Belinovi otroci
Moji brezustnični glasovi iz zemlje 
z dedovim šmarjakom so opiti,
s šmarjakom ljubljenih Gorjancev.
Ljubimci objeti in še pes Kosmati človek, 
z njimi pa še moji jazi, 
metafore v suhem listju; v mrzli osi smeha 
smo zakleti, v pregretih opominih zbrani.
Bile so drzne učne ure starih bojev, 
je trd pokrov, ki ždi nad nami,
prenizko smo ga vzdignili kar sami, 
iz praznin povsod v nikamor.
V očeh begotnih, v ledenih vzdihih, 
da smo, vsi sodni bratje, ujeti,
vsi jaz, vsi pes in vsi ljubimci. 
Željko Kozinc
Nagovori
Sodobnost 2018 533
Sodobna 
slovenska 
poezija
Hiša hiše
Je tvoja hiša, hiša,
že kdaj vzletela v nebo?
Si že splezala, na svojo streho splezala,
si strelo vrnila v nebo?
Si kot klin žerjavov vdrla,
vdrla v svojo hišo, hiša? Si?
O, si. Z nagovori duhov slepila si potomce, 
jim rok izčrpanih odprla streho.
534 Sodobnost 2018
Željko Kozinc Nagovori
Ribica v tolmunu Otona 
Kar smo izrekli o sebi,
ostalo je v odbleskih Soče,
kar našminkani, 
kar v srdu nase,
nam je v besedah 
od poljubov ostalo,
kar je v strahu vztrepetalo, 
bila je ribica, žival preživa,
begajoča iz mresta v mreže, 
švigajočih oči,
ki sebe s seboj več ne uzrejo, 
obraza iz črepinj ne prepoznajo.
Dolbe, dolbe, ribica, 
naš pogled v oko pritoka,
znova, znova, ribica,
pred našim srdom izginja,
plava, plava, ribica,
v noč odtoka.
535Sodobnost 2018
Nagovori Željko Kozinc
Sto let vojne
Zakaj spet, Krn, 
hrumiš od eksplozij
v nadutih stenah,
zakaj v smrtnih stokih 
iz svoje srhke zemlje?
Vnuki nerojeni, 
kam so izginili 
iz miru posmrtja?
Ali spet duše tavajo
v prerezanih oblakih
svojih krikov?
Zakaj spet, Krn,
v tvojih strelah 
tuli blodni volk,
zakaj še usta 
naših brezen 
grize?
536 Sodobnost 2018
Željko Kozinc Nagovori
Pot 
Ni spanje niti rodna streha, 
zlom kosti je,
dih, ki noče iz pljuč.
Je stresna ura,
ki se ustavlja,
seme, zbrizgano po žilah.
Je bleda luč, žerjavka sonca, 
pogosto noč, ki ne uspava,
kakor krivda in kesanje.
Je ljubezen. Poezija. 
Brez odgovorov v ekstazi,
brez darovanja v samoti 
si stezo izmerila z mano,
se prek strahu iztekla v svoj užitek,
me občutila, ne sovražila.
537Sodobnost 2018
Nagovori Željko Kozinc
Netopir
V tvoji solzi luna drgeta.
Netopir ti skozi pljuča šviga. 
V solnem grlu reže
raze kljubovanja smrti.
Tvoj pogum, rojen v jezi,
te bo okrutno izmeril z izmišljijo
njegovih barv, omam, blodnjav, 
spregovoril, ko bo sprožil past. 
Netopir bo tvojo kri izkašljal, 
v prepadu tvojo pot preletel.
538 Sodobnost 2018
Željko Kozinc Nagovori
Božjepotnica na Caminu
Ko pritajeno briše pot s kože, 
nabira betežne sekunde užitka,
taji se zbližati v dvoje.
Pogled v svoje roke umika,
upognjena z buhtečim mesom,
z jezikom, polnim rož in očitkov.
Spodsekala me je z očmi ciganke,
iz staje zvezd nad bolšjim smradom 
me vrača v deželo gibčnih skokov
in pred ogledali mojih rok se slači.
539Sodobnost 2018
Nagovori Željko Kozinc
Finis terrae
Po produ kamenčki škrebljajo,
val jih pod menoj spodnaša.
Pena v mehurčkih poka,
ko jo odlagajo valovi, 
moji vzdihi, moji vdihi.
Naraščam in se spuščam, 
v padec se, v vstajenje zvesto vračam,
sam v sebi spokorjeni slepi potnik, 
ki v hipu, v večnosti, 
kot ocean v sebi ocean preliva.
540 Sodobnost 2018
Željko Kozinc Nagovori