534
B. Baebler: Minil je dan.
Dale se zamislil je pogled tvoj ; mene udno je zazeblo v mozeg; in, prijatelj, zvedela sem takrat, kje te domek aka tih in ozek!
Kaj, da si zaljubil se v trpljenje, v svoje teke in meglene dni? Pesnik, vedel si, da kdor trpi, ni zaman izgubil se v ivljenje . . .
Morda v dui sam si komaj slutil, kaj te solze so in kaj ta smeh . . . Tih po svojih hodil si poteh za krasoto, da bi vso obutil.
Ko zamaknil v sinji se azur si,
v skromen cvet sred mirnega polja,
vsa utrujenost ti je prela,
in pozabil revino vseh ur si.
Dete bil si, tako dete lano, ki na kruhek abi sredi ro . . . A v zavesti bil krepak si mo, znal ljubiti si ivljenje mrano!
Vida.
JVIinil je dan . . .
JXLinil je dan, minila no Ti neusmiljeno dekle
kaj deva si storila? in tvoje lepe oke
Mir iz srca odplul mi pro in tvoje lice ronato
ti, ti si ga spodila. in tvoje bele roke.
Le bei mir, le bei mir
in pluj rez svet zeleni,
da ti le deva draestna
ostane tu pri meni!
B. Baebler.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si