ŠIBKE TOČKE
»Ni ga, ki bi tako dobro vedel, kaj je v tvoj prid, kot veš sam«
Ta misel Jeremyja Benthoma je še kako aktualna za naš današnji trenutek. Posebej, če izhajamo iz temeljnega kon-flikta, ki je tu in katerega soudeleženci smo: med razvojem samoupravljanja - vplivom delavca in občana na odločitve in etatistično-birokratskim odnosom države. Brez kakršnegakoli filozofiranja je dejstvo, da ogromen aparat prerazdelitve ne deluje v horizontalni smeri, znotraj združenega dela, temveč v navpični smeri. Zato tudi država ne more in dejansko tudi ne odpravlja vzrokov inflacije, tetnveč samo nudi kompenzacijo za posledice. Ali če rečemo drugače, država intervenira vedno prepozno in so zato njeni ex post facto ukrepi »bolj dragi« in manj učinkoviti, kot bi lahko bili pri bolj vzročnem načinu interveniranja. To povleče za seboj seveda tudi stroške tega intervencijskega aparata. Pri tem gre za veliko zmoto ponuje-nega in utečenega stroškovno-storitvenega klišeja. Namreč, povečanje izdatkov tega aparata ni nujno povezano tudi s povečanjem »out puta«. Kajti, če že gre za povečanje storitev tega aparata, pride do še veliko večjega povečanja stroškov na strani uporabnikov teh storitev, tako da je končni učinek venomer negativen. Razlog za to, da ostaja ohranjena ta birokratska oblika dajanja storitev države, kljub ciljni in stro-škovni neučinkovitosti, ki je vedno bolj očitna, je zatorej zagotovo v zvezi z vlogo kontrole, nadzora itd., ki ga oprav-ljajo te centralizirane birokratske službe. In ne nazadnje, vedno bolj se uveljavlja cilj, ko država prevzema mesto menjalne transakcije, v kateri se dajejo materialne ugodnosti »revežem« v zameno za njihovo moralno podporo in priznava-nje statusa quo te družbe, ki botruje njihovi revščini. Zelo pomemben pogoj, da si lahko deležen teh storitev države, pa je tvoja sposobnost, da se prilagodiš rutini in zahtevam te birokracije, sposobnost, ki je, tega pač ni treba posebej poudarjati, pogosto v obratnem sorazmerju s potrebo.