lAst 92.
X petik f 6* Liitopada
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sieer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še % gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
55 ■----------------------- , - ■ ........a - --.--- — r.....■ —
Deržavni zakonik in vladni list.
Sopet se je poterdila slavjanska poslo-vica: »Carska ne poriče;" »das kaiserliche Wort trttget nicht;" že imamo v rokah slovenski deržavni zakonik in vladni list (lteichs-gesetz- und Regierungsblatt). 4. Marca t. I. je naš svitli cesar sklenil, da se ima izdavati občni zakonik v vsih po austrijanskej care-vini navadnih jezikih. Kako so nekteri časopisi , ki imajo »svobodo" »bratinstvo" itd. vedno na jeziku, vse žile napenjali, to za bu-dučnost Slavjanov naj važnejši napravo opo-vreti in zabraniti! „Ta naprava ni potrebna," »ni mogoča," »je predraga" itd. so dokazovali tisti Ost-Deutschpoštarji; pa vse ni nič zdalo: carska obljuba se je spolnila. Bodi toraj serčno pozdravlen, bodi gorečo čelovan (poljublen) slovenski deržavni zakonik in vladni list! Ti si nam porok, da bo naš sv. car tudi druge naše prošnje in želje dopolnil; ti si zlata juterna zora, ki oznanuješ tudi nam Slovencem jasne vesele dni. — Neka neznana, znotrajna moč me mika, me vleče, ovi slovenski zakonik hitro — brez odloge prebrati. Čitam ga jedno-, drugo- in tretjokrat, — alj odkritoserčno rečem, da nisim našel tega, kar sim pričakoval. Mnogo prav Icpoga livalevrednoga; pa vender tudi mnogo takoga, kar se podobriti in hvaliti ne more, ne sme. Dro vem , „omne intium ardet;" zato se ni čuditi, da to delo ni tak popolno, kot nemško; pa vender se mi je nektera reč naletela, katera bi se bla lehko popraviti dala. Za tega voljo hočem ja slovenski derž. zakonik in vladni list malo pretresti, in vse to brez zader-ška povedati, nad čem sem se spodtikoval. Ne terdim, da moja mora veljati; — po po-slovici: »više očih vidi više," svoje mnenje po Sloveniji oznanim, da se drugi, bolj zvedeni gospodi tega dela poprimejo, in svoje misli izustijo: Volja je dobra, alj meso je slabo; butara je težka; opravilo neizrečeno imenitno. —
„Etsi animus horret, incipiam."
Meni se ni dopadlo, in se mi ni prav zdelo:
1. da se poluglasnik izostavla ; p. ,,Vvod", „državni», »prvi", „izvršiti", vvrstiti" itd. Naši brati na jugu pišejo „Uvod", razun Serbljev: „deržavni", »pervi" itd.; kako težko se taka beseda brez poluglasnika izgovarja; že Slovenci bojo nad „vvrstiti" stermo gledali in zares težko izrekli, kaj poreče Nemec, Lah, ki se bo začel slovensko učiti ? »Das ist eine verfluchte Sprache", „das ist eine Ilundsspra-che", „sie ist unindglich zu erlernen", tako se bo kričalo. Zato lepo prosim, častiti gospodi translatori! poslušajte in dobro si utisnite, kaj naš slavni Matija Majar v svojih pravilah str. 44 piše:
§. 39.
»Poluglasnik pred pismenom r Slaveni blizo jednako izgovaraju, a verlo različno pišu, ali ga celo izpuščaju. Ova razlika dakle nije u jeziku, u izgovoru, nego od pisateljev na činjena skora jeden isti glas različno pišucih. Ja sam sem že dvakrat svoju misel u tem me njal, kako bi bilo naj priličneje ovi poluglas-nik pisati. Do sada ga pišu naj običneje kao e; namreč:
Slovenci i Horvati pišu vsigdar e, p
čern, serdce, deržati, smert, viher, včter, terg.
Rušo ve večidel e, kadkadu o, p. čeren, serdce, deržat, smert, veter; vihor, torg.
S erbij i i Ceh ove ga izostavljaju: črni, krv, vrba, srna, srp; kadkada pišu e, čer t, červ, černi, viher.
Slovaci o: vetor.
Poljaci su ovde naj nestalnejši, sada pišu a: čarni, martvi, sarna, sada je: vjerba, sjerp, ali ga celo izpuste: viatr.
Izostaviti se poluglasnik ne sme. Vsi samoglasniki, kteri se izgovaraju, se i pišu — dakle se mora i poluglasnik napisati, ker se izgovara, ako ravno malo nagleje; vsaka slov-ka mora imeti jeden glasnik, ako bi se poluglasnik izpustil, bi bila slovka bez glasnika; r ne može biti nedosledno sada poluglasnik sada soglasnik. Naj veča strana Slavenov piše pred pismenom r poluglasnik e; ostali Slaveni ga ili izostayljaju, ili pišu a, je, o; dubrovnički pesniki su pisali po svojem lierd-javoin pravopisu a ali a; u pravopisu jih na-slčdovati ne smemo. Komu je do sloge stalo, mora se vsigdar večoj strani pridružiti, naj veča strana naroda pak piše e; a pa samo stari dubrovnički pesniki i nekteri novejši njih nasledujuči pisatelji i Poljaci u nekojih rečih, sicer nikto; dakle:
Piši u il. knj. narečju i u obče u slaven-skem jeziku pred pismenom r pologlasnik e: čern, serdce, deržati, smert, veter...
Tako Nemci pišu e za poluglasnik, p. gehen, du gehest, er gehet.
40.
Za blagozvučni samoglasnik (beweglicber Vocal) pišu i izgovaraju Slovenci i Horvati e, Serblji a. Što je ilirskomu književnomu narečju priličneje?
Ono je priličneje, što je med Slaveni bolje razprostranjeno.
Slovenci i Horvati pišu vsigdar e: lovec, konec, pes, petek, krepek, žalosten, den, len, deska, orel...
Cehove take vsigdar e: lovec, konec, pes, patek, krepek, den, len...
Rusi veči del e, u času take o: lovec, konec, pes, meč, den, len; pesok, pjatok, krčpok...
Poljaci imaju ie i e: loviec, koniec, p«es, dzien (den), nneč, len, piatek...
Slovaci imaju o: pesok, liernok, pta-čok...
Jedini Serblji imaju a: lovac, konac pas, petak, krepak, žalostan, lan, dan, da-ska, oraa*...
Daleko veča strana Slavenov piše za blagozvučni samoglasnik pisme e, kadkada o, jedini Serblji a; večoj strani se pak velja pridružiti , dakle:
Piši u il. knj. narečju i u obče u slaven-skom jeziku za blagozvučni samoglasnik pisme; p. lovec, petek, den, žalosten.
41.
Jedini il. Slovenci pišu u nekterih rečih o, izgovarajuči ga ali kao ou, nešto med a i o, mož, golob, dob, zob; soditi, roka. Serb \ji, Horvati i Rusi pišu vsigdar u, p. muz, golttb, dwb, zwb; saditi, raka; Čehovi ili u ili ou: mmž , dab, zwb; stmditi, roaka. Po Ijaci a: m<až, d(ab... Slovencov je samo nč-što več od jednoga miliona, po pravici se |terjati ne može, da bi vsi ostali Slaveni, njih
toliko milionov, se morali u tom s Slovenci složiti, ložeje i nagleje se složi manja strana s večoj; dakle:
Piši u il. knj. narečju u, kde Slovenci pišu o, p. muž, goI«b, dab, zub; saditi, ruka."
2.	Da se jednostranosti in posebnosti [Idiotismemj upotrebujejo. »Poznamo, piše neki verli vlastenec iz Štajera v listu 18 Slovenije, poznamo zastopnike des spezifisehen Krainerthums, pa tudi mi imamo branitelje des spezifisehen steirisehen "VVindischthums." Resnične so ove besede, kar ravno tudi zakonik priča; sem v njemu zasledil obe lete stranke. „Jegovo", „tile", „ne je", „ne so", je mende štajerska posebnost; „ta" namesto »lete" so-stavek alj „ovi", po vsih sklonih tisti ojstri „i" namesto „e" alj „o" post. „ej", „ega", „oga", „omu" itd. vse to je mende krajnska postranost. Častiti gospodi! ne po štajersko, ne po krajnsko, ne po koroško, temuč po slovensko! Čujte sopet našega Matija str. 19.
»Slovenec nek dakle piše po slovensko, Horvat po horvatsko, Serb po serbsko pa tako, da bode vsim il. podnarečjem, kolikor mogoče, podobno. Naj lepše, naj ugodneje i naj blagozvučneje piše u il. knj. narečja oni pisatelj, kteri tako piše, da je, kolikor mo-guče, vsim il. podnarečjem podobno i da se ne oddaljuje od drugih slavenskih narečjah."
Složno, bratovsko, uzajemno, Slovenci bojo vse hitro in dobro razumeli! —
3.	da se zoper slovnico greši. „Obla-stim" ne »oblastem" glej Muršecovo slovnico str. 13. »Nekokrat neke enozložne imena v dvo- ino višebroju „i" v „e" premenijo v večih sklonih"; le samo »neko krat" „neke" »enozložne" imena imajo »em"; obče veljavno in vselej pravilno je pa „im"; — v zakoniku str. II. se bere: „smo po nasvetu Našiga ministerstva" itd. po slovničko bi moralo biti: »Svojiga"; — vi. delu zak. str. 4 stoji: »So se cesarsko - austrijanska in kraljevsko - pruska vlada čes to pogodile"; če ravno je tukaj veliko prilogov je vender le dvobroj , in bi imelo stati po slovnici: »ste se" itd...
4.	da se totjko natisnili pomot natazi. Le nektere imenitnejše bom naštel: Vvod str. I. »septembra" namesto »decembra; str. II. »gotovos" »enakopravos" I. del str. 2 »pridnih" »peostav" itd. sledeče je pa clo nerazumljivo str. 2. »da sodnim oblastem, ktere odlastivne pogodv črez ablaga, od kterih se gruntna obrest piača v protokole in registre vpisujejo, se zvbkazati ima, da premene, ki so se zgodile v posedi takih blag, c. k, rent-nim vredam na znanje da." Kdo kaj to razumi? in vender je postava, postava enako verjetna, kot nemška! Za božjo voljo, gospodi! prosimo, ja tirjamo veči pozornost! —
5.	da se prestavlja v neslavjanskim duhu. Naslov: »Jegovo Veličanstvo" sicer vsi Slavjani rabijo; pa mislim, da ovi naslov ni prav slavjanski: »omnia probate, quod bonum est, tenete;" tudi bi prosti Slovenc ložej razumih »naš svetli cesar ali car", kot »Jegovo Veličanstvo." Sopet in sopet pokažem na Ma-jerjove pravila str. 88:
§. 76.
»Upotrebuj kratke slavenske naslove. — Ali bi ne bilo dosti, ako bi se vsakoj osobi i vsa-komu uradu u slavenščini samo jeden naslov
dajal? — K čemu postavim, se reče dvakrat poredoma: Gospodin, gospodin! K čemu tako dolge neslavensko glaseče naslove, postavim po serbsko: Njegova kneževska svčt-lost; mčsto: Svetli knez. K čemu: Njegovo preosveštenstvo mitropolit; visokopreosvešteni gospodin, gospodin mitropolit; Njegovo viso-koprevshoditeljstvo; — ali po slovensko: Vi-sokočasti vredni, visokoučeni i visokočastitljivi gospod gospod dekan. To je tako lepo, kakor da bi moral desetkrat poredoma u jednoj sapi izreči: Dampfschlepptauschifffahrtsgesell-schaftskanzlei! Ja mislim, da bi prav bilo, nazivati deržave i dežele: slavne, — slavna Češka! slavna Turška; urade svetovne : slav ne, prestavne, najslavnejše, — naj slavnejša vlada, najslavnejši deržavni zbor, naj slavnejši narodni zbor kraljevinah Dalm. Herv. Slavonie; slavna gradomedja, slavna sused-ščina , skupščina; slavno vredništvo ; urade duhovske: čestiti, — častiti dubovski svet (Consistorium, ne zbor concilium), osebo svetovne vladujoče: presvetli, svetli, — presvčtl cesar su ukazali (plur. majestaticus, Seine kais. Majestat haben zu befelden gerulit), svetli kralj, svetli knez serbski; častila Scrb-kinja; osebe dubovske : sveti Otac, svetli knez vladika (mesto: firšt i škof). Nemci imenuju vsakega ustavnoga deržavljana: Herr, Frau Slaveni pak: brat, domorodec. Ne delajmo preveč nepotrebnih razlik u naslovih. Po slovensko se ali tika ali vika, — onikati jc neslavensko i gnjusno. Naslov ostane nepremenjen jeden isti u čelom, nije razlike, ako stoji u početku lista ali u sredi ali na koncu.
„Cesarstvo" se sicer obče upotrebujc; alj vender pravilnejši je : carevina, kraljevina , vojvodina, kronovina itd. „vrcdovni" amtlicb zakaj ne že navadno „urad", „uradno" ? „ver-jetin" eclit, zakaj ne „pristen" „pristnost"? „pravdno" ne pa „pravidno", „polerditi" nc „potrdo dati", „nadlastnik" ne „vcrbovni lastnik" Obereigenthiimer" , „urcditi" ne „rcd predpisati", kaj je to: „celost delali", „užiten lastnik", „s perviga svoje bile državljane"
— Vam Novice
ven in občutliv, da bi me zabolelo, ako bol Le slovensko družtvo me kak Slovenec krivice prepričal: „fiat ju- se je to družtvo odreklo
stitia, pcrcat mundus!" Slednič Vas pa v ime nu cele Slovenije, ja celoga slavjanstva lepo prosim in zarotim pri Vašej ljubezni do mile domovine: delajte ovo težko, važno in sveto opravilo naj bolj ko morete; na Vaših ramah sloni težka butara, pa misel; „s drage Slovence," naj jo polajša; ljubezen, uzajemnost, sreča in slava mile domovine naj bode vaša zvezda predhodnica; in Majerjove pravila vaše Vademecum !!!
Celovec 9. Novembra 1849.
Svečan
(urspriinglich Staatsangchorige); itd. živo, živo priporočim, kar so letašne pred nekimi tedni tako kratko in resnično po vedale, kako sc imajo postave poslovenovati. -6. Da so se nam latinske mesečne imena oktroirale.
Latinizmov v deržanim zakoniku vse nu-gle; postavim „tekst", „datum", „cifre", „e-ksemplar", „dekret", „protokole, registre" itd. itd. Ja nisem tistih prenapetnežev jeden, kteri želijo slovenščino tako opiliti in očistiti, da bojo ptuje besede u njej tako redke, kot sedaj srebernina v Austriji. Alj vender to, mislim, je prav, če se besede že navadne ne odveržejo; post: „številka", „iztis", „ukaz", „matice"; zakaj bi se ne smelo upolrebovati namesti: „tekst", „s!ovje" od slovo" Wort, „slovje" ne more drugega bili kakor: Text: „talni" od „tla" namesto „gruntni"; sopet ka-žem na Majerjove pravila str. 49. —
Zastran mesečnih imen je pri Slavjanih velika smešnjava; za tega voljo so mende gospodi provodniki ovi vozel razsekali, ino so nam oktrojirali latinske mesečne imena, ktere Rusi upotrebuju; se saj nobena stranka ne more pritožiti. Pa vender ne morem zaniol-čati: da se mi prav čudnovato zdi, da misel alj svet gospoda F. prostnika Rczenicc u bez-političnhn delu Slovenije št. 66. gg. na Dunaju ni dopadel. Meni se zdi, da so tamej ponudjene mesečne imena čres vse druge — latinske, nemške, francozke itd. Ako bi se po tistim nasvetu mesečne imena sostavile in od vlade oktroirale, zares! Slavjani bi dobili tako klasične imena, kterih še nobeden narod po celem svetu, dosada nema. Zatoraj častili gospodi provoditeli, ja kaj! vsi Slavjani preberite in dobro prevdarite, kar je verli vlastcnec v tistim listu Slovenije svetoval!! — Ne zamerite častiti gospodi, da sem tako prostodušno pregovoril! Nisem tako svojogla-
Austriansko Cesarstvo.
.Slovenska dežela.
Ljubljana 15. listopada. V zadnim listu Slovenije omenjena govorica, de se je v Celovcu med udmi komisije za prihodne sodniša zastran potrebne znanosti slovenščine hud razpor vnel, se ne skaže taka, da bi ji popolnama verjeti smeli. Iz ust spoštovaniga gospoda, ktir je iz Celovca verjetne novice čez to, kar se je do zdaj pri imenovani komisiji ravnalo, dobil, smo sledeče zvedili, kar bo tudi našim bravcam zaslišali ljubo; de dozdaj še ni bilo zavolj imenovane reči nobeniga razponi , kir pri seji udov sodniške komisije še od podelenja sodniških služb govora ni bilo, toraj tudi nobeden teh gospodov svoje misli v tej reči v zboru tako kakor se je govorilo ni razodeti mogel. Upati smemo torej, de bode sklep tistih, ki sc ojstro cesarskih postav deržati hočejo, obveljal. Že zadnič smo rekli, de koroški gospodje to, kar se Nemcam spodobi , Slovencam odreči ne smejo. Rog daj ! da bi jim tudi prihodnost Slovencev pri sercu bila, — zalivalo vsili rodoljubov bi si zadobili!
Šolske tuge.
Ljubljana. Popotnik, ki po pušavah tava, zadnič trudin doli pade in terdno spa-nje ga omami. Sanja se mu od ljubih tovar šev in znaneov, od prelepe domačije in vse drugo, kar je popred zaželjcl in upal, mu pisane sanje podele. Pa toliko veči tužnost ga popade, ko se zbudi ino vidi, de je bilo vse golo bledenje. — Dnevi pred 15. Sušcam 1848 so bili naše pušave, pa ta dan se nam je odvalil kamin, tako lohka smo dihali, ka mor smo se ozerli — smo cvetlice zagledali. „Vsi smo enaki, se je govorilo, večna pravica je obveljala, zopet smo narodu nazaj dani ki nas je sem poslal, de bi enkrat njemu služili, zanj se potegvali. Nobeniga predstva ni več, Slovenci dobimo zopet nazaj, kar nam je vzetiga blo: jezik in narodnost. Kakor se bo po pisarnicah domače pisalo, se bo tudi io šolali domače učilo, domače izobraževalo. Poglavna skerb vsih bo omika domačiga je-
zika,
domačiga
slovstva, domačih učenost."
Tako se je mislilo in radost je vsih serca navdajala. — Lepe sanje! pa tudi ne dosti več eot lepe sanje. —
Poldrugo leto je minulo, in kam smo prišli, kaj smo zadobili? Nemško se je učilo, nemško se uči — nemšina je vladala in nemšina vlada. In vender, kdo je imel veči vzroke kaj boljšiga upati, kot ravno mi? Popred ne v stanu, se v domačimu znanstvu izobra-žiti; razun letaš za naprej nič priložnosti, to edno (sistematiseh) doveršiti — bi blo misliti , da se bo pri ti neobhodno potrebni eči saj na te okoljstave gledalo. Alj tud ta up je bil prazin. Nič druziga nismo dobili, akor Metelkovo slovnico — in še to le po dve uri na teden. Pa kdor to znanstvo koljč-<aj razumi, bo previdil, kako malo te uri zdati zamorete.
Pa če ravno so se nam zastran šol nade spuhnele, so bili vender še studenci, kjer se jc želja vgasiti dala in se nam priložnost kazala, si v rečeh, ki so nam če ravno nar potrebniši nar bolj neznane, nckoljko opomoči.
omenimo. Vsi politiki izgovorilo je, de hoče Ie domač slovenski jezik izobraževati, le po omiki domačih znanstev hrepeneti, vse drugo pa v nemar pustiti. Kdo sme ta sveti namen druživa zametvati in grajati? Vsak, mislimo, ga le spoštovati more in tudi mi smo ga spoštovali. Postali smo udji, in le družtvu se imamo za vednosti zahvaliti, ki smo si jih ta čas v domorodnih rečeh pridobili. —
Alj na enkrat nas zadene strela iz jasni-ga zraka. Zbor učenikov je bil sklenil, de je vsem učencam „rund weg" obiskovanje bravnice prepovedano, Osup in zavzetje nas obideta. Ni nam moglo v glavo iti, de se reči prepovedo, ki h omiki in razobražbi pripomorejo, ki si ji jih saj pridobiti moremo. Zdi se nam, de je le popolnama nevednost te zadeve, učenike h takim sklepu pripravila. Naj gredo tedej sami, in prepričali se bodo, kako krivičin je sum, ki ga na družtvo imajo. Gotovo nam ne bodo več prepovedali, ga ob-iskvati. Če pa še vselej tega ne privolijo, moremo pa v imenu naroda tirjal, de nam v šoli boljši pota za omiko v domačih rečeh odpro, kakor se je dozdaj zgodilo. —
Več osmošolcov. •—d— Iz Ipave 10. Novembra. Nekaj časa semkej popotvajo vojaki iz Laškiga in na Laško sopet po navadni cesti čez Re-bernico skoz Ipavsko dolino, namest po ne-kdajni razderti in lansko leto popravljeni čez llrušico. Ali so jo za vselej, ali le za čez zimo opustili, ne vemo; to pa je gotovo, de jo v zimskim času debel sneg in silni zameti za ene mesce popolnama zaprejo. In zdaj zapored zopet vidimo cele bataljone se tukej menio proti Laškim pomikati. Govori se, de bo v Goriški kronovini stalo čez zimo 30,000 mož, LIoyd v eniniu svojih poslednih listov le od 25,000 pove, vender gotoviga se ne ve še nič. Res je, de pride v deželo, kjer dosti vojašinc stoji, tudi dosti denarja , ali za kmete po Furlanii, ki so večdel le koloni, in z svojim pičlo odmenjenim živežam sami teško shajajo, tudi le revne in tesne pohištva imajo, bi to blo, kakor tudi za Ipavce, velika nadloga. Kupci in oštirji bi se nar bolje pri tem počutili.
Vinska letina je po celi naši dolini se letos slabo obnesla, nekej zato , ko je preteklo zimo veliko tert, posebno po polji, pozeblo, nekej pa je dolga in huda suša v poletnih mescih zabaviala, de so jagode le drobne ostale. Kar pa je, je dobro, in tudi cena se lepo derži, od 6 do 8 gold. kvinč sod k sodu, — saj pri nas okolj šembida.
Kolera, čeravno je v Terstu in v Gorici pojenjala, nas še ni popolnama zapustila, posebno se je Teržani ne morejo znebiti; pa upamo, de bo ojstreji vreme, ki zdaj nastopi, nepovabljeniga gosta pregnalo.
Serbska vojvodina.
Nar novejši novice iz Reča javljajo, de je serbska vojvodina v svojimi okrajinami od Cesarja izrečena, samo Sriem ostane začasno pri Slavonii, popolno se bode na prihodnim zboru odločilo, kamor de bode Sriem prištet. General Majerhoffer je nek za civilniga invo-jaškiga opravitelja vojvodine postavljen. Cesar sam bo imel naslov vcliciga vojvoda serbskiga.
Austrijanska dežela.
J—. Z Dunaja 10. novembra. Ravno smo v 89. listu Slovenije čitali, da hoče naš slavni rojak, Dr. Miklošič, skoro „rečniksta-roslovenskiga jezika" na svetlo dati. Z serč-nim veseljem zamoremo reči, da je slovnikže gotov, da se pa pred 15. decembram ne bode iričcl izdavati. Pridenemo tu naročbo nanj, da se bodo g. naročniki vedili po tem ravnati. Glej povabilo k prenumeraciji na zadni strani).
Slovenski vlastenci! Glejte tu sopet ne-irccenljivo delo jednega naj slavniših sinov
naše mile domovine. Z naj večim trudom je dolga leta stare knjige i rokopise prebiral i pregledaval, z naj večjo pazljivostjo je vse kotičke preiskal, i krasne zamerle rožice sta-roslovenščine nabiral. Tu jih imate v lepem zvezku! Zamerle so scer, al kterega pravega Slavena bi njih blagi cvet z večnim duhom ne navdajal? Dajte, dragi brati, i pokažite z mnogimi naročbami, da še veste spoštovati mili jezik, ki so ga vaši slavni dedi govorili ; pokažite, da priznate i spoštujete velike zasluge moža, ki ga je vaša vlastna slavna zemlja rodila! — V torek, 6. t. m., je verli rojak pričel staroslovenščino i slavensko pis-menstvo v obče učiti. Z hrepenečim sercem smo stopili v učno sobo: množica ukaželjnih Slavenov vsih krajev i jezikov se je zbrala. I on nas je nagovoril z prijazno, al krepko besedo, kako da ga veseli, da nam ravno na Dunaji zamore razlagati častitni jezik naše stare matke Slave, nam je pripovedaval o njegovej velikej važnosti za vsakega omikanega Slavena, nam je naznanil način, kako nam hoče bistro vodico iz žlahtnega vira deliti — i mi smo ga z rajskim veseljem poslušali. Tudi nam je razodel, da hoče v šestih al sedmih tednih še drugo knjižico na svitlo dati pod naslovom: Lehre iiber die Deklinationen der alt-slovenischen Sprache. Le z nadušenim rodo-čutjem zamoremo tu iz globokega njedra za-vkliknuti: Bog ti daj srečo i blagoslov, slavni mož naroda! Ljubezen poznega vnuka i zahvala bodočih vekov ti je gotova! —
Govorica, da se bode v Zagrebu jugo-slavensko vseučelišče ustanovilo, se bolj i bolj pogosto čuje, i dan na dan večjo verjetnost dobiva. Učilo se bo, kakor pristje, v ilirskem jeziku. Pri tej priložnosti ne moremo misli nekterih veljakov ilirske učenosti o tem za-molčati. Kakor smo čuli, so gosp. Dr. Gaj, Dr. Demeter itd. i drugi izustili, ker jim bo učenikov za vseučelišče pomanjkovalo, da si jih bodo od bratov Slovencev, da tako rečem, izposodili. Glejte, slovenski mladi doktori!
vas
jasna zvezdica se vam s tim prikaže, ki k slavnej bodočnosti vabi. Ne zamudite ure, mili domorodci, i poprimite se s celo močjo ilirskega jezika. Težko ni, se ga popolnoma naučiti, vsaj nam je v naj bližjem rodu. Nuj te tedaj, mili brati, s premisliki na stran, z orodjem v roke, z veseljem na delo. Ilirski jezik je vfcz, ki bratovske narode Serbljev, Sla-vonclev, Hervatov, Dalmatinov i Slovencev še ožje skupej veže. Znabiti je že izgovorjeno, da Serbska vojvodovina i trojedna banovina Hervaška, Slavonska i Dalmatinska bodele jedno jedino telo s svojimi vlastnimi naredbami pod jednim jedinim poglavarom. Velik korak k občnem zjedinjenju jugoslavenskih narodov. I kdaj se bo tiha želja, ki v sercu toliko Slo vencov skrita tiči, iskrena želja, se s sorodnimi brati pod jednim jedinim poglavarom združiti, izpolnila? O kdaj bo žlahtna vez jedi— nosti vse narode jugoslavenske bratinsko ob-segla od milih krajev, kjer Serbsko-podunav-ska Vila v kolu narodnem se vije, do veli-čanskih gor, kjer za Triglavom žarko solnce zajde? O sladka sloga jugoslavenska! v tvojih ravninah nam žlahtna rožica bodočnosti cvete, čez tvoje poljane sedmerobojna nade mavrica svojo krasno odelo razpenja! Blaga doba, ne čakaj dolgo! Pridi, pridi!
Dunaj. Dr. Unger, profesor modroslovja v Ljubljani, je za vodja sirotčine hiše na Dunaju postavljen, in z naslovam cesarskiga sve-tovavca počasten. Miniserstvo uka je českiga profesorja Šembera iz Berna za učenika če skiga jezika na Dunajskim vseučelišu postavilo.
Galieia iu Vladimiria.
ma zmuzajo v sobo, kjer je gospa igrala. Le kmalo začnejo v veliko začudenje igravke po svoje plesati. Njej je to jako dopadlo. Začne jim torej eno za drugo prav živo igrati, in Kozaki z veselim vpitjem dalej plešejo. Ko se gospa vtrudi in neha igrati, se plesavci v krog vstopijo, eden vzame kapo raz glave, verže nekaj penezov vanjo in za njim vsi drugi. Ta zbirk potem gospej dado, in ko ona začudjena praša, kaj ima to pomeniti, dobi za odgovor: Car jim je zapovedal za vse plačati, in kar Car zapove, to se mora zgoditi.
Ogerska iu Erdelska dežela.
Dunajske novine prineso sledeče verjetne vzroke in okoljšine, zavolj kterih sta bila Ladislav Csanyi in Žiga baron Perenyi obsojena.
Ladislav Csanyi pade, kakor žc njegovo naglo povzdignenje od stopne do stopne clo do ministerstva kaže, v versto tistih ljudi, ki razprostiranju punta pot napravljajo z marljivim djanjem, s pripravo sredstev, z odstra-njenjem zaderžkov, s puntarskim podpihova-njem, da s tem djansko vravnavo napravijo, niti vsakod pripnejo in jih od vsih strani v središu združijo, z eno besedo, on se šteje v versto punlarskih vodjev, brez kterih puntarske glave ničesar opraviti ne morejo, ker jim djanskega sveta manjka, na kterem zamorejo svoje namene vresničiti. V tej versti najdemo Csanyia ime od začetka do konca oger-skega punta. V brez številnih poklicih in razglasih ni nobenega lažnjivega sredstva opustil, daje po tem takem s pervega punt opravičil, potem zanjga deležnike najdel, da bi bil djanske izide s tem dosegel. Tako je bilo njego vo ravnanje skoz celi čas. VrazglasulO.de cembra 1848 je sedajnega cesarja roparja prestola imenoval, da je na tako vižo narod in vojake na noge spravil, in zvezo pokoršine med njim in ljudstvom raztergal; dal je pa znanje , da hoče zoper novoga kralja z ogersko
kervi se bojevati: lažnjivih razglasih 4. januaria 1849, tedaj ravno tisti dan, ko je cesarska armada Pest posedla. Tako je delal do 14. aprila 1849 tako dolgo, da je bila cesarska rodovina z prestola pahnjena in pragmatiška sankcija razderta. In zdaj, ko je punt do verha zrastel, je Csanyi minister stvo prevzel in z njim odgovornost serditega boja. Od te dobe, ko je v deželi ogerska armada na povelje puntarskega ministerstva cesarski armadi in samemu cesarju se zoper-stavila, ko so v zunajnih deželah podpiho-vavci nevarnost pomnožiti skušali, je bil on marljiv pomagavec Košuta in je zraven svoje nesramno ravnanje dobro poznal; tedaj se od njega ne more reči, da ga je punt za sabo potegnil, marveč, da je on sam punt za sabo vlekel, s kterim se je v prepad pogreznil. Pri Vilagosu je bil zajet in pred vojaško sodbo
Bil je tudi ud odbora deželne brambe, in se je pomenkval čez sredstva; po kterih se je tudi z silo proti cesarski armadi in cesarju ravnalo. S takim djanjem je tedaj z smertjo mnogo ljudi in pokončavanjem dežele hudo vojsko vžgal, ktere nasledki se bodo še čez deset let poznali. Perenyi je bil tedaj po ta-em djanju enoglasno velke izdaje obdolžen.
Ako dela teh moz od začetka do konca premišlujemo, ne moramo dvomiti, da kri toliko v vojski pobitih tudi čeznje vpije za ma-ševanje; ona sta bila, ki sta deželo pokonča-vanju in ljudstvo divjanju prodala, torej ju je tudi kazen zadela, ki sta ju zavolj terplenja svoje domovine in rojakov obilno zaslužila.
Iz na Dunaju izdanih »Slovenskih novin" zvemo, da so Košuto vi otroci pod varstvom ljudoljubnega in omikaniga častnika majorja viteza Heimerk. Živež dobivajo v nekdajni kerčmi častnikov. Otroci smejo vsak dan več ur z drugimi otroci igrati, in jedi, u jih njih oskerbnica zanje tirja, radovoljno dobivajo. Slovenske novine pravijo, da je bilo za otroke v dveh mescih 250 gl. izdanih, in tudi imajo že zimska oblačila narejena. Bavno tako se tudi drugim vjetim gospem godi na Presporškem gradu, med kterimi pa Košutove gospe ni, ki je ali čez mejo pobegnila ali se pa na skrivnim v deželi derži.
da hoče armado do zadne srage ravno tako je počenjal v
Pražke »Narodne noviny
«
jejo sledeče od Busov. Ko Ogerskega v svojo domovino eno galiciško vas šli, je neka pesmi Kozakov igrala. Rusi
pripovedu-so se Rusi iz vernili in skoz gospa narodne slišali domače
glase, stopijo raz konj, in se počasi zaredo-
poklican, ki ga je, ker je bil imenovanih djanjprevižan, enoglasno velke izdaje krivega spoznala.
Med tem, ko je djanje Csanyi-a v dopol-njivni oblasti obstalo, je stal Perenyi na čelu velke izdaje krivega poslavodajavstva, bil je predsednik v ogerski zgorni zbornici, v ta zbor, ki je bil sam na sebi brez govorov in djanj velka izdaja, je on ude skupej poklical, po govore vpeljal, sklenitve razglasil in naredbe podpisal, v njegovi osebi se je tako rekoč celi zbor zjedinil, on je vse storil, kar seje njem sklenilo; in scer do konca leta 1848 v Pestu, potem v Debrečinu, kjer je mesca marca t. 1. seje z govorom odperl, kjer je svoje posebno veselje močnemu zboru razode in izrekel, da se bode v zboru o izpeljavi neodvisnosti ogerske dežele pomenkvalo. On je tudi sklenil neodvisnost Ogerskega in odvzetje prestola cesarski rodovini 14. aprila 1849 kar je bilo v zgorni zbornici enoglasno sklenjeno , in je doveršil ta sklep z svojim podpisom.
Ptuje dežele.
Pruska. Deželske in duhovske gosposke se na Pruskim sopet začenjajo prepirati. Mun-sterski škof je postavil za vodja hiše za iz-rejo prihodnih duhovnov nekiga Dr. Pergerja in zatorej ni dovolenja pri deželski oblasti iskal. Diisseldorfska vlada je torej Dr. Per-gerju prepovedala vodstvo prevzet, in kakor je govor, bode to seminiše na vikši zapoved zaperto.
Turška. Serbski knez je svojo hčer neki-kimu Nikolaeviču v zakon dal. Čez poroko dopiše nemški pisavec iz Belgrada v Augs-burske novice leto: Cela svečanost je bila skoz in skoz prav po domače. Poročena sta šla peš v cerkev, in ravno tako iz cerkve, nevesta po serbske oblečena je imela na glavi okinčan fes in dolgo vihrajoče ogrinjalo. Ni bilo za poznat , ali je to poroka kakšniga mest-njana ali knezove hčire, samo v tem je bil razloček, de je muzika od regimenta narodne godbe igrala, kir drugač le cigani kakšno okroglo na goslih zaškripajo. Serb ne pozna/ nobeniga razločka med stanovi, in kaj taciga mu tudi noče v glavo iti. Če knez po Serb-skim potuje, in če ga uradniki z veliko ponižnostjo sprejemljajo, se Serb temu začudi, in vpraša: Kdo pa je ta gospod? Če se mu odgovor da, de je knez si on misli: aha to je tako kakor župan, in še glave pred njim ne odkrije. Pa tudi sedajniga kneza ta de-mokratiški duh ne razžali, tem več ga razveseli, in on se proti Serbam tak obnaša kakor njih vikši opravilnik. Povsod on skaže svojo ljubezen do narodnih šeg. K tej svatbi ni on samo visoke uradnike, temuč celo deželo po načelnikah povabil. Po poroki je bila velika gostba. Zraven kneza je sedel en župan, in ne daleč od njega poslane francozke republike, ktiriga je knez posmehvaje poprašal, »ali on ne najde, de je tu na Serbskim vse prav republikansko." Kar to zadene , nemški pisavec pristavi, moram reči, de je serbska republika bolj časti vredna, kakor omikana fran-cozka, ktira je le po imenu republika, kir se je perva lotita v vojski narodov za svobodo samostalnost druzih narodov pokončati.
Jonski otoki. Glavna voditelja ostaje na Jonskih otokih Cepfalonie Vlacco in zraven teh dveh tudi duhovnik Nodara so že v roke angleške oblasti prišla. Sodba je bila čez nje sklenjena, da bodo z vervjo obešeni, kar se je tudi 19. oktobra zgodilo.
Gerška. 16. oktobra je prišlo v Malto in Sino okolj 100 politiških hudodelnikov, ki so bili gostoljubno sprejeti. Pričakovalo se jih je še drugih 100. Skupno število vsih pribežnikov znese tam okoli 3000. V Atlie-nu se govori, da jih bodo v kolonije poslali.
M" e fi» o 1 i t i m k i ti C 1.
(dne
Glosa.
— j mesea —, 1848.)
Kaj Ljubljana uka, raja? Kaj veselja grom ustaja.
Kastelic.
Kaj Ljubljana dans tak raja?
V	nji veselja hrum ustaja? „Ker od sinov nič ne ve, Ki nezvesti v nji žive."
„Ker ji misli so edine, De vse verne ima sine, Vsak de njih je zlobe čist, Domovini le v korist;"
„Ker ne ve, de v nji živijo, Lastno mater ki tajijo, Ker od sinov nič ne ve, Ki ji le razpad žele;"
„Ker v ovčjini ah volkove Prave meni si sinove, Jih natanko ne prezre, Ker skoz kožo vid ne gre."
Kaj Ljubljana dans tak raja?
V	nji veselja hrum ustaja ? „Ker od sinov nič ne ve,
Ki nezvesti v nji žive.
M. Valjavec.
Jugoslovanske cvetlice.
(Nabral F. Cegnar.)
14.	Post.
Serbi veliko na post deržijo. Navadni
Iiostni dnevi so vsak teden sreda in petek, 'osebni post je 6 tednov pred Božičem, 7 tednov pred Velikonočjo, in dvakrat poleti, pa kratkejse dobe. Zraven tega so pa tudi še posebni rodovinski posti, ki iz kake obljube izvirajo. V postu je vsaka kratkočasnost prepovedana, torej tudi ženitba. Velki post se s pondeljkom začne in ne kakor pri nas,v sredo. Med postom je Lazarjeva sebota za celo Serbsko velik praznik. Serbi ta dan ne obhajajo samo vstajenje Lazara od smerti, ampak tudi žalostni spomin na Kosovcm polju padlega kneza Lazara. Narod ima vero, da je njegova žena Milica glavo Lazara najdla, jo na život pritisnula; ki se je ko bi trenul prirastla. Na večer tega praznika včasih mlade deklice kolo plešejo in pri tem enega fantiča kviško dvigavajo in mu pojejo. Na cvetno nedeljo hodijo pred zorom po vode in prepe vajo vsake sorte pesmi.
15.	Pokop.
Turška šega veleva umerlega koj po smerti pokopati, Serbi pa imajo navado ga čez dan ležati pustiti. Potem ga nesejo ali peljejo z odkrito trugo na pokopališče, kamor ga en pop spremi. Vojake imajo navado z mečem in handžarom pokopavati. Hajdukom tobaka in pipo v grob denejo. Grobi so štirvoglati, la ket iz tla moleči, z zemljo ali kamni napoljne ni, krog njih cvetlic nasadijo. Iz srede moli lesen, z venci in rutami okinčan križ, na kte-rem je ime mertvega in leto njegove smerti. Umerlega oblijejo navskriž čez persi z vinom in oljem, preden njegovo trugo zakrijejo. Potem molijo in pijejo za njegovo dušo. Čez tri in čez sedem dni se spet zberejo in v raznih odlogih do sedmega leta; večkrat kosti izkopljejo, in jih z nova pokopljejo. Med kristjani latinske in gerške vere je postava, nobenega Gerka na katolško pokopališče ne pokopati in ravno tako v nasprotni zadevi. Ako se pa to vonder zgodi, vstane mertev iz groba in se kakor smo že undan opctanulo, v ker-voloka spremeni.
Turki pokopljejo merliče na smertnih njivah, ki večidel znotraj mesta ležijo. Truge postavijo v ravne grobe tako, da je obraz mertvega proti Meki obernjen. V spomin jim stavijo visoke kamne, na kterih je turban iz sekan.
16. Miloš Obrenovič.
Miloš Obrenovič, kiga smo lanjsko leto skoz Ljubljano potovati vidili, je bil rojen v
rudniškem okrožju. Njegov oče je bil ratar. Njegov starši brat Milan ga je večkrat saboj vzel, ko je hodil po kupčijah, in tako je Miloš mnogo vednosti in skušenj si pridobil.
V začetku vstaje je narod Milana za vojvoda zvolil. Bil je pozneje opravnik naroda v Bukarestu, kjer je 1810 umeri. Med tem je bil Miloš, ki se je pri pervi priložnosti pra-vega junaka skazal, od Černega Jurja za vojvoda postavljen. Tudi njegov mlajši brat se je za svobodo svoje domovine bojeval. Černi Juri, ki je gorečost in junaštvo Miloša vedno bolj cenil, mu je en oddelk vojske izročil, s ktero je skorej v vsaki bitvi slavno zmagal. Ko so serbski junaki po primirju v Bukarestu 1813 z Černim Jurjem v Sirmio pobegnuli, se je Miloš v svoje okrožje podal, in razkropljeno armado (okrog 10,000) mož pod svojim poveljstvom zbral, in z njo v gore odri-nul. Turki so se na vso moč prizadevali, ga pokončati, pa zastonj; ko tedaj vidijo, da ne bodo nič opravili, mu primirje ponudijo s pogojem popolne amnestie. Tedaj se jim Miloš z svojo armado poda. l)a je bil zvoljen za vikšega kneza, se ima zahvaliti pobratimu Su-lcjmanu pašatu, belgraškemu vezirju. Kmalo pa začnejo Turki Serbe z nova silno tlačiti, in ti se zopet oprejo. Milož je bil pri tej priložnosti srednik med svojim narodom in med Turki, in je tudi srečno vojsko vdušil. Pa kervavo ravnanje Turkov se ni vleglo, in serd Serbov se na novo vžge. Vse pod orožje vre^ vojskni krič se od vsili krajev razlega, Miloš se postavi na čelo armade. Al žuganje dru-zega močnega vladarja je Turke primoralo Serbom primirje podeliti. Ako ravno Milošu junaštva in zaslug, ktere se je ravno s tem za Serbe pridobil, ne odrečemo, se vonder ne moramo zderžati njegovega trinožtva in stiskanja grajati, s kterim je Serbe v zadnih letih tako razjadil, da so ga is svoje domovine spodili.
Pad Bosne.
Tomas pervi, bosniški kralj, je bil v letu 1460 od svojih sinov Stjepana in Radivoja na skrivnim umorjen. Pervi je bil z imenom Stje-pan Tomas drugi kronan. Radivoj, serdit da je njemu spodletelo, je svojo in svojega brata hudobijo naznanil, in potem pobegnul k sultanu Mahomedu drugemu, škof vModrusi, papežev pooblastenec v Bosni, pregovori To-masa drugega Turkom vojsko napovedati, ker je to nar pripravniše se svoje hudobije očistiti. Vojskoval se je nesrečno. Mahomed je deržavo pokončal in kralja Tomasa v terd-njavi Kluč na Horvaškcm oblegel, kamor je pobegnul. Sultan, ko je dobro previdil, da z silo svojega namena še kmalo dosegel ne bode, je kralju Tomasu mir ponudil s tem pogojem, da mu zastane davke odrajta. Tomas vidi, da se dolgo več ne more braniti, dovolji v to in se v turški tabor poda. Tam ga zgrabijo in silijo se obrezati; kjer pa v to ni dovoljil, ga kervoželjni zmagavec odreti zapove, in na zadnje z pušicami vmoriti. Pripoveduje se, da so Turki iz njegove kože eno sedlo napravili. Od te dobe je bila Bosna vedno pod turško oblastjo, lladivoj pa ni bil nikdar bosniški paša, ker Mahomed, kega Gerki še zdaj včlovečenega vraga imenujo, se je dobro varoval, naslednika kraljeve rodovine v Bosni zapustiti.
Lazar.
Lazar, zadni serbski car, je bil izrejen v hiši Stjepana Dušana, in kakor pravijo je bil on njegov lastni sin. Car mu je Milico, hčer Jug-Bogdana za ženo dal. Bil je naslednik Vukašina, je milostljivo in trezno vla dal, in zraven hraber in pobožen bil. V letu 1376 ga jc duhovščina silila carski naslov si prilastiti.
Dal se je sicer kronati za carja, alj iz ponižnosti je vonder staro ime knez obderžal Deset let je v miru s Turki živel, in več samostanov sosidal. Med tem se v letu 1386 Murat pervi, ki si je že popred Bulgarsko podvergel, z silno vojsko v njegove dežele verže. Lazar pričakuje sovražnika na Moravi, se pa mora nesramni pogodbi podvreči. Ogri so mu vso pomoč odrekli. Dva slavna junaka Vuk Brankovič in Miloš Obilic se razdvojita. Pervi je izdal serbsko deželo na Kosovem polju nevernim Turkom, ker se je z svojo armado vmaknul. In tako je padla z Lazarom serbska deržava v oblast nevernih Turkov, in žlahten narod slovanski je oklenul tuji jarm, ki ga še dandanašni žuli. Bog obvari nas prepira!
Sniesnica^ ali zalihožc resnična.
Nek kmet pride k dohtarju K ... in ga prosi, da bi šel njegovo bolno ženo obiskat, ter reče: Prosim gospod, naj gredo urno k moji ženi pogledat, ker ona je nevarno bolna.
Dohtar: Jest ne urno — bom šbicala. Kmet ga le prosi in prosi, in na posled, ko je vidil, da tudi prošnja nič ne pomaga, mu žuga, da ga tožit pojde, če precej ne gre. Na to dohtar pravi. Počakite, jest precej šla.
Kmet: Jaz ne moram tu čakaje ženo samo doma pušati. Dohtar ko besedo „pušati" zasliši zaupije : A! jest ne pusati, pušati pa— dar. —
Drugokrat pride ravno ta dohtar k nekimu bolniku in ga vpraša, kako se že kej počuti. Bolnik mu odgovori: Ah! gospod! vedno me bolj boli. Dohtar: Od kedaj vam bolji? Bolnik: Vsak dan, gospod, me bolj boli. Dohtar: A dobro, dobro, da vam bolji, jest vam zdaj druge arcnije zapisala.
Dohtar: Ali imaste kej kožico? CStuhl-gang) Bolnik: O ja, gospod, je imam v hlevu. Dohtar: To ni dobro; vi je moraste v hiši imeti, da ne boste prehladih'.
Ubogi ljudje, kterim so laki zdravniki dani! —
B . . . .
Z m c s.
Češki deželni odbor je za povzdigo narodnega glediša in slovstva plačilo za tri nar izverstniše češke igre razpisal, in scer: 250 gold. za nar izverstnišo zgodovinsko dramo; 200 gold. za nar boljšo veselo igro iz domačega življenja glede na sedajne časev
Eden ali pa dva dobita darilo po 100 gl. V razsodbo podarjenja bo odbor sostavljen. Perva igra mora v marcu, druga že v februa-riu odboru poslana biti.
Prenumeracia
na
rečni k starega Slavonskega jezika.
Ves učeni svet prizna, da je stari Slavenski jezik velike važnosti;po njemu se spozna, kakor nam je bil jezik v starih časih, brez njega se stari spominki kterega koli Sla-venskega narečja ne morejo razumeti, kakor je treba, brez njega se o Filologii Slavenskej le misliti ne more. Po tim bi se človek v resnici moral čuditi, kakor da do zdaj ni ne le jeden koliko toliko popoln rečnik starega Sla-venskega jezika, kakor se v najstarših knjigah, večidel rokopisih najde na svitlo prišel; temuč, kar je dozdaj že od tega dela na svet prišlo, tega je vse ali premalo, ali ni nič manj ko Staroslavensko. Videč, kolike potrebe je večji rečnik starega Slavenskega jezika, sim se deset let sem posebno s tim delom trudil; kar sim koli mogel najti starih Slavenskih rokopisov i natisnjenih knjig, vse sim večkrat prečital in ničesar nisim izpustil, da bi mi delo bilo, kakor ga znanstva v današnjih časih tirjajo. Nabral sim okoli 18000 besed,ioso-bito siin gledal, da jih tako popišem, kakor se v najstarejih izvorih najdejo i kakor se duhu našega starega jezika v resnici priliči. Slavenske besede sim Gerčko i Latinsko pre-tolmačil, i pri največ besedah sim postavil, kje sim jih našel.
Kjer pri nas prave knjižne tergovine še ni, i je prenumeracija jedini pot, po kterem se knjige dobivajo, zato i jez pozivam vse, kteri to knjigo imeti žele, da se prenumeri-rajo. Knjiga je že gotova, ali se ne bo razdajala do 15. Decembra 1849, i dotod prosim, da mi se imena prenumerantov z dnarji vred pošljejo, da bi se i ona mogla natisnuti. Knjiga je natisnjena v velikej četvertini, v njej je pet i dvajset pol i pol, razun predgovora. Cena jej je tri goldinarje v srebru ali devet dvajsetic za prenumerante; al potlej bo na pet goldinarjev ali petnajst dvajsetic poskočila. Prenumeranti se brez dnarjev ne prejemajo, kdor pošlje dnarjev za deset knjig, dobi jed-najsto knjigo poverit.
V Beču 5. Oktobra 1849.
Franc Miklošič.
Pisma naj mi se pošiljajo takole:
Franz Miklosich, in der k. k. Hofbibliothek
in Wien.