Orobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levičnik. Moto: ,,TViilla dies sino Ilnea!" Slari riinljariski pregovor. Nadaljevaje gozdnarske uke razkladalo se nara je, da zeralja za setev ali sajenje gozdov mora biti tako obdelana, da najde senie v nji pravo lego, ter da more serkafi živež iz zemlje. Kjer je zemlja niočno zaraščena, zahteva priprava za gozdno setev obilo truda, ter skoraj ravno toliko dela, kakor pri napravah novib njiv. Zemlja mora s podzenieljskim drevesom (Untergrundpflug) globoko izorana biti, in sicer se niora to zgoditi dokaj prej, n. pr. v jesen, da zmerzav izorano perst in zemljo dobro razžene in zrahlja. Xa pomlad je laki svet treba še enkrat preorali, in naj bolje je, ako se zgodi to na skrižem. Se ve, da se kaj lacega more zgodki le na ravninah, in kjer takega dela ne ovirajo drugi v zemlji tičijoči zaderžki, d. pr. stare korenine, skalnata t!a itd. Ako se sadi ali seje gozd na gričriatib krajih, naj se, ako zemljo orati moreino, vlečejo lehe ali brazde na pošev, da v deževjih voda semen ali ndadih rastlin tako lahko ne poplakne. — Seme naj se pri setvi ne trati po nepotrebnem; razsiplje naj se, kolikor je Ie mogoče, enakotnerno, in naj se zasuje pod zemljo enako žitni setvi. Debelejša semena, n. pr. želod, se sadijo posamesno, in se rabi za napravo dotičnib ljuknjic neko orodje, ki ga Nemci zovejo Eiclielbobrer, tudi Saathanimer Tpokazalo se nam je to orodje ,,in natura"). Seje a!i sadi naj se seme takrat, kedar je zrelo. Ako je n. pr. zrelo v jcseni, naj se seje ali sadi koj takrat. Za želod in žir je vender bolje, ako ju izročimo zeodji .še le spondad, ker jima je zima -nevarna zastran zmerzline, in tudi miši segajo rade po lacih semenih. — Hojevna semena naj se scjejo spomladi. — Rekli smo že zgoraj, da naj se semena po neptrebnem ne tratijo. Skuša naj se zadeti pri tem prava niera; zakaj če sejeoio pregosto, so mlade rastlinice rade prešibke in bolebne, ter se morajo pleti ali pa še celd deloma ruvati. Preredka setev pa tudi ni dobra, ker potem nilada drevesca prehitro zrogovilijo na kvišku, ter vejevje preveč znarazen sili. Na eni oral se je svelovalo 10 do 12 vaganov želodovega semena; hov- jevinskega semena pa 15 do 16 funtov na taki prostor. Toliko po večjem o zasajenju gozdov po setvi. Od tega nauka prestopil je g. docent na drugi način, namreč na zasajenje novih gozdov po mladih drevescah ali pa po mladikab [Setzlinge] *)• Verbe in jagnjeta se zaplodijo kaj lahko; kajti dovolj je, da se le vejice teb dreves potaknejo o pravem času v zemljo, in že nam da lo novo mlado drevesice. Listnati gozdi se zaplodijo ludi naglo iz korcnin posekanib starih dreves. Kjer je up, da se gozd lahko na novo zaredi po ravno sedaj imenovanih dveh načinih, ondi bi bilo sajenje od več, in tudi nepraktično. Kjer pa je kaj takega nemogoče, ondi mora pomagati umetnost. Izredijo naj se torej na pripravnera mestu ndada drevesica, naj se preneso varno na kraj njib prihodnje rasti, ter uaj se ondi posadijo. Prešibka drevesica, iu taka, ki so v preveliki goščavi zrastla, niso dobra za presajenje. i\Ta vprašanje, kako se mali kraetič priskerbi drevesni zarod, se je svetovalo, da stori naj bolje, ako sklene sadjerejo z gozdorejo. Perva razloga pri tem je, da, ako nima za to pripravne dobre zemlje, da si jo priskerbi. Zemlja se posebno dobro zboljša s cestnim blatom, s kalužo ("gleno), mertvim pppelom; tudi podrušna perst je dobra. Podrušno perst dobimo, ako odmajimo en čevelj velike štirivogelne ruše od zeralje, jib naložimo eno na drugo, in jih pustimo tako sperhneti. Tudi rušnati pepel je dober. Dobimo ga, ako pustimo ravno omenjene, en čevelj velike ruše tako dolgo na kupu ležati, da se posušijo; potem naj se požgejo. — Pri napravljanji drevesnih gredic naj se izvoli vselej lega od izhoda prot zapadu, ker si tako drevesica same sebi senco delajo. — Drevesnica naj se tudi ogradi, da živina blizo ne more i. t. d. — Seme naj se seje v grede, in sicer 1 do 2 paleca globoko, želod more še globokejše v tla. — Tudi pleti se mora mladičje gozdnih drevesec. — 0 suši se sme gozdnemu mladičju tudi prilivati, vender se oporani, da če se to enkrat prične, se mora nadaljevati tako dolgo, da dež pride, ker bi opušenje prilivanja drevjičju zeld škodovalo. Prilija naj se prav zgodaj zjutraj, ali pa prav pozno na večer; o solnčnem svitu nikakor ne! **) *) Kjer je namrež obnebje preveč divje, merzlo in pusto, ondi se setev gozdnih semen ne sponaša dobro. Treba je torej ondi sečti k mladikam in malim drevcem. Opomba g. docenta. *¦) Naj omenim tu še enkrat, kar sera že v 11. listn 1. 1. pri sadjereji omenil, kako so namreč 1. 1869. o času gospodarstvenega knrza dunajski vertnarji močno zoper to pravilo grešili, ter mnogokrat o največji popoldanskr vroeini obilno prilivali mladim drevesom novozasajenih ondotnih drevoredov. Ne bil bi spregovoril več o tem, ako M nedavno ne bili Dunajčani javno po časnikih javkali in tožili, kako da jim novonasajeni drevoredi hirajo, ter jim zaporedoma venejo in poginjajo. Vbijali so si cel6 zvedenci zarad tega glave, ter mlatili v pravem pomenu prazno slamo; kajti tako osodo 0 presajanju gozdnih dreves je zapomniti, da se mlada hovjeva in mecesnova drevesca niorejo presajati že v dveh letih; — sploh se mlada gozdna drevesca presajajo dvakrat ali trikrat. Pri presajanju je treba posebno paziti, da se drevesca varno izkopljejo, t. j. da jih vzdignemo iz zemlje tako, da se korenin nekoliko persti derži. Za to je posebno dobra neka okrogla lopata (Cylinderspaten), ktero nara je g. profesor tudi pokazal, in s ktero se drevesca nekako iz zemlje izvertajo. Pri močnejših, t. j. pri že bolj večjih drevescih je zlasti na to dobro paziti, da se pri presajanju koreninice kaj ne poškodujejo. Tudi le-teh korenin naj se kolikor je le moč persti derži'. Ako moramo o presajanju prenašati mlado drevje iz enega kraja v druzega, tnoramo pospbno paziti, da se perst od korenin ne osuje; ako so se pa korenine pri izkopanju kaj poškodovale ali ranile, jih moramo porezati z ojstrim nožičem, in sicer od zgor na vzdol. Ce pa smo priuiorani, prirezovati korenine, se mora to zgoditi tudi pri vejicah, enako tako kakor pri sadnem drevju. To je dopuščeno vender le pri listnatem niladičju; mlado hovjeviuo (izuzemši mecesen) ne snierao pri vejah nikakor prirezevati; torej naj se pri tem drevju tudi posebno pazi, da med prosajenjem koreninice po vsi mogočnosti škode obvarovane ostanejo. (Konec prih.) je Iahko prerokoval vsakdo mičnim drevoredom, kdor je le videl, kako nespamctno se je počenjalo v oziru na njihovo prilivanje. Le škoda, da Dunajčani HTovarša" ne bero; iz njega bi lahko pozvedeli, o čimur so javno tarnjali in ugibali, pa vzroka vender Ie ne uganili. Jaz nezgodo ondotnih mladih drevoredov pripisujem edino le prilivanju o napčnem času! — Pis.