Jesensko   solnce
Hfilako je tiho vse okrog,                           In solnce meni zdi se to
Življenja nima dol in log;                          Umirajočega oko,
Utrujeno z neba višine                               Ki še poslednjič se razvname,
Nas gleda solnce na nižine.                        Okrožje srka v se — objame.
Utnira že mu topli žar,                              Le glej na zemljo, solnce ti,
Slaboten je neba vladar;                            Jesenske te poglej dari;
A vendar vse še moč je zbtalo,                  Moč zime kmalu bo pri kraji,
Jo v bojah dičnih k nam poslalo.               V pomladnem nas pozdraviš raji.
Andr. Rape