Kdo ovira jednakopravnost Slovencev v šoli, uradu in javnem življenju? (Govor poslanca dr. L. Gregortca v državnem zboru dno ">. dec.) (Konec.) Nemškoliberalna stranka je glasovala za člen XIX. in se je svetila vsled tega v luči svobodomiselnosti, toda ona ovira, da bi se ta člen uporabil tudi za Slovane, kakor sem že rekel. Jednako atoji atvar z gosp. ministrom za pravosodje. Tu v visoki zbornici, v odsekih, morda tudi v ministerskem svetu v navzočnosli ministerskega predsednika ga je najčistejša avobodomiselnost, toda praksa je vsa drugačna, tu velja zopet drugačno načelo. On ima na pr. to načelo, da ne dopušča, da bi napredovali slovenski uradniki na Spodnjem Štajarskem, da jih s tem odpravlja na Kranjsko, da, je iztisnil iz ministeralva cel6 slovenskega dvornega svetovalca Abrama in na njega meato postavil protislovenskega agitatorja Gertscherja. Še na neko posebnoat bi opozoril. Komaj eno leto je v službi in umel je pozvati v ministerstvo sedem gospodov iz območja višjega deželnega sodišča njegovega — to je preeej — in večina njih so nemškoliberalni gospodje. Jaz sem zahteval v svojem predlogu, njegova ekseelenca naj pozove aodne uradnike, da bi se natančno ravnali po obstoječih jezikovnih naredbah. Na to je rekel on: To se itak godi. Toda odkritosrčneje je govoril in ae izrazil nasproti poalancu dr. Vašateju, kakor je vedela poročati »Deutache Zeitung« od dne 30. oktobra 1896. Gosp. poslanec Vašaty je stavil jednako prošnjo kakor jaz do njegove ekscelence, gosp. ministra pravosodja; vprašal je namreč, da-Ii je njegova ekseelenca pri volji, da pozove podrejene mu oblaati, nai spoštujejo veljavne zakone, in na to je rekel njeg. ekacelenca: Tega ne morem, kajti v levici združeni nemški liberalci bi ae nam kar razpršili kakor vrabci. To dokazuje torej, da ima njegova ekscelenca neznansk respekt pred nemško-liberalno stranko, tak respekt, da si niti tega ni upal, da bi vnovič zaukazal neniškoliberalnim uradnikom, da morajo izvrševati obstoječe zakone in naredbe. S tem pa je tudi dokazal g. minister pravosodja, da tudi on ne sodi v to ministerstvo, in da bi prav za prav moral nebati biti pravosodnim ministrom isti hip, ko njegova ekscelenca, g. ministeraki predsednik, resno misli s svojimi besedami, da hoče ustanoviti narodni mir. Gospoda moja! XI. zasedanje le visoke zbornice se naglo bliža svojemu koncu in mi Slovenci stojimo še vedno sredi neodločenega boja za svoj narodru obstoj. Marsikateremu bi utegnilo to potrti pogum; mene pa navdaja z občudovanjem. Kajti, ako se dviga mal, ubog, nesrečen narod, ako zastavlja vse svoje sile, ako se ne plaši nobenih žrtev, da ohrani pravico do svojega narodnega obstoja, potem je to vredno občudovanja in vspodbuja k vztrajnosti. Pa bodi tako, mi bočemo in bodemo vzlrajali, to tem bolj, ker vidimo znamenj, da se naša poštena stvar vendar le polagoma bliža k svoji zmagi. Kajti v prvo se slovanska plemena avatrijska vidno približujejo eno k drugemu, se spoznavajo bolje, in vsled tega se učč tudi Ijubiti se in vzajemno podpirati. To usposoblja slovanska plemena, da v doglednem času z močjo in častjo zavzamejo ono stališt-e v ceaarstvu, ki jim je določila Previdnost. V drugo vidimo, da naglo propada najhujši nasprotnik narodne jednakopravnosli, nemško - liberalna stranka. Nikdar več se ne povrne ta stranka v to visoko zbornico v sedanji moči. S tem pa se zgublja oni pritisek, ki že mnogo let teži naše vlade, da ne morejo biti jednako pravične vsem narodom. Nadalje je opaziti, da se vrši velik preobrat v duhovih: po liberalni stranki povspeševano materijalistiško svetovno naziranje jelo se je umikati krščanskemu svetovnemu naziranju ; krščansko svetovno naziranje se jači vidno, narodi se zopet obračajo h krščanskim idejam in s tem tudi b krščanski pravičnosti; in ta je temeljni pogoj prave, resnično pravične sprave med narodi. Končno sem jaz tega menenja, da velika nevarnoat, v kateri se je nahajala domovina pred kralkim in — jaz ne vem tega — se morda še nahaja, vendar odpre oči državnikom ter obrne njih pozornost do onih stebrov cesarstva in vladarake biše, kateri stebri so z,inesl.(ivoji in gotoveji nego vsa politika dvojnib in trojnih zvez, jaz menim, do avstrijskih narodov. Toda te narode Ireba zadovoljiti, osvoboditi se morajo od vsake skrbi za svoj narodni obstoj. In tako v avojih narodih zadovoljena Avstrija gleda lahko zaveslno v bodočnost, naj že pride potem, karhoče. S tem sklepam.