Šolska stranišča so umazana črevesnih bolezni je vse več
Mi se radi sklicujemo na evropska merila in sploh so vse naše težnje usmerjene proti Evropi. V resnici pa trdno stojimo na Balkanu. Verjeli ali ne, ampak po številu črevesnih bolezni med našlmi otroci sodimo med nerazvite družbe. To pa pomeni, da smo umazani, kajti te bolezni so posledica umazanih rok. In začne se kar v šolah.
Po besedah dr. Katje Stržiš-čar, šolske zdravnice v naši občini, so higienske razmere po šolah naravnost brezupne. »Kaj nam pomaga, če učimo otroke pri zdravstveni vzgoji, kako si morajo po vsaki potre-bi in pred vsako jedjo umiti roke, ko pa šolska stranišča večinoma ne premorejo ne to-aletnega papirja, ne mila, ne brisač,« je povedala na posve-tovanju šolske medicine ob njenem osemdesetletnem ju-bileju v Kranjski gori.
Ali ste opazili, kako se na-šim otrokom pogosto mudi na stranišče, ko pridejo iz šole? Da jih pogosto boli trebuh, da imajo drisko in bruhajo? Vse to so posledice črevesnih mo-tenj zaradi bolezenskih klic, ki jih dobijo v šoli. V nekate-rih šolah so stranišča tako za-nemarjena, da se smrad širi po celem hodniku, celo v rav-nateljevo sobo, a se celo ti le redko zganejo. Dogaja se, da otrokom celo lasje smrdijo po urinu. Tudi otrokom ni vse-eno, kakšna so stranišča pa se rajši olajšajo za vogalom ali pritečejo domov. Velikokrat tiščijo noge skupaj in sploh
zadržujejo blato, da jim ne bi bilo treba v šolsko straniše.
»Tako so otroci pogosto za-prti in imajo druge težave s prebavo,« je pojasnila zdrav-nica.
Zdravnica je okrcala vse šo-le po vrsti v naši občini, razen srednje glasbene, kjer greste lahko mirno na potrebo.
»V srednji pedagoški šoli so namestili sušilnike za roke, nimajo pa mila,« je dodala in se spraševala, kako učitelji lahko mirno gledajo, da so stranišča umazana, saj to je osnovno pravilo higienskega življenja. Nadalje se sprašuje, ali gre kdaj kdo od učiteljev pogledat, kakšna so stranišča ali vse skupaj ignorirajo.
Kako naj potem od otrok zahtevamo, da bodo pazili na čistočo, če jim tega ne omogo-čamo v šoli. Nekateri bodo morda porekli, saj nič ne po-maga. Pa ni res. Zdravnica je dala za primer zdravilišče v Savudriji, kamor pride čez 300 otrok na letovanje in ven-dar so stranišča vedno čista, ker je tam vedno papir, je mi-lo in so brisače. Ali smo res postali tako revna družba, da si, denimo, ena najbogatejših
občin v Jugoslaviji ne more privoščiti toliko, da bi šolam posebej nakazovala denar za toaletni papir, milo in brisa-če? Kje je tu komite za šol-stvo, zavod za šolstvo, kje so inšpekcije?
Higiena pa je samo eden od problemov, ki jim sodobna šolska medicina ni kos. Dru-go so same razmere po šolah. Gre za prenatrpanost razre-dov, za slabo prezračevanje, za umazane stene, ker ni de-narja, da bi jih večkrat prebe-lili, gre nadalje za preobreme-njene otroke od težkih torbic do nesmiselnih predmetov, ki so daleč od praktičnega življe-nja. Svoje k temu prispeva še naš nemogoči delovni čas, ka-kršnega nimajo nikjer v sve-tu. Otroci, zlasti pa srednje-šolci so preutrujeni, nepre-spani, kajti mnogi vstajajo že ob petih zjutraj in celo ob šti-rih, da potem pridejo pravo-časno k pouku, ki se začenja že ob sedmih zjutraj. Za na-meček so dijaki potem še ve-činoma brez organiziranih malic in brez kosil, kar ima spet svoj negativen odraz na zdravju.
Po vsem tem se človek lah-ko samo vpraša, ali imamo sploh radi naše otroke ali mi-slimo samo nase? Odgovor je znan. In kaj naj rečemo o ted-nu otroka? Imamo ga samo na ustnicah.
Albina Adamič