LETO (A-SrO) XXXIX (33) Štev. (No.) 3 ESLOVBNIâ LIBRE BUENOS AIRES 17. januarja 1980 POJAVLJAJO SE DOMA SLOVENSKE ZASTAVE BREZ RDEČE ZVEZDE KOROŠEC - KREK - EHRLICH: ZASLUŽNI SLOVENSKI VELJAKI AVTORITETA Petrolej, plače, ceste Jugoslavija ima tudi nekaj ležišč nafte. ¡Pripravili so poseben načrt za povečanje proizvodnje nafte in po tem načrtu pridobivajo že skoraj tretjino potrebne nafte. Pri raziskovanjih so ob obali Istre tudi naleteli na zemeljski plin; v Sloveniji pa bodo ponovno preiskali ležišča zemeljskega plina v Pomurju. Kljub vsemu pa uvoz nafte zahteva lepe denarce — nad dve milijardi dolarjev letno. Januarja 1980 so med drugim podražili naftne proizvode in je treba odšteti sedaj za liter bencina kar 2000 dinarjev, to je 1,10 ameriškega dolarja. Nova cena bencinu je pravi svetovni rekord — kljub podražitvi nafte članic OPEČ pomeni taka cena tako maržo, da si je podobne zaenkrat še noben kapitalistični sistem ni upal uvesti. Sicer pa to spada k cenam avtomobilov. Je znano, da so cene avtomobilom in sploh tehničnim produktom v SFRJ do dvakrat višje kot na Zapa-du, plače pa so komaj za dobro četrtino nemških. Ljudstvo je bilo vse od zmage revolucije tiho; a sedaj nihče ne govori več o nadvrednosti dela. Ali bodo zadnje podražitve in pomanjkanje izbile sodu dno? Že več mesecev primanjkuje sladkorja, moke, soli, mesa, pralnih praškov, mila, kurjave in mleka ter kave. Izgovarjajo se na razne načine. Pravijo, da kasni dobava embalaže. To je seveda več ali manj prazen izgovor. Embalažo je ponavadi mogoče kmalu dobiti, nekatere produkte pa bi se dalo prodajati brez embalaže, kot je bilo to že včasih v Jugoslaviji in kot je še vedno v navadi v vzhodnem bloku. Drugi razlog naj bi bile kontrolirane cene. Podjetja enostavno ne morejo prevzeti blaga po nekontrolirani inozemski ceni, ki je nižja kot so njihove uradne cene in bi potemtakem morali prodajati z izgubo. Tretji, najverjetnejši pa je pomanjkanje deviz. Sklepati bi se dalo zaradi ustavitve uvoza žita, ki so ga sklenili v vrednosti 64 milijonov dolarjev, pa je bila dobava ustavljena, ker ni bilo plačila. V primerjavi z zahodnimi deželami, kjer gospodarstvo ni dirigirano, je Jugoslavija dokončno zdrsnila po bruto narodnem dohodku na zadnje mesto, odnosno pač v vzhodni blok. Pred Jugoslavijo so med drugim Grčija in Portugalska, da o Italiji in Španiji sploh ne govorimo in kmalu jo bo prehitela tudi Turčija. Plače, povprečne, se v družbenem sektorju sučejo v industriji, rudarstvu in trgovini okoli 6000, v bankarstvu in družbenopolitične plače pa znašajo povprečno 7000 dinarjev. Zasebno gospodarstvo v obliki malega obrtništva, pa „fušanje“ po končanem šihtu se močno razvija, prav tako tudi sezonsko delo v inozemstvu. Vse to prinese skoraj 50 odstotkov narodnega dohodka. In ravno to nečloveško garanje za dosego določenega standarda je omogočilo zidavo mnogih zasebnih hiš in pomagalo obdržati standard na neki sprejemljivi višini. Tekma med zasebnim in družbenim sektorjem se seveda nadaljuje, kar sicer režimu ravno ne godi, ker cvete bolj zasebni sektor. V Sloveniji ni zaenkrat brezposelnosti, pač bolj manjka domače delovne sile, ki išče boljših plač v tujini. Manjkajočo delovno silo dobi slovenska industrija iz drugih jugoslovanskih republik. To pa seveda ustvarja nove probleme zaradi asimilacije imigrantov. V letu 1979 je po uradnih podatkih Slovenija dosegla nov, žalosten rekord: preko 20.000 splavov, več kot je bilo v tem času novorojenčkov. S cestami je velik križ; Zahodna Evropa je daleč naprej; more se govoriti o dejanskem 25-letnem zaostanku. Govori se mnogo o avtocesti Sloveniki, ki je sodobna, to je res, a manjkata še odseka Razdrto Koper in Razdrto-Gori-ea. Ta odsek je bolj na papirju kot v pripravi, dočim so Italijani svojo avtocesto že potegnili do Gorice. Drugi del avtoceste Ljubljana-Maribor-šentilj tudi počasi napreduje, izdelana je dejansko le med Mariborom in Celjem, ostalo je Malo pred božičem se je vršila v Ljubljani republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZ DL), nekdanje OF, ki jo vodi znani komunistični funkcionar Mitja Ribičič, nekdanji predsednik zveznega izvršnega odbora, to je predsednik zvezne vlade. Uvodoma je poudaril „trenutno nemiren položaj“, označil sedanjost kot „razdobje vsestranske preobrazbe, v kateri so prizadeti mnogi prvinski življenjski interesi ljudi, ko vemo, da moramo začeti gospodarsko in družbeno živeti drugače.“ Poročal je o bilanci dela zadnjih štirih let (od zadnje konference) na gospodarskem in družbenem področju, ter kmalu prišel na politično in kulturno področje. Kot uvod v to problematiko je označil čas pred štirimi leti prav tako za nemirno situacijo protisamoupravne in sovražne aktivnosti. Ta se je tedaj kazala v oživljanju klerikalizma in belogardizma, v znani Kocbekovi aferi v Trstu, ter celo „v blatenju revolucionarnega izročila OF, tega najbolj množičnega narodnostnega in socialnega gibanja v zgodovini slovenskega naroda.“ NEMIRNA SITUACIJA „Zdaj smo v podobni situaciji,“ to je v nemirnem položaju, je Ribičič prešel na današnje politično stanje. Kaj je vzrok tega nemira? „Nevzdržni najnovejši pojavi širjenja zlasti verske nestrpnosti, pozivanja na nekak verski boj v imenu nekakšnih posebnih verskih pravic in na revizijo ustavnih načel zakona o pravnem položaju verskih skupnosti.“ Kakor vemo, katoličani ne zahtevajo revizije Ustave, temveč da naj se vlada po ustavi, v kateri je vse lepo zapisano, toda praksa se izvaja vse drugače. Hočejo vpliv na vzgojo otrok in soudeležbo pri šolstvu, kar staršem gre po naravnem pravu in po določbah Cerkve; Ribičič pa govori, „da hočejo določene privilegije v družbenem življenju nasploh. To pa so pravzaprav stare težnje tistih starih ostankov klerikalnih ostankov, ki nikoli niso hoteli pristati na ustavno načelo, da je verski ali ateistični svetovni nazor zasebna stvar človeka, da je Cerkev ločena od države in šole, še manj pa so seveda hoteli pristati na to, da bi se Cerkev depolitizirala ter se s svojo socialno in moralno doktrino odrekla boju za politično o-blast.“ Vse te zahteve po pravicah v šolstvu in vzgoji so Ribičiču klerikalizem, le boj za oblast... To je označeval že tudi pred štirimi leti, toda glejte: „tega katoličani niti ne skrivajo več, te misli so del neenakopravnih in zatiranih verskih množic, zdaj jih vneto in zavzeto razširjajo zlasti mladi bogoslovci...“ „Nekateri skrajneži zahtevajo po zgledu evrokomunističnih strank celo, naj bi Zveza komunistov vključevala tudi verne ljudi,“ kar se mu zdi neumljivo, ker to potrjuje z molkom kot ob nesmislu, ko je vsem jasno, da je komunizem aktivno brezbožen in pro-ticerkven. Najhujše je to: „Pojavljajo se slovenske zastave brez zvezd in navajajo se ‘zaslužni slovenski veljaki’ — ministra Korošec in Krek ter Ehrlich in Rožman! Oživele so tudi stare emigrantske zahteve, da bi bilo treba raziskati tako imenovane pokole belogardistov po končani vojni.“ Iz Ribičičevih ust tako zvemo te novice, ki tako ¡strašno bole stare partizana, nam pa so dokaz, da se ljudje dramijo iz uspavanja vedno ponavljanih partizanskih mitov in potrjuje Djllaso-va ugotovitev iz zadnjega časa, da se v „Jugoslaviji in Sovjetski zvezi o teh pokolih ne sme niti govoriti, kaj šele le v načrtih, pa še med Celjem in Mariborom je ni mogoče šteti kot pravo avtocesto. Vsaka zima pa močno načenja ostale ceste, Ni dovolj denarja za primerno vzdrževanje in obnavljanje. Dr. Peter Urbanc raziskovati!“ Ribičiču to seveda ni všeč, saj bi se utegnili tudi njegovi lastnoročni zločini pred svetovno javnostjo razkriti in uradno potrditi, kar zdaj vemo po zaslugi verodostojnih prič... Udari tudi po belogardistih, imenuje jih, toda — čudo! — zdaj že „kontrarevolucijo“. Važnejše je to, da se ta „belogardizem“ pojavlja tudi „sedaj že pri ‘mladcih’, ki bi se hoteli vpisati na listo novih mučencev za vero in proti komunizmu.“ To se pravi: V Sloveniji vstaja novi rod, ki je pripravljen kot njihovi očetje žrtvovati tudi življenje za vero in protikomunizmu. Nismo vedeli za tako „mladčevsko gibanje“, Ribičič govori o njem, mora biti že nekaj na tem. Verska zavest v novem rodu raste. Priča: Ribičič, ker sicer ne bi govoril o tem. KRIVDA EMIGRANTOV IN MEDNARODNEGA POLOŽAJA Ribičič navaja še druge take pojave verske „nestrpnosti“, imenoma Družino, Našo luč in praznovanje dneva republike pri ljubljanskih bogoslovcih, razne politične tečaje, „ki da so v zvezi z emigracijo.“ „Pojavi teh posameznih jastrebov,“ kot jih imenuje_ Ribičič, so posledica nemirne in negotove mednarodne situacije krog in krog nas — verjetno misli na papeževe uspehe v svetu — „in emigrantov“ protijugoslovanskih in protikomunističnih .krogov v svetu, ki gradijo svojo politiko na špekulacijah in pa tudi na gospodarskih težavah in predvsem na „neenotnosti“ socialističnih sil z ZKJ na čelu. Pri tem pa poudari nekaj, kar je izredno važno. Vsi vemo, kako se slovenski komunizem zavzema za pluralizem v upravi, tu pa Ribičič odločno pribije: „Politični pluralizem ne bo in ne sme biti perspektiva naše socialistične družbe.“ Torej: kdor govori in pričakuje kakšno politično prehajanje v demokratično družbo pri nas, se odločno moti. Tu Ribičič daje zagotovilo, da takega demokratiziranja ne bo. Zakaj ? „Ker izkušnja kaže, da je vsako presajanje tega modela v mlade novoošvojene države prej povzročalo nastop vojaških ali stalinističnih institucij.“ To se pravi: demokratsko popuščanje vodi — kot na češkoslovaškem in Madžarskem — v upor in v stalinistični zator upora. Torej na demokracijo ni misliti zaradi Sovjetije in njene stalinizacije. Ker pa jugoslovanski komunisti sami zatirajo take pojave, opravljajo oni sami isto vlogo; uvajajo svoj nedemoikratski stari, birokratski in dogmatski stalinizem. RIBIČIČ GROZI Ko je poudaril mirno sožitje s Cerkvijo, kateri „je dana široka osnova za intimno (!) in svobodno versko življenje,“ pa pravi: „Prepričan sem, da ogromna večina cerkvene duhovščine in hierarhije ne želi teh prednosti sožitja in miru čez noč in brezglavo izgubiti in razbiti v imenu nekih posebnih interesov enotnost slovenskih ljudi.“ Nato že grozi: „Naši ljudje niso in ne bodo nikoli pozabili žalostne preteklosti in kako so morali neenotnost svojih verskih in političnih voditeljev v zgodovini drago plačevati, skoraj za ceno lastnega obstoja.“ To je grožnja s postopkom s Cerkvijo, kot prva leta po vojni, ki čaka hierarhijo in duhovnike, „če brezglavo zapravijo ta mir.“ Še močneje pa zagrozi vsem, ki bi kakor koli kršili ustavne pravice naših ljudi glede protiverske nestrpnosti in šovinizma, „da bomo z njim izredno in ostro ravnali... do uničenja.“ Koga? Borbenega brezbožnega ateista, kar mora biti sleherni komunist, član partije za „protiversko nestrpnost?“ Ali borbenega katoliškega človeka, ki bi hotel iz svoje zatirane in neenakopravne „intimnosti“ poseči kakor koli v javnost? Ta zadnja grožnja ni dvorezen mieč, temveč enorezen, naperjen na „uničenje“ enih samih glav. Če bi vprašali vzgojitelje za značilnosti današnjega mladega človeka, bi med njimi nedvomno omenili nepravilno vrednotenje avtoritete. Nove generacije dvajsetega stoletja na splošno nimajo občutka za to, kaj naj predstavlja avtoriteta na raznih področjih človekovega delovanja. Zato je razumljivo, da je današnja mladina brezobzirna do družbenega reda. Bog sam je postavil red v naravo in ta se razvija po neizogibnih zakonih. Človek kot svobodno bitje nima pravice kršiti naravne zakone. In če jih, nastane v fizičnem svetu sprememba, katere posledice mora največkrat bridko obžalovati. Tudi človek kot kralj vesoljstva je vključen v ta red, in ne samo iz biološkega vidika, temveč tudi kot etično bitje. To pomeni, da mora usmeriti svoja delovanja po naravnih zakonih in uporabljati tudi sredstva v tem smislu. Družina kot temelj družbenega življenja ima svoje težnje, smotre in sredstva. V tem naravnem krogu sprejema otrok podlago za bodoče življenje, iz teh virov bo črpal energijo za vsa svoja nadaljnja leta. Vsak član družine ima svoje določeno mesto, in že v tej osnovni družbeni celici se pojavi avtoriteta, katero predstavljata oče in mati. Pravta-ko se upravljajo z določeno avtoriteto vse nadaljnje ustanove in organizacije do najbolj organizirane politične ustanove, do države. Žal privede mnogokrat zlorabljana avtoriteta državo v neko brezpravno stanje, kjer vlada le slepa sila, zvijača z demagoškimi govori in obljubami. Taka je ponavadi načrtna komunistična predpriprava za nato sledečo revolucijo. „Kordinacijski odbor za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnosti“ pri RK SZDL (Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva) je 5. decembra „ocenjeval“ delovanje rimskokatoliške Cerkve doma in na tujem. Pri odboru pravijo, da so dali že več pobud za sodelovanje duhovnikov z raznimi društvi pa s slovenskimi učitelji in konzularnimi uradniki, a da so te pobude naletele na gluha ušesa pri predstavnikih Cerkve. Čisto „dogmatsko“ je odbor odločil, da vrši mesečnik „Naša luč“ iz Celovca med zdomci „raznarodovalno dejavnost“ (podčrtalo ured.). Odbor upa, da bodo mladi duhovniki, ki jih škofje pošiljajo med zdomce, le vzpostavili „razmere, kot jih gojimo doma, namreč strpen dialog in ne ločevanje državljanov po verski pripadnosti.“ Ob tem stavku se moremo le nasmehniti. Saj vemo, kaj pomeni strpnost v komunističnem besednjaku — popolna podreditev partijskim odločbam in polno uveljavljanje „moralno-po-litičnih kvalifikacij“. Omenili so tudi, da bo treba odpraviti „pojave sektaštva“ nasproti vernikom in predstavnikom Cerkve s strani nekaterih uradnih predstavnikov Titovine v tujini, pa tudi s Med koroškimi Slovenci je bilo lani nekaj sprememb v vodstvu Narodnega sveta. Na sestanku 18. novembra 1979 je bil potrjen tale odbor: Predsednik dr. Matevž Grilc, podpredsedniki I. Do-mej, F. Sabotnik in mag. F. Warasch, osrednji tajnik J. Wakounig in namestnik Karel Smolle. Bistvena sprememba je v tem, da Warasch ni več tajnik, ampak eden izmed treh podpredsednikov. Pravijo, da je tako degradacijo želela Ljubljana. Na vabilo avstrijskega zveznega kanclerja Bruna Kreiskega je bil v petek 7. decembra na Dunaju sestanek med predstavniki zvezne avstrijske vlade, treh v koroškem deželnem zboru zastopanih strank in obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev. Bil je to prvi sestanek po 3. aprilu 1978. Avtoriteta je predvsem moralni u-gled in vpliv, ki naj bi zbujal pri ljudeh razumevanje, priznanje, spoštovanje in upoštevanje. Predstavniki avtoritete določajo družbi pravilno smer političnega delovanja, začasne naloge in načrte za narodni program. Za uresničevanje svojih namer potrebuje avtoriteta nujno neko moč. Kadar s to ne razpolaga, čeprav bi imela podporo svobodnega ljudstva, zabrede država v anarhično stanje, iz tega v diktaturo, ki bodisi omeji ali celo prepreči narodni napredek. Kadar režim vlada z nasiljem, ne da bi imel moralno oporo ljudstva, je tak sistem že sam po sebi krivičen. Absolutistični sistem je krivičen do posameznika in do naroda kot celote ter greši nad mladimi generacijami, ki jih usmerja in vzgaja v delovanja, kakršna največkrat vodijo narod v moralno družbeni nered ali celo propad. Pravična oblast skrbi s svojo avtoriteto za uveljavljanje versko moralnih vrednot v družbi, za kulturno rast ljudske izobrazbe, za poglobite/ narodne zavednosti med državljani, za medsebojno zaupanje, spoštovanje in slogo. Rušenje avtoritete z neumestnimi o-paskami, posmehovanjem, nestvarnim kritiziranjem in podobno v družinskem krogu, vzgaja mladino v nespoštovanje reda, svojega bližnjega in družbe nasploh ter jo neposredno vodi v preziranje in zanikovanje nalog avtoritete. Kadar je družba zavzeta za duhovno rast naroda, že kot taka nagiblje državljana k požrtvovalnosti in odgovornosti ter priznava avtoriteto kot vodilno moralno vrednoto in kot gonilno silo za dosego skupne blaginje. K. C-i strani učiteljev in socialnih delavcev in društvenih aktivistov, ki otežujejo „demokratično sodelovanje vseh“. Pa saj so jih poslali s temi nameni v tujino. Odbor se je zavzel tudi za — slovenske duhovnike v Italiji in Avstriji. Ugotovil je, da so pogoji „delovanja slovenske duhovščine v boju za narodnostne pravice še najmanj neugodne v Italiji, v Avstriji pa večinska katoliška Cerkev še vedno vztraja na starih stališčih in ne daje slovenski manjšini in njenim duhovnikom ustreznih pravic.“ Obregnil se je odbor seveda na „poskuse politikantstva in vnašanja zmede“ v nekaterih člankih in v prilogi „Družine“ z dne 18. novembra, v katerih naj bi nekateri poskušali razvrednotiti predvsem sodelovanje med „samoupravno družbo“ in verskimi skupnostmi. Ob koncu so člani odbora izjavili, da mora vodstvo Cerkve preprečiti takšne pojave. Zaključila pa se je seja odbora s prikrito grožnjo, da bi „vnašanje zmede glede ocen o vlogi nekaterih vodilnih cerkvenih voditeljev med revolucijo“ ter „nekakšno pozivanje na verske boje“ zavrlo ploden in strpen dialog, ki je „vodilo socialistične zveze in samoupravne družbe“. Predstavniki koroških Slovencev slej ko prej odklanjajo sodelovanje v manjšinskem sosvetu, ker je del zakonodaje, ki je bila sprejeta 7. julija 1976 v avstrijskem parlamentu proti volji koroških Slovencev. Nasprotno pa je kancler Kreisky mnenja, da bi morala slovenska manjšina sprejeti sosvete kot ustanovo, v kateri bi iznašala svoje zahteve, tudi tiste, ki se našajo na zakone od 7. julija 1976. Zastopniki koroških Slovencev so bili tudi na tem sestanku s kanclerjem Kreiskim mnenja, da sedmojulijska zakonodaja ni uresničila 7. člena državne pogodbe, ki govori o zaščiti slovenske in hrvaške manjšine. Samo če bi vlada sprejela operativni koledar, kot ga pred- (Nad. na 2. str.) Ohranjanje slovenske zvesti — raznarodovalno delo !■■■■•■■■■*■■■»*!■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■■■■■•■ Operativni koledar koroških Slovencev MEDNARODNI TEDEN AFGANISTAN KONEC 3. ALI ZAČETEK 4. SVETOVNE VOJNE JL« Iglesia y el comunismo En el Primer Encuentro Nacional Anticomunista, celebrado recientemente en Córdoba, el doctor Víctor Gareto expuso lúcidamente sobre la posición de la Iglesia ante el comunismo. El Dr. Gareto dijo en su exposición: “Es motivo de profunda alarma para los espíritus católicos, el hecho de que el comunismo haya conseguido en pocos años alcanzar una aproximación con doctrinas que le son totalmente incompatibles. Entre comunismo y cristianismo no hay conciliación posible. La Iglesia, desde los tiempos del Pío IX, hasta los tiempos actuales, ha condenado reiteradamente, por la voz de los Papas, al comunismo ateo y perverso. Una postura inadmisible de silencios y cobardías, de renuncias y de concesiones, de complacencias y de genuflexiones, de pactos y servidumbres, solo ha servido para alimentar la fortaleza del marxismo agresor para acelerar el peligroso derrumbe del mundo desarmado. Es ya hora de reaccioner con la energía y premura que ñas circunstancias reclaman.” IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Solženicin in mnogi drugi trdijo, da se je tretja svetovna vojna začela takoj po končani drugi svetovni vojni, kajti Moskva je s svojimi satrapi začela zasedati ozemlje za ozemljem in doslej ni vrnila niti kvadratnega centimetra. Z vdorom v Afganistan pa se je zgodilo, da je moral Brežnjev skoraj dvanajst dni premišljevati, kaj naj bi odgovoril Carterju, ko mu je ta očital, da je „lagal“. Nekateri menijo, da je Brežnjev napravil svoj neprepričljivi izpad proti USA samo zato, ker so ga „bojeviti“ v CK KP pregovorili, da mora to napraviti. Med te bojevite štejejo danes šefa policije Jurija Andropova, pa seveda starega teoretika Suslova. Ti naj bi šli preko Brežnjeva, ker vedo, da se inu bliža konec — iz istih razlogov ko,t Hruščova: slabe žitne letine in pomanjkanje različnih produktov na sovjetskem notranjem trgu. Disident Leonidas Pljušč pa meni, da Moskva sama namerno širi te misli o razdvojenosti v vodstvu, da bi tako uspavala druge, predvsem. USA, To utegne držati, saj je bil končno Brežnjev tisti, ki je .vpeljal svojo doktrino o zasedbi držav (Češkoslovaška). Vsekakor Kremelj ni pričakoval takšne reakcije ne na zahodu, še manj pa med muslimani vsega sveta. To utegne Carterju olajšati rešitev teheranske afe- OPERATIVNI KOLEDAR... (Nad. s 1. str.) lagajo Slovenci, bi lahko prišlo do sodelovanja v manjšinskem sosvetu. Kaj vsebuje ta operativni koledar? :S 1. julijem 1980 naj bi avstrijske oblasti ustanovile srednjo in višjo šolo ekonomske smeri s slovenskim učnim jezikom, pri koroški deželni glasbeni šoli naj bi odprli slovenski oddelek. Avstrijska država naj bi prevzela vse osebne in obratne stroške v Št. Primožu, št. Jakobu in Celovcu za otroške vrtce kot tudi za vse druge šolske u-stanove, ki bi nastale na pobudo slovenske manjšine. Oblasti naj bi tudi poskrbele za financiranje slovenskih kulturnih organizacij. S 1. januarjem 1981 naj bi koroški deželni radio začel oddajati celodneven slovenski program, avstrijska televizija pa bi hkrati uvedla polurni dnevni program v slovenščini. Obe osrednji slovenski organizaciji naj bi sodelovali pri oblikovanju programa. Manjšina naj bi bila vključena v vse razvojne načrte na dvojezičnem ozemlju. Tako sledijo predlogi do leta 1984. Ta operativni koledar bodo sedaj preučili tako na zvezni kot deželni ravni, nato pa naj bi konec februarja ali v začetku marca prišlo do ponovnega sestanka v podobni sestavi. re. Vmes je bil izrednega pomena obisk ameriškega obrambnega ministra Ha-rolda Brovvna na Kitajskem, obenem pa tudi nepričakovan volilni rezultat v Indiji, kjer je spet dobila besedo Indira Gandi. Daši je bila za časa prejšnje vlade bolj na sovjetski strani, njene izjave po volitvah kažejo na večjo treznost v svetovnih odnosih. Najdalj je šel nemški kancler Schmidt, ki je omenil, da se to lahko zgodi kateri koli dan kjerkoli, tudi v Jugoslaviji, upoštevajoč trenutno stanje zaradi Titove bolezni. Amerikanci se resno pripravljajo, da bodo uporabljali vojaške baze ne samo v Pakistanu, ampak tudi v Somaliji, O-manu in Keniji, kadar se bodo lotili pomorske blokade, vse v obrambo Perzijskega zaliva, do kamor, kot kaze, Sovjetov nočejo pustiti. Sicer se je pa Carter omejil tudi na nekatere drobne stvari: ne bo zgradil konzulata v Kijevu, Ameriko mora zapustiti 17 sovjetskih diplomatov in zmanjšal je število poletov sovjetskemu Aeroflotu. Pa nekatere precej, večje: ukinitev dobave žita, tehnične pomoči. A med tem se veča število afganistanskih beguncev: zdaj jih je 400.000 v sosednem Pakistanu. Koliko od teh .se bo lotilo povratka z orožjem v roki, še ne vedo povedati. Vsekakor so pa Amerikanci založili Pakistan z vsem možnim orožjem in tudi Kitajci se trudijo, da bi hitro vzgojili gverilo. Ta teden se je končno pojavila sovjetska lutka Kabrak Karmal, ki je dejal, seveda dobro naučen, da so poklicali Sovjete na pomoč, ker je bil prejšnji režim podvržen gotovim nevarnostim vpliva z zahoda. Vse te njegove besede pa niso preprečile dejstva, da so oddelki redne afganistanske vojske začele prestopati na stran upornikov,- ki obvladajo precejšen kos severno-vzhodnega področja. In isti dan, ko je predstavnik USA pri UNO zahteval temeljito obsodbo sovjetskega vdora v Afganistan, so se vse uporniške skupine združile pod enotnim poveljstvom. S tem je za Sovjete postala zadeva precej bolj kočljiva in lahko — dasi si niso vsi o tem na jasnem ■— pripelje do sovjetskega Vietnama. Glasovanje v UNO je izpadlo 108 za, 18 proti, 18 se vzdržalo. Na vsak način tako UNO zahteva brezpogojen umik vseh sovjetskih čet iz Afganistana. Mimogrede povedano: Afganistan meri 635.000 km2 (26 Slovenij), ima okrog 20 milijonov prebivalcev, večina ozemlja je stepa, s precejšnjim področjem puščavskega značaja; prebivalce je Hitler smatral za ene najbolj čistih arijcev (še danes marsikje visi njegova slikal). Svoboden je postal 1907, ko so Angleži na nek način hoteli preprečiti carski Rusiji dohod do morja. Leta 1879 — pred sto leti —- so Angleži iz istih razlogov zasedli ves Afganistan, kakor je isto naredila Avstro-Ogrska, ko je okupirala Bosno in Hercegovino. TITO JE BIL OPERIRAN, četudi je bilo 7 zdravnikov, ki zdravijo Tita, mnenja, da do operacije ne bo prišlo, so v soboto 12. t. m. odredili nujen prevoz iz Brda na kliniko (bivša Emona) v Ljubljano, z utemeljitvijo, da se mu stanje ni zboljšalo. Bil je še isto noč operiran na levi nogi. Zdravniško poročilo pravi, da je pooperacijsko stanje zadovoljivo. Včeraj 15. t. m. so izjavili, da operacija ni uspela in bo treba amputirati nogo. OBRAMBNI DOGOVOR sta sklenili ZDA in Turčija; v veljavo je stopil 11. t. m. Po tem dogovoru bodo mogle ZDA še nadaljnjih 5 let soupravljati 26 vojaških oporišč v Turčiji, kar pomeni obenem tudi povečanje vojaške pomoči Turčiji. Tako je utrjen južni del držav Atlantskega pakta, kar je važno tudi za to, ker je Turčija najbližja Sovjetski zvezi, še prav posebej se je dvignil strateški pomen Turčije zaradi sovjetske okupacije Afganistana in napetosti med ZDA in Iranom. POT V DEMOKRACIJO JE TEŽKA. To dokazuje Bolivija, ki je zopet zašla v slepo ulico, kamor so jo pognale različne politične in interesne tendence, politične stranke in strančice in ne v mali meri delavski sindikati. Predlog, da bi rešili krizo z delnimi volitvami t. j. predsednika in podpredsednika ni uspel. Kongres, o katerem pravijo, da je eden najbolj demokratičnih sploh, ker so v njem zastopane vse politične stranke in strančice, je po pet urni debati 12. t. m. sklenil, da je izvesti splošne volitve in sicer 29. junija. Tako bodo Bolivijanci v treh letih od 1. 1978 volili kar trikrat. Opazovalci smatrajo, da pomeni sklep kongresa zmago levice, predvsem delavske centrale (GOB), ki je z grožnjami in podporo ulice izsilila tak sklep kongresa. To utemeljujejo s tem, da je zaradi sedanje, tako pestre sestave kongresa, nesposoben dela. Predsednica Gueiler se je tudi javno izrekla za splošne volitve kakor tudi šef MNR (Movimiento Nacional Revolucionario — Narodno revolucionarno gibanje) Víctor Paz Estensoro. Opazovalci so mnenja, da se bosta v volilnem boju v glavnem spopadla Silez Suažo, ki je bil izvoljen 1. 1978 in bivši predsednik Estensoro. NEVARNOST DRŽAVLJANSKE VOJNE v El Salvadorju je povečala okolnost, da so sicer zelo heterogene sile le uspele 10. t. m. napraviti nekak dogovor za akcijo in sicer: komunistična stranka, Nacionalna demokratska u-nija, Fronta enotne ljudske akcije in njeni oboroženi oddelki, Ljudski revolucionarni blok in njegove „Osvobodilne ljudske oborožene sile“ ter „Ljudska liga 28. februar“ (LF-28) s svojimi „oboroženimi revolucionarnimi silami‘< 21-letni José iC. G. Argueta, član politične komisije (LP-28) in vodja skupine, ki ima zasedeno panamsko poslaništvo v El Salvadorju, zatrjuje, da je Sovjetski vdor v Afganistan in poziv ZDA za prekinitev pošiljanja poljedelskih in industrijskih proizvodov v Sovjetsko zvezo sta imela v prejšnjem tednu v zakupu tako politično kot gospodarsko Argentino. Vlada je v četrtek uradno sporočila, da ne bo podprla ameriške želje po gospodarskem bojkotu, vendar je poslala v ZDA predsednika Državne žitne skupščine, ki bo zastopal na mednarodnem sestanku izvoznikov žita stališče argentinske vlade, istočasno pa je ostro obsodila vdor sovjetskih čet v Afganistan. Zunanje ministrstvo je stališče Argentine obrazložilo v sporočilu, ki ga posredujemo našim bravcem v prevodu: „Rep. Argentina je — po nagnjenju kot po usodi — neločljivo vključena v zahodno civilizacijo in v vrednote, ki imajo večno veljavo. Te vrednote so svoboda, pravica in človeška dostojanstvenost, ki niso odvisne ne od raznih slučajnih pogodb niti ne od oportunističnih izkoriščanj. V teh dneh je svet pretresla novica o kaznivem ravnanju neke države, ki se je na skrivaj s silo vmešala v notranje zadeve druge družave s popolnim omalovaževanjem vsakega pravila in načela. ¡Pred to hudo okoliščino, ki vsebuje resno nevarnost za svetovni mir, ne smemo niti nočemo molčati in izražamo ob tem vdoru odločen protest. Ta protest nam ne nàrekujejo le okoliščine, ampak je izraz naše neodpovedljive tra- alternativa reformistov (sedanje vlade) dokončno propadla in „da je ostala edina pot oboroženega odpora.“ ČASTITLJIVO STAROST je dočakal eden vodilnih listov na svetu „Neue 'Züricher Zeitung“. Rojen je bil v sredo 12. januarja 1780. Začel je izhajati na 4 straneh in z majhno naklado. Danes znaša naklada 120.000 izvodov in ima vsaka številka povprečno 50 strani. List uživa sloves, da je izredno dobro informiran predvsem o svetovni politiki in gospodarstvu. Slovesna proslava jubileja je bila na rojstni dan v glavni avli univerze v Zürichu. dicionalne zunanje politike, ki sloni na polnem spoštovanju državne suverenite-te in na načelu svobodne odločitve narodov. Toda z enakim poudarkom in iz podobnih tradicij odklanjamo sodelovanje pri odločitvah ali kazenskih ukrepih, ki so se sklenili brez našega sodelovanja ali pa jih sklenejo odločilni dejavniki, izven naše države. Po drugi strani je tudi nespremenljivo vodilo naše zunanje politike, da se ne sme izrabljati gospodarskih sankcij za izvajanje pritiska ali kaznovanja v meddržavnih političnih odnosih. Zato se je treba z dogodki, ki rušijo mednarodni red in mir, soočati s primernimi sredstvi, ki odgovarjajo vsakemu posameznemu primeru. Kljub temu načelnemu stališču se bomo zaradi resnosti nastalega svetovnega položaja udeležili konfeemee, ki jo je sklicala vlada ZDA, in bomo pri razpravi o možnem razvoju žitne trgovine, jasno in določno prikazali naše nespremenljivo stališče. To stališče, ki bo jasno izraženo, se ne sklada z enostranskimi odločitvami niti ne žrtvuje brez polno opravičenih razlogov legitimnih koristi države v sklopu naših odnosov z vsemi državami sveta.“ Sklep argentinske vlade, da ne bo podprla gospodarskega bojkota, ki ga je vlada ZDA napovedala Sovjetski zvezi zaradi vdora v Afganistan so argentinski poljedelci z zadovoljstvom sprejeli na znanje. Operacije na žitnem trgu so se močno poživile. Pred uradno odločitvijo so v svetu v raznih komentarjih razpravljali o možnosti, da bi Argentina na račun bojkota skušala vplivati ZDA, da bi spremenile neprijateljsko zadržanje v zvezi z vprašanjem človekovih pravic. Toda uradno poročilo argentinske vlade ni niti nakazalo možnosti takega barantanja. Pač pa so v Washingtonu komentirali, da bi morala Argentina zmanjšati dobave svojim drugim kupcem, če bi hotela zadovoljiti vse sedanje sovjetske potrebe po žitu in so pristavili, da Argentina prav gotovo ne bo hotela izgubiti svojega tradicionalnega tržišča v Zahodni Evropi. t■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■BaaaBaBaBBaBaBaBBBBaBBBaBBaBBaBBBaBB•raBBaBaBBBBaBBBBl iiiiiiBiuiiiiiiiiiBiaBaBaiBiBBiiiiHiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiuiiiiiiiiBnBiBiiiuauaiiiuaniniiBBiBBBiiBBiiBii|BiiBHiiB|BBBaaBBagBBB||BBHBaBBBBaaaBBBBaaaaBBBBaaBBBBBB|BaBaBBaBBBBBB|||aBaBBBBBBB| Tine Debeljak (110) Med hnjigami in revijami DRAGA 1978 II. Tretji del zbornika „Draga 78“ je posvečen zanimivi tridesetletnici izključitve Tita iz Kominforma 1. 1948 pod naslovom: Kominform in slovenstvo. Štirje referenti „ob okrogli mizi“ podajajo svoj pogled na usodno razdobje v KPJ in njega posledice za Trst. Prof.' tržaške univerze prof. dr. J. Pirjevec kot zgodovinar podaja ves potek spora od marca 1948, ko so v Bukarešti začeli izginjati iz izložb iz vrst podob voditeljev Kominforma — Titove slike, kar je prvi javil pariški Figaro, pa preko izključitve 28. jun. iz družbe Kominforma do Stalinove smrti 1. 1953 in do poravnave s Hruščovom. Pirjevec sega še nazaj v prve nesporazume Tita s Stalinom glede taktike vodenja revolucije, ko je Tito takoj začel s socialno revolucijo, kar je bilo proti Stalinovi misli počasne evolucije, toda ves čas revolucije je gojil največji idolatrizem do' Stalina in Sovjetske zveze, se boril zanj in še po izključitvi podpiral njegov kult in linijo, dokler se ni pojavil kot očiten upornik. Pri tem procesu od nediscipliniranega člana KI do herojskega odporništva pogrešam podrobneje obravnave, kako so ZDA podpirale ta „razcep“ in iz kakšnega razloga, kako so ga omogočile, ,in kako so Tita rešile, ko bi Stalin lahko samo „z mezincem mignil“ in ga uničil. Zakaj tedaj ni mignil, je po mnenju mnogih bolj posledica ameriške in mednarodne igre ob Titu, kot pa Titovo ideološko emancipi-ranje od Moskve. Reševal je svoje življenje, Ko si ga je ohranil s pomočjo ZDA je prišla teorija heroičnega ideološkega dejanja in potem praksa nehe-roičnega zapiranja kominformovcev na Golem otoku, nalik najhujšim nacističnim lagerjem in nadomestkom za Sibirijo, ki jo je Tito zagrešil. Rad bi, da bi kdo opisal to reševanje Tita s pomočjo Zapada; toda za to bi moral odpreti ameriške arhive. Ta zgodovinski okvir je s pogledom na Trst dopolnil časnikar Stojan Spetič, ki izhaja s stališča, da „ni dvoma o tem, da je imel Tito prav (tudi mi smo tega mnenja, le da smatramo, da je uspel z veliko, nesebično in brez-obyezno pomočjo ZDA!), problem pa mu je v tem, zakaj so tedaj v veliki večini slovenski komunisti stopili na stran italijanske stalinistične Vidalijeve struje in s tem izgubili vodstveno vlogo v tržaškem komunizmu. Nekaj vzrokov navaja: kult Stalina in brezpogojna vera vanj, ki sta jo gojili obe KPJ in KPI. Ta zadnja je do tedaj zagovarjala celo slovenske interese v Trstu (po ukazu Togliatija) in ju je vezala tradicija skupnega boja proti fašizmu. Hoteli so ohraniti mednarodno proletarsko enotnost in se ne kazati „nacionalističnega šovinista“. Ostati so hoteli ob razdelitvi sveta v območju vzhodnega bloka, do-čim je sovjetska propaganda gledala Tita že v napol fašističnem in imperialističnem bloku. Le malo jih je bilo na strani „titoizma“. Stepičev članek je pisan bolj s stališča nekakega opravičila slovenskih tržaških kominformovcev, toda konča z zaupanjem, da se že pristopa k „postopni odpravi zablod iz 1. 1948“, deloma zaradi „toplejšega pokoncilskega vetra med katoličani“, deloma „ker je že pokopana tudi že miselnost, da je vsak, ki misli'artrgače, že izdajavec in sovražnik.“ Šolnik prof. Maks šah priobčuje svojo, na statistiki grajeno študijo o rasti in propasti slovenskega šolstva na Tržaškem in Primorskem, od časov fa-šistično-Gentilijevega uničenja pa preko Simonijeve zavezniške uprave do danes. (Čudim se, da pri tem prof. šah ne imenuje tako zaslužnega obnovitelja tega šolstva, kot je bil prof. dr. S. Baraga in njegov krog!) Na Baragov poziv je sledil naravnost naval za vpis v slovenske šole v središču Trsta, kar je budilo največji optimizem za bodočnost. Samo na Tržaškem je bilo obnovljenih 41 ljudskih šol, tri srednje in še nekaj strokovnih, ki jih prej ni bilo! Toda odpor je bil med slovenskimi inteligen-ti samimi: „24 primerov je bilo, ko so aktivni slovenski profesorji svoje otroke pošiljali — v italijanske šole!“ Spor s Kominformom in izjava francoskega ministra Bidaulta, da bo Trst pripadel spet Italiji, sta povzročila v hipu padec slovenskih učencev: od 5289 ljudskošol-skih otrok v 1. 1945-46 je 1. 1950 ostalo le 2889, torej — padec za 40%! Vzrok: proletariatski internacionalizem je prevladal nad narodno zavednostjo, šah citira odgovor, ki ga je dobil na vprašanje, zakaj neka vas s 100% slovenskih komunistov pošilja otroke v italijanske šole: „Ni važno v kakšno šolo hodijo otroci... važno je, da ostanejo zvesti komunisti...“ Priča tudi: „Slovenski list je tedaj pisal: Interesi našega demokratičnega gibanja (t. j. komunizma) zahtevajo, da se Trst priključi Italiji.“ Tako prof. šah. Prav tako porazno podobo o usodi slovenskih prosvetnih Domov za časa od 1. 1948 naprej podaja referent dr. J. Harej. Odslej štejejo npr. slovenske glasove pri volitvah za Vidalijevo stalinistično stranko za — italijanske glasove. Obsodba Stalina v Moskvi (XX. kongres 1956) je prišla že prepozno: ni se dalo več zaustaviti procesa, ki je šel od slovensko-italijanske fratelance že v OF med vojno. Titovci so celo 1. 1954 razpustili svojo stranko in se priključili KP Italije. „Kominform je odplavil slovenskega človeka na drugi breg,“ pravi dr. Harej. Ta odtujitev narodnosti je v skladu z marksističnim naukom, „da je samo razredni boj gonilna sila napredka.“ „Slovenci so postali slovensko govoreči Italijani in odrezati še zadnjo nit, ki jih veže na slovenstvo, to je — jezik, ne bo težko.“ To je posledica razkola pred tridesetimi leti, dasi imajo pristaši asimilacije, ki je nujna posledica gospodarskih razmer, še vedno upanje, da se bo „po zrušenju kapitalizma“ rešilo tudi slovensko vprašanje. To so razprave v pričujočem zborniku „Drage 78“. Njim sledi zopet 11 strani debate, v kateri so dopolnjevali predavanje predvsem prof. Pirjevec, prof. .šah, zlasti pa pisatelj in izdajatelj Zaliva Boris Pahor. Ta razvija svojo staro tezo (povzemam): OF v Sloveniji je bilo nujno zgodovinsko napredno vsenarodno gibanje, dokler je OF bila koalicijska združitev; po „dolomitski izjavi“ se je pričela trpka usoda, ki je tudi na Tržaškem pripeljala do tragične kominformske zablode. Bolj kot nosi-vec slovenstva, je bila OF zadnja konica sovjetskega zmagovavca. Najhujše zlo so Slovenci doživeli po krivdi slovenskega partijskega vodstva. Zgodovinski greh je bil, da je KP spravila kulturno življenje v Trstu pod partijski kalup: vse, kar ni služilo partijskemu monopolu, je bilo izdajniško z vsemi posledicami... Delovanje za „komunistični ekumenizem“ je poglavitni vzrok za po-kominformsko katastrofo. Tedaj so se slovenski komunisti odločili za italijanske šole. Voditelji v matični pokrajini se ne zavedajo, da je že slednje delo za .NM «sw e LJUBLJANA — Starostne pokojnine za kmete so s 1. januarjem povišali na 1.280 dinarjev, kar je za 58 odstotkov več kot prej. Priznavajo pa sami „vodilni“, da te pokojnine ne zagotavljajo socialne varnosti, saj predstavljajo le 40 odstotkov mejnega zneska drugih najnižjih pokojninskih prejemkov preteklega leta. LJUBLJANA — Izvršni odbor SRS je o svojem času ustanovil odbor za družbeno ekonomsko ureditev, za družbeni plan in razvoj; ta pa je 7. decembra razpravljal o izvajanju dogovora za razvoj agroindustrijskega kompleksa v obdobju 1976-1980 in o smernicah za nov plan za obdobje 1981-1985. Po novih navodilih naj bi Slovenija v naslednjih petih letih krila 85% svojih prehranskih potreb. LJUBLJANA — Mladinski pevski zbor Maribor je imel 10. decembra v ljubljanski Slovenski filharmoniji koncert* pod pevovodjem. Brankom . Rajštrom. Dvorana pa je bila napol prazna, čeprav je zbor kar imenitno izvajal svoj program, 'še slabše je bil obiskan koncert violinskega dua Gabril-ska-Bratoev iz Skopja. Koncertni program je bil mikaven, nekaj baročijih skladb in malo novejše glasbe. Toda violinista sta imela v prvem delu osem poslušalcev, v drugem pa deset. Kritiki se sprašujejo, kaj je temu krivo in kje so bili ljubitelji glasbe. Saj je Ljubljana znana kot prestolnica glasbe; kje je glasbena Ljubljana z dvema simfoničnima orkestroma, Opero, visoko, višjo, srednjo in vrsto nižjih glasbenih šol s pedagogi in učenci. 'PREBOLD — Jamarski klub „Črni galeb“ je praznoval desetletnico obstoja; za to priliko so člani izdali brošuro o svoji odpravi v Ekvador, kjer so leta 1978 raziskali več jam, med njimi znamenito ,,'Cavernas de Jumandi“. Jamarji so v desetih letih obstoja raziskali okoli 170 jam, vrtač, ponikalnic in požiralnikov na obrobnih višinskih predelih Savinjske doline, ki jih imenujejo „osameli Kras“. LJUBLJANA — Akademski komorni zbor iz Kranja, ki prav za prav nima pravega imena — šteje 26 moških in 26 ženskih glasov in goji precej splošen program — je v Slovenski filharmoniji v Ljubljani na vokalnem koncertu krstil 4 nove slovenske skladbe. Novitete so bile Radovana Gobca „Naš spev“, Petra Liparja „Človek v pokrajini“, Jakoba Ježa „Zemski rod“ in Danila Švare „Iz lepih časov“. LJUBLJANA — V Sloveniji je mnogo društev, ki pa morajo biti več ali manj vključena v delo Socialistične zveze delovnega ljudstva. Vendar niso vsa društva zadovoljna s pokroviteljstvom. Razna strokovna društva menijo, da so zaradi „roke, ki visi nad njimi“ nekoliko omejena. Vendar pravijo marsikje, da je laže dobiti predsednika društva Odkritje plošče v domu dr. Hanželiča In mi to prijazno povabilo veseli sprejemamo: Radi bomo prihajali, da ne boste sami!“ kot pa „primernega predsednika krajevne konference socialistične zveze“. MARIBOR — Neka Mariborčanka je po večtedenskem iskanju kupila zamrzovalno skrinjo. Pripeljali so ji jo domov v začetku decembra, še bolj pa je bila presenečena, ko jo je odprla... Našla je v njej 20 kilogramov kave, ki jo v Sloveniji primanjkuje že celo leto. Toda kava ni bila dar proizvajalca skrinje. Predstavnik trgovine jo je namreč še isti dan obiskal in prosil, naj vrne kavo. Umrli so od 11. do 15. decembra 1979: LJUBLJANA — Ana Hafner;' Stanko Horvat; Franc Vidrajz, up.; Anica Prezelj, vd. Klajnšček r. Lampe; Franjo Antlej; Franja Golob r. Koman; Ljudmila Klančnik, up.; Lela Mirk r. Obersnel; Jože Kokalj, up.; Alojzija Karič r. Rataj, Franc Plohl, up.; Jožefa Olaj r. Zavožen; Jakob Grbec, up. I RAZNI KRAJI — Zlata Dolenc, up. učiteljica, Brežice; Pavla špende r. Bah-čič, Krško; Franc Marinko, up. tesar, 82, Vnanje Gorice; Dominik Kogoj, 85, Bilje; Jožko Rotter, prvi direktor „Splošne plovbe“, Piran; Andrej Petrovčič, up. miz. mojster, Vrzdenec; Jakob Plestenjak, Horjul; Franc Kuzman, 49, ICelje;Franc Klavžar, Krško; Ivanka Majer r. Greglio, Borovnica; Janez Rupar, Lipica pri Škofji Loki; Marija Rutar, up. učiteljica, 77, Tolmin; Jože Zupan, usl. PTT, Loka pri Zidanem mostu; Frančiška Sušnik r. Ban, Sp. Ga-melnje; Otmar Zupančič, up. tekst, tehnik; Roman Zorko, dipl. pravnik, Družinska vas; Anton Pažon, Maribor; Pavel Kernjak, pevovodja in skladatelj, 80, Trebinje, Koroška, Avstrija; Janez Potrpin, rudar, Dobovec; Flora Gorjan r. Faganel, Vrtojba; Marija Strajcar r. .Kaštun, Tržič; Urška Završnik, Andrejeva mama, 80, Kleče; Marija Grabnar, Zg. Jezersko; Julijana Ule, Borovnica, Jože Kvas, 63, škale. Ni ga več. To je bila misel, ki se je porajala vsem, ki so prišli na letošnjo otroško kolonijo „Zedinjene Slovenije“ in so veselo izstopali iz omnibusov. Vse je bilo v redu, vse pripravljeno, kot vedno, vendar on je manjkal. Pa vendar je živ. V Počitniškem domu vse govori o njem. Da bi ga tudi fizično imeli pred očmi, je vodstvo kolonije sklenilo pokloniti mu spominsko ploščo. V torek, 8. januarja se je dopoldne zbrala vsa družba v mali obednici k odkritju te plošče, čeprav število gostov ni bilo veliko, so pa vseeno predstavljali vso slovensko skupnost: iz Cordobe, Buenos Airesa, Mendoze, celo iz Nemčije. Mali zvonček, ki vabi v obednico, je zbral misli vseh; obrazi so se zresnili. Dr. Jože Krivec je povedal v uvodu namen tega odkritja. „Čutimo, da ga ni med nami, ki nas je leto za letom z nasmehom na licih sprejemal. Pogrešamo ga... Da bi spet znova stopil med nas in ostal tu neločljiv med nami, smo se zbrali, da mu odkrijemo spominsko ploščo.“ Otroci so se ga s pesmijo spomnili in sicer Kje so moje rožice. Za to priliko je učiteljica gdč. Anica Šemrov naučila priložnostno besedilo: Kje je naš prijatelj zdaj, / bil je vedno z nami. / Živel, delal je za nas, / rad se veselil je z nami. / Ah, ne bo ga več nazaj, / šel je po plačilo v raj. Lepo besedilo je še bolj poglobilo vzdušje, da je msgr. Anton Orehar pričel z blagoslovitvijo plošče, ki jo je med tem odkrila mala Olga Žakelj. Spomnil se je pokojnega dr. Rudolfa Hanželiča kot duhovnika, ki je poleg svojemu stanu primernemu de- Pozdravi s počitniške kolonije v Dolores, 2. januarja 1980 Spoštovani gospod urednik! Iz kordobskih planin, kjer je nas pokojni prijatelj dr. Rudolf Hanželič sezidal počitniški dom, Vam otroci XVIII. r-TŽiisiške kolonije Zedinjene Slovenije pošiljamo iskrene pozdrave in željo, da bi Bog blagoslovil Vaše delo v tem letu 1980. Naše pozdrave pošiljamo preko Vašega cenjenega lista vsem Slovencem v Argentini, po vsem svetu in v domovini, združene z voščili sreče v tem letu, ki smo ga včeraj pričeli. UDELEŽENCI XVIII. KOLONIJE Dečki: Andrejak Miha, Brula Pavel, Beltran Jože, Čeč Marko čop Marko, Debevec Luka, Eiletz Damjan, Ga-ser Aleksander, Golmajer Pavel, Keller Artur, Hribar Boris, Javoršek Valentin, Jerovšek Marko, Kastelic Marjan, Lampret Marjan, Magister Martin, Malovrh Pavel, Mikelj Marcel, Rant Gabrijel, Rode Tonček, Senovršnik Tonček, Slabe Andrej, Vitrih Tomaž, Vodnik Dani, Vombergar Ivan, Vombergar Marko, Žakelj Ivan, žužek Martin, žužek Aleksander, Boltežar Damijan, Bol-težar Tomaž. Deklice: Babnik Sonja, Beltran Mi- lena, Čeč Lučka, Čop Alenka, čop Veronika, Heller Dori, Hribar Lucijana, Hribar Mateja, Jerovšek Elizabeta, Klemen Alenka, Kobi Barbara, Kobi Mojca, Kopač Rezika, Kremžar Kristina, Krištof Alenka, Lampret • Metka, Li-* pušček Andreja, Magister Marjeta, Malovrh Jožica, Malovrh Sandra, Mikelj Veronika, Panaino Karrna, Perez Monika, Potočnik Saša, Poznič Lučka, Rode Helena, Rupnik Marija, Sartori Paola, Smole Danijela, Selan Nancy, Senovršnik Ana, Snoj Rozka, Škraba Andreja, Škrbec Gabrijela, Škulj Marija, Škulj Rezika, Šušteršič Marjana, Vitrih Marjana, Vitrih Monika, Vodnik Marta, Vodnik Vilma, Vombergar Andreja, Vombergar Fani, Zupanc Alenka, Žakelj Ana, Žakelj Helena, Žakelj Olga, Žebre Alenka, Golob Zofi, Grilj Kristina. Duhovno vodstvo: Mons. Anton Orehar. Upravitelj doma: Smersu Rudolf. Kuhinja, kuharici: Ivanka Golob in Ana Stanič. Pomočnice: Angelika Kalin, Cvetka Češarek, Marija Zurc, Tončka Beltran, in pomočnik: Križ Martin. Kolonijo spremljajo: Anica Šemrov, Marjana Marn, Maruška Batagelj, Marija žagar, Metka Slabe, Gregor Batagelj, Narte Kinkelj, Franci Schiffrer in France Vitrih. lu opravljal še trdo ročno delo in s tem uresničeval katoliško socialno doktrino in ustvarjal možnost, da se Slovenci v Argentini morejo spočiti med počitnicami. Plošča sama je izredno lepa in impozantna. V zgornjem delu je iz cementa v reliefu izdelan obraz, spodnji del pa nosi napis, z v les izklesanimi črkami : V TEJ HIŠI JE ŽIVEL IN DELAL DR. RUDOLF HANŽELIČ, PRIJATELJ-DUHOVNIK. 1905—1979 SLOVENSKA MLADINA Naš umetnik, akad. slikar Ivan Bukovec je skrbno izdelal leseno ploščo in v vsem zadel pokojnikovo sliko. Mogočna sedaj gleda proti vrtu ter nas spominja na človeka, ki je več mislil na druge kot pa nase. Podobo dr. Hanželiča je približal dr. Krivec. V svojih besedah je razložil, zakaj postavljamo spomenike in plošče: „Ker jih želimo imeti blizu in ker hočemo, da bi njih nenehna navzočnost med nami opominjala tudi nas k njihovemu dobremu zgledu. S tem prižigamo luč posnemanja, ki naj razsvetljuje nas, bodoče rodove in bodoče dni.“ Omenil je skrb in trud, s katerima je pokojni prijatelj zgradil Počitniški dom za mladino in njene starše, „še vedno čutimo njegovo dobroto in ljubezen, katera se je vpila v te preproste stene počitniškega doma: še vedno klijejo in rastejo sadovi njegovega trdega dela po teh vrtovih: v trti, ki rodi grozdje; v drevju, ki se bogati s sadjem; v dišečih smolnatih borih, ki jih je sadil, negoval in čuval kakor otroke, da nudijo zavetje pojočim ptičkom ter zdravja in osvežilno senco gostom.“ Končal je: „Če bi v tem trenutku bilo dano pokojnemu dobrotniku spregovoriti, bi njegove besede verjetno zvenele nekako takole: ‘Ta počitniški dom je namenjen tebi, mladina, in tvojim očetom in materam. Rad vas imam, zato ste pri meni vedno dobrodošli. Spremljal bom vašo veselo mladost in slovensko pesem, ki mi je vedno dramila toploto v srcu. Zmeraj radi prihajajte v ta Dom: tu boste našli svojega starega , prijatelja.’ Slovenci v Argentini OSEBNE NOVICE: Rojstvi: V družini Tonija Lozarja in njegove žene Mojce roj. Bavdek, se je _ dne 23. decembra rodil sin prvorojenec Štefan. V družini Aleksandra Criscuolija in njegove žene Aleksandre roj. Martinez, se je isti dan rodil sin. V družini Miha Burgarja in gospe Marjane r. Zorko iz Tucumana se je rodil 10. januarja sin prvorojenec. — Srečnim staršem naše čestitke! Ga. Marija Logar — umrla V nedeljo 13. januarja je na svojem domu umrla v starosti 80 let gospa Marija Logar rojena Trost, vdova po pok. načelniku banske uprave dr. Francu Logarju. Pokopana je bila na pokopališču Villegas v San Justu; pogrebne obrede je opravil dr. Alojzij Starc. Sledile so recitacije. Gabi Rant je v imenu otrok govoril o dobroti dr. Hanželiča do malih ter obljubil, da se bodo ravnali po njegovi besedi in zgledu. Iz ene izmed njegovih vzgojnih knjig je učiteljica gdč. Maruška Batagelj prebrala ganljiv spis o materah. Lučka Poznič in Tonček Rode sta povedala Slovo in Ko bom umrl, dve močni, pretresljivi, a hkrati globoko prisrčni pesmi pesnika Karla Mauserja. Ko dan se zaznava in Glejte, že sonce zahaja sta izpopolnili prireditev. V imenu odbora, ki po želji in določbi dr. Hanželiča upravlja Počitniški dom, je Rudolf Smersu sprejel v varstvo in last odkrito ploščo, nakar so v zagotovilo pokojniku otroci zapeli Slovenec sem. Dr. Rudolfa Hanželiča ni več. Ostaja pa v hvaležnem spominu vseh, ki so kdaj preživljali lepe dneve v kordobskih planinah, v spominu vseh, ki prebirajo njegove knjige. GB t AMALIJA HARTMAN Lani je smrt kar pogosto obiskala našo skupnost v Argentini. Ler tos je nadaljevala že v prvih dneh tega meseca. Sedmega januarja je odšla k Bogu po plačilo za svoje življenjsko delo Hartmanova mama. Pokojnica je bila rojena 5. aprila 1896. leta na velikonočno nedeljo v žužembergu na Dolenjskem. Ljudsko šolo je obiskovala v rojstnem kraju in njeni_ sošolci so bili med ostalimi tudi pokojni duhovniki g. Jože Košiček, Grčar Feliks in F. Blažič. Ko so brali novo mašo, jim je pela kot dolgoletna članica cerkvenega pevskega zbora. Udeležila se je tudi skupnega nastopa slovenskih pevskih zborov v stiškem samostanu, kjer je prav žužemberski cerkveni zbor bil deležen največje pohvale. Nekaj let je preživela tudi na Dunaju, kamor jo je povabila stara avstrijska plemkinja. Ko je ta umrla, se je Malka vrnila na Dolenjsko in se leta 1929 poročila s Cirilom Hartmanom. Poročil ju je takratni žužemberski kaplan g. Gregor Mali. V zakonu so se rodili trije otroci: Mateja, Vital in Saša. Med revolucijo je veliko pretrpela. Bila je begunka v Ljubljani in Novem mestu. Večkrat je bila tudi zaprta od partizanov. Ob okupaciji s strani Nemcev je z obvladanjem nemškega jezika in odločnim nastopom ter tvegajoč lastno življenje, rešila pred streljanjem več naših ljudi. Leta 1954 se je z družino umaknila na Koroško in leta begunstva preživela v Avstriji, kjer si je s svojim blagim značajem pridobila nešteto prijateljev. Leta 1949 je prišla v Argentino in se naselila v V. Ballester. V letih svojega bivanja v Argentini, se je posvetila le svojemu domu, vzgoji o-trok, posebno pa vnukov. Vsemogočni jo je po daljši bolezni poklical k sebi. Kako je bila priljubljena, je pokazala množica ljudi, ki jo je prišla kropit na dom in prisostvovala sveti maši naslednjega dne. Naj počiva v miru! Vsej družini i-skreno sožalje! „Gorjančev Pavlek“ na mendoškem odru Ob 80-letnici Mirka Kunčiča slovenstvo že samo po sebi napreden dejavnik, brez ozira na pripadnost partiji, ki ga je treba podpreti. Skušnja kaže, da so vse take simbioze na Koroškem kakor na Primorskem služile italijan-stvu in nemštvu v prid, ki se nista ozirala na internacionalistični pluralizem... Zato je tudi tu sklenil: „Ideološko načrtovanje matičnega vodstva se mora umakniti slovenski državniški modrosti.“ 'Rezultat posledice razkola je prof. Pirjevec strnil v misel: „Leta 1948 so slovenski komunisti grešili in so potem še dolgo delali grehe...“ Kakor je vidno iz tega razbora „Drage 78“, se nam zde večina razprav in debat tega srečanja tako važna, da smo jih prinesli v kratkih posnetkih za informacijo širšega občinstva tudi v Sloveniji v svetu, kot pravimo naši vsenarodni skupnosti v zdoms.tvu. Ko želimo tradiciji „Drage“ uspešno delo in rast, pa pripominjamo: čudimo se, da našemu argentinskemu vprašanju, ali avstralskemu itd. „Draga“ v trinajstih srečanjih še ni posvetila nobene pozornosti, saj predstavljamo, kljub zemljepisnim razdaljam, z zamejstvom in matično domovino — eno narodno telo, in hočemo še vedno tudi ostati — po Slomškovih besedah — njega „živi udje“. Smo del splošne vseslovenske problematike. Ali kot taki ne spadamo tudi med probleme „Drage“? Za nedeljo pred božičem so nam naši mali pripravili veliko presenečenje in veselje. Vsak uspeh otrok našega sobotnega šolskega tečaja nam je v veliko zadoščenje. Zbuditi mora v nas tudi hvaležnost zavetnikoma sv. Cirilu in Metodu. Saj so nam šolarji največje upanje za bodočnost. In vsak njihov izraz — prežetosti z našo versko in narodno tradicijo nam je v uteho in tolažbo v zdomstvu. Za sklepno prireditev letošnjega šolskega leta so se že nekaj mesecev preje pripravljali z vso resno delavnostjo. Da bi jim nudili čim več možnosti za prilagoditev zvoku naše govorice, za bogatenje besednega zaklada v materini besedi in za spoznavanje našega kulturnega- bogastva, se je g. Rudi Hirschegger ponudil za posebno sobotno učno uro v tečaju. Kot osnova pa mu je služila igrica, ki jo je v ta namen iz Kunčičeve mladinske povesti „Gorjančev Pavlek“ priredil prof. B. Bajuk. Obsegla je iz knjige poglavja, ki prikazujejo v privlačni in pri-kupljivi obliki Pavlekov obisk v pravljični Zlatorogov svet okoli Triglava. In tako je bila dvorana našega Doma zopet enkrat za ta nedeljski večer nabito polna, živžava je bilo med gledavci nič koliko! Saj nam zadnja leta ljubi Bog daje bogato rast naraščaja v Mendozi. Mimogrede bodi povedano, da smo letos doživeli kar dvajset rojstev. Za uvodno besedo je prof. Bajuk razložil navzočim trojni namen prire- ditve. Prvič — naj bi služila v prispevek našega šolskega tečaja k mednarodnemu letu otroka; drugič — naj bi za vzgojno oblikovanje našega ljudsko-šolskega naraščaja k prvem cilju, ki je verska vzgoja in rast v otroštvo božje, prispevala svoj delež k drugi nalogi, v kateri je obseženo bogatenje zaklada materine besede in poznanje ter ljubezen do vsega „našega“; tretjič — naj bi bila v počastitev našega najbolj zaslužnegai in priljubljenega otroškega pisatelja in pesnika v zdomstvu, avtorja knjige „Gorjančev Pavlek“, ki je deset dni pred predstavo praznoval v Buenos Airesu svojo osemdesetletnico — g. Mirka Kunčiča. Na žalost se zaradi bolehnosti osebno ni mogel odzvati našemu vabilu, da bi mu mogli otroci v Mendozi častitati s svojim nastopom. Igro je tedaj naštudiral in na o-der postavil naš režiser g. Rudi Hirschegger. Bila . je to njegova 103. življenjska odrska stvaritev. Verjetno se večina, ki je uživala ob uspeli predstavi, ne zaveda, kaj truda in vsestranskih žrtev je bilo vloženih v njeno uresničitev, ker mu pač niso poznane vse podrobnosti in težave, s katerimi se mora človek srečavati in jih premagovati ob pripravljanju in učenju malih. Pa vendarle pri tem vsi, ki smo kakor koli bili pritegnjeni v sodelovanje, radi priznamo, da so se sodelujoči otroci učenju in pripravam igre posvečali z veseljem in navdušenjem. Saj — otroci vendarle tako radi igrajo! In v tem je bil ves vloženi trud bogato poplačan. Vprizoritev je v polni meri dosegla svoj uspeh. Z velikim užitkom in zadoščenjem smo prisluhnili pravilni in tekoči izgovarjavi vseh igravcev, ko se sicer našim malim danes že večkrat naša domača govorica zatika in se vsak hip rada prelije v tukajšnji jezik, v tukajšnji način govora! Jasno smo mogli čutiti, kako so bili igravci v veliki meri naravni, nič prisiljeno „narejeni“ ali v zadregi, ker jim pač jezik ni delal težav. Vprav zato so posamezne vloge lahko vse bolj „doživ-Ijeno“ — „tekle“. Človeku zares dobro de, ko posluša te „naše“ otroke, ki brez ovir in stokanja govore „po naše“ — in „po njihovo“ in pri tem nima vtisa, kakor da bi se mučili — s tujim jezikom! V igro so bili pritegnjeni k večjemu ali manjšemu sodelovanju vsi otroci. štiriinštirideset jih je šlo preko odra, štirje med njimi celo z dvema vlogama, ker nam fantov iz višjih letnikov manjka. Težo glavne vloge — Gorjančevega Pa vleka je odlično rešil z neprisiljenim, kar nič „narejenim“ nastopom Bajukov Ivanček. Poleg krajše vloge Ivančkovega očeta je Bajukov Jurček imenitno podal pravljično sliko divjega moža Bedanca. Prav tako je bila izredno dobro podana vloga Ivančkove babice v interpretaciji štirnove Maruške. Štirnov Janko' je znal uspešno predstaviti poosebljeno »uradnost“ poštarja iz Mojstrane, ki pa se je tudi dobro odrezal kot divji lovec Kokoder. Karli Bajda se je tudi znal vživeti v obe vlogi pismonoše in starega, betežnega oglarja Tevža. Nemaničev Pav- lek je bil verna slika gorskega vodnika Kosmačevega Franca, zraven pa še prava utelešenost orožniškega straž-mojstra Kosabrina. Kraljico Triglavan-ko je uspešno predstavila Grebenčeva Klavdija. Raholinov Karli je pa s svojim Čatežem dokazal, da so mu odrske deske že kar domače. Izredno posrečen je bil Pedenjmožic Bajukovega Tinčka. Omeniti moramo med manjšimi vlogami, ki so bile vse korajžno podane v igri in besedi, še štiri škratce Je-rovškovega Henrika, Bajukovega Pa-vleka, Petrčka Slovšo in Marcela Baj-do. 'Celotno pestrost skupinskih slik so še uspešno dopolnjevali Bajukova Veronika kot Ivančkova mati z jasno in naravno besedo ter prilagojeno igro, Bajukov Martin kot Ivančkov boter Šimen — prav tak z razločno in udomačeno govorico, enako Borovšakova Patricija v vlogi Ivančkove tete, Veronika Ovčjak kot Plahutarjeva mama ter Bajdova Silvica v vlogi njene hčerke Metke. V pomembni vlogi napovedovavke, ki je dvakrat med posameznimi prizori povezala razvoj dogodkov, se je z jasno in razumljivo besedo uveljavila posebno v prvem delu Bajukova Alenka. No, k vsem tem moramo prišteti še skupine škratcev, palčkov-rudarčkov, vil in vojščakov, ki so izpolnili odrske slike. Zvočno oddajo in spremljavo je imel na skrbi g. Peter Slovša. Če se zavedamo, da smo imeli pred sabo na odru samo našo ljudskošolsko mladež, brez dvoma lahko verujemo, da je g. režiser Hirschegger odhajal domov z zavestjo, da je storil veliko delo, ki mu je vsestransko uspelo in mu za ves trud gre samo naše priznanje ter zasluži vso iskreno hvaležnost staršev. Bb. PO ŠPORTNEM SVETU V LAKE PLACIDU v ZDA bodo prihodnji mesec Zimske olimijske igre. Na teh tekmah bo nastopila tudi Argentina in sicer v alpskih disciplinah (smuk, slalom., veleslalom), v vojaškem biatlonu in v klasičnih disciplinah — tekih. Med tekmovalci v alpskih disciplinah bo tudi Janez Flere, ki je pred božičem prejel plaketo „Olympia de plata“, s katero so ga nagradili športni časnikarji kot najboljšega argentinskega zimskega športnika. V tekih pa bo nastopila — kot piše agencija AFP — družinska ekipa treh bratov (Marko, Matjaž, Martin), njihov trener pa je oče Franc Jerman, dolgoletni argentinski državni prvak v tekih na dolge proge. NAJSIJAJNEJŠI dan slovenskih alpskih smučarjev je doslej bil na prvem veleslalomu sezone za svetovni pokal v Val d’Isere v francoskem zimskošportnem središču Savoje. Na tem veleslalomu, ki je bil 8. in 9. decembra 1979, je prvo mesto sicer odnesel svetovni prvak Šved Stenmark, toda Slovenci so za Jugoslavijo osvojili 2., 4., 5., 16. in 36. mesto ter so bili zaradi tega uspeha v središču zanimanja. Kajti Stenmarkova zmaga ni bila toliko presenečenje kot uvrstitev treh Slovencev med prvo peterico. Bojan Križaj je bil drugi, Boris Strel četrti, Jože Kuralt peti, 17-let-ni Jure Franko 16., Miro Oberstar pa 36. Tudi Oberstarjeva uvrstitev je zelo dobra, saj so za njim ostali med drugimi znani Švicar Hemmi, Bolgar Popangelov, Španec Garcia in Francoz Morisset. NA VITRANOU je bilo 14. in 15. decembra tekmovanje za Pokal Vitranc; zbralo se je 105 alpskih tekmovalcev, v veleslalomu pa je bilo slavje Slovencev. Križaj je bil prvi, Strel 3., Kuralt pa 4. Vendar ni bilo Stenmarka in nekaterih drugih znanih alpskih tekmovalcev, kljub temu je očividno, da je sedanja slovenska ekipa v formi. ŠAHOVSKI MOJSTRSKI KANDIDAT Vojko Zorman iz Ljubljane je na velikem mednarodnem» brezpoteznem turnirju pripravil prav senzacionalno presenečenje. V finalu je v 15 partijah le enkrat remiziral, ostale partije pa dobil; med drugim je premagal tudi uradnega drugega igralca sveta Viktorja Korčnoja in nekaj drugih velemojstrov. Zorman je zbral točko več ko Hug (mladinski svetovni prvak) in Korčnoj. Izšla je knjiga pod gornjim naslovom. Naklada je zelo nizka, zato pohitite z nakupom. Za informacije se obrnite na dr. Filipa Žaklja. T. E. 651-6051. «■■■■■■« BBBaaMHaaBBaauaeac ■■•■*■■■■■■■■■■■*■■ *■■■■■■• OBVESTILO NEDELJA, 27. januarja: Dan verskega tiska združen s tradicionalno prireditvijo verske revije ,Duhovno življenje“ na slovenski Pristavi. 1 V svojem 92. letu nas je zapustila naša ljubljena mama, stara mama, sestra, tašča, teta in svakinja, p ’ gospa 1 Ana Kolterer Petričeh roj. Ritovšeh Zaradi njene velike dobrote sprejmi jo, Oče med svoje izvoljene. V svojih neprecenljivih zgledih pa bo ostajala za vselej z nami v naših spoštljivih in hvaležnih spominih. Prosimo tudi vse znance za blage misli nanjo. Njeni dnevi so se ji iztekli v Ljubljani v noči 11. januarja in je bila položena k zadnjemu zemskemu počitku na pokopališču v Celovcu. Globoko užaloščeni: vnuk Boštjan Petriček, snaha Danica Petriček roj. Kanale, hčerka Lote Marcikič roj. Petriček z družino sin dr. Viljem Petriček z družino, sin Franček Kolterer z družino. Buenos Aires, Celovec, Ljubljana, ZDA, januarja 1980. SVOBODNA SLOVENIJA NEBO IZŠLA V PRVI POLOVICI FEBRUARJA T. J. 7. IN 14. KER BO TISKARNA ZARADI POČITNIC OSEBJA ZAPRTA. - Že prva knjiga prekmur v ZDA, „Ljudje iz OD veliko pozornost v rojakov v beguni Zgodi'.--- • To je 105. pud) sedemnajstega lot karton vezana 7 dolar tini je za cel mesec j. sc prodaja po trenut slovenskih knjig, 7 Naslovno stre Rojaki, sez;ij VfifflBS isHJU' Ï C SB anka Biikviča, zdaj živečega , leti izdala SKA, je vzbudila id nam večinsko slika življenje bo še posebno toplo sprejeta. ! 1) K V I Č Ih iia še kaj kulturne akcije in jo dobe naročniki zdi Za vse ostale knjiga <-tane, v o vezana pa 10 dolarjev. V Argen-„000 oziroma 17.000 pesov; kasneje olarja. Dobi se pri vseh prodajalcih /astirski pisarni v Slovenski hiši. Jerman. •išli novi slovenski knjigi! Slovenska kulturna akcija. '■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■•■■■■■■■■■■■ne;-. š NAŠ DOM ■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■a* ! SAN JUSTO I navija v e I i J. & o veselico v liruarja 1980 Igral bo ' . MENTALNI ANSAMBEL ■■■■■■■■■■««■■■■Bi' v. : ■ b,.»í :í Ma*M«*««WWW