I
Kranj.
Zaslanja ti okolje sama skala,                   In na pokopališče tiha gre —
ki drzno se je pod nebo pognala.              Slovencu pač svetejše ni cestčl
O, naših je gora to veliiast —                  Presrečna zemlja vase je sprejela,
v njej naroda glej moč, ponos in rast!        kar naša fcr/ bogastva je spočela.
Z grebenov in od sten zdravilno lije           Prešeren naš, po duhu velikan,
val zračni na prijazne domačije.                 ima poslednji tu svoj mirni stan.
Na strehe, pota in v dreves šepet             Do groba mrzle, tajne globočine
poveSa solnčnih žarkov se blesket.             luč sije večna iz nebes višine.
Valovi Save v znoiju ti šumijo                ' Ko razboljenega srca je mrl,
prastaro, vedno novo melodijo.                  bodočnost naroda je srečen zrl.
V njo pada strojev in koles ropot —         Ta sosed je Prešernu — Simon Jenko,
napredka in blaginje znak in vzvod.           ob grobu je poveznil čašo grenko.
Polja zorečega okvir ti klije,                      Ta groba dva, ta sveta groba dva —
od sela k selu mreža cest se vije.               o, naša, naša sta najbolj oba.
Tu genij spava v slavi mučenika, ^ponosni Kranj, lepofe tvoje dika!
E. Gangl
249
9