66 Ve ro n i k a R o t G a b ro v e c Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 35. MEDNARODNI KONGRES ZVEZE IBBY (Auckland, Nova Zelandija, 18.–21. avgust 2016) http://www.ibbycongress2016.org Kiviji, kongres in književnost Novozelandski Severni otok je avgusta letos gostil petintrideseti mednarodni kongres zveze IBBY. Ljubitelji mladin- ske književnosti z vsega sveta, učitelji, raziskovalci, knjižničarji in, kajpada, ustvarjalci so se zbrali v Aucklandu in se štiri dni družili ob literaturi v svetu mnogoterih pismenosti. »Haere Mai, Welcome«, to je pozdrav, ki se je ponovil vsak dan in to tako rekoč pri vsakem plenarnem nastopu. Ob pogo- vorih o literaturi, predstavitvah avtorjev in besedil, poglobljenih razmišljanjih o tem, kaj in kako beremo danes, ob razstavah in podelitvah nagrad, ob vsem bogatem programu smo spoznavali tudi novozelandski vsakdan, njihovo pretek- lost in tisto, česar si želijo v prihodnosti. IBBY NOVICE (foto: Veronika Rot Gabrovec) 67 Kiviji, kakor tudi sami sebe pogosto ime- nujejo Novozelandci, so želeli, da medna- rodni obiskovalci njihovo deželo v štirih dneh kongresa spoznamo kar najbolje. Del otvoritve je bil powhiri, tradicionalni maorski pozdravni obred, na zaključni prireditvi so nam otroški in mladinski zbori zapeli v angleščini in maorščini. Uvodno spoznavanje dežele dolgega belega oblaka pa se je bilo začelo že precej pred prihodom v Auckland – do- miselno zaokrožena likovna podoba, ki jo je za kongres ustvaril novozelandski ilustrator Ben Galbraith, nas je z deč- kom in deklico popeljala med knjižne platnice v svet srebrne praproti, božič- nega drevesa pohutukawa in tī kōuke, ki mu v angleščini pravijo kar cabbage tree, zeljno drevo; v tem svetu se po morju popeljemo z jadrnico s pisanim jadrom ali pa v waki z Maori. Družbo nam delajo avtohtona sova ruru, krepki novozelandski golob kererū in pa moa, orjaška ptica, ki jo v običajnem vsakdanu žal lahko srečamo zgolj ulito v bron ali v literaturi. Galbraithove ilustracije krasijo kongresno spletno stran, kongresni zbor- nik povzetkov, bile so uporabljene kot scena na odru – pravzaprav so služile kot ozadje celotnemu dogajanju. Komplet knjižnih kazalk z omenjenimi motivi smo kot drobno, a dragoceno darilo pre- jeli tudi udeleženci, ki smo na kongresu sodelovali z referatom – spomin, ki bo spremljal naša branja v prihodnosti. Različni jeziki, različni formati, raz- lični mediji, različne pismenosti, različni glasovi, različne podobe, vse to mlade bralce pritegne v čudoviti svet zgodb, tako so v programski knjižici zapisali organizatorji. Osrednje teme kongresa so se zrcalile v prav vsakem izmed na- stopov plenarnih govorcev in aktivno sodelujočih udeležencev z vsega sveta. Joy Cowley, ena najbolj priljubljenih novozelandskih pisateljic za otroke, je v svojem otvoritvenem govoru povedala, kako v času njenega otroštva njena rodna dežela in okolje, v katerem je odraščala, nikoli nista nastopala v besedilih, ki jih je prebirala. Besedila so novozelandskim otrokom praviloma slikala britansko okolje, torej svet z druge strani zemeljske oble. Nova Zelandija je v besedila našla pot šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kate de Goldi, karizmatična pisate- ljica, ki je znana tako po kratkih zgod- bah kot po žurnalističnih prispevkih in kritiškem pisanju, je udeležencem konference na začetku jasno povedala, kaj pričakuje od besedil in pisateljev: da odpirajo okna v nove realnosti, da od bralca zahtevajo kompleksno razmišlja- nje in večkratno branje. Dobra literatura nima oznake, kakšne starosti mora biti bralec, poleg tega nikakor ni potrebno, da bi besedila razumeli kar takoj, pravi de Goldi. Witi Ihimaera, prvi objavljeni maor- ski pisatelj in avtor znamenitega Jez- deca kitov, je zbranim udeležencem še nekoliko drugače povedal, zakaj smo se enostavno morali srečati ob mladinski književnosti: če bomo prenehali pripo- vedovati svoje lastne zgodbe, če bomo obstali brez otroške književnosti, potem se bodo končale naše sanje, pred nami pa ne bo nobene prihodnosti. Iz zastavlje- nega izhodišča lahko zakoračimo tudi še nekoliko drugače: kakšne zgodbe naj pi- šemo za otroka, čigar domača vas bo čez dve leti morda poplavljena, se je vprašal. Odgovor, ki nam ga je dal Ihimaera, je nedvoumen: otrokom moramo pripove- dovati zgodbe, ki potrjujejo življenje in govorijo o lepotah sveta. Česa takega, kot je otroška knjiga, pač ni … Strokovnjaka za mladinsko književnost, avtorja številnih literarnih kritik, spremnih besed, urednika in ko- lumnista, Američan Leonard Marcus in Britanka Julia Eccleshare, sta se spra- ševala, če besede avtorice knjig o Mary Poppins, Pamele L. Travers, držijo. Spre- govorila sta o osrednji pripovedni točki, 68 ki je za vsakega avtorja unikatna, o tem, da imajo ob prehodu v svet anglosaške književnosti besedila v prevodu pogosto težave, in o tem, da je treba sprejeti dej- stvo, da enostavno ni mogoče napisati dveh ali več vrhunskih knjig na leto. Kot zgled za slednje je bila omenjena sicer zelo priljubljena in izredno produktivna Britanka Jacqueline Wilson. Marcus je obenem ugotavljal tudi, da nekateri avtorji pišejo predvsem zato, da jim ni treba z ljudmi govoriti. To nedvomno ne drži za Meshacka Ashareja, mednaro- dno (pri)znanega avtorja iz Gane, ki je v svojem plenarnem nastopu poudaril, da nikoli ne piše za otroke z namenom, da bi jih preprosto zabaval, pač pa zato, da ustvari podobo afriškega otroka za vse otroke sveta. Literatura ne more biti dru- gačna kot avtohtona, je dejal, vedno je globoko ukoreninjena v kulturi. Včasih ob prestopanju jezikovnih in državnih meja postane globalna; spraševal pa se je, če včasih vendarle tudi globalno ne postaja lokalno oz. avtohtono, in kot zgled navedel izdelke zabavne industrije Walta Disneyja. O ustvarjanju večdimenzionalnega sveta, v katerega skozi televizijski ekran stopajo otroci, sta spregovorila soustano- vitelja Pukeko Pictures, novozelandskega studia za animacijo, sir Richard Taylor in Martin Baynton. Z najpomembnejši- mi nagradami ovenčana avtorja sta nas spomnila na pomen novih tehnologij in na vlogo, ki jo le-te igrajo pri promociji literature in širjenju dobrih pripove- di. Prisluhnili smo tudi zelo osebnim zgodbam, navihanim, pa tudi takim s političnim sporočilom in takim, ki so pripovedovale o tem, česa si avtorji želijo v prihodnosti. Leigh Hobbs, trenutni avstralski otroški lavreat, je v živahnem in duhovitem slogu razložil, da ilustrira še najraje svoje lastne knjige, ker je eno- stavno sit avtorjev, ki mu vsiljujejo svoje zamisli. Zaupal pa nam je tudi, kakšno mnenje je o njegovih literarnih osebah, Starem Tomu in Grozni Harriet, imela njegova mati. (Ne prav dobrega, baje.) Markus Zusak, ki je v Auckland prišel iz sosednje Avstralije, se je v svo- jem nastopu najprej vrnil v čas svojega otroštva in v hišo svojih staršev. Povedal nam je, kako so njegovi starši prav zato, ker sami ob prihodu v Avstralijo niso dobro govorili angleško, želeli, da bi nji- hovi otroci bili zares vešči komunikacije – zato je odraščal obkrožen s knjigami. Sedaj, ko je sam oče, Zusak trdno ver- jame, da morajo otroci slišati zgodbe svojih staršev, pa tudi, da ni ravno nujno prebirati na kupe različnih knjig, je pa potrebno brati obsesivno. Nadia Wheatley, večkrat nagrajena avstralska pisateljica, ki se še posebej poglobljeno ukvarja z zgodovinskimi temami, je umestila svoje delo v post- kolonialno obdobje, primerjala je odnos do zgodb tradicionalnih prebivalcev v Avstraliji in na Novi Zelandiji, sprego- vorila je o varuhih oz. skrbnikih abori- ginskih zgodb, o spoštovanju tradicije in o svojem sodelovanju z aboriginskimi skupnostmi. Primerjala je dva koncepta poučevanja, preizkušena v eni izmed skupnosti v puščavskem rdečem cen- tru: beli koncept z učiteljem, ki skupino predvsem nadzoruje, in pa aboriginski pristop, kjer je učitelj del skupine, ji pomaga in z njo sodeluje. Pravo učenje, je dejala, je posledica drugega pristopa. Gavin Bishop je v svojih srečanjih z udeleženci spregovoril o svojem poreklu (ima maorske in bele prednike), pred- stavil pa nam je tudi svojega medvedka – slednji ni več najmlajši, še vedno pa svojemu človeškemu prijatelju zvesto služi kot navdih za zgodbe. Že omenjeni Leonard Marcus je vodil tudi okroglo mizo, za katero je posadil zveneča imena z različnih koncev sveta. O svojih ilustracijah so razmišljali Roger Mello iz Brazilije, aboriginska ilustra- torka in avtorica Bronwyn Bancroft ter domačin Zak Waipara, ilustrator, 69 predavatelj animacije, dizajner. Mello je spregovoril o tem, kako mu je likovno opremljanje lastne knjige oz. izdelovanje lutk za ilustracijo jasno povedalo, kje se mora vrniti k besedilu in se ga lotiti drugače. Bronwyn Bancroft v svojem delu, še zlasti v likovnih stvaritvah, ki jih razstavlja na javnih mestih, govori o iden- titeti, o zgodbah, ki so pomembne njeni skupnosti in ki jih njena skupnost varuje. Waipara pa je s svojim prispevkom opo- zoril na prenašanje tradicije iz roda v rod: v uvodu je spregovoril o delu svojega oče- ta, potem pa po predstavitvi lastnega dela pokazal še izdelek naslednje generacije, risbo svoje hčere. Tako kot zgodbe se tudi darovi prenašajo iz roda v rod. Predstavitve udeležencev so potekale v šestih vzporednih sekcijah. Večinoma se je bilo zelo težko odločiti, v katero dvorano bi bilo pametno iti. Včasih so me vodila povsem osebna zanimanja, včasih imena, ki sem jih poznala, včasih naključje. Izmed številnih možnosti, ki so bile ponujene udeležencem, bi rada posebej izpostavila nekaj tistih, ki so se me iz različnih razlogov še posebej dotaknile. Robin Wright je spregovorila o postkolonialnih avstralskih slikanicah, Julia Lin je opozorila na neprepoznav- nost oz. neprisotnost nekaterih etničnih skupnosti v sodobni avstralski književ- nosti za otroke, obenem pa s pregledom nekaterih objav pokazala, da praktično ni objavljenih zgodb prve generacije mi- grantov. Kasey Garrison je v svoji pred- stavitvi popularnih avstralskih besedil za mlade ocenila, da je pri marsikaterem delu občutljiva oz. tabu tema vključena zgolj zato, da je formalno zadoščeno nepisanemu pravilu in da je pač omenje- na – nikakor pa ni obdelana tako, kot bi si bralci želeli. Novozelandka Catherine Mayo je pripovedovala o srednješolcu, Maoru, ki ga je navdušila Iliada – v an- tičnem epu je prepoznal zgodbe, ki živijo tudi v njegovi skupnosti. Jon Ostensen je raziskoval nove pripovedne pokrajine, ki jih pred mlade razgrinjajo video igrice. Prepričan, da so igralci iger tudi aktiv- ni pri procesih pripovedovanja zgodb, nam je na osnovi analiz nekaterih iger dokazoval, da igre ne nudijo le igralske izkušnje, pač pa jih je potrebno v širšem kontekstu brati kot besedila. Zanimiva je bila tudi predstavitev Bettie Parsons Barger in Ann Neely, ki sta poskusno vpeljali e-knjige v razred osem- in de- vetletnikov. Natančnejša študija je po- kazala, da ni mogoče utemeljeno trditi, da je učencem uporaba e-besedil in di- gitalnega medija dejansko pomagala pri razumevanju snovi, pa čeprav so otroci sami prepričani, da je temu tako. Veliko je bilo prispevkov in izbira je bila pisana. Pri pisanju poročila se mi je gotovo izmuznilo nekaj imen – pa saj jih je bilo preveč za eno poročilo … Tisto, kar je avtorico teh vrstic v dneh kongresnega dogajanja še posebej raz- veseljevalo, je bilo vsebinsko bogato, a zelo sproščeno druženje s kolegi z vsega sveta. Ob mesni piti si o knjigah poklepetal z učitelji iz Belgije ali s knjiž- ničarji iz pribaltskih obal, ob kavi si z Jata pingvinov pred kongresnim centrom (foto: Veronika Rot Gabrovec) 70 avstralsko avtorico mimogrede izmenjal elektronski naslov ali pa pred večerno prireditvijo s hrvaško kolegico razmišljal o njeni imenitni novi knjigi o dvojnem pripovedovalcu v slikanicah. Lahko pa si v dvorani šele po daljšem klepetu s prijazno gospo na sosednjem sedežu ugotovil, da o literaturi razpravljaš z nosilko častnega naslova ‘Dame’ in z eno najbolj znanih novozelandskih pisateljic za otroke, Lynley Dodd (ki si jo le nekaj minut pred tem temeljito izprašal, zakaj neki je novozelandski pisatelji očitno ne zanimajo preveč in zakaj se vendar ni udeležila zgodnjega Zajtrka z njimi). Skratka, mednarodni kongres IBBY 2016 v Aucklandu je bil nedvomno iz- vrstno organiziran kongres, na katerem se je slišalo veliko različnih glasov, ki so nas vodili iz enega kulturnega okolja v drugega – ali pa po nekakšnem med- prostoru, kjer so se svetovi prepletali, se spajali in tudi razdvajali. Razstave kvalitetnih knjig z vsega sveta (med nji- mi so bile tudi slovenske), delo Anderse- novih nagrajencev 2016 Cao Wenxuana in Rotraut Susanne Berner (slednje v Aucklandu sicer ni bilo), plakati s pred- stavitvijo novozelandskih ilustratorjev in njihovih ilustracij, srečanja z avtorji, knjižni kviz, prispevki zavidljive aka- demske ravni in osebne zgodbe, ki so se nas dotaknile, slikanice, romani za mla- dostnike in besedila, ki se ponujajo vsem družinskim članom, vsi so pričevali o istem: da tiste košare z znanjem, ki so bile po maorski legendi ljudem predane z neba, prav s pomočjo mladinske knji- ževnosti še vedno zelo dejavno krožijo med nami B o ž e n a K o l m a n F i n ž g a r Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica LITERATURA V SVETU RAZLIČNIH PISMENOSTI (Literature in a Multi-Literate World) Ogled knjižnic (Library Tour) Dan pred začetkom konference je bil namenjen obiskom knjižnic. Na ogled smo se podali z dvema avtobusoma, saj je bilo zanimanje veliko. Ogledali smo si pet knjižnic: nacionalno, splošno in tri šolske knjižnice. Vse knjižnice se naha- jajo v Aucklandu. Mesto ima 1,3 milijona prebivalcev, zaradi nizke gradnje (stano- vanjske hiše so večinoma pritlične, stolp- nice in večnadstropne zgradbe pa so le v centru mesta) se mesto razprostira daleč naokoli (na 559 km²). Že na začetku so Dame Lynley Dodd (foto: Veronika Rot Gabrovec)