KRONIKA. 765 z>~_ KRONIKA. r~n> Drama. Poj^ni)yjjaa.,pxapm:pm, osveženi in pomlajeni, polni najlepših priča-kovaiij smo otvcrilijetošnjo. sezono. Slovenski gledališki umetnosti se je končno PQ„sre.čjlo, da je uradno priznana in — kaj ,je poglavitno — financijelno tudi dokaj dostojno podprta. Upravno in artistično gledališko vodstvo se je znatno razširilo in nadejati se je, da bo zamoglo na širši podlagi in solidnih temeljih vršiti svoj delokrog v procvit mlade slovenske Talije. Čisto pravilno je povedal Frid. Juvančič, sedanji upravitelj slovenske drame in opere, v „Gledališkem listu", da bi podržavljenje Narodnega gledališča v Ljubljani moralo pomeniti za slovensko kulturo razvojni mejnik, zgodovinski 1'akt. Dejstvo je, da Slovenija doslej gledališke umetnosti ni imela. Imeli smo pač gledališče, v kolikor smo ga potrebovali, imeli smo gledališke igravce, ki so postali bedni nezaposleni ljudje, kadar gledališča nismo potrebovali in na katere smo zrli s čudnim, pomilovalnim iieumevanjem; da, usoda nam je v svoji zlobni igri naklonila celo nekaj pravih in pristnih gledaliških umetnikov, ki so se — bog ž njimi — pravočasno porazgubili po svetu ali pa so s cinično trmoglavostjo in porogljivostjo vztrajali doma pri nas ter životarili kakor cvetje brez zraka, hirali' in veneli... Res, bog ž njimi, v kolikor so že na onem svetu, .slabo^^^^^, vest imamo, kadar se spomnimo nanje! — Tako smo torej imeli malone vse, kar-f^^r^ji^, smo potrebovali, ledenega ne: gledališke umetnosti. Te pa menda tudi potrebovali nismo, ker smo bili s svoio kobilico čisto zadovoljni; v oddih pa nam ie služil kino in,, lajne v Tivoliju... Ampak zdi se mi, da nas je malce, malce vendarle preobrazil strogi čas, ki je za nami. Zdi se, da polagoma doraščamo tudi potrebam svoje duše. Res smo še otroci in se jih ne zavedamo tako določno. S slepim instinktom gremo za lučjo, ki sije daleč, daleč. A nagon je v nas živ in ne umre več. In kadar oživi v nas še potreba, jasna, določna in zavestna, tedaj bomo dobili tudi tisto, *o čemer domnevamo, da že imamo: prežlahten biser v vencu slovenske kulture: slovensko gledališko umetnost. Nemara je še daleka pot do tja. Nemara bo poteklo dotlej desetletje, nemara celo stoletje. Tako vsaj sem si moral zatrjevati, ko sem gledal letošnjo prvo predstavo — Ivana Cankarja komedijo v štirih dejanjih ,.Za narodov blagor". Tako neuspele predstave nisem pričakoval vzlic našemu notorično šibkemu in umetniško nedoraslemu ansamblu. Ne glede na to, da se je centralna ' figura, nositelj komedije, žurnalist julijan Ščuka, povsem ponesrečil, so bile tudi vse ostale vloge brezizjemno podane tako brezizrazno in brezbarvno, da ni mogoče govoriti o njih. Režija nam ni podala ničesar novega; gibala se je v čisto stereotipnih in šablonskih mejah, brez sleherne izvirne črte. Facit večera je bil, da je vzlic vsemu prizadevaniu največjega slovenskega poeta, dramaturga 766 KRONIKA. O^^panč^a, komedija največjega slovenskega dramatika, Ivana Cankarja, po zaslugi njegovih neinteligentnih in neumetniških interpretov temeljito pogorela. l%flfr_večeja pa je bil, da je slojensjca gledališka umetnost še zelo daleč za slovensko dramsko umetnostjo. Kako naj se pod takimi pogoji razvija naša drama, ki ji ni dano, da bi se predstavila občinstvu na odru v dostojni obliki, — naj vedo bogovi. V tem pogledu me ni prepričala o nasprotnem niti slovenska uprizoritev „Anjise" Leonida Andrejeva, ki smo jo malo poprej videli uprizorjeno po ruski družbi Muratova v sijajnih kreacijah gospoda Putjate in gospe Mansvjetove. Drama „Anfise'* je inisterij gorečega ženskega srca, ki dogoreva pred našimi očmi in zastruplja s svojim bleskom svojo okolico. Motno bleščeča vešča v somraku — ljubica in morivka. Z neskončnim, a zlaganim ponosom bega ta ženska svoj križev pot od postaje do postaje za svojo nagonsko slo do zadnjega, velikega in odkritosrčnega razočaranja. Kdo bi tu ločil laž od resnice? Vse je samo valovanje, rnotnjava čustev, razpoloženj, kapric, stavljenih v brezčasnost pod spektrum vsevečne in nedostopne usode. Zaman se zaganja vanjo brezskrbne vedri in lahkomiselni Fjodor Ivanovič, talentirani, duhoviti, modernizirani Rus iskavec, ki mu je že od vsega začetka zapisano na čelu, da se bo pogubil. Zakaj preveč kapricijozno senzitiven slabič je, da bi s krepko gesto moža-samokrotivca zaokrenil svoje življenje s stranpoti, kamor mu je spolzelo; skoro igraje se spusti v prepad... To težko, mrko dramo beganja in iskanja, ki vzlic svojemu modernemu neorealističnemu simbolizmu nosi v svojem osrčju sledove velike antične tragedije, je podala slovenska interpretacija seveda le v medlih, samo mestoma iskrenejših tonih. Dočim je ga. Šaričeva opremila Anfiso z vsem apartnim artizmom, izkristalizirala jo intelektualno in emocijonalno, na zunaj in na znotraj, njen partner, Fjodor Ivanovič, svoje vloge ni doživljal, marveč je samo dokaj korektno prekrasnoslovil; tudi ostali se niso stopnjevali nad pnprečnost. Kot tretjo predstavo smo videli Milana Ogrizoviča dramo v treh dejanjih ,,Hasanaginico", prosto dramatizacijo znane srbske narodne pesmi. Tudi Ogri-zovičeva „Hasanaginica" — velespev materinskega srca — ni pravzaprav drama, vzlic temu, da se je skušal avtor mestoma približati celo dramatičnemu realizmu, marveč predvsem dramatična pesem, ki se v originalu vestno in posrečeno prilega tonu narodnega verza. S slovenske prepesnitve je odpal seve ves čar tega tona in zato bi absolutno ne bila nobena škoda, ako bi poslušali „Hasanaginico" tudi s slovenskega odra v srbsko-hrvatskem izvirniku. Sicer pa je bila slovenska • uprizoritev zanimiva.samo radi tega, ker je v vlogi Hasanaginice po daljši dobi odsotnosti v tujini nastopila spet ga. Danilova. Danilova je iz tiste starejše šole umirjenega realizma., ki je dala naši drami lepo število porabnih, nekaj celo resnično umetniških interpretov. Viogo Hasanaginice je nosila Danilova z vsem simpatičnim dostojanstvom notranjega prepričanja — v zlati sredi, brez globlje poglobitve na znotraj in brez zunanjega pretiravanja, spodobno in korektno. Družba Muratova je tudi v -abonementu ponovila rusko predstavo Shawjeve komedije v petih dejanjih „Pygmalion-a". Komedijograf Bernard Shav/, satir angleške družbe, je v tej svoji duhoviti kozeriji prestavil tip bajeslovnega Pyg-maliona v moderno londonsko familijo in ga parodiral v osebi Higginsa, profesorja fonetike, ki pobere nekje na ulici divjo, prirodno, neizglajeno cvetličarko KRONIKA. 767 Elizo, jo vzame k sebi na dom. napravi iz nje veliko, izobraženo in ponosno damo ter se, ko je „oživela" pred njim, zaljubi vanjo. To vedro, lahkotno kapri-cijoznost je ruska družba, ki v svoji sredi ne šteje samo veščih rutinerjev, marveč tudi dvoje troje resničnih umetnikov, opremila z vso nji lastno točnostjo in preciznostjo, tako v igri kakor v režiji. G. Putjata je s finim pojmovanjem in umetniško stopnjevanim izrazom postavil osebo profesorja Higginsa v sredo med veseloigro in grotesko. Ga. Marševa je kot cvetličarka Eliza doživljala prave erupcije svojega temperamenta in je šele proti koncu, ko se „prebudi", nekoliko obledela v svoji plastični izrazitosti. G. Muratov je predvsem režiser, o čigar tehniki bo še govoriti; njegov pometač Doolittle, Elizin oče, pa je očitoval Obilje izvirnih, izrazitih črt. — Želeti bi slednjič samo bilo, da ta ruska družba, ki je sedaj angažirana na slovenskem odru, čini prej zapusti torišče zapadno-evropske veseloigre ter senoda domov — v sijajno bogastvo ruske drame in komedije ter nam — njakar v svojem jeziku — pokaže dela Gogolja, Grybo-jedova, Ostrovskega ter še mnogih in premnogih drugih. — Letošnja zasedba v Cankarjevi farsi »Pohujšanje v dolini šentflorjanski" nam ni prinesla nič novega Gd lanske predstave; razodevala je v nekaterih figurah (dacar, hudič) iste vrline ko lani ter v vseh drugih iste pomanjkljivosti in ne-dostatke. Schnitzlerjevo operetno, melodramsko »Ljubimkanje" je izpolnilo menda samo nekako vrzel v repertoarju ter je bilo igralsko in režijsko povsem brez zanimivosti. Ko naj bi se letošnja sezona takorekoč šele pričela in sta se že odigrali premijeri Shakespearovega „Sna kresne noči" ter Beaumarchaisevega „Figaro se ženi" — je med slovenskim delom gledališkega osebja izbruhnila stavka. Mene zanima ne glede na vsa raznolika pereča dnevna prašanja, ki so postala s to stavko aktualna, na tem mestu samo dejstvo, da so nazvali igralci ta svoj štrajk umetniško stavko ter se tako postavili na izključno umetniško stališče. Zato, menim, je končno vendar že dolžnost tudi slovenske gledališke kritike, da opusti piškavo iiaziranje, češ da je slovensko gledališko umetnost treba vedno presojati z nekakšno dobrohotnostjo ter jo ceniti po relativnosti danih razmer, in da prične slednjič, ne oziraje se na vse te tisočkrat prokiete „naše razmere", govoriti naravnost, brezobzirno in odkrito, z edinim in izključnim umetniškim merilom ter z geslom: bolje nobene gledališke umetnosti, nego samo — tako-» zvano gledališko umetnost! Fran Albrecht. LSSU L>_ NOVE KNJIGE. —