84 ZGODOVINA ZA VSE 
Studnova študija preide nato v poglavje o sta- 
novanjski kulturi, ki nam jo avtor razgrinja po 
posameznih družbenih plasteh, ki so poseljeva- 
le Ljubljano. Zmotno bi bilo namreč poenostav- 
ljeno odpraviti meščansko stanovanjsko kulturo 
s spakovanjem o bidermajerju, salonih in čipka- 
stih prtičih ter čajankah in pri tem prezreti vse 
tiste "nemeščanske" sopotnike meščanskega ča- 
sa, ki so resda manj opazno pa vendarle soobli- 
kovali tedanjost (zlasti zanimiv je pogled na 
vprašanje služkinj). 
Tekstovni del končuje poglavje o medsosed- 
skih odnosih v mestu, ki so pogosto presegli me- 
je spodobne komunikacije in zaposlili mestne 
varuhe morale in zakonitosti. 
Studnova knjiga predstavlja resen in dobrodo- 
šel projekt pomeščanjenja zgodovine - po vseh 
tistih idiličnih vasicah slovenskega solznega lite- 
rarnega realizma in po vseh rdeče obarvanih 
opisih delavskih kolonij ter "bogih otrok u fa- 
berkah" so svojo zgodovino dobili tudi Ljubljan- 
čani, ki jih je nekdaj zgodovinopisje vse prerado 
odpravljalo z oznako "buržujev" ali "lumpen- 
proletariata". Avtorju se zdi pomembno opozo- 
riti na dejstvo, da so meščani (v tem primeru 
Ljubljančani) lahko "nekaj" tudi tedaj, ko niso 
nič - ko preprosto so. 
Pisanje o mestu in meščanstvu je lahko zelo 
lahko ali pa zelo težko - odvisno je predvsem od 
avtorjeve volje in odprtosti do novih, neraziska- 
nih poti ter od njegove sposobnosti vživljanja v 
trenutek opisovanja. Medtem ko mlajšemu rodu 
zgodovinarjev vsaj načelno ne bi smelo manjka- 
ti tolerance in dojemljivosti, so stvari s sposob- 
nostjo vživljanja precej bolj zapletene, na splo- 
šno pa velja, da je tudi pri pisanju o tem veliko 
poklicanih, pa malo izvoljenih. Med izvoljene 
brez pridržkov postavim tudi Andreja Studna, ki 
že vrsto let opozarja nase z raziskovanjem male 
hišne zgodovine deželnega glavnega mesta 
Ljubljane. 
V svojih dosedanjih objavah se je že uspešno 
spopadal s problematiko socialne slike prebi- 
valstva izbranih ulic (glej njegovo delo: Pede- 
narca, ksel, kelnerca, žnidar), se poskušal v mi- 
krozgodovini (zgodovini posameznih stavb), ra- 
ziskoval "poletno svežino" med slovenskim 
meščanstvom ter korenine javne higienizacije. 
Njegovo tokratno delo je logična sinteza in učin- 
kovita etapa na njegovi znanstveni poti. Zvest 
svojemu tekočemu načinu opisa in pripovedi, 
nas avtor suvereno popelje skozi precej zahte- 
ven tekst, ki ga primerno popestri z izbranimi 
primeri in sočnimi citati, poskrbi za obvezen fe- 
ministični "kanonfuter" (pogosto citiranje Sern- 
čevega Nauka o gospodinjstvu mu ne bo izbolj- 
šalo slovesa med damami), ob vsem naštetem 
pa ne zapade v ceneno nakladalstvo. 
Studen je s tem svojim delom dosegel pomem- 
bno novo raven svojega znanstvenega dela, 
hkrati pa se je znal približati tudi najširšemu kro- 
gu bralcev, ki po desetletjih proletarizacije ma- 
nično prebirajo vse, kar diši po toplozakurjenih 
in snažnih malomeščanskih stanovanjcih in "ku- 
glofu" naše in vaše mladosti... 
Aleksander Žižek 
ZBORNIK 
O OČETU NARODA 
Dr. Janez Bleiweis in njegov čas, Zbornik ob 
razstavi, Gorenjski muzej Kranj, 1996,109 strani. 
Kot beremo v uvodu te kar nekako standard- 
no razkošne muzejske publikacije, je vnovično 
ukvarjanje z Bleiweisom spodbudila stroka, ki ji 
je bil "oče naroda" zvest vse svoje plodno življe- 
nje - veterina. Nasplošno velja povedati, da je 
prav strokovna javnost nosilec številnih projek- 
tov v zvezi s tem znamenitim Kranjčanom in Slo- 
vencem, tokrat pa je našla uspešnega in solidne- 
ga partnerja v Gorenjskem muzeju, ki je kot po- 
klicni varuh narodovega spomina poskrbel za 
materialno ilustracijo in osvetlitev Bleiweisove 
dobe in njegovega delovanja. Razstavo je učin- 
kovito dopolnil zbornik (muzealci imajo raje be- 
sedo katalog), v katerem je osem avtorjev po- 
skušalo s svojimi skicami posameznih področij 
Bleiweisovega delovanja naslikati kolikor mo- 
goče objektiven portret. 
Publikacijo začenja Bleiweisov življenjepis 
(avtor Oskar Böhm), ki nam sistematično pred- 
stavi njegove najvažnejše osebne in poklicne 
postaje ter pomembne "stranske" zaposlitve, 
prinaša pa tudi krajšo strokovno bibliografijo 
(ločeno glede na zvrst - učbeniki, poljudni član- 
ki). 
Vasilij Melik predstavlja Bleiweisa kot politika 
in oblikovalca javnega mnenja (kot urednik No- 
vic), mimogrede pa bralca seznani tudi s politič- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 85 
no in narodnostno situacijo na Slovenskem v 
drugi polovici 19. stoletja. 
Peter Vodopivec razglablja o Bleiweisovem 
notranjem svetu in o enostranskih sodbah nje- 
govega odzivanja na družbo in svet, v katerem je 
živel. Z nujno natančnostjo in celovitostjo ter 
naslonitvijo na množico pričevanj in pričeval- 
cev (sodobnikov in raziskovalcev) nam ponuja 
nanovo (in s precejšnjo mero treznosti in razu- 
mevanja) izrisan "duševni profil". 
Članek Oskarja Böhma (Veterinarski poklic v 
času dr. Janeza Bleiweisa) začenja serijo piscev, 
ki nas seznanjajo z Bleiweisom kot zdravnikom 
in živinozdravnikom. Böhm nas seznanja z raz- 
vojem živinozdravstva in veterinarskega šolstva, 
ki ga je država spodbujala iz gospodarskih in 
strateških razlogov (konjereja), opisuje pa tudi 
organizacijo živinozdravstva na slovenskem et- 
ničnem ozemlju v 19. stoletju. 
Zvonka Z. Slavec piše o Bleiweisu kot zdravni- 
ku in zdravstvenem prosvetitelju, ki je v stoletju 
tifusa, kolere in črnih koz med svojimi rojaki ši- 
ril poljudno ubesedeno medicinsko misel in 
razbijal trdnjave vraževerja, s katerimi so Slo- 
venci sprejemali nekatere dosežke sodobne me- 
dicine (npr. cepljenje). 
Podkovsko in živinozdravniško šolo v Ljublja- 
ni v Bleiweisovem času (1849-1880) opisuje Sr- 
djan V. Bavdek. Bleiweis je v omenjenem času 
(poleg ravnateljevanja) tam predaval živinorejo, 
pomoč pri porodih, sodno veterino, mesogled- 
ništvo, fiziko in kemijo. Omenjena šola je dajala 
Slovencem nujno potrebne strokovnjake, z rabo 
slovenskega učnega jezika pa je poskrbela tudi 
za afirmacijo materinščine v znanosti. 
Bavdkov naslednji članek je precej bolj do- 
moznanski, saj se v njem ukvarja z znamenitimi 
kranjskimi veterinarji (tudi živinozdravniki pri 
deželni vladi). Poleg Bleiweisa so iz "kranjskega 
kroga" izšli še brata Hayne (Emanuel in Anton, 
ki je sicer deloval na Moravskem in na Dunaju), 
Bleiweisov sotrudnik v podkovski šoli Simon 
Strupi ter Anton Česnik, ki pa se je kljub dodatni 
veterinarski specializaciji ukvarjal večinoma s 
humano medicino. 
Jože Ferčej seznanja bralca z razvojem živino- 
reje na Kranjskem v Bleiweisovi dobi, kot so ga 
narekovale spremenjene posestne in družbene 
razmere (odprava tlačanstva, odpiranje mej za 
pretok kmetijskih pridelkov, nujnost nastopa na 
trgu). Razumljivo in nazorno (podprto s stati- 
stičnimi podatki) avtor razlaga tudi najpomem- 
bnejše procese v kmetijstvu (spreminjanje rabe 
tal, spremembe v živinoreji). 
Vsebinsko se na ta sestavek navezuje prispe- 
vek Franceta Adamiča, ki piše o razvoju kmetijs- 
tva od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne. 
Seznanja nas z zgodovino in vlogo kmetijskih 
družb ter z uvajanjem novih agrotehničnih me- 
tod (uporaba mineralnih gnojil, uvajanje novih 
sort, zaščita rastlin in izdelava kmetijskih strojev 
in orodij). 
Zbornik zaključuje prispevek Igorja Grdine, ki 
nagradi bralca z iskrivim razmišljanjem o Blei- 
weisu kot narodni veličini in "veličini", ki so si jo 
sodobniki (in številni kasnejši posnemovalci) 
zaradi napol božanske glorije, ki ga je ovijala ra- 
di pošteno privoščili - mnogokrat po krivici, kot 
ugotavlja avtor. Pisanje je podkrepljeno (zači- 
njeno) s skrbno izbranimi primeri (pesmi, citati) 
in pisano v dobro znanem osvežujočem slogu. 
Delo v celoti velja pohvaliti iz različnih vidi- 
kov - muzealci so tudi s to publikacijo dokazali, 
da obvladajo založniški (in opremljevalski) po- 
sel bolje kot številni profesionalci. Gorenjske- 
mu muzeju je uspelo pritegniti dovolj širok krog 
piscev, ki so uspešno osvetlili glavna področja 
Bleiweisovega delovanja, pri tem pa niso zdrsni- 
li v pretirano drobnjakarstvo, ki bi verjetno od- 
vrnilo precej potencialnih bralcev, ki jih zanima 
splošnejša informacija. Prav to namreč omenje- 
ni zbornik je - kompetentno, a vendar priljudno 
napisan tekst o človeku, ki je zaznamoval pre- 
cejšen del preteklega stoletja na Slovenskem. 
Aleksander Žižek 
KOT STEKLENICA 
PIVA NA SMETIŠČU 
Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992. Nasta- 
nek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Tito- 
ve Jugoslavije, Lipa, Koper, 1995,461 str. 
Pričujoča knjiga, ki jo želim predstaviti, pr- 
venstveno ni bila namenjena slovenskemu bral- 
cu. Že avtor sam, ki je zaposlen kot redni profe- 
sor za zgodovino vzhodne Evrope na Fakulteti 
za politične vede v Padovi, pravi, da je bila za 
VSE ZA ZGODOVINO