dolancu, članu predsedstva ZKJ
Beograd.
Zastopnika Slovencev v najvišjih orga-nih SFRJ sta me napadla v svojih nedavnih izjavah: Ribičič v članku v Naših razgledih 28. decembra 1984, Dolanc v pogovoru z družbenopolitičnimi delavci Gorenjske, objavljenem v Delu 26. januarja 1985. Žal kljub svojim odgovornim funkcijam še vedno ne moreta govoriti resnice in se izogniti natolcevanju vsaj po asociaciji.
Dolanc me imenuje v isti sapi "z znanim belogardističnim vojnim zločincem Žebo-tom". Čeprav sem s svojim poklicnim ko-legom Cirilom Žebotom, up.okojenim pro-fesorjem ekonomije na Georgetown Uni-versity, v najboljših odnošajih, se vendar po političnih pogledih, kot je to med civili-
ziranimi ljudmi mogoče, razlikujeva. Ne vem, ali Zebot govori o srednjeevropski katoliški federaciji ali ne, jaz vsekakor ne. Vzdevek "vojni zločinec" je Dolanc prile-pil Žebotu kar tako zaradi lepšega, ne da bi bil Žebotu kdorkoli sodil, kaj šele da bi ga bil obsodil.
Ribičič pravi, da jaz v svoji knjigi Nesmi-sel in smisel dajem belogardistično razlago njegove vloge v povojnih procesih. Skuša mi podtakniti simpatije za Rupnika in Ha-cina, čeprav je, kar sem napisal o njiju, neznaten del moje knjige, ki je predvsem opis, kako so komunistični voditelji s kri-vimi obtožbami uničili demokratično opo-zicijo, ki je bila po sporazumu med Titom in Subašičem zakonita.
Vsekakor mi Ribičič očita belogardi-zem, Dolanc plavogardizem, ne eden ne drugi pa ne pove, da sem bil 1. 1941. član Osvobodilne Fronte in sem dočakal konec vojne v partizanski uniformi s V. Preko-morsko brigado in Artilerijo VII. Kor-pusa. Ko pravim to, že zastavljam vpraša-nje, zakaj sem prišel v nasprotje z ljudmi, kot sta Ribičič in Dolanc.
O svojih medvojnih doživetjih imam ro-kopis, ki ga bom, upam, ob priložnosti objavil. Tu le najvežnejše:
Decembra 1941. je vodstvo OF sporo-čilo včlanjenim skupinam dodatno točko programa: kdor koli bi se boril proti oku-patorjem izven OF, ga je treba imeti za petokolonaša in izdajalca ter ga likvidirati. Komunistični voditelji niso samo s tem proglasili svoj monopol na odpor proti okupatorju, marveč so že nekaj prej začeli ubijati.ljudi, ki niso imeli nobene zveze z okupatorji, pač pa bi utegnili organizirati boj proti okupatorjem, nad katerim KP ne bi imela popolne kontrole. Pozimi 1941-42 so komunistični likvidatorji tako ubili v "ljubljanski pokrajini" kakih tisoč ljudi, v glavnem pristašev SLS, pred vojno zda-leč najmočnejše slovenske stranke. Ali naj bi se ljudje dali preprosto pobiti? Začeli so se braniti in komunisti so jih nazadnje zrinili v sodelovanje z okupatorjem. Dr-žavljanske vojne ni podžigal "klerofašist" Kacin, temveč^so jo začeli komunisti sami.
Ker je skup*ina Pravda, ki sem ji med voino pripadal, protestirala proti nemo-ralni dodatni točki programa OF, je bila v začetku 1942. izključena iz OF, medtem ko je bilo machiavellistično rečeno, da po-samezniki ostanemo člani. Odpor proti ko-munističnim nakanam in ukanam je posta-jal vedno hujši in kazalo je, da bodo neka-teri res začeli sodelovati z okupatorjem iz strahu pred komunističnim terorjem in iz obupa nad marksistično-leninistično tak-tiko neprestanih prevar. Jaz sem začel iskati pot v Švico, da bi skušal od zunaj preprečiti kolaboracijo.
Nihče me ni hotel poslušati, menda sem bil premlad, tako da sem se preko Francije in Italije vrnil v Dalmacijo in končno v Slo-venijo. Skušal sem kot tolmač omiliti škodo, ki so jo v Sloveniji in Jugoslaviji delali komunisti s tem, da so se necivilizi-rano obnašali do zahodnih zaveznikov in da so kovali v zvezde tovariša Stalina. Kot
rečeno, sem tudi sodeloval pri poskusih, organizirati združeno jugoslovansko le-galno demokratično opozicijo. Za nagrado so me komunistični voditelji dali obsoditi na smrt v tako imenovanem Nagodetovem procesu, ki ga je režiral Mitja Ribičič. Meni in profesorju Furlanu so smrtno ka-zen spremenili v dvajset let prisilnega dela, medtem ko sb Črtomirja Nagodeta zares ubili. Da bi pritisnili name, so obsodili na deset let mojega očeta, ki je en mesec po izpustu iz zapora štiri leta kasneje umrl. Potem ko je Stalin jugoslovanske komuni-ste nagnal iz Kominforma in so morali iskati zavetja pri zahodnih kapitalistih, so me 1. 1954. izpustili iz zapora. Ribičičeva OZNA me je hotela prisiliti, da postanem njen agent, tako da bi bil moral pobegniti, tudi če bi bilo sicer zame vredno živeti doma.
Sedaj mi Mitja Ribičič očita, da organi-ziram "protijugoslovansko kampanjo", kot da bi bila Jugoslavija last njega in njegovih tovarišev. V resnici že trideset let skušam pojasniti, zakaj njihov sistem ne funkci-onira in ne more funkcionirati in kako bi iz Jugoslavije mogli napraviti gospodarsko uspešno in svobodno demokratično zvezno državo. Analiziranje in kritiziranje komu-nizma se more zdeti "protijugoslovansko" samo slepcem kot je Ribičič, dejansko je le v prid jugoslovanskim narodom, saj komu-nizem Jugoslaviji - in ostalim vzhodnoe-vropskim državam - kljub visokoletečim frazam ni prinesel nič drugega kot zatira-nje in zaostajanje v uboštvu. Dasi se ko munisti z nasiljem, brezobzirnostjo in de-magogijo še vedno drže na oblasti, nihče pri zdravi pameti ne more verjeti, da bi njihove zastarele ideje še utegnile prinesti njihovim podložnikom blaginjo, kot jo uži-vajo delovni ljudje na Zahodu. Zgražanje nad množičnim pobijanjem in gospodarsko zmedo pač ni "protijugoslovansko".
Mitja Ribičič in Stane Dolanc si po vsem, kar smo doživeli v zadnjih 45 letih, zares ne moreta domišljati, da prav nji-hova partija ve, kako rešiti Slovenijo in Jugoslavijo iz sedanje zagate. Mogla bi se še odkupiti za nesrečo, v katero sta skupaj s svojimi tovariši-komunističnimi voditelji spravila nas vse, če bi nesebično poma-gala, da se začne svobodna in trezna raz-prava o vzrokih sedanje krize in o poteh, kako najti izhod iz nje.
Ljubo Sirc
P. S. Mitja Ribičič piše v Naših razgle-dih, naj ljudje, ki jih zanima njegova vloga v Nagodetovem procesu "pogledajo sodne spise o teh procesih, ki obstajajo in v kate-rih je vse zapisano in dokumentirano." Kaj čudna ponudba glede na to, da se razisko-valci v Jugoslaviji pritožujejo, da o teh procesih ne morejo pisati, ker spisi niso dostopni. Dostopni pa niso zato, ker bi jasno pokazali, da so bili tako imenovani "zločini" prazne komunistične marnje proti političnim nasprotnikom, zaradi ka-terih med normalnimi ljudmi ne bi bilo mogoče nikogar obsoditi, kaj šele obsoditi na smrt. Omenja tudi Nagodetov dnevnik.
Če je ta dnevnik tako obremenilen, naj ga Mitja Ribičič da neponarejenega objaviti, da bomo videli, ali je bila Nagodetova smrt sodni umor ali ne.
Cenjeni -,
V program in aktivno politično delo al-ternativnih gibanj je treba uvrstiti:
VOLITVENA PRAVICA SLOVENSKIH
IZSELJENCEV VSEH VRST, KI POSEDUJEJO SLOVENSKO DRZAVLJANSTVO
Pripravlja se popravek novi slovenski ustavi. Sedaj je priložnost vnesti volitveno pravico izseljencev. Večina civiliziranih in demokratskih držav poznajo to možnost, da njihovi izseljenci, kakršnekoli vrste, v kolikor se posedujejo državljanstvo rodne drzave, morejo voliti. To je, recimo, primer Italije, USA, Nemčije in celo Polj-ske.
Za Slovenijo bi morala biti prva faza volitvena pravica v republiki.
Ni potrebno posebej razlagati, kako bi bila ta pravica se posebej dobrodošla za nas Slovence. Vsaka možnost, ki se veže diasporo z domovino, mora biti za nas, mali narod, življenjske važnosti.
Tehnična izvedba ne predstavlja nobe-nega problema, v današnjih okoliščinah so konzulati SFRJ na razpolago.
Volitvena pravica izseljencev je takore-koč samoumevna in je napak misliti, da bi jo kdo jo mogel resno oporekati. Pri da-našnji  odprtosti  slovenskega režima,  bi gornji predlog komaj mogel imeti kake večje težave pri uzakonitvi. Gornje je bilo predmet razgovora med izseljenci v mestu Toronto, Kanada.
Peter Urbanc
v   1 Daleberry Ploce
Don Mills, Onf. M3B 2A5
Rastko Plohl               Ptuj, dne 2. 6. 1989
član predsedstva OK ZSMS - Ptuj Titov trg 12 62250 Ptuj
DEMOKRTIČNA ZAPLEMBA
Izjavljam, da izstopam iz Odbora za člo-vekove pravice kot kolektivni član OK ZSMS - Ptuj iz sledečih razlogov:
1. Ne strinjam se z zaplembo časopisa Tribuna na zahtevo Igorja Bavčarja. V Ča-sopisu Mladina nam Igor Bavčar ponuja novo definicijo pravne države, v kateri ima
on pravico zahtevati in doseči zaplembo. Hvala lepa za tako pravno državo. Pa tudi ostala oligarhija, ki zagovarja to dejanje, ni nič boljša. Verjetno si želijo takšno »pravno« državo, ki bo pisana njim na kožo. Naj jo imajo, vendar samo zase. No ja, človek se uči vse življenje.
2.  Rečeno je bilo, da je delovanje Od-bora javno. Šele afera s časopisom Tribuna je razkrila, da se je Igor Bavčar sestajal s politiki, državniki, državnimi uslužbenci in drugimi. V kolikor je delovanje Odbora javno, sem pričakoval, da bo vsako sreča-nje napovedano in pogovori dostopni vsem članom in javnosti preko sredstev javnega obveščanja. Igor Bavčar se ni imel razloga sam sestajati s temi ljudmi kot predsednik Odbora, ampak v skupini z drugimi člani kolegija. V kolikor se je srečal z njimi zasebno, ni mogel nastopati kot predsed-nik Odbora. Na osnovi takšnega delovanja Odbora se počutim izigranega, ker so izr-bili moje zaupanje in legitimnost, ki sem jim jo z moje strani dajal. Če srečanja niso javna  in  dostopna  članstvu,  Odbor  ne more izjavljati, da je njegovo delovanje javno. Jaz osebno pa ne zaupam takšnemu Odboru, za katerega ne vem, kaj dela.
3.  Mogoče bi bil razplet četverice dru-gačen, če bi Odbor deloval v vseh ozirih javno. Prav tako je storil napake (nepravo-časna prošnja Janeza Janše za preložitev prestajanja kazni, podpora zaplembe časo-pisa Tribuna in njene nerazumljive obra-zložitve itd.), ter izbral napačno taktiko, ko ni podrobno seznanil javnosti in član-stva s svojim delovanjem. Tega si Odbor ne bi smel privoščiti. Zavedati se moramo, da je cilj alternativne politike pravna dr-žava in da alternativa ne more govoriti in zahtevati demokracije, sama pa se poslu-ževati nedemokratičnih postopkov in zava-jati javnost s prirejeno razlago pravne dr-žave in nepopolno obveščati svoje članstvo ter tik pred dosego cilja dopustiti, da posa-mezniki izigrajo zaupanje ljudi. Zato je pametneje,   da   alternativa   sama  počisti z vsem kar ni v njej demokratičnega, če želi obdržati zaupanje ljudi. V nasprotnem primeru se takšni alternativni politiki v bo-doče javno odrekam in je ne podpiram.
4.  V    preteklosti    so    prepovedovali v imenu ljudstva, danes pa v imenu pravne države.    Kakšna    podobnost.    Pregovor pravi:   »korito  ostane,  le...«  ali   lepše: »zgodovina se ponavlja«.
RASTKO PLOHL
ŠKOLJČU IN VERLIČU
Predsednik slovenske mladinske organi-zacije Jože Školjč je za Mladino (16. ju-nija) izjavil, da je kratica ZSMS postala neke vrste blagovna znamka za nov trend v politiki, zato jo je smiselno ohraniti. Pred meseci pa je v Mariboru na vojaški paradi govoričil, njegov sekretar Verlič pa v Dražgošah na »ohranjanju revolucionar-nih tradicij«, da mladi ne bomo rušili spo-menikov.
Res smele trditve ljudi, ki bi me naj zastopali na politični sceni, oziroma, ki bi mi naj krojili življenje. Pa ja ne po meri socializma?! Naj povem, da se že vrsto let ne strinjam, kar govoričijo mladinski funk-cionarčki. Ker, prvič, sam se predvsem ne počutim za nikakršnega socialista. Mnogo preveč gorja so politiki pod socializmom naredili človeštvu. Zato mi naj Školjč neha vsiljevati ta s krvjo in vsesplošnim totalita-rizmom kompromitirani pojem. Lahko bi bil konkreten o tem, ampak dovolj nas že mediji informiranja vsakodnevno zasipa-vajo s konkretnostmi. Če že morajo mladi imeti po političnih reglcih neko svojo poli-tično organizacijo, ki bo bdela nad njimi, potem naj to je vsaj idejno pluralna organi-zacija, ki se naj imenuje Zveza mladine ali kaj podobnega, tisti socializem pa se naj izpusti, ne pa nas z njim posiljujete v nedo-gled. Če kdo hoče, naj je mirne volje soci-alist, ali kaj podobnega, ostalim, ki pa se to ne čutimo, pa se naj tega več ne vsiljuje.
A da ne bomo (?) »rušili« spomenikov?! Dajte no, dajte! Vsekakor zelo samoljubne in samozavestne izjave. Ob njih pa še iz-javljate, da nameravate prihodnje leto kandidirati na svobodnih neposrednih vo-litvah.
Vesta, Školjč in Verlič, jaz imam že zdavnaj dovolj Univerze EDVARDA KARDELJA, pa Sklada BORISA KI-DRIČA, in KRAIGHERJEVE ploš-čadi... Ta imena so, s kakšno pridodano, in še živečo seveda, najbolj odgovorna za velike množične morije na Slovenskem pred nekaj desetletji, kakršnih ta dežela v vsej svoji zgodovini ni doživela.
Če bosta hotela, vaju lahko popeljem na množična morišča: v turistično Kamniško Bistrico (Kopišča), pogledat Brezarjevo brezno in bližnjo okolico nad Podutikom, popeljem na Hočko Pohorje, ter pogledat, kaj je ostalo od kraja v Teharjih, kjer je bilo po »osvoboditvi« leta 1945 strahotno koncentracijsko taborišče, lahko vaju po-peljem na Grgar in Trnovo nad Novo Go-rico, kjer so »osvoboditelji« Gorice v glo-boka brezna pometali t.im. »deporti-rance«. Spisek bom tu nasilno pretrgal, z opombo seveda, da sem komaj začel naštevati, in vaju ne bom več posiljeval s tem, vendar tudi vidva mene večne posi-ljujta s podobnimi izjavami.
Mogoče še to, ker smo pač mladina te dežele in ker so trenutno zaradi miloševi-dizma zelo »popularne« t.im. »osamitve«. Vedita, da imamo v Sloveniji daleč najbolj dograjeno cono za »osamitve« - to je speče koncentracijsko taborišče na območju Ko-čevske Reke, kjer je ob gradnji le-tega izhiralo na stotine nesrečnežev. In to po »osvoboditvi«! V socializmu!
In pod IVANOM MAČKOM-MATIJO
seveda!!!
Ljubljana, 18. junija 1989.
IVO ŽAJDELA
UNIVERZA
TRIBUNA: Morda bi nam v začetku nekoliko osvetlili razvoj veterinarske stroke pri nas.
POGAČNIK: VTO za Ve-terinarstvo je eden izmed toz-dov BTF. Ustanovljena je bila z odlokom vlade SRS leta 1954 v takratno Fakul-teto za agronomijo, gozdar-stvo, veterino - sedaj BTF. Druga prelomnica je leto 1979, ko smo se združili z Ve-terinarskim zavodom Slove-nije, ki je deloval na isti loka-ciji v Mestnem logu in smo se z njim povezali zaradi racinal-nejše organizacije dela in za-radi izboljšanja pedagoškega procesa.
Po 79 letu smo videli, da smo zagotovili veliko boljšo kvali-teto pedagoškega procesa: boljše pogoje dotacije, do-stop študentov v raziskovalne laboratorije, večje število zu-nanjih sodelavcev... Današnji referendum je samo pot višje v razvoju veterinar-ske stroke. Veterina se je v vseh teh letih od 54. naprej nedvomno potrdila kot profe-sija, kar se mi zdi eden glav-nih dejavnikov, da se lahko organizira kot Veterinarska fakulteta.
TRIBUNA: Kje so glavni vzroki za (vašo) odločitev?
P.: Glavni vzrok, ki je pri-peljal do te naše predlagane osamosvojitve, je razvoj. V svetu ne poznamo BTF s tako raznolikjmi dejav-nostmi kot pri nas; biologija, lesarstvo, gozdarstvo, živil-ska tehnologija, agronomija, živinoreja. Veterina se pribli-žuje biomedicinski znanosti in ker želimo obdržati stik s svetom, je najbolj zaželena direktna komunikacija z vse-bino, ki zagotavlja najbolj ne-posredne informacije. Mi-slim, da bomo z novo organi-zacijo to dosegli. Zraven tega bomo veterinarsko dejavnost kot stroko lažje predstavljali v okviru Ljubljanskie Uni-verze, ker bomo na ta način lažje predstavili celotno pro-blematiko in bolj neposredno sodelovali pri razpravah, na-črtih itd. To namreč ni nepo-membno: Če se stroka (ki iz-polnjuje pogoje, da je stroka) predstavlja sama, ali pa da se to dogaja preko izvoljenih de-legatov, ki so ali pa niso dobri poznavalci stroke.
Moramo upoštevati razvoj znanosti v svetu, ki je intenzi-ven in tako je tudi pri nas
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA?
NE HVALA!
»SPOŠTUJEMO KVALITETO, SPOŠTUJEMO KREATIVO, PREDVSEM PA CENIMO DO-BRO DELO«
Tako pripoveduje prof. dr. Milan Pogačnik in morda je to čarobno geslo, ki je z uresničevanjem pripeljalo VDO Veterina do sklepa, da se poskušajo osamosvojiti iz TOZD Biotehnična fakulteta.
30. 6. 89 so pripravili referendum o odcepitvi in ker smo v času polletnih počitnic, so študente obve-stili po pošti. Zraven obvestila o namenu referen-duma so dobili tudi frankirano ovojnico z glasoval-nimi lističi.
Naloga začasnega individualnega poslovodnega organa naj bi opravljal dr. M. Pogačnik, s katerim smo posneli kratek pogovor.
TRIBUNA: Ali vas BTF v tem predlogu podpira?
POGAČNIK: Moram reči, da se kolegi z drugih tozdov na BTF strinjajo z našo odlo-čitvijo, saj menimo, da naj se vsak organizira tako, da bo najbolje služil razvoju družbe in si bo zagotovil najboljšo pot razvoja. V okviru BTF bomo ohranili vse dosedanje oblike delovnih kontaktov, mislimo celo, da bo ta naša osamosvojitev omogočila celo boljše poslovne stike pri raznih interdisciplinarnih projektih in da nam bo omo-gočena večja širina dela.
Razvoj vidimo predvsem pri interdisciplinarnih projek-tih na področju kmetijstva, biomedicinskih znanosti... Vidimo, da ena sama stroka ne more zagotoviti kvalitete dolgoročno zastavljenega programa.
TRIBLNA: So študentje dovolj obveščeni o referen-dumu?
P.: Že med študijskem le-tom smo se s študenti pogo-varjali na zborih študentov, pa tudi po letnikih smo sezna-njali študente z vsebino refe-renduma. Presenečen sem nad njihovo veliko osvešče-nostjo, saj so razumeli, da ne gre le za spremembe naziva in skoraj prepričan sem, da se bodo referenduma udeležili in tako soodločili o usodi na-daljnjega razvoja veterinar-stva.
TRIBUNA: Kaj pomeni osa-mosvojitev v finančnem smi-slu?
P.: V visokem šolstvu ob-staja velika dilema ali izkori-stiti materialne možnosti, ki jih nudi združeno delo, ali ne. Že pred leti smo ugotavljali, da so sredstva, ki jih dobi-vamo, tako skromna, da ne bi mogli zagotoviti kvalitete pe-dagoškega procesa za tako zahteven študij, kot je vete-rina. To je tudi eden od razlo-gov, da smo se združili v Ve-terinarskim zavodom.
Naša vpetost v ZD nam omogoča, da uporabljamo vse razpoložljive objekte (hlevi, klavnice, laborato-riji...) in tako nismo gradili svojih. V institucijah ZD teče velik del našega ped. pro-cesa, zraven tega aktivno so-delujemo pri reševanju speci-fičnih problemov, ki se pojav-ljajo v stroki. V delo na te-renu vključujemo tudi naše mlade raziskovalce.
UNIVERZA
Dobro organizirano delo mora roditi uspehe, in če razmišljaš širše in ob tem izkoristiš razpoložljive možnosti v družbi, se da še marsikaj storiti - skratka opti-mizma nam še ni zmanjkalo.
SERGEJA
REFERENDUMU v petek, dne 30. 6. 1989
Volilna komisija je ugotovila, da je na vtozdu: 182 delavcev 335 študentov
Glasovalo je: 168 delavcev 292 študentov
Predhodno je glasovalo: 40 delavcev 150 študentov
Glasovalo ni: 14 delavcev 43 študentov
Oddanih je bilo glasovnic: 168 delavcev 292 študentov
»ZA« je glasovalo:
141 delavcev oz. 77,47% vseh zaposlenih
289 študentov oz. 86,25% vseh študentov
veterinarstva.
»PROTI« je glasovalo:
24 delavcev, oz. 13,19% vseh zaposlenih
2 študenta oz. 0,6% vseh študentov veteri-narstva.
Neveljavnih je bilo:
3 glasovnice (delavci)
1 glasovnica (študenti)
Komisija  na  podlagi   izida  glasovanja razglaša, da
JE - REFERENDUM USPEL
Dejavnost VDO Veterinarske fakul-tete je organizacija in izvajanje
-  programov za pridobitev visoke stro-kovne izobrazbe v veterinarstvu za ude-ležence   izobraževanja   pred   vstopom v delo, iz dela in ob delu,
-  programov za pridobitev specializacije, magisterija in doktorata znanosti s po-dročja veterinarstva,
-  programov   za   izpopolnjevanje   stro-kovne izobrazbe na področju veterinar-stva,
-  programov za usposabljanje na področju veterinarstva,
-  raziskovalnega      dela      v      povezavi z vzgojno izobraževalnim delom in
-  drugega raziskovalnega dela,
-  strokovno iz razvojno delo za potrebe osnovne in specialistične dejavnosti,
-  drugo   pospeševalno,   strokovno,   raz-vojno in operativno delo na področju veterinarstva ter
-  založniška dejavnost.
Študij veterinarstva traja pet let, t. j. deset semestrov. V študijskem letu 1988/89 se je na študij veterinarstva vpisalo skupaj 350 študentov, od tega
-  v 1. letnik redno 56 in ponovno 13;
-  v 2. letnik redno 37 in ponovno 9;
-  v 3. letnik redno 52 in ponovno 4;
-  v 4. letnik redno 38;
-  v 5. letnik smer Preventivno veterinar-stvo v živinorejski proizvodnji 47, smer Veterinarsko javno zdravstvo in nadzor živil 47;.
-  absolventov je 50 (Op.: Seštevek nave-denih števil je 353, ker so trije študenti vpisani v 5. letniku na obeh smereh.). Doslej, t. j. od začetka izvajanja študija
do konca leta 1988, je diplomiral 701 kan-didat. Če primerjamo število diplomantov s številom vpisanih v prvi letnik, dobimo podatek, da je študij uspešno končalo okrog 45% od vpisanih, kar je primerljivo z uspehom študija na Univerzi E. Kardelja v Ljubljani.
rrvlio GILJ& liuhliane   stereo  ¦ • v zivo
'*iWV ^**** ¦! W1JW ro      TUDI O VAŠIH PROBLEMIH
POKLIČITE NAS: 328-9S4*328-944
UNIVERZA
- Težišče dela v KMP je na obštudijski dejavnosti tujih študentov, samo delovanje KMP pa pokriva tri interesna področja delovanja tujih štu-dentov:
-  študijsko in socialno pro-blematiko,
-  kulturno in zabavno po-dročje,
-  športno področje. Delovanja KMP temelji na
letnem programu dela (št.: 23a/88-MH), ki se dopolnjuje s trimesečnimi programi dela, velikokrat pa so aktivnosti usmerjene glede na trenutno stanje, ponudbo in povpraše-vanje (če lahko tako imenu-jemo) na področju družbe-nega življenja.
Delovanje KMP pa je v ve-liki meri odvisno od aktivno-sti Predsedstva KMP ter se-kretariata s sekrctarjem na čelu, ter zmotiviranosti samih članov.
V  preteklem šolskem letu smo tako izpeljali (program-sko in organizacijsko) par pri-reditev,    proslav,    okroglih miz, razstav, ekskurzijo z obi-skom   delovne   organizacije, rekreacije in športnih priredi-tev.   Poskušali   smo   oživeti tudi klubsko dejavnost (dru-žabni večeri, srečanja, pogo-vori, zabave), ki pa je zaradi neustreznega prostora in po-manjkanja   sredstev   močno opeharjena, kar kaže tudi na to, da status Kluba medna-rodnega prijateljstva v druž-beno-politični skupnosti le ni urejen.
Tako smo v sodelovanju s Koordinacijskim odborom za pomoč narodnoosvobodil-nim gibanjem pri P RK SZDL programsko zasnovali in izvedli večjo akcijo z naslo-vom »Solidarnost s palestin-skim ljudstvom«, v sklopu ka-tere smo pripravili kulturni večer, oziroma prireditev za javnost v Kulturnem domu Spanski borci, »Večer soli-darnosti s palestinskim ljud-stvom« v februarju 88. Vzpo-redno prireditvi pa smo pri-pravili razstavo o Palestini v Jugobanki na Titovi.
V        počastitev        dneva SWAPO    smo    organizirali okroglo mizo s tematiko ak-tualnih problemov Namibije in  s  projekcijo filmna  Svo-bodna  Namibija  (april  88). O  aktualnih  problemih  ne-uvrščenosti,   o   političnih   in družbenih  gibanjih   na jugu
KLUB
MEDNARODNEGA PRIJATELJSTVA
Dominik
Klub mednarodnega prijateljstva je ena od interes-nih dejavnosti Univerzitetne konference ZSMS. Združuje tuje državljane, ki so na študiju ali speciali-zaciji v Ljubljani ali Kranju, včasih pa se v aktivnosti vključujejo tudi študenti iz Kopra in Pirana.
Afrike smo se na okrogli mizi v januarju 88 pogovarjali s prof. Karasejem. predava-teljem na Oddelku za poli-tične vede in administrativne študije Univerze v Zimbab-veju.
V  maju 88 smo izvedli pri-reditev   ob   Dnevu   afriške enotnosti. Zveza afriških štu-dentov je pripravila proslavo v Kulturnem domu Španski borci. Zaradi uspešnosti pri-reditve je direktor kulturnega doma predlagal. da naj bo ta prireditev osnova za tradici-onalne večere afriške kulture v   tem   domu.    Vzporedno s prireditvijo je potekala tudi razstava v mali dvorani Štu-dentskega naselja z naslovom »Afriška   umetnost«,   pote-kale pa so tudi priredite na športnem področju - turnir v malem nogometu.
V   septembru  88 pa smo v sodelovanju z Iraškimi štu-denti   organizirali   kulturno-zabavni večer »Večer miru« ob   sklenitvi   premirja   med Iranom in Irakom.
KMP je v preteklem šol-skem letu sodeloval s Cen-trom klubov OZN. Posa-mezni člani KMP so se udele-žili okroglih miz in prireditev, ki jih je organiziral Center. V oktobru 87 smo se udeležili okroglih miz »Spremembe v sistemu Združenih naro-dov« in »Za sodoben klub or-ganizacije Združenih naro-dov« ter osrednje proslave ob dnevu OZN.
V oktobru 87 so posamezni člani sodelovali tudi na okro-gli mizi o življenju in delu tujih študentov.
V juliju 88 so se trije pred-stavniki   KMP  udeležili  po-letne  šole  v  Fažani  (3.   iz-mene) - »Srečanje študentov mediteranskih držav«, Evros Alexandrou je imel v okviru te  poletne  šole  predavanje o Cipru.
Na področju izobraževanja smo s predavanji ^odelovali z Delavsko univerzo Nova Gorica, osnovno šolo Jože Moškrič iz Ljubljane. s to-varno celuloze in papirja »Djuro Salaj« iz Krškega, ka-terih štipendist za podiplom-ski študij je tudi član KMP, ponudbo za predavanje z na-slovorn »Represivna zaščita gradbenega lesa v mediteran-skih deželah« pa smo ponu-dili   delovnim  organizacijam
UNIVERZA
(Belinki, Silvaproduktu, Heliosu v Dom-žalah in Color Medvode).
Organizirali smo dve samostojni raz-stavi. Decembra 87 smo imeli turistično-zgodovinsko razstavo o Siriji, ki je bila popestrena s projekcijo filma o Siriji.
V   aprilu  88  pa je  potekala  razstava Evrosa Alexandrova in Demtrisa Nicola-oua z naslovom »Merska in proporcijska analiza dveh ciprskih svetišč«. V okviru teh razstav smo navezali stikez dnevnikom Delo, urednikom Petkove priloge.
Galerijo Škuc smo zaprosili za termin za razstavo v naslednjem šolskem letu. Ker bi radi dejavnost članov KMP predstavili tudi širši javnosti (izven Ljubljane), smo enako prošnjo naslovili tudi na Pilonovo galerijo v Ajdovščini.
S področja izobraževanja smo si oktobra 87 ogledali Sejem Elektronike 87, febru-arja 88 pa smo organizirali enodnevno ek-skurzijo v Novo mesto (ogled tovarne zdravil Krka) in Zagreb (ogled nove dža-mije ter muzeja Mimara). Dvodnevna ek-skurzija v oktobru 88, kjer naj bi si ogledali delovne organizacije ter turistične in zgo-dovinske znamenitosti področja na trasi Škofja Loka, Žiri, Idrija, Cerkno, Most na Soči, Nova Gorica, Ajdovščina, Vipava, Razdrto, Ljubljana, pa je zaradi premajh-nega števila prijavljenih odpadla.
KMP je pomagal pri organizaciji kon-gresa Kenijskih študentov v novembru 87, ki se je nadaljeval z družabnim srečanjem.
Decembra 88 je potekala Skupščina KMP v okviru katere smo izdali tudi Bilten KMP.
Področje zabavnega (in kulturnega) živ-ljenja je označeno z ogledom filmskih in koncertnih prireditev.
V  novembru 87, marcu in avgustu 88 smo si skupinsko ogledali filme: Platoon, La Bamba in Predator v kinu Union. V av-gustu pa smo se uspeli dogovoriti z Ljub-Ijanskimi kinematografi za mesečni naro-čilnici za kino Union in Komuna. Na pod-lagi  tega dogovora si člani KMP lahko ogledajo vse kinopredstave v Unionu in Komuni po polovični ceni s potrdilom, ki ga dobijo pri sekretarju. Ta dogovor je še vedno v veljavi.
Oktobra 87 smo organizirali obisk reage koncerta Third World, v maju 88 pa so člani KMP lahko obiskali koncerte Druge godbe 88.
Preko KMP je ansambel Melos navezal stike s posameznimi člani za sodelovanje na Festivalu morja in sonca v Portorožu, julija 88, prav tako pa so predstavniki RTV Ljubljana navezali stike s posamez-nimi člani KMP z namenom, da bi jih vključili v svoje akcije, oziroma oddaje, ki jih pripravljajo.
Poleg že omenjenih športnih prireditev smo v februarju 88 v sodelovanju z N.U.I.S.Y. organizirali šahovski turnir.
Na področju rekreacije pa so pri sekre-tarju stalno na razpolago za Člane karte za savno in plavanje po nižji ceni.
Zaradi zasedenosti športne dvorane v Študentskem naselju v preteklem šol-
skem letu nismo imeli samostojnega ter-mina za rekreacijo, tuji študentje so se lahko vključevali v aktivnosti glede na raz-pored rekreacije.
Sama klubska dejavnost KMP je zaradi neustreznega prostora v študentskem na-selju v kleti 4. bloka in s tem povezanimi stalnimi problemi glede discipline, hrupa, finančnimi problemi, upravo Studentskega naselja močno okrnjena. Poudariti mo-ramo, da se srečujemo v tej dejavnosti s podobnimi ali enakimi problemi kot ostali klubi v Študentskem naselju, ozi-roma klubska dejavnost nasploh, saj je na tem področju že več let mrtvilo.
Toda kljub vsemu nam je uspelo izpe-ljati par uspešnih večerov s področja kul-turnega in družabnega življenja v organiza-ciji zveze afriških študentov, N.U.I.S.Y. je bila uspešna v organizaciji arabskih dru-žabnih srečanj, popestrenih z arabsko glasbo, družabnimi igrami, arabskim peci-vom in čajem (kot povabilo na čaj). N.U.I.S.Y. je v tem sklopu organizirala tudi prireditev ob dnevu pomladi v marcu 88.
Nekako stalna dejavnost v klubskem prostoru je afro disco, ki ga vodi Zveza afriških študentov.
Poleg tega smo organizirali (tako kot vsako leto) novoletno zabavo.
Poleg omenjene dejavnosti je delovanje KMP močno povezano s študijsko in soci-alno problematiko.
Problematika bivanja tujih študentov v naši skupnosti je kljub svoji pestrosti, obsegu in problemih deležna skromne po-zornosti tako družbenopolitičnih inštitucij kot javnosti nasploh.
V praksi smo se tako srečevali z množico problemov, s katerimi se srečujejo tuji štu-denti:
-  problem štipendij in kako preživeti z njo, največkrat brez podpore od drugod. S tem je povezano delo preko študent-skega servisa. iz česar pa sledi zmanjšan učni uspeh in podaljševanje študija;
-  problemi z vključevanjem v novo oko-lje, ki je za mnoge glede na različne na-vade in temperament zelo težavno;
-  problemi ob uvedbi šolnine;
-  problemi ob pridobivanju izhodnih viz ob vsakokratnem potovanju v tujino;
-  problem pridobitve dovoljenja za bi-vanje;
-  študijski problemi, kot so sodelovanje z mentorji na fakultetah, pomanjkanje lite-rature v ustreznem jeziku, pridobitev potr-dila o dokončanju študija - diplome tudi v tujih jezikih in ne le v slovenščini.
Nekatere od teh problemov smo posku-šali rešiti s pogovori, nasveti, posredova-nji, z organizacijami sestankov in vzdrže-vanju stikov z ZAMTES-om. Študentskim centrom, Univerzo, z RK ZSMS, RK SZDL, Centrom klubov OZN, Mestnim sekretariatom za notranje zadeve.
Zaradi pestrejšega delovanja KMP pa smo poskušali navezati stike s Slovensko izseljeniško matico in  Klubom popotni-
kov. Uspeh je le delen, oziroma nezadovo-
ljiv.
Eden od perečih problemov v delovanju
KMP je vsakoletna menjava sekretarja Kluba mednarodnega prijateljstva. S tem problemom se Klub srečuje že več let. Vsakoletna menjava sekretarja pomeni di-skontinuiteto dela, kar pomeni, da se ob vsaki menjavi KMP srečuje že več Iet s po-dobnimi, če ne enakimi problemi v delova-nju (spoznavanje dela, navezovanje stikov z inštitucijami, spoznavanje težišča proble-matike delovanja KMP, navezovanje sti-kov sekretarja s člani in obratno in v ok-viru tega vzpostavljanje odnosa zaupanja, ...). S takim načinom poslovanja se KMP vsako leto vrne na začetno točko, kar se močno odraža v vsebinskem delovanju KMP. Če si ogledamo pregled delovanja KMP v razponu večih let, lahko opazimo, da se akcije več ali manj ponavljajo, kvali-tativno pa delovanje KMP ne napreduje, oziroma je kvaliteta izpeljanih akcij od-visna od aktivnosti in zainteresiranosti se-kretarja KMP, članov predsedstva s pred-sednikom na čelu, ter od posameznih čla-nov, ki pa v vsakoletnem vračanju na za-četno točko v reševanju problemov in v de-lovanju KMP tudi zgubljajo voljo do dela. Prav tako se prekinja sodelovanje z inštitu-cijami npr. Centrom klubov OZN, RK ZSMS - Svetom za mednarodne odnose, katerega član je tudi sekretar KMP. ki se tako ne more uspešno vključevati v delo na projektih Sveta za mednarodne odnose, itd., okrnjeno je tudi sodelovanje z osta-limi Klubi mednarodnega prijateljstva v Jugoslaviji. Problem KMP v Ljubljani je v primerjavi s KMP v Zagrebu ali Beo-gradu še toliko bolj viden, glede na to, da je v teh Klubih vedno zaposlenih več ljudi. Seveda pa je nujna podrobnejša primer-java.
Vsakoletna menjava sekretarja pomeni, da se dejanska aktivnost KMP od 12 mese-cev zmanjša na 8, ker je čas, ko se novi sekretar uvaja, dejansko zgubljen. Zgodi se tudi, da so ob menjavi zamujeni odlo-čilni trenutki, da bi razbili splošno pasiv-nost članov samih in jih motivirali za delo (npr. po počitnicah, začetek šolskega leta).
Hkrati pa se prekine že začeto delo, dogovori o sodelovanju, ki bi lahko pome-nili kvalitativni premik v delovanju KMP.
Tako KMP nima niti enega človeka, ki bi skrbel za izročilo in nadgradnjo. KMP na ta način obstaja kot inštitucija zaradi inštitucije. za katero sicer velja, da je bo-lje, da je, kot da je ne bi bilo. Lahko pa se vprašamo, v primeru da nadaljujemo s ta-kim načinom poslovanja, če to ne pomeni večje škode kot koristi.
Predsednik KMP: Evros Alexandrou, l.r.
Sekretar KMP: Mojca Hrovatič
UNIVERZA
Omrtvičenost smo skušali prebiti z ustanovitvijo Štu-dentskega parlamenta: »štu-dentskega«, ker hoče biti no-silec zahtev. interesov. po-bud. ki jih je kljub vsemu moč zaznati med študenti. termin »parlament« pa naka-zuje zahtevo po parlamen-tarni demokraciji. Studentski parlament kot združba štu-dentov (s svojim statutom) delujc na dvch nivojih: 1) Kot zbor študentov. ki dajc legi-timnost pobudam vodstva študentskega parlamenta in ga hkrati nadzorujc. 2) Ve-čina članov vodstva ŠP dclujc v organih odločanja na fakul-teti (fakultctni svet. izvršilni odbor, itd.) in tam zastopa interesc študentov. Gre prav-zaprav za proccs. ustvarjanjc identitete in občutka pripad-nosti mcd študenti fakultcte. Mcd njimi skušamo utrditi zavest, da lahko tudi oni vpli-vajo na odločitvc preprosto kot študentje. ne pa kot usmerjcni politiki.
V šolskcm letu 87/88 (in tudi še 88/89) jc bil ŠP nosilcc zahteve po zmanjšanju števila izpitov na več področjih. in siccr najprcj tistih pod imc-nom »skupni predmeti«: filo-zofija. sociologija. politolo-gija in politična ekonomija. S pritiskom manitcstativnih zborov študcntov - čemur smo rckli prcprosto »študent-ski parlamcnt« - in drugih grožcnj. smo dcjansko dosc-gli prvc uspehc v racionaliza-ciji študija: namesto prejšnjih štirih izpitov jc sedaj obvczen izpit iz filozofijc tcr po izbiri cden od ostalih trch. Po-dobno smo poskušali tudi glcde pedagoškcga študija: sedaj sta andragogika in pc-dagogika združcni v en izpit. ncspremenjcna pa sta ostala didaktika in psihologija za učiteljc. prav letos. na koncu šolskega lcta. pa jc bil končno cclotni »pcdagoški dcl« radikalno postavljcn pod vprašaj in bodo naslcdnje leto sledile korcnitc sprcmembc. predvscm v dveh točkah: uvcljavlja se zahteva. da mora biti na vseh oddelkih uvedena tudi možnost nepe-dagoškcga študija. in v okviru boljše organizacijc pedagoške prakse zahteva, da bi jo štu-denti opravljali v devetem se-mestru! V programu reduk-cije izpitov smo zahtcvali tudi ukinitev, oz. preoblikovanjc študija SLO in DSZ. Doseglr
ODREŠIL VAS BO
ŠTUDENTSKI PARLAMENT FF
Ideja Študentskega parlamenta FF jc poskus izhoda iz nevzdrznega stanja, ki je bil pos/cdicn sistema, v sedemdešetih represivno vstavljenega družbi. Univerzi in študentotn. Zaradi vsiljcvanju vseh mogočih in nemogočih rcšitev od Zgoraj, ;e pri študentih vzbudil upravičcn odpor nasploh, odvra-čanje takorekoč od vsega, kar presega »phvatni ok-vir«; pasivizirani niso bili le študentje, ampak cclo institucionalno delovanje fakultete, odgovnmost za odločitve in občutek phpadnosti študiju in fakulteti je postalo v iem kontekstu smešno omenjati.
smo. da izpita SLO in DSZ I in II nista vcč pogoja za vpis v drugi. oziroma trctji letnik. temveč ju je trcba opraviti do diplomc. To so bilc prvc. naj-nujnejše korckcije v nera-zumnem drobljenju študija. čigar posledica je preobremc-njcnost študentov zaradi štc-vila izpitov in predavanj.
Iz povedanega je jasno. da je naše delovanje v lctošnjem letu moralo ost naperiti dru-gam: po eni strani smo sku-šali globlje poseči v tistc točke. ki generirajo nekvali-tetrii študij. in po drugi smo predvsem  z  znanim   pozno-
spomladanskim bojkotom predavanj in zascdb fakultetc taisti problem zastavili kot širši politični problcm in tako. mimogrede rcčeno. po-stali avantgarda profesorjcm. oz. fakultetnim delavcem. ki so približno mesec dni kas-neje v svoji stavki enako zah-tevali vsestranske sistemske spremembe. združene v^geslu o avtonomiji Univerze. Ze le-tos smo pričeli pripravljati vprašalnik. s katerim name-ravamo v bodoče redno. vsako leto preverjati študent-ska mnenja o delu vseh. ki poučujejo na fakulteti. kar je
nujno ne samo z vidika kvali-tete študija. pač pa bodo dob-ljena mnenja kot legitimna osnova za odnos študentske organizacije do profej.or-skega kadra pri reelekciji tudi vzvod njene moči. Vzpo-redno s spremembami statusa in organiziranosti Univerze ter študijskih programov pa se nam je skrajno resno zasta-vilo tudi vprašanje. kako naj se študentje organiziramo na nivoju Univerze. Sedanji si-stem. ko se ne moremo učin-kovito organizirati najprej kot študenti, in šele v okviru tega kot politični somišlje-niki. saj se vsa institucionalna moč steka v posebni politični. ne pa stanovski organizaciji. tj. v univerzitetni ZSMS - pri čemer pervertiranost situacijc in predsedstva UK. ki jo spričo zgolj oblastnih ali poli-tičnih koristi tako dolgo vzdr-žuje morda najbolj ilustrira dejstvo. da je vodstvo UK ZSMS po političnih stališčih vse bolj očitno del nckc drugc stranke, tj. ne ZSMS. katcrc ime nosi ampak SDZ - tak pervertiran sistem jc postal osnova študentske ncmoCi v univerzitetnem mcrilu in z nedavnim propadlimi voli-tvami rektorja tudi huda bla-maža za študentc. ŠP jc bil od vsega začetka tudi nekakšna zasilna rešitev za ncmogočc stanje študentske organizira-nosti na univerzitetni ravni. saj so imele naše akcijc vcdno tudi <^irši odmev in pomcn - naj spomnimo le na ustano-vitev Medfakultetncga akcij-skega odbora ob bojkotu prc-davanj itd.
Člani Študcntskega parla-menta FF imamo obilo dcla s sodelovanjem v skupini za pripravo novega statuta FF. v Fakultetnem stavkovnem odboru. ki je izšel kot rezul-tat prekinjene stavkc. v Mcd-fakultetnem stavkovnem od-boru. z jesensko prenovitvijo kluba K 16 itd.. vendar glcdc na nevzdržno stanje naš pri-marni cilj ostaja jesensko konstituiranje univerzitetnc študentske organizacije. pri čemer je jasno. da bo pred-sedstvo UK moralo končno storiti svejo etično dolžnost do študentov in zelo kon-struktivno ter aktivno poma-gati pri svojem sestopu z oblasti.
Janez Krek
za    IO    ŠTUDENTSKEGA PARLAMENTA FF
UNIVERZA
RAZPIS KADROVSKIH ŠTIPENDIJ IZ SKLADA BORISA KRAIGHERJA ŠTUDENTOM VSEH VISOKOŠOLSKIH DELOVNIH ORGANIZACIJ V SR SLOVENIJI
70 štipendij za študijsko leto 89/90
V skladu z določili Samoupravnega sporazuma o namenu. finaneiranju. organizaciji in delu sklada Borisa kraigherja za Stipendira-nje študentov visokošolskih delovnih organizacij v SR Sloveniji in samoupravncga sporazunia o štipendiranju na ravni republike. lahko dobijo štipendije iz tega sklada študenti visokošolskih delovnih organizacij v SR Sloveniji. ki s svojimi izrazito nadpovprečnimi učninii rezultati in uspešnim vključevanjem v študijske. strokovne in raziskovalne dejavnosti dokazujejo izjemne intclcktualne sposobnosti in delovne rezultate s pogojem. da se izobražujejo:
-  za izvajanje vzgojnoizobraževalne in raziskovalne dejavnosti v visokem izobražcvanju.
-  za potrebe raziskovalne dejavnosti v SR Sloveniji ali
-  za potrebe ohranjanja in razvijanja kulturnega bogasiva in ravni v SR SloveniJK
Štipendije sklada lahko dobijo študenti do vkijučno 3. letnika dalje. z vsaj prav dobro povprcčno occno opravljenih izpitov (8). Za študijsko leto 1989/90 bomo podeljevali tri oblike štipendij (v višini srcdstev 70 celoletnih štipendij) in siccr:
a)  Kandidati za celoletno štipendijo morajo predložiti:
-  vlogo za podelitev štipendije (obrazec SPN-1. DZS 8.40)«z življcnjepisom.
-  potrdilo o opravljenih izpitih z ocenami.
-  potrdilo o vpisu.
-  mnenje vsaj enega pomembnega strokovnjaka s svojega področja.
-  bibliografijo objavljenih del ali potrdilo o sodelovanju pri raziskavah s kratkim mnenjem vodjc raziskavc (če to ima).
-  dokazilo o premoženjskem stanju (obrazec DZS 0.12).
-  potrdilo o dohodkih staršev v preteklem koledarskem letu.
b)  Kandidati za štipendije za določen čas za študij na drugih ustanovah morajo poleg določil v točki a) predložiti še:
-  študijski program.
-  dokazilo o vrhunski kakovosti ustanovc. kamor odhajajo študirat (lahko je vsebovano v mnenju iz 4. alinejc dokumentov. ki jih predložijo vsi kandidati).
-  povabilo ustanove, kamor odhajajo (če ga imajo) in
-  potrdilo o dodatnih virih financiranja na ustanovi, kamor odhajajo. ali od drugod (čc ga imajo).
c)  Kandidati za štipendije za obisk mednarodnih znanstvenih srečanj morajo predložiti poleg določil iz točkc a) še:
-  program srečanja (v mnenju strokovnjaka naj bo opisan pomen srečanja za kandidatov študij).
Prošnje z navedenimi prilogami naj kandidati oddajo najkasneje do 15. septembra 1989 na naslov: Univerza Edvarda Kardclja v Ljubljani. Sklad za štipendiranje Borisa Kraigherja, Trg osvoboditve 11. 61000 Ljubljana. p. p. 362. Po 15. septembru 1989 vlog ne bomo več sprejemali, razen v naslednjih primerih:
-  če se je prosilec vrnil s služenja vojaškega roka in zato dokumentacije ni mogel predložiti do roka ali
-  če se je prosilec naknadno vpisal v šolo (v tem primeru odda dokumentacijo najkasncjc 10 dni po vpisu). O rezultatih razpisa bodo kandidati obveščeni do 15. oktobra 1989.
Ob zaključku razpisa. oktobra 1989, se bo skupščina sklada odločila o možnosti ponovnega razpisa Stipendij za določen čas za študij na drugih ustanovah in štipendij za obisk mednarodnih znanstvenih srečanj. in to ob koncu semestra. januarja 1990.
Skupščina skiada Borisa Kraigherja
TRIBIJNA
UNIVERZA
Mi, študentje, pa se sprašu-jemo, ali so ti prostori res velika pridobitev za nas? To, da svetlejši, zračnejši in bolje opremljeni prostori omogo-čajo lažje in hitrejše delo, kot piše Delo, verjamemo. Do-dali bi le, da je tu lahko mi-šljeno le delo delavcev Štu-dentskega servisa. Toda, kako je v teh prostorih po-skrbljeno za študente in se-veda ostale uporabnike ser-visa, ni nihče napisal.
Študentski servis je bil ustanovljen za študente in od študentov ter spada pod okri-lje Univerzitetne konference, ki je študentska organizacija. Lani je imel po lastnih podat-kih 22.000 članov, od tega dve tretjini študentov - polo-vica študentske populacije Ljubljanske univerze.
Leta 1985 se je Študentski servis zaradi problemov s Študentsko menzo, ki je bila ves čas v izgubah, osamosvo-jil in postal eden od samostoj-nih članov sistema Univerzi-tetne konference in po lan-skih podatkih njen finančno najmočnejši del.
Vendar denar, ne smemo pozabiti, prinašajo vanj veči-noma študentje. Študentski servis bi moral potemtakem kot njihov predstavnik pri iskanju dela omogočati kaj več od dodatnih virov za-služka, kot piše Delo, in kaj več od pogojev, ki so na na-potnicah postavljeni delov-nim organizacijam, kjer se za-poslujejo. Zagotavijati bi jim moral zadosti velike za-služke, da bi si študentje ob nizkih štipendijah in velikih stroških za prehrano, stana-rino in šolanje, lahko privoš-čili kulturne prireditve in letne ali zimske počitnice tudi izven okvirov Univerzitetne konference. Kajti direktno zasluženi denar študentom še zmeraj največ pomeni in prav od njega so najbolj odvisni. Na žalost se zadnje čase do-gaja ravno obratno. Štu-dentje dobijo svoje, največ-krat slabe honorarje, tako pozno, da jim jih inflacija uniči tudi do 30 %. Za to niso krive delovne organizacije. ki preverjeno, v dogovorjenem roku izplačujejo denar, tem-več Študentski servis. Ta si med drugim tudi na ta način pridobiva denar za pokriva-nje svoje letošnje izgube. Ta pa je nastala ravno zaradi prenovljenih - študentje tr-dimo, da slabo prenovljenih
QU0 VADIS ŠTUDENTSKISERVIS
V petek, 2. junija odprti Študentski servis je začel delovati v razširjenih in prenovljenih prostorih na Borštnikovem trgu v Ljubljani. S tem so Ijubljanski študentje in srednješolci, ki prek Študentskega ser-visa iščejo dodatne vire zasluzka, dobili primernejše prostore. Tako je napisalo Delo v ponedeljek, 5. junija.
prostorov  na  Borštnikovem
trgu-
Studentski servis je pod okriljem Univerzitetne kon-ference lani razpisal študent-ski natečaj za študente Ljub-ljanske univerze za preuredi-tev dotrajanih prostorov na BorŠtnikovem trgu. UK ZSMS je imela odlično pri-ložnost, da se z akcijo dokaže pred študenti kot njihov predstavnik in zagovornik in organizacija, ki svojim lju-dem zaupa tudi strokovna dela. Namesto tega je UK ZSMS očitno brez strokovne pomoči prepustila izvedbo natečaja gradbenemu odboru Študentskega seryisa, ki je iz-bral najlažjo, ne pa najboljšo pot do rešitve. Že sami pogoji pri udeležbi natečaja so bili zaradi slabe informiranosti predstavnikov UK ZSMS in razpisovalcev natečaja ne-sprejemljivi za določeno šte-vilo Študentov. Gradbeni od-bor je po lastnih besedah oblikoval natečajni elaborat na najcenejši način in hotel od udeležencev po dogovoru na sestanku dobiti dela le z najosnovnejšimi idejami. Najboljše ideje naj bi se na-gradile. izbrano pa naj bi njen avtor razvil naprej v projekt za izvedbo. Servis se je po-skusil zelo »po domače« ob-našati in s tem šel mimo obi-čajnih pravil igre pri razpiso-vanju natečajev.
Natečaj ni bil niti poskus programske zasnove, ker je bila ta že podana, niti poskus idejne rešitve prostorov na Borštnikovem trgu, ker je bilo za to premalo podatkov in za večino udeležencev tudi premalo časa. Od rešitve, ki so jo predstavniki servisa pri-čakovali, pa do projekta za izvedbo je tak razkorak, da ga razen redkih študentov ar-hitekture, ki študij že zaklju-čujejo, ni nihče od njih sposo-ben narediti. Torej bi na tak način prišla izvedba kveč-jemu pod avtorsko okrilje mentorja.
Najbolj cinično do študen-tov, ki so se odzvali razpisu natečaja, pa je bila predstavi-tev arhitektke Darje Mravlje s strani servisa kot osebe, iz vzete iz razpisanih pravil igre in projektanta s prednostno rešitvijo, oz. končanim pro-jektom za izvedbo. Edina pravilna poteza študentov bi bil takrat bojkot takšnega na-tečaja, a se na to ni nihče spomnil, niti proti arh. Mrav-
UNIVERZA
Ijetovi kaj rekel. Zelenci pač! Izkušena arhitektka je zadevo imenitno izpeljala na svoj mlin in s tem »nategnila« UK ZSMS in udeležence »natečaja«. Torej je bil nate-čaj od vsega začetka pesek v oči študen-tom, ki so hoteli aktivno sodelovati pri oblikovanju prostora, namenjenega njim kot koristnikom in največjim prinašateljem denarja vanj.
Seveda so rezultati danes jasno vidni. Le zakaj bi arhitekt, ki ga plačuje servis (če-prav s Študentskim denarjem) delal prostor za študente. On mora in tudi logično je, da naredi prostor tistemu, ki ga plačuje. In ker je servis očitno inštitucija, že oddaljena od interesov preprostega študenta, ki naj bi po njihovem hodil k njim prosit za delo, potem so po arhitektovem razmišljanju v tem prostoru v prednosti delavci servisa. Študfente se lahko obravnava kot drugora-zredno rajo nergačev, svinjarjev in živčnih kadilcev, ki jih je treba z bogato arhitek-turo ukrotiti in kultivirati, ponuditi pa jim ni treba skoraj ničesar. (Le kakšna neki je bila Mravljetova kot študent?)
Nova fasada stavbe na Borštnikovem trgu 2 nas takoj opozori nase s prevelikimi izložbenimi okni in bogatimi kamnitimi parapeti, čigar edina funkcija je, da zakri-vajo radiatorje v notranjosti. In ko človek zvedavo pogleda v izložbo, zagleda ali kup mladih ljudi, čakajočih na bogve kaj, ali pa, na prvi pogled se zdi turistično, če ne celo bančno poslovalnico. In za kogar je stvar zanimiva, bi jo šel pogledat. Ko stopi
k vhodu, te zaustavijo vrata, ki po materi-alih in občutjih spominjajo na tista bančna pri Kora baru. »Banka, torej«, pomisliš in se morda že tipaš po denarnici in čekovni knjižici - in vstopiš.
Spoliran, svetal in fin prostor. Res, vse se sveti - kamen, les, steklo... V oči te v tej svetli anemičnosti zbodejo izstopa-joči, živo obarvani kovinski elementi. Kot bi hoteli poudariti, da prostor ni namenjen resnim, poslovnim zadevam, temveč boga-tim otrokom, ki uživajo v živopisanosti, a se morajo prilagajati resnemu in pu-hlemu okolju. Okoli sebe sicer ne vidiš teh namišljenih otrok, temveč živčne in s ča-som obremenjene mlade ljudi. Študentje, seveda! Le kaj lahko počne mlada izobra-ženska elita v tem smešnem prostoru! Pre-den se jih drzneš vprašati, hočeš pogledati še za pult - morda se tam skriva skrivnost. Vendar se v tistem trenutku strezniš. Pod čudnim kotom postavljeno, prej neopazno steklo, te butne nazaj in že se praskaš po glavi in gledaš, če se ti kdo smeje. Hitro prižgeš cigareto in pomiriš živce, a čaka te nov šok. »Tu se ne kadi!« zarjovejo. Iščeš pepelnik, da bi ugasnil cigareto - toda, seveda, tukaj se ne kadi in pepelnikov ni. Nekako se znajdeš in pogledaš, kam bi se vsedel in zbral misli, ko te že zopet nekdo nahruli, ker mu stopiš na prste. Ravnokar umišljen sedež je v prostoru tako postav-ljen, da bi vsak najraje hodil kar čezenj. Ves zmeden greš v sosednji prostor in malo manjka, da ne dobiš še ene buške ob
nerodno postavljenem stebričku sredi pre-hoda. (Menda je to moderno). Videti pa je, da je moderen tudi usločen, živo rdeč, grob in prevelik plehnat pano sredi tega prostora. Le kako gredo skupaj fino spoli-rana in žlahtna materiala, kot sta kamen in les, z grobo in divje pobarvanim plehom? No ja, vse je možno, tudi že zdaj razma-jana polička na ravno tako neizdelanem podstavku. Ali pa industrijski profili, ki držijo skupaj vetrolov poleg ličnih medeni-nastih okraskov na vhodnih vratih iz ple-menitega lesa. Prostor je skratka poln pre-senečenj. In kot nalašč za študente željnih avantur. A kar je preveč, je preveč. Toliko stvari naenkrat lahko škoduje. Najboljše je, da greš ven. Glej ga, šmenta - zunaj dežuje. Res modro narejčna okna ti dajo možnost, da to opaziš. In ker postane te-mačno, prižgejo luči. Kaj je lepšega, kot v deževnem dnevu čakati v posodobljenem študentskem servisu sredi gomile ljudi in se kratkočasiti z občudovanjem lepih sta-rih obokov, nalašč za to razsvetljenih z naj-bolj zanikrnimi lampami?
Lahko se učiš, kako so stare stvari lepe, čeprav so bile hlev. In kako se da z novimi sodobnimi materiali staro še poudariti.
A ker je dežja konec, greš vseeno raje Pod lipco na pir in se sprašuješ, ali je to res servis za študente, oz., ali ne bi to moral biti Študentski servis? Ljubljana, 10. julija, v letu gospodovem 1989
EVGEN ČARGO ANDREJ KALAMAR
TOZD OSKRBOVALNI CENTER
TOZD VELEBLAGOVNICA LJUBLJANA
TOZD VELEBLAGOVNICA ŠKOFJA LOKA
TOZD VELEBLAGOVNICA KOČEVJE
TOZD VELEBLAGOVNICA TITOVO VELENJE
TOZD VELEBLAGOVNICA SLOVENJ GRADEC
TOZD VELEBLAGOVNICA RAVNE NA KOROŠKEM
TOZD VELEBLAGOVNICA ŽALEC DELOVNA SKUPNOST ZA OPRAVLJANJE SKUPNIH DEL
nama
TRGO.VSKA DELOVNA ORGANIZACIJA
LJUBLJANA
POLITIČNO
Prof. Prunk. Ali je bilo po vašem mnenju zedinjenje Sr-bije, Hrvaške in Slovenije v KSHS nuja ali potreba?
Kakor se danes to že čudno vidi in kakor smo danes skep-tični nad položajem Slovenije v Jugoslaviji v vseh teh se-demdesetih letih, ocenjujemo ta položaj kot nepopolno re-šen in saturiran. Zgodovinarji moramo biti pravični ter gle-dati iz perspektive tedanjega časa. Med prvo svetovno vojno in tik pred njenim kon-cem je za Slovenijo in Slo-vence, v konkretnih razme-rah Habsburške monarhije, bila edina rešitev, če smo se hoteli postaviti kot narod, to, da smo se združili s Srbi in Hrvati v tako imenovano Dr-žavo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ter se na ta način od-cepili od Habsburške monar-hije. Zavedati se moramo, da se zaradi izrazite nepopustlji-vosti dunajskih vladajočih krogov Slovencem ni kaj prida pisalo pod njenim okri-ljem. Nihče od merodajnih faktorjev te monarhije ni s Slovenci resno računal, še najmanj, da bi nam bil pri-pravljen dati kakršnokoli po-litično koncesijo.
Slovenci so kaj kmalu spoz-nali, da je edina rešitev naslo-nitev na Hrvaško, ter se z njeno pomočjo, Hrvaška je bila takrat namreč močnejša, reševati iz Habsburškega ok-vira v neko Jugoslovansko dr-žavo. Prvotno je bilo to mi-šljeno v okviru Habsburške monarhije, vendar kot samo-stojni državni korpus. Z na-daljnjim razvojm se stvari spremenijo, Slovenci izkori-stijo poraz centralnih sil ter skupaj s Hrvati in Srbi usta-novijo skupno državo 29. ok-tobra 1918 v Zagrebu.
Razlog priključitve Slove-nije h KSHS?
Najbolj resen zaključek o tem je bil po mojem mnenju podan pred desetimi leti na velikem simpoziju v Iloku, ko smo bili jugoslovanski zgodo-vinarji še vsi enotni glede ra-zloga priključitve Slovenije, oziroma Zagrebške države narodnog viječa k Srbiji. Za Slovence in Hrvate bi bila morda leta 1918 rešitev, če bi imeli neko samostojno dr-žavo. (Od zagrebškega Na-rodnega viječa imenovana Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, v katero naj bi bila vključena tudi Bosna). Xoda ta rešitev ni bila možna, ker
VZBUJENA ZAVEST
Koliko poznamo svojo nacionalno zgodovino in kaj vemo o koreninah nesoglasij med Jugoslovan-skimi narodi? Verjetno bi nam poznavanje preteklo-sti pomagalo k boljšemu razumevanju sedanjosti.
Doktor Janko Prunk je priznani strokovnjak za zgodovino Jugoslovanskih narodov v 20. stoletju in za zgodovino socialnih idejnih tokov v Evropi med obema vojnama. Je znanstveni svetnik v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja ter redni profesor na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani, kjer poučuje Novejšo zgodovino jugo-slovanskih narodov. V študijskem letu 1984/85 je bil gostujoči profesor na zgodovinskem seminarju uni-verze v Freiburgu (ZRN), v letu 1988/89 pa na seminarju za vzhodnoevropsko zgodovino univerz v Kolnu.
Neposredni povod za pogovor z njim je njegova nova knjiga, ki je še v pripravi »Slovenska politika o narodu«, ter pokriva obdobje dveh stoletij (1788-1988) slovenskega političnega prebujanja.
Srbi zunaj Srbije niso hoteli biti v tej državi, marveč so imeli nauien iti v matico Sr-bijo. Brez teh pa ta država ni mogla obstajati, tako da so bili Slovenci in Hrvati nekako prisiljeni iti v Kraljevino Sr-bijo. Nihče ni imel ničesar proti, tudi najbolj avtonomi-stični elementi in najbolj skeptični so imeli iluzijo, da je to idealna rešitev, saj smo vsi bratje. Prevladovalo je ve-liko navdušenje, veliko je bilo unitarnega Jugoslovan-stva. Vsaj za Slovence je bilo to sodelovanje edina rešitev v danem trenutku. S tezo, da smo isti narod s Hrvati in Srbi, smo imeli pred mirovno konferenco in Antantnimi si-lami argument za odcepitev od Habsburške monarhije. Ali kot je temu dejal Krek, takratni vodilni slovenski po-litik: »Enemu enotnemu na-rodu ena enotna država.« Zgovarjal se je na to, da smo vsi Slovenci en narod, tako kot Hrvati in Srbi in imamo pravico do skupne države na principu samoodločbe.
Torej ne moremo reči. da je bila priključitev Slovenije k Srbom in Hrvatom napaka, čeprav sedemdeset let poz-neje trdimo, da položaj ni za-dovoljujoč. Še danes mislim, da ta priključitev ni nobena grozljiva napaka in da se v Ju-goslaviji moramo boriti za iz-boljšanje položaja, namesto da bi takoj vrgli puško v ko-ruzo.
Kakšna je bila zgodovinska vloga Slovenije v Kraljevini SHS in pozneje v Jugoslaviji?
Kljub temu, da je bila Slo-venija mnogo manjša kakor danes, kajti rapallska meja nam odreže skoraj tretjino narodnega telesa, tako da je štela takratna Slovenija le de-vet procentov celotnega pre-bivalstva KSHS, je predstav-ljala pomemben faktor v ta-kratni Jugoslaviji, Na social-nem in ekonomskem po-dročju je bila najbolj razvita ter je predstavljala dvajset procentov celotnega narod-nega dohodka. Imela je naj-naprednejšo civilno zakono-dajo, ki je v nekaterih prime-rih vplivala na celotno dr-žavo. Kljub temu, da se kaj kmalu pokažejo nacionalne razlike, je v stari Jugcslaviji še dolgo časa živelo navduše-nje nad skupno državo. Ve-liko raje smo se imeli kakor danes oziroma zadnjih štiri-deset let. Dasiravno se sedaj
POLITIČNO
rada omenjata bratstvo in enotnost, je bilo takrat veliko več razumevanja, kulturnega sodelovanja in predvsem manj sporov. Na-rodi so živeli skoraj isto kakor pred združi-tvijo, ni bilo skoraj nobenih migracij iz drugih predelov. Vodilna politična garni-tura in večina intelektualcev je bila do konca stare Jugoslavije prepričana, da je ta Jugoslavija naša narodna država, tako slo-venska kot srbska. Slovenija je želela malo več avtonomije, ni se strinjala s centrali-stično obliko, glasovala je proti vidovdan-ski ustavi in se v prvem desetletju borila za revizijo ustave, ki bi dobila nekakšno fede-ralistično obliko. To je bila konstanta slo-venske politike, katere nosilec je bilo veči-noma meščanstvo, njemu pa se je od leta 1923 naprej pridružila še druga alternativa, ki se je prav tako borila za to federalistično obliko, to je delavsko gibanje.
Etnične in kulturne spone ali raznoliko-sti Slovenije v odnosu do ostalih narodov in narodnosti Jugoslavije pred priključi-tvijo?
Slovenska inteligenca že nekako od 1870 poudarja enakost, solidarnost jugoslovan-skih narodov, ista kultura, podoben jezik, tako da so imeli nekateri iluzijo skupnega jezika, ki naj bi se sčasoma razvil. Drugi del slovenske inteligence pravi, da bo slo-venski jezik ostal, toda politično in kul-turno sodelovanje je neizogibno. Kaj o tem misli ljudstvo, preprosti ljudje ne vemo, ker ni toliko virov, je pa med vrhnjo plastjo ta sorodnost prepotencirana. Celo Socialdemokrati v tirolski resoluciji iz 1909. leta govorijo o enotnem narodu, da je njihov cilj narediti enotno kulturo. Ko bo to narejeno in bojo ti narodi kulturno združeni, bi bilo zelo enostavno narediti enotno državo pozneje v socializmu.
In rcalno gledano na te etnične in kul-turne spone?
No, to je bilo o tem, kako je takratna inteligenca gledala na to, kar se je kasneje izkazalo kot iluzija. Med temi narodi je namreč veliko razlik. Prvi, ki to jasno po-.udari, je Ivan Cankar 1. 1913 v svojem predavanju »Slovenci in Jugoslovani«, ko je rekel, da kljub temu, da smo si po krvi bratje, po jeziku vsaj bratranci, je v osnov-nem pogledu na življenje, v osnovnih na-vadah med slovenskim in hrvaškim kme-tom veliko večja razlika, kakor med slo-venskim in tirolskim kmetom. Preden smo zaživeli skupaj, so se poudarjale skupne poteze, a pozneje se vse bolj kaže, da je ta razlika sekularna, da sta tu dva civilizacij-ska kroga, ki se srečata in sta bila tisoč let oddaljena drug od drugega. Srbi so se raz-vijali v vzhodni civilizaciji, ki je sicer evropska. Mislim, da je Bizanc le evropska kultura, dokler smo mi bili priključeni na zahod. Razlika je ne samo v jeziku in kulturi, temveč v kompletni mentaliteti. Recimo tri take življenjske točke: odnos do dela, odnos do politike in odnos do razmer v družini, kot je vrednotenje spol-nega življenja.
Ostanek Otomanskega imperija?
Že v starem Bizancu in pozneje ima cela vzhodna Evropa to nesrečo, da pride pod Turke, kar pusti ogromen pečat tem naro-
dom, čeprav je bilo proti koncu 19. stoletja videti, da se bo komaj osvobojena vzhodna Evropa kaj hitro zbližala z zahodno Evropo. Veliko Srbov študira v Parizu, od koder direktno srkajo zahodno misel. Po prvi svetovni vojni se izkaže, da je ta cona težko prilagodljiva za hitro modernizacijp. Ljudje se zelo neradi vključujejo v hitri industrijski trend zahodne Evrope. Brez dela, hitre modernizacije se ne da ustvariti velikega blagostanja, pa četudi bi imeli mi ne vem kakšne revolucije. Prinesejo lahko samo možnost novih delitev, a deliti ne moremo veliko, če ne ustvarjamo. Če ni, še vojska ne vzame. Saj poznate ta prego-vor.
Izpolnitev danih obljub pri združitvi, skozi zgodovino po zdmžitvi (V KSHS in SFRJ).
Med prvo svetovno vojno je bilo več deklaracij o tem, kako naj bi to izgledalo. V samem procesu združevanja, novembra 1918, ko nastaja jugoslovanska država iz Zagrebške države, ki je na teritoriju Habs-burške monarhije in Srbije, obstajata dva poskusa; ženevska konferenca (ženevska deklaracija), kjer sprejmejo s srbskim predsednikom N. Pašičem načelo o konfe-derativnem principu, kar pomeni popolno enakopravnost obeh polovic, ustava ne sme sprejeti majorizacijo, se pravi neka garancija, da bo res enakopravno in fede-rativno. Ta poizkus ne uspe, kar ga vsi srbski vladajoči faktorji torpedirajo. Šele drugi poskus 1. decembra 1918 je uspešen. Združitev je narejena na centralističnem principu, ki je po dveletnih bojih uzako-njen v Vidovdanski ustavi. To povzroči veliko trenj, saj tako ni bilo domenjeno. Prav nasprotno. Med vojno je bilo veliko obljub na račun enakopravnosti. No, res-nici na ljubo, Srbi v nobeni deklaraciji ne obljubljajo enakopravnost in federalizem, tako da bi jih sedaj težko obtožili kakšne prelomitve obljube. Vedno so imeli unita-ristično gledanje.
Kaj pa izpolnitev pričakovanj?
Niso se uresničila. Slovenci in Hrvati so bili za Jugoslavijo, bili so trdno prepričani, da bomo živeli v sožitju in enakopravnosti. Tega je bilo pozneje manj, kajti vladajoča srbska buržoazija, kakor katerakoli vlada-joča struja, se zelo težko odreka privilegi-ranega položaja. Srbski vladajoči krogi, od dvora do vojske in vlade, so vedeli, da je Srbija v socialnem in gospodarskem oziru manj razvita. Če torej dovolijo popolni gospodarski liberalizem, demokratični in federalistični politični sistem, jih bo Slove-nija in Hrvaška gospodarsko izkoriščala. Zato parirajo gospodarski moči zahodnih Jugoslovanov s centrom politične moči. Srbska vojska, parlament in vlada so v Be-ogradu, ustava je centralistična, dasiravno poudarjajo, kako smo vsi Jugoslovani. Če še nismo, pač bomo. Za Srbe je Jugoslavija srbska, uradni jezik je srbski in edino pra-vilno jugoslovansko je vedno srbsko v srb-skih očeh.
Vse drugo, tudi če je jugoslovansko, tudi če se vsak Slovenec petkrat zaroti in resno misli, če poudarja nekaj svojega, ga
takoj oštempljajo kot separatista. Ta pe-sem se ponavlja še danes.
Ravno zaradi tega so manjši narodi, Hr-vati, Slovenci in Makedonci zaradi centra-lističnega pritiska izredno razvili svojo na-cionalno samozavest in dobili neko materi-alno bazo, ki je osnova za legitimnost naci-onalne zavesti. Podobno je po drugi sve-tovni vojni, le da je vse skupaj zavito v tan-čico, izbojevali smo pač revolucijo. Vsak narod ima svojo državo po avnojskem principu, hkrati pa utanovimo eno novo državo: Bosno in Hercegovino. To je ena največjih pridobitev in dobra rešitev jugo-slovanskega vprašanja. Z državo BIH od-pravimo kamen spotike med Srbi in Hrvati ter deloma rešimo položaj muslimanov. Ves čas smo gradili na tem, da je Bosna mnogonacionalna in ne more obstajati v Jugoslaviji drugače kot federativna, le tako bo faktor, ki bo preprečeval razdore. Vendar se v Bosni zgodi nekaj kar ni njena krivda, temveč krivda celotne Jugoslavije, celotnega sistema. Gospodarsko se počasi razvija, ni sposobna hitre modernizacije, zato od nje ne moremo pričakovati na-prednih političnih pobud. Kajti v Bosni imamo ogromno gospodarsko in socialno krizo. Prav tu je zatajil naš boljševiški ko-munistični sistem, ki ni znal razviti pro-dukcijskih sil.
Kaj pa monopol nad ideologijo KP?
Seveda. Drugo, kar k temu prispeva, je monopol komunistične partije, ne samo ideološki temveč tudi politični. KP izide kot zmagovalna sila iz druge svetovne vojne, ima zasluge za zgraditev nove fede-rativne Jugoslavije, vendar pa do nekaj let nazaj gleda zelo voluntaristično na naci-onalno vprašanje. Z razvojem socializma se bo avtomatično rešilo tudi nacionalno vprašanje. Socializem kot višja družbena forma bo odpravil nasprotja, značilna za kapitalizem. Danes se izkaže, da jih ni odpravil, da ni višja socialna forma. Tak-šen leninistično-boljševiški sistem, ki smo ga prakticirali z nekaterimi kozmetičnimi popravki, kot je samoupravljanje ali dele-gatski sistem, je v bistvu le tako imenovani realni socializem, ki pa ni nič kaj realni, saj ta izraz označuje tisti socializem in tiste države, v katerih ni socializma in so zelo daleč od njega. Verjetno bi bil primernejši izraz deklarativni socializem. Ta ideološki in politični monopol, monopolizem na dolgi rok, brez konkretne možnosti opozi-cije in možnosti drugačnega mišljenja, pre-vetravanja idej, postane sčasoma sterilen, kar se pri nas zelo jasno vidi.
Centralistične tendence Srbije skozi zgo-dovino od KSHS do SFRJ?
Mogoče bi tu malo zagovarjal Srbe, kajti odkar obstaja Srbska politična misel, od ustavobraniteljev 40. let prejšnjega sto-letja, je prisotna misel o centralistični obliki države. Srbija se osvobodi, osamo-svoji, je enonacionalna in ko osvobaja srb-ske kraje, jih enostavno centralistično priključi. Pozneje, po Balkanskih vojnah in prvi svetovni vojni, osvaja še druge kraje, ki niso več srbski. Politična pamet se med srbskim prebivalstvom ne zamenja
POLITIČNO
takoj, kar je še danes problem. Med Srbi so še danes redki tisti, ki na Jugoslavijo gledajo drugače kakor centralistično. Ta centralistična črta razmišljanja je v Srbih globoko vkoreninjena, tako da v nekaterih izjavah današnjega Srbskega vodstva ne vidimo ničesar drugega kakor kontinuiteto stare srbske politične misli.
Ali lahko precizirate Avnojski sklep o samoodločbi narodov in narodnosti SFRJ?
Tu se zgodovinarji razhajamo. Srbski od slovenskih in hrvaških. Srbi, na čelu z Brankom Petanovičem, imajo Avnoj kot začetek federativnega razvoja, od takrat dalje obstaja federalizem. Vse kar je bilo pred tem, ni nič. Medtem Slovenci in Hr-vati ocenjujemo Avnoj kot pečat na dejan-sko stanje, kakršno je bilo takrat. Vsa ljudska oblast nove države nastaja spon-tano pri posameznih narodih od leta 1941 naprej. Slovenci imamo že od takrat vr-hovni politični organ - SNOO, Hrvati pa od junija 1943 ZAVNOH. Tako je Avnoj le dejanska sankcija dotedanjega razvoja. Ta sankcija pomeni, absolutno priznavanje načela narodne suverenosti ter samood-ločbe s pravico do odcepitve. Ta solucija je sicer zelo lepa, a premalo konkretna. To je samo načelnost, kar je možno funkcionali-zirati, a funkcionalizira jo vladajoča sila, Komunistična partija, in to ne cela, temveč njeno vodstvo. Dolgo časa nimamo ničesar drugega, kakor to načelno deklaracijo in ustavo, ki jo razlaga vladajoča sila. Dokler je ta vladajoča sila močna, je njihova be-seda praktično zakon. Kar sta rekla Tito in Kardelj, in kar j.e rekel Polit biro, to je obveljalo. Tako je bilo do njune smrti. Tu si nam ni treba delati nobenih utvar. Prvič se to deklarativno videnje bratstva in enot-nosti konkretizira v ustavi iz leta 1974, ki je že rezultat novih družbenih tokov. V tej ustavi je resnično zakoličena suverenost posameznih narodov. Ta ustava je pri cen-tralističnem delu Srbskega prebivalstva ka-men spotike. Vsi, celo tisti, ki so za to ustavo glasovali, jo danes napadajo, kot tisto osnovo, na kateri se danes ta naci-onalni konflikt razvija. Osebno menim, da je ta ustava tisti minimum medsebojnega respekta, priznavanja narodne suvereno-sti. Edini temelj, ki omogoča naše sožitje.
Kaj je bilo z maršalovo obljubo o uvedbi večstrankarskega sistema v SFRJ po vojni?
Maršal Tito je to večkrat dejal in sama partija ni nikoli govorila o revoluciji. Tito je to lepo formuliral: »Borimo se za osvo-boditev od okupatorja, in zato da se staro stanje nikdar več ne vrne.« To pomeni, da bo neka ljudska demokracija - demokra-cija pomeni pluralizem, ter da bodo med-nacionalni odnosi rešeni v okviru federa-tivnega odnosa. Zakaj je partija tako govo-rila? Želela je imeti pač široko ljudsko fronto za boj proti okupatorju. V to ljud-sko fronto so se vključevali tudi nekomuni-sti, ki tega ne bi naredili, če bi KP že od samega začetka izjavljala, da bo 45. leta uvedla enostrankarski sistem. Tako so bile
antifašistične sile prepričane, da bo partija držala besedo ter ne bo izvajala revolucije po vzoru Sovjetske zveze. Zato Tito na sestanku s Churchilom javno deklarira za mednarodno javnost, da ne bo uvedel ko-munizma. Churchil mu je verjel, prav za-radi tega pa je bil po vojni zelo razočaran, ker smo šli v enopartijski sistem. Kot ve-ste, so bile 45. leta volitve, na katerih nastopi ljudska fronta, ki je bila vsepovsod v Jugoslaviji pluralistična, v njej so bile manjše stranke, nekaj jih je tudi nastopalo samostojno, v neki obliki koalicije z ljud-sko fronto. Edino v Sloveniji je bil izveden enopartijski sistem, saj smo z dolomitsko izjavo 1943 odpravili vse druge politične subjekte, s tem pa je pluralizma v Sloveniji konec. Drugod po Jugoslaviji pluralizem traja še skoraj dve leti po vojni.
Na kakšen način ta pluralizem izgine?
Te stranke in ljudi enostavno »šikani-ramo«, izključimo iz parlamenta, ostro kri-tiziramo njihova stališča, tako da se ti lju-dje počasi umaknejo. Drugi se umaknejo zaradi prisile, politične seveda. Tak primer je npr. Grol.
S propagando zoper njega zapiramo nje-gove lokale, razbijamo njegove politične zbore, na koncu ukinemo njegov časopis, tako da je s tem praktično onemogočen. Imamo tudi nekatera direktna politična dejanja, namišljeni sodni procesi. TakŠen primer je Dragoljub Jovanovič, veliki de-mokrat in levi »zemljoradnik«. Bil je obso-jen, ker je nastopil zoper prisilne zadruge ter kolektivizacijo. Pač ne gleda na to, da je bil že pred vojno na levici in udeleženec NOB. To je način, ki je običajen v vseh deželah tako imenovane ljudske demokra-cije v vzhodni Evropi, pri nas pa so ga začeli izvajati že konec 45. leta.
Torej je Maršalova izjava o nekomuni-stičnem sistemu le taktična poteza, name-njena pridobitvi Churchila?
Absolutno! Mislim, da je partija, glede na to, kar je pozneje naredila, zelo dobro vedela, kaj hoče. Tu bi ji zelo težko pripi-soval zle namene, kajti enostavno ni videla drugega koncepta, kakor je boljševiški. Danes smo tako pametni, ker je toliko različnih socialističnih konceptov. Takrat je bil samo eden. Naši so si globoko in srčno želeli prakticirati boljševiški sistem, in so ga.
KP vstopi v vojno pozneje. Ali ima to kakšno zvezo s paktom med Hitlerjem in Stalinom?
Vsekakor. kajti vse komunistične partije v Evropi so bile po disciplini zavezane vodstvu Kominterne, ki je izrazito centra-listična sveevropska stranka, tako da so posamezne KP le sekcije Kominterne.
Disciplina in odgovornost navzgor je bila zelo velika, kakor tudi ideološki in politični vpliv centra na posamezne sek-cije. Kljub temu, da je bila jugoslovanska partija dokaj samostojna že od leta 1939 naprej. je še vedno zavezana na disciplino Kominterni ter spoštuje direktive. Prvič pokaže, da spoštuje te direktive ob paktu
Stalina in Hitlerja, kar je dokaj usoden korak, saj se s tem odmakne od dotedanjih ljudsko frontnih zaveznikov. Ta odmik bi bil lahko usoden, kajti če bi takrat do napada fašističnih sil na Jugoslavijo, bi to otežilo osvobodilni boj, ker so bili doteda-nji zavezniki zelo ogorčeni nad partijo. Imeli smo srečo, da do napada pride ta-krat, ko je bilo že vsem jasno, da bo Nem-čija napadla Sovjetsko zvezo. Ko pride do napada na Jugoslavijo, KP ni takoj pokli-cala k oboroženemu boju. Pakt Hitler - Stalin je še vedno v veljavi, in čeprav se partija že nekako maja pripravlja na od-por, pride do poziva za direktno vojaško vstajo šele junija, takrat ko Nemčija na-pade Sovjetsko zvezo.
Samo jaz ji tega ne bi štel kot velik greh, kajti kako naj bi ena majhna politična sila na Balkanu začela takojšnji oboroženi boj, ko vse velike sile, razen na zahodu Anglije kapitulirajo, a Sovjetska zveza, od katere smo sprejemali direktive ima pakt z Nem-čijo. Kje naj bi dobila zaveznike? Saj že to ni, da ji takoj po napadu Nemčije na SZ uspe dvigniti tako močno gibanje, ji lahko štejemo kot veliko zgodovinsko zaslugo.
Ukinitev Slovenske narodne armade po NOB in kaj se je spremenilo ob dodelitvi činov SNOV?
To je ena izmed tem, o kateri dolgo nismo razpravljali, šele zadnja leta se vidi, da to ni tako nebistveno vprašanje. Ves čas, ko slovenska partizanska vojska na-staja, živi in se sama vzdržuje na svojem terenu, je enako učinkovita kakor tista na jugu. Tri leta se bori sama, brez tuje po-moči in kljub temu vzdrži najhujše ofen-zive. Slovenski partizan se ni nikoli uma-knil iz svoje domovine, medtem ko so bili srbski in črnogorski partizani izgnani sko-raj za dve leti. V nekaterih trenutkih, bi lahko v Srbiji partizana iskali z lučjo po belem dnevu. Slovenska vojska je vzdr-žala, pokazala sposobnost vojskovanja in ni bila tako maloštevilna, niti ne majhna. Leta 1944, ko je bila postopoma vklop-ljena v jugoslovansko vojsko, je štela pet-deset tisoč ljudi ter imela pet divizij, ki so enakovredne divizijam z juga.
Ves ta čas je med slovenskim vojaškim kadrom in vojsko prevladovalo mnenje, da je to slovenska vojska ter da bomo to vojsko ohranili za zmeraj. Nikoli prej ni-smo imeli Slovenci svoje vojske. To vojsko smo zgradili iz krvi lastnega ljudstva in smo bili ponosni nanjo. Postavlja se vpra-šanje ali je bila ta ukinitev resnično nujna? Tito je slovensicemu osvobodilnemu giba-nju, vodstvu Osvobodilne fronte in komu-nistični partiji zagotavljal, da bo slovenska vojska or>tala samostojna in neokrnjena v okviru jugoslovanske ljudske armade. Ko se ta vojska ukine, je večina slovenskih partizanskih komandantov zelo razočara-nih. Vemo, da so ob tej odločitvi nekateri slovenski politični voditelji jokali. Ne vemo, koliko je to prav, če politični vodi-telj, revolucionar joka ob določenem kom-promisu ali odločitvi. To je verjetno izraz globokega razočaranja.
ALEKSANDER ARSOV
POLITIČNO
Nove politične zveze bi morale pred začetkom prvih demokratičnih volitev po vojni osnovati koalicijo, v ka-tero bi pristopile vse do sedaj na novo osnovane politične zveze vključno z RK ZSMS, kajti v primeru, da bo vsaka politična zveza nastopala zase ali pa zgolj v koaliciji z neka-terimi zvezami, se ne bo moč izogniti »pobiranju« glasov, posledica le-tega pa bo pre-moč partije, ki si že sedaj spretno pridobiva volivce, bodisi s spremembo program-skih aktov partije bodisi z ne-govanjem imidža svojega vo-ditelja, ki ga pooseblja Milan Kučan. Še več. Partija je celo podprla nove politične zveze, kar je razvidno tudi iz govora Milana Kučana v Tacnu, kjer je »dal svoj glas Zvezi zelenih in njihovemu prizadevanju za zdrav, čist ter ljudem prijeten svet« (Danas, št. 384), hkrati pa ji je uspela tudi infiltracija v slovensko alternativo.
Kljub zavedanju o nujnosti skupnega nastopanja alterna-tive, pa je že skoraj na samem začetku ustanovitve zvez pri-Šlo do bistvenih razlik. Prvi razcep alternative naj bi se sodeč po pisanju Mladine zgodil 8. maja na Trgu osvo-boditve, nasprotja pa so se še bolj začela poglabljati z Bav-čarjevo afero. Tudi na Kon-gresu SDZ v Mariboru je bilo razvidno, da nove politične zveze ter RK ZSMS niso v dobrem odnosu, saj je glavni predstavnik SDZS Tomšič  označil   RK   ZSMS
PREDVOLILNO SKLEPANJE KOALICIJ
Prihodnje leto se nam s spremembo volilne zako-nodaje obetajo neposredne volitve, na katerih naj bi poleg članov legalnih družbenopolitičnih organizacij (Zveza komunistov, SZDL, Zveza sindikatov, Zveza borcev, ZSMS) sodelovale tudi na novo usta-novljene politične zveze, za katere pa je potrebno sprejeti, oziroma razširiti dosedanji zakon (zakon o društvih), s katerim jim bodo zagotovljene legi-timne moznosti za samostojno nastopanje v volilnih postopkih. Koliko bo izid volitev v prid ali vsaj v uteho na novo nastajajočim zvezam, pa je vpraša-nje zase.
kot prorežimsko družbeno politično organizacijo, katere glavni agent je revija Mla-dina. Da tudi RK ZSMS ni pripravljena za sodelovanje s SDZ ali SDZS v primeru demokratičnih in neposred-nih volitev je bilo moč raz-brati iz pozdravnega govora predstavnika RK ZSMS Fi-štravca, ki ga je popestril z iz-javo o prekrižanih mečih na volitvah 1990.
Tako lahko opazimo nasta-nek vsaj ene koalicije katero tvorijo zveze, kot so SDZ, SDZS, Kmečka zveza, kot njihov nasprotni pol pa na-stopa RK ZSMS, ki ima pod-poro Odbora za človekove pravice. Na videz nevtralni ostajajo zgolj pred kratkim ustanovljeni Zeleni Slove-nije. Eminentni slovenski ekok>g dr. Hubert Požarnik je kot novi predsednik SDZ sicer mnenja, da programske razlike med Zelenimi in SDZ niso velike, iz česar bi lahko sklepali o možnosti skupnega nastopa v primeru neposred-nih volitev, stvar pa se za-plete, ko na dnevni red posta-vio Majniško deklaracio, ki je v zadnjem času tako med zve-zami kot v javnosti izzvala vr-sto polemik in kot odgovor nanjo sprožila deklariranje Temeljne listine.
Tako je tudi Majniška de-klaracija postala kamen spo-tike med zvezami in bo tako v prihodnje znatno prispevala k večji polarizaciji političnih sil.
BISERKA KARNEŽA
JAUOR
LESNA INDUSTRIJA PIVKA
POLITIČNO
Ekonomska knza odseva v preveliki zunanji in notranji zadolženosti, tuji in domači krediti so bili več desetletij vlagani v socialistične gi-gante, ki niso z izdelki na trgu oplemenitili vložena sred-stva, premočno se je razvijala predelovalna industrija, ki je zdaj tudi najbolj odvisna od uvoza surovin za izdelavo. Jugoslovanski kreditno-de-narni sistem pa je tako majav in trhel, da ga rešuje samo še federalna tiskarna in kovnica denarja. To je kratek in ne-popoln oris ozadja gospodar-ske krize, ki pogojuje soci-alno in duhovno krizo naše družbe. Neizpodbitno pa je, da gospodarska kriza in njeni vzroki niso poglavitni za apo-kaliptično progirozo nemoči obstanka današnje Jugosla-vije. Glavni vir njenega zla je ideološko-politične najave! Ta se kaže v že vseobsegajo-čem velikosrbskem naciona-lizmu in želji po prevladi nad drugimi narodi in narod-nostmi v SFRJ in to na vseh področjih - ideološkem, poli-tičnem, državnem, social-nem, duhovnem. Skratka - celovita dominacija!
Ker pa srbskega gospostva SR Slovenija, Hrvaška, BiH in Makedonija ne morejo, nočejo in ne bodo dovoJile, je tu frontna in razmejitvena črta že jasno zarisana na pri-hodnjem zemljevidu Bal-kana!
Pojdimo torej po sledi pre-lomnih odločitev jugoslovan-ske povojne politike doktrj-narnega socializma. Današ-nje srbsko državno partijsko vodstvo s Slobodanom Milo-ševicem na čelu ne dela nič drugega kot to, da popravlja napake Titove politike ter na tem gradi svojstveno vojno-hujskaško velikosrbsko dok-trino o vsemogoči in obči prednosti njenih interesov nad vsemi drugimi v SFRJ! Ta politika pa neizogibno vodi v razbitje državnega or-ganizma SFRJ, na bolj ali manj njene sestavne dele, po-polno uničenje Titove poli-tične in duhovne dediščine za časa NOB in povojne izgrad-nje!
Prvo večjo politično na-pako je Tito storil novembra 1943. leta, ko ni povabil ko-sovsko-metohijske delegacije na drugo zasedanje AVNOJ-a! Mesec dni zatem je kot . odgovor na omenjeno neva-bilo    zasedala    konferenca
JUGOSLAVIJA
DANES IN
NIKOLI VEČ
foto: Miha Dobrin
Nova, avnojska in Titova Jugoslavija, se očitno ni rodila pod srečno zvezdo. Zaradi hude strukturne krize, ki jo prezivlja po letu 1980 in je večstranska in večplastna, ji očigledno hitro pojemajo zivljenjske moči.
v Bujanovu ter sprejela med drugim sklep, da si bo po osvoboditvi prizadevala za priključitev Kosmeta Matici Albaniji. Seme razdora in na-cionalizma, katerega je z orožjem potrdila balistična vstaja zoper NOB od novem-bra 44 do marca 45 leta, je bilo tako posejano na zelo plodna tla!
Druga huda in zgodovin-sko neopravičljiva etapa je bilo obdobje 1946-1966, ko so bili od strani UDBE pod vodstvom Aleksandra Ran-koviča, na Kosmetu zrežirani številni stalinistični sodni pro-cesi zoper pošten partizanski in politični kader iz vrst Al-bancev. Rankovič je, v želji po čim večji oblasti nad ljudmi, bolj zaupal nekda-njim albanskim fašistom in balistom kot ljudem, ki so iz-vojevali zmago revolucije v pokrajini! S terni ljudmi je Rankovič obveščevalno sode-loval in imel korist! Skratka, naša tajna policija je paktirala z medvojnim in povojnim so-vražnikom naše dežele... Velika krivda Tita in ožjega državno-partijskega vrha pa je bila, da ni opravljalo nika-kršnega nadzora nad delom ministrstva za notranje za-deve federacije in Srbije... To je bila posledica zaprte politike in popolnega ideolo-škega monopola partije nad jugoslovansko družbo. Torej ni šlo za slučajno in mimo-bežno napako našega vod-stva, marveč za produkt uradne doktrine!
Tretjič, od leta 1945 do ju-lija 66, se pravi do padca Rankoviča, ki je bil tedaj podpredsednik SFRJ, se je odvijala pritajena bitka med dvema zakulisnima centroma obveščevalne moči, pooseb-ljena v Stevi Krajačiču v Za-grebu ter Rankoviču s sode-lavci v Beogradu.
Jovanka Budisavljevič-Broz je vse do aretacije igrala vlogo specialnega agenta v službi Krajačiča, le-ta pa je bil predvojni in povojni agent visokega ranga politično ob-veščevalne službe ZSSR. Pa-dec Rankoviča na brionskem plenumu je sočasno označil poraz prosrbske in velikosrb-ske politike v državno-partij-skem vrhu Jugoslavije.
Četrtič, padcu Rankovi-čeve politike je sledila Titova ofenziva v cilju razgraditve SR Srbije na. tri državno-tvorne enote. Ta proces je in-
POLITIČNO
tenzivno potekal v obliki ustavnih dopolnil na zvezno ustavo iz leta 1963 v času od jeseni 1967 do 1971. Proces ustavnopolitič-nega razbitja Srbije na tri dele je bil kro-nan in zaključen z ustavo SFRJ leta 74. Tito je računal, povsem napačno in brez vsake analitične podlage, da bo z ustav-niini spremembami v škodo državotvorno-sti Srbije, preprečil možnost njene domi-nacije in nadvlade v centrih moči federa-cije!!
SAP Vojvodina in Kosovo so s temi ustavnimi pooblastili pridobili status suve-renosti oziroma državnosti, saj sta pokra-jini imeli praktično povsem iste prvine dr-žave kot republike: teritorialno obrambo, vse policijske službe, ves pravosodni si-stem z Vrhovnim sodiščem, ustavno so-dišče, narodni banki, predsedstva pokrajin idr. Izjemno prefinjeno, po potrebi pa tudi surovo, so novo državotvorno moč izkori-stili Fadilj Hodža, Veli Deva, Džavid Ni-mani, Mahmut Bakalli in drugi albanski funkcionarji za organiziranje in razvoj ire-dente ter strupenega protisrbskega naci-onalizma. To gibanje je začelo preraščati v svojevrstno segregacijo albanske večine nad drugimi pripadniki v pokrajini. Naci-onalno in versko razlikovanje smo imeli
tudi doma, ne samo v Južni Afriki...
Takšen nemogoč položaj seveda ni mo-gel trajati v nedogled. Obisk in govor Slo-bodana Miloševiča na Kosovem polju dne 24. aprila 1987. leta je bil tista prelomnica, ki je povzročila preobrat uradne srbske politike do nacionalnega podvajanja in psi-hološkega, v manjši meri pa tudi fizičnega terorja albanske iredente nad srbsko-črno-gorskim življem.
Jugoslovanska državro-partijska poli-tika pa je v bistvu capljala za rastočo poli-tično napetostjo v državi in pokrajini, ka-tero so ustvarjali množični mitingi Šolovi-čevega odbora in propagandna vojna... Na reakcijo albanskega nacionalizma ni bilo treba dolgo čakati, saj je v dneh od 17. do 21. novembra lani prišlo do množičnih pohodov Albancev na Prištino. Zatem je od 20. do 27. februarja letos sledil še štrajk starotrških rudarjev, ki je našo deželo še bolj razdvojil in tudi razkrojil! V osnovi pa je šlo v jugoslovanski politiki že vse po letu 1945 in 1966 za velik neposluh in pomanj-kanje zgodovinskega razumevanja etnoge-neze in neizogibnosti nacionalnih identi-tet, toda na demokratični zasnovi!
Srbsko vodstvo bi seveda lahko izbralo drugačno pot za izhod iz krize na Kosovu,
vendar bi v tem primeru Miloševičeva zvezda ne mogla zablesteti. Srbski naci-onalistični vulkan ne bi bil tako razburkan, sovražnik, pa ne tako viden in tako blizu. Liderstvo bi bilo v mirnem načinu razreše-vanja kosovske krize sploh nepo-membno...
Kosovski Srbi in Črnogorci ter drugi se zdaj navkljub izrednim ukrepom še hitreje izseljujejo, saj jih nedvomno vodi samoo-hranitveni nagon po preživetju. Ljudje to bolje občutijo kot slaba politika...
V SFRJ ni organa ali inštitucije, ki bi lahko zadržala ali ustavila pohod veliko-srbskega nacionalizma in hegemonizma nad državo. Zahodna Jugoslavija pa ima dovolj materialnih, človeških, duhovnih in drugih potencialov, da bi lahko na svojih mejah ustavila Miloševičeve strasti. Srbija sama sedi na ognjeniku nacionalizma (Ko-sovo, Vojvodina), na svojih mejah pa ima tri izrazito nenaklonjene sosede - Romu-nijo, Bolgarijo in Madžarsko. Medna-rodna podpora Srbiji pa je skorajda nična, saj sodi njena politika rožljanja z orožjem v srednji vek. Nacionalni problemi se s silo ne morejo v Evropi več reševati. Ljubljana, 2. 7. 1989
ADOLF PUŠNIK
SPOROČILO JAVNOSTI
Datum: 30. junij 1989
Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana je na svoji zadnji seji med drugim razpravljalo tudi o tožbi Igorja Bavčarja zoper Tribuno, ki je objavila zapiske Igorja Bavčarja z naslovom »Moji pogovori«.
Čeprav predsedstvo UK ZSMS vztraja na stališču, da je to spor med Igorjem Bavčarjem, oz. kolegijem Odbora na eni strani in uredništvom Tribune na drugi, se ne moremo znebiti občutka, da želi kolegij Odbora spremeniti spor v spor med kolegijem in predsedstvom, Tribuno pa prikazati zgolj kot instrument v rokah predsedstva UK. To je bilo zlasti očitno na sestanku kolegija, kjer se je zahtevalo od predsedstva UK, da prepreči tiskanje sporne številke Tribune.
Že pred časom so nekateri predstavniki kolegija kazali izredno nestrpen odnos do predsedstva UK in njegovih pobud, ki je med prvimi pristopilo Odboru za varstvo človekovih pravic in ki je omogočilo Odboru poslovanje in delovanje. V zadnjem času predstavnik UK na sestanke kolegija sploh ni bil več vabljen, predstavniki kolegija pa so se na predsedstvo obračali le, kadar so potrebovali nekoga, ki bi prijavil zborovanje (ne pozabimo, da ima UK status družbenopolitične organizacije), ali pa ji flnančno pomagal pri izvedbi zborovanja. Pri delovanju kolegija smo opazili številne nepravilnosti, pa tudi to, da se je začel spreminjati v zaprto, eksluzivno organizacijo, ki ni kazal razumevanja za kakršnekoli pobude od drugod.
Zakaj je Igor Bavčar izročil svoje zapiske Petru Čeliku, ve verjetno le on in peščica izbrancev. Za nas je to poskus koketiranja z uradno politiko in dokaz, da nekdo želi graditi politično kariero preko hrbta četverice. Zdi se nam nerazumljivo, da je »dokument Odbora« (trditev Igorja Bavčarja) dosegljiv Petru Čeliku, za katerega domnevamo, da ni član Odbora. Prav gotovo pa to ni organizacija, v kateri je zaposlen, ni pa dosegljiv članstvu odbora, za katerega lahko mirno trdimo, da je to Slovenska javnost.
Sam Igor Bavčar je izjavil, da ne bi bila objavljena niti »redigirana« verzija zapiskov, če ne bi bilo »piratske« objave v Tribuni.
Zaradi tega nas je zahteva za zaplembo Tribune osupnila, tožba zoper Tribuno pa je tista kaplja čez rob, zaradi katere se je predsedstvo UK odločilo, da izstopi iz Odbora za varstvo človekovih pravic, dokler bodo kolegij Odbora sestavljali ljudje, katerim je lastni interes pomembnejši od interesa ijudi, zaradi katerih Odbor sploh obstaja.
Predsedstvo UK ZSMS se jasno zaveda posledic svojega izstopa in na tem mestu izjavlja, da to dejanje ne bo vplivalo na odnos predsedstva do četverice, ki ji bomo skušali pomagati sami ali pa ob pomoči kogarkoli.
SekretarPUKZSMS: BORIS LENARČIČ
POLITIČNO
CIRIL ŽEBOT
NARODNA VSTAJA NA GORENJSKEM
**
Italijanske oblasti dolžijo ves slovenski narod, da s svojo moralno in dejansko podporo pomaga vzdrževati komunistično ,Osvobodilno fronto', ki se hoče z orožjem boriti proti okupacijski oblasti.
Slovenski narod je v strašni dilemi: z ene strani ga stiska nasilje ,Osvobodilne fronte', proti kateri ga italijanske oblasti ne ščitijo dovolj, z druge strani pa je žrtev brezobzirnih italijanskih represalij.
Predvsem pa hočemo opozoriti mero-dajne oblasti na splošen obupen poloiaj vsega slovenskega naroda... Italija je na Primorskem in Goriškem zatrla slovensko kulturno življenje, ves slovenski tisk, in vse slovenske šole ter kulturne in gospo-darske organizacije. Vsa ta pokrajina je dobila na zunaj popolnoma italijansko lice...
V  Ljubljanski pokrajini je  italijanska vlada  priznala slovensko narodnost  kot svojstveno bitnost in obljubila, da bo omo-gočila obstoj slovenske kulture in spošto-vala narodni značaj te pokrajine... Toda v smislu prejšnjih izvajanj se vrši postopno odvzem slovenstva tudi v tej pokrajini.
Sinteze vseh dogajanj na celotnem slo-venskem ozemlju nas silijo do sklepa, daje končni namen kompetentnih faktorjev osi: popolno uničenje slovenstva kot takega.
V tem nas tudi potrjuje grozotno dejstvo množičnega preseljevanja slovenskega živ-lja, ki so ga začeli izvajati Nemci na Go-renjskem in Štajerskem in ga zdaj v drugi obliki  nadaljujejo Italijani v Ljubljanski pokrajini.
Vsak narod ima v nekem smislu svojo narodno dušo in tudi slovenski narod jo ima. Ta duša noče umreti in slovenski narod, ki je v velikanski večini soliden, trezen, pošten in bogaboječ, prosi dnevno Vsemogočnega, da ga obvaruje uničenja in razsula. Duša slovenskega naroda ne more zaupati - po vseh teh dogodkih - obljub-Ijam osi, ki obetajo narodom novi, boljši red.
*  *
Najnujnejša potreba je, zajamčiti Sloven-cem varnost iivljenja. V to svrho je treba vzpostaviti javno varnost; v Ljubljani mo-
rajo varnostni organi na vseh važnejših križiščih vršiti stalno službo. Ob sumljivih incidentih naj varnostni organi takoj bloki-rajo zadevne ulice, opozarjajo s signali druge varnostne organe in takoj preiščejo vse pasante. Beg zločincev je treba abso-lutno onemogočiti.
Pri varnostni službi mora biti do nekega sodelovanja med italijanskimi oblastmi in Slovenci. V sedanjem položaju bi bilo s strani Slovencev sodelovanje mogoče edino le v obliki odioznih prijav. Abso-lutno potrebno se zdi, da italijanska oblast dd Slovencem moznost samoobrambe v sle-deči obliki: slovenski orožniki in stražaniki naj spet dobe orožje in sodelujejo pri var-nostni službi, ki naj bi bili pod vodstvom bivših višjih slovenskih policijskih orga-nov, katere naj zasedbena oblast imenuje po nasvetu vodilnih mož prejšnje sloven-ske uprave.
Ako naj Slovenci uspešno pomagajo pri izkoreninjenju in uničenju komunistične organizacije, ki jo smatrajo za svoje naj-večje notranje narodno in kulturno zlo; je potrebno, dajim italijctnske oblasti omogo-čijo avtonomno varnostno sluibo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne narodne straže po vaseh. Vse te formacije naj stoje pod vojaškim nadzor-stvom, naj pa nimajo nobenega fašističnega obelelja.
Slovenci morajo dobiti v primerni obliki tudi upravno oblast, oziroma morajo biti dejansko pritegnjeni k upravljanju pokra-jine. Sosvet 14 predstavnikov je dejansko samo na papirju, skliceval ga je nekajkrat visoki komiar samo zato, da mu je javil svoje ukrepe.
Nemudoma naj se odpre tehnična fakul-teta, izpraznijo naj se vsa zasedena šolska poslopja. Za popolno miren potek preda-vanj na univerzi in pouka na srednjih šolah bo učinkovito skrbela akademska forma-cija. Zato si upamo prevzeti popolno od-govornost.
Aretirani, konfinirani in internirani Slo-venci, ki jih je ta usoda doletela po nedolž-nem, naj bi se takoj vrnili na domove, da se s tem omili neizmerno gorje tolikih sloven-skih družin.
Pavšalni požigi vasi naj takoj prenehajo in požgane vasi naj se po možnosti takoj obnove.
Slovenskemu časopisju naj se takoj omo-goči večja svoboda v tem smislu, da more med slovenskim ljudstvom opravljati pri-merno propagando proti komunizmu. Prav tako naj se dovolijo širiti protikomu-nistični letaki.
Ustroj in delovanje sedanje kvesture naj se temeljito preuredi po željah slovenskih predstavnikov.
Prve tri mesece je bilo stanje v Ljubljan-ski pokrajini povoljno in je Ljubljanska pokrajina vsem Slovencem veljala za mirni azil. Italijanske civilne in vojaške oblasti so postopale obzirno in človečansko in so do-voljevale prihod mnogoštevilnih beguncev v Ljubljansko pokrajino. Slovensko ljud-stvo je uživalo mir in je tudi v gospodar-skem in kulturnem življenju imelo neko relativno svobodo.
Danes so se razmere popolnoma izpre-menile39 in zdi se, da se Slovencem pod nemško okupacijo v marsikaterem oziru bolje godi kot pod italijansko.
Tudi to iztrgano in pristriženo besedilo Ehrlichove spomenice govori samo zase. Le izredno moder in pogumen človek, ki je bil nesebično predan ohranitvi svojega preganjanega naroda, je mogel izraziti so-vražnim zasedbenim oblastem tako silen slovenski Paccuse! (Obtožujem!), kot je to napravil prof. Lambert Ehrlich.
Zaradi nepopolnosti Sajetovih citatov pa je o Ehrlichovi spomenici potrebnih nekaj pojasnil in svaril. Prvi odstavek tret-jega dela citatov govori o posebno nujnih varnostnih ukrepih. ki naj bi preprečili nadaljevnaje dotlej neoviranih in neodkri-tih Vosinih terorističnih umorov Slovencev po ljubljanskih ulicah. Ker so zaradi raz-slovenjenja javne uprave varnostne raz-mere v Ljubljanski pokrajini postale nevz-držne, zahteva prof. Ehrlich - po sloven-skem zgledu ob koncu prve svetovne vojne - ustanovitev treh lastnih slovenskih straž: »akademske, mestne in narodne«, ki naj bi preprečile nadaljnje partizanske morije Slovencev in ustavile italijanske represalije nad ljudstvom.
19 Tu je prof. Enrlich imel v mislih tudi pri-silno uvajanje italijanskih fašističnih mladinskih organizacij v slovensko Ljubljansko pokrajino, o čemer je nazorno pisal tedanji ravnatelj novo-meške gimnazije Ivan Dolenec (Moja rast, Bu-enos Aires 1973, str. 94 sl.)- V veliki meri po zaslugi prof. Ehrlicha so se temu uprli študentje na univerzi. Dosegli so, da so italijanske oblasti opustile svojo prvotno zahtevo, da se tudi na slovenski univerzi uvede kot predstavniški štu-dentski forum fašistična organizacija GUF (Gi-oventu Universitaria Fascista), in se zadovoljile z ustanovitvijo odbora priložnostne »Ljubljan-ske univerzitetne organizacije« (LUO) (ali OUL). Ta improvizirana predstavniška organi-zacija ne le ni imela fašističnega imena in pro-grama, temveč je dejansko bila tudi brez član-stva; slovenski študentje so tudi poslej ostali dejavni v svojih podtalnih predvojnih organiza-cijah. Odbor fiktivne predstavniške organizacije LUO ali OUL je bil cena, ki so jo italijanski okupatorji zahtevali za ohranitev slovenske uni-verze. Pa tudi te nefašistične in neitalijanske organizacije bi študentje ne bili sprejeli, da jih niso rektor, dekani in profesorji slovenske uni-verze rotili, naj sprejmejo to žrtev za svojc univerzo. Trditev v Sajetovi knjigi in za njo v poznejših »zgodovinskih« publikacijah, da so nekomunistični študentje stopili v fašistični GUF, je le ena izmed povojnih režimskih po-tvorb zgodovinskih dejstev iz dobe okupacije. S to lažjo so komunisti opravičevali vosovski umor dveh članov odbora univerzitetne organi-zacije: Frančka Župca in Jaroslava Kiklja (16. in 18. marca 1942, Crne bukve, op. cit., str. 145; 162). Viktor Blažič pripoveduje, da mu je po-kojni profesor Jakob Šolar zaupal, da sta ta dva umora dokončno obrnila proti OF zmerno krilo predvojnih katoliških oporečnikov (prof. Jakob Solar, prof. A. Gosar, in dr.), ki je prav takrat z vednostjo škofa dr. Rožmana pripravljalo ak-cijo za »masivni pristop katoličanov k odporni-ški Osvobodilni fronti«. Umor Kiklja in Župca jih je dokončno prepričal, da je komunistom v OF šlo predvsem za boljševiško oblast. (V. Blažič, »Dobljena vojna - izgubljeni mir«), Ce-lovški Zvon, V/16, sept. 1987).
(Nadaljevanje prihodnjič)
KULTURA
John Cleese, Michael Pa-lin, Terry Jones, Graham Chapman, Eric Idle in Terry Gilliam so junaki, ki so v se-demdesetih letih v svetu po-stali pojem za »odtrgan« hu-mor. Leta 1970 so na angleški TV štartali z zdaj legendar-nim shovvom »Leteči cirkus Montyja Pythona« in kmalu navdušili občinstvo. Uspeh doma se je nadaljeval v tujini. Televizijsko kariero so nada-ljevali s celovečernimi filmi in podobnim, če ne še večjim uspehom. Po kdo ve kakš-nem naključju je njihov film Smisel življenja (s posebnim priznanjem na festivalu v Cannesu) prišel celo v jugo-slovansko distribucijo in redni kinoobiskovalci ga naj-brž niso zamudili. V ljubljan-skem kinu Vič niso podrli re-kordov - v polprazni dvorani so pred leti spravljali v krohot do solz le najbolj dovzetne za to obliko »angleškega« hu-morja.
Ker tako kot večino stvari s filmskega področja spozna-vamo Montyja Pythona na re-tro način, je tudi pisanje o njih lahko le nizanje podat-kov in »obujanje spominov«. Zgoraj našteti multiumetniki (scenaristi, režiserji, igralci, animatorji, pisatelji) so se po petnajstletni skupni karieri razšli in zdaj delajo vsak po svoje. Terry Gilliam (pri Pyt-honu predvsem avtor animi-ranih delov) je režiser - pri nas smo videli že njegov drugi film Razbojniki za vse čase (Time Bandits), njegov tretji celovečerec Brazil pa je že kultni film. Pravkar je v ZDA na ogled njegov najnovejši spektakl - Dogodivščine ba-rona Munchausena. Gonilni sili Pythona Johna Cleesea in Michaela Palina smo lahko videli v Ribi z imenom Wanda, kjer igralca nosita film (Cleese pa je tudi scena-rist), tretjega izrazitega igralca skupine Erica Idlea pa v ameriški komediji Nore po-čitnice v Evropi (National Lampoon's European Vaca-tion, 1985). Terry Jones se je odlikoval predvsem kot reži-ser njihovih filmov.
Monty Python nam je za-pustil TV serijo Leteči cirkus, dve knjigi - Monty Python's Big Red Book in The Brand New Monty Python's Pap-perback - in svoje celove-černe filme. Pričujoči intervju »z geniji odtrganega hu-morja« je bil posnet marca
MONTV PVTHON
Leta 1969 seje šest mladih angleških intelektualcev pridruzilo v skupino z eksotičnim imenom Monty Python, poleti 1989 pa je TV Ljubljana poskrbela, da ob četrtkih zvečer končno pnspejo v vsako slo-vensko vas. Lani v istem času je po zaslugi TV Beograd njihov Leteči cirkus sploh dozivel jugoslo-vansko premiero. Z ogromno zamudo, a s parolo nikoli ni prepozno - saj je njihov humor ziv in aktualen tudi danes in ostaja, čeprav skupina ze lep čas ne obstaja več.
leta 1980 (pogovarjali so se Christian Abel, Alain Garel in Gille Gressard), mi pa ga povzemamo po sarajevskemu filmskemu časopisu Sineast, kjer je bil objavljen v 79. šte-vilki.
Po vsem omenjenem sodeč nam naši filmski distributerjt še dolgo ne bodo omogočili novega užitka ob ogledu hu-morja a la Python, zato zain-teresiranim priporočamo br-skanje po arhivih naših vide-otek. Nekaj naslovov iz nji-hovega opusa je možno najti. Filmografija: 1971 - And Now for Someth
ing Completly Diffe*
rent 1974 - Monty   Python   and
the Holy Grail 1979 - Life of Brian
1982  - Monty  Python  Live
at    the    Hollywood Bowl
1983  - Monty Python's The
Meaning of Life MIRAN KORITNIK
Težko je opisati atmosfero pogovora s skupino Monty Python, ker je nemogoče opi-sati geste, domislice in šale - vse skupaj izgubi svojo is-krivost in smisel. ko se opi-suje. Zato tudi nismo zabele-žili teh domislic, njihove medsebojne dialoge in poste-dovanja, razen tistih Gra-hama Chapmana in Erica Id-lea. In to le zato, da poka-žemo, da sta bila tudi onadva prisotna.
-  Poskušali bomo ne po* staviti    običajno    vprašartje o »Brianovem življenju«.
Michael Palin: Mi pa se bomo trudili, da na to vpraša-nje ne odgovorimo.
-  Ali obstaja vprašanje, kl vam ga nikoli niso zastavill?
Palin: Nič nas še niso vpra-šali v zvezi z mizo pred nami.
John Cleese: To je težko, ker vedno pridemo do istih vprašanj. Toda najbolj zani-mivo vprašanje sta nam po-stavila dva novinarja, ki sta nas vprašala. Če vsi živimo skupaj.
Palin: Mogoče to nista mi-slila dobesedno. Mogoče sta to razumela kot neko skup-nost... To je eden od dveh nesporazumov, ki nastaja v glavah ljudi. Drugi je vpra-šanje, ali pišemo pod vplivom drog. Po njihovem lahko le vpliv težke droge pojasni dej-stvo, da proizvajamo tako nore klovnovske stvari.
Cleese: Ljudje nam najbrž
KULTURA
zamerijo. Mi ure in ure razmišljamo, a nam pravijo, da samo zadrogirani. Pra-vijo tudi, da je to (omamljenost od drog) tudi edini način, kako lahko gledajo naš show. To je za znoret - pomeni, da ne razumejo ničesar.
Palin: Mislim, da Python leti zelo visoko brez vsake droge. Za nas je neskončno zadovoljstvo, da skupaj delamo na gagih med sestanki, na katerih si izmenjujemo ideje in se dogovarjamo - to je kot »trip«.
-  Delate vsi skupaj?
Cleese: Ponavadi delamo v parih: Mic-hael s Terryjem Jonesom, jaz z Grahamom Chapmanom, Eric Idle dela sam. Terry Gilliam praktično ne sodeluje v obdelavi scenarija. Le malo pri globalnih diskusi-jah. Vsake dva-tri dni se sestanemo in beremo vse, kar je kdo od nas našel. Tako se nabere vsakršnih stvari - dobrih, spre-jemljivih, a tudi zelo slabih. Najdemo kup snovi in je, tako teoretično, zelo težko določiti, kaj bi lahko bilo zabavno in kaj ne. Najtežje pri tem je skonstruirati zgodbo ali prizor. To dolgo traja. Prav zdaj delamo načrt za film. Pišemo že šest ted-nov in še vedno ne verrio, za kaj gre. Imamo veliko komičnih anekdot o vojni, o šoli, o ekspediciji v Indijo, toda še vedno ne vemo, kako povezati te dele. Pri »Sve-tem Gralu« nam je, na primer ideja, da vključimo kralja Arthurja, padla na pamet šele po šestih ali osmih tednih dela. Po prvotnem scenariju se je polovica filma dogajala v današnjem času. Na koncu pa je le 10 odstotkov tega prvotnega materiala ostalo v filmu. Ko smo začeli z »Brianovim življenjem« smo vedeli vsaj to, da gre za nekakšno povezavo s Krustusovim življe-njem.
Palin: Toda še vedno ne vemo, v katero smer se bo to razvijalo. Čutimo, da bo to biblijska zgodba zelo povezana z Jezusom. To izgleda lahko. Imamo občutek, da bo smeh enostavno naraščal. Šale so dobre in prihajajo same. Prebrali smo Evangelije in cel kup knjig o tem obdobju. In več ko delamo in raziskujemo, bolj prihajamo do zaključka, da ne gre za to, da bi ga smešno opisali (Jezus res ni komični lik), ampak da osmešimo tiste, ki uporabljajo njegovo ime za to, da odločajo o življenju drugih. Mi protestiramo proti temu.
-  Kakšni so bili vaši problemi z britan-sko komisijo za cenzuro?
Cleese: Tega ni. Toda obstaja neka or-ganizacija, ki se imenuje »Festival of Light« (dobeseden prevod: Praznik svet-lobe), ki je zahtevala prepoved filma, pre-den so ga videli in iz tega izhajajoč, preden so vedeli, za kaj gre. Najbolj smešno pri tem je, da njeni člani to organizacijo ime-nujejo Praznik svetlobe, raziskujejo pa mračnjaštvo. Oni so vložili protest komi-siji, toda komisija na film ni imela pri-pomb.
-  Vas niso obtožili bogokletnosti? Cleese: O, da! V vsakem mestu, kjer je
bil film prikazan, so se našle dve ali tri starejše gospe, en puritanec in en kaplan, ki so protestirali in 40000 ljudi, ki so spre-jeli igro. Proteste so objavljali tudi v časo-
pisih. Nek teden je bilo celo šest protestnih pisem proti filmu. Naslednji teden jih je bilo 12 in podpisniki teh so zahtevali, da se jim pove, kdo je pooblastil ljudi, da govo-rijo, kaj se sme gledati in kaj ne.
Palin: Religija je v Angliji še tabu tema. Ko je nek danski režiser prišel snemat erotični film o Jezusu, je bila prava groza. Pregnan je bil iz države - premier ga je osebno pregnal. To pa je kazen za najtežje kriminalce. Ko se je razvedelo, da Python snema film o Jezusu, so mnogi pomislili, da je to neukusno. Film se že tri mesece prikazuje v Angliji in javno mnenje je dru-gačno. Ljudje se sprašujejo, na čem teme-ljijo vse te zgodbe. Vidijo, da film ne na-pada Kristusa, niti osnov krščanskega ve-rovanja. Njegov cilj je širši. Pojavil se je celo svečenik, ki je govoril na TV in pisal v časopisih - govoril je, da je film vrhun-ski, da ga je treba videti in da bi morala Cerkev narediti vse, da se snemajo dela, kot ie to.
Cleese: Toda najboljšo kritiko o filmu je napisal direktor neke velike angleške šole za fante; zdaj je ta šola za deklice in za fante.
Glas (mislimo, da je Chapmanov): Za ovce!
Cleese: Članek se je pojavil v katoli-škem časopisu »Svet«. To je bila poštena in izredna obramba filma, ker večina ljudi, ki protestira proti njem, govori, da oni osebno nimajo nič proti filmu, a protesti-rajo zaradi tistih, ki jih film prizadeva. Avtor dodaja, da je to dober film, film, ki sili gledalca, da premisli o svoji vesti, da analizira tisto, kar misli in v kar veruje. Strinjam se z njim. Moj odnos do vere je zelo podoben budistični ideji. Če se želite razviti kot osebnost, se morate osvoboditi vseh prisil, ki vas ovirajo. Saj veste, stvari, kot so patriotizem, pripadnost določeni stranki itd... vse stvari. na katere ljudje opirajo svoje osebnosti. Večina ljudi na-pada film samo zato, da bi bili v skladu s svojim prepričanjem - verovanjem.
-  Ste imeli tudi z vašimi prejšnjimi filmi, televizijskimi in kinematografskimi, pro-bleme s cenzuro?
Cleese: Imeli smo probleme v zvezi s ko-njeniško bitko v »Svetem Gralu«. Ta pri-zor je izrezan na ameriški TV. To je hkrati tudi največji poseg cenzure na naših filmih.
-  Ali niste imeli problemov s princeso Margareto zaradi nekega TV shovva?
Cleese: Ne!... Ja, ja! Bili so mali pro-blemi s cenzuro. To je bila Margareta?! Mislim, da se ona ni pritožila... V štiride-setih oddajah smo imeli pet - šest proble-mov.
Palin: Spominjam se, da je obstajala neka lista. Ko smo prikazali prvo serijo oddaj odgovornim ljudem na BBC, nam niso delali nobenih problemov. Toda za tretjo serijo, ko smo že bili popularni, so sestavili listo 20 točk, ki so bile po njiho-vem sporne - besede, neke malenkosti, zadeve, ki so jih videli, a menijo, da ne bi smele biti prikazane. Morali smo se pogo-voriti o tem celem spisku z njimi. Na koncu nam je uspelo skrčiti spisek na samo
štiri točke. Vseeno pa mislim, da je BBC TV mreža daleč popustljivejša od tistih v tujini. Ko smo bili v ZDA, smo videli del »Showa Montyja Pythona« na TV mreži ABC. Razmesarili so ga do te mere, da smo morali sodno braniti svoje delo pred takimi postopki. Ob tem, da so razmesarili oddaje s svojimi reklamnimi spoti, so še izrezali prizore, za katere so mislili, da v njih nekaj vidijo, kot na primer prizor, v katerem dva moška odhajata proti zaha-jajočemu soncu. Ta prizor so izrezali, ker so smatrali, da asociira za homoseksual-nost.
Cleese:Pn tem je najbolj smešno dej-stvo, da smo bili tudi sami povlečeni v te neumne razprave. V prvi TV seriji je skeč, ki se dogaja v restavraciji. Na koncu vsko-čim s kuhinjskim nožem v roki vpijoč: »You, bastard!« (Baraba!) Rekli so mi, da sem smel to vzklikniti dvakrat, ne pa tri-krat in da moram odrezati filmski trak s tem tretjim vzklikom.
Palin: Mislim, da se na televiziji ne sme reči »Fuck off« (odjebi). Nihče na TV ne govori tako.
Graham Chapman: To gre lahko skozi v gladališkem delu.
Palin: Govorijo, da vam niso odobrili tako govoriti. Toda nekoč sem v oddaji Kennetha Tynana omenil problem besed, ki jih ne smemo izgovoriti. On mi je odgo-voril: »Vi ne smete reči besede odjebi.« Takoj je prislonil roko k ustom, kot da zeha, a je izrekel. Drugega dne ni bilo na ulicah niti več nasilja niti več posilstev. Država je preživela.
Cleese: Cudno je to, ko vidite, da so oni daleč bolj zaskrbljeni zaradi kletvic kot zaradi drugih stvari. A to ni le v glavah ljudi z BBC, temveč tudi pri občinstvu. Prejšnji teden mi je ena od direktoric iz BBC, s katero sem govoril, rekla, da je neki znani sindikalist, rudar, govoril, da pri njih v severnf Angliji ljudje na delov-nem mestu neprestano govorijo in »fuc-king« in »bloody«, toda ko pridejo domov, teh besed nikoli ne izgovorijo pred svojimi ženami in otroci. To je »noro«. Ljudje se bolj pritožujejo zaradi kletvic kot zaradi seksa. Nesramne besede izzivajo emocije.
Palin: Ti dvojni kriteriji so res smešni - kletvica na delovnem mestu, a ne doma, na nogometni tekmi, a ne tudi v politiki. Angleži dajo mnogo na te dvojne kriterije, ker želijo izgledati resno - so veliki forma-listi. Prav to pa daje veliko priložnost naši domišljiji.                                                  i
Cleese: Mogoče bomo to uporabili v na-šem naslednjem filmu. Michael pravkar dela na enem štosu. Tip pride in reče. »Čez nekaj minut vam bomo pokazali mo-ški spolni organ. A ostanite mirni, organ ni spolno vzburjen. Ne vznemirjajte se. Pre-den vam ga pokažemo, bo na ekranu pri-kazana stenska ura in v eni minuti lahko vsakdo, ki to želi, odide.« Potem se on pogovarja z zdravnikom, s sociologom, psihiatrom, politikom, škofom. Vsi govo-rijo o tem, kar so čutili in da je to dobro in zdravo. Pokaže se, da ni nič sramotnega v tem , da je človek gol. Potem se pokaže
KULTURA
ura. In po eni minuti - bang! Potem pride tip, ki reče: »V redu, to ni bilo tako slabo!« To je čudovito, ker na ta način vsi postanejo hudomušni. Obstajajo ljudje, ki postanejo zlobni, če Graham pride gol do okna. Mislijo, da mi škodujemo otrokom.
Chapman: To je res hudomušno!
Palin: Skeč, ki ga je opisal John, je takšen, da bi ga lahko naredili na televiziji. A v tem smislu daje film več svobode.
- Boste delali vsi skupaj na televiziji?
Palin: Dvomim.
Cleese: To je preveč dolgočasno. Vse skupaj preveč spominja na stroj za izdelo-vanje klobas. Ves čas tekate - še to napi-sati, še to posneti, še to najti... Pri filmu pa lahko lepo sedete in razmislite, govorite igralcem. Pri snemanju »Brianovega življe-nja« smo se vsi nekaj naučili. Imeli smo dovolj časa za zaustavitev in premislek. To na TV ni uresničljivo.
Chapman: To je bila res čudovita izkuš-nja.
Palin: Naredili smo 39 TV oddaj in dali vse, kar smo lahko. Šli smo do skrajnih mej televizije. Igrali smo se z najavo, me-šali oblike, žanre. Ne vem kaj bi sploh še lahko naredili, če bi se vrnili.
Cleese: Najvažnejša zadeva, ki jo zdaj delamo, bi bila na TV tabu. Vi razumete smisel tabuja. Napisali smo ta gag. Oni mislijo, da smo napisali nekaj res neokus-nega. Umazani Angleži.
Palin: To je res neokusno!... To kaže, kje so meje. Ko so to videli, so bili res jezni. Rekli so nam: »To še gre, a ne pojdite dalje. Nič več ne boste prikazali.«
Cleese: Prav zdaj istočasno pišemo dva ali tri filme. Vedno se najde kdo, ki reče: »Tega ne morete snemati.« To je za zno-ret.
Palin: Mislim, da zdaj že laže naredimo tisto, kar želimo narediti, ker smo posneli dva, tri filme, ki so bili uspešni in ker je Python postal neke vrste ustanova. Večina v Angliji nas ima res rada. Na določen način od nas pričakujejo, da pokažemo pot. A mislim, da smo prav zdaj krenili po tako ovinkasti poti, da bodo celo naši navi-jači šokirani.
Cleese: Več ko pišemo o tem, manj nas je strah tega, kar bomo našli v nas samih.
Palin: Res čutim, da bomo postali pok-varjenci.
Cleese: Nekdo mi je povedal, da je bil nek britanski gospod zelo strog, ko je začel delati pri cenzuri. Po petih letih dela je plesal, osvajal dekleta - bil je popolnoma sproščen. Pet let je gledal filme, ki jih je bilo treba cenzurirati in se je popolnoma navadil na to. Ljudje imajo fobije. O tem morajo govoriti. Filmi jih spodbujajo, da o tem govorijo - pogovor pa sprošča. To je tako kot s strahom (fobijo) pred pajki - najprej govorite o pajkih, se učite nava-jati na njih, jih gledate in na koncu jih lahko celo primete v roko.
Chapman: To se dandanašnji dogaja. Človek se navadi na vse in je vse manj in manj šokiran.
Cleese: Tabu je molčanje o nečem. Vedno obstaja strah pred neznanim. Torej
je treba o tem govoriti. Lahko si mislim, da nas imajo za ostudne ljudi. Palin: Po tej stvari se bomo vrnili nazaj.
-  Imate kdaj samocenzuro?
Cleese: Težko je rezati. V »Brianovem življenju« smo vrgli stran dve stvari. To se nam je zgodilo prvič. Mislim, da smo to naredili zato, ker je delovalo kot hladen tuš na publiko in je bolj motilo, kot pa spravljalo v smeh.
Palin: Najboljše, kar delamo, je to, da nasmejemo občinstvo, potem pa ga spod-budimo, da razmisli o tem, čemur se je smejalo. Nasmejati občinstvo za nas po-meni oddaljiti ga od tistega, kar mu prika-zujemo. Vedno je zelo težko najti najboljši način predstavitve zadev. Mi kot gimna-zijci pa se vedno po malem bojimo.
Cleese: Sami sebe cenzuriramo. Ko smo začeli pisati »Brianovo življenje,« smo vsi mislili, da moramo pisati o Kristusu. V res-nici pa nihče ni pisal o njem. Pisali smo o ljudeh, ki so ga srečevali, kot je npr. ozdravljeni gobavec. Nikoli nismo pisali prav o njemu kot glavnemu akterju. A to ni bila zavestna, dogovorjena odločitev.
-  Od   kod   ime   Monty   Python?   Od Montgomeryja?
Palin: To je preprosto poskus najti ime, ki ne pomeni nič in ki, ko ga daš v najavo oddaje, ne pove čisto nič o tem, kaj po najavi (špici) sledi. Težko je najti takšno ime. Monty Pyhton nam je bilo simpatično in nevtralno ime, ki dobro zveni, je malo neumno in (sili) ljudi, da sprašujejo. To bi lahko bil Montgomery, lahko bi bila kača. John je povedal, da je tako ime nekemu poluradnemu impresariju na Zahodu, ki je vodil gledališko agencijo.
Cleese: Ko želi kdo v Angliji prepričati ljudi, da mu posodijo denar ali da investi-rajo njegov projekt, si pusti majhne brke (kot so moji), nosi lepo obleko in razlaga, da je bil major ali polkovnik v vojski. To je ena vrsta Montyja. Mislim, da imate prav v zvezi z Montgomeryjem. Python pa bi bilo - izdajalec.
Terry Jones: To je lepo ime, mar ne?
Palin: Monty Python - to dobro zveni. V vsakem primeru pa je to ime postalo sinonim za eno vrsto humorja. Nihčc več ne pomisli, da gre za osebo. Ko je zdaj kaj resnega, kot je razprava v Parlamentu, časopisi to označijo kot »pythonsko«. S tem se misli na to, da je bilo vse skupaj idiotsko. Odkar prenašajo razprave v Par-lamentu, je presenetljivo, v kakšni meri je to »pythonsko«... Cudno, a človek ima občutek, da je v živalskem vrtu. Zdaj mi je jasno, zakaj so ljudje vztrajaH na tem, da to prenaša TV.
-  Kako ste prišli na to, da začnete sne-mati filme? Ste to nameravali še preden ste delali na televiziji?
Eric Idle: Ne, nismo imeli tega namena pred televizijo.
Jones: Ne razburjajte se, bom jaz odgo-voril. Potrebno se je razvijati, premikati.
Pravzaprav je treba delati vedno nekaj no-vega, drugačnega, saj sicer postane vse dolgočasno. Vsakič smo poskušali najti novo pot, za vsak show drugačno formulo in to smo delali tako dolgo, dokler je bilo možno. Ena od prednosti kinematografije je v tem, da je pri njej manj kompromisov kot na televiziji. Glede na pritisk, pod katerim delate na TV, rezultat ni nikoli tisto, kar bi moral biti. Mi smo morali na leto narediti 13 oddaj, kar je približno enako snemanju treh in pol celovečernih filmov. To je ogromno veliko. Zdaj sne-mamo po en film vsaka štiri leta.
Cleese: Sicer pa, dogaja se, da ljudje, kot smo mi, pri petindvajsetih lahko napi-šejo skeč dolg štiri, pet, šest minut v enem dihu - in to dober skeč. Toda po desetih letih dela si želijo delati manj, a globlje zadeve.
-So vam poskušali vsiliti režiserja za »Sveti Gral«?
Palin: Poskušali so nam vsiliti Terryja Jonesa.
Jones: Ko bi moral EMI sodelovati pri filmu, so to res poskušali. Toda to se ni uresničilo in mi smo našli lastna denarna sredstva. Enako smo naredili tudi za na-slednji film.
-  Razen Terryja Jonesa nikogar od vas ne zanima režija?
Jones: Ne glede na to je režija tesno povezana z njimi.
Palin: Res je, režija je v veliki meri povezana z mano. Nisem tehnično sijajen. Potrebujem precej časa, da razumem teh-nično zamisel. Nimam pojma o tem, kje bi morala stati kamera. Enostavno mi beži vse, kar je v zvezi s tehniko.
-  Sploh kdaj razpravljate o Jonesovih zamislih?
Palin: Nikoli mu ne rečemo niti besede. Če gre za probleme, jih on ustvarja sam. Sicer pa režija filma ni tisto bistveno. Ni-koli ne govorimo o problemih med delom s Terryjem. Veliko razpravljamo, ko sku-paj pišemo scenarij.
-  Razpravljate med seboj o tem, da je nekdo pet minut na ekranu, medtem ko se drugi sploh ne pojavi?
Palin: Ne, res ne. Razpravljamo zlasti o pogojih dela - o tem ali naj bo po sedmi uri zvečer nadaljujemo s stanjem v blatu ali da prekinemo z delom.
Cleese: V vsakem primeru je snemanje dolgočasno in utrujajoče.
Palin: Včasih.
Clesse:, Večinoma... je to zelo dolgo-časno.
Palin: Tu imate prototip obnašanja ljudi s Cambridgea.
Jones: To niti ni tako dolgočasno, če ste v kostumu pred kamero.
Palin: Ah, kaj govoriš! Snemaš ponovi-tve eno za drugo, reflektorji te žgejo v glavo, pa moraš spet vse znova...
Jones: V redu, imaš prav. Toda vedno se pojavi nov problem in sploh nimaš časa, da bi se dolgočasil.
(izbor, prevod in priredba - M. K.)
KULTURA
Ko je Andy
imel randi - interpendij!
z zgodovino,
je kino
zamenjal z birmo,
birmo pa s firmo.
Njegove slike
predstavljajo odlike
rock'n'rolla
kot idola
ZDA-
komur se dš
in da\
ta
zna
videti kot Narcis
zrcalo iz lis,
ne pa šola,
kontrola
genijev
brez penijev!
Andyjev jaz
je kazal obraz
nikogar in vseh,
torej za vse nas
vsak čas
tv uspeh,
ter dolgi dolgovi
niso tako novi,
da ne bi,
kobi
Andy
v živi legendi
in velikem planu
na ekranu
zbujal pozomost,
vseodpornost
šunda,
undergrounda...
le kaj,
bogsigavedi kaj.
Poštena
rock'n'roll scena
žge grešna,
smešna,
uspešna,
požrešna...,
a zanimivo,
Andy v živo!
In bolj ko spi spodaj,
bolj ga glodaj
s pogledi
in sosedi.
Pod vsako reklamo
za kulturno mamo
podpis,
večni vpis
med nesmrtne,
smrtno požrtne
inbolj obrtne,
malce včrtne
Ljudi,
ki
se prodajajo,
osvajajo
na lačne oči
in druge reči.
Razred vladajočih,
namreč vnebovpijočih
palcev
in kazalcev
odšteje.
POSVECENO POPISMU ALI NAGROBNIK ANDVJA WARHOLA
kolikor šteje
živo mrtev umetnik,
žrtev, bogokletnik -
svetnfk
za svoj trik,
hit rosni, modni krik...
In v čem je mik
v zapik,
Andy
na veraridi, v legendi?
Factory delavnica
ali zgolj nategovalnica?
Prodaj
kot zmaj
za vsako ceno
rock'n'roll sceno
in bo pop
za pokop
in bo čez popisem,
česar slutil nisem.
Bob Dylan, še drugi
v odjugi
so Elvisa pevca
brez števca
prišteli
in vzeli
med svoje
šoje
ali doldrje -
star je
Giotto
di Bondone
kotloto
ali sama
reklama
za bonbone.,
Oživljenje Drusiane
in izbrane
družbe
brez okužbe
in vitli
in Beatli
in kamnje, valeče
se, Stonesov brez nesreče
-predstavlja,
ko se poslavlja:
eno sžmo,
samo eno
uročeno
omamo,
Giotto za Barde,
Andy izza avantgarde -
glamour sveže,
da reže.
1'amour novostno
za krepostno
zarjo obzorja
in Diorja,
innepozabi,
da ne boš v pozabi
brez kož
ali rož
nikoli,
niti naokoli.
Film se razvija,
odpre se galerija,
v galerijah galeoti,
filmsko utrgani kojoti,
prosojniki,
dvojniki
snujejo,
kupčujejo:
triangel single,
bingelj,
sving
za marketing!
A ko je jedel klobaso
Pablo Ruiz Picasso
(in če je komu ljubč,
naj kar reče: Picasso),
ga je Andy
na verandi, v svoji legendi
zbfzgal
in pobrizgal
z gorčfco -
resnico
v smer:
plener,
pa še njegove koze
po Lpoque rose
pa še to,
tisti Avtoportret z napisom Yo,
skratka ga je štrcnil,
okrcnil
z gorčico
kot boljšo klobasno polovico,
z gorčico -
pršfco
pogledov
nekih vzhodnih medvedov
kot Potrditev pravil
naravnost iz Giottovih žil.
Med ničem in ničem
pa Pridiga ptičem,
med klišeji
v kliširni mošeji
pa pop-art
za start
živilske industrije,
živinske pomije
stvarno,
popularno,
embalaža
ali lažna vraža,
serija
(kdaj je že bil zadavljen
vase poplavljen
in včliko čisti,
isti
ustreljen,
transkavkazijskih ramen,
kdo? - Lavrentij Berija!),
serija
transnacionalnega imperija,
industrija, industrija,
video in fotografija
ter naposled vznikli
art-ikli, art-ikli!
Ko je Andy
kot vendar v prebendi
šel na randi
- ne v kisvahilski Ugandi, ne tu
ne v Bantu! -
še s Tomom Wesselmanom,
nasproti kleptomanom
in drugim kapitanom,
je na primer Keramična glava
z navadno senco -
leta 1966 nad kredenco,
prava,
pikčasto rastrirana,
radirana,
srečala tajna
Roya Lichtensteina.
Ampak Andy,
ta naš Andy
z rock'n'roll bandi
dalje prileze
brez zveze,
medtem ko Inving Blum
sreba čaj, pije rum.
Paradiž!
iz nebeških viž!
za paradižnik!
(Disney, kaj je dvižnik?)
Jutri obraz
bo na las
podoben
- niti malo zloben -za džin
in Sedem let skomin
kot seksepilni baker
Norme Jean Baker
potrošniški oddaji
ali Avtobusni postaji,
bo manj mali sokol - merlin
in bolj vroča Marilyn
brez Monroejevih doktrin,
bo sproducirana Monroe,
Andy, bo,
kar bo,
če... bo
Bog dal
in ne bo pal!
Torej, svetla vera -
Andy se plasira!
In da bo mir:
slika je okvir!
VLADIMIR GAJŠEK
KULTURA
A pustimo potrošnike (prava beseda v vsakem po-gledu) in se posvetimo proiz-vajalcem in proizvodu - filmu o vojni za njivo fižola. Mila-gro je drugi režiserski podvig slovitega hollywoodskega plavolasca (v sedemdesetih letih najbolj gledanega igralca) Roberta Redforda. S svojim prvim filmom Na-vadni ljudje (Ordinary Peo-ple) je presenetil vse in leta 1980 dobil oskarja za naj-boljši film, za režijo, za na-meček pa isto nagrado še Ti-mothy Hutton za stransko vlogo. Res nepričakovan uspeh povprečnega igralca in, debitanta v režiji. Dolgo smo čakali njegovo novo delo.
In dočakaii poetično dramo, pravo »the way of life« v vasici Milagro v ameri-ški zvezni državi New Me-xico. Tam Mehičani živijo svoje na ameriško prilago-jeno življenje. Od boga po-zabljeno vas in njeno okolje nameravajo ameriški poslov-neži spremeniti v raj na zemlji - ekskluzivno letovišče za vi-soko družbo. Pokupili so že vso zemljo domačinov, razen omenjene njive. Njen lastnik je ne želi prodati, nanjo za-sadi fižol in boj se začne. Na eni strani denar in moč, na drugi nekaj osamljenih entu-ziastov, v sredini pa brez-brižni vaščani Milagra, za či-gar usodo pravzaprav gre. Ko se ti po dolgem prepričevanju le odločijo stopiti na stran šibkejših v tem neenakem boju, je happy end le logična posledica.
Ta prerost zaplet (gre za ekranizacijo istoimenskega romana Johna Nicholsa) je Redford izkoristil izpričanje svoje demokratske usmerje-nosti, za predstavitev načina življenja »mehiških američa-nov« (pomembnega števila prebivalcev ZDA), za od-ločne simpatije do malih ljudi in njihovega boja za pravično stvar in med drugitn tudi za potrditev svojih sposobnosti v snemanju dobrih, gledljivih filmov. Posebna značilnost Milagra je v tem, da v njem kar mrgoli filmskih likov - od množice karakterjev, pravih ljudskih posebnežev. Na Čelu teh je najstarejši vaščan Mila-gra Amarante, ki je prava ko-pija našega Krjavlja. Za vse te junake je Redford potre- ' boval prave igralce in ena od odlik filma je prav izbor le-
MILAGRO
Vse manjje ogleda res vrednih filmov. Vse manj je tudi gledalcev, ki si take filme sploh zeli ogledati. V Ljubljani še posebej. Poleti pa je vse skupaj še huje. V času oddiha bi si očitno vsi radi v kinu še posebej oddahnili. Tako imenovane »poletne sheme« (beri: nekaj lahkega) kinematografov, ki dva do tri mesece nudijo le »manijak« kriminalke in »Policijska akademija« komedije, res pomagajo gle-dalcem v tej smeri »do zadnjega diha«.
Kaj torej počne film Roberta Redforda MILA-GRO (The Milagro Beanfield War) v poletni shemi? Zimsko obdobje boljših filmov je zamudil, v poletno pa očitno ne spada, ker je predober. Ker si ga je v Ljubljani v 14 dneh ogledalo okrog 2000 gledalcev (Rain Manna skupaj 55.000), bi lahko sklepali kveč-jemu prav nasprotno, ker pa ne gre za prvi podoben primer, zdaj ze zagotovo vemo - slabi so gledalci.
teh. Ob že znanih zvezdah (Sonia Braga, Christopher Walken, Melanie Griffith) so se še posebej izkazali manj znani (Daniel Stern v vlogi študenta sociologa; mimo-grede - Sterna smo pravkar videli tudi v filmu D.O.A.) in »anonimci« (Chick Vennera v glavni vlogi, Ruben Blades kot šerif...). Prednjači pa vsekakor Carlos Riquelme v vlogi Amaranteja (glej sliko), saj nosi film in mu daje ritem.
V film so vpletene tudi šege in navade prebivalcev tega dela ZDA. Sem spada tudi angel, ki »ne ukrepa, daje le nasvete« in je zato Amarahteju bolj v napoto kot v pomoč. Odličen blagi hu-mor, ki preveva filma, je še posebej izrazit prav v njunih pogovorih.
Čeprav se Redford očitno ni mogel izogniti tudi prizo-rom, kakršnih je bil deležen v svoji igralski karieri (Wal-ken preganja Vennero kot so njega v Pregonu brez milosti - The Chase, režija: Arthur Penn), je ob naštetem treba opozoriti na atmosfero filma in številne lirične trenutke, ki »padejo« v oči in ušesa. V takšnih trenutkih se zlahka spomnimo na novejše, nam znane dobre filmske dosežke in njih avtorje. Menzel (Moja mala vas), VVenders (Nebesa nad Berlinom), Šijan (Mara-tonci tečejo častni krog) in Kusturica (kar vsi njegovi filmi) bi lahko našli nekaj svojega v Milagru. Ker lahko najresneje podvomimo, da je Redford videl vse omenjene filme, ne kaže govoriti o kakšnem posnemanju (v stilu kritik, ki jih je deležen Kusturica ob Domu za obeša-nje), ampak gre najbrž bolj za niz skupnih pogledov na svet in filmsko umetnost in to lahko kajpak štejemo Red-fordu v dobro.
Za tak končni rezultat so bili potrebni še drugi dobri sodelavci, zato naj omenimo vsaj še dva zelo opazna. Rob-bie Greenberg kot direktor fotografije in Dave Grusin kot avtor glasbe (spomnimo se ga lahko po odlični jazzy temi v filmu Biti zaljubljen; režija Ulu Grosbard) sta uspela ustvariti pravo atmos-fero za to lepo »prevaro«.
MIRAN KORITNIK
KULTURA
V nekaj letih je založba iz-dala preko 15 kaset različnih jugoslovanskih skupin: Kel-ler, HC kompilacija, Demoli-tion Group, Grč, Otroci soci-alizma, Miladojka Youneed, Roderik, SCH, Industbag, Kapela la chateliere, Lolita, Dee Dee Mellovv, Veš slikar svoj dolg... Založba od leta 1986 ponuja mladim tudi koncertne posnetke svetovno znanih izvajalcev tako imeno-vane alternativne glasbene scene. Te kasete so označene z napisom »Živi v Ljubljani«. Po večini gre za posnetke koncertov, ki jih v Ljubljani organizira Škuc-ROPOT, FV ali pa HC kolektiv. V tej edi-ciji so bili izdani: Swans, Po-ison girls, Nick Cave, UK Subs, Government Issue, Mi-sty in Roots, Smebix, Fang, Attitude, Henry Rollins, So-cial Unrest, Pere Ubu, Sonic Youth, NoMeansNo, Crime and the city Colution, itd. Založba FV pa še vedno de-luje tudi na področju video produkcije in je v zadnjem času skupaj z BRUT-om iz-dala edicijo »NEO VIDEO«.
Založba FV redno sodeluje s tujimi neodvisnimi založ-bami, tako zaradi licenčnih izdaj in izmenjave glasbenih izdaj, kot zaradi izdajanja in distribuiranja naših skupin v tujini. S tem je naši publiki omogočen dostop do nekate-rih tujih plošč, istočasno pa je naša glasbena dejavnost predstavljena v tujini.
MONIKA SKABERNE, ki je vodja založbe FV, nam je povedala, da bodo v pri-hodnje skušali izdati čimveč: od hard cora pa do jazza. Septembra bo na tržišče pri-šla kaseta Borghesie in Strel-nikoff. Organizirali bodo tudi še nekaj koncertov v živo. Največji problemi, s katerimi se srečujejo, se tičejo financ.
ZALOZBA FV VČERAJ, DANES, JUTRI
foto: Miha Dobrin
Financirajo se namreč sami, prodaja pa zaradi situacije v državi pada. Monika pravi, da upa na boljše čase.
Tisti, ki so zainteresirani za kasete ali plošče, ki jih je iz-dala založba FV, jih lahko naročijo po pošti na naslov ŠKUC - FORUM, Založba FV, Kersnikova 4, Ljubljana. Drugače pa so kasete na raz-polago tudi v galeriji ŠKUC na Starem trgu 21, v Državni založbi Slovenije na Šubičevi 1, v Mladinski knjigi na Na-zorjevi ulici ter v prodajalni plošč Maximarket.
Nove kasetne izdaje: Di-amanda Galas (Živi v Ljub-ljani) Cul de Sac, The House-painters, kompilacija Neme-sis, Nezaboravan san o.., Lepra, Jozo Oko Gospe.
Plošče: Laibach (Let it be in Slovenska akropola), LET 3 (two Dogs Fuckin'), Center za dehumanizacijo (Izdaja), Pergament (Vruča linija), JAZZBINA (The temple of Blue Dvvarfs), Tickmayer Formatio (Urban Music) ter Stevan Kovač Tickmayer (Spes).
Fanzini in publikacije (lahko samo naročite): Deli-tium, R'N'R Warriors (knjiga za hc in punk fane), Andy Warhol, Bolji život (punk in MC).
Živi v Ljubljani, Crime and city Solution, NoMeansNo, Pere Ubu, Sonic Youth. Swans, Fang, Attitude, Misty in Roots. Kasete v FV distri-buciji: Mark Stevvart, Mary-lin Monroe, Majke in The Spons.
Če naročite več kot 5 ka-set, stroške poštnine porav-nava založba. Kdor se torej zanima za nekomercialno, ima možnost povečati svojo zbirko kaset in plošč založbe FV.
MAŠA GORŠE
Zalozbo FVje leta 1985 ustanovila skupina Borg-hesia. Razlog za ustanovitev zalozbe je bil v nezainte-resiranosti večjih diskografskih hiš za nekomercialno glasbo, bodisi zaradi ideoloških ali pa komercialnih vzrokov. Najprej so izdali prvo neodvisno video-kaseto z naslovom »TAKO MLADI«.  Po izdaji    . Borghesiine video-kasete so sledile še izdaje hard   1 core   kompilacije   Ijubljanskih   bendov   Tozibabe,     k UBR, III. kategorija in nato še izdaja video-kasete istih bendov z naslovom »ISKANJE IZGUBLJE-NEGA ČASA«
KULTURA
Vendar Ljubljana v osem-desetih, po mnogočem tako »kultnih« letih, nekako ni po-goltnila tudi takega pristopa k interieriranju. Verjetno tudi zato, ker to mesto pač nikoli ni s prav veliko vnemo konzumiralo in presnavljalo arhitekturno-modne tredne. Posledica je pač ta, da so to-dobne notranjosti v Ljubljani le nekako navešene. Kva-dratki kot forma, ogledalo in medenina kot material ter steber in timpanon kot jezik so pač indici, ki predstavljajo obravnavo takih prostorov bolj v neobvezno debato o to-stranskosti in onostranskosti meje dober-slab okus.
Literatura in iz nje izhaja-joči filmski scenariji ter tako tudi film kot tak so si v bistvu uzurpirali izraz žanr. Vendar ne bi bilo napak, če bi ga uvedli tudi v arhitekturo. Predvsem za relacijo interirer - objekt. Gre za dve dejavno-sti, kjer je očiten že termino loški razloček. Namreč, če je bistvo objekta, da je projekti-ran, je bistvo interierja, da je oblikovan. Način »oblikova-nosti« odraža kreativno po-tenco ustvarjalca. S »formo« se pač rodiš. Naučiti se tega ne da! Nekako tako kot ,po-eta nascitur, orator fit'. Ne gre za poveličevanje enega ali drugega. Nujno je le uvesti »žanre« tudi v arhitekturo. Šele potem lahko best-seller resnično zaživi kot to-kar-je.
Žanr interierja vsekakor pokriva široko polje. Omejil se bom le na razmišljanje o tako irnenovanih javnih prostorih, običajno »javni program v parterju«. Kajti, Če je objekt, recimo mu kar hiša, arhitektura, ki naj bi se naselila v nekakšno zavest bolj kot scenografija, ki sou-stvarja mestno sliko, je inte-rier v bistvu eden glavnih kre-atorjev ftekakšnega spleena mesta. Gre za to, da imamo na eni strani ovito intimnost damskega salona ali zdolgo-časene pisarne, na drugi strani pa prostore, kjer lahko dobiš od, recimo Coke-&smile, pa do »Vse je Art«.
Ljubljana je v zadnjem času bogatejša za, recimo dvainpol interierja, ki naj bi nekaj pomenila. To obeta že ime projektanta: Boris Po-drecca. Začelo se je s prostori Delovne skupnosti arhitektov (DESSA) in nadaljevalo s prenovo priljubljenega (?) kafiča Platana, iz česar sta
ONETUCH TOO MUCH?
Jazz is not dead, it just smells funny. Frank Zappa, 1973
foto: Miha Dobrin
ln nekje v teh letih je na Dunaju Hollein zakoličil nov (?) pristop k oblikovanju interierja. Nekakšen revival oblikovanja riotranjosti je nato prešel v fazo, ko so bile tovrstne naloge naravnost kultnega zna-čaja. Nekje do Starcka in Cafe Costes namreč. Nada-Ijevanje pa je izzvenevalo v nostalgičnih tiradah, ki so skladno z ostalimi arhitekturnimi »dogodki« le še utrujale občinstvo. Ki se je »novega« že precej prej preobjedlo.
pravzaprav nastala dva lo-kala. In, ker je bilo o Platani že dokaj napisanega, tokrat DESSA!
Projektirati arhitekturo ne-posredno za »arhitektur-nega« investitorja je ned-vomno kočljiva zadeva. Ne le zaradi izpostavljenosti in kri-tičnim pogledom tako investi-torja, kot strokovni javnosti, ki pač najraje ocenjuje »kova-čevo kobilo«. Večji izziv pri projektiranju ali oblikovanju tovrstnih nalog je upor skuš-njavi, postaviti stanovskim kolegom nekakšno svetišče naplavin arhitekturne zgodo-vine.
In Podrecca se je pri tej, prvi ljubljanski nalogi le delno izognil tovrstnemu »za-peljevanju«. V pritličje ob-jekta, krepko starejšega da-tuma je postavil štiri »temat-ske sklope« prostorov. Se-stankovalnico, pisarno, knjiž-nico in razstavišče.
Pravzaprav gre za koncept nekakšnih »kratkih zgodb«, v določenem smislu prostori DESSE močno asociirajo Borgesovo pisanje. Vsak pro-stor posebej je namreč zaklju-čena, samozadostna enota, katere povezuje le »nak-ljučje«, da so v istem objektu. In vsak prostor vsebuje tudi rafinirane, intelektualizirane etc. citate. Konec koncev ti-sto, kar je nekoč zapisal Bor-ges (morda kot neke vrste credo): vse se dogaja prvič, vendar na večen način.
Sestankovalnica: Obliko-vati interier danes, tu; po-meni vse kaj drugega, kot tai-sto početi na Dunaju. Kljub nekako prisotni Kaiser & K6-nig senzibilnosti, na tukajšnje okolje (v mislih imam Ljub-ljano) nekaj drugega. Blasč evropskega intelektualca osemdesetih let naj bi po-osebljal nekakšen yuppie s tradicijo!? Vendar takšna partitura zveni dokaj nena-vadno. In približno tolikanj nenavadno »zveni« tudi ta prostor. Pravzaprav si je člo-vek prav v tem prostoru še najmanj na jasnem. kje je: ali v prostoru, kjer so vitrine na-menjene pokalom, ali pa da je le na mestu, predestinira-nem za business?
Pisarna: Tovrsten prostor v podzavestni podobi ustvarja podobo skrajne običajnosti, kjer določeno število oseb »ubija delovni čas« za quasi dizajniranimi            mizami.
V DESSI pa temu ni tako!
KULTURA
Navidez nefunkcionalna rešitev, ki asocii-ira stebriščno dvorano, transformirano na božanstvo osemdesetih - kapital - se iz-kaže kot dokaj human delovni prostor. Ne samo zaradi, za prostor s takšno funkcijo, nenavadne materialne obdelave: na podu linolej, razsvetljava oblikovno in tehnolo-ško sofisticirana in ne neonska, omare skrajno nekonvencionalne... Predvsem zaradi feelinga takega prostora. Ta, kljub temu, da je v določenem smislu »razstavni primerek« osemdesetih, daje upanje tudi za devetdeseta.
Knjižnica: Očitno je res: Small is beauti-ful. Najmanjši prostor obravnavanih pro-storov je dejansko najlepši. Nekako tako, kot da bi avtor hodil na lekcije k Umbertu Ecu in (znova) Borgesu. Saj sta (predvsem drugi) verjetno najlepše v zgodovini popi-sala čarobnost lepote knjižnice. Edini pro-blem tega prostora je, da se nahaja na »prometno« dokaj nehvaležni lokaciji. Si-cer pa samo superlativi!
Razstavišče (ki naj bi bil tudi debatni
klub): Razstavlj'ati arhitekturo in se o njej »pogovarjati« je donesek desetletja, ki se izteka. Vprašanje je, če bo tudi nadaljeva-nje kazalo tolikšno zanimanje za to plat arhitekiure. Dokler pa ga bo, ima Ljub-ljana resnično lep prostor, prav v ta na-men. Problem osvetlitve sicer je, a je obe-nem tudi dokaj nebistven, oziroma nemo-teč. Razstavljena arhitektura pri nas se zagotovo še ni bolje počutila.
Oblikovanje prostorov DESSE je vseka-kor kvalitativen premik v pojmovanju inte-rierja. Tako na videz banalnem nivoju po-rabe materialov - ni nujno, da trošimo samo kamen, tudi terazzo je lahko lep... kot na višjem, konceptnem nivoju, kjer so opisani prostori, različni po funkciji, tudi različno obdelani, a sev celoti le čuti ena roka. Sicer diskretno prisotna, pa prav zato toliko bolj »navdušujoča«. In taista roka se je v zunanjščini »zatresla«. Varhi-tekturi menda le obstaja nekakšna kompo-nenta, ki je tudi racionalno razložljiva. Izložbene vitrine, ki tvorijo parterno fa-
sado tu-obravnavanih prostorov pa to niso. Kakor tudi ne blindirana, »liftna« vhodna vrata. In zarezana krogla na po-hodni površini ulice. Merci bizzarre!
Prostori DESSE so vsekakor primer preselitve določene kulturne klime v njej nekako »tuje« okolje. Počutiti se držav-ljana sveta je pač lahko poza (Evropa je premajhna oziroma preveč samoza-dostna); očitno pa je, da nekakšna miljej-skost kljub vsemu obstaja. In zato interna-cionalno regionalnost post-moderne malce duši. In zato se le ne strinjamo, da bi tudi v bodoče morala prevladovati maksima: Vse je Art.
Konec koncev je to stvaritev, ki najbolje zrcali konec osemdesetih. In konec ne-Česa, ker se je imenovalo (tudi) postmo-derna. Tu gre sicer za njen najbolj rafini-ran in intelektualiziran akt, a je to še vedno to. Sicer kvalitetno, a še vedno diši smešno. Četudi samo malo.
TOMAŽ BRATE
foto: Igor Spreizer
KULTURA
Je že tako, da je Ljubljana
še vedno premajhno mesto,
da bi  kakšnemu dogajanju,
dobrim obetom navkljub, za-
gotovila  kontinuiteto.  Tako
se je tudi koncertna sezona,
potem ko je spomladi kazalo
krasno,   zaključila   bolj   ža-
lostno. Spomnimo se: vrhu-
nec je bil okoli dneva mlado-
sti, ko sta vso bedo tradici-
onalnih masovk zasenčila na-
stopa The Cure in Pixies. Ka-
zalo je, da bodo v naše kraje
le začeli zahajati mega kon-
certi (drugače na poti k Mad-
žarom)  in  zares  in  imena.
Ampak potem, ko so se Pi-
xies z zlatimi črkami vpisali
v anale Druge godbe in spo-
kali kovčke, so zadeve kre-
nile   rakovo   pot.   Nadaljnji
koncerti Druge godbe v icri-
žankah   so   zevali   žalostno
prazni, nič bolje pa se ni go-
dilo slab mesec kasneje jazz
festivalu.    Ampak   bolj   ali
manj tradicionalne fešte živo-
tarijo že po inerciji, slabše pa
je bilo v zadnjem mesecu in
pol z drugimi koncertnimi do-
godki. Ekipa, ki je delovala
pod šifro »Rock Me Baby in
Yugoslavia«, se je po gosto-
vanju Joan Baez bojda razšla,
ne ravno prijateljsko. Na hi-
tro napovedan nastop Denisa
Browna je bil prav tako hitro
odpovedan, v molk pa se je
pogreznil    tudi   promocijski
koncert    Ekatarine    Velike
v križankah. Verjetno so oba
odpovedali iz istega razloga,
zaradi katerega je odpadla fe-
šta na Gerbičevi z Disciplino
kičme v glavni vlogi: malo de-
narja - nič muzike.
Tisti, ki že dolgo nimajo denarja za koncerte, so se-veda nestrpno pričakovali na-domestek v obliki Metalki-nega Izreza poletja. Ampak ker tudi Bog več ni z nami, dosedanjih koncertnih nasto-pov niso ovirali le običajni problemi (odpovedi, zame-njave), temveč jih je pošteno zdesetkalo še vreme. V zvezi s praznimi žepi pa je revoluci-onarno potezo naredil Kom-pas, ki za Zavvinulov koncert v Portorožu prodaja karte na kredit. Verjetno se bodo mo-rali v kratkem za tak korak odločiti tudi Ljubljanski kine-matografi. Blagor nam!
Ob vseh teh črnih oblakih so se oči rockovske in po-dobne publike z upanjem uprle v prenovljeni K 4, ki se. je v času Druge godbe '89 izvolil     odpreti     občinstvu.
JAZZ NA OBROKE
IN SAMOUPRAVNA ALTERNATIVA
foto: Miha Dobrin
V dobrem mesecu se je tam odigralo kakšnih deset kon-certov, kar je sicer O.K., vendar še zdaleč ni odrešilo Ljubljane koncertnega mr-tvila. Najprej, kot so opazili
že Mladinini pisuni, prostor ne ustreza predstavi o kon-certni dvorani, pa četudi so pod odrom izkopali bazen, ozvočenje pa obesili na strop, da bi pridobili več prostora.
Toda če to pomanjkljivost lahko pripišemo objektivnim silam, nikakor ne moremo mimo početja subjektivnih sil, ki odločajo v programu v klubu. Te se namreč obna-šajo, kot bi bili koncerti nujno zlo in nekakšen doda-tek muziki s plošč. Čeprav koncertov zaenkrat še niso uspeli prestaviti na popoldan-ske ure, se je tudi zaključni in verjetno najbolj reprezentati-ven koncert sezone, nastop Demolition Group, zaključil ob pol enih, torej v času, ko glavnina obiskovalcev šele prihaja. Ne preseneča torej, da se vse manj govori o rock klub in vse bolj o alter-disku. K 4 je sicer zaradi številnih komparativnih prednosti zje-bal razne, »kao« alter večere v Palmi in Turistu, ampak ali smo se za to borili?
Drugače pa je zelo zabavno gledati, kako je delovanje tega kluba podobno naši dr-žavi: samoupravljanje + svetle tradicije + tržnogospodarstvo. Samoupravljanje simbolizira programski svet ali odbor ali kaj je že, ki mora skrbeti tako za ekonomsko upravičenost kot za ideološko čistost doga-janja v klubu. Ohranjanje svetlih tradicij alternative je vidno že v razdelitvi večerov posameznim interesentom - presenetljivo podobna je ti-sti v ŠiŠki in očitno se za ne-katere v pol desetletja ni nič spremenilo. Tržno gospodar-stvo pomeni kajpak vlaganje zasebnega kapitala v klub. Da bo primerjava še preprič-ljivejša, so poskrbele alterna-tivne zdrave sile, ki so na-sprotovale vlaganju zaseb-nika, češ da bi to ogrozilo ideološko čistost kluba. Tako nekako je pred časom pisal ugleden alternativec (sedaj se mi zares ne ljubi brskati po starih Mladinah, da bi odkril njegovo ime). Bolje alterna-tivno toplo pivo kot zasebni Jack Daniels!
Problem je v tem, da nam država na opisani način nika-kor noče funkcionirati. Je pa res, da ima K 4, za razliko od države, ki si sovražnike vse bolj nespretno zmišljuje, res-nične zunanje sovrage, ki utegnejo povzročiti homoge-nizacijo vseh sil okoli kluba - neprijazni policisti pač ne patruljirajo tam okoli čisto po naključju.
Gary Gray
KULTURA
LOU REED
Koncert se je imel zgoditi v dvorani, ki je približno za tretjino večja od dvorane kina Union, arhitekturno pa ji je skoraj enaka. V povsem razprodani dvorani (vstop-nice so dilerji pred koncer-tom prodajali tudi po tri-kratni ceni - 150 DEM) je dvatisoč tristo rokenrola želj-nih obiskovalcev dočakalo začetek koncerta le nekaj mi-nut po. napovedanem času. Prvi akordi skladbe Romeo had Juliette in primerno po-stavljena scena so nas v tre-nutku prestavili v mesto, či-gar ime je tudi naslov zad-njega albuma te legende ro-kenrola. Modre luči so osvet-ljevale oder. ki je predstavljal eno izmed mnogih temačnih ulic njujorškega undergro-unda, opremljenih z bolj ali manj uglednimi reklamnimi napisi. Reed in tri figure v mraku pred nami pa so na-daljevali s preigravanjem zad-nje plošče in to so počeli res natančno; komade so prei-gravali v popolnoma enakem zaporedju, kot jih lahko sli-šimo na albumu. Po eni uri mešanice trdih rokenrolov in blagozvečenih balad so zapu-stili oder, potem ko so odi-grali trinajst od štirinajstih skladb ameriškega vsakdana (izpustili so le komad Good Evening Mr. Waldheim - ver-jetno iz poslovnih razlogov zaradi bližine Avstrije). Nato so se po petnajstminutnem odmoru vrnili na povsem iz-praznjen oder in nadaljevali z / love you, Suzanne, zatem pa odigrali še nekaj skladb z Reedovih solo albumov, posebej pa je iztopala pri-redba Sinatrove Long Lone-some Road, ki jo je Reed odi-gral z basistom Wasserma-nom. Opusa Velvet Under-ground, skupine, v kateri je
Tribuna je časopis, ki izhaja po čudni logiki - ve-liki dogodek, načrtovan vsaka dva tedna, tu in tam preprečijo predstavniki in zagovorniki demokracije. Pa tudi če se to zgodi - govoriti o dogodku kot je koncert, sploh če gre za koncert velikana kot je Lou Reed, pa verjetno nikoli ni prepozno.
Lou Reed pričel to, kar počne še danes, pa se niso niti dotaknili. Po slabe pol ure so se potem na hitro poslovili in povsem nepričakovano zapu-stili oder, cela dvorana pa je bila skoraj v istem trenutku na nogah in to dobesedno, ker so nas pač na začetku koncerta vrli organizatorji posedli v udobne stole. Po nekaj minutah prave eksplo-zije ovacij so se Lou Reed in kompanija vrnili na oder ter že tako razgreto dvorano podžagali še z legendarno Sweet Jane, ki se je prelila v še bolj navdušujočo Walk on the Wild Side. Nato so zo-pet zapustili oder, pa se vrnili še enkrat ter odigrali še dve skladbi, Vicious in Satellite of love, s katero so zaključili koncert. In če se na koncu ustavimo še pri spremljevalni skupini, je treba povedati, da z njo Reed očitno ni imel pre-več dela. Poiskal je le bob-narja, medtem ko sta kitarist Mike Rathke in odlični basist Rob Wasserman opravila enako delo kot na plošči. Nasploh so kot skupina delo-vali homogeno in uigrano, zvok, ki so ga proizvajali, pa je bil precej trd in rokerski, kar velja predvsem za drugi del koncerta. Ob zelo do-brem ozvočenju in lučeh, ki so že tako prijetno vzdušje še potencirali, je tako Lou Reed dokazal, da je eden izmed ve-likanov, ki lahko zgodovini rocka še zmeraj dodajo kaj zanimivega. To zanimivo se-veda ni kaj revolucionarno novega, je rokenrol, ki je do-živet in odigran neposredno in brez pretvarjanja (vsaj ob-čutek je tak!). Za takega tudi plačam, če se ga kje še da dobiti - in Reed nam ga je vsekakor ponudil.
IGOR IVANIČ
DEMOKRKCUk^
LIFE IS LIFE
Moda potovanj je prepla-vila deželo na sončni strani Alp. NEpotovati pomeni biti zunaj nekega početja, biti drugačen od tistih, ki »so no-ter«, v tekmi za čimbolj nena-vadno, čimdaljše potovanje. Otroci »otrok cvetja« ne sa-njajo o peščenih plažah In-dije, prašnih cestah Afgani-stana, modrem dimu in pre-nočevanju v spalni vreči pod z zvezdami posejanim ne-bom. Medtem ko njihovi večno mladi starši razmišljajo o novem »Yugotu« in tednu dopusta v enem od sindikal-nih domov na istrski obali, odraščajoči otroci privarče-vane dinarje pretapljajo v DEUTSCHE MARK, ki so (zbrane v zadostni količini) prvi pogoj za uresničitev sanj o potovanju.
Če je za mladega Japonca potovanje obvezen del izo-braževanja, za Romuna pa prepovedane sanje, predstav-lja povprečnemu Jugoslovanu potovanje nepotrebno, čuda-ško početje posameznika. Zato razen v Parizu in Am-sterdamu zagotovo ne boste srečali nikogar z višnievorde-čim potnim listom. Če pa že boste videli koga, ki odpira gavrilovičev mesni n^rezak, potem je to kak' Gorenc - saj ne da bi mu bilo škoda de-narja za hamburger v McDo-naldsu, ampak odpira kon-zervo preprosto zato, ker doma ne dobi niti dolarja za uro trdega dela. Potuje pa kljub temu rad, četudi ga (ker ]6 konzerve na klopci v parku) ljudje zaničljivo gle-dajo in preklinjajo njcgove južnoslovanske prednike. Da pa Slovenci ostanejo zvesti svojim razvadam tudi na poti, se kaže tudi v tem, da so slo-venski popotniki razdeljeni v več neformalnih skupin, ki pa za razliko od tistih v do-movini niso vključene v SZDL. V grobem je delitev takšna: A. EKSTREMISTI
Sem sodijo popotniki tipa Tomo Križnar. Potujejo brez denarja. Potovanja teh tra-jajo najmanj eno leto in na-vadno niso vnaprej časovno omejena. Področja, na katera se odpravljajo, so praviloma tista, ki jih obiskujejo le še trgovci z orožjem. Biti zaprt pomeni nekaj doživeti. Na-vadno svojih doživetij ne do-kumentirajo, če pa že, potem počnejo to le v lastno veselje.
GHINA BLACK
ZADNJE URE VOŽNJE Z VLAKOM SI JE ŽELEL, DA BI DOŽIVEL KAJ USODNEGA, DA BI GA V ČASU, KIPRIHAJA, DOLETELO KAJ PRETRESUIVEGA, KAJ RESNIČNO MOČNEGA, POMEMBNEGA, TRAGIČNEGA; DA Bl GA KRONAL NEKAKŠEN VIŠEK, IZ-BRUH, LAHKO NESREČA, LAHKO SMRT, SAMO DA Bl BILO NEKAJ DOKONČNEGA, KAJTI ČUTIL JE, DA NJEGOVEGA POTOVA-NJA NIKONEC, ČEPRAVSE BLIŽA DOMAČI ŽELEZNIŠKl POSTAJI...
(Mate Dolenc v knjigi ALELUJA KATMANDU)
B.  PROFESIONALCI
Gre za ljudi, ki so pravi-loma izkušeni popotniki. Stari so od petindvajset do jpetintrideset let. Na potova-^nja se dobro pripravijo. Pred .potovanji iščejo sponzorje, 'dogovorijo se z uredniki časo-pisov in radia za objavo nji-hovih potopisnih zgodb in :medijsko najavo potovanja. Področja, kamor potujejo, so skrbno izbrana. Slovenski na-rod sproti spremlja dogajanje na njihovi poti in jih ob po-vratku sprejme kot heroje. Sledi kup predavanj v delov-nih organizacijah (sponzorji) in v šolah. Najbolj odmevna so predavanja v Domu špan-skih borcev in Cankarjevem domu v Ljubljani. Oni so ti-sti, ki določajo, kam bodo ti iz skupine »C« potovali na-slednje leto.
C.  LJUBITELJI
Potujejo največkrat poleti, ker so vezani na čas dopusta, oziroma počitnic. Njihovi vzorniki so Andrej Strmecki, Zvone Šeruga in podobni. Pri izbiri smeri potovanja sledijo modnim trendom. Njihova potovanja trajajo od enega do treh mesecev. Bolj ali manj uspele diapozitive iz potovanj po vrnitvi radi kažejo sose-dom in prijateljem.
D. NEIZKUŠENI ZA-ČETNIKI
O potovanjih ne vedo niče-sar. Edina informacija so jim predavanja v Klubu Popotnik in pogovor s predstavnikom skupine »C«. Nekaj dni pred odhodom na pot obiščejo po-potniško agencijo Erazem, da se oskrbijo z naslovi mladin-skih hotelov, nekaj ur pred odhodom se v Mladem turi-stu včlanijo še v Počitniško zvezo Jugoslavije. Otovorjeni z mnogo pretežkim uahrbtni-kom se v manjših skupinah (dve do pet oseb) odpravijo na nevarnosti polno pot. Cilj potovanj so znana evropska zbirališča mladih: Amster-dam, Pariz, Berlin ali pa ce-linska Grčija. Zelo popularna je Interail karta, ki omogoča poceni križarjenje po Evropi. Tovrstna potovanja so mno-gim šola za kasnejša prava potovanja, so pa tudi taki, ki se odločijo, da bodo poslej potovali le še v organiziranih grupah tipa Kompas.
Modnost popotništva je botrovala   nastanku   Kluba
J.
LIFEISLIFE~
POPOTNIK in kasneje Popotniške agen-cije ERAZEM. Pri prvem gre za uresniči-tev ideje o klubu, ki bi povezal popotnike in s tem omogočil boljši pretok informacij med njimi. ERAZEM, ki deluje v okviru UK ZSMS, pa predstavlja s svojo dejav-nostjo dopolnitev tistega, česar klub ne pokriva. Prihodnost obeh je negotova in odvisna od sposobnosti vsakega od njiju, da se sproti prilagaja potrebam in dopolni sedaj dokaj ozko področje delovanja. Na policah naših knjigarn je mogoče videti vse več kvalitetnih knjig - vodičev, ki bodo lahko v veliki meri nasitili informacij lačne popotnike. S tem pa še ni rečeno, da za obstoj tovrstnih organizacij ne bo pro-stora. Nasprotno, šele na začetku poti smo. Potovanje z nahrbtnikom mora tudi pri nas postati sestavni del izobraževanja mladih in ena najkrajših poti do spoznanja, da smo v prvi vrsti vsi samo ljudje - prebi-valci istega planeta, ki je lep tudi zato, ker smo si ljudje na njem tako različni.
Potnike na vlaku, ki sedem dni in noči vozi od postaje Krasnojarskaje v Moskvi do glavnega kolodvora v Pekingu, bi lahko razdelili na Slovence in ostale. Statistično k gledano je vsak desetmilijonti človek, ki ga boste srečali na Kitajskem, Slovenec. V resnici jih boste srečali pa še mnogo več, saj ni naključje, da bodo vsi rinili v isti hotel - najcenejšega seveda. In vsak na-slednji, ki ga boste videli, bo v vaši zavesti znižal vrednost pustolovščine, imenovane Kitajska. In ta vrednost bi padala z vsakim novim obiskovalcem te lepe dežele, če... Če se ne bi najprej uprli Tibetanci, nato pa še študenti in delavci in če ne bi komunisti z dejanji pokazali, da so še vedno samo komunisti (enaki kot povsod) in končno naredili red v svoji hiši. In tako je vrednost Kitajski spet zrasla. Ker je še vedno veliko nejasnosti, kako priti tja, navajam tu nekaj najnujnejših podatkov...
- Večina potnikov potuje na Kitajsko po transsibirski železniški progi. Karte za ta vlak se dobijo v večini evropskih držav, vendar so cene različne. Odvisne so od tečaja rublja proti tamkajšnji valuti. Najce-nejša je karta vsekakor v Moskvi, vendar le za tiste, ki tam prebivajo in jo lahko plačajo v rubljih. Za vse ostale pa je še
vedno najcenejša možnost Budimpešta. Tam se giblje cena povratne karte od 150 do 1000 DEM, pač odvisno, v kateri agen-ciji jo kupiš. Za te najcenejše karte je treba poiskati eno od poslovalnic »EXPRESS« in imeti pri sebi potrjeno študentsko izkaz-nico »MSS«. Če imaš srečo, dobiš karto še isti dan.
-  Vlak  Moskva-Peking pelje  dvakrat tedensko. Enkrat pelje kitajski vlak (skozi Mongolijo), drugič pa ruski (skozi Mand-žurijo). Ta druga pot je tisoč kilometrov daljša. Ko kupuješ karto, moraš vedeti, kdaj pelje kateri vlak in s katerim se boš peljal. Karta za tja velja dva meseca od dneva nakupa, za nazaj pa štiri mesece. Poseben in glavni problem pa so rezerva-cije, brez katerih je karta nekoristen list papirja.
-  Za 368 USD lahko pri KOMPASU na Titovi   cesti   v   Ljubljani   kupiš   poratno karto. Doplačaš še 48 USD in v Moskvi te bo čakala črna limuzina, ki te bo prepeljala iz kijevske na krasnojarsko železniško po-stajo. Vmes se boš ustavil še v poslovalnici Inturista, kjer te bo čakala rezervacija, naročena pri Kompasu v Ljubljani. Če pa nisi pripravljen plačati teh 368 USD, lahko kljub temu poskusiš dobiti rezervacijo brez karte na Kompasu (karto kupi v Budimpe-šti). Cena rezervacije in transferja je za eno ali štiri osebe ista! Obstaja pa tudi varianta za pogumne, to je - iti v Moskvo brez rezervacije in tam poskušati... Re-zervacija   Budimpešta-Moskva   se   dobi v Budimpešti, vendar ne prej kot dva me-seca pred odhodom vlaka! Enostavnejše poti do rezervacij na žalost ni!
-  Vsaj mesec dni pred odhodom je po-trebno začeti z urejanjem viz za Kitajsko, Sovjetsko zvezo in če potuješ s kitajskim vlakom, tudi za Mongolijo. Pripravi si kup fotografij in nekaj malega denarja. Naj-boljše je, če skupina popotnikov določi prostovoljca, ki gre za kak dan v Beograd in tam ureja, kar je potrebnega. Tranzitno vizo za ZSSR je lažje dobiti v Zagrebu. Vsekakor pa je potrebno predhodno ve-deti točen datum odhoda! Za povratek iz Kitajske je potrebno iskati vizo v Pekingu. Čakalna doba tam je približno teden dni.
Vse  navedene  podatke  moraš jemati
z rezervo, saj se situacija iz dneva v dan, spreminja. Vsak popotnik ima tudi glede tega  svojo  zgodbo.   Obstaja  tudi  nekaj »bližnjic«, ki pa jih ne smem propagirati, Jt saj bi tako izgubile svojo vrednost... Na koncu pa še nekaj nasvetov:
1.  KO TI NEKJE REČEJO »NE«, PO- \ MENI,   DA   MORAŠ   POSKUSITi; DRUGJE.
2.  NE VERJEMI NOBENEMU URAD-NIKU - VZTRAJAJ PRI SVOJEM.   "
3.  NIKOLI NE OBUPAJ, KER VEDNO , OBSTAJA REŠITEV.
4.  ČE NISI NITI POSKUSIL, NE REČI, DA NI MOŽNO.
Karli Erdlen BUDIMPEŠTA
EXPRESS
SEMMELWEISZ ut. 4 tel.: 111430 (blizu Tanšcs krt.)
EXPRESS
BELOIANNISZ 10
(ob Donavi, blizu parlamenta)
PANONIA INTOURIST                        '!
JOZEEF KOURUTH 45 (tu je možno dobiti tudi rezervacijo, ven-dar stane povratna karta 1000 DEM!)      ^
KELETI PU.
(vzhodna železniška postaja, tu se začne deset dni dolga pot)                               '"'
BEOGRAD
AMBASADA MONGOLIJE                  "
GENERALA VASIČA 5
tel.: 011 668536
(Tri slike, veljaven potni list, datum pri-'J
hoda v Mongolijo, nekaj denarja... VizpJ
je možno dobiti v enem dnevu.)
AMBASADA LR KITAJSKE KRALJA MILUTINA 6
tel.: 011 342327                                     r
(Ena fotka, potrdilo o rezervaciji za vlak,' veljaven potni list, in z nekaj sreče dobiŠ vizo takoj, drugače pa čakaš tri dni.)
radio GIAS liublkine   STEREO * * v ŽIVO
' ***—^ Wfc**» ¦fMfcW|Wi ro      TUDIO VASlH PROBLEMIH
POKLIČITE NAS: 328-954,328-944
LIFE IS LIFE
Kako bi se predstavil?
Tomo: V indijski filozofiji je ena od vej ramaraharšijeve tehnike, ki bazira predvsem na vprašanju, kdo sem jaz. Nekateri porabijo vse svoje življenje zato, da bi našli od-govor na to vprašanje. Od tega zavisi vse tvoje obnaša-nje. Jaz zdaj imam eno pred-stavo o sebi, ki je družbeno pogojena - vsiljena. Jaz sem duh. Jaz sem se »tle znajdu« in se zdaj že celo življenje čudim, madona, kje sem in kaj tole sploh je. Sem duh, ki mu je bilo podarjeno življenje in se zavedam odgovornosti zaradi tega. To se pravi, da res živim, za razliko od mno-gih, ki življenje ignorirajo na razne načine, z raznimi ekcesi alkohola, droge, lenobe..., ali pa jemljejo življenje pre-več enostransko. Vzeti življe-nje je umetnost.
Misliš, da si našel pravo pot?
Tomo: Včasih se mi zdi, da jj to prava pot, včasih pa, da bi moral živeti tako kot ve-čina. Jaz sem hodil pet let v službo. To je bilo veliko lažje kot pa zdaj.
Ali si se čutil uniformira-nega, ko si hodil v službo in živel tako kot večina?
Tomo: Ja, sploh v teh ko-munističnih sistemih te zelo tiščijo v to.
Kaj sploh pripelje človeka, da se odloči, odpotuje in ga enostavno ni...?
Tomo: In ga ni itiri leta. Težko je zadeti z nekaj bese-dami, sploh pa razumljivo po-vedati, brez natolcevanja. Jaz sem precej občutljiv. Odraš-čal sem v takih pogojih, moje okolje ni stimuliralo ne ino-vativnega in ne kreativnega življenja. Hoteli so, da bi ži-vel tako, kot so si ideologi zamislili. To ni naravno, to je umetno. Jaz nisem v osnovi tak. Vsak je svojevrsten čut, svojevrsten del, vsak ima zase svojo pot. Tako pravijo krist-jani. Bog ima za vsakega svojo pot. Jaz sem šel predv-sem zaradi tega, zaradi ob-čutljivosti,... »Čutu sem, da tle nekej ne štima. Men je instinkt pravu, prmejš, to ni vse kar lahko od živlena do-biš, še preh, a veš, zaradi ene odgovornost do tega koz-musa, ki hie je stvoru.« Jaz nisem mogel naprej. Tej družbi, da bi se žrtvoval, mi-sfim, da ni odgovorno. Jaz šem bil takrat skoraj na temt da  bi  začel  »bombe  metat
INTERVJU
BOG ALI NOREC?
TOMO KRIŽNAR - POPOTNIK
Tako so o Tomu razmišljali domačini, ki jih je srečeval na svojem romanju s kolesom proti Avstra-liji.
tjale v skupščino, organizirat gverilske akcije... Poleg tega! pa tudi v moji družini ni šlo. ' In potem sem rekel, bom pa sebi nekaj dal, potem sem pa  ' kolo vzel, pa sem se odpeljal.' Da bi pa to opravičil, da ne bi imel slabe vesti, sem si pa zmislil,  da  grem  delat  kot prostovoljec k Združenim na-rodom.
Si se v teh štirih letib roma-nja kaj spremenil? Ko si pri-šel nazaj, ali je bilo zate zopet vse isto, ti si bil pa le drug?
Tomo: Jaz mislim, da ni-sem prišel na isto. Zelo ve-liko se je spremenilo v teh štirih letih. Jaz se čutim ve-liko   bolj   svobodnega,   ker^ sem se malo osvobodil. Ta-*/ krat sem čutil, da moram tr-peti za ves ta narod. Kakor Kristus. Moram se žrtvovati za njega. Zdaj menim, da ne. -Kolektiv  ima  svoje  težave, zaradi takega načina mišlje- ; nja,  zaradi  njihovih  prepri-čanj. Oni se morajo matrati, da se bodo osvobodili, jaz pa tudi. Jaz sem se že morebit »mau prek začel matrat«. Na kolesu,   a  veš,   imaš  težke krize, sprašuješ se... Mučno je vse skupaj..
Ko srečuješ popotnike, so dragačni, bolj svobodni, kot smo mi... Kako so te spre-jeli?
Tomo: Sem pa tja sem jih »obtožu«, da so neodgovorni, da so individualisti, da živijo samo zase in da to ni vredno življenja. Mlad človek bi mo-ral nekaj prispevati temu svetu, ne pa, da sam za sebe uživa. Samo potem sem »po-gruntal«, da sem jaz zasuž-njen s to mislijo. Ni se treba dajati, če ne čutiš, da si take vTste človek in za to poklican.
Kaj meniš o Slovencih?
Tomo: Slovenci smo zelo zakompleksan narod. In ti?
Tomo: Moja duša je slo-venska.
Na poti srečuješ Ijudi, so s teboj, vendar vsa ta poznan-stva so hitra, nepoglob-ljena... si pogrešal nekoga, ki bi bil s teboj?
Tomo: Brez skrbi, pa fejst. Samo jaz sem sposoben to ta-koj ignorirat in zatret, samo »vsak tolk cajta pa ven butne«. Tako lahko narediš tudi kakšno traparijo. Po svoje je fajn, da si stalno tujec, s tujci. V bistvu si dajete samo najboljše. Imaš ljudi, ki živijo samo od lahkih zvez. Preden gre odnos naprej, po-begnejo.
LIFE IS LIFE
Kako pa so te sprejeli sami domačini na
Tomo: Ce greš s kolesom, so to ekshibi-cije, Ekstreme doživljaš. Ponekod te jem-ljejo kot idiota, ker njihove vrednote so, da bel človek mora priti z avtom. »Ali si nor, si od kod pobegnil?,« po drugi strani pa so govorili »ti s' bog!«. »A, z Evrope si p'ršu na kolesu, ja pol s' pa ziher bog.«
Si na svojem romanju ustavil tudi na THietu?
Tomo: V Tibetu nisem bil. Bil pa sem v Tibetanski vasi - v Dramasalu v Indiji, tam, kjer sedaj živi Dalaj-lama. Tam sem delal en mesec kot prostovoljec. Bil sem strežnik. Malo sem se spoznal z njihovo medicino. Čudeže delajo.
Kaj je Tibetancem v Dramasalu pomenil Pajajlama?
Tomo: Dalajlama je zanje živ bog. Oni verjamejo, da je reinkarnacija prvega prednika.
Ali ti verjameš v reinkarnacijo?
Tomo: Rad bi, ker je to tako čudovito verjeti. Samo, če zdaj gledam ta detajl življenja, kako naj bom prepričan, da bo še kaj. ali da sem že bil. S tem znanjem, ki ga imam jaz, ne najdem argumentov, da je to sploh mogoče.
Kam te je pot vodila iz Indije?
Tomo: Singapur, Malezija in na Tajsko. Tam sem ponovno delal kot prostovoljec s kampučijskimi begunci. Tam sem se zna-šel v zelo čudni situaciji. Od mene so priča-
kovali, da bom delal reklamo za ameriški kapitalizem.
Torej Tajsko, deželo smehljaja, si doži-vel na drugačen način kot truma bogatih turistov, ki se prepustijo uživanju. Torej ti Tajci niso bili posebno simpatični. Kaj pa Tajke?
Tomo: Čuj, jaz sem bil menih, zato mi je pa potem ,ven butnT, ko sem prišel v Av-stralijo. Tam sem se pa v momentu zaljubil in dobil otroka. Če nimaš stikov z ženskim spolom, potem ali rataš Homeini, ali pa... Meni je to počilo v strašna čustva. Ali si bil na vsej tej poti srečen?
Tomo: Kurac sem bil... ha, ha, ha, če bi me psihiatri vzeli v roke, potem bi rekli manično depresiven tip, en cajt blazno ev-foričen, en cajt blazno depresiven. Čeprav jaz nisem depresiven v patološkem smislu. Dejansko si v krizi. Po eni strani toliko dobivaš, po drugi pa toliko zgubljaš. Po-grešaš ljubezen, imaš svobodo, ki pa ni nič vredna brez ljubezni. Rad bi dajal, bil koristen, podpiral življenje, ... Ko potu-ješ, gledaš ceste, postaje, berače, turi-stične delavce, hotele... In imaš občutek, da je to čisto brez smisla. Zaradi tega sem jaz izbral drugačen način - rajžo. Na tak način bolj romaš kot potuješ. Romanje pa je v vseh religioznih opravilih iskanja boga, katerega vsi iščemo, vendar vsak na svoj način.
Tvoja pot se je končala v Avstraliji. Kako si doživel to celino?
Tomo: Mene so na Tajskem okradli, iz taborišča so me vrgli. Naprej ni več begun-
stva, ne moreš več kolesariti... Imel sem načrt iti na Papovo Gvinejo in čez Kitajsko kolesariti nazaj domov. Potem pa ss je to zasukalo čisto drugače. Na Baliju sem ho-dil naokoli. Čisto nič me ni zanimal, dosti sem imel že svobode. In glej, potem jo pa zagledam. Prvič sem srečal žensko, ki se ni spreminjala v gospodično. Enkrat v življe-nju sem moral iti skozi preizkušnjo, kako je živeti z nekom, ki ti je podoben. Bilo je čudovito. Samo jaz sem imel tukaj dolo-čene obveznosti, jaz imam tukaj sina, bolne starše...
Kaj ti pomeni domovina?
Tomo: Folklora, to je domovina.
Razmišljaš kaj o vrnitvi v Avstralijo?
Tomo: Ja, seveda, saj imam tam hčerko. Najprej bo treba skrbeti za svoje otroke. Jaz bom za oba otroka skrbel, za moje starše in bližnje, vmes bom pa skušal čim več živeti svoje - TISTO KAR JAZ SEM, MORAM ŠE ODKRITI. VSE BOLJ PA VEM, ZAKAJ NISEM.
In kaj delaš trenutno?
Tomo: Knjigo zaključujem, pišem članke, jih pošiljam ven, da lahko preži-vim, ker s tem denarjem tukaj je nemo-goče preživeti. Imel sem tudi nekaj preda-vanj...
In za konec Tomo, kakšen je tvoj splo-šen življenjski recept?
Tomo: Treba je poslušati govorico srca.
Spraševala, poslušala in si sline cedila: MOJCA FETRIČ
AFGANISTAJJ BANANISTAU
Afganistan, Afganistan___Mcshhad... Perzija ... eno od trch vcrskih središč sveta... kupola iz zlata... ko prihajaš in
koodhajaš, te še dolgo spremlja s svojim lomom žarkov. Mcja nekje v pusčavi, soncc, sonce, psi naredijo nekaj korakov in se zopet zleknejo, vročina, vročina vsepovsod. Herat, prvo mesto - vas v dežcli, mošeja... ki se staplja z nebom, modro v modrem (Malevič, ali si se ti tu rodil?) Mister bakšiš... Mistcr, T-shirt is very cheap... Tovariš, morda potrebujete plašč. Pravi afganistanski kožuh. Mister, kupitc hašiš. Ali kjerkoli na ulici, v restavraciji, v sobi... poleg tega pa vsepovsod nekdo prodaja nekaj... O jutro, s čajem in piškotom v roki te vsakdan ponovno pozdravlja... Bazar v vsaki vasi - mestu. Barve, ki te upijajo vasc... zvoki, ki te zapeljujejo iz ritma v ritem, iz navdiha v navdih, iz kupčije vkupčijo... edJni prostor, kjer je zmeraj prijetno hladno! Vendar tujec - pazi se, nekateri deli mesta so prepovedani. Da nebi pozabil, nekateri deli so prepovedani! In Rusi -mnogo Rusov (Slovanov) je tam, predvsem ob meji s SZ. Pregnani iz dežele po vojni... po direktivah, če razumeš srbohrvaško, ura se lahko spremeni v dan... tako je to, če govoriš z bratom več stoletij starim. Kandahar - baje zelo nevarno mesto, govorilo se je, da so tri Francoze zaklali prejšnji teden (prišel - videl - odšel). Mazar-e-Sharif nepopisna lepota, raj, po vsej verjetnosti sta bila tu spočeta Adam in Eva. Bujna vegetacija, vse je bujno. (Perzija, Sirija, Afganistan, kjer je voda, tja pojdi, moj predragi popotnik!). Vse je v odtenkih zelene barve. Kako te vsrkava. In hašiš, mister, tudi ta je zelen. Mazari Šarif, kako prija na dušo, ob vsaicem trenutku -kjerkoli - kadarkoli - Mazari Šarif is the best! (V sosednji sobi prebiva kakšen Amerikanec, ki ga učiš,kako se obleče T-shirt. Francozi, Francozi, vsaj tri Francoze rabiš, da ti nekaj povedo v angleščini, potem kakšen Škot ali Avstrijec zbuteljko vina v roki... to vse je Afganistan, moj prekrasni turist). ~'                                                                                                                                                                                ®Mik
LIFE IS LIFE
BALKAJST EXPRESS
V    V
UMORVSKUPSCINI
Dominik
Davno so bili pozabljeni časi, v katerih je RADIČ, vodja Hrvatov kot prosvetni minister iz govorniškega odra govoril o srbsko-hrvaškem sodelovanju. Zdelo se je nemogoče, da bi bil on, ki je sedaj najnepopustljiveje vodil opozicijo proti vladi in srbstvu, nekoč v isti hiši izrekel besede:
»Hrvati morajo sodelovati v vseh držav-niških dejavnostih. To sodelovanje ni razu-meti tako, da bi Hrvati prevzemali oblast, kajti sporazumevanje med Srbi in Hrvati ne pomeni niti delitve oblasti, niti delitve političnih območij, temveč delitev dela. Kralj preudarja vse z ozirom na korist ljudstva in države. Zanj je sporazumevanje ljudstvu in državi v korist. Zato morajo biti interesi strank podrejeni blaginji države. Strankarska politika ne sme biti ljudstvu vsiljena, temveč morajo stranke služiti ljudstvu.«
V navdušenju in ovacijah je takrat vse hrumelo okrog RADIČA. Postal je pro-slavljeno središče skupščine. Predvsem pa je postal ljubljenec tiska, katerega zastop-nike je v mnogih govorih vedno znova presenečal z nepričakovanimi, duhovitimi eovorniškimi potezami.
Srd srbskih demokratov na RADIČA je bil razumljiv. Oni so naredili prve korake k zbližanju z RADIČEM. Oni so bili, ki so ga približali srbskemu ljudstvy.
Od vlade srbskih radikalcev in mladih
demokratov, v kateri je imel PRIBIČE-VIČ vplivno mesto, je bil aretiran in obto-žen veleizdaje. Kako so se takrat zanj bo-rili demokrati.
Potem pa, potem je prišlo veliko razoča-ranje. RADIČ pride iz zapora in pred težicimi vrati svoje celice vstopi v službeni avto prosvetnega ministra. Vstopil je v vlado, katero je vodil PAŠIČ. Zapustil je prijatelje. PAŠIČ mu je žrtvoval PRIBI-ČEVICA, ki je moral iz vladne klopi v levo stran doma. Demokratska stranka je RADIČA Srbom predstavila, PAŠIČ, radikalec, ga je pripeljal v vlado.
Opoj prve radosti nad sporazumom z RADICEM pa ni dolgo trajal. PAŠIČ je hotel krmilo države držati trdno v rokah, RADIČ je hotel z njim deliti. PAŠIČ je hotel še nadalje, kot je bil v pedesetih letih svoje politične kariere navajen, vse pro-bleme mlade države obravnavati za zapr-timi vrati. PAŠIČ, mož diskretne kabi-netne politike, navajen kot mističen avto-krat obvladati položaj s svojo veliko avto-riteto, RADIČ, v opoziciji proti vladi, dr-žavi in obliki države iskušen politik obvla-dovanja mas, neobrzdano sledeč svojim impulzom, eksploziven, neobvladan. PA-ŠIČ, Srb, ki je vedno smatral kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev kot koncesijo Hrvatom in Slovencem, kajti njegov poli-tični načrt je bila velika Srbija. RADIC, ki je v skupni državi hotel uveljaviti individu-
alnost Hrvatov in mislil na hrvaško držav-nost. Ta dva se nista mogla razumeti, ko je šlo za dnevno politiko. za permanentno reševanje dnevnih vprašanj ki so izhajala iz še nenavajenega sožitja različnih narodov.
Tako je prišlo do zloma. RADIČ noče reševati mnenjskih razlik na tajnih sejah. Prenaša jih Ijudstvu. Napada politiko vlade, kateri sam pripada, saj drugače ne vidi možnosti vpliva na spremembe v tej politiki.
Že po enem letu je koalicija razpadla. RADIČ je spet v opoziciji, tokrat ne v Za-grebu, temveč v Beogradu. Nadaljeval je boj v parlamentu. Tu je naletel na svoje stare nasprotnike. Na PRIBIČEVIČA ka-terega je nekoč z vsemi sredstvi oblast preganjal.
Radikalna stranka je spet postavila vlado, vendar tokrat z demokrati katere je nekoč RADIČ prezirljivo zapustil, z bo-sanskimi muslimani in slovensko ljudsko stranko dr. KOROŠCA. Na vrhu zdaj ni več PAŠIČA, ki je medtem svoje utrujene, pametne oči za vedno zatisnil.
Ta vlada je bila nedvoumno srbsko usmerjena. Hrvati z RADIČEM in Srbi iz Hrvaške s PRIBIČEVIČEM, so bili iz vladnih poslov izključeni. Vedno bolj daje vlada vtis srbskih in opozicija vtis hrvaških interesov. Še več. S Hrvati so tokrat tudi Srbi iz nekdanjih avstrijskih pokrajin.
Vlada obtožuje opozicijo separatizma m
LIFE IS LIFE
destrukcije. Opozicija grmi proti veliko-srbskim hegemonističnim apetitom vlade in večinskih strank. »Vi hočete raztrgati državo«, vpijejo gospodje iz ministrskih klopi opoziciji. »Vi boste z vašo korupcijo in vašim velikosrbskim šovinizmom razbili državo«, kličejo ti nazaj.
Prišlo je že do pretepov. RADIČ, s svo-jim čistim visokim glasom očita vladi pona-rejanje volitev in naoljen bariton PRIBI-ČEVIČA mu pomaga, spremljan od hrupa levice. Napadajo se posamezni visoki uradniki in posamezni ministri. Kot nikoli poprej se borita nekdanja brezkompro-misna nasprotnika RADIČ in PRIBIČE-VIČ, ki sta v teh dneh sklenila čvrsto politično zvezo, z vsemi sredstvi parlamen-tarnega oporekanja proti vladi.
Na eni strani SRBI, na drugi PREČANI (z druge strani), kakor so se imenovali Hrvati, Slovenci, in Srbi iz pokrajin, za-hodno in severno od Save in Donave, biv-šihsrbskih mejhnih rek.
Že so padle težke besede. Besede, ki se skoraj niso dale več popraviti. Besede, ki so vbrizgnile strup v vskipelo kri obeh skupin, ranljive, razjedajoče. Vedno znova je prihajalo do spopadov. Vedno znova je opozicija obsojala zastopnike vlade, da na-meravajo z vsemi sredstvi, celo z izvenpar-lamentarno diktaturo uveljaviti hegemo-nijo velikosrbov.
»Mi ,Srbi' smo žrtvovali več kot milijon naših najboljših sinov za svobodo te dr-žave, za vašo svobodo. Samo nam se lahko zahvalite, da ste danes svobodni!« je trdil z ogorčenimi besedami govornik večine.
»Zasužnjili ste nas, osvobodili smo se sami, dokler niste vi položili vaših rok na nas,« je prav tako ogorčeno odmevalo iz leve. »Gore srbskih kosti so značile meje te države«.
»Koliko stanejo vaše kosti? Plačali vam jih bomo, da tega ne bomo stalno poslu-šali.«
V   dejanskem   spopadu   med   levo   in desno, je bila seja prekinjena. Težko so, boreče se, ločili ene od drugih. Pozneje se je govorilo, da so bili »potegnjeni« tudi revolverji.
Zaradi tega je bilo vzdušje, v katerem so se 20. junija 1928 poslanci raziičnih klubov napotili v sejno dvorano težko in razbur-jeno. Zaradi tega so kratki, sovraštva polni besedni boji, ki so se razvneli že v hodni-kih in na stopnicah, pomenili le bliskanje pred nevihtno katastrofo.
V  klubski sobi radikalne stranke je stal čokat, širok, bikast mož. Črni lasje so po-krivali njegovo oglato glavo. Pod gostimi obrvmi predirne, ostre črne oči. Z najmoč-nejšimi izrazi je pravkar grmel proti Hrva-tom in RADIČU, obdan s strankarskimi prijatelji,   ki  so  mu  s  klici  odobravali. Skratkimi, odsekanimi gestami svojih veli-kih rdečih  rok je  podkrepljeval  močno izrazne besede, katere je spuščal na svoje nasporotnike.
To je bil PUNIŠA RAČIČ, črnogorski Srb, nekdanji prostovoljec v času bojev proti turški vladavini v Makedoniji. Zaradi svoje odločne napadalnosti, katero je pri-
nesel iz gverilskega boja, je užival ugled, pravih prijateljev pa ni imel. Previhrav je bil in predivji. Kljub temu se je v zadnjih dneh okrog njega zbrala mala skupina, ki je v mračnih kotih skupščine in v majhnih kavarnicah šepetaje kovala načrte.
»Zato sem moral podati zahtevo, da predsedstvo skupščine odredi pregled RA-DIČA na njegovo prištevnost. Psihiater bo brez dvoma moral potrditi, da je nor«.
»Ali ne boš s tem na drugi strani povzro-čil preveč hude krvi?« je vpadel vmes nek previdnež.
»Kaj huda kri. Kot Srb se ne pustim žaliti. Zdaj je dovolj! RADIČA moramo utišati!
Pismeni zahtevek RAČIČA je šel iz rok v roke. Lepo število podpisov je bilo že na njem. Kot prvi, malo okoren, PUNIŠE RAČIČA.
Izpadi STJEPANA RADIČA, je bilo zapisano, se ne morejo razlagati drugače kot z duševno neprištevnostjo. Zakon pre-poveduje, da bi imeli neprištevni mandat v skupščini. Zato je predsedstvo obvezano ukrepati, da RADICA pregleda psihiater. Od rezultata tega pregleda naj bo odvisno, ali mandat lahko obdrži.
»Mož je norec in ne gre več, da bi mu pustili njegove žalitve proti Srbom nekaz-novano kričati v dvorano« je zaključil RA-ČIČ in se obdan s svojimi prijatelji napotil v sejno dvorano.
Tu je bila dnevna debata že v teku. Čisto spredaj, v prvi klopi centra sta sedela RA-DIČ in PRIBIČEVIČ, poleg njiju RADI-ČEV nečak PAVLE RADIČ. Z naprej potisnjeno spodnjo čeljustjo pod široka, debeloustnata usta, sajasto črni lasje lepo ureieni in nazaj pokrtačeni, je PRIBIČE-VIC s svojimi stalno nemirnimi očmi krožil po ministrskih klopeh.
V nervozni igri so njegovi dolgi prsti trkali na pokrov pulta. Poleg njega kratko-vidne oči, z debelimi očalnimi stekli, tesno približane nekemu pisanju, ki je ležalo na pultu, je sedel STJEPAN RADIČ. Z okroglastobelomehkima rokama je čisto naprej nagnjen listal po papirjih in tu in tam izmenjal kakšno pripombo z neča-kom, ki je velik in suh, s svojim temnim, asketskim obrazom sedel poleg njega.
Spet je šlo za obtožbo vlade, ki jo je strankarski tovariš RADIČA, dr. PER-NAR, razglašal iz govorniške tribune. Vedno bolj ognjevit je postajal govornik, vedno glasnejši so bili medklici.
Visoki glas STJEPANA RADIČA je prenašal ujedajoče, posmehljive pripombe k sedežem večine. Ce se je boj medklicev posebno razvnel, je tudi PRIBIČEVIČ skočil iz svoje klopi in z uperjenim prstom odgovarjal medklicem vladne koalicije.
Naenicrat oster medklic iz klopi desnice. Bil je RAČIČ, ki je prekinil govornika. PERNAR je pogledal izza papirja, ki ga je imel pred seboj. Spoznal je, odkod prihaja klic. Od RAČIČA, moža, ki je pobudnik zahteve po ugotavljanju prištevnosti njego-vega strankinega voditelja, od najbolj bre-zobzirnega vseh nasprotnikov.
»Ti pa molči,« je zaklical PERNAR na-
zaj,« ti si turškim begom ukradel njihove gozdove!«
V dvorani je nastal hrup. Nenadoma se je kot iz tal zrasel poleg PERNARJA na tribuni pojavil RACIČ.
»Vzemi nazaj, kar si rekel,« je vpil RA-ČIČ PERNARJU v obraz.
»Nimam kaj nazaj jemati,« je prav tako glasno odgovoril. »Ti si gozdove ukradel.«
Naenkrat se je zgodilo tisto nepojmljivo, strašno. V RAČICEVI roki se je znašla velika pištola, naperjena v PERNARJA.
Krik iz mnogih grl je pretresel dvorano. Eni so skocili na noge in se hoteli vreči na RAČIČA. RADIC, ki je sedel nepo-sredno pod tribuno, se je napol zravnal in gledal skozi svoja očala navzgor, da bi dogodke bolje videl. PAVLE RADIČ je že napravil korak proti RAČIČU. Toda prepozno. Strel se je že sprožil.
Ostro je počilo. Zdaj je RAČIČ svojo pištolo usmeril proti napadajočim. Po stari komitski navadi jo je naslonil na levo pod-laket, da bi lahko bolje meril.
Še en strel in še eden in še eden. PA-VLE RADIČ se je zgrudil neposredno pred RAČIČEM. Z visoko dvignjenimi rokami je DJURO BASARIČEK, eden najboljših članov Radičeve stranke, smrtno zadet padel preko njega. STJE-PAN RADIČ se je z izstopajočimi, nera-zumljivo odprtimi očmi zgrudil nazaj na klop z obema rokama pa je objemal svojo ranjeno telo.
V  splošnem vrvežu, v neredu tulečih, zbeganih, nemočnih ljudskih poslancev, je RACIČ za ministrskimi klopmi skozi neka stranska vrata izginil.
Popoldne se je prijavil notranjemu mini-stru KOROŠCU in zaprli so ga. Sodna obravnava ni prinesla jasnosti v vprašanje, ali je obstajala prava zarota ali ne. Raz-prava se je vodila pred srbskim sodiščem in končala z RAČICEVO obsodbo. Sokrivci niso bili ugotovljeni. Zelo verjetno je, da je RAČIČ ravnal s polno namero. Najbrž je samo čakal na trenutek, ko bo svojo namero lahko uresničil. Zadnje zadržke je končno izbrisal nastop PERNARJA in mu dal pričakovan povod.
Okoliščina, da RAČIČ ni bil obsojen na smrt temveč samo na zaporno kazen, je dala na hrvaškem znova podlago trditvam o protihrvaški srbski solidarnosti.
Tako se je, komaj tri leta po prihodu STJEPANA RADICA v Beograd, kon-čajo obdobje srbsko-hrvaškega sodelova-nja. Dežela je bila spet tam, kjer je bila pred 1. decembrom 1918. Prelita kri pa je bila med obema taboroma ovira med tu in preko, bolj globoka, kot sta Sava in Do-nava.
PREVOD KE
Prevod iz knjige: Danilo Gre-gorič - So endete Jugoslavien Wilhelm Goldmann Verlag in Leipzig 1943
Drittes Kapitel: Der Mord in der Skupschtina
LIFE IS LIFE
PRIMADONE IZ PBEDMESTJA
Halo, halo, halo. se slišimo.
Da, da, slišimo se.
Ponovno se oglašam iz dcrbija med FPHRI in NOPGTA*, se slišimo.
Slišimo se.
Da, da, žoga je na sredini igrišča pri igralcih FPHRI. nc. ne, nc žoga je že v kazenskem prostoru. da, da. vidim. nekakšna gneča je tam. da, da. ne, nc, ne, ki se širi, ne, ne. ki se dviga. da, da, ki prerašča igriščc. da. da, ne, ne, ne, da, da, da, nc, ne.
Se slišimo.
Kje je žoga? žoga, mreža, da. da, žoga. žoga je v mrcži. gol, gollllll da, da ena proti nuli. da. da ena proti...
Dragi poslušalci in drage gledalke. obveščamo vas. da. nastopile so mednarodne težave - nc skrbite zaradi tega, saj nismo edina dežela, ki pozna ta tchnični problem. Hvala za razumevanje.
P. S. Nekaj tednov pozneje se je zgodilo. kakor so žc ščinkovci napovedovali. Ustanovili so klub ljubite-ljev, ki so trdili, da je gol bil avtogol in klub ljubite-ljev, ki so trdili, da ni bil avtogol, temveč gol.
Če ne verjamete, se lahko prepričate na svoje lastne oči. Dokazno gradivo vam lahko natisnemo na majice, noga-vice, sponke, razglednice... tako v barvni kakor v črno-beli tehniki.
Pišite nam!!!!
* Neuničljivo Organizem Prehitre Gosenice Trepeče s Algami
MERKLIN DUŠAN - MICK
TTTDI TO JE
»
PA2VEET
«
foto: Miha Dobrin
Dragi gledalci in drage poslušalke, zadnjič letos se vam oglašamo iz doma »Iskra Delta Ježica«. Kot vidim, jc tu žc naš prvi sogovornik. tovariš »... «. Sezono smo začeli zelo spodbudno z osvojitvijo super pokala, ki ga v Sloveniji šc ne cenijo preveč, vendar, prej ali slej bodo to odkrili pravi možje, medtem ko so navadni smrtniki to že spoznali. Tako tudi na mednarodni sceni v pokalu Liliane Ronchetti uspeh ni izostal, kot to že veste. Temu bi lahko sedaj rekli »da polfinale, to naša je zakletva.« Tako na mednarodni sceni kakor tudi v domačem prvenstvu, na samo eni tekmi, so se vsi naši upi izjalovili - podrli tako s podcenjevanjem na-sprotnic... in sodnikov. Razlika bila je samo v našem glavnem mestu Beograd, kjer so bili sodnik, delegat in zapisničar kaznovani. »Samo ena tekma, pa toliko obra-zev.« Za konec vam lahko povem. da raste med nami zelo perspektiven rod, tako so kadetkinje osvojile drugo mesto v državi, medtem ko za mladinke lahko povem samo to. da denarja ni bilo v pravem trenutku. Hvala! Poleg nas že sedi naš naslednji sogovornik. tovariš... »Jaz bi bil zelo kratek: uspeh, uspeh, potem, ko smo osvojili dva pokala: uspeh. uspeh - ni niti moralen niti finančen. tako je pač to Ko se ozrem na letošnjo sezono. lahko povem. da je bila samo Polona Dornik v etru enkrat, enkrat. mediji. mediji, kje ste! Morda bi morali vsem našim ljubiteljem kupiti poveče-valna kukala in slušne aparate, da bi se bolje videli in slišali v medijih! Hvala!«
P. S. Pionirke so tudi druge v državi!
MAGIC URŠIČ IN MERKLIN DUŠAN-MICK
LIFE IS LIFE
Zamenjava
V resnici so v norišnico po-slali pravo kraljico Elizabeth, medtem pa so na njeno mesto postavili Katherine Bowes-Lyon. Na žalost tega ne ve niti kraljica Elizabeth sama (torej Katherine Bowes-Lyon), ker je njeno visočan-stvo Queen Mother, ki je živa še dandanes, dejstvo, da je norost udarila tako globoko v kraljevsko družino, spretno prikrila pred javnostjo.
21. aprila 1926 se je bodo-čemu kralju Georgu VI in Elizabeth Bowes-Lyon (seda-nji kraljičini materi) rodil prvi otrok - hči Elizabeth. Ta hči bi morala postati zakonita kraljica Anglije. Kmalu po njenem rojstvu so opazili, da je težko mentalno prizadeta. To se je sicer zgodilo devet let. preden je George postal angleški kralj. a je bilo vse-eno prenevarno. če bi se v javnosti razvedelo o dednih duševnih boleznih, ki se vle-čejo skozi ves rod angleške kraljevske družine. Na srečo sedanje kraljičine matere pa sta njen brat John Bowes-Lyon in njegova žena Fenela ravno v tistem času pričako-vala otroka. Približno dva meseca po Elizabethinem roj-stvu se jima je res rodila hči (4. 7. 1926). Katherina Bo-wes-Lyon je bila normalen zdrav otrok in tudi starostna razlika je bila zanemarljiva.
Starši obeh otrok so tako v največji tajnosti deklici za-menjali: zdrava Katherine Bowes-Lyon je prevzela iden-titeto bodoče angleške kra-ljice. prava Elizabeth pa je odšla k svojemu stricu in teti in zamenjala Katherine. Skrivnost zamenjave je tako ostala znana le staršem obeh otrok in osebnim zdravnikom angleške kraljevske družine. Da se skrivnost ne bi po nak-Ijučju izmuznila iz hiše, so obe deklici v njunih zgodnjih letih skrivali pred javnostjo, razlika deset tednov pa je kasneje postala neopazna.
S tem, ko je George postal kralj in je lažna Elizabeth po-stala tista. ki bi morala na-slednja, za svojo mačeho, po-stati kraljica, je bilo še po-membnejše. da skrivnost ne pride na dan. Tako so leta 1941, ko je bila vojna v An-gliji na višku, dekle, ki jo se-daj poznamo kot Katherine Bowes-Lyon    skrivaj    poslali
ENGLISH BRMKFAST
MISTERIJ ANGLEŠKE KRALJEVSKE DRU-ŽINE
Šestega aprila tega leta se je v Angliji razširila katastrofalna novica, da je sestrična sedanje kra-Ijice Elizabete - Katherine Bowes-Lyon - ze 46 let zaprta v norišnici. Duševna bolezen v kraljevski druzini! Groza! Toda resnica je še hujša. Uboga ženska, za katero vsi mislijo, da je Kathehne Bowes-Lyon, je v resnici Elizabeth, hčerka kralja Georga VI in Elizabeth Bowes-Lyon - prava angleška kraljica.
v norišnico v Surrey, kjer je ostala vse do danes. Cikel mi-sterije se je zaokrožil v popol-nost, ko je angleška kraljev-ska družina zato, da ljudje ne bi opazili nenadnega izgi-notja. objavila, da je Kathe-rine umrla leta 1961 v Burkes Perague.
Prekletstvo VVindsorov
Na žalost pa Elizabeth ni bila ne prvi ne zadnji primer, ko je norost treščila prav v  sredo  britanske   kraljevske
Dominik
družine.
-  Kraljičin    umobolni   stric Duke of Clarence je bil zelo nasilna   oseba.   Osumljen   je bil tudi, da je on Jack Razpa-rač, maniak, ki je v 19. sto-letju      moril      prostitutke... Tudi on, najstarejši sin kralja Edvarda  VII, je  bil  določen za prestolonaslednika vse do-kler    ni    -   precej    ustrezno - umrl za pljučnico.
-  Tudi neki drugi prednik, kralj George III, je bolehal 'za neko  dedno  boleznijo,  ki je povzročala  mentalne  motnje.
Po tej poti je George III po-stal znan pod imenom MAD MONARCH.
- Zgodovina norosti v kra-ljevski družini pa ne pozna le starejših datumov. Nedolgo tega so princa Johna, bliž-njega sorodnika kraljičine matere, poslali v Sandring-ham, da bi ga ločili od zdra-vih bratov in sester, ter ga skrili pred javnostjo. Resnice o njem verjetno ne bomo ni-koli izvedeli, predpostav-ljamo pa lahko, da gre za ne-kaj podobnega kot v primeru Katherine Bowes-Lyon.
Kraljevski horor
Kakorkoli že, najbolj sen-zacionalna novica pa ostaja zaprta za zidovi Glamis Castla - doma kraljičine ma-tere. Stvor je star več kot sto let in je v neposrednem so-rodstvu s kraljičino materjo in ostalimi člani kraljeve dru-žine. Rojena pošast že vse svojc življenje prebiva v skrivni sobi v gradu, le po-noči ga spustijo, da se spre-hodi po grajski strehi. Fizično in mentalno prizadeti stvor so najpogosteje opisovali ta-kole: masivno telo, pokrito z gosto črno dlako. Govorijo, da je zelo podoben jajcu na dveh tankih nožicah in z glavo globoko pogreznjeno med ramena. Skrivnost kra-ljevske pošasti je po naključju odkril klepar, medtem ko je popravljal grajsko streho. Prestrašni možakar se je mo-ral zavezati k molčečnosti, šelc potem so ga izpustili - dodelili so mu penzijo in ga poslali v Avstralijo.
Princ Charles
Člani kraljevske družine se sedaj hudo bojijo tega, da ^e simptom norosti pojavlja tudi pri princu Charlesu. Opažajo namreč, da se često pogovarja z rastlinami, ukvarja se z okul-tizmom in sam blodi naokrog po puščavi Kalahari.
Govori se, da kraljičina mati ne bo nikoli dovolila svoji »hčerki«, da bi se odpovedala Charlesu zaradi njegove razvi-jajoče se blaznosti.
prevod iz angleške revije CLASS WAR
Več kot sto let star stvor, ki se skriva v Glamis Castlu, je le eden izmed mnogih defektnih članov angleške kraljevske družine.
TRIBUNA
OJDIPOV KOMPLEKS
Ali se vam ne zdi, da je skrajni čas, res skrajni čas, da se zaveste gibanja po nekem robu, ko Mladina ostaja z veliko večino tekstov brezvezni in cenen tabloid, skozi katere žarčijo monopoli nekaterih ljudi na Mladini. Gre pa tudi za pravo mrhovinar-sko početje - brezobzirno krajo tujih tek-stov. In seveda, gre za OJDIPOV KOM-PLEKS, ko se razmerje Oče-sin vedno bolj pervertira skozi lik Očeta, ki z grozljivim posegom v prepovedano območje vedno znova poraja monstruozno spako...
Kolikor je Oče - Slavoj Žižek - pronic-ljiv analitik aktualnih dogajanj ter po ve-čini piše dobre in koristne analize, toliko bolj se ga določeni sinovi - ljudje na Mla-dini - ne morejo otresti, ko Žižek forsira skozi njihove roke SVOJ edino zveličavni prav. Njegova kritika Demokracije.
Mladi uredniki Mladine se pravzaprav prav po pankrtsko obnašajo, z vsemi kom-pleksi, ki k temu spadajo. Saj Očetov okoli njih kar mrgoli. Poleg Žižka se včasih po-javi še Rastko Močnik, najbolj problema-tična pa sta predvsem Nikola Damjanič in Miha Kovač. Damjanič bi res lahko nehal - skrajni čas je že! - s svojimi permanent-nimi in prav nič duhovitimi žaljivkami do-ločenih oseb v svojem Rolanju po sceni (Rupla...). Res je, da ima nad sabo na Dnevniku v obliki Medena pravega zmaja, vendar to še ne pomeni, da svoje kom-piekse (Oj, Ojdip!) mora prazniti na tak način. Miha Kovač pa se ti s svojimi blod-njami, ki jih povzroča življenje v nekakšni topli gredi (oče-mati-sin), karpočasi smili, kar pa spet ne pomeni, da te njegove blod-nje moramo prenašati na straneh Mladine. Gre za toplo gredo, ki je izoblikovala nje-govo internacionalistično pozerstvo; pa rnisel, ki jo je zapisal pred tedni v Zlopam-tilu o Ademu Demačiju, in zadnjič, češ da se na Slovenskem ni nič pisalo o Sircu oziroma Nagodetovem procesu. Res, da smo priča svojevrstnim paradoksom, ko se lahko Miloševiču zahvalimo, da je Sirc pr-vič po štiridesetih letih emigracije bil po-
vabljen v domovino, da je tu predaval, da je dal za beograjsko Dugo izredno kom-pleksen intervju, in povsem res je, da Slo-venci, vsaj kar se Sirca tiče, z vsem svojim zaplankanim provincializmom in bojazlji-vostjo capljamo za Miloševičevim Beogra-dom (!), pa če si to priznamo ali ne. Ven-dar, če Miha Kovač že životari v neki topli gredi, naj, če že hoče pisati za javnost, tudi prelistava vso politično-kulturno publici-stiko (Tribuna, Nova revija), ki pri nas izhaja. Tribuna je vendarle objavljala lan-sko leto nadaljevanko iz Sirčeve knjige Nesmisel in smisel (London, 1968).
Nekaj retoričnih. Zakaj je Bavčar (spet kakšen Oče, ali kaj?!) pred meseci parano-ično manipuliral z nevednostjo bralcev Mladine o emigrantu Levstiku in njego-vem domnevnem sodelovanju s SDV? Kaj se tile nekdanji novolevičarji res ne morejo otresti boljševističnih metod produciranja nekakšnih fantastičnih konstruktov ter po-hoda (kam?) preko trupel. In le kateri korenjak iz uredništva Mladine je bil tisti »Cene M. Grom«? Zakaj je Igor Mekina ukradel tekst o univerzi nekega mladega perspektivnega sodelavca Radia študent, medtem ko ga je le-ta sam ponudil Mladini za objavo? Zakaj ste skrajšali odličen in-tervju s Tinetom Velikonjo tako, da nima ne repa ne glave (kdo na uredništvu si je upal početi ta blazen poseg?)? Na drugi strani pa ste objavili cele plahte brezvez-nega sranja: O Profilu (Botteri, odjebi s tem že vendar!), o poletni šoli seksa, Nežmahova Sisak in Toporišič, Luka No-vak, pa Štefančičevp brezvezno zapravlja-nje prostora (Štefančič, povej že kdaj kaj, za božjo voljo!!) - vse to v 24. številki. V 23. številki pa o obrezovanju pizd v Sr-biji, o poletni šoli seksa, najbolj brezvezen pa je vsekakor Žižkov tekst »3+2+1 iz ZDA« (če ne bi prebral, ne bi verjel!!!), pa Crnkovič.
Zavedajte se tudi, da z mrhovinarstvom - prevzemanjem tujih tekstov brez kakršne koli konzultacije z avtorjem - ne boste prišli nikamor. Predvsem Zavrl se naj tega enkrat že zave! Tudi Žerdin je zadnjič
izredno neprijetno presenetil s Toporiši-čem (da ne pozabim seveda).
S svojim početjem (predvsem Lesjakova prav mladostniška nepopustljivost do dru-gačnega mnenja, njegova neverjetna trma...) ste odbili ter potlačili celo vrsto mladih sodelavcev: Alenko Cotič, Jasno Jeram, poln kufer pa vas ima že tudi Borut Meško. Milharčič pa naj pri svojih letih res že premisli, ali se bo Mladina delila na terence (garače, laufarje) in na (komodne) komentatorje; pa tudi o svoji izjavi, da mu je že dovolj te nekrofilije na straneh Mla-dine. Res brezveznik, če ne more pretrpeti pluralističnega uredniškega koncepta in spoštuje samo svoje ideje. Dragi Ervin, saj so tvoji teksti in reportaže zelo zanimivi in koristni, ampak dopusti še druge pisce in tematike, da se izkričijo na straneh ne samo tvoje Mladine. Kaj je s feljtonom na straneh Mladine? Saj ste proti njemu kot hudič proti križu. Še Jovanko ste zabloki-rali... Feljtoni se berejo (celo najprej!) pa če nekdo na uredništvu še tako vztraja, da se ljudje »dolgovezenja« naveličajo... Češ, da so se Tasidevega Golega otoka naveličali... Dajte, no dajte!!!
Če sem že v začetku govoril o odnosu Oče-sin, ki je vzpostavljen v uredništvu Mladine, potem bi bilo dobro, da se tudi do RK ZSMS poskusite malo distancirati. Ne vem, če so mladi komsomolci (predv-sem Golobič) neki garant pluralizma, saj zadnji čas gobcajo samo o kongresu ter prihodnjih volitvah. Da pa bi vsaj s prstom mignili ob blaznih obsodbah na čarovni-škem procesu v Beogradu - za svoje so-vrstnike - kje pa, še na kraj pameti jim ne pade! Da ne govorim o dvajsetminutni bla-maži maja 1989 na Kongresnem trgu ter o takratni Školjčevi aroganci do drugih zvez...
Pa brez zamere! Hotel sem vam sporo-čiti le nekaj od tega, kar se v zadnjem času o vas med ljudmi šušlja! Ljubljana, 4. 7. 1989
Jure Pretnar, Ljubljana
P. S. Vsekakor lahko ta tekst objavite!
UNIVERZITETNI  KOMITE ZKS
PREDSEDSTVO Komenskega 7,  Ljubljana
UKJVlKiilETKA KMHKEKCA LJUL-LJANA - Keisn;k<»ii 4 Pr«,,«u> dn«: .....    ^C . & . M
6tavllk*:
Datum:   23.6.1989 Stevilka:   02/10
PREDSEDSTVO  UK  ZSMS Kersnikova 4 61000  LJUBLJANA
Spoštovano predsedstvo,
Prepričani smo,  da 6te kot izdajatelj lista "Tribuna" tudi vi zaskrbljeni nad okoliščinami njenega izhaianja:  nad nelegalnostjo uredništva in nad neka-terimi potezami onkraj dobrega okusa.   Dosedanji razvoj dogodkov je zbudil hude polemične odmeve v javnosti,  kar nikakor ni v prid ne univerzi ne štu-dentski organizaciji.
Skrajno neurejene razmere so po našem mnenju tudi vzrok,   da je lah-ko izšel v eni zadnjih številk tudi tekst onstran meja okusa,   ki se maskira kot poziv  "antikomunistične zveze".   Ne da bi se spuščali v razglabljanje, ali gre za izjalovljen poskus humorja,   za pamflct ali za instrumentalizirano kukavičje jajce,   za katero bodo "Tribuni"  "zahvalni"   (ali slovensko:   hvalož-ni) kaki   naročniki,  vas želimo spomniti,  kar veste tudi sami,  da je izraz "antikomunizem" v zgodovini in sedanjosti  (npr.   Argentina) obremenjen s takimi krvavimi konotacijami,  da, že zgolj njegova uporaba v pamfletu zoper ZK presega meje dobrega okusa.
Da bi med nami ne bilo nesporazuma:   delo vsakogar,  torej tudi  ZK,  je podvržcno javni kritiki.   Te kritike ne želimo v ničemer omejevati.   2elimo pa jo na tercnu  argumentov,  konkrctnosti in  dokazljivosti.   Z  naše  strani bomo storili  vsc,   da  se  ne bo vrnil agitpropovsko-pamfletistični ton  razvrednoto-vanja drugačne misli in prepričanja.   Toda enako trdno pričakujemo od drugih udelcžcncev pluralncga procesa demokracije,   da bodo pomagali graditi kulturo dialogo.   Tu pripada po naravi stvari velika vloga pišoči študcntski mladini. Zato vas prosimo,   da s svojim vplivom izdajatelja omogočite tako vlogo "Tri-bunc",   za kar jc sevcda pogoj polna lcgalnost  uredništva.
V prepričunju,   da sc zavzemamo za skupen cilj:   avtonomijo duhn in kulturo političnogu diskurza,   vus lcpo pozdravljnmo.