kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 177! LJUBLJANSKI URARJI V 18. STOLETJU VESNA BUČIĆ Urarstvo je od nekdaj sodilo k plemenitim strokam umetne obrti. Posebno mesto mu med panogami uporabne umetnosti zagotavlja praktična uporabnost izdelkov, ki so v svoji funkciji predvsem težili k toč- nosti in nenehnemu tehničnemu izboljševanju, razno- ličnost oblik in umetniška izvedba samih izdelkov pa sta se prilagajali posebnostim svojega namena in se podrejali splošnemu stilnemu razvoju umetnosti. Glede na razpoložljive vire zasledujemo urarsko obrt na Slovenskem od 16. stoletja dalje. Najstarejša pisana poročila so iz Ljubljane in urarskim moj- strom, živečim na naših tleh ali potujočim skozi naše kraje, lahko sledimo v glavnem mestu kranjske dežele nepretrgoma vse do konca 19. stoletja. Daljši prikaz te dejavnosti v Ljubljani s podatki o urarjih iz 16. in 17. stoletja je že objavljen v eni številki Kronike,^ na- men tega prispevka pa je osvetliti to obrt v Ljubljani v 18. stoletju. Iz za sedaj fragmentarnih podatkov ve- mo, da je bila ta obrt živa tudi v drugih krajih Slove- nije, kar nam potrjuje ohranjeno gradivo iz Maribo- ra, Celja in Ptuja, nekaj imen urarjev iz manjših kra- jev pa zgovorno priča, da so se tudi podeželski obrt- niki ukvarjali z zahtevnejšimi naročili.^ Pričakovati je, da bo načrtno preučevanje arhivov odkrilo še več ustvarjalcev in da bomo urarskim delavnicam tudi zu- naj Ljubljane lahko sledili v časovnem zaporedju. Osemnajsto stoletje je v oblikovanju stolpnih, hiš- nih in žepnih ur in njihove že množične rabe izredno pomembno obdobje. Pisanih virov iz tega časa je mnogo in poleg ljubljanskih arhivov v zvezi s to pa- nogo je odlično raziskan še arhiv v Gradcu. Podatki o tamkajšnjem urarskem cehu sestavljajo solidno osno- 178 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 vo za prikaz te obrti tudi v naših deželah, najbolj pa seveda za urarje iz slovensice Štajerske. Lukas Stolberg, odhčni raziskovalec urarstva na avstrijskem Štajerskem, navaja v svoji knjigi' imena vajencev, ki so jih graški mojstri vzeli v uk, mi pa jih potem arhivsko izpričane zasledimo v ljubljanskih, mariborskih in celjskih delavnicah. Vzrok, da pri nas ne zasledimo urarskega ceha, je pač v takratnem majhnem številu mojstrov, ki med seboj niso čutili konkurence, kot meščani pa so že tako uživali delno zaščito. V Ljubljani so bih urarji skupaj s sabljarji in puškarji priključeni ključavničarskemu cehu, ki se je ravnal po pravilih graškega reda in šele leta 1648 so dobili potrjena lastna cehovska pravila. Po vzoru obrtnih združenj iz nemških dežel je tudi pri nas obstajala diferenciacija urarjev na izdelovalce ur z velikimi in majhnimi mehanizmi. V Ljubljani na- letimo nanjo prvič pri urarju Andreju Voglaniču, ki ga arhivski dokumenti leta 1673 imenujejo ključavni- čarja in Großuhrmacherja. To je namreč pomenilo, da so urarji od svojega združenja (ceha ključavničar- jev) imeli dovoljenje le za izdelavo hišnih in velikih javnih ur z mehanizmi, ki so jih poganjale uteži (Großuhrmacher) oziroma hišnih in žepnih ur s pogo- nom na vzmet (Kiemuhrmacher). Arhivski podatki nam povedo, da se imena ljub- ljanskih urarjev do konca 17. stoletja vrstijo posa- mič, arhivalije iz 18. stoletja pa že govorijo o večjih potrebah po tej obrti. Okoli leta 1700 ima Ljubljana več kot 7.000 prebivalcev, po prvem popisu leta 1754 pa že okoli 9.400. Z večanjem prebivalstva je raslo tu- di število rokodelcev, vmes pa so med njeno obzidje prihajale in odhajale tudi tuje obrtniške moči. Z bo- gatenjem plemstva in predvsem meščanstva, ki je v mnogočem posnemalo imovitejše sloje, so rasle tudi želje po udobnejšem načinu življenja, s tem pa tudi potrebe po hišnih in žepnih urah. Javnih ur je bilo v začetku 18. stoletja v Ljubljani poleg ure na gradu in magistratu in — če smemo ver- jeti Valvasorjevim ne povsem zanesljivim risbam — iz konca 17. stoletja kar lepo število, predvsem na cerk- venih stolpih. Gotovo je, da so bile te ure v mestih in na podeželju izdelki domačih obrtnikov. Sodeč po ohranjenih računih in zapisnikih ljubljanskega mest- nega sveta, skrbijo za njihovo izdelavo, popravila in redno navijanje urarji s pripisom Großuhrmacher. V prvih desetletjih 18. stoletja sta opravljala v Ljubljani to delo istočasno dva mojstra, proti sredi stoletja pa se že pojavijo trije davkoplačevalci, ki skrbijo za jav- ne ure ali pa so oproščeni davkov, ker jih redno navi- jajo. Urarju Voglaniču, oskrbniku ure na ljubljanskem gradu v zadnjih desetletjih 17. stoletja, je v davčnih knjigah sledil izdelovalec majhnih mehanizmov, urar Janez Jurij Kerler (Hanns Georg Kherler, Körller), ki je s svojim bivšim učencem Michaelom Krieger- jem prišel v hud spor. Do prepira, ki ga leta 1704 v aktih magistrata najdemo zabeleženega kot Krieger contra Körller, je prišlo, ko se je Kerler kot Kleinuhr- macher lotil popravila stolpne ure in s tem zašel v de- lovno področje urarja Kriegerja, izdelovalca velikih mehanizmov.* Takrat je namreč bil pri vseh cehovsko organiziranih obrtih poseg v tuje delovno področje strogo prepovedan in so cehovska pravila natančno razmejevala področja obrtne dejanosti in tako ščitila svoje, na tak ali na drugačen način pridobljene privi- legije. Iz Kerlerjevega opusa nam dve, žal zunaj naših meja ohranjeni uri, predstavljata prve znane izdelke hišnih ur z našega področja. Ura v privatni lasti v Ri- mu predstavlja kombinacijo ure-slike, signirane J. G. Kerller a Laibach. Z oljnatimi barvami naslikan ale- gorični prizor v gozdnatem pejsažu pripada po vsej verjetnosti šoli italijanskega baroka in bi ura, sodeč po sliki, lahko sodila v konec 17. ali začetek 18. sto- letja. Ce pa upoštevamo, da je prvi zapis o Kerlerju iz leta 1681, bi ta izdelek, ki je poleg ur in minut imel vgrajen še koledar, sodil v zrelejše obdobje njegove dejavnosti.^ Podatek iz Dorotheumovega kataloga o Kerlerjevi »stoječi uri v obliki oljenke« s signaturo Joh. Georg Kerler in Laibach^ je sicer zelo lapidaren, vendar pa bi iz navedene obhke ure lahko sklepali, da je Kerlerjeva delavnica bila usposobljena izdelovati hišne ure bolj zapletenih obhk, kar bi lahko opozar- jalo na visoko raven urarske obrti v Ljubljani. Iz Kerlerjeve oporoke leta 1708 je razvidno, da je imel hčerko in sina Franca Antona, omenjen pa je še neki dedni delež pri sorodnikih v Solothurnu v Švici.' Abeler v svojem seznamu urarjev iz nemško govore- čega področja omenja kar sedem članov urarske dru- žine Karier iz Solothurna v Švici, prvega leta 1557 in kot zadnjega Hansa Wilhelma Kärlerja.'^ Ker o slednjem ni drugih podatkov, je možno, da je prav Hans Wilhelm kot izučen urarski pomočnik na svo- jem obveznem »vandranju« prispel iz Solothurna v Ljubljano, se tu poročil in imel sina Janeza Jurija Kerlerja. V oporoki med drugim tudi beremo, da do- ločenim osebam zapušča žepne ure, kar naj bi bil do- kaz, da jih je tudi izdeloval. Stolberg v svoji knjigi navaja, da je graški urar Jo- hann Georg Gläbl leta 1721 priznal učno dobo svo- jemu pastorku Franzu Antonu Kerlerju, sinu J. G. Kerlerja iz Ljubljane, davčne knjige iz Ljubljane pa omenjajo Gläßla kot davkoplačevalca." Iz tega lahko sklepamo, da se je Kerlerjeva vdova poročila z graškim urarjem Gläßlom, ki je potem naprej vodil to ugledno ljubljansko delavnico. Mojstrove vdove so namreč po cehovskih pravilih lahko naprej vodile moževo obrt. Nemalokrat so se, četudi priletne, po- ročile s svojim pomočnikom, da bi tako ohranile svo- jo delavnico in zadržale svoj status. Sinovi mojstrov so uživali velike prednosti, ravno tako njihovi zeti aH pa tisti, ki so se poročili z mojstrovo vdovo. O urarju Gläßlu vemo, da se je izučil v zelo znani graški delavnici urarja Georga Nessla in, po Stolber- gu, zapustil leta 1698 Gradec, da bi se po 16 letih po- novno vrnil v svoje rodno mesto. Po cehovskih pravi- lih je moral pomočnik, če je želel postati mojster, za nekaj časa na potovanje, da bi se v drugih mestih čimbolj izpopolnil v svoji obrti, eno leto pa je moral bivati v mestu, kjer se je hotel naseliti. Mogoče je kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 179 i Potovalna žepna ura graško-ljubljanskega urarja Johanna Georga Gläßla, okrog 1720 Gläßla prav tako obvezno »vandranje« zaneslo v Ljubljano, kjer se je priženil v Kerlerjevo družino. Možno je, da se je po ženini smrti ponovno vrnil v Gradec, delavnico v Ljubljani pa prepustil svojemu pastorku, Kerlerjevemu sinu Francu Antonu? Kerler- jevi nasledniki se namreč omenjajo kot lastniki hiše na Starem trgu vse do leta 1765, ko lastništvo preide na ime urarja Antona Hardtla.' Gläßlovo delovanje v Ljubljani je dokumentirano s srebrno žepno uro, edinim signiranim primerkom te vrste, ohranjenim na našem ozemlju.^" Zaradi njene odebeljene, lahko bi rekli »napihnjene« oblike, ka- rakteristične za obdobje baroka, so te ure in njej po- dobne imenovah čebularice. V njeni notranjosti se ob vrezani signaturi Joh. Georg Gläß Laybach razpreda razgibana baročna ornamentika, ki jo je spretna urar- jeva roka z vgraviranjem in cizeliranjem prenesla z grafičnih predlog na t.im. platino. Baročne potovalne ure so bile zaradi jahanja ali tresljajev kočije opremljene z dvema, pogosto celo s tremi ohišji. Imenovah so jih tudi kočijaške aH jahal- ne ure. Na čebulasto obhkovanih ohišjih so urarji, pogosto v sodelovanju z zlatarji, v različnih tehnikah krašenja upodabljali čudovite reliefne prizore. Na srebrnih ali belo emajliranih številčnicah je prevlado- vala figuralna ali cvetlična motivika, kazalca ur pa sta obvezno ornamentalo predrta. Z vsemi temi funkcionalno-krasilnimi atributi sta opremljeni potovalni uri graško-ljubljanskega urarja Krištofa Nesla (Christoph Nessel), ki je s svojo de- lavnico izpričan v Ljubljani od leta 1723 dalje." Kot sin graškega urarskega mojstra Georga Nessla (učite- lja Georga Gläßla) je svojo, samo dveletno učno do- | bo (1715—1717) opravil pri Johannu Planku, najbolj j znanem graškem urarju za izdelovanje malih meha- \ nizmov.^^ Učne dobe so namreč bile lahko razHčno j dolge. Kot urarjevemu sinu so mu jo lahko skrajšah, : pa tudi pri dosegi mojstrstva so urarjevi sinovi vedno j imeli priviligiran položaj. Za njegovo uro v obliki \ monstrance vemo samo po omembi v nekem aukcij- ! skem katalogu, dve žepni potovalni uri s signaturami Nessel Laybach pa sta danes v privatni posesti v Gradcu.''^ Obe ohranjeni uri dajeta slutiti, da je bil Nesl dobro izurjen urar in da je bila njegova ljubljan- ska delavnica dobro opremljena s pripravami za ob- vladovanje zlatarskih veščin. Tudi Nesl je izhajal iz zelo znane graške urarske družine, in verjetno si je, tako kot Gläßl, pravico do obrti v Ljubljani pridobil s poroko. Dejavnost urarja Johanna Michaela Kriegerja zasledujemo v Ljubljani pribhžno od leta 1698. Iz njegove prošnje za pridobitev meščanstva v letu 1703 je razvidno, da je rojen v Brandenburgu in da je v Ljubljano prišel iz Berlina. V prej omenjenem sporu med njim in urarjem Kerlerjem leta 1704 je zapisano, daje 6 let delal kot pomočnik v njegovi delavnici. Ker pa se je Kerler, čeprav Kleinuhrmacher, loteval tudi izdelovanja ur s pogonom na uteži, mu Krieger v tem sporu zagotavlja, »da se sedaj, ko je on postal Groß- uhrmacher..., ne bo nikoli lotil izdelave mahh ur z j nihalom niti ur na vzmet... in naj v bodoče oba osta- neta pri svojih začrtani poti« (pri tem je mislil na hiš- ne ure z nihalom in žepne ure, ki ih je poganjala j vzmet).Iz pogodbe, sklenjene med njim in ljubljan- j 180 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 skim županom, je razvidno, da je kot »mestni urar prejel za predelavo ure na gradu 77 forintov v nemški denarni veljavi«.Krieger se v letih 1711—1713 omenja kot oglednik dimnikov na Novem trgu.'* Obrtniki so namreč morali s pridobitvijo meščanskih pravic prevzeti določena javna opravila in tako so med drugimi funkcijami v mestni upravi bili tudi požarni ogledniki. Leta 1714 Kriegerja ponovno sre- čamo pri popravilu neke ure, ni pa navedeno, ali gre za grajsko ali magistratno uro,'' kot davkoplačevalec pa se zadnjič omenja leta 1715.'° V prvi polovici 18. stoletja zasledimo v Ljubljani še nekaj arhivsko izpričanih imen urarjev, večinoma iz- delovalcev velikih mehanizmov. V glavnem prihajajo iz tujine, vlagajo prošnje za meščanske pravice, po- pravljajo stolpne ure, kot davkoplačevalci se pojavijo enkrat ali dvakrat, potem pa izginejo neznano kam. Ker se imena teh urarjev pojavljajo v sorazmerno kratkih časovnih presledkih, je prav gotovo, da gre za potujoče mojstre, ki so šh s trebuhom za kruhom, se seHU iz kraja v kraj, se kot pomočniki poročaH z vdo- vami umrhh urarjev in se z domačini tako asimilirali, da so samo še priimki spominjali na njihovo poreklo. Izdelki teh urarjev se nam niso ohranili, arhivsko gra- divo o njihovi dejavnosti pa je tako fragmentarno, da iz nekaj skromnih podatkov ni moč sestaviti podobe o njihovem delu. V času dejavnosti urarja Kriegerja postane ljub- ljanski meščan leta 1710 izdelovalec velikih mehaniz- mov Hans Georg Dorner, za katerega imamo po- datek, daje popravljal uro v sejni sobi na rotovžu, kot davkoplačevalcu pa mu sledimo do leta 1716." Obrti se je izučil v letih 1701—1703 pri urarju Silvestru Funku v Gradcu, Stolberg pa ne navaja njegovega porekla.^" Arhivalije iz leta 1719 omenjajo urarja Johanna Friedricha Vogla iz Kölna, ki prosi za meščanske pravice, kot davkoplačevalec pa se omenja samo Se v naslednjem letu. Nejasnost podatkov daje mishti, da se je poročil z Dornerjevo vdovo in nadaljeval obrt do leta 1754 ali pa je po smrti Dornerjeve vdove od- kupil pravico do obrti.^' Nekaj skopih podatkov o urarju Josephu We- rendlu iz Linza se leta 1712 nanaša samo na njegove zapletljaje okrog pridobivanja ljubljanskih meščans- kih pravic.^^ Stolberg omenja, da se je v letih 1699— —1704 izučil pri graškem urarju Simonu Pachlehner- ju za izdelovalca veHkih mehanizmov,^' za sedaj pa ni nobenih podatkov, da bi se ukvarjal z izdelavo ali po- pravili ljubljanskih javnih ur. O podatku, da je bil neki Joseph Werendl pastorek ljubljanskega urarja Baltazarja Hofmana, bo govor pri Hofmanovi dejav- nosti. V graško knjigo pomočnikov je leta 1722 vpisan iz- delovalec velikih mehanizmov Johann Ludwig Wis- sar (Winesser) iz Züricha.^^ Naslednje leto prosi ljubljanski magistrat za pridobitev meščanstva^^ in od 1724 pa do 1740 se njegovo ime redno pojavlja med ljubljanskimi davkoplačevalci. Istočasno s pravkar omenjenimi urarji, ki prihajajo iz tujine v glavno mesto naše dežele, se pojavi leta 1728 ime Ljubljančana Andreja Jeraja (Andreas Jeray), izdelovalca velikih mehanizmov.^® V knjigi davkoplačevalcev se njegovo ime omenja vse do leta 1743, vmes pa dvakrat vlaga prošnji za znižanje dav- kov." Kot kandidat za ljubljanskega meščana se je leta 1723 prijavil urar Anton Prossi iz Friedberga na Ba- varskem, potem pa o njem ni več sledu.Malo je verjetno, da bi v takrat še majhni Ljubljani delovalo kar več urarjev naenkrat. Prav gotovo so nekateri med njimi bili potujoči mojstri ali pa so po naročilu prihajali v naše kraje, iz njihovih priimkov pa je raz- vidno, da vsi prihajajo iz nemško govorečih dežel. Ne vemo, koliko so urarski mojstri segali v ključavničar- ske posle. Gotovo, da se marsikateri med njimi ni mogel preživljati samo s svojim osnovnim poklicem in je zato opravljal še razna druga, več ali manj so- rodna opravila, v prvi vrsti ključavničarska. Urarji so že tako bili priključeni ključavničarskemu cehu in na marsikaterem urarskem pečatniku sta ob začetni- cah mojstrovega imena upodobljena kazalec ure in ključ.^a Od pravkar naštetih ljubljanskih urarjev iz prvih treh desetletij 18. stoletja vidimo, da se je na našem ozemlju ohranila samo žepna ura Joh. Georga Gläß- la, ostale tri hišne (dve Kerlerjevi in ena Neslova) in dve Neslovi žepni uri so žal vse ohranjene zunaj naših meja. Gotovo jih je še, ki se skrivajo našim očem, možno pa je, da so tudi številne nesignirane ure iz te- ga časa izdelki domačih obrtnikov. Med hišnimi urami prevladujejo v 18. stoletju ure v obliki tabernaklja in visoke podne ure z dolgim niha- lom kot nezmotljivim regulatorjem teka. Po letu 1700 so se razširile po vsej Evropi od Velike Britanije kot svoje matične dežele do vzhodnih meja našega konti- nenta. Ker pa je tabernakljasta oblika ur prevladova- la največ v času vladavine Marije Terezije, so jih v monarhiji preprosto imenovah »terezijanke«. Njiho- va linija obrisa je dokaj preprosta: prizmatično obli- kovana zastekljena omarica ima na vrhu ročaj za pre- našanje, reliefna ali gravirana dekoracija ure pa je skoncentrirana na okrasno ploščo mehanizma, kjer je poleg glavne številčnice in kazalcev še vrsta drugih de- tajlov in funkcionalnih pokazateljev. Prek Nemčije in Avstrije je ta oblika ur prišla tudi v naše kraje in med izdelki, signiranimi z imeni naših urarjev, je mo- čno čutiti vplive dunajskih in graških delavnic. Z veliko podatkov in z ohranjenimi izdelki se nam predstavljajo člani urarske družine Hofman, ki jim v Ljubljani sledimo nepretrgoma od dvajsetih let 18. pa do začetka 20. stoletja. Nestor te družine Baltazar Hofman (Ballhäuser, Wohlhäuser Hoffmann) iz Scherdinga na Bavarskem se prvič omenja leta 1715 v Gradcu, kjer se kot »Mössner« (mežnar) udeleži cere- monije pri razglasitvi Bartholomeja Edla za urarske- ga pomočnika. Istega leta je tudi sam vpisan v knjigo graških pomočnikov kot izdelovalec velikih mehaniz- mov.'" Že naslednje leto je v sejni knjigi ljubljanske- ga magistrata zapisana njegova prošnja za pridobitev kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 181 meščanstva, v kateri navaja, daje »tukaj poročen«.'^ V nekem potrdilu iz leta 1727 omenja Baltazar Hof- man »svojega pastorka Josepha Werendla«'^, ki smo ga kot urarja omenili že leta 1712. Možno, da se je Baltazar po prihodu v Ljubljano poročil s priletno vdovo, ki je imela sina urarja Jožefa in se je z njim kot ljubljanskim zetom začela skoraj 200 let dolga pot dobro vodene ljubljanske urarske delavnice. Leta 1716, torej isto leto, ko prosi za meščanstvo, že popravlja »uro v rotovžu in je za to delo zaračunal tri cesarske petake«.'' Ker ni podatkov o obstoju jav- ne ure na starem rotovžu, gre gotovo za uro v sejni sobi mestnega sveta {Raistuben), o kateri že obstajata podatka o popravilih iz leta 1655 in 1658.'* Ko so v Ljubljani leta 1718 zgradili nov rotovž, nad katerim se je dvigoval peterostrani stolpič, je Baltazar dobil naročilo za izdelavo mestne ure, pri kateri je so- delovala še vrsta drugih obrtnikov.'^ Pasar je za uro izdelal tri pozlačene in delno pobarvane številčnice, kovač vijake z maticami, ključavničar pa deloma poz- lačene kazalce. Razen gonilnega mehanizma s številč- nicami na treh stolpičevih stranicah je ura imela tudi kroglo, katere pozlačena polovica je kazala lunine mene." V svoji dolgoletni dejavnosti kot izdelovalec velikih mehanizmov s hišo in delavnico v Florjanski ulici se Baltazar Hofman velikokrat omenja v sejnih zapisni- kih mestnega sveta in knjigi izdatkov s prilogami. V zapisnikih se vrstijo popravila velike ure na gradu (Castel) in javne ure na stolpiču mestne hiše, omenja se redno navijanje ure v rotovški sejni sobi in na stol- piču, čiščenje in podmazovanje mehanizmov, zraven so pa priloženi seznami uporabljenega materiala in nadomestnih delov.'' V letih 1718—1720 se omenja kot požarni oglednik na Starem trgu. Na rotovžu je bil leta 1730 izvoljen na »Viertelmeistra za območje Starega trga«, kar naj bi pomenilo, da je bil eden od predstojnikov četrtne skladnice, ki so jo predstavljali štirje mojstri, vsak s svojim ključem od glavne sklad- nice. Iz zapisnikov mestnega sveta naj bi to cehovsko funkcijo opravljal v letih 1730 in 1736—1738," leta 1743 pa je postal mojster ključavničarskega ceha v Ljubljani.'* Iz davčnih knjig sledimo njegovi dejav- nosti nepretrgoma od leta 1716—1751,*° iz njegove oporoke pa je razvidno, daje umrl v letu 1759. Testa- mentarno je namenil hčerki, »zato ker ga je zapustila le 150 forintov in orodje za izdelavo velikih mehaniz- mov, vse ostalo pa zapušča sinu Ignaciju Hofmanu, izdelovalcu malih mehanizmov«.*'' Gotovo se je naslednik Baltazarjeve delavnice, nje- gov sin Ignacij Hofman (Ignatius Hoffman) izučil urarske obrti pri svojem očetu. Po Stolbergovih po- datkih, prevzetih iz graških knjig, postane Ignacij mojster leta 1751,*^ iz zapisnikov mestnega sveta in knjige prihodkov pa je »kot sin meščana oproščen mestne pristojbine in zaščitne pristojbine za puško«.*' Ignacijeva dejavnost v Ljubljani se, enako kot pri njegovem očetu Baltazarju, nanaša na popravila, vzdrževanje in navijanje grajske ure in ur na stolpiču in v sobi mestne hiše. Arhivski podatki o teh opravilih Mestna ura urarja Baltazarja Hofmana iz leta 1718 na stolpiču ljub- ljanske mestne hiše (detajl kolorirane perorisbe iz 1812 v Grafičnem kabinetu Narodnega muzeja v Ljubljani) si sledijo do leta 1775,** zadnja pisna vira pa sta opo- roka njegove žene Katarine iz leta 1802 in njegova iz leta 1804.*^ Imela sta pet otrok, med njimi sina Balta- zarja, ki je urarsko obrt nadaljeval v 19. stoletje. Številne ohranjene hišne ure očeta Baltazarja in si- na Ignacija zgovorno pričajo o zelo bogatem opusu te ugledne delavnice, ki je izdelovala ure za zelo širok krog odjemalcev in jih pošiljala tudi v bolj oddaljene kraje. Najdemo jih v graščinskih inventarjih, v opo- rokah, v javnih stavbah, v muzejih in privatnih stano- vanjih doma in na tujem. Po obliki so to večinoma tabernakljaste in visoke podne ure, na prvi pogled ze- lo podobne, časovno pa jih izdajajo variacije moti- vov, ki sta jih mojstra v tehniki tolčenja spretno pre- našala z grafičnih predlog na okrasne plošče mehaniz- ma. Simetrično komponirana baročna motivika na urah očeta Baltazarja se z lahkoto loči od poznejših okrasnih plošč sina Ignacija, ki jih prekrivajo tolčeni, asimetrično oblikovani rokokojski motivi. Med nju- nimi ohranjenimi urami s signaturami Hofmann fe- cit, Hofmann in Laybach, Ignatius Hoffmann fecit je vsekakor izjemna t.i. nočna ura z letnico 1746 z lepo naslikanim pejsažem, ki seje odlično prilagodil funk- ciji »nočnega« mehanizma.** Signatum Hofmann fe- cit vtisnjena na medeninasti platini, se vidi iz hrbtne strani ure, z enakimi črkami in ravno tako na hrbtni strani je signirana tabernakljasta ura z letnico 1724, nedavno tega identificirana v škofjeloškem muzeju.*' 182 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 Nočna ura Baltazarja Hofmana, datirana 1746 Tabernakljasta ura Ignacija Hofmana, okrog 1760—1770 Nočno uro bi po vpisani letnici in škofjeloško po ba- ročni motiviki in letnici lahko pripisali očetu Balta- zarju, medtem ko bi ostale »terezijanke« z vgravira- nimi signaturami na številčnici lahko bile izdelek sina Ignacija. Med visokimi podnimi urami, ki jih z goto- vostjo lahko pripišemo Ignaciju Hofmanu, je ena v privatni lasti v Žalcu,*' dve pa sta registrirani v Grad- cu." Obe odUkujeta bolj zapletena mehanizma, ki poleg ur, minut in sekund kažeta še datume v mesecu, imata vgrajen budilni mehanizem in mehanizem za iz- bijanje ur, ena med njimi pa brez vmesnega navijanja teče eno leto. Velikokrat so mehanizmi ur preživljali svoja ohišja ali pa so jih zaradi modne zastarelosti zamenjali z no- vimi. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo z Baltazarje- vo uro iz zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani,^" ko so, verjetno v 19. stoletju, iz tabernakljastega ohišja preselih mehanizem ure v poglobljen pozlačen okvir, okrašen z rezljanim rehefom sv. Jurija in tako iz sto- ječe ure narediU stensko. Čeprav za 18. stoletje zaradi pomanjkanja virov ni mogoče podati popolnega odgovora o številu javnih ur v Ljubljani, bi na podlagi raznih vedut lahko skle- pali, da so tudi na cerkvenih stolpih bile javne ure, ravno tako na graščinah, v mestu ali na podeželju. Istočasno z urarjem Baltazarjem Hofmanom delujeta v Ljubljani še dva izdelovalca velikih mehanizmov, prej omenjena Wissar in Jeraj, ko pa preneha njihova dejavnost se kot davkoplačevalec pojavi urar Joseph Geist z Dunaja. Pregled cerkvenih arhivov bi gotovo osvetlil tudi ta del njihove dejavnosti in kot bomo pozneje videli, so ljubljanski urarji dobivali naročila za izdelavo javnih ur iz precej oddaljenih krajev. Kot kandidat za ljubljanskega meščana se Joseph Geist pojavi leta 1748, potem pa zasledimo po arhi- valijah njegova popravila in redno navijanje grajske in obeh rotovSkih ur vse do leta 1766.*' Še za časa delovanja urarja za izdelavo malih me- hanizmov Krištofa Nesla, se za sprejem v ljubljansko meščanstvo pojavi leta 1742 prošnja Ferdinanda sünga iz Friedberga na Bavarskem.*^ Friedberg je bil znan urarski center in Stolberg omenja, da so mnogi graški urarji prihajali prav iz Friedberga, v Ljubljani pa je Ferdinand Siing že drugi urarski prišlec iz tega mesta. Ker se kot izdelovalec malih mehanizmov ni ukvarjal z javnimi urami, nimamo o njegovi dejavno- sti nobenih arhivskih podatkov razen plačevanja dav- kov in zapisa o nekem sporu, ki ga je imel leta 1764.'' Stolberg omenja, da se je Ferdinand Siing izučil urarske obrti v letih 1726—1731 pri svojem bratu Francu Siingu L, ki je že kot izučen urar prišel iz Friedberga v Gradec.'* Ko je bil leta 1732 izdelan obrtni red za Notranjo Avstrijo, s katerim so cehi postali podrejeni nadzoru oblasti, so z uvedbo novih reform dovohh obrtni- kom, ki niso mogli na običajen način postati člani združenja, da se v cehe »vkupijo« in si s tem pridobi- jo mojstrsko pravico. Tako je leta 1752 ljubljanska mestna uprava poslala priporočilo ključavničarskemu cehu, naj sprejme urarja ANTONA HARDTLA kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 183 (Härtia), izučenega v Friedbergu na Bavarskem kot »vkupljenega« mojstra za vplačilo 30 goldinarjev, da bi lahko dobil mojstrsko pravico v Gradcu.V ne- kem sporu, ki ga je imel v Ljubljani, Hardtl poudar- ja, da že od leta 1754 deluje kot urar,^* 1759 se ome- nja kot ljubljanski strelec,'' leta 1756 postane na Sta- rem trgu lastnik hiše, ki je bila doslej v lasti nasledni- kov urarja Kerlerja.^' Iz oporoke leta 1788'* je raz- vidno, da je s prvo ženo Elizabeto imel tri otroke, med njimi sina Josepha, ki živi na Dunaju,*" druga žena Terezija, »rojena Urweckin iz Kranja« (bila je torej vdova po urarju ali hčerka urarja), pa mora skrbeti za štiri otroke. Hardtl je torej že tretji priselje- nec, ki prihaja iz Friedberga na Bavarskem, in do konca stoletja se bomo srečali še z četrtim urarjem iz tega kraja. Za sedaj ni sledu o njegovih urah, čeprav je njegovo delovanje v Ljubljani dokumentirano pol- nih trideset let. Zaradi večjega števila urarjev, ki so prosili za obrt- na dovoljenja, so ljubljanski urarji v drugi polovici 18. stoletja zahtevali od kranjskega komerčnega kon- cesa, naj posreduje pri »Njenem veličanstvu, ker bi bilo za urarje velikih in malih mehanizmov ter tudi za kupce samo koristno, če bi se zmanjšalo število moj- strov in bi se povečalo število pomočnikov in vajen- cev«. Tako je leta 1770 izšel razglas, da ne sme nihče iz ceha brez vednosti dvornega komerčnega koncesa dajati dovoljenje za opravljanje urarske obrti in da mora izpraznjeno mesto umrlega urarskega mojstra ostati prazno. V zvezi s to odredbo sta bili leta 1784 zavrnjeni prošnji urarjema Bartolomeju Weizu iz Kranja in izdelovalcu velikih mehanizmov Juriju Gradinu iz Novega mesta, ki sta skušala odkupiti dedno dovoljenje od vdove ljubljanskega urarja An- tona Hardtla. Zanimiva je izjava urarjev Ignacija Hofmana in Martina Moserja ljubljanskemu magi- stratu, ko trdita, daje Gradin za izdelovanje takih ur nesposoben.*^ Še trije urarji vlagajo prošnje na ljubljanski mestni svet za sprejem v meščanstvo in za izdajo obrtnega dovoljenja. GaSperju Malu (Caspar Mall), izdelo- valcu malih mehanizmov iz Bavarske (ime mesta je nečitljivo), je bila prošnja leta 1740 odbita,*^ na pro- šnjo Aleksandra Wagnerja iz leta 1758, ki je »že 9 let in pol izdelovalec velikih mehanizmov«, pa se v sejnih zapisnikih za tedaj ni našel odgovor.*' Urarja za velike mehanizme Petra Bachleitnerja (Bachle- iitner) iz Illichena na Tirolskem zasledimo prvič leta 1769 v knjigi sejnih zapisnikov, drugič pa, ko vloži prošnjo, da bi mu mestni svet dal v oskrbo grajsko in rotovško uro. V svojem odgovoru mu mestni svet sporoča, »da mora na vseh treh urah opraviti manjša popravila in za to delo dobi letno 20 forintov plače«.** Izdelovalec velikih mehanizmov Ignatz Aper- mann pride v Ljubljano iz Breittensteina na Češkem in leta 1769 vplača mestno pristojbino.** O njegovi dejavnosti ni nobenih podatkov; iz zapisa izvemo, da mu leta 1771 umre žena Suzana, ki ima iz prvega za- kona dva otroka, Avguština in Ehzabeto Seig (?).** Vsiljuje se domneva, da bi se zaradi nečitljivosti pisa- ve Seig lahko prebralo kot Siing, kar bi pomenilo, da se je Apermann poročil z vdovo ljubljanskega urarja Ferdinanda Stinga in tako nadaljeval vpeljano obrt. Apermann umre leta 1777 in iz zapisa je razvidno, da je z drugo ženo Julijano imel dve hčerki, Viktorijo in Ljudmilo;*' slednja je potem postala pastorka nas- lednika njegove delavnice, urarja Martina Moserja. Delovanje urarja Martina Moserja, izdelovalca malih mehanizmov in že četrtega priseljenca iz Fried- berga na Bavarskem se začne leta 1778, kar priča oh- ranjeni zapis o plačilu mestne pristojbine.** Iz njego- vega opusa je ohranjen v kamniškem muzeju samo mehanizem žepne ure s signaturo Joh. Martin Maser aLaybach.^^ Iz oporoke leta 1806 razberemo, da seje po smrti urarja Apermanna poročil z njegovo vdovo Marijo Julijano. Njeni hčerki Ljudmili, svoji pastor- ki, zapušča nekaj gospodinjskih potrebščin, sin Jožef pa postane njegov univerzalni dedič.'" Po Fabjančiču je v letih 1789—1802 lastnik hiše »z ženo Marijo Juli- jano«, potem pa hiša preide v last njegovega sina Jožefa.''' Več arhivskih podatkov iz zadnjih treh desetletij 18. stoletja se je ohranilo iz opusa urarja Janeza Ju- rija Widermana (Johann Georg Wiedermann, Wiedman), izdelovalca velikih mehanizmov. Stolberg pravi, da se je izučil na Dunaju pri urarju Mathiasu Kotlu in daje leta 1773 vpisan v knjigo graških pomo- čnikov.'^ V Ljubljani srečamo njegovo ime v zapisu mestne seje leta 1776, kjer je omenjeno, da prihaja iz Oberpfalza (verjetno Oberpfälzer Wald na meji med Češko in Nemčijo, ime kraja je nečitljivo)." Nas- lednji podatek sta dva računa iz leta 1779 in 1781 za neznano opravilo, temu pa sledita računa, iz katerih je razvidno, da je popravljal rotovško uro in da je za navijanje ure na gradu prejemal letno plačo.'* Obsta- ja podatek, da je mestni svet na Reki naročil leta 1784 »pri najboljšem ljubljanskem urarju« javno uro za mestni stolp s številčnicami za vse štiri strani stolpa.'* Dve leti pozneje je na prošnjo reškega magistrata za- pisan na ljubljanskem mestnem svetu »protokol o prevzemu odposlane ure«. Temu sledi Widermanova izjava, »da bo uro popravil, da bo dobro šla« in pri- pomba, da je treba »reškemu magistratu poslati o tem pismeno izjavo«.'* Iz Widermanovega opusa sta se ohranili dve izred- no kvalitetni tabernakljasti uri z repetirnima meha- nizmoma in številčnicama z vgraviranima signatura- ma Johann Georg Wiedermann Laybach. Njuni okrasni plošči mehanizma je Widerman olepšal s tol- čeno ornamentiko rokokojskih motivov, tabernaklja- sto ohišje ene ure pa je dopolnil z bogastvom pozlače- nih rezljanih in medeninastih okraskov." Uri pred- stavljata najlepša primerka tabernakljastih ur s signa- turama ljubljanske urarske hiše, kar priča o visokem nivoju Widermanove delavnice in lepo dopolnjujeta zapis reškega magistrata o »najboljšem ljubljanskem urarju«. Widerman umre razmeroma mlad leta 1789 in zapusti mladoletnega sina.'* Po njegovi smrti prev- zame delavnico v Rožni ulici leta 1795 njegov pomoč- nik GaSper Janč (Caspar Jannoch), ki se poroči z 1841 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 TabernakljastaurayoAa««oGeorga Wiedermanna,okrog 1770—1780 Tabernakljasta ura Andreja Zupančiča, zadnja četrtina 18. stoletja njegovo vdovo Marijo/' Edini podatek, ki ga trenut- no imamo o Jančevi dejavnosti, je, da je izdelal uro na cerkvenem stolpu v Lescah.°° V ljubljanski delavnici Ignacija Hofmana se je izu- čil urar Andrej Zupančič (Andreas Suppant- schitsch), ki je v graško knjigo pomočnikov vpisan le- ta 1770 kot izdelovalec velikih mehanizmov.'' Izsled- ki iz arhivov pričajo, da je v Ljubljano prišel »iz Kro- pe na Gorenjskem« in v prošnji za podelitev meščan- skih pravic se predstavlja kot »Groß und Klein Uhr- macher Gessel«.'^ Priboril si je namreč dve obrtni do- voljenji, eno osebno od glavarstva »kot sin kranjske dežele« (Landeskind), kakor se je sam imenoval v svoji prošnji, in drugo, dedno dovoljenje, ki gaje na priporočilo urarjev Ignacija Hofmana in Martina Moserja odkupil od vdove urarja Antona Hardtla. Ljubljanski urarji so si namreč zelo prizadevali, da se število mojstrov ne bi povečalo in so zatrjevali, da tri- je urarji za izdelavo malih mehanizmov popolnoma zadovoljujejo potrebam meščanov. Iz njihovih pod- pisov na aktu iz leta 1791 je razvidno, da so to Moser, Zupančič in Baltazar Hofman (naslednik Ignacija Hofmana),*' četrti podpisnik Gašper Janč pa je bil iz- delovalec velikih mehanizmov.'* ' Iz Zupančičeve dejavnosti je ohranjenih več hišnih ur in tudi te so po takratni modi tabernakljastih obhk.'' Za razliko od dotedanjih urarjev, ki podpisu- jejo svoje izdelke na veliki številčnici, so Zupančičeve signature Andreas Suppantschitsch in Leybach vgra- virane na medeninastem medaljonu, ki je v polkrož- nem zaključku okrasne plošče med dvema majhnima številčnicama za uravnavanje bitja ure. Motivika re- liefnih ornamentov na zgodnejših primerkih (pribl. med leti 1770—1780) je še poznobaročna; na poznej- ših urah so medeninaste aphke rokokojsko asimetrič- ne, na prelomu stoletja pa nastopajo na njegovih urah že izrazito klasicistični elementi. Ko je Anton Regali (Regally), urarski pomočnik pri Andreju Zupančiču leta 1801 zaprosil za dovolje- nje, da bi smel samostojno opravljati urarsko obrt, je naletel pri ljubljanskih urarjih na močan odpor. Oči- tali so mu namreč, da so njegove izjave o uku pri ljubljanskem mojstru Zupančiču netočne in prav ti ohranjeni podatki, ki jih bomo podali v naslednjem članku, ko bo govor o ljubljanskih urarjih iz 19. sto- letja, lepo osvetljujejo dogodke in spore, nastale med urarji v času ob zatonu cehovstva. V nekem dopisu iz začetka 19. stoletja je razvidno, da je bil Zupančič »predstojnik ceha obdelovalcev kovin«, iz drugega podatka pa bi lahko sklepali, da je svoje dedno obrt- no dovoljenje prodal svojemu pomočniku Regaliju." Slokar pravi v svoji zgodovini rokodelstva v Ljublja- ni, da urarji leta 1770 niso bili več včlanjeni v ključav- ničarskem cehu in omenja ceh izdelovalcev velikih in malih ur. V tem letu naj bi dobili potrjena cehovska pravila za izdelovalce malih ur, leta 1785 pa so urarji ponovno prosih za potrditev svojih pravi.'' V letu 1790 je neka ženevska tovarna poslala Ljub- ljanskemu magistratu spisek imen švicarskih proizva- jalcev, ki so po izredno nizkih cenah ponujali posa- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 185 mezne precizno izdelane dele mehanizma. Na podlagi te ponudbe je pokrajinsko glavarstvo tri leta kasneje izdalo okrožnico, s katero je zvišalo uvozno carino za »spiralna in gonilna peresa, da bi tako podprli doma- čo obrt«.*' Urarji niso vedno podpisovali vseh svojih izdelkov, zato je prav verjetno, da je med številnimi nesignira- nimi urami v naši spomeniški dediščini marsikatero delo nastalo v obrtni delavnici na našem ozemlju. Če primerjamo ure s signaturami iz naših krajev, z lah- koto lahko ugotovimo, da ti izdelki nič ne zaostajajo za graškimi ali dunajskimi urami. Identifikacija ano- nimnega gradiva je zaradi stilne sorodnosti, podob- nosti v izdelavi ohišja in izbire okrasnih motivov zelo otežena in je za prepričljivo ugotovitev potrebna do- bra mera previdnosti. S tem pregledom urarske dejavnosti v Ljubljani v 18. stoletju, ki je v glavnem temeljil na arhivskih raz- iskavah in ohranjenem spomeniškem gradivu, smo lahko ugotovili, da so urarji razvijali svojo stroko skozi generacije v sorodstvenih povezavah. Gotovo je bila pri pregledovanju arhivalij zaradi težko čitljivih pisav prezrta marsikatera sorodstvena vez, ki bi nam še bolj osvetlila ženitne povezave med mojstrskimi vdovami in pomočniki ali pa sklenitev poročnih po- godb v zvezi z dotami urarskih hčera za pridobitev delavnic. Prehajanje obrtnega dovoljenja od očeta na sina in razen tega še strogi cehovski predpisi pri izde- lavi mojstrskega izdelka so zelo pripomogli h kvalitet- nemu razvoju v 18. stoletju še zelo spoštovane urar- ske obrti. OPOMBE 1. Vesna Bučič, Ljubljanski urarji v XVI. in XVII. stoletju, Kronika 30, št. 1, Ljubljana 1982, str. 12-22 (odslej: V. Bu- čič, 16. in 17. stol.). — 2. Vesna Bučič, Razvoj slovenskega urarstva, Kronika 12, št. 2, Ljubljana 1964, str. 110-120 (odslej: V. Bučič, Razvoj urarstva). — 3. Lukas Stolberg, Die steirischen Uhrmacher, Graz 1979 (odslej: L. Stolberg). — 4. Citati iz spora med Kriegerjemin Kerlerjem so natanč- no opisani v: V. Bučič, 16. in 17. stol., str. 20. zato jih tukaj ne ponavljam. — 5. Natančen opis ure s fotografijo glej v: V. Bučič, 16. in 17. stol., str. 21. — 6. Aukcijski katalog Dorotheum 9.-13. 4. 1926/478. — 7. Arhiv SR Slovenije (AS), Testamenta I, Lit. K, 1708, št. 69 (odslej: Testamenta). — 7a. Jürgen Abeler, Meister der Uhrmacher- kunst, Wuppertal 1977, str. 324 in 325.-8. L. Stolberg, št. 71, Str. 330. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Cod. XVII, 100, 1. 1719. — 9. Vladislav Fabjančič, Knjiga hiš, tipkopis, št. 381 (odslej: Fabjančič). — 10. Ura je iz Sadni- karjeve zbirke v kamniškem muzeju, inv. št. 2370, 0 = 4,5 cm. — 11. ZAL, Cod. XIII/140, f. 45'; Cod. XVII. 1724- -1745; Cod. 1/83, f. 140'; Cod. 1/90, f. 120; 1. 1751. — 12. L. Stolberg, str. 310. — 13. isti, str. 314-316, si. 269. — 14. ZAL, Cod. I, 1703, f. 47; Cod. 1/56, f. 85'. — 15. ZAL, Cod. XIII/128, f. 61', pril. 8. — 16. ZAL, Cod. 1/57, f. 187'; Cod. 1/58, f. 174; Cod. I, 1713, f. 151. — 17. ZAL, Cod. 1/60, f. 24. — 18. ZAL, Cod. XVII/1709-1715. — 19. ZAL, Cod. XIII/131, 1714, f. 50', pril. 124; Cod. XIII/127, f. 41; Cod. XVII, 1711-1716. — 20. L. Stolberg, str. 319 in 505. — 21. ZAL, Cod. 1/65, f. 23; Cod. 1/66, f. 158. — 22. ZAL, Cod. 1/58, f. 55' f. 56; Cod XIIl/129, f. 42. — 23. L. Stolberg, str. 319 in 544. — 24. isti, str. 545. — 25. ZAL, Cod. I, 1724, f. 37', f. 38' in 1738, f. 60. — 26. ZAL, Cod. 1, 1728, f. 25', f. 26'. —27. ZAL, Cod. I, 1734, f. 11; Cod. I, 1741, f. 33. — 28. ZAL, Cod. I, 1723, f. 20; Cod. XIII/ /140, f. 45. — 29. V. Bučič, 16. in 17. stol., glej sliki urars- kih pečatnikov na str. 14 in 18. — 30. L. Stolberg, str. 331 in 515. - 31. ZAL, Cod. I, 1716, f. 62, f. 63'. - 32. ZAL, Cod. XIII/144, f. 46'. - 33. ZAL, Cod. XIII/133, f. 75', pril. 167. — 34. V. Bučič, 16. in 17. stol., str. 19. — 35. S. Vilfan, Zgodovina ljubljanske mestne hiše, Ljubljana 1958 str. 23 in 31. —36. V. Bučič, Razvoj urarstva, str. 114. — 37. ZAL, Grajska ura: Cod. XIII/142-1752, f. 64, pril. 174; Cod. XlIl-1726, f. 61; Cod. XIII/145-1728, pril. 308; Cod. XII/151-1734, f. 83, pril. 279; Cod. Xni/154-1737, f. 81, pril. 281'; Cod. Xin/156-1739, f. 82, pril. 390; Cod. XIII/162-1745, f. 85, pril. 407; Cod. XIII/163-1746, f. 84', pril. 409; Cod. XIII/166-1749, f. 85, pril. 446; Cod. XIII/ /170-1753, f. 158; Cod. 1/94-1755, f. 110; Rotovški uri: Cod. XIII/138-1721, f. 52'; Cod. XIII/172-1755, f. 130, pril. 501; Cod. XIlI/143-1726, f. 61, pril. 168; Cod XIII/ /144-1727, f. 76'; Cod. XIll/146-1729, f. 71; Cod. XIII/ /149-1732, f. 75, pril. 259; Cod. XIII/156-1739, f. 69'. — 38. ZAL, Cod. 1, 1736, f. 78, 1737, f. 90, 1738, f. 81.-39. ZAL, Cod. XIII/160-1743, pril. 134. — 40. ZAL, Cod. XVII/97-132. — 41. Testamema I, Lil. H, 1759, št. 43. — 42. L. Stolberg, str. 516. - 43. ZAL, Cod. 1-1757, f. 27; Cod. XIll/174-1757, fol. 31'. — 44. ZAL, Grajska ura: Cod. 1-1765, f. 96, f. 533; Cod. XIII/184, f. 168, pril. 643; Cod. 1/107-1768, f. 347; Cod. XIII/189, f. 152'; Cod. XlII/19, f. 144; Cod. XllI/192, f. 158; Rotovški uri: Cod. XIII/183, f. 128'; Cod. Xni/185, f. 173'; Cod. XI1I/I86, f. 168; Cod. XlIl/187, f. 50'; Cod. XllI/189, f. 148, f. 158'; Cod. I/I07, f. 335; Cod. XlII/191, f. 146'; Cod. 1/107, f. 167. — 45. Testamenta I, Lit. H, 1802, štev. 83 in 1804, štev. 83. — 46. Nočne ure (Nachtlampenuhr) imajo na hrbtni strani ohišja preklopno deščico, na kateri je stala olj- na svetilka, ki je skozi izrezane številke premične številčnice kazala ure. Ura je last Narodnega muzeja v Ljubljani, inv. št. 14183. — 47. Tabernakljasta ura v črno politiranem ohi- šju. Last Loškega muzeja v Škofji Loki, s. n. — 48. Foto- grafija ure je v fototeki Narodnega muzeja. — 49. L. Stol- berg, str. 516. — 50. Stenska ura, na številčnici vgravirana signatura Hofmann Laybach, Narodni muzej, inv. št. 17214. — 51. ZAL, Cod. 1-1788, f. 65; Cod. 1/87, f. 65; Cod. XIII/177, f. 128', pril. 474; Cod. XlII/178, f. 133; Cod. XIII/179, f. 131, pril. 687 in 742; Cod. XIll/180, f. 131', pril. 728; Cod. X1I1/I81, f. 130', pril. 797; Cod. XIIl/182, f. 128"; Cod. xni/183, f. 121', pril. 727; Cod. 1-1766, f. 329; Cod. XIII/184, f. 106, pril. 596. — 52. ZAL, Cod. 1/81, f. 45; Cod. 1/1744, f. 85. — 53. ZAL, Cod. 1/103, f. 85. — 54. L. Stolberg, str. 335. — 55. ZAL, Cod. I/91-f. 92, f. 140. — 56. ZAL, Cod. 1-1762, f. 158. — 57. ZAL, Cod. XIII/176, pril. 622. — 58. Fabjančič, št. 383. — 59. Testamenta 1, Lit. H, 1788, štev. 61. — 60. Po podatkih iz knjige F. Höfer, Alphabetische Namensaufstellung der Wiener Uhrmachermeister, Wien 1939, se podatki z dunajs- kim urarjem Josephom Haertlom ne ujemajo. —61. V. Bu- čič, Razvoj urarstva, str. 115. — 62. ZAL, Cod. 1-1740, f. 48' in 54. —63. ZAL, Cod 1/98, f. 158, f. 177. —64. ZAL, Cod 1-1769, f. 75; Cod. 1/107, f. 21. — 65. ZAL, Cod. I- 1769, f. 74. — 66. ZAL, Cod. 1-1771, f. 281. — 67. ZAL, Cod. 1-1777, f. 327. — 68. ZAL, Cod. 1-107, f. 63. — 69. Mehanizem žepne ure je iz Sadnikarjeve zbirke v kamni- škem muzeju, štev. neg. v Narodnem muzeju 8373-111, 0 = 3,5 cm. — 70. Testamema I, Lit. M, 1806, št. 177. — 71. Fabjančič, št. 753. — 72. L. Stolberg, str. 522 in 545. — 73. 1861 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 ZAL, Cod. 1-1776, f. 69 in 99. — 74. ZAL, Cod. 1/115, f. 184; Cod. 1-1781, f. 372; Cod. 1-1782, f. 171; Cod. 1-1786, f. 255. — 75. Dr. Radmila Matejčič, Rijeka, kulturno-po- vjesni spomenici. — 76. ZAL, Cod. 1-1786. — 77. Ena ta- bernakljasta ura je v privatni posesti, druga v Narodnem muzeju, inv. št. 16719. — 78. Testementa 1, Lit. W, 1789, štev. 133. — 79. Fabjančič, štev. 220. — 80. Zbornik za umetnostno zgodovino, IV, 1924, str. 197. — 81. L. Stol- berg, str. 542. — 82. ZAL, Cod. 1/107, f. 51. — 83. Čeprav seje dejavnost Ignacijevega sina Baltazarja Hofmana začela v zadnjem desetletju 18. stoletja, je večji del njegovega bo- gatega opusa pripisati prvim desetletjem 19. stoletja, zato tudi ni obravnavan v tem prispevku. — 84. V. Bučic, Raz- voj urarstva, str. 116. — 85. Ura v Narodnem muzeju ima inv. št. 17343, ura v Mestnem muzeju je s.n., ostale ure so v privatni posesti. — 86. V. Bučic, Razvoj urarstva, str. 117. — 87. Ivan Slokar, Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do 1860, ZAL, Razprave IV, 1977, str. 113. — 88. Isti, str. 116.