julij 1998 ■ SpedüSnë in a.p. art. 2 comma 20/c legge 662/96 Filiale dl Trieste - luglio 1998
L. 5000
3801492,5/6
jyjíD jíápb^p.'.
-, ■, • ■ , ■ •
ISSN 1124 - 657X
:
<
MLADIKA 5/6
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLII.	1998
KAZALO
Po volitvah....................113
Tarcisia Galbiati: Alina .	.	.114
Pod črto.......................115
Zora Tavčar: Dva spoštovanja
vredna jubileja..............117
Mogoče vas bo zanimalo
zvedeti, da..................121
Miša Shaker: Pesmi .	.	.	.122
Stanislav Simčič: Spomini
nekdanjega padalca (II. del) . 124 Bruna Pertot:
Cinnamomum ceylanicum .127
Zdaj kot nekdaj.................128
Bruna Ciani Štekar:
Kam v šolo ljubezni .	.	.	.129
Barkovljanska plaža za sončenje v ameriški angleški knjigi .131 Antena.........................132
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Tone Brulc; Lojze Rezelj; Zora Tavčar; Ferruccio Jakomin;
Marij Čuk)..................139
Ocene: Knjige: Jasna Blažič:
Eksil (M. Jevnikar); Ob knjigi kardinala Ratzingerja (A. R.); Zurga-Maršič: Čudodelnik s Primorskovega (Neva Za: ghet); Po nas (Magda Jevnikar); Zbornik Jožeta Udoviča (A.R.); A. Feinig: Nagrobni napisi (M. Jevnikar) Razstave: Matjaž Hmeljak: Zoran Mušič; Antonio Guacci (Magda Jevnikar) Obletnica:
Ob stoletnici L. Adamiča
(A.R.)........................145
Deklaracija svobodnih partizanov.......................152
Na platnicah: Pisma; Listnica uprave; Za smeh
Priloga: RAST 120-98
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - tax 040/633307 E-mail: urednistvo@mladika.com Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Reg. na sodišču v Trstu št. 193
SP
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
5.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 40.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo
40.000	lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 45.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 55.000 lir.
Tisk in fotostavek:
“graphart sne", Obrtna cona Dolina Dolina 507/10 - tel. 040/8325009
mmmm
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva
O NEKEM OBČNEM ZBORU IN
ŠE KAJ
Morda smo preveč optimistično pričakovali, da bo z ustanovitvijo zadruge Primorski dnevnik naš list postal dnevnik vseh zamejskih Slovencev. Preveč smo zaupali sogovornikom, da bodo sami razumeli, kako napačno je bilo preteklo upravljanje in kako zgrešena je bila enostranska redakcijska politika časopisa, o katerem smo menili in še menimo, da je zamejcem potreben. Biti pa mora drugačen. Tega se nova uprava ne zaveda, če smemo soditi po poteku občnega zbora v Zgoniku, ki je razočaral mnoge člane, tudi tiste iz kroga, ki upravlja zadrugo. Mnogih namreč predloženi obračun vsebinsko ni prepričal, ker ni bil podan s potrebnimi pojasnili, saj so postavke za mnoge prava uganka. Tudi ni bil utemeljen, ne sicer velik, pa vendar pomenljiv primanjkljaj zadruge, ki bi morala skrbeti predvsem za varčevanje. Če že ima podjetje velik dolg, naj bi vsaj zadruga plavala v zdravih vodah. Kaj naj to pomeni, da bo tudi zadruga obsojena na večno zadolževanje? Tega ni nihče obrazložil in opravičil. Predvsem pa je občni zbor dokazal, da odbor zadruge upravlja samega sebe in da s podjetjem nima nobenega opravka, ali pa da gre v najboljšem primeru za dvojno telo, ki nima nobenega smisla, pač pa predstavlja za zadrugo samo povečan strošek. Če o samem podjetju odbor ni znal dati nobenega odgovora, kakšna je še njegova naloga? Prav tako noben pravi odgovor glede finančnih jamstev, prav tako pa so izzvenele v prazno tudi besede o dejanski vsebinski pluralizaciji dnevnika ali vsaj o načrtu zanjo. Smešno
so izpadle tudi javne volitve za potrditev obračuna. In so dejansko zapečatile pravilo, da gre samo za potrjevanje razmerij moči med članstvom. Manjšina je spet izgubila priložnost.
Primer, kako Primorski dnevnik neustrezno opravlja svojo nalogo, nam nudijo njegove Nedeljske teme 28.junija, oziroma KAJ JE PISAL PRIMORSKI DNEVNIK PRED 50 LETI. Gre za resolucijo, s katero je Ko-minform takrat obsodil Titov revizionizem in sprožil dolgotrajni spor med Moskvo in Beogradom. Resolucija je silovito odmevala v naši javnosti in zarezala globoko rano v našem ljudstvu. Ločila s sovraštvom našo skupnost, naše vasi in celo naše družine. V takratnih skupnih ustanovah so se dogajale nepojmljive stvari, zaradi katerih bi še danes moralo biti koga sram, naše šole so dalje na 3. strani platnice O
SLIKA NA PLATNICI: dva praznika slovenskih šol na Tržaškem: 130 let osnovne šole v Trebčah in 200 let osnovne šole na Opčinah (foto Maver)
UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Nadia Roncelli, Ester Stereo, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Dlomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužlna, Milan Nemac, Adrljan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Mitja Petaros, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Andrej Zaghet in člani uredniškega odbora.
Po volitvah
Rezultati volitev na goriški občini in za deželni svet Furlanije Julijske krajine niso bili za slovensko narodno skupnost tako porazni, kot se je zdelo na prvi pogled. Navsezadnje je slovenska narodna skupnost v vse organe izvolila po kakega Slovenca, a v nekatere organe tudi več kot enega.
In vendar nas rezultati volitev zaskrbljujejo. Zakaj?
Slovenski volilci so usodno vedno bolj razpršeni po raznih italijanskih strankah od levice do desnice (!). Z razpršenostjo pa se kruši in razkraja slovenska narodnostna skupnost kot politični subjekt. Za tako usodno politiko je bila dolga leta po vojni kriva jugoslovanska politika, ki nas je pošiljala krepit italijanske levičarske stranke, danes pa to usodno napačno izbiro nadaljujemo kar sami z vključevanjem v prav pisano mavrico italijanskih vsedržavnih strank. Tudi zato morda ne pride do slovenskega zajamčenega zastopstva in ne do globalne zaščite Slovencev v Italiji.
Slovenski javni in politični delavci, ki skrbijo predvsem za uveljavitev italijanskih strank in za lastno izvolitev, delajo zgodovinske napake v škodo celotne narodne skupnosti. Tej zgrešeni in usodni izbiri je podlegel tudi edini slovenski dnevnik v Italiji, ki danes zagovarja stališče, da moramo predvsem izvoliti čimveč Slovencev in daje med in pred volitvami izredno podporo omenjeni razpršenosti. Na to logiko vključevanja v italijanske stranke je morala po sili razmer nekako pristati tudi stranka Slovenske skupnosti, čeprav je treba priznati, daje med njo in drugimi političnimi in volilnimi izbirami bistvena razlika. Slovenska skupnost namreč nastopa v raznih koalicijah kot samostojen suveren subjekt, ki ohranja svojo popolno organizacijsko avtonomijo.
Podpora politiki razprševanja in vključevanja v italijanske stranke uničuje slovensko narodno skupnost kot politični subjekt in je milo rečeno slepa. Vodi nas v zanimivo folklorno skupnost, ki bo še pela in govorila v svojem jeziku, o sebi pa ne bo več odločala in ne bo dajala svojih političnih predlogov.
Daje taka politična pot zgrešena in da slovensko narodno skupnost slabi in habi, so ugotovili pripadniki nekaterih levičarskih komponent v Trstu že konec 60. let, ko so ustanovili Slovensko levico (Boris Pahor, Ubald Vrabec, Stanko Pertot, Vekoslav Španger in drugi). Njihova odločitev je takrat koristila Slovencem in okrepila stranko Slovenske skupnosti. A le za nekaj časa. Z manjšanjem števila pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji, z asimilacijo, upadanjem rojstev, izseljevanjem in podobnimi negativnimi trendi, je slovenska narodna skupnost spet v nevarnosti, da se popolnoma razkroji. Da ostane samo še majhna skupnost posameznikov.
Zdi se, da ima slovenska manjšina v Italiji še nekaj rezerv. Te predstavljajo predvsem tisti laični deli slovenske narodne skupnosti, ki se sicer zavedajo nevarnosti razkroja in folklorizacije, a si ne upajo izreči se, se izpostaviti in javno kreniti po poti, ki sojo uvideli. Društvo Edinost, na primer, s svojim voditeljem Samom Pahorjem vred, zastopa podobna stališča kot Slovenska skupnost, a se vanjo ne vključi in je javno ne podpira.
Trst - da zožimo analizo na ožjo stvarnost —je bil v preteklosti pretežno laično, svobodomiselno mesto, ki je v svoji liberalnosti našlo pot do ustvarjanja skupne narodne edinjaške politike. In danes? Ali je prav, da morajo v liberalno laičnem Trstu nositi največjo težo odgovornosti in zastavo slovenstva samo majhna krščanska skupnost in nekaj narodno zavednih posameznikov?
Jedro slovenskih volilcev na levici, ki ne podpira raznih načrtov multikulturnosti in razume usodno razpotje, na katerem se nahajamo, bi se moralo javno izreči. Moralo bi se organizirati, kot se je pred leti Slovenska levica.
Razmere niso ugodne, časa je malo in tudi zanimanje matičnega naroda, če sodimo po tem, kako naša stvarnost odmeva v osrednjih medijih, je na najnižji ravni. Kot da se slovenski narod in slovensko narodno ozemlje končuje na državnih mejah.
Znamenja so torej vse prej kot ugodna, zato pa čas terja od vseh nas pogumne odgovore in odločitve.
Kaj storiti?
novela
Alina
Novela je prejela tretjo nagrado na literarnem natečaju Mladike
Tarcisia Galbiati
Ko se je Alina preselila v mesto, sem vedela, da bo to le začasna rešitev. Kljub temu sem ob njenem prihodu nenadoma spet začutila trdna tla pod nogami. Praznina v moji duši se je začela umikati.
Upala sem, da se bo Dane s časom privadil na Ali-no in ji dovolil ostati. Prepričevala sem ga in zatrjevala, da bo vse v redu, da bomo že kako uredili, z vso resnobo sem mu zrla v oči in obljubljala vse po vrsti, v mojem srcu pa je trepetalo skrito veselje.
Pogrešala sem Alino vsa ta leta. Mojo drago, vedno nasmejano Alino, ki je iz mojega otroštva naredila pravljico. Koliko ur sva presedeli v mali uti na drevesu, koliko pisanih knjig sva prelistali in kako sva se smejali, ko sem jo učila govoriti in peti. Tudi brati in pisati sva poskusili, vendar za to Alina ni imela potrpljenja. Raje je spoznavala obraze in risala živali. Njena sobica je bila polna drobnih risb s podobami, za katere sem samo jaz vedela, kaj pomenijo in koga predstavljajo.
Njena otroška duša ni poznala laži. Pri njej je bilo vse tako preprosto in iskreno. Najino odraščanje je sprejela kot nekaj samoumevnega, kot brstenje magnolije na vrtu ali cvetenje drobnih trobentic na travniku za hišo. Viharje, ki so se prebujali v moji duši je znala pomiriti z nežnim dotikom in z drobnimi poljubi je sušila solze moje prve ljubezni. Bila je moj tihi prijatelj, moj topli dom, moj vami pristan v tem zmedenem svetu, ki je bil njej tako nedostopen, tako tuj in včasih tako kruto nerazumljiv.
Potem sem odšla. Srečala sem fanta svojih sanj in pozabila na vse. Tudi na Alino. Pustila sem jo v njenem čudežnem svetu, ki se je ob redkih obiskih zrcalil v njenih očeh in v meni prebujal hrepenenje po tisti iskreni, neobvezujoči in neskončno predani sestrski ljubezni. In vsakič znova sem v Danetovem objemu skušala najti topli občutek varnosti, tiho zavetje, čarni trenutek za dva, ki jima ljubezen daje moč na poti življenja. A tako kot oče pred davnimi leti, tako se je tudi Dane izmikal in samota v moji duši je rasla. Saj me je imel rad na svoj strogo razumski način, a nikoli ni znal prisluhniti sanjam, nikoli otroško vztrepetati v pomladnem večeru, ali se bos zapoditi po vročem asfaltu in ujeti metulja, ki je kdove zakaj zapustil travne poljane in zašel v mestne ulice. Dane je živel v svojem stvarnem svetu, kjer je imel vsak zakaj svoj jasen odgovor. Brezhibno urejen dom, odlična služba in
skrbna, lepa in dovolj izobražena žena - to je bilo vse, kar je hotel od življenja. Otrok si ni želel in vselej je trdil, da otroci rušijo ravnotežje v človeku. Ko sem pred dobrim letom zanosila, sem pred vsemi dolgo prikrivala dragoceno skrivnost. Samo Alini sem zaupala. Vse pogosteje sem zahajala k njej in obiski so bili vse daljši. Saj Alina ni čisto dobro razumela, kaj ji skušam povedati, a zaznala je veselje v moji duši in veselila se je z mano. Božala je moj trebuh in se sanjavo nasmihala.
“Angelček je,” je šepetala in se izgubljala v svojem čudežnem svetu.
Kasneje, ko so se stvari tako čudno zasukale, sem se spomnila tistih besed. V dolgih nočeh brez spanja sem razmišljala o malem bitjecu, ki ni nikoli glasno zavekalo v svet, o drobcenem fantiču, ki je brez življenja za hip počival v mojem naročju, še ves topel in moj. Pokopali smo ga tiho in skoraj skrivaj. Dane je grobek prekril s cvetjem in na vse skupaj prav hitro pozabil. Meni pa praznina ni dala živeti. Jokala sem tiho in brez solza, skrivala sem svojo bol globoko v sebi in se vse bolj umikala iz življenja.
Potem je mama pripeljala Alino. Odložila je njene stvari v predsobi in rekla, da Dane že ve, kako in kaj. Prav hitro seje poslovila.
Alina je obstala sredi kuhinje in začudeno strmela vame. Bilo je kot bi jasna modrina njenih oči objela ves svet. Tiho sem zahlipala. Jok pa je kmalu prešel v glasen smeh. Objeli sva se in Alina je začela šepetati tiste svoje čudne, samo njej razumljive besede, ki so tako čudežno ublažile vsako bolečino. In tako me je spet postavila v svet razuma.
Ko se je zvečer vrnil Dane, je bila hiša spet pospravljena in mirna, jaz pa trdno odločena, da Alini izbojujem droben prostor med ljudmi.
A ni bilo tako preprosto.
Doma je znala Alina kar dobro poskrbeti zase, novo okolje pa jo je begalo in prve dni je zmedeno tavala po hiši. Odpirala je vrata, pretaknila je vse kote, prebrskala vse omare in police in seveda tudi kaj razbila ali pokvarila. Dane se je jezil.
“Ne pozabi, daje tu le začasno. Jaz tega ne bom prenašal! V dom mora. Taki ljudje potrebujejo nenehno skrb in nadzor...”
Nisem ugovarjala. Molče sem zlagala stvari nazaj na police, on pa je govoril o strokovni pomoči, o vzgoji in odgovornosti, o posebnih programih... Brisala sem odtise prstov na steklenih površinah in se umikala pred besedami, ki so kot strupeni prah polnile prostor.
“Ljudje se pritožujejo. Saj je vsak dan kdo pred vrati. Otroke nadleguje, kliče jih z balkona in jim meče jabolka in bonbone in kaj vem kaj še vse. Blebeta nerazumljive besede in vsa hiša je ovešena z njenimi kraca-rijami in venčki... To je moja hiša, razumeš! Odkar je tu ta tvoja bebasta sestra, si ne upam nikogar povabiti sem. Sram me je ! Da! Le kaj si bodo mislili o meni! Tako ne gre več! Podpisati boš morala tisti prekleti papir in konec! V dom naj gre in tam jo lahko po mili volji obiskuješ in razvajaš...”
Vsakič, ko je Alina naredila kako nerodnost, je Dane besno zdrdral svojo pesem. Večinoma iste besede, ki jih je kot kamne zlagal v hladen zid. Kmalu bo zid tako visok, da drug drugega ne bova več videla, sem se ustrašila. Že dolgo sem vedela, da Dane ni moj pravi človek.
Sklonila sem glavo in si za Alino izprosila še en mesec. Tako je bilo še treba, da bi jo naučila prepoznati pet črk... in tako močno sem si želela, da bi Alina znala prebrati svoje ime.
Mineval je čas. Alina seje umirila in ni več stikala po sobah. Hodili sva na dolge sprehode, opazovali sva ptice in nabirali cvetje. Doma je potem vse narisala in navdušeno čebljala, vzklikala in mahala z rokami. Bila je velik otrok: tako zelo nerodna v kretnjah in gibih, a hkrati tako iskrena in prisrčna v svoji neskončni ljubezni do vsega, kar je zaznavala s prsti, pogledom in srcem.
Razumela je, da mora zvečer ostati v svoji sobi. Dane je hotel svoj mir in prav je bilo tako. Seveda so sosedje še vedno prihajali in se pritoževali, ko je Alina ušla z vrta in kaj ušpičila. A to so bile drobne vragolije, ki sem jih sama uredila, še predno je zanje zvedel Dane. Dnevi so tekli gladko in zdelo se je, da Alini le še ne bo treba v dom.
Neko nedeljo pa se je vse zasukalo.
Bil je sončen dan in Dane seje zgodaj odpravil na tenis. Alina je dobila svoj zajtrk v sobi, potem pa sem prednjo postavila košaro z lesenimi kockami, ki jo je običajno zaposlila vsaj pol ure.
Brkljala sem po kuhinji, ko je s sosedovega vrta zarezal vame obupan krik. Stekla sem k oknu in srce me je zabolelo od hude slutnje. Sosedova Manja je krilila z rokami in kričala. Kazala je na prazen otroški voziček pred hišo in potem na drevo pod našim balkonom. Ob njej seje nabralo nekaj ljudi. Nekdo ji je prinesel kozarec vode. Nek moški je s pestjo zažugal proti naši hiši. Potem je zazvonilo. Stekla sem dol in vame se je usul plaz besed. Kazali so na naš vrt, zvlekli so me okrog vogala in tedaj sem jo zagledala. Alino.
Sedela je v krošnji stare jablane in k prsim je stiskala dojenčka.
Prestrašeno je strmela v ženske in moške pod jablano. Ni me prepoznala.'Otrok je zajokal in Manja je kriknila:
“Vrni mi otroka, ti opica bebasta!”
Zdramila sem se iz odrevenelosti.
“Šššš... Pomirite se!” sem tiho dahnila.
“Kaj! Policijo bomo poklicali!”
“Baba nora!”
“Se zadušila bo otroka!”
“Pecunia non olet” (“Denar ne smrdi”)
Tudi s citiranjem tega znanega latinskega reka je generalni direktor Nove Tržaške kreditne banke, ki je nastala na ruševinah prejšnje Tržaške kreditne banke (zgodba o njenem propadu je znana), Gianlui-gi Baldassi odgovoril na časnikarsko vprašanje o tem, ali je bilo moralno primerno, da NTKB vzdržuje stike z Republiko srbsko v Bosni in Hercegovini oziroma z njenimi bankami. Stavek je direktor Baldassi izrekel na tiskovni konferenci, ki jo je vodstvo NTKB sklicalo v Trstu potem, ko sta hrvaški in italijanski tisk objavila vesti, da je preko
tekočega računa prišlo v tržaško banko 17 milijonov mark (17 milijard lir), ki naj bi bili sad ropanja in plenjenja, ki so ga med vojno v Bosni izvrševali nekdanji srbski voditelj Radovan Karadžič in njegovi. Pri tem je generalni direktor NTKB še omenil primer švicarskih bank, ki so kupovale zlato Judov, ki so končali v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Te izjave smo lahko brali v slovenskem in italijanskem krajevnem tisku, iz njih pa se da lahko razbrati, da bi bilo bolje, ko bi NTKB ne sklicala tiskovne konference. Predstavniki banke so sicer zanikali trditve, češ da je bil denar, ki je prišel v njihovo blagajno (in ki se je nekaj časa potem povečini vrnil v Republiko srbsko), zares sad Karadžiče-
vih plenjenj. Vendar ravno zaradi prej navedenih citiranj je človek ostal z ne ravno lepimi občutki.
Pred časom smo prav v Mladiki zapisali, da zgodba okoli zloma TKB še ni končana. Vprašanje je, če se morda začenja zgodba NTKB. Sicer zadeva o t.i. “Karadži-čevem plenu”, kot ga je imenoval znani italijanski dnevnik Corriere della Sera, ni edina, saj od časa do časa lahko zasledimo nove podatke v zvezi z zlomom stare TKB. Koliko je tu resničnih dejstev in koliko natolcevanj in pritiskov, bo pokazal čas. Vtis pa imamo, da se bo o dogajanjih, tako okoli stare kot nove banke, še veliko govorilo in pisalo. Bojimo se, da to govorjenje in pisanje ne bo vedno pozitivno.
“Če bi jo dali v dom...”
“Saj sem rekla, da se bo enkrat zgodilo...”
Sikali so in vpili. Alina se je vse bolj pogrezala v mračne globine svojega sveta. S široko razprtimi očmi je strmela v obraze pod sabo in njeni prsti so kot ostri kremplji tiščali otroka okrog trebuščka. Njeno Mrko zavedanje sveta se je ob trdih kretnjah in glasovih ljudi pod jablano sesuvalo kot prah. Lebdela je v mraku omejenega razuma.
Morala sem jih spraviti stran, čim dlje od jablane, čim dlje od Aline. Zavedala sem se nevarnosti. Alina je bila daleč in bala sem se za drobceno bitje, ki gaje stiskala v svojem objemu.
“Pojdite stran,” sem zaprosila. “Gor grem. K njej bom splezala. Vrnila bo otroka. Ampak vsi morate stran. Prosim!”
Niso se dali takoj prepričati. Pogledala sem Manjo: “Prosim te. Samo tako lahko rešimo otroka...”
Razumela je in jih spravila izpod jablane. Pod drevesom sem ostala sama.
Poklicala sem Alino. Nežno in prijazno. Pokazati sem ji hotela, da se ne jezim nanjo. Z nasmehom sem izgovarjala njeno ime.
“K tebi pridem. Počakaj! ”
Prepoznala me je.
Glasno se je zasmejala in stresla malo štručko.
“Angelček je,” je rekla.
“Ni!” sem mehko kriknila. Splezala sem na prvo vejo. “Alina, dojenček je,” sem govorila. “Rada bi ga videla. Počakaj, Alina! Vedno mi vse pokažeš.”
Počasi in previdno sem seji bližala. Otrok je jokal vse glasneje in Alina je postajala nestrpna.
“Angelček je,” je ponavljala in ga močno, premočno stiskala.
“Ni angelček, dojenček je,” sem šepetala. “Joka... vidiš? Lačen je... Mamico kliče...”
Bila sem že čisto ob njej. S prosto roko sem jo pobožala po licu in se čisto previdno dotaknila otroka. Ni se umaknila, naslonila je glavo na mojo ramo in še močneje je stisnila malo štruco. Otrok je še bolj zavekal.
“Pokaži... Daj mi ga malo,” sem poskusila.
Pogledala me je. Nekaj dolgih trenutkov je strmela v moje oči, potem se je široko nasmehnila.
“Na,” je rekla in mi potisnila otroka k prsim tako sunkovito, da sem se komaj obdržala na veji. Objela sem malo štruco in se z drugo roko čvrsto oprijela veje. Alinin prijem je popustil. Nagnila se je k meni in mi na lice cmoknila poljub. Potem se je široko zasmejala in veselo plosknila z rokami. Videla sem, kako so ji oči zažarele in za hip je njen smeh kot sonce pobarval ves svet. Potem je zanihala. Izgubila je ravnotežje. Poskusila se je oprijeti veje, a roka je omahnila v prazno. Padla je. Pod mano je zamolklo hrsknilo, kot bi se zlomilo veliko medeno srce.
Obležala je pod jablano, zvita v klopčič, čudno mirna in tiha, kot bi spala. Strmela sem v rdeči madež na robniku in madež je počasi postajal luža. Otrok v mojem naročju je utihnil. Sosedje so prilezli izza vogala. Počasi so se približali. Nekdo je vzel otroka. Spravili so me na tla. Prišel je Dane. Govorili so. Krilili so z rokami. Dane se je sklonil k Alini. Nekdo se je dotaknil moje roke. Prinesli so belo ponjavo. Pokrili so Alino. Govorili so... Bili so daleč. Vsi.
Praznina je zadušila glasove.
pod črto
Kakšno himno naj pojemo Slovenci v Trstu?
Tudi slovenska zamejska javnost je bila v juniju in juliju pod močnim vplivom svetovnega nogometnega prvenstva. Primorski dnevnik je vsak dan posvečal temu dve celi strani in prinašal najrazličnejša razmišljanja in komentarje slovenskih športnih, kulturnih in družbenih delavcev v Italiji. V Primorskem dnevniku z dne 19. junija smo tako lahko brali razmišljanje Bruna Križmana z naslovom Čilencem himna veliko pomeni. Avtor, ki je od blizu sledil prvenstvu, se je na neki tekmi pomešal med čilenske navijače in jim, kot je sam priznal,
nekoliko zavidal, ker so vsi peli svojo državno himno. Pri tem je Križman zapisal: “Spraševal sem se: mi Slovenci v Trstu, kakšno himno bi lahko peli. Na eno, čeprav lojalni državljani (...) nismo posebno navezani in kdo med zamejci pozna tisto nemogoče besedilo. Druge himne, na katere se je vsaj starejša generacija glasbeno naslanjala, so se oddaljile. Pojavile so se nove, ki pa niso posebno v modi.”
Križmanovo razmišljanje kaže na določene dileme, ki so verjetno prisotne le med Slovenci v Italiji. Njegovo pisanje nas je spomnilo na članek Stojana Spetiča, ki ga je pred časom objavil Primorski dnevnik in ki je govoril o tem, kakšno zastavo naj bi imela slovenska manjšina. Kaže, da moramo biti zamejci veno-
mer nekaj posebnega: smo Slovenci, ki pa najraje ne bi hoteli imeti nič kaj opraviti z rojaki, ki živijo “tam gor”, se pravi v Sloveniji. Zamejski Slovenci smo italijanski državljani, ki pa Italije posebno ne obožujemo (vendar: ali je res tako?). Kaj torej smo? Nekateri nam ponujajo določene modele večkulturnosti, mi pa se sprašujemo, zakaj za vraga ne bi smeli peti Zdravljice (bolj “večkulturne” himne, kot je ta, ni dobiti) in imeti slovenske trobojnice z grbom za svojo. Če je italijanska manjšina v Sloveniji in na Hrvaškem osvojila trobojnico italijanske države, zakaj ne bi tudi mi brez problemov osvojili trobojnico slovenske države in peli njeno himno? Ni rečeno, da so najpreprostejše rešitve vedno najslabše.
intervju
Tržaška književnika - petinosemdesetletnika!
F
Vinko Beličič
Nima vsakdo privilegija, da lahko tu pa tam v Trstu ali na Opčinah osebno sreča enega naših jubilantov, vsakega po svoje čilega s kakimi dvajset leti manj v svežem koraku, v bistrem pogledu, v iskri besedi. Vsakdo od vas pa, na kateremkoli koncu sveta, kjer živi slovenski človek, ki mu je slovenstvo drago, humanistične vrednote dragocene in naša literatura, (zlasti tista zunaj domovine), najbolj živa in v času najtrajnejša priča naše samobitnosti, lahko že leta sledi njunemu delu. In to delo je po duhovni svežini še mladostnejše od njunega videza. Ne samo to: dovolj je odpreti katero njunih del, tudi če nosijo letnico za desetletja nazaj ali pa današnjo, in ju presenečeno najdeš vselej enako pristna in neverjetno sodobna, z besedo, ki ima danes povedati in zaorati v našo zavest morda še globlje kot v svojem času.
V ta namen sem segla na eno od polic svoje domače knjižnice in priložnostno zalistala v nekaj njunih knjig in v hipu so bili odlomki tu. Drobni, a dovolj značilni, da razkrijejo tisto preroškost, prisotno v vsakem pravem umetniku, ki hoče in zna biti kaj več kot lepoumnik in mojster besede, pač pa “domovini ljubeč sin”, kot bi rekli po Cankarjevo. Njuna bolečina ni nikoli le njuna, je vedno tudi
narodova, njuna beseda govori tudi o usodi nas vseh, najsibo v okviru naših nekdanjih in današnjih meja, najsibo kjerkoli tam, kamor nas je zgodovina raztepla ali zamejila v zadnjega pol stoletja.
Tudi nekaj drugih umetnikov ter javnih in kulturnih delavcev slavi letos v zamejstvu in zdomstvu enako visok jubilej kot naša današnja slavljenca. O njih smo se - oziroma sem se -razpisala prav v tej reviji pred leti in naj tedanje besede veljajo tudi za danes. Na novo pa sem pripravila tale izbor samo obema pisateljema: morda predvsem zato, ker je njuna beseda kot nalašč napisana za današnji čas in še posebej za nas na teh tleh!
Za Vinka Beličiča sem izbrala štiri pesmi. Med meni najljubšimi je vsaj še dvajseterica drugih, a te nekako nakazujejo štiri njegove najgloblje osebne bolečine. Te pa so hkrati bitne najprej tistim, ki z njim delijo usodo begunca, pa tudi zamejcu, obsojenemu na zamejen prostor, v odrinjenost na robove, na tujstvo manjšine in sanje o izgubljeni domovini. Obenem pa so te pesmi istočasno krik in vrisk poeta in človeka, ki mu je bilo odvzeto veliko najlepšega, pa zato dano toliko novega in dragocenega; in med tem tudi Kras in gmajna, ki sta v njem našla enega naj-izbranejših lirikov. In četudi med današnjimi pesmimi ni nobene izrazito religiozne, je ta globoko verujoči kristjan zapel svojemu Bogu najlepše speve (tudi ti) skozi hvalnice lepoti narave, skozi psalme tišini in samoti, preko katerih je strujil vanj Njegov blagoslov ter mu pomagal živeti vzravnano in pogumno.
Iz Beličičeve proze pa sem izbrala pretresljiv odlomek, zaključni del novele, kjer prikazuje “zaslišanje” v ravnateljstvu, potem ko je kot profesor v svojem razredu spregovoril o povojnih pobojih, in sicer v letih, ko je bilo to še tabu. Tako naj naš jubilant
Boris Pahor
zaživi pred vami v svojih bistvenih potezah. Njemu samemu pa v imenu uredništva in bralcev - vse najboljše! In na še vrsto zdravih in “pismenih” let!
Iz pisatelja Borisa Pahorja pa sem izbrala droben pejsaž z Rusega mosta, Kanal s čolni. S podobnimi biserčki bi lahko napolnila vso stran, a bolj me je mikalo, da prikažem aktualnost njegove besede z odlomki iz desetletje ali poldrugo desetletje starega dnevnika v Zalivu, kjer sem našla v eni sami številki tako rekoč zbrana skoraj vsa bistevna sporočila njegovega esejističnega, javnega, kulturnopolitičnega in mednarodnega delovanja. Kot v mnogih njegovih dnevnikih je tudi v tem (v Zalivu) med utrinke s srečanj in potovanj vpletel tudi razmišljanja o naši narodni usodi.
Vsakomur bo razvidno, da je kljub tako dolgemu časovnemu zamiku tisto, kar je Boris Pahor mislil in povedal tedaj, danes ne le še vedno aktualno, pač pa zveni še bolj udarno, še bolj boleče in trpko. Kakor da nas zgodovina, zlasti v zamejstvu, ni ničesar naučila. Kot sem omenila v uvodu, se lahko danes samo čudimo Pahorjevi večno pristni “besedi za današnjo rabo”! Zato, dragi pisatelj, od srca “ad multos annos” in nikar odložiti tako v živo zarezujočega peresa!
Zora Tavčar
Vinko Beličič
Ravnatelj si je prižgal novo cigareto in skozi dim pogledal Lapuha.
“Cenim vaše delo, dolgo ga že opravljate. Ali jaz bi na vašem mestu malo bolj mislil na prihodnost. Mene bi na vašem mestu skrbela.”
Pokali športnega odseka nad knjižno polico so kazali rastoče bele madeže. Lapuh je ugotavljal tiste madeže in molčal.
“Vse poti si boste zaprli. Niste še spoznali, da so v življenju potrebni kompromisi?”
“Kompromisi s kom in o čem, za to gre. A kakšna resnica kljub temu ne prejenja biti resnica. Če jo bom skrival, namesto da bi jo oznanjal, kaj poreče moja vest?”
“Na manjšinski šoli je treba utrjevati vero v matično domovino, pa četudi nosi kdaj krilo, ki nam ni všeč. Vsaj rušiti je ne smemo.”
“Jaz pa bi rekel: naj se sliši vsaj na manjšinski šoli v demokraciji, kar je prepovedano govoriti na šoli v matični domovini.”
“Ni dobro hoditi proti burji!!”
“Kdor hodi proti burji, ima prsi polne zraka. O, to je velika stvar - imeti čist zrak v pljučih!”
“Od čistega zraka ne more nihče živeti. Se vam ne zdi?” Lapuh je vstal bled in izzivalno vprašal:
“Je pripravljena kakšna kazen - zato ker sem ex ca-thedra izdal neko državno tajnost?”
Osupel ob nepričakovanem vprašanju ravnatelj ni takoj odgovoril. Lapuh pa je v spominu zaslišal svoje besede ob koncu one ure v zadnjem razredu, ko je bila na vrsti medvojna književnost in je moral govoriti o zunanjih dogodkih, ki so jo določali.
(“In zdaj čujte epilog! Vojska tistih dvanajstih tiso-čev je bila čez poldrug mesec vrnjena kot vojska izdajalcev, zakaj takšno usodo so ji določili v Jcdti veliki trije... od katerih nobeden ne živi več. Vojska, po umiku koncentrirana v Vetrinju pri Celovcu, je bila vrnjena transport za transportom - in je zginila, kakor sneg v gorkoti skopni in izgine v zemljo. Zginila je brez vsakega procesa, brez slehernega sporočila zmagovalcev nekje v samotah in gozdovih - v deželi, ki ji je pesnik napovedal, da bo prstan Evrope. Pokončana je bila v pretresljivih okoliščinah in herojstvo ni imelo pri tem nič opraviti. Jaz mislim, da si je zatisnilo oči in se od sramu obrnilo proč. Tisti junij je bil najstrašnejši mejnik v zgodovini našega malega naroda, po dnevih zmagoslavja noč groze in sramote, ki je, žal, nobeno molčanje krivih ne bo izbrisalo. Mogoče bi jo nekoliko opravičilo v štirih letih nakopičeno trpljenje zmagovalcev. Mogoče bi krivci del krivde lahko prevalili na brezčutni, računarski otoški Albion, ki je vojsko vrnil brez slehernega jamstva. Toda pobitih vojščakov nihče
več ne obudi. Oni, obmolkli, strta srčika našega naroda, me obvezujejo, da vpijem - naj bo prilično ali neprilično. Priznam, da sem veliko tvegal, ko sem pred vami, nedolžnimi, vzdignil to pokrovko molka, na kateri že četrt stoletja nepremično sedi nova oblast - oblast, ki naj bi prinesla ‘na zlati vagi pravico’, kot jo je pozdravil drug pesnik. Že četrt stoletja gospodari in gospoduje... in ne vprašuje ljudstva, kaj misli o nji, čeprav se nenehno sklicuje nanj. Ljubosumno si varuje prestol. Imeti vso oblast pa pomeni imeti hkrati vso odgovornost... tudi za mladino, kateri nudiš vse zamejske naslade, samo da bi jo odvrnil od pomembnejših, višjih, usodnejših stvari. Težke so te moje besede, in iz žalosti jih govorim. A pravico imate - in tudi dolžnost, poznati minulost. Kako boste drugače razumeli naš čas? Kako boste sicer doumeli v molk prisiljeno človeško bolečino?’’ )
“Vem le to, da je prišla pritožba,” je počasi dejal ravnatelj. “Prosim vas, kolega, bodite previdni, ker so proti vam obrnjene odprte čeljusti, pa jih ne vidite! Ali je tako težko molčati?”
Pritisnil je na rdeči gumb; noter je prišel sluga, slišal naročilo, naj pogleda, kolikšna je temperatura v telovadnici, in odšel.
“Bodite previdni, kolega Lapuh, prosim vas! Ne dajte se zanesti srcu! Ne drezajte v stare rane, ker bi kdo mislil, da mu ogrožate oblast. Razlagajte slovnico, saj veste, da je učenci nikdar ne znajo zadosti. Slovnica je nepristranska in ne razburja nikogar. Nihče ne terja od vas in tudi sami ne smete želeti, da bi se zrušili kot svečenik resnice. Trma je že od nekdaj slaba svetovalka. Voz ne more naprej, če kolo ni okroglo, se vam ne zdi? Privoščite si smeha in glasbe! Kdaj ste bili zadnjič na kakem potovanju?”
Lapuh seje komaj premagal, da ni vzkipel. Užaljenost mu je zaprla sapo in srce mu je močno tolklo z nerednimi premori. Brez besede seje priklonil ravnatelju, zaprl vrata za sabo... in potem v zbornico grede zaman čakal, da bi od kod začul marsejezo, ki bi ga zravnala in opogumila.
Zvonki glas deževnice v žlebu je docela potihnil. A še preden se je svit velikonočne nedelje dotipal do okna, je Lapuh zaslišal kosa, ki je v mehkem altu žgo-lel svojo jutranjico. Tišina odhajajoče noči - in ta pesem. Potem se je začelo daniti. Skozi umiti zrak so nenadoma zapeli zvonovi himno vstajenja iz smrti in žalosti. Pritrkavanje se je pozibavalo na svetlih perutih zmagoslavja.
“To je moja marsejeza!” je veselo prešinilo Lapuha. “Le jour de gloire est arrivé. Dva tisoč let odmeva skozi zgodovino.”
Ko je hiacinta na mizi že kazala bledovijoličasto barvo, je Lapuh vstal, vzdignil rolo in odprl okno. Blišč
rosnega jutra in ptičje petje sta ga prevzela, daje vsa njegova bolečina prešla v biser vere: Došel jo bom, svojo mamo... po vseh bojih in križih z zahrbtnim svetom jo bom došel, in tam bo večna aleluja...
BEGUNEC
V tuji deželi poslušam, ptice moje mladosti, cvetoča drevesa davnega doma poljubljam s pogledi.
Nihče ne pozna me, nihče ne pravi: Sedi!
Morje drhti ob strmi obali, obzorje zlati se v večerni zarji
-	odpilimo čoln!
HVALA TI ZA TO GMAJNO
Hvala Ti za to gmajno:
za trave, za divje rože, za murne,
za kose in njih manjše brate,
za vonje kamenja in grmov in pritličnih cvetk,
za daljno rdeče sonce pred zatonom
-	za ta moj zemski raj.
0, pride čas, ko mi korakov ne bo več duša gnala sem: o, pride čas, ko bo brez vseh vezi tod kraljevala, vsepovsod navzoča; nevidna in čista bo iz izvenčasa vse še enkrat uživala, kar je bilo nekdaj.
NA PEČINI
Sonce mi sije v hrbet iz Italije, iz belega žara beneških planjav, sence se daljšajo, ptice pojo mi...
Kaj me skeli? Kaj to v meni se lomi?
S pečine stasite ne da mi več dalje sladki duh šipka in borov, akacij in trav.
Mami me vetrič iz domovine, s svetlo zelenih majskih vrhov gleda detinstvo me na tej pečini.
Poje, dehti, valovi večer sinji -
kratek je dan, kakor mavrica mine:
zajde, obmolkne, oclleže... in gremo Domov.
VE, SLASTIŽELJNE OČI
Ve, slastiželjne oči, pijete me iz vsebarvnih luči, veter mi piha v kri z vigreclnimi pljuči čez temno morje.
Vsakterega cvetja cluh draži zbujene čute.
0 da sem jaz potepuh, kako bi užil te minute, kako opil srce!
Ali meni je ozka pot usojena skoz dolino, odmerjen je skromen kot, nalito je trpko vino - že od davnega dne.
Na vetrovni postojanki, MD Celje 1997; Pesem je spomin, Trst 1988
Boris Pahor
Razmerje z zahodnim sosedom pa je bilo skozi stoletja manj problematično, ne oglejska Cerkev namreč ne benečanska republiška oblast ne italijansko-slovensko sožitje na primorskih tleh niso bistveno ogrožali slovenske biti do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Lahko celo rečemo, da je tržaški škof Bonomo, ki je slovenščino obvladal, v začetku XVI. stoletja izoblikoval osebnost Primoža Trubarja, s katerim smo dobili avtorja prvih slovenskih knjig; pa tudi koprski škof Peter Pavel Vergerij je potem na Nemškem Trubarju pomagal pri izdajanju prevodov svetih tekstov. Italijan-sko-slovensko sožitje je bilo torej lepo uglašeno že za časa renesanse in vpliv italijanske omike, predvsem njene umetnosti bo potem, posebno za časa baroka, osvobojen tiste “dialektike”, o kateri je bil govor poprej. Z romantiko pa bo ob Čopu in Prešernovi liriki začutiti odsev Trečenta, še posebej Petrarke. No, a teh vplivov tukaj ne mislim nizati, želim samo poudariti, da so se težave ob zahodni meji začele šele po združitvi Italije, potem ko je le-ta inkorporirala Beneške Slovence in jih začela asimilirati, pa še potem, ko je Mazzini “pozabil” na svoja Slovanska pisma in si zamislil mejo nove države pri Postojni, kar seje, žal, uresničilo 1918. leta. In tedaj seje pričel naš križev pot tudi na zahodni strani našega življenjskega prostora. Hudo se je sicer uveljavilo takoj ob prihodu nove oblasti, razvnelo pa se do kulturnega genocida za časa črnosraj-čniške vladavine. Najbolj usodni pa niso bili pogromi, ki so jih bile deležne naše kulturne stavbe, ampak obsodba na smrt, ki je bila izrečena nad našim jezikom. To se pravi, da če je za časa avstrijskega cesarstva kljub vsemu za nas obdržala svojo veljavo Wittgenstei-nova ugotovitev: “Meje mojega jezika so meje mojega sveta”, je bil jezik Rimu podložnih slovenskih ljudi izločen iz njihovega javnega življenja.
* *
Ta moj kratki sprehod po zgodovinskem spominu torej ni izraz 'neke bolehnosti, ampak se javlja v funkci-
ji prihodnosti, saj je najbrž vsakemu bistremu očesu vendar jasno, da je, zdaj končno potrjena slovenska samobitnost, eden izmed poglavitnih elementov za uravnovešeno sožitje tega dela Evrope. Seveda je potrditev te resnice odvisna v prvi vrsti od nas samih, od naše zavesti, od naše modrosti, pokončnosti, življenjske sposobnosti. In, kakor je videti v zadnjem času, se celo pojavlja naloga pravilne opredelitve slovenske vloge v samem jugoslovanskem prostoru. A mislim, da bo tudi v korist našim sosedom, če se bodo tudi sami začeli bolj zavedati, da je majhen narod - slovenska republika - na prepihu med germanskim in romanskim svetom lahko odrešna blazinica med njima, obenem pa katalizator srednjeevropske biti, saj je obstoj majhnih narodnih občestev hkrati zgled in jamstvo svobode. To je dobro čutil že Heine, ki se je bal izginitve številčno nezahtevnih entitet.
S tem problemom, ki ga lahko reši samo federirana zahodna Evropa in v prihodnosti, upam, tudi federirana vzhodna Evropa, se je načrtno in vneto bavil Denis de Rougemont, ki je ob drugih knjigah objavil tudi apel Evropejcem z naslovom “Lettre ouverte aux Européens” , v katerem poleg nepriznanih narodov jemlje v poštev tudi ločene etnične dele, to je tiste skupnosti, ki jih meje sekajo od glavnin. Gre za kulturno evolucijo, ki jo je pred tremi desetletji marsikdo imel za anahronistično, a spada danes med najbolj humanistično vseh ekologij, kot je pred leti poudarilo 50 skandinavskih profesorjev v spomenici, ki so jo naslovili Unescu. Ta upor paitikularizma proti pomasovljenju kompjuter-ske civilizacije, upor, ki je pridobil na svojo stran Levy Straussa in Sartra in zdaj pridobiva tako imenovane “Zelene”, je po mojem mnenju ena izmed poglavitnih zadev, za katero bi se morala ogreti sedanji pesnik in pisatelj.
Seveda se kot pripadnik majhnega naroda, ki živi razdeljen na kar štiri države, zavzemam za ogrožene identitete in jezike tudi iz skrbi pro domo. A rad bi poudaril, da sem se o veljavnosti renesanse odrinjenih kultur in jezikov prepričal ne samo načelno, ampak kot član mednarodne organizacije tudi praktično na vseh koncih evropske celine, od baskovske in katalonske narodne skupnosti do tiste južno-tirolske in furlanske, od bretonske do grške in albanske v Kalabriji. Zato sem zmeraj tudi na kraju samem doživel, kako absurdno ravnamo, ko se seveda zavzemamo za univerzalne vrednote, za to, kar je občečloveško, dosti pa nam ni mar za usodo ljudi, ki bi radi rešili svojo najglobljo bit.
ÿ $ ^
Da, bilo je kot zakleto, da se mi bo danes kar naprej vsiljevala zgodovina! Poprej tista, ki nam jo je, v prvi polovici tega stoletja, pripravljalo tuje gospostvo, zatem, v drugi polovici stoletja, tista, ki jo določa domače vodstvo. Zakaj spet smo objekt spreminjanja, tokrat tako, da nam odpisujejo preteklost in živimo, kot da
smo se rodili z delavskim gibanjem oziroma, kot da so etape njegovega razvoja edini pomembni datumi našega narodnega curriculuma. Tako so na primer pri nas zdaj zbrisali iz zgodovine tržaški srednji sloj, ki je bil v prejšnjem stoletju in v začetku sedanjega zgradil čisto vse, kar je potem fašizem likvidiral: zadruge, kulturne domove, banke, šolo, dnevnik... Brez tistega srednjega sloja ne bi bili namreč nič, podobni bi bili današnjim Okcitancem, ki jih je pustil na cedilu z vsem Nobelovcem Mistralom vred njihov srednji sloj, medtem ko sta tako katalonsko kakor baskovsko malomeščanstvo potrdila bitnost njunih narodov. Da, in to se pravi, da nas ob pomanjkanju resnih zgodovinarjev naši psevdo-zgodovinarji tirajo v nekakšen brezzračen prostor, kot da smo se razvijali s pomočjo svojevrstne partenogeneze, vse dokler nas ni ustvarjalno oplodil dialektični materializem. (...)
In to je bil spet napotek za spraševanje vesti. A obenem sem si zatrdil, daje pri nas le nekoliko drugače; če pa smo na boljšem, to prav gotovo ni zasluga naših zgodovinopiscev. O dogajanju v povojnem času je namreč pričala in priča samo naša književnost.
S to ugotovitvijo pa sem bil seveda prešel iz omejenega predvojnega in povojnega tržaškega prostora v skupni kulturni in zato zgodovinski, predvsem pa matični, prostor. Pri tem pa se mi je potrdilo to, kar danes naši ljudje ali zavestno ali podzavestno vsi čutijo: da če se hočemo obvarovati pred tisto smrtjo, o kateri govori Kundera, mora slovenski pisatelj spet pridobiti slovenski zavesti vso narodovo preteklost, ves njegov zgodovinski spomin. Brez te dediščine smo namreč pravi duhovni invalidi, notranje blokirani in nesposobni za dosledno sklepanje in načrtovanje. To je kot pribito. Vendar, vendar pa tega pisatelj ne bo zmogel brez pomoči pluralističnih zgodovinskih tekstov, brez pričevanj, brez življenjepisov, brez konzultacij arhivov. To se pravi, da književnost ne more shajati brez zgodovine - in tako bi bil krog sklenjen. Vendar je samo pisatelj tisti, ki - kot zdravnik s stetoskopom - prisluhne odzivom srca; zato more samo on iz množine arhivske snovi povzeti človeško dragocene elemente. In to je danes za pisatelja njegova plemenita zaveza.
* * *
V Milanu sem se po telefonskem pogovoru z Živko spet zavedel, da me veže obljuba, da pošljem prispevek Našemu tedniku. To meje tudi že prejšnje dni skrbelo, ker sem se spraševal, kaj naj napišem.
O slovenskem enoletnem kulturnem prostoru namreč.
A o tem sem že povedal, kako mislim, predvsem to, da bi rajši uporabil sintagmo, ki sem jo našel v Kosovelovih zapiskih: slovenska kulturna sinteza. Lahko bi jo nekoliko spremenili: Vseslovenska duhovna sinteza. Čisto jasno pa je, da do nje ne more priti brez pluralizma. Pluralizem nazorov in ideologij. Pluralizma
informacij. Vsi slovenski listi v vse slovenske roke. Narod mora sprejeti vse nazore in hkrati nobenega. Ker je nad ideologijami. Zato če naj ga rešujemo, kot to zahteva od nas zgodovinski trenutek, moramo najti skupni jezik za potrditev njegovega obstoja. Vsi, komunisti, kristjani, socialdemokrati, zeleni. In vsi drugi. A o tem sem se že izjavil, tako v Ljubljani kot v Trstu. Naj se v Celovcu ponovim? Res mi ne ostaja nobena druga rešitev, kot da uredniku pošljem nekaj odlomkov teh zapiskov. In amen.
* * *
In tako je šel zdolž Kanala, mimo kupov zelenih angurij in Čožotov z bosimi nogami in s spodvihanimi hlačami. Eden je pravkar zasadil nož v sad in urezal vanj trikotnik; potem je s konico noža v zeleni lupini vzdigoval v zrak rdečo piramido in kričal: “Ecco la zuccherina!” Ose pa so obletavale nož, cuzale sladek sok iz razpolovljenega sadu, ki je bil položen na zelenih in gladkih bučah. A on je stopal mimo, ko da je vse to premalo za nemir, ki ga je burkal. In čolni v Kanalu so bili spet domači čolni in vendar še s posebnim pomenom v sebi lepo v vrsti zdolž brega. Na enem jamboru je visela tablica z okornim napisom: Naprodaj. In mislil je na Malko in na vožnjo z njo po pristanu v čolnu. Potem je videl ime na premcu. Renata. Renata naprodaj. In se je zavedel, da je tudi Malka že naprodaj. A zclcij je v bolnišnici in se ne bo vrnila v sobo, kjer je platno na postelji. In jo je videl ob sebi pod platnom belega jadra ob rumenem jamboru, medtem ko drži roko okoli njegovega pasu in drži on roko na krmilu. In nabuhlo jadro se skoraj dotika vode.... (...)
Pod rdečim sončnikom je prodajal kramar čokolado in slaščice.
“Tržačani!" je kričal v milanskem narečju. “Če nočete mojega blaga, ali nimate denarja ali pa ga ne znate trošiti!”
Na oglu zraven rožaric je držal suhljat starček, ki je bil podoben Gandhiju po gladovni stavki, stegnjeno koščeno roko. Z razkrečenih prstov so mu kakor z zob lesenih grabelj viseli trakovi za čevlje.
“Šest za liro,” je slabotno momljal kot gluhec, ki se nevede naglas zadira v odgovor svojim mislim.
Sedel je pred bar. Še dva cini dopusta, potem bo tukaj popil pivo samo po naključju in samo pri banku. A zdaj je tudi to sedenje v zvezi z Malko, s šumom stopinj, s čivkanjem ptičev, z zvonkljanjem tramvaja, ki teče čez most. Vse enovito v beli pripeki, a spet vse razgibano, tucli čolni, ki se na prvi pogled zdijo mirni, a se komaj vidno gugajo, ko cla se skušajo na skrivaj izmuzniti razbeljenemu soncu. Tudi težak s predpasnikom iz vrečevine, ki stoje pije pivo, se zdi, da je še zmeraj na nihajočem trabakolu ali na potresajočem se kamionu.
Zaliv 1987, št. 1-4; Varno naročje, Obzorja, Maribor 1974
V slovenska obzorja in čez...
Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da...
-	da se bo letos v juniju iztekla tridesetletnica smrti velikega Slovenca, dolgoletnega profesorja v škofijski gimnaziji v Šentvidu, vsestranskega kulturnega delavca in vsestranskega preganjanca (od Gestapa do Udbe) prof. Jakoba Šolarja (29. april 1896 - 28. junij 1968)...
-	da romanje v Medžugorje ni ponehalo niti med balkansko vojno, da so v letošnjem aprilu obiskali Medžugorje romarji iz 32 držav (tako na primer iz Japonske, Latvije, Brazilije, Koreje, Nove Zelandije, Švedske, Argentine, Kanade, Libanona) in da je bilo razdeljenih 99.000 obhajil...
-	da po nekih raziskavah kar 18% Evropejcev, ki so bili povprašani o posmrtnem življenju, verjame v reinkarnacijo, v nadaljevanje življenja v nižjih bitjih...
-	da je za konec dijaškega glasila Literarne vaje, ki so izhajale v Trstu po vojni in povezovale pišočo slovensko mladino, bil kriv tukajšnji komunizem, ki je temu nedolžnemu listu podtikal reakcionarnost...
-	da je nekaj preživelih Kočevarjev, nemške manjšine v Šloveniji, pred časom ustanovilo Društvo Kočevarjev, ki že drugo leto izdaja svoje glasilo z nemško-slovenskim naslovom Bakh-Pot \n izhaja - v glavnem v slovenščini - trikrat na leto - za Božič, Veliko noč in Veliki šmaren...
-	da ima Sveti sedež diplomatske odnose s 166 državami, da je vseh škofov nekaj več kot 1250, da je bilo lani imenovanih 161 novih škofov in da je po vsem svetu 104.000 duhovnikov...
-	da so leta 1930 v Sloveniji prvič predvajali zvočni film (“Nori pevec”) in da so bile prve besede v filmu (pesem dr. Schvvaba je Zbor Glasbene Matice zapel na svojem obisku v Parizu) Zdrava Marija...
-	da je švicarski teolog Kung, ki mu je bilo leta 1979 odvzeto cerkveno dovoljenje za poučevanje in je potlej ostro napadal papeža, izjavil 5. aprila po radiu, da je pripravljen za pogovor s papežem Janezom Pavlom II. ...
-	da imajo v Izraelu družine tako imenovanih ortodoksnih Izraelcev, ki se strogo držijo judovske tradicije, povprečno po sedem otrok...
-	da danes divja na svetu petindvajset vojn, v glavnem v Afriki...
pesmi
Pesmi so prejele tretjo nagrado na literarnem natečaju Mladike

Mišfl smm
m
vijoličast krep papir
smešno ti je ko skrbno zlagam svetlo vijoličast papir v katerega si zavil darilo zame
ti ga vedno zmečkaš ti vržeš i’ smeti kar me jezi
medtem ko lupiš pomarančo privlečem iz predala prelepo pentljo v isti barvi
ko te vprašam zakaj se mi smejiš me s še lepljivimi rokami tesno objameš in rečeš
razmišljam
kako bi o tem papirju
napisala pesem
vrnila se je najina jesen
nič na tem svetu ne pride samo od sebe
najprej droben nasmeh stisk roke skupaj popita kava in dnevne novice klepetanja o volitvah potresu in nikaragvi razglednica z opoldanskega potepa po stari ljubljani in zemljevidi provanse
tvoje rame so nenadoma spet čvrste in gladke in dež škreblja iz zemlje se kadi diši po uvenelem listju po moštu in kostanjih
raztapljam se v toplih jesenskih barvah moja koža in oči roke in usta
imajo nezmotljiv spomin
kako naj razložim nasilje
moji otroci rastejo v grd in mrzel čas
toplo jih oblečem in dobro nahranim preberem jim pesem podarim leksikon peljem jih gledat labodje jezero traviato
in najboljše filme obrišem solze pokažem jim sončni zahod in cvrčečega murna naučim jih sočutja do ljudi
a kako naj razložim da ne morejo obiskati starih staršev na jutrovem ker je vojna da ne morejo k stricu na obisk v moskvo ker je vojna
da letos ne gremo na morje ker je vojna
kaj naj rečem
ko umirajo tisoči
kurdov
hrvatov
bošnjakov
Palestincev
Čečenov
in brezumni
bedni politiki
vcepljajo krivo vero
v brezposelne množice
kako naj napišem molitev za mir
vsi drugačni, vsi enakopravni
ko so bili otroci majhni nisem smela kupovati jaffa pomaranč
moj sin se je že od malega tepel ker so ga zmerjali zaradi njegovih temnih oči in las in ker ga nihče ni razumel
ko je razlagal kje je palestina
vendar danes kljub vsemu nosi okrog vratu zlat obesek v obliki svojih domovin
moji hčeri
se z ljubeznijo spominjata babice seto zarife kako je pekla kruh in dedka siclota v dišdašu ko je kadil nargilo
ker ne pripadam nobeni stranki in nobeni veri je moje srce na široko odprto za vse ljudi
zato jokam
jokam
zaradi gaze
cjualcjilje
jeruzalema
zaradi vseh židovskih
in palestinskih mater in otrok
kakršni so moji
z žarečimi očmi v barvi coca-cole in s kožo kot pravkar olupljen mandelj
trdno verjamem da bomo nekoč vsi razumeli da nas različnost bogati in v senci košatih dreves mirno lupili sadje z vsega sveta
ko moje otroke kdo vpraša kakšne narodnosti ste se široko nasmehnejo in ponosno rečejo pol na pol
čisto navadno jutro
mimo avtobusa zdrsne prizor ko dve koščeni roki posuti z rjavimi madeži dvigata zdrsane žaluzije
po tem bosta verjetno prižgali plinski kuhalnik in skuhali prvi jutranji
čaj iz šipka
ali bezgovih cvetov
tresoče bosta držali skodelico z zabrisanimi cvetovi vijolic predno bosta počesali izsušene sive lase v katerih se zatika glavnik
edina tolažba je televizija
in sem ter tja
kakšen svež sladek piškot
nevrološki,
klinični center v ljubljani
kaj naj rečem gospe mariji ko mi pove
da je nedavno skoraj oslepela od druge kapi
zdaj se njene zastrte oči borijo za vsako senco kar čez noč se mora naučiti ljudi prepoznati po glasu
včasih bežno zaspi kadar je budna sedi na robu postelje in pripoveduje
ni mi mai-
če me roka ne uboga zdaj dobro jem tudi z levo a ko bi vedeli kako sem ljubila naravo in knjige
vse križanke sem rešila do konca
vseeno mi je če me dajo v dom usoda me je izdala vedno sem upala da bom šla kar na eks
ne pa tako na obroke
kras
kadar grem na kras me obletava mila kosovelovci duša nisem prepričana daje že našla svoj mir (samo jaz se je ne bojim
niti malo
veliko bolj me je strah živih ljudi)
burja še vedno silovito piha mrši lase in kratke tenke trave suši pršute v lokvi
zahajajoče sonce je večje kot drugje v daljavi se bleščijo luči izbrane gostilne nekje brnijo zvoki mlakarjeve vandime
lanski teran
preganja slabo voljo domačinov ker ne morejo obrezati trt in zorati svojih polj
letos pomlad zamuja tudi v tomaju
pomlad z mojega okna v službi
osončena pobočja so prekrita z zlatimi podleski kakor razmetane lupine pomaranč
oddaljeno barje
trepeta v lahnih meglicah
in ves čas spreminja svojo podobo
le zvonika opevane trnovske cerkve
sta vedno enaka
spomladi si ljudje omislijo drugačno pričesko in nove čevlje
ko sonce zažari se raztegnejo obrazi in zasvetijo oči nekaj ur sončnih žarkov je dovolj da preženejo dolgo mrzlo zimo
tudi iz srca?
toško čelo
tja vodi strma sončna pot
letos ne bomo nabirali borovnic in v visoki praproti iskali drobcenih lisičk
kako težko je zapolniti čas brez toplih rjavih las in s soncem prepojenih oči ko moje roke zaman iščejo otroška lica da se spočijejo z njihovo sladko mehkobo
tokrat je moja popotna košara prazna
brez sendvičev robčkov in napolitank vsa skrčena presušena
brez otroškega smeha
še vedno se vsakič ozrem kadar kakšen otrok pokliče mami
čakam na jesen
ko zacvetijo brokatno rdeče vrtnice in se praši prežgana zemlja reče helena solit se pojdite s tem poletjem
jaz imam najraje
mraz in dež
vsaj vem pri čem sem
kar poglejte se kako ste skisani in slabe volje
ker se poleti prižge
hrepenenje
pričakovanje
in smo tako težko sami
pričakujemo da se bo ljubezen nenadoma odprla kot žareča roža
zbojimo se
da vse uhaja in gre mimo tudi tiste nedoživete izgubljene vezi
še dobro
da spet pride jesen ko se duša umiri in je spet domača s svojo tiho samoto
iz arhivov in predalov
Spomini nekdanjega padalca (II. del)
Stanislav Simčič
V tej številki Mladike objavljamo drugi del spominov nekdanjega primorskega padalca, izvežbanega gverilca in saboterja Stanislava Simčiča iz Bilj.
Ob koncu prvega dela je Simčič opisoval, kako je moral novembra 1943 pospremiti 70 rešenih zahodnih vojnih ujetnikov iz Cerknega na Notranjsko. Zadnji del spominov pride na vrsto v naslednji številki.
Dva dokumenta iz arhivov Ozne, ki ju avtor še ni videl, saj sta tu prvič objavljena, zgovorno odgovarjata na vprašanje, zakaj se je komisar “zadrževal skeptično” in zakaj je moral Simčič kljub uspešnemu delu zapustiti Štajersko, o čemer bomo brali v naslednjih odstavkih: “Je padobranec!”	.	.	..
Ukaz je bil, naj jih vodim na Notranjsko. Tam naj jih oddam prvi enoti 14. divizije, ki jo srečam, sam pa naj se vrnem. Skupina je štela kakih 70 mož. Med njimi je bilo tudi nekaj višjih častnikov. Pisana druščina: Angleži, Avstralci pa še Novozelandci, dokaj disciplinirani in potrpežljivi.
Odšli smo iz Cerknega preko Kladja in Žirovskega Vrha v smeri Logatca, kjer naj bi prečkali državno cesto in železniško progo Postojna-Ljubljana. Pot je bila težavna, ker pa smo pogosto srečevali kako partizansko enoto, nismo imeli večjih težav, dokler nismo prestopili ceste in železniške proge. Na mestu, kjer bi morali srečati naslednjo kurirsko zvezo, ki naj bi nas vodila dalje, ni bilo nikogar. Kurirji in spremstvo, ki smo ga do takrat imeli, niso hoteli naprej, češ da so oni končali svojo nalogo in da tudi terena ne poznajo. Mi naj kar počakamo tam, saj bodo kurirji morda prišli pozneje. Urnih nog so odšli nazaj, mi pa smo se stisnili pod drevesa in od mraza odtrepetali tisto noč.
Kurirjev ni bilo od nikoder. Kaj zdaj? V daljavi se je slišalo pokanje pušk in regljanje strojnic. Razumel sem, da se tam vodi borba, pa ravno v tisto smer smo morali iti. Po kratkem posvetu s častniki smo se domenili, da tam ne moremo ostati, saj je bilo vse naše orožje moja brzostrelka pa dve karabinki. Bili smo brez hrane in brez strehe. Vse naokoli pa streljanje! Odločili smo, da gredo vsi “po hajduško” raztreseni med drevesi in zelo previdno za menoj. Tako smo se ves dan plazili od hriba do hriba. Streljali so malo vsepovsod - taka je pač gverila.
Ker smo pod nekim hribom slišali, da je vse mirno, smo se odločili, da prehodimo ozko dolino in se povzpnemo na naslednji vrh. Pa smo iz grmovja začuli rezek glas: “Stoj, sicer streljam!” Prišli smo prav pred zasedo nekega bataljona 14. divizije. Da borci niso streljali, saj so se takrat plazili po gmajnah tudi belogardisti in raztrganci, smo se morali zahvaliti temu, da na nas niso videli orožja.
Na poveljstvu bataljona so mi dali spremstvo in še isti dan smo bili pri poveljstvu 14. divizije. Poveljnik Mirko Bračič se ni mogel načuditi, kako nam je uspelo prav
med dvema ognjema priti na pravo mesto. Rekel sem mu: “Partizanska sreča, pač!” Če bi nas Nemci ujeli, bi bilo drugače.
Divizija je prevzela skrb za zaveznike, ki so jih po kratkem počitku poslali naprej. Nam trem (z menoj sta bila dva znanca iz Bilj, Rudolf Frančeškin in Edvard Peric, ki je potem padel nekje v Trnovskem gozdu) pa so rekli, naj se kar pridružimo Loški brigadi, saj gre tako in tako na Primorsko.
Po nekaj dneh tavanja po Loški planoti so uvideli, da pot na Primorsko ni mogoča za tako veliko enoto. Rekli so nam, naj gremo kar sami. Ker je bila pot preko Barja nevarna, so nam svetovali, naj gremo preko Cerkniškega jezera in Snežnika na Kras. Tako smo tudi storili. Po nekaj dneh potovanja smo pot zaokrožili v Bilje in od tam nazaj v hribe.
Član partije in predavatelj
Tokrat smo štab našli v Čepovanu. Komisar Dušan Kveder je bil s podvigom silno zadovoljen in mi je predlagal vstop v partijo ter me odredil za predavatelja v podčastniški šoli, kar sem seveda rad sprejel.
V tistem času je pomenilo zelo veliko, če si bil sprejet za kandidata partije. Če si sprejel, si imel pot odprto, če bi odklonil, bi šel za navadnega borca in bi bil brez prespektiv za napredovanje. Če si bil kandidat, pa to še ni bilo nikako zagotovilo za sam sprejem v partijo. Mene so dali v kandidaturo nekje v novembru 1943, v partijo pa sem bil sprejet maja 1944. Takrat sem dobil imenovanje za čin podporočnika. Takrat sem bil v podčastniški šoli v Cerknem.
Iz partije so me pozneje enostavno izbrisali. Ko so mi dali “odpust iz vojske” in sem prosil, naj mi dajo še “karakteristiko in partijsko potrdilo”, mi je major odgovoril: “Ti nisi več član!” Ko sem zahteval, da mi pove, kdaj in kje sem bil izključen, pa je rekel: “Druže! Ti si toliko pameten, da jaz s teboj ne morem voditi razgovora. Izključen si in pika!” “Ako je to tako, pa v redu,” sem odgovoril in tako se je končala mora kariera člana partije.
Prehod nas padalcev k partizanom ni bil spektakularen, ampak bolj naraven in tih. Spominjam se, da nas je nekega dne komisar Ahac (Dušan Pirjevec) vprašal, kaj si mislimo o OF. Odgovorili smo mu, da bi vsi pristopili brezpogojno v vrste OF ter tako postali borci narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Sprejeli so nas in tako smo postali partizani. Angležev za to še vprašali nismo. Oni so vedeli za naše odločitve, saj je bil na primer Ivo Božič nekaj časa osebni radiotelegrafist majorja Darevvskega, pa nikomur niso nič rekli. Angleži so po mojem mišljenju vzeli ta prestop kot naraven, sicer pa mi nismo nikdar bili njihovi vojaki. Meni so enkrat poslali celo paket z raznimi dobrinami (čokolada in cigarete) v šolo v Cerkno. Z literaturo, ki sem jo pozneje dobival od njih, sem si tudi pomagal za predavanja in pri pisanju lastnih “učbenikov”, saj druge nisem imel.
V	šoli je bilo nekaj višjih častnikov bivše jugoslovanske vojske, izvedenca za gverilo pa ni bilo nobenega, a ravno to je bilo najpotrebnejše. Sprejeli so me v šolo kot odrešenje in mi po urah predavanj takoj dali vidno mesto. Ker sem bil dobro podkovan v tem predmetu, mi je bilo lahko in gradivo, ki sem ga predaval, mi je šlo gladko od rok. Hrana in stanovanje sta bila še kar v redu.
Tako smo izpeljali nekaj tečajev po dva tedna. Gojenci so bili nižji poveljniški kader. Moja predavanja so z veseljem poslušali, saj je bilo to zanje življenjsko potrebno. Spomladi 1944 se je ta šola razpustila in se ustanovila nova Častniška šola IX. korpusa. Poveljnik je postal Lazar Kolarac, komisar pa Živko Bernot (polbrat Vide Tomšič).
Predavatelji so bili tudi tokrat neki častniki bivše jugoslovanske vojske, prof. Viktor Vidmar in inž. Darko Guzelj iz Ljubljane pa še nekateri drugi, katerih imen se ne spominjam. Predavanja so bila sedaj na višji ravni, tako da sem moral tudi svoja prilagoditi. Ker ni bilo “učbenikov”, sem gradivo moral prevajati iz zavezniške vojne literature, ki smo jo občasno prejemali od zavezniških vojnih misij. Tečaj je trajal mesec dni, po njem so se gojenci vračali v svoje enote. Pouk smo imeli kar v vojašnici v Cerknem.
Zaradi stalnih napadov Nemcev (tudi iz zraka) smo šolo premestili najprej v Šebrelje, potem pa v Trnovski gozd. Tam smo zgradili nekaj barak in poučevali naprej. Zaradi vse pogostejših vdorov Nemcev na Trnovsko planoto so šolo razformirali in skoraj ves učni kader (tudi mene) poslali v Belo Krajino, kjer je že prej delovala Častniška šola pri Glavnem štabu Slovenije. Takrat je šola delovala v Metliki, kjer smo se ji pridružili. Bernot je postal komisar te šole, jaz pa predavatelj v njenem inženirsko-tehniškem delu.
Zame je bilo dela vse manj, kajti gverila se je vse bolj umikala taktiki. Tako so nas troje predavateljev poslali na Štajersko, kjer je delovala Podčastniška šola IV. operativne cone.
Sabotaže na Štajerskem
V	Gornji Savinjski dolini smo imeli nekaj kratkih tečajev in že sem dobil nalogo, naj odrinem preko Drave v Lackov odred, ki je bil pretrpel znatne izgube in ga je bilo treba obnoviti.
V	novembru 1944 so mi dali dve desetini prostovoljcev, da bi jih usposobil za gverilsko vojskovanje, najbolj
Trije preživeli primorski padalci med poslušalci na predavanju, ki ga je njim in angleškim misijam na Primorskem 23. aprila letos v Trstu posvetil angleški časnikar John Earle (glej Anteno v prejšnji Mladiki, str. 107!). Od leve: Ivo Božič, Stanislav Simčič in Cvetko Šuligoj. (foto Crozzoli)
John Earle (na levi) med predavanjem za Britansko-italijan-sko združenje v Trstu. Na sredi je britanski častni konzul v Trstu maj. Norman Lister, ki je vodil večer, (foto Crozzoli)
za miniranje prog. Zaradi pomanjkanja časa je bil tečaj le kratek. Trajal je morda teden dni.
Za izpit sem odredil kar praktično “vajo”. Dali so mi nalogo, naj se spustim na progo Gradec-Maribor in jo miniram, kakor vem in znam. Dali so nam razstreliva in razne vžigalnike - ter hajdi v akcijo! Domislil sem si, da bi “udarec” zadal prav na ozemlju Avstrije, in to čim dlje od meje, da bi odvrnil maščevanje Nemcev nad slovenskim življem.
Pri postaji Šentilj smo se približali progi. Ker pri bližanju k postajam vlaki vedno upočasnijo vožnjo, sem vedel, da bodo tako storili, čeprav postaja takrat ni bila važna. Odšli smo malo dlje. Ko sem videl, da je proga ravna, brez ovinkov, sem odločil, da zaminiramo tir prav v bližini nekega mlina. Videl sem mlinsko kolo in brv čez potok, ravno prav za hiter umik. Odgrebli smo gramoz ter postavili mino z vžigalnikom na pritisk.
O
“Mislim, da ni ravno najbolje, da ostane na Štajerskem,” je zapisal 13. decembra 1944 o Simčiču namestnik načelnika III. odseka Ozne za Slovenijo (kontraobvešče-valna služba v vojski) Nace Majcen v dopisu svojemu šefu Niku Šilihu. Dva dni prej mu je poročal o predlogih za napredovanje treh radiotelegrafistov in omenil, daje bila naredba za Marjana Fegeca preklicana. V dopisu, ki je tu preslikan, je o Simčiču rečeno: “Ravno tako kotFegec Marjan je bil imenovan tudi Simčič Stanko, ki se nahaja na Štajerskem. In sicer na predlog majorja Kocjan Danila in kapetana Slapničar Jožeta je podpisal gener. poroč. Jaka Avšič. Če imate kak predlog, kam naj bi se imenovani prestavil, takoj javite. Mislim, da ni ravno najbolje, da ostane na Štajerskem.” (Arhiv Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani, 301-6/ZA (Ozna za Slovenijo, III. odsek), mapa 5 (Pošta v okviru odseka), ovoj 1 (Poslano Niku).
Umaknili smo se na travnik in se tam ob kopi sena stisnili ob seno, da ni tako zeblo. Skoraj bi malo zadremali, ko smo zaslišali, kako sopiha vlak iz smeri Lipnice. Pozorno smo poslušali. Naenkrat strašen pok in lomljenje vozov, kriki na pomoč... Dobro se je slišalo, saj smo bili morda 50 metrov od kraja “nesreče”. Hitro smo se umaknili in se skrili v bližnje hribe, kjer smo predanili. Na večer nam vrag ni dal miru, pa smo se spustili do najbližje vasi, da poizvemo, kaj je bilo.
Ljudje so govorili, da se je ves vlak iztiril in deloma prevrnil, tudi vozovi s “soldati”, ter da je bilo mnogo (govorili so o preko 300) mrtvih in ranjenih. Sam nisem videl nikogar. Tisti večer smo zaplenili v trafiki ravno prispeli tobak in se vrnili v odred.
Štab odreda je bil vzhičen nad u-spelo akcijo, le komisar se je zadrževal skeptično. Po tistem res velikem uspehu sem z isto ekipo poskusil še nekajkrat na progo, a sem vedno naletel na težave, ker so jo Nemci odtlej zelo varovali. Po nekaj manjših akcijah so mi iz odreda sporočili, da moram oditi. Prišla je depeša, da sem bil imenovan za pomočnika inženirsko-tehničnega referenta v Glavnem štabu Slovenije in da moram nemudoma tja. Možakarja pa nisem nikdar videl, ne prej ne pozneje...
S težkim srcem so me odslovili, kajti odred je po omenjenih akcijah dobil dober sloves.
(dalje v prihodnji številki)
V'îcy: Klici:.!
,	'V prilogi pošiljam tri ¡zaslišanja iz XXXI.Divizije 0.0. Vsi
¿tricj° navedeni so vključeni v edinice NOV in. P0S IX.Korpus,
„	...	Eavno tako kot .Bege&.^č^an,.. ié.bil imenovan tudivSimcie
jSfjfnko, -kijse nahaja na Štajerskem,- In sicer-na predlog major ja Ehn-in-n -Bapetana -	podpisal Gener.poroC. '
sicv -G'š imate kak predlog kam naj bi se imenovani prestavil takoj javite. Mislim, da ni ravno najbolje,- da ostane na Štajerskem.
Transportna četa, pri kateri se nahaja tudi sadjarska ekipa pri kateri je tudi- Zupanc'Hildi iz Œoplic spada pod VII.Korpus, Radi nje gcve premestitve je treba ure d i ti tam.
,.	V IX¡Korpusu se nahaja kot Apotekarski referent VP-l i
r s .e.h—Zcncr-k.,.,.nekdanji 'fusbalist iz Maribora ( po izjavi tov. Ante-' j»-BajOT-jir»jrrïfiminalen tip, babjek,-krokar.) .(po izjavi Tov. Vere'Savič,o fe človek brez. karakterja, ki so mar samo osebne koristi in ki je pripravljen za denar napraviti najvecjo svinjarijo), Ired približno 1 mesecem je sklical v IX. Korpusu sestanek vséh'j&potekarskiBi referentov na tem sestanku je bila sprejeta resolucija'proti dosedanji ureditvi apotekarske službe, da je- isto treba reorganizirati brez ozira na direktive Vrh.stab., ki jih je v tem pogledu isti izdal.
Dalje je v svoji resoluciji napravil gonjo proti Varlu, so-i danjemu apotekarshem referentu pri Gl. st- na to ga je verjetno nagovarjal apotekar Andrijanič s katerem se zelo veliko druži. Tu navaja | da se Varel ne zna boriti za osamosvojitev apotekarske službe, ki je \ cela j direktno, pod Saniteto ( - znano upa._xija._da sonas-i-zdravniki dobri in j zanesljiv element.). Da ne zna držati avtoritete apotekarskem referent ; tom itd. Imenovana resolucija bila poslana tudi na CK. PliversMz je clan KP, Imenovani bi moral biti poslan na IV.0.z., kar je pa preprečeno. ■	Imenovani se mnogo inter.esira za kinooperaterstvo in se bo
po vojni posvetil temu, zanima' se tudi za fotoopërateretvo.
Prilagam Boštjanov dopis,ki se nanaša na Tankovski odred
VII.Korpusa,
i	V' Dalje brat od -kenscaka. ki je zaprosil za vstop v NOV in..
POJ je komandant belegard^v Ribnici. Javil zastavnik Kostnapfel.
. . Podatki, ki sem jih prejel od Vas za tov- politkomisarja so zelo skopi. Za tov. Virsek se interesirajte v IV-O.z. potom radia , tudi za tov. Olgo Semič bi se dalo vec dobiti.,la VII.Korpusii
Podatke, ki jih je .Borotln zbral v Suhorju so iz istega vira, kakoj^jih^dobiva^polltkoisiar to je od funkcionarjev in elanov polit-
Smrt fašizmu - svobodo narodu!
Štev. (_j. '-	Polož-t,j‘jl6.decembra 1944.
Pri štabu IV, operativne zone se'nahaja S i'm S i č Stanko kateri je bil po naredbi Glavnega štaba imenovun za c lam minerske sekcije Glavnega štaba Slovenije z-nalogo, da organizira pri rv. dper, zoni minerstvb. Pa naredba je sedaj pre—klicana in se -imenovani'nahaj a sedaj na razpoloženju pri štabu IV. oper. zone,
Simčiča je postaviti pod kontrolo,ter nam javljati-njegovo zadržanje, posebno pa kam zahaja in skom/se druži ali dopisuje. Je padobra.nec.
Že 16. decembra 1944je pomočnik načelnika III. odseka Ozne za Slovenijo Anton Zgonc - Vasja pisal vodji III. sekcije odseka Ozne za oblast Štajerske in Koroške Božidarju Gorjanu - Bogu: “Štev. 374/44. Položaj, 16. decembra 1944. Tov. Bogo! Pri štabu IV. operativne zone se nahaja S i m č i č Stanko, kateri je bil po naredbi Glavnega štaba imenovan z.a člana minerske sekcije Glavnega štaba Slovenije z nalogo, da organizira pri IV. oper. zoni minerstvo. Ta naredba je sedaj preklicana in se imenovani nahaja sedaj na razpoloženju pri štabu IV. oper. zone. Simčiča je postaviti pod kontrolo ter nam javljati njegovo zadržanje, posebno pa, kam zahaja in s kom se druži ali dopisuje. Je pado-branec. SMRT FAŠIZMU - SVOBODO NARODU! Za šefa odseka major: Vasja.” (A MNZ, 301-6/ZA, mapa 4 (Poslano Ozni za oblast Štajerske in Koroške), ovoj 2 (Poslano Odseku Ozne za oblast Štajerske in Koroške - III. sekcija), podovoj B (Bogu).)
Bruna Pertot
Cinnamomum ceylanicus
Cinnamomum, (“cinnamomo, cannella”) ali naš cimet je tako skromna in neznatna stvar, daje malokdaj deležen naše pozornosti. Zaznamo ga tu in tam kot okus, ki nam prikliče v spomin nekaj neotipljivega in daljnega, morda vezanega na kuhane štruklje stare mame ali na cmoke iz češenj in na kaj še? Kdo bi se spomnil!
Morali bi malo pobrskati po tistih oguljenih bukvi-cah in zvezkih, ki jih vsak kuhar vreden tega imena ima lepo zložene v neposredni bližini ali pa nekje skrite, zato da se zdi, da zna prav vse na pamet ali da ne bi iz njih padla kakšna od ljubosumno čuvanih skrivnosti.
Tam, na tistih policah, v tistih omaricah je tudi škatlica, steklenička ali lonček s svetlo rjavim praškom: je prav tak kot stara opeka in, zajet med konce prstov, daje občutek pudra in ličila. Toda ta puder je v svoji neznatnosti nekaj posebnega, nekaj, kar ni moglo uiti pozornemu očesu velikih duhov, ki jim je pri srcu vsaka črka iz velike knjige naše Zemlje. V tem velikem la-birintskem sestavu ima tudi naš dobri stari cimet svoje mesto in svojo nalogo.
Ne raste pri nas kakor lipa. Tudi v vrtu velike Hildegarde iz Bingena ni rastel in vendar se je sveta žena z veliko ljubeznijo zanimala zanj in ga najdemo na spisku njenih zdravilnih rastlin, ki mu celih osem stoletji ni načelo veljavnosti in čara. O njem, o cimetu, je svetnica prepričana, da je poln ognja in žara, obenem pa tudi vlage, ki tega ognja ne ugaša in, kdor ga uživa vedno, zmore pregnati iz sebe vse strupe (torej tudi iz jezika in srca!? bi si upali upati) in je poln zdravih limf in sokov. Ga je eno samo zdravje duha in telesa: ravnovesje, ubranost, ujetost s seboj, z vsem, kar živi, z zemljo, z vesoljem.
Te lastnosti mu dajejo dragocena olja, tanini in terpeni, redke kisline in sluzi. Tako je. Brez teh bi cimet gotovo ne bil cimet, bil bi nekaj povsem drugega. In ko razmišljam o cimetu in o vsem tem, kar raste in živi na tem našem planetu, me prešinja podoba Stvarnika, ki si je najprej ustvaril in pripravil lepo pregledno vrsto prvin, prav kakor slikar svojo škatlo z barvami in se je nato predal neustavljivemu ustvarjalnemu zagonu, ki ustvarja vedno nove, ponavljajoče se in neponovljive oblike življenja. Pa zasledimo v vsakem bitju prvine iz praškatlice, ki si jo je bil takrat pripravil.
Cimet je prav gotovo nekaj posebnega, dejstvo da ga najdemo na vsak korak in poceni, pomeni, da nam življenje ponuja velik dar, ki se ga pa ne zavedamo.
Torej nekaj posebnega, neobičajnega, kakor je bila nekaj edinstvenega tista skrinja zaveze, vsa iz litega zlata, okrašena z dragocenimi preprogami in redkimi kamni, sedež Božje Navzočnosti in tam je moral biti vedno prisoten tudi cimet, skupaj z drugim čudesom, miro in s kolmežem in s kasijo. Gospod pozna dobro vse svoje stvari in si med vsemi izbira najboljše!
Tudi cimet je zimzeleno drevo z velikimi usnjatimi listi iz družine lovorjev, ki zraste visoko, kakor pri nas na primer akacija in, njemu slična, a manj dehteča, manj upoštevana, manj dragocena kasija iz Kitajske. Cimet se spomladi in zgodaj poleti razcveti v drobno malo cvetje, ki ne ljubi razkazovanja in iz njega nastane kasneje plod, ki je povsem sličen lovorjevemu.
Ko so ga človeške roke načele na lubju in ga primerno obdelale, gre na potovanje: od davnine, še preden gaje prelepa kraljica iz Sabe prinesla v dar modremu Salomonu, so ga nosili po karavanskih poteh od vzhoda proti zahodu, torej po poteh sonca. V tistih časih je bil tako dragocen, da so si ga lastili samo bogatini in kralji, navadnim človeškim otrokom je bil nedostopen, kot oniks, kot mira, kakor zlato.
V času blažene Hildegarde so ga kraljevski dvori plačevali prav izključno z zlatom.
Gospa Tereza ne verjame, kakor ni verjela, da raste cimet na drevesu, da nič drugega ni kot dragocena drevesna skorja nekega drevesa in je hotela videti na lastne oči in, ko si je vse ogledala in prebrala, je zanihala z glavo: “Neverjetno, prisegla bi bila, daje... ne, nič, nikoli se nisem vprašala, kaj naj bi to bilo in od kod,” je šla z očmi po prelepih stekleničkah z nageljnovimi klinčki, sezamom, žafranom, muškatnim oreščkom, s kardamomom: so njena obsedenost.
“Če te nekaj vleče, te vleče, je že nekje neki zakaj in zato, pa ne veš zanj,” je nesla k nosu cimet: aaah!
“Vse to da ima? Vidiš, vidiš! Pozimi da greje, jaz pa sem mislila, da greje toplo in pogreto vino - poleti pa piše, da očiščuje in hladi,” ga je stresala v marmelado iz rabarbare, ki jo je bila skuhala iz dolgih mesnatih, škrlatno progastih stebel.
“In duha, tudi duha da očiščuje?”
“Vse: duha, okolje, zrak. Ščiti pred hudobneži in obrekovalci, pred nevoščljivci in lažnivci in pred željnimi tuje imovine.”
“Aaah, meniš?” je bila še bolj navdušena in pričela potresavati na vso moč, daje zadišalo ostro in prijetno in je nastal rjav oblaček v pramenu sonca, ki je rezal kuhinjo na dvoje.
“Na, na, sproščaj svoje zdravilne vonjave in očiščuj, za božjo voljo očiščuj,” seje smejala.
“Morda ne kaže pretiravati,” sem si upala svetovati.
Ona pa nič, nazadnje pa: “Pokusi,” je zajela z veliko žlico in jo na krožničku porinila predme. Bila sem trda kot konjsko meso. A možnosti umika ni bilo nobene.
“Mmm,” sem dala na konček jezika in previdno.
“Nikoli kaj takega,” sem se pripravljala na drobno laž. Toda istočasno sem začutila, da sem povedala veliko resnico in nič drugega kakor resnico.
“Nikoli kaj takega!” sem pospravila sladkosnedno in navdušeno in iskreno.
Še spomnila se nisem, da je Neron tisto noč, ko je zažgal Rim, zaužil zelo veliko količino cimeta, na sadju, mesu in sladicah in da so preučevalci te droge bili zelo pozorni na to dejstvo.
Zlata sredina, ki ne dopušča nobenega pretiravanja!
“Kaj ni gripa po naše in kamion tovornjak? In počakaj... kasarna sem, kasarna tja: nekoč je bila vojašnica. In česa si niso izmislili danes? Da je ponesrečeni imel napad spanca! Neee, ljubi moji, neee! Temu preprosto rečemo nemarnost, temu se reče ne znati,” je krepko dala roke v bok botra, ki je nekoč obiskovala samo osnovno šolo in samo garala od jutra do večera.
“Ah, ne jezite se, lahko se vam še žolč razlije,” skušam vplivati pomirjujoče.
“Čuj,” se zapiči vame dvoje ogorčenih oči. “Ovce in koze nimajo naslovov, a vendar skrbijo za čistost svoje govorice; vsaka po svoje pazi, da ne bi zarigala kot osel ali prav po prašičje zakrulila.”
“Ahahaha! Vaše resnice so vedno kot pribite! In izvirne, izvirne in krepke!”
“Seveda! Pa ni, da bi se človek smejal! Ni!” je huda, zaskrbljena in grenka. Upravičeno. Saj smo vsi, ali skoraj vsi. Jezik: kdor je skrbel, da se njegovega debla in vej ne bi oprijemali razni pleveli, da ne bi njegovih listov načenjala najrazličnejša mrčes, ni nikoli imel lahkega življenja, saj se prav v vseh časih najde kdo, ki živi v prepričanju, da z jezikom lahko počne kar hoče.
Naš veliki France iz Vrbe si je pomagal z ironijo; takole je zapisal:
“Iz kotov vsih od Skjaptrov do Šamanov Tak, kakor srake gnezda vkup nosimo Besede tuje, z njim’ obogatimo Slovenskih novi jezik llirjanov.”
Zgodovinar Mal dodaja, da: “Tak jezik, ves pomešan še z ruskimi in s srbskimi besedami, bo najstarejši med jeziki, ker bo podoben babilonski zmedeni jezikovni čobodri.”
Danes bi moral komentator dodati še mešanico italijanskih, angleških in pa neobstoječih, v trenutku zadrege skovanih izmišljenih besed.
Anton Martin Slomšek, ki je bil Francetov sodobnik in bi se bil dal križati za svoj jezik, ko bi se izkazalo za potrebno, pa pripoveduje, da: “... uradniki, ko so se vrnili iz tujine domov, niso znali slovenščine. Še tisto, kar so prinesli od doma, so v nemških in latinskih šolah pozabili. Z mešanico tujih besedi in s svojo slabo slovenščino so bili godcem in basarjem v posmeh. Kajti kmetje in mali učenci so govorili popolnejšo slovenščino nego ta gospoda ali učitelji sami. Občutivši to sramoto, je jela gospoda slovenski jezik črtiti in zaničevati...”
Mi, ki nismo obiskovali ne nemških in ne latinskih šol, se največkrat zadovoljimo s tem, kar smo se jezika v šoli naučili, pogosto tudi s tem, česar se nismo ali pa smo z leti pozabili. Smo prav taki, kot tisti Slomškov vajenec:
“Dal je oče svoje dni sina h kovaču v nauk: pa je le gledal, kladiva ni v roke vzel, da bi pretežko ne delal. Dostal je svoje tri leta in se izvučil, pa še konjskega žrebla ni znal narediti. Tako bi se vam tudi godilo, ako bi se naj potribniših pisem ne navadite.” (“Blaže in Nežica v nedeljski šoli”, v Celovcu 1857).
Zdaj kot nekdaj
Bruna Ciani Štekar
Kam v šolo ljubezni?
Kam v šolo ljubeznl?Pred leti sem na nekem srečanju za mlade poslušala predavanje že precej let poročenega para iz Ljubljane. Mož In žena, oče in mati šestih otrok, sta nam govorila o ljubezni In spolnosti. Ugotavljala sta, da se v življenju vsakdo izmed nas po več let pripravlja na poklic, ki ga namerava opravljati v življenju: študiramo na univerzi, hodimo na razne tečaje in se izpopolnjujemo, tako da misel o stalnem izobraževanju na področju, ki smo sl ga izbrali, postaja del naše kulture.
Kako pa je s poklicem, ki naj bi ga opravljali - vsaj tisti, ki se zanj odločijo - celo življenje? Kot smo omenili že zadnjič, tudi v zvezi s poročenostjo ali neporočenostjo lahko govorimo o poklicanosti ali tudi o poslanstvu človeka. Biti žena, biti mož, biti mati in biti oče, tudi te življenjske danosti so poklic, ker nas - vsaj tako verjamem - Nekdo vabi, da odgovorimo na njegov klic, da soustvarjamo svet in vanj vnašamo ljubezen. Za ta poklic pa ne obstaja nobena univerza, ni je šole ljubezni, ki bi nas učila umetnosti ljubezni, kot bi rekel Erich Fromm. Kje In kako naj se učimo in kje naj iščemo učiteljev, ki bi nas uvajali v življenje v dvoje in ki bi nam pomagali uglašeno In v ritmu veslati zakonsko barko in kljubovati tudi razburkanim valovom na morju življenja? Kdo naj nam danes pomaga živeti partnerstvo pred poroko in nato zakon, ko pa pričakujemo, da si bo par znal sam (nagonsko?) urediti svoje življenje, tako da bo njuna družina trdna. Samodejno pričakujemo, da bo družina varen in srečujoč otok ljubezni, Iz osrčja katerega bodo zrasli dobro vzgojeni in neproblematični otroci, in da pa bo družina še vir neusahljive moči za uspešnost v službi Itd. Mislim, da so taka pričakovanja neupravičena, če pari In nato družine nimajo od nikoder niti kančka pomoči. Družba in/ali država se le zgražata nad mladimi zakonci in družinami, ki so se znašle v težavah, ter jih obsojata, če naraščajo psihosocialne težave otrok in mladostnikov. Dejansko pa ni volje ali moči, da bi s konkretnimi ukrepi družbene in tudi gospodarske razmere prilagajali poročenim - v nekaterih podjetjih so npr. delovne nadure obvezne! Nasprotno, vsiljujejo nam življenje, ki je za večino ljudi nenaravno: življenje samskega uspešnega proizvajalca ali uradnika in končno porabnika. Osnovne potrebe človeka: vzeti si čas zase In za bližnjega - v prvi vrsti moža, ženo in otroke, zapolnjevati potrebo po bližini in ljubezni, pa za družbo in državo niso tako pomembne, za reševanje konkretnih težav mladih parov in družin ni ne časa ne denarja. Družba pa bo namreč zdrava in bo resnično napredovala, samo če bo čim več srečnih In trdnih parov, ki bodo svojo zakonsko poklicanost živeli polno in zavestno.
Kaj torej storiti? Kje in kako naj se mladi pripravljajo na partnerstvo In na zakon? Kje naj se naučijo graditi močan ljubezenski odnos in tako ustvariti v svoji družini ljubeče ozračje? Naj na podlagi osebne izkušnje in Izkušenj nekaterih mladih parov nakažem možnosti, kako preživeti ob-
dobje zaročenostl. Morda bodo te Izkušnje koristile še komu.
Prvi korak je seveda biti zaljubljen: ali tako, da ne ješ in ne spiš, ker tl misel nanj/jo ne da miru, ali tako, da kar kipiš, kako bi celemu svetu povedal, da jo imaš rad. Zaljubljenost ima res toliko obrazov, kot je ljudi. Ko torej dva mlada človeka spoznata, da se je v njunih srcih predramila ljubezen, ki ju v močnem čustvenem zanosu potiska, da Iščeta drug drugega, da stopata iz sebe in se bolj zanimata za drugega kot zase, sta lahko do neke mere gotova, da sta odkrila biser. To pomeni, da ju je obiskala ljubezen, ki jima bo lahko za celo življenje pomagala premagovati kali sebičnosti in se odpovedovati svoji volji zaradi drugega. Res pa je, da nas lahko na tak način pritegne več oseb, zato se je potrebno odločiti. “Ljubezen je odločitev”<1). Svoje življenje lahko namreč zastavim za eno osebo, kajti premagovanje sebičnosti terja življenjski napor, erotična ljubezen pa je Izključevalna, usmerjena k eni osebi, edino tako se lahko uresniči pripadnost drug drugemu, ki sloni na medsebojnem zaupanju.
Ko se dva zaljubita, navadno nimata nikogar, ki bi jima pomagal varovati ta komaj odkriti biser, komur bi se zaupala in ki bi jima pokazal, kako pretvarjati in preobraževati čustvo ljubezni v konkretno življenjsko vsebino.
Zelo pomembno je, da se izpoved ljubezni zgodi v posebnih okoliščinah, ki omogočajo obema t.i. “vrhunsko” izkustvo razkritja svojega bistvenega jaza(2). Navadno je fant tisti, ki prvi izpove ljubezen. Psihologi namreč pravijo, da je čustvena Izpostavitev dekleta, ki tvega, da bo lahko zavrnjena, veliko hujša in za njeno osebnost razdiralna. Fant, moški je po svoji naravi usmerjen v delovanje navzven, zato se pogosto ob zavrnitvi ne vda kar tako. Če mu je dekle res pri srcu, še naprej vztraja. Po določenem času medsebojnega vznemirljivega klicanja in odgovarjanja in medsebojnega pletenja ljubezenskih niti, je torej najbolje, da fant presodi, kdaj je dozorel čas za izpoved. Izpoved ljubezni je zelo pomembna, ker daje močan čustveni in bivanjski naboj njunemu odnosu. Neki fantje npr. mami na skrivaj izmaknil dve umetelno izrezljani kristalni čaši, ju zavil in pakiral, spravil v nahrbtnik in z drugimi stvarmi odnesel na tabor. Napočil je dan izleta na Gorjance, pot je peljala mimo studenca, iz katerega je - kot pravi Trdina - grajska žena zajela vodo, se pomladila in postala plodna. On je njo povabil, da se odžejata, in iz nahrbtnika povlekel kristalni čaši, vanju nalil studenčnice in ji ponudil vode. Dejanje je pospremil še z besedami: “Da bi mogla ta bistra voda, ki je nerodovitno ženo naredila za rodovitno, mogla oživljati ljubezen, ki jo čutim do tebe, In da bi ta ljubezen bila ravno tako neusahljiva, kot je ta studenec...” Tu gre za vrhunsko izkustvo ravno zato, ker je moški omogočil ženski dostop do svojih čustvenih globin in se ji dal spoznati. Ona je
namreč lahko razbrala, da je bil zanjo pripravljen tvegati, da se mu čaše razbijejo in da bi se moral zagovarjati pred mamo. Uvidela je, da je zanjo zastavil sebe in da mu ona pomeni več kot strah pred grajo, da je postavil njo na prvo mesto in pozabil nase. Začutila je, da ji podarja sebe iz ljubezni in ne iz koristoljubja ali kakega drugega nagiba, da je njegova ljubezen pristna in čista, da se nanj lahko zanese In mu zaupa. Razpoznala je značilnosti pristne ljubezni.
Vrhunska izkustva so najrazličnejša in odvisna od osebnosti in domišljije posameznika: neki fant se je npr. razodel dekletu, potem ko sta v hladnem decembrskem dnevu pešačila v hrib in po več urah utrudljive hoje pristala na vrhu vsa premražena in mokra. Ta naporna pot pa je njemu bila prispodoba življenja... Spet drugi je dekle peljal v skrivnostno jamo, ki ga je na poseben način nagovorila. Ljubezen prebudi v človeku ustvarjalni vzgon In sprosti domišljijo.
Mnogi pari, ki jih poznam, so po izpovedi ljubezni poiskali duhovnega človeka: duhovnika, redovnico ali že več let poročena zakonca, da so postali spremljevalci njune poti. Tak duhovni sogovornik je mladima zaljubljencema pomagal razpoznavati drug drugega in uzaveščati celostno gledanje ljubezni, se pravi, nakazal jima je, kako naj vse svoje življenje preoblikujeta po podobi ljubezni, ki je vzklila in ki se še mora poglobiti, zgnetitl z njunim vsakdanjim življenjem. Marsikateri parje pisal dnevnik o svoji ljubezni. Zapisovala sta si, kaj vse počenjata iz ljubezni do drugega: študiram, ker vem, da je to potrebno za najino bodoče skupno življenje, delam, ker bo tako najina ljubezen lahko zrasla na trdih tleh. Če se ljubezen od prvotnega čustvenega zaleta ne prekvasi in ne preobrazi vseh drobnih stvari, ki jih zaljubljenca opravljata, če ne poživlja njunega delovanja, če ne pretke njunih vsakdanjih opravil, če par s svojo ljubeznijo ne ožarja svoje okolice, lahko ostane njuna ljubezen le fikcija, ki jo živita v svojih mislih zunaj sveta in se bo časovno izčrpala. Pregnetenje vsakdanjosti z ljubeznijo mora biti tako konkretno, da se zaljubljenca zavedata, da prehajata od stanja “čutim, da sem ljubljen in ljubim, do zavedam se, da sem ljubljen in ljubim”(3>, tako da bosta v sebi Imela trdno zavest, da sem se jaz daroval samo njej in ona meni, tako da ju druga mična srečanja ne bodo zamajala. Zgodovinski zapis njune poti pa je tudi prava zakladnica, iz katere bosta lahko že tudi kot poročena črpala v trenutkih preizkušnje in stiske, ko se jima bodo morda tla zamajala pod nogami, kajti kljub vsemu, kljub zavedanju zakramenta svetega zakona, ki smo ga predstavili zadnjič, se bo v življenju lahko pojavil trenutek, ko se bo srce začelo trgati. Če lahko parafraziramo misel židovske filozofinje in sociologinje llannah Arendt, bi lahko rekli, daje pri človeku edina zanesljiva stvar njegova nezanesljivost, ker pač ni popolno bitje, ko pa bi bil človek popolno bitje, bi ne imel pravega razloga za obstoj. A tudi kljub nezanesljivosti človeškega bitja lahko še verjamemo v večnost ljubezni, ki ne mine, in sicer če svoje zaupanje položimo v roke tistega, ki je Ljubezen sama.
Zaljubljenca sta nadalje v medsebojnem odnosu globlje spoznavala sama sebe. Odkrivala sta tudi slepe pege svoje osebnosti in jih počasi sprejemala, na drugi strani pa globlje spoznavala drug drugega skozi najrazličnejše dogodke in dejanja, preko katerih prosevata na dan značaj in osebnostna struktura ljubljenega bitja. Zdi se mi temelj-
nega pomena, da vsak zase, fant in dekle, skrbita za svojo osebnostno rast, tako da bereta primerno čtivo, se pogovarjata z že izkušenimi pari ali zakonci, z duhovnimi osebami. Še najbolj izrazito sredstvo za osebnostno rast kristjana pa so duhovne vaje, ki jih danes organizirajo po celem svetu skoraj že vsi cerkveni redovi. Smisel duhovnih vaj je odgovarjanje na Božji klic, da vzpostavimo z njim osebni odnos. Mladi pari, katerih izkušnje predstavljam, so po nasvetu t.i. duhovnih očetov ali mater, ki so jim sledili na poti v zakon, tudi molili drug za drugega. Skupaj sta stopala pred Boga s svojimi težavami, dvomi in hrepenenji in se tako zavedala, da ju Nekdo spremlja in da ni nujno biti popoln In perfekten, da sl vreden ljubezni. Nasprotno, v molitvi sta mlad fant in dekle spoznala, da lahko Bog kane ljubezen celo v tiste značajske poteze, ki jima niso najbolj všeč. Nehala sta se pretirano zaposlovati s svojim jazom in začela dopuščati Božje delovanje v sebi. V moči ljubezni, ki je ovita v pogovor z Bogom, postaneta torej zaljubljenca sposobna sprejemati tudi razglašene odtenke svojih značajev, postaneta sposobna drug drugemu odpuščati kake okornosti, ker v pogovoru z Bogom doživljata, da jim je bilo odpuščeno.
Mladi pari se pogosto pogovarjajo tudi o odnosu do lastnih staršev. Pred poroko je zelo pomembno, da pride do psihološkega slovesa od staršev, čeprav to ni vedno lahko - še posebno za starše, konkretno pa niti za mlade, ker je na en ali drugi način mlad človek ponotranjil čustva, miselne in vedenjske vzorce, ki jih je doživljal v domačem okolju. Dobro pa je, da pride med starši in že odraslimi otroki do zdravega čustveno odmaknjenega zadržanja drug do drugega. Neko dekle je npr. ob poroki staršem vrnila ključe domačih vhodnih vrat. S tem dejanjem je izrazila, da se od rojstnega doma poslavlja, zato da si ustvari nov dom s svojim možem. Pomembnosti slovesa ob sinovi poroki pa se je zavedala tudi neka mama, ki je svojemu sinu na poročni dan ob blagoslovu rekla, da naj bo odslej v njegovem življenju na prvem mestu Bog, nato žena, nato pa onadva z očetom, vselej pa pride na prvo mesto, kdor je v stiski. Postavila je lestvico, ki jasno pove, da se sama ne bo vtikala v zakonsko življenje svojega sina, od njega se je psihološko poslovila In mu dala osebno svobodo, tako da je njen sin lahko polno zaživel svoj novi stan moža. Izredno modra žena in mati!
Dan poroke je razglasitev občestvu, da sta dva prepoznala ljubezen in da ji želita služiti, zato je dobro, da srečo poročnega dne delimo s prijatelji in z ljudmi, ki so nam na tej poti stali ob strani, nas spodbujali in pomagali. Poroka je tudi družbeni - in družabni - dogodek, je začetek novega življenja. Zelo povedno se mi zdi npr., da je pred leti neki duhovnik mlademu paru odsvetoval samotno poroko v zakotni cerkvici in ju povabil, da s svojo ljubeznijo obdarita tudi druge ljudi, ki ju imajo radi in si želijo z njima deliti srečo. Kajti, če sta dva prepoznala v svoji ljubezni tisti biser, ki jima bo pomagal vnašati v družbeno tkivo več ljubezni in zmanjševati sebičnost, potem je njuno dejanje družbeno, ker bosta s svojim življenjem preobrazila svet. Potem ko sta se namreč za daljši čas usmerjala v oblikovanje sebe, bosta nato ravno zaradi bivanjske gotovosti, ki izhaja iz njunega medsebojnega zaupanja, bolj odprta za bližnjega in mu bosta znala prisluhniti.
Veliko je torej vidikov, na katere naj bi bila mlada zaročenca pozorna, če se želita res zrelo pripraviti na
O
Barkovljanska plaža za sončenje v ameriški angleški knjigi o morskih obalnih pečinah
Lena M. Lenček, ameriška Slovenka, rojena Go-ričanka, profesorica ruskega jezika in književnosti in predstojnica Oddelka ruskega jezika in književnosti na Reed Collegeu v Portlandu, Oregon, v ZDA in njena najnovejša knjiga o morskih kopalnih pečinah: The Beach, The History of Paradise on Earth, New York, N.Y.: Penguin Putnam Inc., 1998, zlasti onih doživetih na barkovljanski plaži.
“Moje ljubezensko razmerje z morsko obalo se je pričelo v času vedrih in brezbrižnih let Eisenhowerjeve vlade v Ameriki. Skoro vsak poletni dan mojih otroških let v od sonca razgorelem Trstu smo romali na morsko obrežje. Med peščico cenenih zabav in razvedril, ki so nam bila dosegljiva v onih suhih letih, nam je bilo sončenje in kopanje v morju še najbolj dostopno in najprijetnejše. Naša mama nam je skoro vsak dan že zgodaj dopoldne pripravila marendo, prigrizke mortadelovih paninov, nam nataknila gumijaste plavalne obročke okoli vratu, zase pa vtaknila zadnjo številko Annabelle v svojo košarico - in odpravile smo se na novo pot na morje.
Najboljše tržaške kopallščne terase so bile takrat v Barkovljah, na najsevernejših dosegih tržaških dolgih, ozkih polmesečnih polotokov, vloženih v ozek rob med golimi apnenastimi griči in safirsko modrino Jadranskega morja. Za nekaj lir smo lahko že pri Sv. Ivanu, kjer smo stanovali, vzele tramvaj in se peljale vse do konca tramvajske proge v Barkovljah, potem šle peš kake pol milje vzdolž obale v pripekajoči sončni svetlobi - z nogami, ki so postajale z vsakim korakom vse bolj razgrete in pekoče - predno smo prišle do postopoma še nezasedene obale. Sončnikasti bori in palme, s habsburško preciznostjo razposajeni ob obrežju že pred stotimi leti, so nudili prijeten ritem blagodejnega hlada in svežine.
Navadno smo se ustavljale pri TOPOLINU, betonski zgradbi preoblačilnic - za moške na levi, za ženske na desni, strukturno tako podobnih ušesom Miki Miške, Walt Disneyeve MICKEY MOUSE. Tam so nam bile na razpolago privatne preoblačilnice, krednat občutek vremensko uglajenega betona pod bosimi nogami - in - najboljše od vsega - neizčrpljiv zabaven pogled na luksuzne SIGNORINE v bikinijih in močno zagorele mule, pazljivo
Kam v šolo ljubezni?
poroko in stopiti v zakonsko življenje opremljena z globinskimi izkustvi in z zavedanjem, v čem korenini njuna ljubezen. Šola za ljubezen se pravzaprav začne v zibki in se nadaljuje celo življenje, ljubezen sama pa bi morala biti v našem življenjskem predmetniku na prvem mestu.
Jo Croissant, Ženska - duhovniško srce, Ljubljana-Dravlje 1998, str.65
121 John Powell, Skrivnost vztrajanja v ljubezni, Ljubljana-Dravlje 1995, str.74
(3> M. I. Rupnik, Adamo e il suo costato, Lipa, Roma 1996, str.32
ignorirajoče seksualne popevke latinskih samcev. Ob ponedeljkih, sredah in petkih je bila obala rezervirana za ženske - takrat smo lahko plavale, ne da bi se bale, da bi nas motili in dražili nadležni fantje.
Prav zares, vsaka faza onih dolgih dni - še posebno menjajoči se temperament obale, njena plima in oseka, in razpoloženje morja, naravno in dosledno se razvijajoče od zore do mraka - je ostala neizbrisno zapisana v mojem spominu. Začetek vsakega dne je bil čas uživanja jutranjega hlada, jasnega in čistega morja in njegovih podvodnih skrivnosti v pesku, morskih anemon, valujočega morskega rastlinja in modro-zelenega bliskanja barve spreminjajočih se rib - jasno vidnih v poševni svetlobi. In takrat bi ob vsej naraščajoči vročini morje začelo postajati motno in skrivnostno, njegova površina podobna zrcalu v globoki opoldanski tišini. Ko je neskončna muka šestdesetih minut za dobro prebavo minila, sva s sestrico skočili v vodo, ki se je med tem časom spremenila v safirsko modrilo. Valovi okoli naju so naju zagrnili čvrsto in prijetno kot topla odeja. Najina starša sta spala, medtem ko sva medve plavali na hrbtu in se igrali, da sva doživeli brodolom. Ko sva se naveličani tega, sva zvabljali ribe v lužice, napravljene v obrobnem pesku. Potem pa, skriti za očetovim hrbtom, sva pokali z zračnimi mehurčki morske trave za njegovo glavo, da je voda kapljala na njegov pordečen hrbet, dokler se ni v navidezni furiji pognal za nama v morske valove. Takrat se nama je pridružila tudi mama in obe sva gledali za njima, ko sta odplavala proč, daleč proč, kamor bi si medve ne upali za njima, ker bi najine nožiče ne mogle več čutiti pomirjevalne čvrstosti peska.”
* * *
S temi uvodnimi odstavki, ki pričenjajo knjigo naše rojakinje, Lene M. Lenček, The Beach, The History of Paradise on Earth, “Obala, Zgodovina raja na zemlji” (New York, N.Y.: Penguin Putnam Inc., 1998), posvečenimi pisateljičinim doživetjem ob njenih srečanjih z morskimi obalami okoli sveta, vse od prve, barkovljanske v Tržaškem zalivu, s katero se je pisateljica srečevala vrsto let svoje rane mladosti, preživete v Gorici in Trstu.
Knjiga ima dvanajst poglavij, posvečenih vrsti najvažnejših svetovnih obalnih področij, od pisateljičinega prvega, tržaškega, do vrste turističnih obmorskih področij okoli sveta: evropskih - Francije, Grčije, Italije, Portugalske in Španije; Avstralije, Južnega Pacifika, Indijskega oceana, Južne Afrike, Združenih držav in Havajev, Mehike, Karibskega morja in Južne Amerike; je bogato ilustrirana in opremljena z izbranim pregledom moderne literature o svetovnih turističnih središčih in področjih.
Lena (Helen M.) Lenček je ameriška slavistka, profesorica ruskega jezika in literature na Reed Colleggeu v Portlandu (Oregon, ZDA), načelnica Oddelka za ruščino na Reed Colleggeu, od leta 1973 članica Society for Slovene Studies - Družbe za slovenske študije v ZDA, sodelavka njenega Izvršnega odbora in njegov programski koordinator.	„ , ,
antena
Zaključena sezona DSI
Društvo slovenskih Izobražencev v Trstu je konec junija zaključilo redno sezono kulturnih večerov v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici. Ker smo redno spremljali dejavnost društva v teku sezone, naj ob koncu zabeležimo še zadnja srečanja v mesecih maju In juniju. Prvi ponedeljek v maju je Marko Tavčar predstavil novo študijo o “Katoliški socialno-politični misli Virgila Ščeka”, ki jo je napisal Boris Bandelj, izdal pa Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček. V ponedeljek, 11. maja, je bil gost DSI dr. Ivan Štuhec, ki je vodil pogovor o sinodi na Slovenskem. Naslednji ponedeljek, 18. maja, je mag. Igor Kranjc z diapozitivi prikazal delo slikarja Toneta Kralja ob njegovi veliki ljubljanski retrospektivni razstavi v Narodni galeriji. V ponedeljek, 25. maja, so v društvu predstavili ljudskega umetnika Iz Istre Slavka Batisto in njegovo družino. Ob koncu večera so predstavili tudi prve Izvode zbirke pesmi Ferruc-cla Jakomina, ki jih je Mladika izdala ob 40-letnici njegove smrti. V ponedeljek, 1. junija, je bil gost Društva slovenskih Izobražencev dr. Simon Špacapan, ki je govoril na temo “Onkologija danes - nove terapije, upanja in utvare”. Naslednji ponedeljek, 8. junija, so v Peterlinovi dvorani predstavili knjigo Zore Tavčar “Slovenci za da-
Pri predstavitvi knjige Slovenci za danes je sodeloval tudi oktet Adoramus iz Novega mesta.
31.	SREČANJE PEN NA BLEDU
Na Bledu se je 21. maja začelo že 31. mednarodno pisateljsko srečanje, ki ga prireja slovenski center PEN, katerega trenutni predsednik je tržaški književnik Marko Kravos. Udeleženci iz 28 držav so obravnavali dva sklopa vprašanj: o vlogi smeha in o preroški drži pisateljev (Kasandra danes).
Pisatelj Zorko Simčič je v Peterlinovi dvorani predstavil knjigo Zore Tavčar Slovenci za danes, II. del.
nes”. O knjigi je govoril zdomski pisatelj Zorko Simčič, pel pa je oktet Adoramus Iz Novega mesta. V ponedeljek, 15. junija, je imel zanimivo predavanje dr. Andrej Marušič iz Kopra. Govoril je o otrokovi osebnosti In dvojezičnem okolju. Naslednji ponedeljek je bil posvečen aktualni problematiki ob Izidu zadnjih deželnih volitev. Govorili so tajnik SSk Martin Brecelj in drugi javni delavci o političnem položaju Slovencev v Italiji v luči zadnjih deželnih volitev. Zadnji ponedeljek v juniju na praznik sv. Petra in Pavla so
posvetili pogovoru o manjšinskem Marijinem romanju po cerkvah tržaške škofije.
Društvo slovenskih Izobražencev je s tem končalo redno sezono ponedeljkovih srečanj v Peterlinovi dvorani. Kratkemu poletnemu odmoru bodo sledile priprave za tradicionalno študijsko srečanje DRAGA 98 v začetku septembra v parku Finžgarjevega doma na Opčinah.
PETI TABOR SLOVENCEV
PO SVETU
V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu je bil 20. junija V. tabor Slovencev po svetu v priredbi Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Osrednja točka srečanja je bila okrogla miza na temo Smernice za ohranjevanje slovenske kulture In šolstva med Slovenci po svetu. Dan pred tem so odprli razstavo o ustvarjanju zdomskih Slovencev, ki so se po osamosvojitvi naselili v Sloveniji.
Svet slovenskih organizacij je 24.aprila priredil v mali dvorani Centra Lojze Bratuž v Gorici posvet na temo “Identiteta in manjšina - zavest in odnosi z matico.” Na fotografiji so diskutanti na posvetu (od leve): G. Banchig, J. Pirjevec, B. Pahor, S. Pahor, J. Stergar, B. Susič in P. Černič.
KEEPING TITO AFLOAT IN
THE COST OF A REPUTATION
Lorraine M. Lees - Keeping Tito afloat. The United States, Yugoslavia and the Cold War. Na to študijo o ameriški politiki do Jugoslavije v času hladne vojne (“obdržati Tita na površju”), ki je izšla že lani na univerzi Pennsylvania, je pred kratkim opozorilo ljubljansko Delo.
Dr. Marko Kremžar pa je v Svobodni Sloveniji v Buenos Airesu predstavil vsebino knjige The Cost of a Reputation (Cena nekega ugleda), ki jo je lani izdal lan Mitchell pri založbi Topical Books v Glasgowu. Na skoraj 500 straneh obravnava proces proti grofu Nikolaju Tolstoju zaradi domnevne žalitve Lorda Aldingtona v zvezi s “celovško zaroto”, torej še ne povsem razčiščenimi odgovornostmi za povojno izročanje protikomunističnih beguncev na Koroškem sovjetskim in jugoslovanskim oblastem. Pri tem opozarja na nepravilnosti in neenakopravnost pri dostopu obeh protagonistov do arhivskih virov v Veliki Britaniji, kot tudi na vsebino pomembnih dokumentov.
ZBORI V VITTORIO VENETU
Na 33. državnem tekmovanju pevskih zborov v Vittorio Venetu je meseca maja mešani zbor Hrast iz Doberdoba, ki ga vodi Hilarij Lavrenčič, zasedel prvo mesto v kategoriji za resno glasbo in drugo mesto v kategoriji za priredbe ljudskih pesmi. V tej kategoriji je prvo mesto zasedel mešani zbor F. B. Sedej iz števerjana, ki ga vodi Bogdan Kralj, tretje mesto pa združeni dekliški zbor Sedej-Vesna, ki gaje vodil Bogdan Kralj in ki je dosegel četrto mesto tudi pri resni glasbi.
UMRL JUST LAVRENČIČ
Na Katinari, kjer se je rodil 25. oktobra 1908 in kjer je živel ter bil 70 let organist, so 27. maja pokopali organista in pevovodjo Justa Lavrenčiča. Med pogrebno mašo, ki jo je daroval župnik Anton Žužek, je njegovo dolgo in plodno življenje opisal predsednik Zveze cerkvenih pevskih zborov dr. Zorko Harej. Lavrenčič je dolgo vodil domači cerkveni in otroški zbor, 15 let zbor društva Lonjer-Katinara, po nekaj let zbore v Rovtah, Rlcmanjih in na Rocolu. Za svoje delo je prejel visoko cerkveno odlikovanje, kot večkratnemu kandidatu pa mu je Slovenska skupnost leta 1986 podelila “odličje SSk”.
SLOVENSKE
ZADRUŽNE BANKE
Ob 90-letnici svoje ustanovitve so Zadružna kraška banka, ki ima glavni sedež na Opčinah pri Trstu, Zadružna banka Doberdob in Zadružna banka Sovodnje izdale in založile 264 strani debelo in bogato ilustrirano knjigo velike oblike Slovenske zadružne banke, ki jo je napisal goriški časnikar Marko Waltritsch. V njej je opisal njihovo zgodovino in sedanji položaj, ob tem pa še slovensko bančništvo na Primorskem od začetkov do danes, kar zadeva zamejstvo.
Avtor je knjigo predstavil na vseh treh proslavah, ki so jih imeli omenjeni denarni zavodi ob svojih jubilejih: 23. maja v Doberdobu, 19. junija v Sovod-njah In 21. junija na Opčinah. Vse tri prireditve so bile združene s kulturnim programom, družabnostjo, pozdravi in nagovori predsednikov upravnih odborov: Severine Peric v Doberdobu, Mirka Hmeljaka v Sovodnjah in Pavla Miliča na Opčinah. Na Opčinah so tudi podelili priznanja starejšim članom.
LENČKA KUPPER 60-LETNICA
Znana koroška skladateljica otroških pesmi Lenčka Kupper je praznovala 60-letnico. Ob tej priložnosti so ji na pobudo Krščanske kulturne zveze 26. aprila priredili koncert v Domu glasbe v Celovcu. Nastopili so otroški in mladinski zbori iz Podjune in Roža. Predstavili so tudi novo zgoščenko z 22 njenimi skladbami.
ČASNIKARSKA ZBORNICA
Na volitvah za obnovitev vodstvenih teles Časnikarske zbornice je bil
24.	maja izvoljen v njen vsedržavni svet časnikar radiotelevizije Trst A Miro Oppelt. Nasledil je dr. Draga Legi-šo, ki je v času svojih mandatov med drugim dosegel, da imajo slovenski pripravniki poklicne izpite v materinščini.
V deželno vodstvo Časnikarske zbornice je bil izvoljen časnikar Primorskega dnevnika Sergij Premru.
30. ROMANJE BOLNIKOV
Jubilejnega 30. vseslovenskega romanja bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje se je 20. junija udeležilo več kot 6.000 romarjev. Somaševanje je vodil metropolit dr. Franc Rode.
SOVRETOVA NAGRADA
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je Sovretovo nagrado za leto 1997 podelilo Marjanu Poljancu in Jelki Ovaski Novak.
Poljanec, ki je prevedel že kakih 20 del iz francoščine in ruščine, je prejel priznanje za novi prevod Zločina in kazni Dostojevskega (prejšnji prevod je oskrbel Vladimir Levstik leta 1923) in za prevod del Camera obscura V. Nabokova ter Silvija, Avrelija G. de Nervala.
Novakova, ki je živela sedem let na Finskem, je prevedla znameniti finski ep Kalevala, ki med drugim odmeva v skladbah Jeana Sibeliusa.
GRMIČEVA KNJIGA
NE POZABIMO
Naslovni škof dr. Vekoslav Grmič je 4. junija praznoval 75-letnico in pa 30-letnico škofovstva. Ob tej priložnosti je Izšla njegova 19. knjiga. Pod naslovom Ne pozabimo je zbral pridige, govore in razmišljanja ob jubilejih, ki so v zvezi z NOB.
PETER OPEKA “MOŽ LETA”
Znani misijonar na Madagaskarju Peter Opeka, ki je 29. junija praznoval 50-letnlco, je po izbiri lista Revue de l’Océan Indien “mož leta” zaradi izjemnega dela v korist mladih in brezdomcev. Opeka je duhovnik lazarist, rojen v Argentini.
GRUDNOVA ROJSTNA HIŠA
V Nabrežini so 6. junija odprli obnovljeno rojstno hišo pesnika Iga Grudna, v kateri naj bi uredili muzej kamnarstva. Blagoslovil jo je župnik Bogomil Brecelj, po pozdravih podžupanje Marlze škerk In župana Marina Vocclja pa je imel slavnostni govor pisatelj Boris Pahor.
KANALSKA DOLINA
Na Trbižu so se 6. junija spomnili 20-letnice glasbenega šolstva v Kanalski dolini, katerega pobudnika sta bila duhovnik Mario Garjup in rajni šolnik Salvatore Venosi. Danes je to glasbena šola Tomaž Holmar v sklopu Glasbene matice. Na koncertu je imel govor predsednik Slovenskega kulturnega središča Planika Rudi Bartaloth.
Ravno tistega dne pa se je predstavilo javnosti s koncertom New Swing Quarteta v ukljanskl župnijski cerkvi novo kulturno združenje v Kanalski dolini, poimenovano po rajnem župniku Mariu Černetu, katerega predsednik je zborovodja Gabrijel Moschitz.
ANTOLOGIJA
VLADIMIRA KOSA
Založba Obzorja je 12. maja v Mariboru predstavila antologijo pesnika, drugače pa misijonarja In profesorja v Tokiu, jezuita Vladimira Kosa Cvet, ki je rekel Nagasaki. Zbirko je uredil in opremil z opombami in razlagami France Pibernik.
MAKS FABIANI
Pri založbi MGS v Trstu je izšla Italijanska izdaja obsežne monografije prof. Marka Pozzetta o arhitektu Maksu Fabianiju.
KAREL SMOLLE
V	PARLAMENTU
Koroški politik Karel Smolle se je
16.	junija vrnil v avstrijski državni zbor, kjer je že sedel v letih 1986-90 kot predstavnik Zelenih. Na zadnjih volitvah, ko se je Enotna lista dogovorila o njegovem volilnem nastopu na listi Liberalnega foruma, je bil Smolle prvi neizvoljeni kandidat, tako da je ob umiku poslanca Flaselstelnerja prišel v parlament.
PROF. BONUTTI
VELEPOSLANIK V VATIKANU
Novi slovenski veleposlanik pri Sv. sedežu je prof. Karel Bonutti iz Clevelanda, kjer je že bil konzul. Rodil se je pred 70 leti v Bukovici pri Gorici, se šolal v Gorici, Frlbourgu v Švici In ZDA, kjer je predaval socialno ekonomijo in se vključil v slovensko kulturno in versko življenje.
UMRL MILAN BOLČIČ
V	Trstu je 13. junija umrl časnikar In narodni delavec Milan Bolčič. Rodil se je 26. marca 1909 v Boljuncu In se po maturi zaposlil v slovenskih odvetniških pisarnah, obenem pa zelo živahno delal v mladinskih društvih in ilegalnem narodnem gibanju. Na II. tržaškem procesu je bil obsojen na 15 let zapora. Po osvoboditvi leta 1944 je v Trstu delal s partizanskim in pa Mednarodnim rdečim križem. Od maja 1945 do upokojitve leta 1971 je bil zunanjepolitični urednik na Primorskem dnevniku, imel pa je še druge zadolžitve. Do konca je živo spremljal tržaško kulturno življenje.
ŠTURM, FERJANČIČ, BUČAR
Pri založbi Nove revije sta junija izšli pomembni knjigi. Prof. France Bučarje napisal študijo Demokracija in kriza naših ustavnih institucij, ustavni sodnik Lovro Šturm in Roman Ferjančič (psevdonim) pa sta sestavila študijo Brezpravje, Slovensko pravosodje po letu 1945.
PASTIRČKOV DAN
Letošnji Pastirčkov dan so izvedli 6. junija v Gorici in 9. junija na Opčinah. Ob pisanem sporedu, ki so ga oblikovali mladi, so na obeh prireditvah predstavili dve novi zbirki dolgoletne sodelavke Pastirčka Zore Sakside - Prav zares In Goska brez noska. Uredil ju je župnik Marjan Markežič, založila pa Zadruga Goriška Mohorjeva družba. Knjižici je predstavila Barbara Rustja.
CELOVŠKI ZVON JE UMRL,
NAJ ŽIVI ZVON!
Po ukinitvi Celovškega Zvona so Mohorjeve družbe Iz Celovca, Celja in Gorice ter tednik Družina začeli skupno izdajati novo revijo Zvon, ki po zunanji obliki, krščanskem navdihu, vključevanju zamejstva in še čem nadaljuje izročilo Celovškega Zvona. Glavni urednik je Jože Plorvat, v uredniškem odboru pa sta med drugimi Ivanka Plergold iz Trsta in Jurij Paljk iz Gorice. Naslov uredništva In uprave: Poljanska 97, Ljubljana.
Revijo so predstavili 27. maja v Ljubljani, 16. junija pa še v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
PRAZNIKI IN OBLETNICE
Pred poletnim premorom se je med Slovenci v Italiji zvrstila cela vrsta uspešnih proslav In prireditev ob pomembnih obletnicah. Povezane so bile s kulturnimi prireditvami in izdajo več priložnostnih brošur in knjig.
Tako sta Imela moški zbor Igo Gruden ob svoji 30-letnici in ženski zbor Igo Gruden ob 25-letnlci jubilejni koncert 23. maja v Nabrežini. 30. maja je bila v Trebčah proslava ob 130-letnici osnovne šole, naslednjega dne pa na Opčinah ob 200-letnici tamkajšnje osnovne šole. Na Padrl-čah so se 9. maja spomnili 50-letni-ce spomenika padlim, podobno obletnico so proslavili 31. maja v Gropadi. Na Padričah so se konec junija In v začetku julija z več prireditvami spomnili še stoletnice kulturnega društva Slovan In pa domače cerkve, posvečene sv. Cirilu in Metodu.
TRG GUTENBERG
Na Velikem trgu ob tržaškem nabrežju so junija ponovno pripravili prodajno knjižno razstavo in niz prireditev z naslovom Trg Gutenberg. Dne 13. junija je bil poudarek na ustvarjalnosti Slovencev v Italiji. O slovenski književnosti v Trstu od Trubarja do danes je predaval Miran Košuta. Odlomke je podala Nikla Panlzon, pri okrogli mizi pa so sodelovali še Miroslav Košuta za poezijo, Dušan Jelinčič za prozo in Sergej Verč za dramatiko.
Še prej so predstavili učbenik re-zijanščine Po nas, prevoda Pahorjeve Nekropole in Dolharjeve Kraške simfonije v italijanščino, kot tudi večjezične izdaje Norega bika izpod peresa Ivana Bizjaka.
Lojze Peterle 50-letnik
S sprejemom na ljubljanskem gradu so se prijatelji In sodelavci v začetku julija spomnili 50. rojstnega dne prvega pedsednika demokratične vlade v Sloveniji Lojzeta Peterleta.
SLOMŠKOV PROCES
Kongregacija za svetniške procese je na slovesni seji v Rimu 3. julija v navzočnosti papeža Janeza Pavla II. potrdila, da je postopek za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška, ki se je začel leta 1925, uspešno končan. Zdaj je treba določiti le še čas, kraj in način beatifikacije, za katero mnogi upajo, da jo bo papež opravil na slovenskih tleh v okviru priprav na slovensko sinodo.
Na slovesnosti v Rimu so bili prisotni tudi Slomškov naslednik, mariborski škof Franc Kramberger, postu-lator Maksimilijan Jezernik in njegov namestnik Marjan Turnšek.
UMRL DR. JOŽE PREMROV
V noči od 2. na 3. julij je na svojem rojstnem domu umrl prvi urednik Družine, duhovnik dr. Jože Premrov. Rodil se je 6. februarja 1906 v Martinjaku pri Cerknici in bil posvečen v Ljubljani leta 1934. Bil je katehet in dolgo tajnik Rafaelove družbe ter urednik Izseljenskega vestnika. Pri prof. Francetu Vebru je tudi doktoriral iz psihologije izseljencev in izseljenski duši. Leta 1952 mu je apostolski administrator za Primorsko msgr. Toroš zaupal uredništvo novega lista Družina. To službo je sredi velikih težav opravljal do upokojitve leta 1972.
Spomin na pobite
Na obletni maši za po vojni pobite protikomuniste v Kočevskem Rogu se je 21. junija zbralo pred breznom Pod Krenom 6.000 vernikov. Somaševanje je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko. Namenu so predali tudi nov križev pot od Žejn do morišča, ki ga je izdelal Stane Jarm.
Na Lajšah nad Cerknim pa sta bili
5.	julija maša in slovesnost v spomin na vse primorske žrtve vojne in revolucije. Somaševanje je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. Ob tej priložnosti so odkrili ploščo z imeni vseh primorskih duhovnikov, bogoslovcev in redovnikov, žrtev domačih in tujih nasilnikov.
ŠKOFIJSKA GIMNAZIJA
V VIPAVI
Koprski škof msgr. Metod Pirih je 21. junija blagoslovil začetek gradbenih del za novo stavbo škofijske gimnazije, nekdanjega malega semenišča v Vipavi. Zgradili naj bi jo v enem letu, škofija pa računa na velikodušno pomoč slovenskih ljudi.
JANEZ JANŠA
PRI BAZOVSKEM SPOMENIKU
Na praznik slovenske državnosti
25.	junija letos je delegacija Slovenske demokratske stranke, ki jo je vodil njen predsednik Janez Janša, obi-skalabazovsko gmajno in počastila spomin bazoviških žrtev s položitvijo venca.
Umrl Stanko Kociper
V Argentini je 24. junija, nekaj mesecev po težki operaciji, umrl pisatelj in javni delavec dr. Stanko Kociper. Rodil se je 30. aprila 1917 v Mariboru, a je bil doma iz Prlekije. Po študiju je bil pravnik, vendar je začel pisati že v osnovni šoli. Leta 1936 je napisal dramo Svitanje, nato še dve drami, roman Goričanec (1942), novele, ki so izšle leta 1954 pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu pod naslovom Mertik, in druge knjige, nekatere že po demokratizaciji v matični Sloveniji, ki jo je tudi obiskal. Poseben odmev je imela knjižna izdaja njegovih spominov na leta 1941 -48, ki jih je prej delno objavil v reviji Tabor. Pod naslovom Kar sem živel jih je leta 1996 založila Mladinska knjiga v Ljubljani. V njej je med drugim izpovedal svojo privrženost generalu Rupniku in silovito kritičnost do medvojne slovenske protikomunistične politike. Po italijanski internaciji je namreč Kociper stopil med domobrance kot propagandist in Rupnikov tajnik (ter zet). Po vojni je bil zaprt na Koroškem, leta 1948 pa se je izselil v Argentino. Njegovi spomini so pomemben vir za poznavanje medvojnih pogledov Rupnikovega kroga. Temeljitejših kritičnih odzivov ljudi, ki so zagovarjali politiko Slovenske zaveze oz. Narodnega odbora, pa še ni bilo.
Galerija v Trnovci
Ob številni udeležbi uglednih gostov in prijateljev so na Škrkovi domačiji v Trnovci odprli novo galerijo in retrospektivno razstavo gospe Zore Koren Škrk. Odvetnik Škrk z gospo (zgoraj) in del občinstva med otvoritvijo (spodaj).
Ob 40-letnici umetniškega dela slikarke Zore Koren Škerk sta zakonca odv. Jože in Zora Škerk del svoje domačije v Bajti (Trnovca) v devinsko-na-brežinski občini preuredila v galerijo, ki jo bo upravljala posebna fundacija. Odprli so jo 19. junija. Takrat so tudi postavili antološko razstavo Zore Koren in natisnili v slovenski in italijansko-angleški izdaji monografijo o njenem delu.
INTERPRETACIJE
Pri Novi reviji v Ljubljani sta izšla
7.	in 8. zvezek zbirke Interpretacije. Rudi Šeligo je uredil 448 strani debel zbornik številnih piscev o Dušanu Pirjevcu, Tomo Virk pa knjigo o Lojzetu Kovačiču.
POETIKA RAZLIK
Na gradu v Pragi so 10. junija odprli razstavo o zadnjih 15 letih ustvarjanja arhitekta Borisa Podrecce, ki jo je pripravil Zgodovinski muzej mesta Dunaj. Dali so ji naslov Boris Podrec-ca - poetika razlik.
UMRL JOŽE PRIVŠEK
V	Ljubljani je 11. junija umrl skladatelj, dirigent, aranžer, dolgoletni vodja radijskega Big Banda Jože Priv-šek. Rodil se je 19. marca 1937 v Ljubljani, kjer je tudi študiral, v jazzu pa se je izpopolnjeval v Bostonu. Postal je “legenda slovenskega jazza”, saj je napisal 2.000 skladb in 3.000 aranžmajev. Malo pred smrtjo mu je Društvo slovenskih skladateljev podelilo Kozinovo nagrado za življenjsko delo.
MAUTHAUSEN
Cankarjeva založba v Ljubljani je na 600 straneh izdala študijo Franceta Filipiča Slovenci v Mauthausnu. V nacističnem uničevalnem je med vojno trpelo več kot 4.000 Slovencev.
ANGELO VIVANTE
Deželni zavod za zgodovino osvobodilnega gibanja iz Trsta je pri založbi Librería Editrice Goriziana izdalo 292 strani debelo študijo zgodovinarke Anne Millo Storia di una borghesia. Gre za prikaz tržaškega meščanstva skozi prigode judovske družine Vivante od priselitve v Trst leta 1785 do prve svetovne vojne, pri čemer igra vidno vlogo lik pisca znane študije Irredentismo Adriático Angela Vivanteja.
NEMŠKO-PARTIZANSKA
POGAJANJA
V	zadnji, 85. številki revije Studi Goriziani, ki jo izdaja državna knjižnica v Gorici, je med drugim študija tržaškega zgodovinarja Roberta Spazzalija o pogajanjih med goriškim prefektom grofom Marinom Pacejem in slovenskimi partizani septembra in oktobra 1944. Avtor zajema zlasti iz italijanskih arhivskih virov.
MATURE
Na slovenskih višjih srednjih šolah v Celovcu je letos uspešno opravilo zrelostne izpite 91 dijakinj in dijakov. V Trstu je bilo 119, v Gorici pa 47 kandidatk in kandidatov.
KOZOLEC V BENEČIJI
V	Beneški galeriji v špetru so 25. junija odprli razstavo in predstavili knjigo Kozolec - spomenik ljudske arhitekture. Gre za delo arh. Renza Ruc-lija in sodelavcev, ki se vključuje v širšo vseslovensko raziskavo Slovenski kozolec, o kateri je na večeru spregovoril Slavko Mežek.
28J festival v Števerjanu
Od 3. do 5. julija je bil Med borovci v Števerjanu 28. festival narodnozabavne glasbe, ki ga prireja društvo Sedej. Med 19 nastopajočimi ansambli je zasedla prvo mesto skupina Slovenskih pet plus s pesmijo Povest srca, ki jo je napisala Vera soline, uglasbil pa Damir Tkavec. Zunaj konkurence je zaigral ansambel Lojzeta Slaka. Tekmovanja se ni udeležil noben zamejski ansambel.
ARGENTINSKA ARHEOLOGIJA
Argentinska Slovenka prof. Angela Cukjati, ki živi v Brescii, je v tem mestu v italijanščini izdala bogato ilustriran in dokumentiran priročnik o arheoloških najdbah v Argentini z naslovom Argentina, una visione delle antiche culture preispaniche.
PREMSKA SREČANJA
Združenje književnikov Primorske je na gradu v Premu priredilo svoje
12.	srečanje. Za novega predsednika je izvolilo Marjana Tomšiča. Združenje ima 69 članov na obeh straneh meje.
UMRL PLANINEC
PETER ŠTRUKELJ
V	Bariločah v Argentini je 5. marca, star 87 let, umrl zaslužni primorski planinec Peter štrukelj. Rodil se je v Šempasu in odraščal v Solkanu, kjer se je izučil za mizarja. Z 19. letom se je izselil v Argentino in od leta 1940 živel v Bariločah. Med drugim je bil oskrbnik koč, plezalec, vodnik, popravljal je smuči in gradil planinske postojanke ter dejavno sodeloval v živahni slovenski skupnosti.
DR. MARKO KREMŽAR
70-LETNIK
Ugledni zdomski javni delavec, politik, mislec in publicist dr. Marko Kremžarje v Buenos Airesu 17. aprila praznoval svojo 70-letnico.
20 LET FANTOV NA VASI
V	župniji Brezmadežne v Torontu je bil 4. aprila koncert ob 20-letnici moškega pevskega zbora Fantje na vasi, ki ga od začetka vodi Nace Križman. Za več kot 600 udeležencev so zapeli še združeni cerkveni pevci, dekliški zbor in mladinska skupina Novi rod.
Po näs
k _
llluslrazioni di Josno Merkii
Na Ravanci v Reziji so 5. junija predstavili prvo berilo v rezijanskem narečju Po nas, ki ga je izdala občinska uprava, sestavili pa so ga Roberto Dapit, Luigia Negro, Silvana Paletti in Han Steenvvijk. Ilustrirala ga je Jasna Merku.
UMRL DUHOVNIK
FRANC NOVAK
V	Slovenski vasi v Argentini je 26. aprila umrl prelat Franc Novak. Rodil se je 3. decembra 1909 v Moravčah in bil posvečen v duhovnika leta 1933 v Ljubljani. Med vojno je bil župnik v Rakeku, nato je bil po taboriščih v Avstriji do izselitve leta 1949 v Argentino, kjer je delal v argentinskih župnijah.
OGNJI V NOČI
V	Ljubljani so 26. junija v avtorjevi prisotnosti predstavili slovenski prevod spominov ameriškega podpolkovnika Franklina Lindsaya Ognji v noči, Z OSS in Titovimi partizani v medvojni Jugoslaviji. V ZDA je izšla leta 1993. Lindsay je bil med vojno vodja anglo-ameriške misije pri štabu IV. operativne cone na Štajerskem, nato pa vodja ameriške vojaške misije pri generalštabu v Beogradu. Pri pisanju spominov se je naslanjal tudi na literaturo in arhivske vire iz Londona, Washing-tona in Ljubljane. Knjigi so dodane spremne besede Johna Kennetha Galbraitha, zgodovinarja Toneta Ferenca, prevajalca Lada Poharja, fotografije, zemljevidi, opombe in kazala.
Umrl politik Rudolf Smersu
V	Buenos Airesu je 27. junija umrl predvojni poslanec Slovenske ljudske stranke, vodilni predstavnik medvojnega protikomunističnega tabora in zadnji predsednik Slovenskega narodnega odbora v zdomstvu Rudolf Smersu. Imel je 92 let. Čeprav mu je zdravje opešalo in je bil zadnja leta popolnoma slep, je z zanimanjem sledil javnemu življenju v zdomstvu, Sloveniji in zamejstvu.
Smersu se je rodil 19. oktobra 1905 v Ljubljani, kjer je doštudiral na pravni fakulteti in se zgodaj vključil v katoliška društva, sindikalno in politično življenje. Leta 1933 je postal član štirinajsterice, ki je ilegalno vodila Slovensko ljudsko stranko. Leta 1938 je bil izvoljen v beograjski parlament kot poslanec za Ljubljano-okolico. Med vojno je bil v letih 1941 -43 vodja Slovenske legije in med vodilnimi predstavniki SLS v protikomunističnem taboru.
V	Argentino je dospel leta 1948 iz begunskih taborišč v Italiji. Veliko je pisal in predaval, dejaven je bil v Slovenskem domu v Šan Martinu in v Počitniškem domu dr. Rudolfa Han-želiča, pri organizaciji in listu Družabna pravda, ki sta širila družbeni nauk Cerkve, in drugje. Po smrti Miloša Stareta je bil na predlog SLS v zdomstvu izvoljen za predsednika Slovenskega narodnega odbora, dokler se ta ni sam razpustil po demokratizaciji v Sloveniji, V zdomski politki se je zavzemal za samostojno slovensko smer in je bil zelo pozoren do zamejske problematike.
V mladinskem domu v Boljuncu so junija priredili zanimivo razstavo o zgodovini župnije. Poleg knjig in dokumentov so razstavo obogatili s številnimi nabožnimi predmeti, fotografijami in obeležji.
UMRL SKLADATELJ
M. GABRIJELČIČ
V	rojstnem kraju, na Gornjem Polju pri Anhovem je 23. junija v 59. letu starosti nenadoma umrl skladatelj in pedagog Marijan Gabrijelčič. Napisal je vrsto zborovskih skladb in samospevov. Bil je že dekan Akademije za glasbo v Ljubljani in tajnik Zveze kulturnih organizacij Slovenije.
ROMANSKO-SLOVANSKO
SOVPLIVANJE
Dolgoletni profesor na oddelku za romanske jezike Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Mitja Skubic je v knjižni zbirki Razprave Filozofske fakultete izdal študijo Romanske jezikovne prvine na zahodni slovenski jezikovni meji. Avtor predstavlja usodo slovenskega jezika v krajih pod Italijo, posebej pa izbrane romanizme v besedišču in skladnji ter furlanske ali italijanske kalke.
UMRL ELIO FORNAZARIČ
V	Trstu so 20. junija pokopali časnikarja Elia Fornazariča. Rodil se je
14.	septembra 1932 v Trstu, kjer se je tudi šolal in diplomiral Iz ekonomije. V letih 1955-63 je delal v uredništvu tednika Gospodarstvo, od leta 1965 do upokojitve pa na Primorskem dnevniku. O gospodarskih vprašanjih je pisal tudi v Jadranski koledar in revije. Zadnje čase je vneto raziskoval dogodke med prvo svetovno vojno na kraških bojiščih.
KULTURNI TEDEN V BREZAH
Urad za slovensko narodno skupnost pri koroški deželni vladi je v sodelovanju s slovenskimi poredi avstrijske radiotelevizije, s Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo konec aprila priredil v Bre-žah pri štajerski meji 6. kulturni teden koroških Slovencev. Zvrstile so se razstave, koncerti, gledališke predstave in druge prireditve.
Vsaka slovenska družina ima na mizi
ZLATOMAŠNIKI
Med Slovenci v Italiji so letos trije zlatomašnlki. Dne 28. junija je daroval zlato mašo v Jamljah Anton Prinčič,
5.	julija pa na Proseku in v Sv. Križu Rudolf Bogateč. Salezijanec Stanko Živic bo zlato mašo daroval 19. julija na Gočah.
50-LETNICA ZDOMSTVA
V	ARGENTINI
Krovna organizacija slovenske politične emigracije v Argentini, Zedinjena Slovenija, je imela 26. aprila svoj 51. občni zbor. Poročila so imeli predsednik Marjan Loboda in predstavniki odsekov, kar je tednik Svobodna Slovenija objavil v naslednjih številkah. Občni zbor je bil v znamenju 50-letni-ce prihoda slovenskih beguncev iz Evrope v Argentino. O polstoletnem življenju pod Južnim križem pripravljajo zelo obsežen dokumentarni zbornik.
Po msgr. Antonu Oreharju, ki je kot delegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini vodil versko skupnost in bil med pobudniki številnih podvigov argentinskih Slovencev, med drugim Izgradnje osrednje Slovenske hiše In cerkve Marije Pomagaj, so 24. maja poimenovali omenjeno središče, ki se zdaj imenuje Slovenska hiša msgr. Antona Oreharja.
V	znamenju 50-letnice je bila tudi komemoracija padlih in pobitih protikomunistov 7. junija. Med poklonom pred spomenikom generalu San Martinu sredi Buenos Airesa je govoril predsednik ZS Marjan Loboda, v Slovenski hiši pa je po maši, ki jo je daroval sedanji delegat msgr. Jože Šker-bec, spregovoril časnikar Tone Mizerit, na sporedu pa je bil še odrski prikaz.
26 NOVOMAŠNIKOV
Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, so slovenski škofje posvetili 22 novomašnikov, in sicer 7 redovnikov (3 frančiškane, 2 salezijanca, 1 minorita in 1 benediktinca) in 18 škofijskih duhovnikov (2 iz koprske, 7 iz ljubljanske in 6 iz mariborske škofije). Že pred tem so bili posvečeni slovenski frančiškan na Koroškem, 2 novo-mašnika v ZDA in eden v poreško-puljski škofiji.
SV. IVAN
Na predvečer praznika sv. Ivana,
23.	junija, so pred staro cerkvico pri Sv. Ivanu v Trstu, ki stoji že 660 let, odkrili dvojezično spominsko ploščo.
Na sam praznik pa so se na Vrhu v štramarju spomnili 100-letnice tamkajšnje cerkvice sv. Ivana, ki so jo domačini ravno obnovili pod vodstvom Danila šavrona. Somaševanje je v slovenščini vodil tržaški škof msgr. Ravignani.
MARTIN JEVNIKRR
zamejska in zdomska literatura
Tone Brulc: Vardevanje angelčka, Judeževi groši, Argentina
Tiho, kot je živel, se je poslovil od argentinskega slovenskega življenja pisatelj in kulturni delavec Tone Brulc. Doma je bil Iz Hrušice, občina Šmlhel-Stopiče pri Novem mestu. Tu je dovršil nižjo gimnazijo; ker pa so mu partizani ubili očeta In brata, se je malo pred italijansko vdajo pridružil vaškim stražam In potem domobrancem. Z njimi se je po vojni umaknil na Koroško, od tod se je preselil v Italijo In se ustavil v begunskem taborišču v kraju Ser-vigliano. Tu je na slovenski gimnaziji maturiral, potem pa odšel v Argentino. V Slovenski vasi pri Buenos Airesu sl je postavil hišo, sl ustvaril družino In delal v Buenos Airesu v steklarni do upokojitve. Umrl je nepričakovano 16. oktobra leta 1996.
Brulc je začel leposlovno ustvarjati šele po upokojitvi. Vsega je napisal tri knjige: knjigo novel in dva romana.
Prva Brulčeva novela je Izšla šele 1984 v tržaški Mladiki In dobila nagrado. Tudi tretja novela je dobila nagrado Slovenske kulturne akcije. L. 1993 je Izšla v Ljubljani prva Brulčeva knjiga novel In črtic Vardevanje angelčka. Prikazal je težko življenje argentinskih delavcev, njihovo mišljenje in značaje, potrdil pa pravilo, da je ljubezen največja sila v življenju. V noveli Obup je prikazal delavce raznih narodnosti, ki so v argentinskih prostranstvih gradili mostove, živeli v skupnih barakah, odrezani od sveta in socialnega življenja. Ob večerih jih je nekoliko združevala igra, a še ta je bila molčeča, ob nedeljah pa so stavili na škorpijone, ki jih je gojil preddelavec Euse-bio in po dva razporejal okrog škatle, v kateri je bila zaprta samica. Škorpijona sta se borila do smrti šibkejšega. Med delavci je bil tudi Poljak Marek, ki je Imel ženo in otroka v oddaljenem mestu. Lepega dne so njena redna pisma prenehala prihajati, vedel pa je, da jih zadržuje Eusebio. Predlagal mu je, da si da škorpijona na dlan, če mu vrne pisma. Eusebio je pristal, Marek si je skrivaj namazal roko z rudo, ki škorpijonu smrdi. Eusebio je položil škorpijona na roko, ta je začel hoditi proti komolcu, ko je prišel do konca, ga je Marek naglo vrgel na tla.
Pisatelj je v noveli predstavil težko življenje delavcev. Vse je postavljeno v nepregledno argentinsko pampo, ki je za Slovenca, vajenega hribčkov in dolinic, nekaj izrednega, ogromnega, brezmejnega, lepega, a tudi grozljivega.
Večkrat je prikazal primitivno Indijsko življenje, zakoreninjeno v tradiciji in prepleteno z bogatimi narodnimi značaji, običaji, plesi in petjem. Dvakrat spremlja zdravnika na njegovi službeni poti, prvič k ženi, ki ne more roditi, a ji znajo Indijanke pomagati, da rodi brez zdravnika, drugič gresta k bolnemu otroku, a ga najdeta že mrtvega. Domači so mu privezali peruti in ga posadili na visok stol, pred hišo pa pili in plesali, saj bo šel otrok v nebesa in prosil za domače.
V Klicu jasijatereja je opisal argentinskega študenta, ki je bil v spopadu s policijo ranjen, prijatelj ga je zapeljal
k svojemu očetu v samoto, tu pa se je oglasil klic jasijatereja, pol ptiča, pol škrata, ki je na predvečer smrti hodil po duše.
Nekaj novel je zajel Brulc iz buenosaireškega življenja, nekaj pa iz slovenskega domačega življenja pred revolucijo. Knjiga je vsebinsko bogata, oblikovno pa sveža In prikupna.
Druga Brulčeva knjiga je izšla januarja 1996 v Ljubljani v samozaložbi Andreja Rota na 400 straneh pod naslovom Judeževi groši. Knjiga je roman in gaje avtor posvetil “prvi protikomunistični vojski najmanjšega evropskega naroda - Slovenskemu domobranstvu”. Knjiga je sestavljena iz treh delov, ki so razdeljeni na poglavja z naslovi. Očitno je, da se bo delo nadaljevalo.
Prvi del se začenja z začetkom vojne, Italijani zasedejo Dolenjsko In puste ljudi pri miru. Šuštarjeva Silva se začenja shajati z vojakom Rienzom, fantje jo zvečer ostrižejo in polijejo z gnojnico. Silva In mati sta se pritožili pri Italijanih, ti so zaprli in poslali v Palmanovo 12 fantov in še kaplana, ki je posredoval. Ker pa so kaplana prehitro izpustili, je prišel še ta v vasi na slab glas. Ljudje so se naveličali Italijanov, zato so poslali 4 može v Krško, naj pridejo v Šmarje Nemci. Ti niso nič obljubili, kljub temu pa so se Šmarčani naslednje jutro zbrali na trgu, okrasili vas z nemškimi zastavami ter klicali Nemce. Italijani so streljali v množico in ubili 14 vaščanov.
Po pogrebu ubitih so nekateri odšli v gozd In organizirali partizansko oblast. Italijani so obdali vas z žico in še bolj omejili gibanje ljudi. Počasi so se partizani razširili po vsej Dolenjski, središče pa so imeli v Beli krajini. Vuk Rupnik se je v Novem mestu povezal z Nemci in ohranil na Dolenjskem očetovo in svojo oblast do konca vojne.
V drugem delu je Brulc poustvaril konec vojne, beg na Koroško, vračanje domobrancev v Slovenijo, njihovo mučenje in pobijanje, vendar se pisatelj ne razpisuje o tem. Razmišlja o razmerah, o slovenskem značaju, o vzroku za propad, o slovenski politiki, o razmerah na Koroškem. Nekak zaključek vsega tega je vzklik: “Oh, ti dobri, pošteni, pobožni In bogaboječi slovenski narod, le kako je moglo priti do tega?”
Roman se torej zaključuje sredi vživljanja in novega življenja, ki se odpira v cel svet, vse pa je odvisno od posameznikov in njihove podjetnosti.
Ustavili se bomo še pri posmrtnem romanu Argentina, ki je izšel leta 1997 tudi v Ljubljani. Izdal gaje nekdanji argentinski izseljenec Andrej Rot, ki živi v Ljubljani.
Argentina je nadaljevanje Judeževlh grošev, zato ima tudi enako notranjo ureditev: daljša poglavja z napisi. Začenja se v Buenos Airesu v hotelu Emigrantes, v katerem so se Izseljenci po prihodu v Argentino lahko ustavili nekaj dni, da so se razgledali po mestu In si preskrbeli stanovanje. Iz hotela so jih podjetniki In bogati farmarji
odvažali kot delavce v svoja podjetja. Najhitreje so odhajali Italijani In Istrani, ki so imeli v Argentini sorodnike In so ti poskrbeli zanje. Slovenca Kovačič In Pust sta se dala odpeljati na samotno kmetijo, kjer bosta leto dni gojila čebulo in česen in ogromno zaslužila. Toda vse delo je bila polomija, ker ni bilo pravega orodja, vode za namakanje in tudi ne Izkušenj. Po letu dni sta razočarana odšla. Počasi uvaja pisatelj vedno nove ljudi, saj nima vidnejših junakov, ki bi ustvarjali in vodili enotno zgodbo skozi vso knjigo. Že je tu staronaseljenec Marušič z ženo in hčerjo-učlteljlco, ki povabi novonaseljenca Koširja, da bi mu dal hčer Vando, ki je učila pri nunah. Obisk je bil uspešen in mlada sta navezala stike.
Mihič je prišel z ženo Lenčko k Žurgi, ki je pripravljal teren za hišo. Prosil ga je, če bi lahko prizidal hiši še eno sobo za njegovo ženo, ki ji je gospodar odpeljal stanovanje In pričakuje otroka, on pa spi na letališču med delavci. Dal mu bo tudi nekaj denarja za dozidavo. Zmenili so se in vsi so bili srečni.
Slovenci so sprva hiteli k salezijancem k maši, kmalu pa so začeli nekateri govoriti, da salezijanci preveč zaslužijo. Ker so se naselili po različnih mestnih predelih, so si poiskali tudi nove cerkve. Končno so kupili veliko zemljišče za Slovensko vas, ki bo štela čez sto hiš. Zorali so ceste, razdelili parcele in določili prostore za skupne zgradbe. Slovenska vas je začela rasti, zidali pa so tudi drugod okrog Buenos Airesa. “Ženili so se pari, rojevali otroci, ustanavljale šole, porajale nove organizacije, nova društva, nove publikacije, še politične stranke so obdržale prejšnje število.”
Nekateri so začeli skrivaj hoditi domov, sosedom pa so domači trdili, da delajo mostove v Patagoniji. Tudi Šabec je odšel domov, tu so ga na policiji zaslišali In pogovor posneli na trak. Nekdo je poslal Mihiču trak Šabčevega zaslišanja na policijski postaji v Novem mestu 16. junija 1962. Mihič in Žurga sta poslušala trak in ju je pretreslo, da hodijo prijatelji in znanci v Ljubljano in pripovedujejo o delovanju posameznikov v emigraciji, pri tem pa najbrž še zaslužijo. V nedeljo sta sklicala v Domu sestanek in zavrtela trak. Vsi poslušalci so bili pretreseni, toda glas o odhajanju domov in o zasliševanjih se je razširil med Izseljenci In zavladalo je splošno nezaupanje, zlasti do voditeljev, ki so tudi hodili domov.
Pisatelj z neverjetno ostrino presoja in obsoja zdomstvo. “Toda čim bolj je zdomstvo bogatelo, tem bolj je postajalo siromašno. Manjšalo se je število Domov, s tem pa tudi ljudskih sobotnih šol. Pevski zbori so ostajali le še senca tistih, ki smo jih poznali na začetku. Knjige so res še Izhajale, toda že je začel usihati tudi ustvarjalni zagon prvega desetletja. Žadovoljen si moral biti, če si prodal desetino tistih, za katere so se kar tepli v prvih letih naselitve.” Tako piše Brulc v poglavju Popotnik, kmalu boš samo senca. Toda negativne ocene argentinskega življenja se nadaljujejo, vedno več napak odkriva pisatelj, skoraj nič več pozitivnega ni v slovenski skupnosti.
Lepega dne so odšli trije slovenski fantje k argentinskim partizanom. Sprva se jim je zdelo skrivanje po gozdovih romantično, ko pa je odločilno nastopila vojska, jih je hitro razbila, eden je padel, druga dva, Štefan in Gregor, sta se pridružila nekemu pastirju In mu pomagala gnati koze. Naslednje jutro ju je skopal In preoblekel In
odpeljal na vlak za Buenos Aires. Vrnila sta se domov, kjer so ju z veseljem sprejeli, pozdravili In pogostili.
Toda doma nista mogla ostati, ker je policija že poizvedovala o njiju. Zato sta se javila v vojsko in upala, da ju bodo kak mesec vadili in šele potem poslali na bojišče. Toda takoj so ju poslali na otok pred obalo. Lepega jutra so opazili pred obalo angleško križarko. Iz nje so se ob slepeči luči izkrcali vojaki In napadli Argentince na obali: “Čez nekaj sekund je bomba v zaklonišču eksplodirala s tako silo, da je vrglo Štefana in Nuymasa v zrak.” Čez nekaj dni so Leblčevl dobili obvestilo: “Vaš sin, Štefan Lebič, letnik 1961, prostovoljec, vojak drugega bataljona polkovnika Arcdela Reyesa, je padel kot pogumen branitelj neodrešenega dela domovine na Malvin-skem otočju.”
Življenje se je počasi umirilo In nadaljevalo po utečenih kolesnicah.
Brulčeva Argentina je nenavadna v slovenski argentinski literaturi. Brulc je zajel množico beguncev In opisal njihovo vsakdanje življenje, ki je drugačno, kakor so ga prikazovali pisatelji do zdaj. Ljudje so se vživeli v razmere v novi domovini, sinovi so zrasli in krenili po svojih potih. Nekateri so zašli tudi med argentinske partizane, torej v družbo, pred katero so očetje bežali v tujino. Vse so hoteli poskusiti in pri tem so se mnogi opekli. Nazadnje jih je oplazila še vojska med Argentino in Anglijo. Torej življenje v celoti. Pisatelj je psihološko dobro Izrisal nastopajoče ljudi, tudi njihova govorica je naravna in živa. Brulčevo leposlovno delo lepo prikazuje slovensko življenje v Argentini.
Lojze Rezelj:
Ladislav Lenček - vrli mož, ki ni živel za sebe
Slovenska kulturna akcija Iz Buenos Airesa v Argentini je izdala po smrti svojega ustanovitelja lazarista Ladislava Lenčka bogato spominsko knjigo z naslovom: Ladislav Lenček - vrli mož, ki ni živel za sebe. Uvod v knjigo je napisal prof. dr. Anton Stres, C.M., vizitator slovenske province misijonske družbe (lazaristov). Zbral in uredil pa je knjigo Lojze Rezelj, ki je poiskal značllnej-še Lenčkove spise in zapiske Lenčkovih sodelavcev v Argentini in Sloveniji. Zato je knjiga nekaj izrednega in v celoti prikazuje Lenčkovo mnogovrstno dejavnost In bogato podjetnost.
Ladislav Lenček se je rodil 3. februarja 1914 v Ljubljani, kjer je tudi umrl 22. februarja 1993 za posledicami prometne nesreče. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani, kjer je študiral tudi njegov starejši brat Ignacij, ki se je izobrazil v rimskem zavodu Germaniku in postal bogoslovni profesor In kanonik v Ljubljani. Brata Ladislava študij ni tako zanimal, ker ga je vleklo v misijone, v gledališče, v prosveto in še kam. Končno se je odločil za bogoslovje, vendar pa se je že med študijem odločil za misijone in vstopil k lazaristom. Njegova želja je bila, da bi odšel na Kitajsko, ki je bila tedaj še odprta za tuje misijonarje. Preden pa je doštudiral, se je Kitajska zaprla, zato je
postal navaden duhovnik, predvsem je skrbel za mladino, ki jo je zbiral okrog sebe. V Rimu je postal podpredsednik Slovenskega socialnega odbora. Vodil je tudi internat za slovenske visokošolke. Kot podpredsednik Slovenskega socialnega odbora je spremljal v Argentino skupino 13 slovenskih beguncev, ki so se pregrešili proti italijanskim zakonom in so smeli zapustiti državo samo z zanesljivim spremstvom. V Buenos Airesu je tedaj deloval Izseljeniški duhovnik Jože Košiček, v mesto pa so prišli iz Italije še trije begunski duhovniki, ki pa so jih argentinski škofje takoj poslali v dušno pastirstvo. Ker je bil Lenček prost, se je pridružil Košičku in skupaj sta pripravila sprejem prve večje skupine beguncev, ki so se pripeljali z ladjo Santa Cruz. Ustanovila sta Društvo Slovencev, prvega Iz vrst politične emigracije. Za predsednika so izvolili Miloša Stareta, za blagajnika Lenčka. Lenček je moral skrbeti predvsem za bivališče, saj so imeli v pristanišču poseben emigracijski hotel, v katerem so smeli izseljenci nekaj dni živeti, da so si poiskali stanovanje in službo. Lenček je imel včasih na skrbi do 300 priseljencev, da jim je oskrbel bivališče, v glavnem v treh skupinskih postojankah: v bivšem kolegiju lazaristov-skega samostana, v dveh hišah v okraju Valentina Alsi-na in v mestu Ouilmes.
Ko se je preseljevanje poleglo, je bilo treba misliti na stalno naselitev ljudi. Kaplan Hladnik sl je zamislil slovensko vas in kupil v predmestju Buenos Airesa veliko zemljišče, na katerem so pozneje postavili nad 100 slovenskih hiš, župnijsko središče s cerkvijo, dvorano, župniščem in drugimi ustanovami, kot so šole, zadruge, organizacije In drugo. Vas je zaživela kot Slovenska vas -Vlila eslovena in se lepo razvija. Pri tem delu je veliko sodeloval tudi Lenček.
Glavna Lenčkova skrb pa so bili misijoni. Ker sam ni mogel na Kitajsko, kamor sl je želel, je začel v Argentini izdajati tiskane Katoliške misijone, mesečno revijo, ki se je priljubila in se razširila med vsemi slovenskimi izseljenci in zamejci. Pod pokroviteljstvom škofa dr. Gregorija Rožmana je ustanovil Slovensko misijonsko zvezo za pospeševanje misijonskega sodelovanja slovenskega naroda. Kot urednik Katoliških misijonov je navezoval stike z vedno več slovenskimi misijonarji. Ko mu je umrli brat Ignacij zapustil nekaj denarja, ga je porabil za štiri misijonska potovanja in obiskal skoraj vse slovenske misijonarje, ki jih je bilo tedaj nekaj nad 70. V več številkah Katoliških misijonov je objavil podroben potopis s slikami. Po obiskih pa je rojakom v obeh Amerikah in po Evropi predvajal film, ki gaje večinoma sam posnel. V Argentini je vpeljal vsakoletno misijonsko tombolo, ki se nadaljuje tudi po Lenčkovl smrti. Leta 1992 je bila v Slovenski vasi že 40. misijonska tombola, ki je misijonarjem prinesla nad 8.000 amer. dolarjev.
Več let je bil duhovni vodja organizacije Družabna pravda. Ko so izobraženci začeli izdajati kulturno revijo Vrednote in finančno niso mogli preko prve številke, so se obrnili po pomoč na Lenčka. Ta si je po posvetovanju z drugimi zamislil široko kulturno ustanovo vsega izseljenskega in zamejskega izobraženstva, Slovensko kulturno akcijo. Po ustanovitvi je bil dolga prva leta blagajnik, potem tajnik, zadnja leta pred vrnitvijo v Evropo devet let predsednik. In zanimivo je, da je Slovenska kul-
turna akcija ves čas njegove navzočnosti redno delovala. Še pred Slovensko kulturno akcijo sta predvsem z Zorkom Simčičem ustanovila Slovensko tiskovno družbo. Ta je kupila tretjino deležev tiskarne Grote v središču mesta. Lenič je bil njen soravnatelj, dokler se ni povsem osamosvojila In preselila v Slovensko vas, dobila ime Editorial Baraga, večino delnic pa je dobila Misijonska družba. V tej tiskarni seje tiskalo vse, kar je izdala Slovenska kulturna akcija, in tudi mnogo drugih knjig.
Lenček se je spustil celo na organiziranje gospodarskega življenja Slovencev v Argentini. Sprožil je gibanje za gospodarsko osamosvojitev rojakov, iz česar je vzklila Slovenska gospodarska zadruga, nato pa Slovenska hranilnica Sloga, ki je danes najmočnejši slovenski denarni zavod v Argentini.
Ko sta s sobratom Janezom Petkom več let delovala v provincialni hiši argentinskih lazaristov, sta delala za to, da bi se slovenski lazaristi osamosvojili in prišli na svoje. V dogovoru z vsemi so se v Slovenski vasi naselili štirje lazaristi. Društvenemu domu so najprej dozidali dvorano, ki je postala kapela, v kateri so vsak dan maševali. Naslednje leto so začeli graditi Baragovo misijonišče in cerkev Marije Kraljice. Temeljni kamen je blagoslovil škof dr. Gregorij Rožman, dograjene cerkve pa ni mogel posvetiti škof Rožman, ker je na dan njene posvetitve umrl v Clevelandu. Poleg cerkve so sezidali vedno večjo šolo za domačine in za otroke slovenske vasi. Ko je prišel iz kanade jezuit Franc Sodja, je zgradil še Misijonski zavod, v katerem se je vzgajalo do 50 slovenskih fantov. Kakih deset jih je postalo duhovnikov in so jih poslali v domovino na družbeno in duhovniško prakso in potrditev. Pri tem niso pazili na pravne posledice te odločitve, saj je vrhovno družbeno vodstvo določilo, da je naselbina pravno odvisna od jugoslovanske province In njena je tudi vsa lastnina. Med tem so v Slovenski vasi še marsikaj postorili: zgradili so telovadnico za farne in šolske potrebe, organizirali pokriti In ogrevani plavalni bazen, gostinsko hišo, predvsem pa Dom sv. Vincencija za onemogle, ostarele rojake, ki ga vodijo Marijine sestre iz Slovenije.
Lenček je že v začetku leta 1949 predlagal, da bi vpeljali nedeljski popoldanski pouk po vseh krajih, kjer so bili naseljeni Slovenci. Julija 1949 je skrb za šolstvo prevzelo Društvo Slovencev In ga raztegnilo na vse kraje, kjer živijo slovenski Izseljenci. Šolstvo odlično deluje in zajema vso slovensko osnovnošolsko mladino. S tem skrbi za slovensko narodno zavest in narodno zvestobo.
Umrl je nepričakovano, ker ga je povozil avto. Andrej Rot je ob odprtem grobu izjavil: “Bil sl mož, ki je ravnal po pameti, ki se ni prenaglil, ki ni žalil, ki je znal iz zmed voditi v zanesljivo smer, pokazati svetle namene, seči po najprikladnejšlh sredstvih, bistriti pojme, podpreti omahljivce.
Pogrešali te bomo, Lado.
Hvala za dobroto, ki so jo delil med nas v obilju. Hvala za tvoje plodno delo, ki si ga s tolikšno ljubeznijo opravil v Slovenski kulturni akciji. Hvala za tvoj ponos, tvojo širino, tvoje svetovljanstvo, s katerim sl nas pojil. Hvala za pravo evangeljsko širino tvojega duhovništva in krščanstva.”
Zora Tavčar: Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji
Pri Družini v Ljubljani in Mladiki v Trstu je izšla pred kratkim zajetna knjiga Zore Tavčar Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji. Gre za nadaljevanje prve knjige - Slovenci za danes, ki je izšla leta 1991 pri istih založbah, prinesla pa je razgovore z osebnostmi iz domovine in zdomstva, polovica iz vsakega okolja. Eni in drugi so razgledani na raznih področjih in so se uveljavili doma in v svetu, ker se odlikujejo v nadarjenosti, pridnosti in podjetnosti.
V novi knjigi Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji je že v naslovu poudarila, daje šla preko slovenske državne meje in predstavila ljudi v zdomstvu in emigraciji. Znano je, da je zapustilo po zadnji vojni na tisoče Slovencev domovino in si poiskalo dom v zamejstvu in zdomstvu. Zdomstvo pa je zelo obširno in sega preko vsega sveta. Slovenci so se razpršili po vseh celinah in večjih otokih, da jih najdemo zares po vsem svetu. In povsod so se povzpeli v same vrhove gospodarskega in kulturnega življenja, si pridobili ugled in priznanje, mnogi tudi primerno premoženje. Vse to je razširilo glas o Sloveniji in Slovencih po svetu in jim prineslo priznanje in spoštovanje pri drugih narodih. Še nikoli nismo imeli toliko uglednih Slovencev zunaj domovine in še nikoli ni toliko uglednih rojakov skrbelo za njen ugled in spoštovanje.
Tavčarjeva je v knjigi predstavila 31 osebnosti, 18 moških in 13 žensk. Ni jih razdelila v cikle po državah in celinah, tudi ne po poklicih in pomembnosti, brez določenega reda jih je razvrstila v knjigi, da je ta bolj pisana in mnogovrstna, ker si sledijo različne države po svetu in prav tako različni ljudje, njihovo življenje In uspehi. Pogovori so nastajali od leta 1991 do Izida knjige oziroma do datuma pod Besedo avtorice 28. maja 1997, zato ni mogla imeti vnaprej pripravljenega razporeda. V Besedi avtorice razlaga, zakaj je izbrala ravno te osebe in ne drugih. “To je pač stvar delno mojega osebnega spoštovanja in občudovanja nekaterih osebnosti, živečih in dejavnih zunaj domovine, največ na drugih kontinentih, delno pa jih je ponudil tudi srečen slučaj. Vsekakor me to odkrivanje imenitnih Slovencev po svetu izjemno veseli in ga želim še nadaljevati v tržaški Mladiki.”
Na prvo mesto je postavila dr. Andreja Bajuka, vnuka znamenitega ravnatelja nekdanje klasične gimnazije Ljubljani dr. Marka Bajuka. Poleg šole je posvetil svoje življenje slovenski narodni ali ljudski pesmi, ki jih je izdal v številnih zvezkih od 1903 do 1927 v Ljubljani. Ustanovil je tudi Pevsko zvezo, ki je končno družila nad 300 zborov. Toda kot človek je bil ravnatelj Marko Bajuk v Argentini revež. Sprva je delal kot težak zidar pri Ministrstvu za javna dela. Njegova vnuka sta hodila na argentinsko klasično gimnazijo. Ravnatelj je hotel spoznati njune starše, s seboj pa sta pripeljala tudi deda Marka in ga predstavila ravnatelju in rektorju univerze. Ta mu je takoj ponudil službo v centralni knjižnici in tako je bil preskr-
bljen do upokojitve, seveda pa mu je pomagala vsa številna družina. Že samo Bajukova družina dokazuje, kako temeljito se je Tavčarjeva pripravila na svojo knjigo, saj je vse ljudi temeljito preštudirala in pripravila. Posnela jih je na trak in jih sproti usmerjala, da so povedali vse, kar je želela, kar pa ni spadalo v razgovor, je izpustila in sama povezala vsebino.
Druga znana slovenska družina v Argentini so Finko-vi, štiri sestre in dva brata, ki so se uveljavili s petjem. Najprej se je proslavil tercet sester Flnkovih, pozneje se jim je pridružil še brat. Danes uživa svetovno slavo Bernarda Fink, poročena s koroškim diplomatom dr. Inzkom, ki zastopa Avstrijo v Bosni in Flercegovini. Vendar se uveljavlja že tudi argentinski rod.
Argentina je bila v prvih povojnih letih slovensko izseljensko kulturno središče. Sem se je preselilo največ pesnikov, pisateljev in drugih ustvarjalcev, tu so ustanovili osrednjo slovensko kulturno akcijo, ki še danes izdaja skupno revijo Meddobje in leposlovne knjige. Tu je bilo nekoč vse živo in razgibano, toda z leti so ustvarjalci pomrli, novi rod pa jih ni mogel nadomestiti. Tako vse počasi zamira.
V Združene države Severne Amerike je odšlo samo kakih pet družin, ker je bila država zelo zaprta za izseljence. Vendar pa so se vsi, ki so se naselili tam, v življenju zelo uveljavili. Niso našli samo ugodnih in odprtih razmer, ampak so dodali vso svojo pridnost.
Na prvem mestu je treba omeniti družino dr. Jožeta in Marije Bernik iz Puštala pri Škofji Loki. Dr. Bernik je dokončal gimnazijo v Ljubljani in se vpisal na pravo, toda Nemci so ga zaprli, vendar se je rešil in prišel v Rim, od tod pa v Madrid, kjer je začel študirati ekonomijo. Zaprosil je za ameriško vizo in že v začetku leta 1950 prišel v Chicago. Čeprav je dobil štipendijo, se je moral preživljati sam, najprej kot delavec v tovarni, nato v restavraciji kot natakar. L. 1960 je doštudiral še na pravni fakulteti, se v Evropi izpopolnil v nemščini, v Chicagu pa je dovršil še študij mednarodnega poslovnega prava. L. 1962 so ga sprejeli v farmacevtsko družbo ABBOTT LABORATORIES. Tam je bil soustanovitelj mednarodnega pravnega oddelka, ki ga je po dveh letih prevzel in vodil do upokojitve. Njegov glavni vir dohodkov so razne investicije.
Bernikova žena je doma iz Gornjega polja pri Kanalu, gimnazijo je končala v taborišču v Senigaliji, potem je dobila štipendijo in odšla v Zaragozo v Španiji, kjer je dokončala medicino. Specializirala se je v Chicagu, nato je postala raziskovalka v nefrologiji. Odkrila je neki encim, ki ga uporabljajo pri operacijah. Raziskave obetajo pomembna odkritja, in ker Bernikova ne more sama toliko raziskovati, je prepustila delo svoji ekipi.
Dr. Karel Bonutti je častni konzul republike Slovenije v državi Ohio, v Združenih državah, po poklicu vseučiliški
profesor ekonomije na univerzi v Clevelandu in svetovalec sedanjega clevelandskega župana Georga Volnovi-cha. Bil je tudi med pobudniki postavitve Katoliškega doma v Gorici.
V ZDA delujeta tudi oba bivša tržaška vseučlllška profesorja, Jože Velikonja In Rado Lenček. Oba sta se močno uveljavila in se pogosto vračata v Trst, zato sta dovolj znana.
Izmed misijonark In socialnih delavk je treba omeniti vsaj nekaj značllnejšlh. Tako je Zora Škerlj, uršullnka Iz Vipave, raziskovalka plemena Bušmanov, voditeljica
škofijskega Karitasa države Botsvane in delegatka te države na kongresih po vsem svetu. Dr. Branka Sušnik je bila znanstvenlca-etnologlnja v Assuncionu v Paragvaju, kjer je bila ravnateljica Etnografskega muzeja, ki je ena najuglednejših antropoloških raziskovalnih ustanov obeh Amerik. Izdala je nad 70 znanstvenih knjig. Misijonarka Marija Sreš iz Prekmurja, deluje v Gujaratu v Indiji, je tudi pisateljica v angleščini in slovenščini. Vendar Slovenci o tem ne vemo nič, ker ni nihče zbral In prevedel njenih spisov. Morda pa bodo le prišli časi, ko se bomo zanimali tudi za te nekoč odpisane rojake.
Ferruccio Jakomin: Istrske pesmi
Pri založbi Mladika v Trstu je Izšla leta 1998 pesniška zbirka prezgodaj umrlega Istrskega pesnika Ferruccia Jakomina. Rodil se je 7. septembra 1930 v Pobegih pri Kopru, umrl je zaradi avtomobilske nesreče na cesti Na-brežIna-Sesljan 30. aprila 1958. Gimnazijo je obiskoval v Kopru in Celju, slavistiko na univerzi v Ljubljani in Neaplju. 1. oktobra 1956 je nastopil službo na Industrijskem strok, tečaju v Nabrežini za slovenščino, zgodovino in zemljepis in tu ostal do smrti. Leta 1954 je bil v uredniškem odboru Borov. Vendar je pisal malo In je v dveh letih priobčil v njih samo sedem pesmi. V Trstu je sodeloval v prvem letniku Mladike s štirimi pesmimi, kako pesem je priobčil še drugod, bral jih je na Radiu Trst A, na Slovenskem taboru na Repentabru, večina rokopisov pa je ostala pri najmlajši sestri Neviji, od koder jih je vzel Dušan Jakomin za knjigo Istrske pesmi.
V zbirki je 32 pesmi, ki jih je urednik Dušan Jakomin razdelil v štiri cikle z naslovi: Istrani -12 pesmi, Družinske pesmi -11, Ljubezenske pesmi 4 in Razmišljanja 5. Že Iz te razdelitve je očitno, da so mu bili najbolj pri srcu Istrani, saj je bil tako navezan na rodno pokrajino, da ni mogel živeti brez nje. “Njegovo srce In čutenje je ostalo v njegovih Pobegih In pri tamkajšnjih ljudeh. Pogrešal je svojo zemljo in njene ljudi, zato je rad prijateljeval z ljudmi, ki so ga spominjali na njegovo Istro,” piše Dušan Jakomin v Zapisu o pesniku.
Opel je vrsto Istranov, ki se ubijajo na negostoljubni zemlji, med zidarji in kopači, z ribiči na razburkanih morjih, toda “Ko bolna je mati, / težko je veslati / na morje odprto.” Mati je lahko rodna Istra, ki mu je bila vse življenje tako draga. Kubejskega zidarja je ponoči bolelo v križu, da je tiho ječal, vendar pa je vstal in odšel na delo. Kmet se je poleti zaklel, da ne bo več garal. “A vino je trta rodila, / vino, ki utaplja bridkost; / in spet ga je zemlja zvabila, / kri mu sesala In mladost.” In še o številnih istrskih zapornikih v tujih mestih in o istrskih dekletih, ki so pozabila na domačo govorico in se poročila s tujci. Babica je šla v hudi zimi čez Kras po pomoč, zdaj zagleda pesnik na grobu “tvoj nagnjeni križ”. Ob večerih je otroke strah, ko ni matere. Vsak večer je hodil na grič čakat očeta, da se bo vrnil z ladjo Iz koprskega zapora, ljudje pa so mu dopovedovali, da ga bo moral čakati še leta,
saj ne vedo, “da ni lahko verjeti otroku, / ki ljubi očeta”. Spominja se očeta v ječi na Ponzl, dobili so njegovo pismo, nobene žalosti niso našli v njem, čeprav vedo, “da včasih solze z lica brišeš”.
Tem pesmim je dal naslov Družinske pesmi in v njih nastopajo ded in babica, mati in oče, zaprt na Ponzi. Pesmi so žalostne in tragične, oblikovno preproste In enostavne, malo Izbrana govorica brez pesniških tropov in figur, torej naraven govor, živ In ljudski. Iz vseh teh pesmi žari goreča pesnikova ljubezen do Istre in njenih ljudi.
Ljubezenske pesmi so samo štiri, tihe In nežne, bolj prošnje in hrepenenje kakor žareče izpovedi. Pesnik jo čaka pod sanjajočimi topoli in vsak najtišjl korak ga vznemiri. Ljubi te zelene griče, nobena samota ni lepša, kot je ta. Sleherni večer ga vabi k sebi njen plahi korak in nežni šepet. Tudi nocoj so našle vse ptice na bregu Ri-žane pokoj, “Le zate, srce, / pokoja nikjer!” Kliče burjo in dekle, ki naj ga tiho omami, da ne bo slišal polnočnih vetrov, “ki boleče ječijo / nad tiho gomilo, / kjer drugi mi spijo”.
Njegov zlati Kras mu prinaša ljubezen In mir. Ko zapoje zvečer “pesem dobrote”, hitijo v njegove samote vse misli In ga mirijo. V urah boleče tišine, ko na murvi ne gane se veja, njegovo koprneče srce še vedno žeja po nečem. “Zdaj poslušaš šumenje to mlado, / šumenje teh polj, / ki jih ljubiš vse bolj, / pa kaj bi še rado?”
Maj med grobovi. Veter nosi belo cvetje z obale na brod, toda sonce ne obseva nabrežja nocoj, “kjer vrba sameva / In žaluje z menoj. / Maj, cvetoči maj. / A tudi v maju / v tem kraju / je v meni vse tuje, / ker duša žaluje.”
Zunanja oblika pesmi je prosta, svobodna, ima samo dva soneta, oba o Istri, oba tragična in pretresljiva. V Moji Istri toži, da so nasilneži pustili, da njegova Istra v svoji žalosti propada, samo tihi valovi ji ponoči šepetajo: “Ne joči, ne joči.”
Istrske pesmi Ferruccia Jakomina so sveže in aktualne, čeprav je od njihovega nastanka preteklo 40 let in so se menjale politične in literarne razmere. Zahvaliti se moramo Dušanu Jakominu in Ivanki Hergoldovi za predstavitev in uredniku Mariju Maverju za fotografije.
Marij Cuk: Pena majskega vala
Pri založbi EST ZTT v Trstu je Izšel pred kratkim prvi roman pesnika In pisatelja Marija Čuka Pena majskega vala. Knjigo je natisnila tiskarna Graphart na 165 straneh in je Izšla v knjižni zbirki Mornlk.
Vodilna oseba povesti je Maks, diplomiran jurist, doma z Opčin, kjer sta mu pustila starša v stolpnici stanovanje. Zaradi očetovih zaslug so mu dali službo, da je vodil Urad za evidentiranje mrtvih Slovencev: uro in kraj njihovega pogreba, udeležbo na žalnih sprevodih, pripadnost rajnkega politični stranki in računanje možnosti, komu naj bi umrli na volitvah oddajal svoj glas. Na tem gradijo manjšinske organizacije strategijo prihodnosti.
Maks je šel s prijatelji v Dolino na podiranje majence, po nerodnosti pa je z vinom polil hlače Italijanke Luise. Njene Italijanske prijatelje je pomiril s tem, da jim je plačal pijačo. Nato sta z Luiso plesala in se zmenila za naslednji večer.
Maksov oče je bil Idealist, takih pa sodobno življenje in razvoj ne marata. Zato se je umaknil v šolski krog, zamorjen in brez sanj je dočakal pokojnino, ki je ni dolgo užival. Zameril se je namreč s tem, da ni hotel pristajati v utapljanje kulture In politike v Italijansko morje, kajti mislil je, da to spodnaša glavne temelje manjšinske skupnosti. Maks je moral sprejemati od očeta dvojezičnost, zato je Imel tudi dvojezični pogreb.
Luisina družina je takoj po vojni pribežala iz Rovinja v Trst, kjer je bil oče ugleden odvetnik. Zasedali so slovenske hiše In posestva, češ da so jim Slovenci vzeli v Istri, zato jim morajo vrniti na Tržaškem. Lulsln oče je pospeševal Italijanske pohode v Istro In mazanje spomenikov padlim. Hči ga je spraševala, zakaj počenja tako, pa ji je odgovarjal, da so Slovenci komunisti In kot taki zlo. Bil je zadovoljen, da je bila hči v fašistični organizaciji, “Zanj bi bil smtni udarec, če bi se Luisa družila s ščavl.”
V Ukvah je umrl Sandro Vitriti, ki je bil “vse, roka in srce, telo in razum slovenstva pod Višarjami, delovni krt v planinskem svetu med Naborjetom, Ovčjo vasjo in Trbižem. “Kaj bo sedaj s tamkajšnjimi ljudmi, z otroki, ki so se komaj začeli privajati abecedi svojih prednikov?” “Še eden je odšel. Pripravili mu bodo žalno sejo. Pogreb-ščlno za rod, ki očitno ni vreden, da živi.”
Luisa je napravila zadnji preddiplomski izpit in oče ji je poklonil uro. Vprašala ga je, zakaj je Italija zasedla Ljubljano. Odvrnil ji je, da so šli proti komunistom. Ko je začela zagovarjati Slovence, ji je zabrusil, da je šla italijanska vojska proti barbarom, da zajezi komunizem in prinese civilizacijo, da ubrani tisočletni italijanski duh teh krajev. Umrl je gorlški ustanovni član, v Zgoniku pa mlajši član.
Luisa je proslavljala Izpit z italijanskimi prijatelji In Maksom. Povedal je, kako je napravil prvi Izpit. Profesor je povabil v sobo dve dekleti in njega. Dekleti sta razkazovali lepe noge in nista znali. Profesor je rekel, da bi rad še enkrat videl njunu nogi, In ju odslovil, njemu pa je dal brez Izpraševanja najboljši red.
Luisa je vprašala Maksa, če mislijo Slovenci zares posloveniti Italijo. Mirno ji je razložil, da hočejo živeti
Slovenci v miru z vsemi, samo govoriti želijo v svojem jeziku.
Predsednik organizacije je povabil Maksa k sebi In mu povedal, da bo odbor odstopil. Peljal ga je po temnem hodniku v obširen arhiv, kjer je bila lepo urejena kartoteka vseh Slovencev, ki so kdaj koli živeli tukaj. Pripravljali so jo pet desetletij. Maksa so določili, da ba na koncu uničil arhiv In zabrisal vse sledove. Uprl se je. Opoldne je napisal ostavko na službo In vrgel pismo v hišni nabiralnik.
Luisa in Maks sta se odpelajla zvečer v Križ na ribe. Razpravljala sta o domoljubju In Luisa je Izjavila, da ljubi Italijo. Maks ji je odvrnil, da tudi on ljubi Ljubljano, vse ljudi In kraje. Ko so začeli Slovenci peti, je Luisa predlagala, da sta odšla.
Maks in Lusla sta se napotila po Napoleonovi poti, eni najlepših razglednih točk na mesto, morje, obalo. Maksu se je zdela narava kot sanje: “Mogoče pa ni dobro, da se sanje uresničijo.” Dolgo sta sedela In se poljubljala, potem sta se zmenila, da gresta v nedeljo v Postojnske jame.
Luisinl strši so obletnico rojstva svečano proslavili. Veliko je bilo vzklikov Italiji, duceju. Darilo: na zlatem krožniku krpa lakirane Istrske zemlje z vbodenim zlatim napisom: Vrnili se bomo.
V nedeljo sta šla z Maksom v Postojnsko jamo In Luiso je obisk močno prevzel. Po vrnitvi jo je peljal domov In ji postregel z večerjo.
Opoldne ji je oče povedal, da bo morala Iti v Rim na univerzo, da bo tam napisala tezo. Ko mu je rekla, da ne bo šla, je zakričal In jo klofnil.
“Lep večer, Luisa,” pravi Maks. “Jaz brezposeln, ti z Rimom v žepu...”
“Lepe možnosti v tem našem lepem mestu,” je premogla sarkastičen smahljaj.
Roman Pena majskega vala je nevsakdanje delo, saj ne prikazuje samo vsakdanjega življenja Slovencev v Italiji, ampak zapisuje tudi njihovo umiranje in ga vsak dan posebej vpisuje v posebnem uradu. Vendar ni jasno, kakšen pomen naj bi imelo to zapisovanje mrtvih, ko še živih ne moreš usmerjati.
“Omizje je doživelo prvi neposreden stik s Slovencem. Tl mladi intelektualci so dvajset let in več živeli v mestu in nikoli niso spoznali življenja, mišljenja, navad, kulture soseda z Istega nadstropja. Zaslepljeni od zaslepljenosti starejših so tavali v megli in niso hoteli ali mogli prižgati luči, ki bi jim kazala pot.”
Izmed nastopajočih je najbolj izdelan Maks, ki živi polno življenje, ki misli In dela, konec romana pa je nepričakovan in lahko tak ali drugačen. Pripovedovanje je živahno, nazorno, realistično, prepričljivo in v lepem jeziku.
Leta 1973 sta ZTT In Lipa objavila Mariju Čuku 12 pesmi v Pesniškem listu št. 13, 1974 pa je Izšla zbirka 36 pesmi Šumenje modrega vala (DZS). Leta 1975 je objavil Zakleto deželo pri ZTT, 36 pesmi, Suho cvetje in še nekaj zbirk. Piše tudi prozo.
„4 trnjige ^
Jasna Blažič: Eksil
Pri Mohorjevi založbi Celovec -Ljubljana - Dunaj je izšla knjiga novel Jasne Blažič z naslovom Eksil. Novel je šest In Imajo naslednje naslove: Predzadnja pot, Sveča, Zvonik, Deklica, ki je spala, Strašni človek in Eksil. Naslov knjige je vzet po zadnji noveli, šesti, ki jo je avtorica napisala v Ljubljani in na Dunaju.
Pisateljica Jasna Blažič se je rodila v Ljubljani in tukaj je dovršila vse šole, od osnovne in gimnazije do Filozofske fakultete, kjer je doštudirala muzikologijo in angleški jezik s književnostjo. Leta 1995 je diplomirala in se zaposlila kot urednica na Radiu Ljubljana, leta 1988 pa se je z možem in hčerkama preselila na Dunaj In tam preživela štiri leta. Po vrnitvi v Slovenijo se posveča družini in pisanju ter poučuje glasbeno vzgojo in zgodovino na Srednji glasbeni in baletni šoli. Leta 1996 je pri Založbi Mladinska knjiga Izšel njen prvenec, triptih med seboj povezanih novel z naslovom Smrt in angel.
Ogledali si bomo njeno drugo knjigo Eksil, ki je prav tako sestavljena Iz novel, le da so samostojne, nepovezane.
Prva novela Predzadnja pot pripoveduje o babici, ki pride iz mesta v hribovsko vas, kjer se je rodila pred 80 leti. Vse je, kot je bilo nekoč, pozna ljudi in predmete, srečna je in uživa sedanjost in mladost. Vesela je tudi njena nečakinja, ki jo spremlja, saj se poslavlja od dekliškega stanu. Spomladi sta zadnjič prišli skupaj, starka je umrla kmalu potem, ko se je rodil otrok. Življenje v vasi je seveda starinsko, toda polno veselja in razgibanosti.
V noveli Sveča je spremila žena s hčerko moža na novo delovno mesto. Vlaki so bili polni ljudi, pili so, kričali In prepevali, da je begala sem in tja, izgubljala moža In ga spet najde-vala, tudi on je pil in se premikal iz vagona v vagon. Kupila mu je svečo, ker v stanovanju gotovo ne bo imel luči. Na postaji je izstopila in se odpeljala z avtobusom domov. Oba sta nezadovoljna, nesrečna, ker se morata
ocene
ločiti In živeti vsak zase v neznanem kraju In brez domače urejenosti. Žena je močnejša od moža, bolj stvarna in podjetna.
V	noveli Zvonik živita še vedno vsak v svoji vasi. Povabil jo je, naj ga obišče s hčerko. Res se je pripeljala in ga zagledala že skozi okno, ko je stal v majhni leseni čakalnici. Prišel ji je naproti In ni ji ušlo, da jo je pogledal od glave do peta, tako kot žensko, ki jo prvič vidiš In jo na tihem ocenjuješ, ugibaš o njenem značaju, oblikah njenega telesa. Pozdravila sta se zadržano in spet z nasmeškom - ona je nagnila glavo, prav tako je opazovala kakor on.
Z drugimi potniki sta odšla po stezi mimo čakalnice in zavila na trg. Obstala je in se razgledala; posamezne gruče hiš so bile posejane po hribe, na vrhu je stal zvonik - lep, bel, zidan iz kamna.
Sem jo je torej zaneslo življenje, tu bo živela leta in leta, morda prav do smrti. Potem sta zavila na drugo stran in se povzpela na vrh. Ogledala sta si stanovanje, veliko in lepo, še neopremljeno, toda primerno za njuno družino.
Na kosilo sta odšla v gostilno, kjer se jima je pridružil fant, ki je tekmoval z motorji, bil ves potolčen in govoril robato, da ji je postalo slabo, zato sta odšla. Pripravila se je In jo je spremil na postajo.
V	noveli Deklica, ki je spala, nastopa bolna deklica. Ko jo je učiteljica prvič zagledala, je mislila, daje majhna nuna. Imela je rumeno bel obraz, kot bi bila vse večne čase med zidovi, in na glavi ruto, trdo zavezano do obrvi. Vedela je, da bo prišla, ker jo je upravnica vaške podružnice Glasbene šole že prej opozorila nanjo. Pred kakšnim letom dni so ji iz glave izrezali tumor in naj bi zdaj, ko se je za silo pozdravila, nadaljevala s poukom. Prišla je mračnega deževnega popoldneva. Pripeljala jo je njena stara mama, majhna, plašna ženska. Njen obraz ni bil lep, pa tudi grd ne, samo nekoliko koščen.
Zaigrala je del skladbe in se lotila drugega - vse enako okorno In trdo. Hodila je redno dvakrat na teden do pozne jeseni. Pozimi so jo odpeljali v mestno otroško kliniko, ker se ji je zdravje poslabšalo. Lepega dne ji je
prišel povedat neki fant, da je deklica umrla. Takoj je odšla k njeni stari materi in ugotovila, da deklica še živi, je pa zelo slaba. Vso zimo In v začetku pomladi je ni bilo. Nekega dopoldneva pa je nepričakovano stopila v učilnico. Prišla je od zunaj in ji prinesla velik šop rož. Odšla je ravno tako vzravnano In nesliško, kakor je prišla.
Po dveh mesecih je umrla. Učiteljica je šla na obisk k stari materi in ta ji je povedala, da deklica spi. Že od takrat, ko so jo odpeljali v bolnišnico, samo spi. Sedijo pri njej In čakajo, kaj bo. Dihala je globoko In glasno, s stisnjenimi nosnicami, od časa do časa požrla slino In veke so ji trepetale. Ozračje je bilo gosto, po sobi se je širil vonj vlažnega voska. Ona pa je spala In se ni prebudila.
Novela Strašni človek pripoveduje o arhitektu N.-ju, ki je povabil arhitektko, naj odda načrt za prenovo freske na neki kmečki hiši. Tega moža se je dekle na čuden način bala. Bala, čeprav ni delal nič nenavadnega. Njeno delo je sprejel, čeprav ji ni mogel obljubiti nič, ker so odločali drugi, on pa je namenjen v drug kraj. Nenadoma jo je vprašal: “Kako je Bog lahko ustvaril satana, če je vedel, da bo potem zlo uničilo svet, njegovo stvaritev?” Ni mu odgovorila, on pa je še naprej razvijal svoje misli. Potem je minilo deset let, da se nista slišala. Bila je obupana, da sl je prerezala žile na roki, toda takoj si je zavezala žile in poskrbela za ozdravitev. Povedala mu je, da ve, da imamo na svetu pomoč. Zavedala se je tudi, da je minilo obdobje, ko je srečevala N.-ja In razmišljala o njem.
Zadnja in naslovna Eksil pripoveduje o ženi in možu, ki sta se proti volji znašla v tujini: “v tujino nas je prestavilo, ker nas je neka starka vrgla iz svoje male hiše ob železnici”. Poskusila sta zdaj to, zdaj ono, da bi preprečila odhod - v zadnjem trenutku sta tekala po uradih, pisala prošnje, trkala na vrata visokih uradnikov. Vse ni nič pomagalo. Morali so na vlak in so se vozili vso noč preko meje v tujo deželo, kjer so bili drugačni ljudje in drugačen jezik. Mož je imel pisarno v isti hiši kot stanovanje, povsod pa je bila grozna vročina. Žena je tekala po trgovinah, toda ni našla nič zaželenega. Hrana je bila brez okusa, brez
teka. Mož jo je skušal zadovoljiti, a mu ni uspelo, ker je bila preveč razočarana.
Pravzaprav je to življenje v tišini. Že dolgo ni z nikomer spregovorila, razen s hčerko In z B.-jem. Govori se doma, ko pa gre ven, se preobrazi v nemo osebo. Če jo kdo kaj vpraša, zardi in zajeclja tako kot šolar, ki so ga zasačili pri neznanju.
Prihaja jesen. Doma jo je prepoznala po vonju zraka, po vetru, katerega piš je naznanjal, da prihaja velika sprememba, po načinu, kako je šumel v vejah dreves. Tu jo prepoznava po tem, da je svetlobe manj In da so ljudje počasi prišli na ulice, tisti ki so se vrnili z dopustov, in tisti, ki so se poleti doma skrivali pred soncem In so zdaj prilezli na piano.
Zdaj se na ulici hitro zvečeri. Zgoraj v stanovanju je še sonce, ko pa se z dvigalom spusti v pritličje in stopi na ulico, se znajde v somraku, ki je skoraj večer.
Z malo stečeta do tiste skrajne točke, kjer se jezik svetlobe Iztegne najdlje in potem njo pusti, da teka naokrog, sama pa se postavi ob steno in gleda sonce tistih zadnjih nekaj minut, preden tu v parku zaide.
Počepne in gleda okoli sebe z njene višine, rada bi videla, kako vidi ta svet otrok štirih let. Iz njene perspektive je vse drugačno: večje je, obokano, skoraj razigrano - drevesa tako visoka, da se tl ob pogledu v krošnjo zvrti v glavi. In ponoči sanja, sanja hišo. Vsako noč jo sanja: včasih veliko, včasih majhno, skoraj vedno pa ima okna odprta kot oči.
Martin Jevnikar
Ob knjigi
kardinala Ratzingerja Sol zemlje
Ljubljanska založba Družina je v zbirki Luč sveta doslej Izdala vrsto zanimivih verskih knjig. Vendar se po zanimivosti nobena ne more - in verjetno ne bo mogla - kosati z delom, ki je pravkar Izšlo v njeni novi zbirki Jubilej 2000, ki jo ureja teolog Anton Štrukelj. Gre za nekaj čez 300 strani obsegajočo knjigo žepnega formata z naslovom Sol zemlje (prevedla jo je Marta Koren), vsebuje pa intervju nemškega časnikarja Petra Seevvalda s kardinalom Josephom Ratzingerjem.
Nemški kardinal Ratzinger je, kot je znano, že od leta 1981 prefekt znamenite vatikanske Kongregacije za širjenje vere, prej Kongregacije Svetega oflcija. Ta ni samo najstarejša vatikanska kongregacija. Dolga stoletja je bila kot “sveta Inkvizicija” tudi najbolj strah zbujajoča. Zato je zanimivo že to, da se takšna osebnost daje na razpolago časnikarju, kaj šele časnikarju, ki v uvodni besedi pove: “Že zdavnaj sem bil Izstopil Iz Cerkve”, ne da bi pri tem pojasnil, ali se je vanjo sploh vrnil. Toda vrnil ali ne, se See-wald s tem Intervjujem Izkazuje ne samo kot nadvse inteligenten, informiran In širokopotezen spraševalec, ampak tudi kot človek z globokim verskim Instinktom In kot velik poznavalec krščanske problematike. Vsekakor ga kardinal nikoli ni vprašal o njegovi preteklosti. Sproščeno se je odprl njegovim vprašanjem, kakor se je v istih letih odprl Italijanu Messoriju.
“Ozračje srečanja,” pravi Seewald v Isti uvodni besedi, “je bilo intenzivno In resno, toda včasih je ‘cerkveni vladar’ sedel tako neprisiljeno na svojem stolu, z eno nogo prek naslonjala, da bi si človek mogel misliti, da Ima opraviti s študentom. Enkrat samkrat je prekinil pogovor, da se je umaknil za meditacijo ali morda tudi, da bi prosil Svetega Duha za prave besede. Tega ne vem...”
No, glede na značaj Seewaldove-ga spraševanja res ne moremo Izključiti, da je kardinal tam v vlil Cavallettl blizu Frascatija, kjer sta se pogovarjala, šel takrat konzultirat Svetega Duha, saj je šlo za ne samo teološko težka, ampak tudi za drzna in celo kočljiva vprašanja.
Knjiga se deli v tri poglavja. Prvo poglavje, O osebi, se ukvarja z osebnostjo kardinala Ratzingerja (Izvor in poklic, Profesor, Škof in kardinal, Prefekt). V drugem poglavju z naslovom Problemi katoliške Cerkve so na vrsti vprašanja o stanju v današnji katoliški Cerkvi (Rim v stiski, O stanju Cerkve, Položaj v Nemčiji, Vzroki za propadanje, Napake Cerkve, Kanon kritike). V tretjem, zaključnem poglavju z naslovom Na pragu novega časa pa je Izpraševalec poletel v širino z globinskimi vprašanji kakor: Dvatisočletna zgodovina odrešenja - In odrešitve ni? Katarza - prelom časa In preizkušnje, ki jih prinaša. “Nova pomlad človeškega duha za 3. tisočletje”, Težišča
cerkvenega razvoja, Prihodnost Cerkve - Cerkev prihodnosti, resnična zgodovina sveta.
Vsa ta snov se, kot je bilo rečeno, preliva v obliko sproščenega Intervjuja med obema Nemcema. Omenjeno je bilo, da sl je Seewald privoščil drznost, ki preseneča. V dokaz te drznosti naj navedemo nekaj vprašanj.
Iz prvega poglavja:
Seewald: Kakšna oblačila nosite, ko ob petkih greste na avdienco k papežu? V katerem jeziku se pogovarjata? AH je katoliški človek srečnejši kakor drugi? Doraščall ste na deželi kot najmlajši od treh otrok. Oče je bil orožnik, družina prej siromašna kakor premožna. Vaša mati - tako ste pripovedovali nekoč - je celo milo Izdelovala sama. - Kako se je oče Izražal nasproti režimu? - Ali niste hoteli Imeti lastne družine in ali niste nikoli imeli ljubezenskega razmerja do kake ženske osebe? - Kakšna je bila videti vaša služba pri protiletalski artileriji? -Po študiju ste bili eno leto v dušnem pastirstvu. Tu ste morali, tako so ml pravili, v glavnem pokopavati. - AH je v fatimski skrivnosti napovedan propad sveta? (Tukaj je kardinal s svojim odgovorom zelo skop...)
Iz drugega poglavja samo eno vprašanje In en odgovor, ki se tičeta Italije:
Seewald: Cilj je nov: stranke presegajoč politični konsenz. Bi ga vi podprli? Tudi s komunisti?
Ratzinger: Vsekakor bi to moralo biti mogoče v postkomunistični demo-kratsko-soclalni stranki. Rifondazlo-ne comunista ostaja seveda pri marksističnih načelih.
Iz tretjega poglavja tudi eno samo, zadnje, povsem kratko vprašanje z delnim odgovorom:
Seewald: In kaj Bog res hoče od nas?
Ratzinger: Da postanemo tisti, ki ljubijo; potem smo namreč njegova podoba.
A s čim vse bi še morali ponazoriti zanimivost te knjige! Na primer s tem, s kakšno širino Ratzinger govori o znanem upornem teologu Hansu Küngu... Kako govori o svoji ljubezni do pisatelja Hesseja in do skladatelja Mozarta...
Da zaključimo to bežno predstavitev: knjiga, ki utegne biti za vernega človeka prava poslastica, za nevernega pa dragocena Informacija.
A.R.
Janez Žurga - Stanislav M. Maršič: Čudodelnik s Primskovega, Mohorjeva družba, 1998
Med znamenitimi Slovenci srečujemo lahko širši javnosti pogosto manj znane osebnosti: tak je tudi lik duhovnika in zdravnika Jurija Humarja, ki je v prejšnjem stoletju zaslovel kot “Čudodelnik s Primskovega”, kraja pri Litiji. Janez 2urga je pred tridesetimi leti že objavil nekatera Humarjeva pisma, letos pa je pri Mohorjevi družbi izšla dopolnjena izdaja, pri kateri je sodeloval tudi Stanislav M. Maršič.
Jurij Humar je bil izredno razgledan človek, ki se je zanimal za znanost, teologijo ter obvladal vse slovanske in glavne evropske jezike; ob tem je še preučeval staroindijski jezik sanskrt ter z romanskimi in sanskrtskimi elementi sestavil nov, Izmišljen jezik, ki bi lahko koristil misijonarjem. Humarje to storil daljnega leta 1870, medtem ko so pravi esperanto izpopolnili skoraj dvajset let kasneje.
Jurija Humarja pa so imenovali “čudodelnika” predvsem po zaslugi njegovih zdravilnih uspehov, ki so jih ljudje pripisovali duhovnikovi svetosti oziroma božji naklonjenosti; danes tovrstno zdravljenje sodi pod naziv “naravni magnetizem” ali mesmertizem, po začetniku tovrstne terapije dr. Francu Antonu Mesmerju. Jurij Humarje po naključju odkril v sebi skrivnostno moč ozdravljenja: včasih je zadostovalo, da se je samo dotaknil bolnika, in že je boležina odnehala. To skrivnostno moč je Humar izkoristil tako, da je brezplačno pomagal tudi takim bolnikom, ki so jih smatrali za neozdravljive; s svojim darom je “čudodelnik s Primskovega” želel predvsem lajšati težko življenje kmetom, obenem pa je pomagal tudi tujcem, ki so zanj slišali in se k njemu zatekali na pomoč: med Humarjevimi slavnimi bolniki je npr. bil tudi član španske kraljeve družine Don Carlos.
Pogosto je Jurij Humar bil tarča zlobnih jezikov, ki so v njem hoteli videti le šarlatana, sam “čudodelnik” pa je v pismih sorodnikom razkrival grenkobo zaradi sumničenj, obenem pa vztrajno poudarjal, da je njegova skrivnostna moč od Boga in da jo on le uporablja v dober namen.
Pisma, ki sta jih Žurga in Maršič zbrala v knjigi, nam razkrivajo Humarjev značaj in njegovo skrb za družine: v njem ne bomo zasledili romantike, saj dobro ve za družinske tragedije, ko mož pijančuje in pretepa ženo; razume pa tudi bojazen staršev, da ne bi mogli skrbeti za preveliko število otrok - vsemu temu vidi Humar rešitev v molitvi in treznem premisleku pred poroko.
Zanimiv je Humarjev odnos do slovenskega jezika, kakršnega zasledimo v pismu iz leta 1886: zanj se je treba držati slovenščine, da ne bi “odpadli od vere svojih očakov”. Na tem mestu je Humarjeva trditev nejasna: mrda enači nemški jezik s širjenjem luteranstva.
Skratka, Jurij Humarje res “čudodelnik”, vendar daleč od vsakega za-nesenjaštva: svojo moč zdravljenja je sprejemal kot božji dar, obenem pa je bil prepričan, da pogosto bolj koristita dobra beseda in molitev kot pa čudeži.
Knjigo dopolnjujejo še slikovno gradivo o župniku Humarju, strokovna zdravniška ocena o njegovem zdravljenju ter bogat izbor časopisnih člankov o “čudodelniku s Primskovega”.
Neva Zaghet
Po nas - prvo čtivo v rezijanščini
Marca letos je prišla iz tiskarne knjiga z naslovom Po nas, prvo čtivo v rezijanščini. Gre za publikacijo, ki jo je pripravila četvorica avtorjev, ilustrirala Jasna Merku in omogočila ravenska občina s pomočjo deželnega denarnega prispevka.
Pri besedilu sta sodelovali dve domačinki, Luigia Negro in Silvana Pa-letti, ter dva strokovnjaka za rezijanski jezik, profesorja Roberto Dapit in Nizozemec Han Steenvvijk. Prvi dve sta med nami že dobro znani, saj se z njima srečujemo vsakič, ko se govori o Reziji ali se gre tja na ekskurzijo, druga dva pa se v zadnjih letih intenzivno ukvarjata z raziskovanjem tega narečja. Profesor Dapit poučuje tudi .v Trstu na Visoki šoli za prevajalce, na-
stopil pa je na letošnjih Primorskih slovenističnih dnevih v Špetru z referatom z naslovom Učja: eden izmed izrazov rezijanskega kulturnega sveta, v katerem je predstavil kraj, ki je bil doslej precej zanemarjen z raziskovalnega vidika. Arhaična podoba tega področja se nam čudovito razkriva v zagovorih, se pravi v tistih magičnih besedilih, ki jih znajo še posredovati informatorji. Nizozemski raziskovalec je leta 1994 izdal rezijanski pravopis, v pripravi pa ima slovnico.
V	uvodniku župan Luigi Paletti poudarja vrednost kulturnega bogastva Rezije in delo zavzetih raziskovalcev, da bi ga ohranili ter še ukoreninili v lastnem prostoru, dodaja pa ugotovitev, da bo to možno le, če bo vsakdo izmed Rezijanov skušal obdržati živo rabo tega narečja. Knjiga je torej namenjena ne le otrokom, ampak tudi družinam.
V	drugem sestavku Luigia Negri, občinska svetovalka za kulturo v Reziji, razlaga cilje pobude in pojasnjuje vlogo posameznih avtorjev, ki so navedeni na platnicah. Besedilo je sestavila ona sama ob sodelovanju Silvane Paletti, pregledala sta ga prej omenjena strokovnjaka, z nasveti pa je stal ob strani Pavle Merku, avtor podobne knjige z naslovom Po našim.
Tako čtivo, namenjeno spoznavanju narečja s strani najmlajših, pa ne more mimo skrbno izbranih ilustracij, saj bodo otroci segli po knjigi tem raje, če bo njena podoba mikavna in privlačno predstavljena.
Za ta izziv se je odločila Jasna Merku, umetnica in ilustratorka, ki je prav v stiku z otroki znala ohraniti nujno potrebno neposrednost, duhovitost in pravljičnost.
Da je knjiga tako lepa, je prav njena zasluga. Duhovitost se nam zasmeje že ob računanju, ko vilice kakor skrivnostni možički zrejo v nas in se postojijo po eden, po dva in po tri, kot pač narekuje besedilo. Smisel za živost se ob višjih številih še stopnjuje, ko duhovitost nadomestijo lepo-barvni vzorci okrasov. In potem je tu družina z vsemi sorodstvenimi vezmi, nato pa spet v skoku dobre volje vidimo, kaj pomeni biti lep in kaj grd. Treba je spoznati telo in lastnosti ljudi in Jasna zna biti nazorna in natančna, a istočasno še vedno otroško zazrta v pravljico. Sledi prikaz hiše in kuhinje ter predmetov, s katerimi se
v njej srečujemo. Nato gremo širše, tu je cela vas in cerkev v njej, trgovina in šola, okrog pa so potoki in jezera, so planine in gore, a tudi prazniki z značilnimi oblačili in glasbili. Treba je spoznati domače in tuje živali, letne čase in sadje, nato pisane rože. Vse to je v značilnih barvah Jasne Merku, v nežnih tonih in mehkih niansah. V zadnjem delu pa so slike črnobele in s poudarjeno risarsko spretnostjo.
Knjiga je izredno lepa in bo gotovo našla navdušenih bralcev, nedvomno pa bo rezijanščini odprla pot v svet tudi med odraslimi.
Naj na koncu povemo, da jo je tiskala tiskarna Graphart z običajno skrbnostjo in pazljivostjo. Torej uspeh na celi črti!
Magda Jevnikar
Ob zborniku pesnika Jožeta Udoviča
Pred leti je ljubljanska založba Nova revija začela izdajati zbirko Interpretacije, namenjeno, kot je zapisal njen urednik Niko Grafenauer, literarno kritični in teoretski obravnavi mišljenja in pesništva, s kakršnim se srečujemo v delih sodobnih slovenskih pesnikov, pisateljev, dramatikov in publicistov. Doslej so bili v tej zbirki predstavljeni naslednji avtorji: Marjan Rožanc, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Dane Zajc, Dominik Smole in -zadnji, o katerem bo danes govora -Jože Udovič. V pripravi pa so predstavitve Lojzeta Kovačiča, Dušana Pirjevca, Edvarda Kocbeka in Ivana Preglja.
V knjigi, ki jo danes predstavljamo, se srečujemo z delom in osebnostjo Jožeta Udoviča (1912-1986), pesnika, pisatelja in prevajalca. Prispevki z različnih zornih kotov - sodelavcev tega zbornika je nič manj kot 18 - osvetljujejo in tudi na novo tolmačijo predvsem njegovo poezijo, zbrano v knjigah Ogledalo sanj (1961), Darovi (1975) in Oko in senca (1982). Poleg tega je tu nanovo obdelana knjiga njegovih proz z naslovom Spremembe (1991), pregledani in komentirani so njegovi dnevniški Zapisi v tišino (1992). Udovič je bil, kot je bilo omenjeno, tudi prevajalec, širokopotezen prevajalec tako proznih kakor še posebej pesniških besedil, zato je razumljivo, da je pozornost posvečena njegovemu prevajalskemu delu. Tem
vsebinam se pridružujejo tudi nekatera spominska pričevanja Udovičevih prijateljev in sodobnikov.
Našteti vseh 18 sodelavcev tega zbornika s podrobnejšo navedbo njihovih prispevkov bi preveč obtežilo to rubriko, namenjeno lažji informaciji. Zato se bomo ustavili pri prispevkih, ki se nam zdijo vrednejši omembe.
Najprej pa bi omenili zanimivo umanjkanje: da namreč med vsemi možnimi aspekti te obdelave manjka prav tisti, ki bi bralca najprej pritegnil - prikaz Jožeta Udoviča kot človeka. Težko si je misliti, da se uredništvo ni zavedalo pomembnosti takšnega prikaza. Zakaj ga torej v tem tako obsežnem zborniku - 340 strani večjega formata! - ni? Morda tiči odgovor v samem značaju Jožeta Udoviča, skrajno udržanega človeka, z odporom do javnega nastopanja, s čimer se je družilo neko zanimivo notranje ham-letstvo. Kljub odmiku od Cerkve je namreč v tem bivšem partizanu živel naprej predvojni krščanski socialist ali vsaj humanist, nikoli - kljub zunanji politični uvrščenosti - v srcu spravljen s stvarnostjo diktature, v kateri mu je bilo živeti. Kako jo je čutil nad sabo, dokazuje na primer drobec iz njegovega dnevnika - ki ga je žal povečini sam sežgal -, kjer namesto izraza “cerkev” uporablja kriptični izraz “oboki”.
Omenili smo neko umanjkanje. A lahko bi pogrešali tudi kakšen oseb-nejši prikaz Jožeta Udoviča kot partizana, ki nam bi lahko pokazal, kako je ta prefinjena umetniška duša reagirala na surovost časa, skozi katerega se je morala prebijati.
Zbornik odpira daljša razprava slavista Borisa Paternuja Poezija Jožeta Udoviča, ki prikazuje pesnika kot nosilca moderne ontološke tesnobe. Na malce eksotični filozofski meji se giblje razmišljanje Aleša Debeljaka Ekološka zavest in pesništvo Jožeta Udoviča. Med miselno in kulturno zahtevnejše pristope gre šteti razmišljanje Braneta Senegačnika Misel in oseba, kjer se klasični fiololog in pesnik lepo ujameta. “V Udovičevi poeziji,” pravi, “dejansko ni eksplicitnih (moralnih) sporočil niti določenih religioznih izjav, njegov samopremislek pa vendarle kaže, daje čutil globoko, četudi zastrto povezanost vsega trojega.” V tem zborniku ni mogel manjkati esej, ki ga je Udoviču posvetil njegov pesniški sobrat Vladimir Truhlar
v knjigi Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Dalje Boris A. Novak s svojo študijo Prosti verz pri Udoviču popelje bralca že v metrični tehnicizem. Zanimiv je vsekakor njegov zaključek, da je kljub nasprotnemu videzu le manjši del Udovičevih pesmi napisan v prostem verzu. V pesnikov čas in prostor se s svojim značilnim razlivajočim se slogom spusti Taras Kermauner, navezujoč na obilico življenjskih priključkov. Naslov njegovega sestavka: Protislovje meščanskega humanizma.
Posebno tehtnost daje zborniku sestavek Draga Bajta Udovičev prevajalski opus z navedbo vsega, kar je pesnik prevedel iz raznih jezikov, od španščine do francoščine in angleščine, tako v poeziji, ki je bila njegovo privilegirano področje, kakor v prozi. Še podrobneje se dotakneta Udoviča kot prevajalca Tone Smolej s sestavkom Podobje v Udovičevih prevodih Baudelaira ter Aleš Berger z Beležko ob Udovičevih prevodih F. G. Lorce.
Nadvse dobrodošel je v tem literarno odmaknjenem zborniku sestavek Franceta Pibernika Življenje in delo Jožeta Udoviča, oboje pregledno razvrščeno po letih. Tri osebnejša spominska pričevanja so prispevali še Janez Gradišnik, Tone Pavček in Janko Moder.
Knjigo zaključuje Udovičeva Bibliografija, ki jo je sestavil Matjaž Hočevar.
A.R.
Anton Feinig:
Nagrobni napisi od Šentlenarta do Golšava
Pri Krščanski kulturni zvezi in pri Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu je izšla narodopisna knjiga Nagrobni napisi od Šentlenarta do Golšava. Sestavil jo je dr. Anton Feinig, ki seje rodil 1931 v Svečah v Rožu, kjer je dovršil tudi ljudsko šolo. Gimnazijo je obiskoval na Plešivcu (Tanzenberg), slavistiko in germanistiko pa je dovršil na dunajski univerzi. Istočasno je študiral na Akademiji za glasbo solo petje (bariton). Pri prof. E. Kranzmayerju je napisal doktorsko delo o hišnih imenih v Srednjem Rožu, torej delo, ki je izšlo lani v knjigi, prinaša pa lep kos koroškega narodopisja in ljudskega blaga.
Za narodopisje se je začel zanimati Feinig že kot gimnazijec. Med študiranjem na univerzi je redno obiskoval narodopisna predavanja pri prof. VVolframu. Od začetka 60. let je bil priložnostni sodelavec pri slovenskem oddelku radia Celovec. Pisal in oblikoval je poljudno-znanstvene Imenoslovne in narodopisne prispevke in skušal na ta način zbujati zanimanje za izvor in pomen slovenskih družinskih, hišnih In ledinskih Imen ter poglabljati čut za dragoceno dediščino naših šeg, navad, rekov In pregovorov. Torej za zaklade našega ustnega in napisanega ljudskega izročila.
Njegova ljubezen do narodopisja izvira že iz otroških let, ko je dal njegov oče vklesati napis na nagrobni kamen svojih staršev. Glasil se je:
“Tam, čler se sučlajo svletle zvezdice, tam, čier ni več riev, in ne solzlčice, tam, oh tam je moj dom, moj ti pravi dom, čler jes moje starojše najdov bom.”
Feinig piše, da je oče gotovo videl verze kje napisane in so ga ranili. Tudi sina verzi na nagrobnih kamnih niso več pustili pri miru. Povsod jih je iskal, zapisovati pa jih je začel šele mnogo pozneje. K sodelovanju pri slovenskem radiu v Celovcu ga je pritegnil v 60. letih Helmut Hartman, tedanji vodja slovenskega oddelka. Sedaj je slovenskih napisov na koroških grobovih vedno manj, ljudje tudi na grobu nočejo ali si ne upajo pokazati svoje narodnosti. Res pa je tudi, da so se spremenili časi In ne skrbimo več toliko za grobove, kakor so nekoč.
Verzi na nagrobnih kamnih so odraz žalovanja slovenskega človeka za dragimi rajnimi. Mož žaluje za ženo, žena za možem, ki jo je s številno družino pustil samo, otroci žalujejo za dobrimi starši. Najbolj pretresljivi pa so verzi globoko žalostnih staršev za svojimi prezgodaj umrlimi otroki: “Bil sem angelček / pri vas doma, / še lepši sem angel v naročju / večnega Boga.” Napisi so navadno kratki, nekaki kriki žalosti, včasih se razširijo v krajši zapis z osnovnimi podatki ali z upanjem za plačilo za dobra dela. Nekaj primerov:
“Kar nam je najdražje bilo, - v grobu tem zdaj spi, - ljubeče srce materino, - za tabo nam oko solzi.”
“Sladko spita, draga naša, - od truda, skrbi se spočijta, - rahlo naj vaju zemlja krije, - ki ljubila sta jo iz
srca.”
“Sladko spavaj, naš dragi Marki, -Na svidenje!”
Mož je padel 1941 v Galiciji, na domači Brnel pa so mu na nagrobni kamen napisali: “Če ravno truplo tvoje / v daljni zemlji spl, / a spomin na te, dragi, / pri nas vedno le živi.”
Tudi župnikom so vzidavall mrliške plošče v spomin In zahvalo. V Hodišah so zapisali župniku Ignaciju Robasu naslednje:
“Tukaj počivajo / visokočastitl gospod
Ignacij Robas, / župnik žihpoljskl, rojeni v Hodišah 1850, / v mašni-ka posvečeni leta 1877, umrli leta 1890.
V	najlepših moških letih umrli so, v deželo lepšo so se preselili; zdaj med Slovenci tu počivajo, katere zmlrom so tako ljubili. Kristjan, ki mimo greš, pomisli ti: da kratko le človeško je življenje. Spominjaj vedno zadnjih se rečlj. Potem prinese smrt ti odrešenje.”
V	Kapli ob Dravi so postavili spomenik župniku in častnemu kanoniku Štefanu Singerju in napisali:
“Tukaj počiva milostljivi gospod Štefan Singer,
knezo škofijski častni kanonik in konzistorlalni
svetnik, župnik tukaj 1922-1945, dekan 1930-1945, častni občan, kacetnlk 1940-1944; rojen tukaj 28.12.1871, ordiniran mašnik 15.7.1897, umrl v Follingu 24.2.1945, prepeljan sem 21.11.1945. Duhovnik bil si nam - vodnik, brez tožbe delal sl - trpel, za vse plačilo večno pri Bogu boš prejel.
Počivaj mirno v grudi zdaj domači,
obdan od cvetja In planin.
Ti blag dobrotnik, duhovnik vsem In vsem pastir.”
Pretresljivo je zapisal ženi na grob Franc Kogoj Iz Kotmare vasi: “Če bi solza te zbudila, - nikdar ne bi tebe zemlja krila.” V Ločah ob Baškem jezeru stoji grozotna plošča:
“Našim žrtvam:
Pock Alojzija, umorjena 5.3.1944 v Ljubljani,
Pock Hanej, umorjen 26.4.1944 v Dachauu,
Pock Franjo, umorjen 23.4.1945 v Dobju.
Padel naš je rod. Tekla naša kri.
Prost da vstane narod. Dom da nam stoji.
Mikulova hiša.”
Tako tragičen in optimističen napis lahko najdemo samo na Koroškem. Felnigova knjiga je pretresljiva podoba umiranja koroških ljudi. Če je smrt naravna, zaradi starosti ali bolezni, je razumljivo, toda veliko ljudi se je tudi ponesrečilo, ali so padli v vojni. Pogosto so umirali tudi otroci, kar je ljudi še posebej pretreslo.
Martin Jevnikar
razstave...........
Razstava Matjaža Hmeljaka na Opčinah
Od 21. aprila do 5. maja je bila v dvorani Prosvetnega doma na Opčinah razstava del Matjaža Hmeljaka z naslovom VS 19 - grafike. Za to kratico se skrivata besedi “vizualni stroj”. Pred nami je šestnajst črnobelih in dvanajst barvnih grafik, na enem panoju pa so Hmeljakova razmišljanja ali izseki iz njegovih razlag o nastanku in poteku njegovega ustvarjanja.
Avtor nas postavlja pred dilemo: ali mora obiskovalec razstave doživljati grafike kot take, opazovati njihovo kompozicijo, užiti njihovo barvitost, iskati vsebinske pomene, odkrivati logiko, ki je v njih, ali pa mora skušati razumeti, kako so nastale, kakšen postopek jih je omogočil, v katero smer gre ustvarjanje take vrste.
Če preletim besedilo v spremnem listu k razstavi, avtorica je Fiorenza De Vecchi, spoznam, da se je v podobni zagati znašla tudi ona sama. Po eni strani bralcu pojasnjuje, kaj je izhodišče slike, kako poteka programiranje računalnika, po drugi pa ga usmerja kot dojemanju čisto slikarskih razsežnosti prikazanih del: govori o likih, barvah, perspektivi... Ob tem sprejema izzive računalniške umetnosti In si postavlja vprašanje, ali ne gre tu za Hmeljakov napor, da bi uskladil racionalnost In domišljijo, to večno razdvojenost, ki se tu, tako se zdi, razrešuje tako, da postane raclonal-
nost orodje fantazije. Gre namreč za to: Matjaž Hmeljak slika “indirektno”: njegove podobe so posledica njegovih navodil, deloma pa so sad slučajnosti, ki pa jo spet, in tu igra vlogo umetnikova volja ali estetski čut, avtor hote usmerja: ali sprejme ali zavrne. Sam namreč pravi: “Obdelujem jih potrpežljivo do kratkega trenutka ustvarjalne sreče.”
Če jemljemo navdih kot idejo, lahko torej trdimo, da tudi v tem primeru navdih obstaja: kaže se kot načrt za program, potem stroj gre dalje svojo pot, avtor pa posega v to rojevanje In programu dodaja novih navodil. Z razliko od človeka, ki ustvarja tradicionalno sliko, ima izredno veliko število možnosti in se nekako igra in svobodno preizkuša, kaj vse se bo prikazalo na ekranu. Če primerjamo to delo grafičnemu ustvarjanju, gre za program kot meta-matrico, za sliko na ekranu kot matrico in za tiskanje lete kot grafični list.
Ob tem se pojavlja zanimivo vprašanje, kaj je pravzaprav original in kako je možno ta original zaščititi na tržišču.
Toda bolj kot teoretska vprašanja zanimajo obiskovalca razstave izdelki sami. Ker je računalništvo za marsikoga skrivnost, in dobro je, da je tako! - bo gledal grafiko in si odmislil vse ozadje. Nekoliko pomirjujoče delujejo tudi naslovi, saj gre za besede, ki si jih lahko razlagamo vsi. In kaj je lažjega od tega, da si vzamemo naslov kot vodilo, da iščemo v sliki to, kar nam napisi obetajo. In tu se mi je porodila misel, ki se mi je zdela, mogoče neskromno rečeno, zanimiva: ali ni to, končno, tista abstraktna umetnost, o kateri so umetniki toliko snovali in sanjali, a je bila doslej vedno le stilizacija, zreduciranje na bistveno, krčenje podobe na nekaj elementov, a vendar vedno le kot odsev nečesa drugega (vidnega ali nevidnega kot pojem). Pa smo spet pri teoretiziranju...
Več je smeri, v katere more iti tako ustvarjanje: ponuja se iskanje es-tetskosti do skrajne možne mere, in tu je računalnik čudovito sredstvo ali orodje za delo, ponuja pa se tudi igra, preizkušanje brez konca, ali pa dialog s sogovornikom v znamenju ironije, izzivanja. Vsekakor gre za poglavje sodobne umetnosti, ki ga je vredno prebrati.
Magda Jevnikar
Razstava Zorana Mušiča v Trstu
Med sedanjo bogato razstavno ponudbo v Trstu nedvomno izstopa Galerija Torbandena, v kateri so na ogled dela velikega goriškega slikarja Zorana Mušiča. Do konca meseca si bodo obiskovalci galerije lahko ogledali Mušičeva dela, ki se sicer razlikujejo po tehniki in vsebini, a so enotna glede na material, na katerem so naslikana, vsa so namreč na papirju. Za kupce pomeni to znosnejšo ceno, za ljubitelje Mušičeve umetnosti pa dopolnitev poznavanja njegovega ustvarjanja.
Ta posebni izrez njegovega opusa nam ga predstavlja v nekoliko bolj “domači” podobi, bolj kot risarja skic, bolj kot človeka, ki se šele pripravlja na pravo delo. Gre za to, da mogoče skrivaj opazujemo slikarja v ateljeju ali kje zunaj, ko šele lovi podobe, ki jih hoče prenesti na papir in nato na platno. Nobene monumentalnosti ni tu, kakršne smo vajeni pri Mušičevih platnih, ampak gre za skoraj osebno skicirko, ki je le eden izmed členov v dolgi verigi ustvarjalnega dela.
Tehnike so različne: akvarel, pastel, gvaš, barvice ali kombiniranje enega in drugega. Tudi vsebinsko se dela razlikujejo, tako da srečamo pej-saže, akte, dva avtoportreta, beneške vedute, taboriščne prizore in tihožitje.
Čeprav je Mušič že dolgo uveljavljen umetnik, njegov pomen pa se še veča, bi rada vseeno opozorila na nekatere ključne dogodke iz njegovega življenja.
Najprej študij: obiskoval je zagrebško akademijo, bil pa je član kluba Neodvisnih, ki je v Ljubljani združeval med drugimi tudi Kregarja, Preglja, Sedeja, Kalina in Putriha.
Med vojno je doživel taborišče in to izkustvo ga je globoko zaznamovalo. Sam je v enem zadnjih intervjujev izjavil, da se je zaradi taborišča spremenil, da enostavno ni bil več vesel, da ni več govoril o vsaki stvari. Mogoče niti on sam ne pozna svoje tesnobe, v delih pa je vidna, opazna.
Prvič je Mušič nastopil na beneškem bienalu leta 1948, nato pa so se nagrade in priznanja kar vrstili v hitrem tempu. Tudi likovna kritika mu je bila vseskozi naklonjena. Med
uspehi naj omenim poseben paviljon na beneškem bienalu in obisk takratnega predsednika Pertinija, v zadnjem času pa veliko razstavo v Parizu v elitnem Grand Palaisu.
Ljubljana se mu je poklonila lani v Moderni galeriji, v Trstu pa bo ostala nepozabna razstava njegovih del v Rižarni, tudi pred točno enim letom. Ker bo naslednje leto Zoran Mušič praznoval svoj devetdeseti rojstni dan, je predvideno, da bo ponovno v središču pozornosti.
Tržaška razstava je majhna, nudi pa vpogled v dejansko skoraj vse cikluse, znotraj katerih ustvarja Mušič po mnogo del, in to v različnih obdobjih, z dolgimi presledki in številnimi vračanji k izhodišču.
Tako sta na razstavi najstarejša akvarela, ki prikazujeta Benetke, sledijo, po časovnem zaporedju, Konjički (pastel) iz leta 1950 in dva Sienska pejsaža. Iz zgodnjih sedemdesetih let sta dve deli iz presunljivega cikla Nismo zadnji, nato je tu gvaš Kamniti pejsaž iz leta 1979 in nato spet Benetke in dva avtoportreta.
Magda Jevnikar
Antonio Guacci v Muzeju Revoltella
Od 13. junija do 12. julija je v prostorih tržaškega Muzeja Revoltella obsežna retrospektivna razstava, na kateri so zbrana dela vsestranskega umetnika Antonia Guaccija.
“Mnogi ga pogrešamo.” S temi besedami se začenja prvi zapis v katalogu izpod peresa podžupana in odbornika za kulturo Roberta Damianija, a tudi iz vseh drugih prispevkov je čutiti, da so bili avtorji prijateljsko navezani na Guaccija in da so ga cenili ne le kot ustvarjalca, ampak tudi kot človeka. Razstava v Revoltelli hoče biti predvsem poklon pred kratkim preminulemu poliedričnemu stvaritelju, preden bo njegova zapuščina odšla iz Trsta v njegov ljubljeni Spilimbergo, v kraj srečnega otroštva in prvih korakov v odkrivanju lepote stvariteljske sposobnosti.
Tudi na odprtju razstave je bila večkrat izražena misel, da je do predstavitve celovitega Guaccijevega dela prišlo prepozno, ko umetnika ni več,
da bi se ob njej razveselil in z njo stopil do tistega zatišja, v katero se je umaknil po lastni odločitvi.
Kdo je bil Antonio Guacci? Če si izposodimo oznako v katalogu, lahko trdimo, da je bil renesančen človek, ki je združeval v sebi različna, a dopolnjujoča se zanimanja. Guacci je bil vsestranski humanist, pravijo drugi, izviren po nadarjenosti, strogo znanstven po izobrazbi in klen po svojih estetskih načelih.
Guacci se je rodil v Tranlju leta 1912, otroštvo je preživel v Spilimber-gu, z desetim letom pa se je preselil v Trst. V Padovi je diplomiral iz gradbeništva, po vojni pa se je posvetil univerzitetnemu poučevanju, ki mu je nudilo zavidljivo kariero, posejano s priznanji in uveljavitvami. Ob tem je veliko načrtoval, sodeloval in zmagoval na natečajih ter izpeljal celo vrsto pomembnih gradenj. Vse življenje se je kdaj bolj, kdaj manj intenzivno posvečal slikarstvu, kiparstvu in grafiki, in prav ta njegova manj poznana dejavnost je zaživela pred nami na pričujoči razstavi.
Guaccijevo ime je za slehernega Tržačana povezano z veličastvo cerkvijo, ki s kraške planote zre proti vzhodu in ima po zamisli škofa San-tina simboličen pomen. Marijin tempelj je vzbudil različne, nasprotujoče si reakcije in politične ocene, toda danes nam ponemi predvsem izreden dosežek na področju sakralne arhitekture. Dalje so v mestu opazne in cenjene njegove ljudske hiše pri Sv. Ani, kraška hiša pod Sv. Križem, osrednja stavba inženirske fakultete, osnovna šola v Barkovljah in tako dalje. _
Še daljši pa je seznam njegovih umetniških stvaritev: tu so dela iz brona, iz jekla, stekla, jedkanice, akvareli, akrili, a tudi olja pod skupnim naslovom Citati, kjer se njegova obsežna kultura spaja z domišljijo in duhovitostjo.
Razstava je torej bogata in priča o Guaccijevi eklektični usmeritvi, kakor tudi o raznovrstnosti v umetnosti zadnjih desetletij. Katalog je opremljen z reprodukcijami razstavljenih del, zapisi v njem pa so privlačni, kot se le redko dogaja v podobnih publikacijah.
Magda Jevnikar
obletnica
Ob stoletnici Louisa Adamiča
V letošnjem marcu je minilo sto let, kar se je rodil slovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič. Oznaka “slovensko-ameriški” se krije z dejstvom, da gre za človeka, ki je bil po rodu Slovenec, pisal pa je v jeziku severne Amerike, v angleščini. Adamič pa ni znamenit samo po svoji dvonarodni oziroma dvokulturni konotaciji, ampak tudi zato, ker je z nekim svojim obiskom v domovini sprožil eno najbolj vročih diskusij v slovenski kulturi.
Louis Adamič se je rodil 23. marca 1898 v vasi Spodnje Blato pri Grosupljem na Dolenjskem. Izhajal je iz številne družine in eden od njegovih bratov je živel po vojni v Trstu. Zaton prejšnjega stoletja je sovpadal z velikim emigracijskim valom slovenskih ljudi posebno iz Dolenjske in Bele krajine. Ta val je odnesel tudi malega Adamiča, in to že pri petnajstih letih. A na novi celini se je njegova usoda obrnila povsem drugače od usode njegovih sonarodnjakov, ki so se iztekale v tovarne ameriških velemest, v rudnike Michigana in v železarne Kolorada. V Ameriki ga je čakala povsem izjemna pot: imel je postati pisatelj in se s svojim opusom uvrstiti v ameriško literaturo prve polovice stoletja, v literaturo Uptona Sinclaira in Theodora Dreiserja. Njegovo literarno delo je zelo obsežno. Naj omenimo dve deli: socialno-kritični roman Dynamit, ki je izšel leta 1931, ter politično knjigo Dinner in White House -Večerja v Beli hiši iz leta 1946.
Adamič je v svoji ustvarjalni karieri prišel do visokega ugleda, če pomislimo, da je imel dostop do predsednika Roosvelta, na kar daje misliti tudi naslov ene od navedenih knjig. Naj mimogrede pripomnimo, da ta knjiga, namreč Večerja v Beli hiši, Adamiču ni bila v srečo, saj je pravdo, ki jo je v zvezi z njo uperil proti njemu Winston Churchill, izgubil. Sicer pa se je njegovo pero najraje gibalo na robu političnega žurnalizma, in to do zadnje knjige Orel in korenine, s katero je posegel v spor med Titom in Stalinom. Nismo torej na ravni Hemingwayev in Faulknerjev.
Adamič se s svojim pisanjem ni kaj prida vzdignil iznad popularne knji-
ževnosti s kritično tradicijo. To je bilo tudi v skladu z njegovo dovolj zagnano levičarsko orientiranostjo, ki ga je pripeljala tudi do zagovarjanja totalitarnih sistemov. O njegovi politični vlogi se je posebno razpravljalo ob njegovi tragični smrti. V septembru 1951 so namreč Adamiča našli mrtvega na njegovi farmi s puško pri roki. Nekateri so to spravili v zvezo s sovjetsko tajno službo, ki naj bi se bila tako iznebila Titovega zagovornika v Ameriki. Drugi so namigovali na jugoslovansko politično emigracijo. Toda državni tožilec je odločil, da je šlo za samomor. Vendar nekateri - med njimi veliki Adamičev prijatelj Janko Rogelj - vztrajajo pri mnenju, da je šlo za političen umor.
Louis Adamič ni zatajil svoje prve domovine, niti ko je postal znan ameriški pisatelj. Zavzeto je sledil njeni usodi in jo poleti 1932 skupaj s svojo ženo Stello obiskal, kakor je obiskal tudi Jugoslavijo. Prihajal je z ameriško štipendijo, da bi napisal esejistično knjigo o svoji rodni domovini, kar je pozneje tudi naredil s knjigo The Native’s Return (Vrnitev v rodni kraj). V Sloveniji se je srečal s pisateljskimi kolegi, posebno iz levičarskega kroga, v katerega so takrat spadali na primer Fran Albreht, brata Ferdo in Juš Kozak, Ludvik Mrzel, Mile Klopčič, pa tudi najslavnejši med njimi, Oton Župančič. Adamič je moral napraviti na velikega pesnika izreden vtis, In to s svojo hrupno ameriško sproščenostjo in samozavestjo. Pod tem vtisom je Župančič napisal znamenit članek Adamič in slovenstvo, ki je - danes lahko tvegamo to misel - v svojem neomejenem občudovanju Adamičeve sproščenosti izhajal iz neke privid-ne zaznave ameriškega optimizma. Utelešenje takšnega v bistvu “nepristnega optimizma” lahko vidimo na primer v pisatelju Hemingwayu, ki je kljub razkošno preživetemu življenju in dobljeni Nobelovi nagradi končal s samomorom. Vsekakor je Župančič s svojimi stališči vzbudil pravi vihar komentarjev in tudi nasprotovanj.
Naj na koncu omenimo še en simpatičen stik Louisa Adamiča s slovensko kulturo: leta 1926 je prevedel v angleščino Cankarjevega Hlapca Jerneja, knjigo, ki je izmed vseh Cankarjevih najširše prodrla v svet.
Slovenija se bo spomnila njegove stoletnice z vrsto prireditev v Grosu-plju, njegovi rodni občini.
A. R.
prejeli smo
Deklaracija	svobodnih
Slovensko partizanstvo je v drugi svetovni vojni vodilo veličasten boj za osvoboditev okupirane domovine in za zedinjenje slovenske Primorske in Koroške z matično domovino.
Mi, partizanski borci in terenski sodelavci partizanov, udeleženci ustanovnega zbora Združenja svobodnih partizanov, smo ponosni na pro-tiokupatorski boj, saj je bil veliko dejanje v naši narodni zgodovini. Ponosni smo, da smo se kljub naši mladosti, mnogi smo bili še mladoletniki, pridružili uporu okupatorju in s tem pokazali narodno zavest in osebno hrabrost.
Toda partizanstvo ni bilo samo velika zgodovinska epopeja, bila je tudi daleč največja tragedija v narodovi zgodovini. Vodstvo Komunistične partije Slovenije je OF In partizanski boj proti vojaškemu sovražniku zlorabilo za boj proti razrednemu sovražniku, za komunistično revolucijo ter za uvedbo diktature. Voditelji KPS, Kardelj, Kidrič in drugi so vedeli, da je vojaški poraz fašistov in nacistov neizbežen In da bo Slovenija osvobojena tudi brez partizanov. Zavedali pa so se, da KPS ne bo prišla na oblast brez OF in partizanstva. Komunisti resnično niso zavladali v nobeni od osvobojenih evropskih držav; to jim je uspelo le v Jugoslaviji zaradi zlorabe partizanstva in s pomočjo rdeče armade na vzhodu.
Ker je partija potrebovala partizanstvo za uresničitev svojega strateškega cilja - za revolucijo, je OF in narod-no-osvobodilni boj proglasila za svoj monopol in začela boj proti vsem, ki se niso podredili OF, proti razrednemu sovražniku, proti antikomunistom in proti drugim domoljubnim vojaškim formacijam. Posledica je bila znatna oslabitev protiokupatorskega boja. Začela se je strašna bratomorna vojna, kajti ponekod se je organiziral močan vojaški odpor (domobranci) proti partizanstvu, ki ga je konspirativno vodila KPS. Vrh je bil dosežen po končani vojni leta 1945, ko so bile protikomunistične vojaške formacije že razorožene in so jih pripadniki komu-
nistične oblasti v partizanskih uniformah na slovenski zemlji Izvensodno na barbarski način pomorili ali žive pometali v rudniške jaške, jarke In jame. Žrtve na protikomunistični strani so bile: več kot 15.000 Slovencev In več kot 85.000 neoboroženih Flrvatov, Srbov, Nemcev In pripadnikov drugih narodnosti, med njimi tudi ženske, otroci in starčki.
Leta 1945 je KPS zlorabila partizanstvo, da je uvedla komunistično strahovlado, ki je številnim državljanom prinesla smrt ali taborišča In prisilno delo, jih pognala v begunstvo, odvzela premoženje zasebnikom In organizacijam. KPS je uvedla politični režim brez moralnih vrednot, neuspešen gospodarski sistem, podvrgla šolsko vzgojo komunistični ideologiji ter preganjala vero In vernike. Z vsem tem je storila našemu narodu neizmerno škodo, saj je pred vojno dokaj visoko razvita Slovenija sčasoma padla na raven kake kolonialne države.
Posledice desetletja trajajoče komunistične vladavine bodo občutili še naslednji rodovi, kajti sile komunistične kontinuitete še danes vladajo v Sloveniji, njihov sestop z oblasti je bil le ponovna prevara, je zloraba demokracije. Danes so te sile številčno in predvsem finančno močne in odločajo v vseh ravneh oblasti. V njihovih rokah je večina medijev, bank, gospodarskih in družbenih organizacij. Bivši udbovci, upokojeni za časa DEMOSA, so zopet na najvišjih položajih v Slovenski obveščevalnovarnostni agenciji SOVI, kot je poročalo Delo 2.6.1997. Opozicijo kontrolirajo torej tisti, ki so nadzirali režimske nasprotnike v komunizmu! Nekoč so ščitili revolucionarne pridobitve, danes naj bi demokracijo! Kakšna zloraba oblasti! Kakšen posmeh volilcem! Na dva javna poziva v časopisih Demokracija in Delo, 19. oziroma 28.6.1997, za odstranitev udbovskih kadrov niso do danes odgovorili, čeprav imensko pozvani: predsednik države Milan Kučan, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek In podpredsednik vlade Marjan Podobnik, ki je v vladi odgovo-
ren za kadrovsko politiko. Po drugi strani pa sedanja oblast zanemarja žrtve revolucije In se obotavlja popraviti krivice, storjene v imenu revolucije. Tak je današnji čas, taka je slovenska stvarnost! Ni čuda, da nas je NATO odklonil.
Resnice o revoluciji in njenih grozotah Kardelj, Kidrič, Maček in njihovi nasledniki vse do danes ter KPS, OZNA, UDBA in današnja oblast niso mogli popolnoma skriti. Mnogo tega je le prišlo na dan, zato ima marsikdo partizanstvo za zločinsko organizacijo, saj doslej ni bilo moč ločiti domoljubnih partizanov od revolucionarjev. Zaradi tega smo domoljubni partizani na ustanovnem zboru Združenja svobodnih partizanov sklenili sporočiti javnosti naslednje:
Mi, svobodni partizani, borci za svobodo in ne za komunizem, se priklanjamo z globokim spoštovanjem vsem tistim našim partizanskim soborcem, ki so med vojno žrtvovali svoje življenje za svobodo domovine in za zedinjenje slovenske Primorske in Koroške z matično Slovenijo.
Mi, svobodni partizani, borci za svobodo in ne za komunizem, se priklanjamo z globokim spoštovanjem vsem tistim našim partizanskim soborcem, ki so se uprli zločinski politiki KPS med vojno ali po vojni ter bili zaradi tega od lastnih vojnih sotovarišev likvidirani v udbovskih zaporih, na Golem otoku ali v drugih taboriščih.
Mi, svobodni partizani, borci za svobodo in ne za komunizem, se zavedamo težkega bremena bratomorne vojne, čeprav je nismo povzročili. Kljub temu je naša dolžnost, da prosimo odpuščanja Slovence, Hrvate, Srbe, Nemce in druge narode za vse storjene zločine in krivice, ki so jih zadeli na slovenski zemlji med vojno in po njej.
Mi, svobodni partizani, borci za svobodo in ne za komunizem, se zavedamo težkega bremena dolgoletne komunistične diktature v Sloveniji, čeprav ta ni bila naš cilj. Kljub temu je naša dolžnost, da prosimo odpuščanja svojce po vojni pobitih ter vse ti-
O
o
ste rojake, ki so bili preganjani, zapostavljeni, ki so utrpeli materialno škodo ali bili prikrajšani pri šolanju in v poklicu.
Mi, svobodni partizani, borci za svobodo in ne za komunizem, se zavedamo težkega bremena komunistične diktature Sloveniji, kije povzročila množičen beg rojakov iz domovine, da so rešili svoje življenje, In ki je povzročila številčno močno politično in ekonomsko emigracijo slovenskega življa v desetletjih diktature. Vse prizadete prosimo odpuščanja, ker so bile te krivice posledica našega sodelovanja v partizanskem gibanju.
Mi, svobodni partizani, borci za svobodo in ne za komunizem, imamo pogum prositi odpuščanje, kajti s tem hočemo vrniti čast in dobro ime tistemu delu partizanskega gibanja, ki je imel cilj osvoboditev in zedinjenje slovenske domovine, ki se je boril skupno z Amerikancl, Angleži, Poljaki in Francozi za svobodo in demokracijo v Evropi in ne za komunizem ter sovje-tlzacijo Slovenije. S prošnjo odpuščanja si olajšamo vest, saj se bomo odslej nedvoumno ločili od tistih, ki še danes zagovarjajo ali zakrivajo zločine komunističnega dela partizanstva. Z našo deklaracijo prispevamo kot neposredni udeleženci narodnoosvobodilne vojne svoj delež k zgodovinski resnici o partizanskem gibanju. Z ustanovitvijo ZSP dokazujemo zgodovini, da je naša generacija sposobna distancirati se od zla, od diktature ter od ideološkega enoumja in jih javno obsoditi.
Naša prošnja odpuščanja prihaja pozno, a ne prepozno. Še živi nekaj partizanov, še živi nekaj žrtev ter oškodovancev revolucije in komunističnega terorja, predvsem pa še obstaja slovenski narod, kateremu je komunistična doba povzročila veliko škodo, kajti KPS in njene naslednice so privedle Slovenijo v moralno, gospodarsko in ekološko krizo. Za odpravo teh spomenikov revolucije bo naša domovina potrebovala desetletja.
Z aplavzom sprejeta deklaracija na ustanovnem zboru 21.8.1997.
Deklaracijo pripravil:
Dr. Ludvik Čanžek
Ljubljana, 21. avgusta 1997
O NEKEM OBČNEM...
O 2. stran platnic
izgubile del učencev in dijakov, ki so jih Moskvi zvesti starši prepisali v italijanske, skratka manjšini je bila prizadejana škoda, ki je ne bo nihče mogel več popraviti. Sam Primorski dnevnik takrat ni znal, s kom potegniti in šele po nekaj dneh se je lahko odločil. Mnogi so bili v precepu in so doživeli prave travme in družinske tragedije. Ob vsem tem Primorski dnenik po 50 letih ne pove nič in v nedeljo 28.junija objavljeno gradivo je brez kritičnega stavka ali komentarja povsem brez vrednosti.
Nekaj dni kasneje je Primorski dnevnik objavil napoved o Slomškovi beatifikaciji z neopravičljivo zamudo.
(Sledi podpis)
NARODNA VZGOJA V ŠOLAH Prebral sem pismo Aleksandra Furlana in odgovor (Primorski dnevnik, 27.6.1998) enajstih učiteljic didaktičnega ravnateljstva v Dolini o narodnostni vzgoji otrok v slovenskih šolah v Italiji. Aleksander Furlan je gotovo govoril iz svojih neprijetnih negativnih izkušenj, ko je tožil, da naša šola ne vzgaja otrok v zavedne pripadnike slovenskega naroda, ampak jih uči samo slovenskega jezika, kot učijo na Goethejevem inštitutu nemščino. Gospod Furlan je pri tem posploševal in to ni bilo prav. Vsi učitelji gotovo ne delajo tako. Toda vendar: učiteljice, ki so mu užaljeno odgovorile, verjetno
pisma
res vzgajajo zgledno, toda zakaj si nekatere med njimi ne popravijo poitalijančenega priimka? Najboljša vzgoja - nas učijo - je zgled. Tudi ob tem konkretnem primeru ne bi posploševal, ker ne poznam razlogov, zakaj si priimka ne popravijo v prvotno slovensko obliko. Morda se nekaterim to zdi nepomembno, a jaz mislim drugače. Prepričan pa sem, da je g. Furlan napisal pismo iz bolečine in ne zato, da bi kogarkoli žalil. Zato me je tako dolg in oster odgovor učiteljic prizadel. ^ p
listnica uprave
DAROVI V TISKOVNI SKLAD
Ema Škabar, Trebče - 10.000 lir; Pavel Zlobec, Milje - 20.000 lir; Vladimir Legiša, Cerovlje - 10.000 lir; Savo Cunja, Brescia - 60.000 lir; Ivanka Zavadlav, Gorica - 10.000 lir; Manica Terčon, Sesljan - 10.000 lir; Serena Repinc, Opčine - 60.000 lir; Benjamin Černič, Sovodnje - 10.000 lir; Mila in Andrea Terčon, Sesljan - 60.000 lir; Zavod sv. Družine, Gorica -10.000 lir; Katja Klanjšček, Gorica - 10.000 lir; Anica Trento Lombardo, Trst -
10.000	lir; Venceslav Legiša, Mavhinje - 10.000 lir; Alojz Tul, Mačkolje -10.000 lir; Roman Di Battista, Števerjan - 10.000 lir; Zlatka Legiša, Devin - 5.000 lir; Marija Batagelj, Trst - 10.000 lir; Andrej Kosič, Gorica - 10.000 lir; Franc Baša, Bol-late - 10.000 lir; Milena Andree, Trst -
10.000	lir; Branko Melink, Štanjel, Slovenija - 30.000 lir; Neva Bandelj, Opčine - 10.000 lir; Margherita Auber Bizjak, Zgonik - 5.000 lir; Irena Srebotnjak, Trst - 10.000 lir; Herman Jazbec, Nabrežina -10.000 lir; Simon Prescheren, Trbiž - 60.000 lir; Stojan Kertelj, New York ZDA - 123.800 lir; Bogdan Novak, Toledo, ZDA - 7.195 lir; NN, Števerjan - 10.000 lir; Franc Malalan, Ricmanje - 25.000 lir; Milena Dobovšek, Ljubljana, Slovenija -63.500 lir; Albin Zorc, Polhov Gradec, Slovenija - 22.000 lir.
DAROVI V SPOMIN
Magda Slama daruje 100.000 lir v tiskovni sklad Mladike.
Nada Roberts daruje 117.300 lir v sklad Mladike v spomin na dragega brata Dušana Černeta.
Vsem prisrčna hvala.
za smeh in dobro voljo
Sin znanega nogometaša pride ob koncu šolskega leta domov in stopi pred očeta s spričevalom v roki: “No, sine, kako je bilo v tej sezoni in kakšni so obeti za naslednjo?” “Očka, moja pogodba za 5. razred je podaljšana!”
-o-
“Gospa, ta krema vas bo pomladila za dvajset let!”
“Pa mi ne bodo potem pokojnine ukinili?”
blagajna
Ali že imate naš novi koledar?
Žena poklicnega gasilca pred možem ne skriva slabe volje:
“Dobro vem,” mu zabrusi, “da sem slaba kuharica. Vseeno pa se sprašujem, ali je res potrebno, da se vsakič, ko dam pečenko v pečico, postaviš pred štedilnik v popolni gasilski opremi, s čelado na glavi in zaščitno masko na obrazu?”
-o-
Pri verouku so se pogovarjali o telesnih delih usmiljenja. Katehet je vprašal:
“Kaj storimo, če vidimo lačnega?”
Odgovorila je Marjanca: “Mu damo jesti.”
Katehet spet vpraša: “Kaj storimo, če srečamo žejnega?”
Alenka pove, da mu damo piti.
Toda katehet je vztrajal: “No, in kaj storimo, če vidimo nagega?”
Janezek je hittro dvignil roko in odgovoril: “Ja, stran pogledamo!” ~o~
Sosedoma napeljejo telefon. Ponoči pokliče prvi sosed drugega:
-	Halo, Peter! Povej mi svojo telefonsko številko!
-	Živio, Pavel, številka je 999 999.
-	Pa oprosti, Peter, ker te ob enih ponoči budim!
-	Oh, nič, nič, Pavel. Saj je tako ali tako telefon zvonil, pa sem moral vstati!
-o-
Policist s službenim psom patruljira po ulici. Mimo pride gospod in vpraša:
“Kam pelješ tega osla?”
“Kaj ne vidite, da je to pes?” je jezen policaj.
“Tiho bodi, kdo pa je tebe kaj vprašal?”
Novo pro založbi Mladika
Knjiga intervjujev Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji je pravkar izšla v založbi Družine in Mladike; Istrske pesmi Ferruccia Jakomina pa je Mladika izdala v počastitev spomina pesnika, ki je umrl točno pred 40 leti. Obe knjigi dobite v slovenskih knjigarnah in na upravi Mladike - Trst, ulica Donizetti 3, tel. 370846, fax 633307 E-mail: urednistvo@mladika.com