Cigan. a maršu, v vojašnici — mračen ko duh, vsem šalam tuj, vsem besedam gluh; le v nedeljo je gosli v kantino vzel in pri tretji čaši nam je zapel. Dajte mi gosli, da vam zasviram, da vam cigansko pesem zapojem, da vam izpojem, kar v srcu je mojem, da vam zasviram, po čem jaz umiram. Hrzajo konji zvečer na pripotiu, kopljejo zemljo s kopiti, z ušesi strižejo, strežejo glas, ki po lesi blodi kot splašena zver ob pogonu. Daljno ubojstvo li? — Bog ti daj sreče, brate razbojnik, na temnem križpotji! Težko življenje to, z vsemi v nasprotji! Žalostna pot iz dobrave do ječe! Ali so vinjeni svatje na cesti, pa jim harmonika poje vreščeča? Ženinu rasti obilje in sreča, kakor bo rastel zarod nevesti! .Ljubljanski Zvon" 6. XXV. 1905. 21 Daljni glasovi — vsi ste enaki. Vriski, izgubljeni v gozdne goščave, plakate, tožite kakor težave, kadar pojo med delom težaki. Ali pokojno gore pred šatori ognji ciganski; mirno razpreda se med drugovi tiha beseda, kakor šumenje tajno med bori. Moje ime! In pes moj zacvili, konj moj na sredi paše obstane, dvignil je glavo — čul bi rad znane v mraku korake . . . Lisko moj mili! Kot blisk se razmreži črez nočni vihar, opletel vso družbo je pesmi čar; dvanajste kaprol stisnil pest je v zrak in jo spustil na mizo: „Cigan, ti si vrag!" Oton Zupančič. Barkariolovo hrepenenje. Dubrovnik, april. rih je večer ... le iz seče slavca spev drhti — pridi, draga, jaz te čakam, srce hrepeni. Tih je večer ... le valovi vzdihajo, šume — pridi, draga, vse že spi, nihče ne ve. Morje srebra lije luna na ves svet z neba — kje si, draga, slišiš li drhteči klic srca? Pridi, draga, čolnič čaka, da v srebrno noč te popeljem, o ljubezni sladki ti pojoč. Pridi, draga, glej, jaz čakam, srce hrepeni, kaj mudiš tako se dolgo, draga, kaj te ni? Pridi, draga, glej, jaz čakam koprneč, drhteč. Pridi! — Ah, saj vem, ne prideš nikdar, nikdar več . . . Fr. Ks. Meško. Polikarp. Spisal Ivan Cankar. VI. omaj je odbila polnoč, je potrkalo narahlo na duri. Z vljudnim in veselim obrazom je stopil v sobo Polikarp, sedel je, natočil si je kozarec vina in je pripovedoval: „Kakšen je bil začetek mojega življenja, ne vem natanko, ampak toliko je gotovo, da je bil zelo klavrn. Ob tistem trenotku namreč, ko sem se vzdramil ter opazil na svojo žalost, da sem na svetu, sem bil oblečen v cunje, in kdor se mi je približal, me je pozdravil z brco . . . Spominjam se še, kako sem se vzdramil. Tam na velikem travniku je bilo, za vasjo, in fantje, moji tovariši, so bili žogo. Lep dan je bil in tako se je polastila tudi mene čudna želja; premagal sem bojazen — že takrat je bila bojazen v meni — in stopil sem bliže, da bi se igral z njimi. Ugledajo me komaj — vrišč in trušč. „Hej, Polikarp! Polikarp!" Takoj so bili okoli mene in že sem ležal na tleh. „Udari Polikarpal Udari!" Jaz pa nič prosil, še bolelo me ni posebno. Le mislil sem: „Čemu me bijejo? Kaj sem jim storil?" Takrat sem bil namreč še majhen in neumen. Vstanem naposled, pobegnem preko plota, ves obraz razbit in bulast. Pobegnem, bežim, vse preko travnika, preko polja, daleč stran, tako da nisem več videl vasi. Tam sedem in šele, ko sedim, se začnem ves tresti, tako čudno, kakor da bi me kdo stresal z obema rokama. Jokal pa nisem in sem le zmerom mislil: „Čemu so planili name, kaj sem jim storil?" Tako sedim in mislim in nenadoma, kakor po božji milosti, me obsenči spoznanje: „Zato so planili nate, ker ti je ime Polikarp!" In takrat sem zajokal; spoznal sem takrat, da sem izobčen za zmerom. Tako, glejte gospod župnik, sem se vzdramil . . . Zakaj ste me tako hudo kaznovali za svoj greh? Lepo ste napravili, res: sebi greha sladkost, meni pokoro zanj! Ampak zakaj tako strašno pokoro? Kaj mi niste mogli vžgati pečata na čelo? Dal bi se morda zabrisati, zakriti s klobukom, z nemarno frizuro! Ime se ne da zabrisati, ne zakriti. Veste, kaj mi je prišlo nekoč na 21* misel? Da bi ga izgubil, vrgel mimogrede v vodo, ali da bi ga prilepil morda celo komu drugemu. Zato sem ga napisal na papir... Ali to se drži človeka kakor senca. Vse sem poskusil, da bi se ga iznebil — brez uspeha. Šel sem nekoč, ne vem kam, in sem došel berača, z eno boso nogo, drugo v cunje zavito. Lačen je bil, pa mu dam poslednjo desetico in ga naprosim, da bi menjal ime z menoj. Ime mu je bilo Jakob — kako blagoglasno, sladko ime! Pa me pogleda postrani, povpraša po imenu; ozrem se v tla, ker me je bilo sram, in mu odgovorim natihoma. Takoj mi vrže desetico pred noge in se okrene od mene z velikim zaničevanjem . . . Še pes, mislim, da bi me oblajal, če bi mu ponudil kaj takega; in nekateri psi imajo tako lepa imena! . . . Mislite morda, da bi se dalo kaj napraviti z značajem, da bi čednosten človek tudi z najbolj neusmiljenim imenom za silo izhajal ? O zmota! Vedeli ste v svojem srcu, kaj ste storili! Kako sem si iskreno želel, da bi bil šepav, grbast, kakorkoli spačen! Sladko bi mi bilo življenje! Pope je bil grbec, Byron je šepal ... Pa recimo, da bi bilo Byronu ime Polikarp! . . . Končano je zdaj, dopolnjena je poslednja štacija, ves kelih je izpraznjen! ... Zdi se mi, gospod župnik, da sem bil rojen za liričnega pesnika. Vem, da je to opravilo najnižji klin na lestvici človeške družbe, ampak na lestvici je človek še zmerom. Zdaj pa pomislite, da bi brenkal Polikarp na srebrno liro, da bi Polikarp vzdihoval ob mesečini, da bi sanjale o Polikarpu sladkooke device! . . . Ampak to je posebna stvar, o devicah namreč . . . Čudovito nežni so bili moji čuti in iz te nežnosti se je porodila bojazen. Bal se nisem samo ljudi; sram me je bilo celo in strah, če sem šel mimo živega polja, preko vriskajočega travnika; in klonil sem glavo ter se nisem upal ozreti, kadar me je vodila pot skozi gozd. Tako so pač hodili izobčenci, prodani narodu v zasmeh in zaničevanje ... Pa sem ostavil vas, polje in travnike in sam ne vem, kako sem prišel v mesto. Ob tistem času je bilo, da sem se zaljubil. Dekle ni bilo lepo, Bog varuj! Kozava je bila, nosek je imela nekoliko privihan in tako drobna in nežna je bila, da bi jo spravil brez težave pod suknjo. Premagale so me njene oči, zato ker se mi je zdelo, da gleda iz njih mnogo blagosti in usmiljenja. Čudni so bili tisti dnevi, polni strahu in upanja, in vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja. Ah, kako hitro so minili! . . . Rada me je imela in sladko se je nasmejala, kadar sem jo nagovoril. „Pa zakaj," me je vprašala, „zakaj mi ne poveš svojega imena? Saj ne vem, kako bi te klicala!" — „No, zgodi se," pomislim, „kakor je božja volja!" — Srce pa se mi je stiskalo zmerom bolj in v grlu me je dušilo, tako da nisem mogel izpregovoriti. „Ali bi se zlagal ?" mi je šinilo mahoma v glavo. „Pa čemu bi lagal, naposled pride itak na dan in sramota bi bila dvojna!" . . . Tako sem se namenil, da ji povem resnico. Govoril sem prav potihoma, šepetaje, ker sem v svoji neumnosti mislil, da na tak način vsaj nekoliko zabrišem, ublažim sramoto. „Glej, ne bodi huda, zgodila se mi je nesreča ob rojstvu. Pri nas namreč, v tistem kraju, kjer sem se rodil" — tako sem jo sleparil! — „v tistem kraju imajo ljudje čudno navado, da krstijo otroke na imena malo znanih svetnikov. To pa zategadelj, da bi tisti patroni, ki drugače nimajo veliko opravila, malo bolj skrbeli in se brigali za svoje varovance. Meni, na priliko, meni je ime Polikarp ..." Poslušala je, videla je mojo veliko zadrego, nato ni govorila več besede vso pot in tudi jaz sem molčal. Črez tri dni sem jo srečal, ko je šla s Čokatim človekom, ki jo je objemal okoli pasu. Še ozrla se ni name . . . Nato je šlo z mano še celo navzdol. Spoznal sem, da bi bil brezkoristen vsak napor; zato se nisem upiral več in edina moja skrb je bila, da bi se kolikor mogoče ognil zaničevanju. Tudi to je bilo težko! Plah in neroden, kakor sem bil, sem se neprestano zadeval s komolcem ob poštene ljudi, tudi tam, kjer bi čisto nič ne bilo treba. Nerodnost je izvirala iz plahosti, kakor plahost iz tenkočutnosti. Prepričan sem: če bi romal po puščavi in en sam človek še poleg mene, gotovo bi se zadel obenj, čisto gotovo bi se spri ž njim. To se pravi, dobil bi brco od njega. Zdaj je konec teh reči, zdaj se smejem, kakor se reže veselo vsi mrtveci; že vedo zakaj . . . Takrat pa mi ni bilo do smeha in brez sramu lahko povem, da sem jokal včasi kakor ženska. Pa ne mislite, da sem jokal zaradi udarcev! Ko sem bil še doma, v svoji ljubeznivi rojstni vasi in so me preganjali od kmeta do kmeta, je bilo moje telo vse marogasto; nisem se zmenil veliko, dasi je včasi skelelo, če sem se obrnil na postelji. Ne udarec — beseda je glavno, pogled! „Na, Polikarp, pankrt!" To je bilo, dragi gospod župnik! Držalo se me je nekaj, prilepljeno je bilo name kakor krpa in zaradi tiste krpe vsa nadloga na svetu ! . . . Nekega dne zapazim, da stojim na cesti ves razcapan; napol bos, neobrit in nepočesan in lačen. „No," si mislim, „če si že na cesti, pa hajd!" In sem se napotil in sem romal do konca. Najprej brez posebnega namena, največ zategadelj, da bi se izognil ljudem. Zgodilo se je včasi, da so me pobrali na cesti ter me priprli za par dni, pozneje celo za par tednov.« Ustavi me orožnik, povpraša me po imenu. „Polikarp" 1 — „Ah, glejte, Polikarp!" in mi položi težko roko na ramo. „Kaj ne bi malo z mano, Polikarp?" — V zaporih sem se seznanil z različnimi ljudmi, z vagabundi in tatovi. Komaj sem jim povedal svoje ime, so se me zaničevaje in osorno ogibali, včasi pa so me korenito pretepli. Bog vedi, hudodelci so bili in malopridneži, pa bi bil od srca vesel in hvaležen, da bi me bili pozdravili prijazno, sprejeli me v svojo sredo . . . Romal sem, romal, in polagoma se je porajala v mojem srcu lepa misel. „Odkod vse zlo?" sem premišljeval. „Kdo je tisti, ki mi je bil prilepil umazano krpo na hrbet? Če bi ga poiskal?" In ko je dozorela misel v mojem srcu, sem se napotil proti ravnemu cilju. O, dolga je bila pot, gospod župnik, dolga in polna težav! Omagoval sem že včasi, bilo mi je že pri srcu, da bi legel kam in počakal smrti. Toda čudovita moč je v človeku, ki ima pred sabo tako krasen cilj. Čudovita moč in bister razum. „Mati," sem si mislil, „ubogo dekle, me ni kaznovalo; umrla je ubožica, od same žalosti morda. Tudi oče me ni kaznoval, klatil se je ob tistem času bog-vekod . . ." Tedaj pa se mi je nenadoma zasvetilo, kakor božje razodetje je prišlo v mojo dušo in videl sem vso preteklost, kakor v knjigi napisano. „No, poiščem torej tistega kujona, pobaram ga, kako in kaj!" . .. Tako se namenim ter se napravim; lepi jesenski dnevi so bili takrat in prijetna je bila pot. Na črevljih ni bilo več podplatov, suknjo sem izgubljal kosoma, brada mi je rasla. In vendar mi. je bila pot tako lahka in veselo sem žvižgal. Zakaj imeniten je bil moj cilj . . . Ob vsej radosti pa sem bil pozabil popolnoma, da sem lačen in žejen; tako sem bil navajen teh nadlog. Že se je mračilo, ko ugledam vas tam daleč pod hribom. „Da bi le do tja še prišel; usmili se, Bog!" Noge so mi namreč že zelo omahovale in vsakih deset korakov sem sedel na kanton. Trepalnice so mi lezle, truden sem bil in bal sem se, da zadremljem ob cesti. Tako sem se le opotekal dalje in ženska, ki me je srečala, se je razjezila nad menoj: „Pijanec! Klada! Bos je in raztrgan, pa se napije po nečloveško!" Debela starka je bila; šla je dalje, v naročju pa je imela otroka, novokrščenega, z belim prtom pogrnjenega... Komaj pol ure je bilo morda do vasi, jaz pa sem romal dolge ure, do svete polnoči. Zanašale so me pijane noge iz jarka v jarek, pa sem se le zmerom izkobacal. Dobro je še bilo, da je pihal rahel veter — tako me je gnal po cesti, kakor kos papirja, na to stran, na ono stran, ostavil me je nekaj časa na tleh ter me je spet vzdignil . . . Naposled pa sem le prišel; sam angel varuh me je vodil za roko po pravi poti. Prišel sem in sem odprl duri in sem bil vaš gost, gospod župnik . . .a Tako je pripovedoval Polikarp. Nekoliko utrudila ga je dolga zgodba, obrisal si je z robcem čelo in lica ter si oplaknil usta z dolgim požirkom. „Zdaj se vam gotovo že nekaj zdi, kakšno imenitno opravilo me je bilo spravilo na tako težavno pot. Ni vam treba prebledeti, gospod župnik, nič hudega ni bilo! Kaj bi vam mogel vzeti ? Malo ur vam je Še prisojenih, čemu bi vam jih kratil? Ne, vzeti vam ne morem ničesar, pač pa vam lahko dam nekaj dragocenega. Nekaj dragocenega, gospod župnik, sem vam bil prinesel s sabo od svojega dolgega romanja . . Mirno je sedel župnik, preslišal ni besede, toda ni se zganil, ni trenil z očesom. Ko je umolknil Polikarp, je nagnil župnik glavo in je zavzdihnil iz dna duše. „Zgodi se po božji zapovedi!" Polikarp pa se je nasmehnil neusmiljeno. „Gospod župnik, svoje ime sem vam prinesel. Sami ste mi ga bili dali, vzemite ga! Čisto nepokvarjeno je še, prav nič obrabljeno, nič umazano . . ." Župnik je sklenil roke kakor v molitev. „Milost!" „Eh, kaj!" se je zasmejal Polikarp. „Saj je čisto pošteno ime, čisto krščansko ime in Polikarp je bil velik svetnik! ... Saj ga imate še v brevirju, v brevir ste ga bili vteknili! Le poglejte, preberite, kako lepo se glasi!" Župnik je izvlekel iz suknje brevir in v brevirju je bil listek. Vzel ga je narahlo v roko, samo s palcem in kazalcem, ter ga je ponudil preko mize Polikarpu. „Zares, jako lepo ime je! Glej, toliko časa si ga nosil, zakaj pa se ga zdaj braniš ? Saj ti je čisto vseeno! Polikarp ali Franc — kaj je ime? Nä, pa pojdi v miru!" Polikarp je vzdignil obedve roki ter se je daleč odmaknil. „O, gospod župnik, o, kako ste ljubeznivi! Le obdržite ime! Vam ga izročam, hranite ga in ga čuvajte! . Kaj pravite? Lepa krpa — poda se, takole na hrbtu prilepljena!" In se je smejal hudobno. „O, da bi vedeli, gospod župnik, kako lahko mi je zdaj pri srcu! In vendar je žalostno, če je vesel človek šele po smrti! Kaj bi dal, da sem doživel le eno samo lepo uro; vsaj minuto! Zakaj ta posmrtna radost je kakor drevo brez sence, kakor pesem brez zvokov, kakor, recimo, človek brez imena .. . No, boljše tako nego nikakor!" Poslednji up se je vzdignil v srcu župnikovem. „Ampak glej, kako pa boš zdaj brez imena? Kaj te ne bo nič sram ? Vsi drugi, ki leže tam, imajo imena, lepa poštena imena — ti pa kakor ne vernik! . . ." Premeteno se je nasmehnil Polikarp. „Ali mislite, da sem bil tako neroden? Poglejte no malo, gospod župnik, ozrite se — kje pa je vaše ime?" Silno se je prestrašil župnik. Poskočil je, ves se je tresel in noge so se mu. opletale. Listal je najprej po brevirju, nato je pretipal suknjo, telovnik, preiskal je vso sobo in pogledal je tudi v krstni list — imena ni bilo . . . Vzdignil je roke, prijel se je za glavo in je zajokal naglas. „Ukradel si mi ime, vrni ga!" Polikarp se je smejal krohotoma. „Kaj? Ali nimate imena? Saj sem vam ga bil prinesel — lepo, blagozvočno, še čisto neobrabljeno ime! Tu leži, na mizi!" Župnika je minila vsa bojazen; udaril je s pestjo po mizi in je kričal. „Ime daj sem! Moje staro, pošteno ime! Ali te ni sram, da kradeš še po smrti? Daj sem!" Ne jok, ne srd ni ganil Polikarpa. Vstal je izza mize, privihal si je ovratnik, ker je bilo hladno zunaj in se je odpravljal. „Kaj? Šel bi zdaj?" je kričal župnik. „Tako ne pojdeŠ! Ime mi vrni, drugače ne pojdeš!" Videl je škodoželjni, brezčutni Polikarpov obraz. Spoznal je, da izgrda ne opravi ničesar, in zato je govoril tiše, prosil je. „Nikoli ti nisem nič hudega storil, nikoli te nisem žalil! Glej, usmili se starca, ki stoji že ob grobu! Zakaj bi mi zagrenil te maloštevilne zadnje ure? Če hočeš, postavim ti spomenik na grob, lep spomenik od marmorja; tudi rož ti nasadim na gomilo in ograjo napravim okoli . . . Daj, vrni mi ime!" Polikarp je stal ob durih in ni izpregovoril besede; miren in hladen je bil njegov obraz. Župnik se je približal z omahujočimi koraki, sklenil je roke in je pokleknil. „Daj, vrni mi ime!" Zapihal je lahen veter, brez šuma so se duri odprle in zaprle. Trudoma je vstal župnik, opotekel se je k mizi. „Kakor je tvoja volja, o Gospod!" Težko sopeč in z velikim naporom si je slekel suknjo; nato je poiskal šivanko in nit in si je prišil na suknjo listek. Roka se mu je tresla, solze so padale na suknjo. Naposled je bil listek prišit, prav na hrbtu, umazani krpi podoben. „Hudo si me kaznoval, o Bog, toda veliki- so moji grehi in sodba je tvoja!" Oblekel je suknjo, pokleknil je in je prečul vso noč v solzah in v molitvi. (Konec prihodnjič.) Vsi so mimo mene šli... A? si so mimo mene šli, ko sem bil sam na življenja poti; prišle so bolečine nasproti in so močile moje oči. A vsi so mimo mene šli, prijatelji in farizeji, in bil sem ko berač ob meji, ki čaka zastonj pomoči. Le ti si postala pred menoj in si mi belo roko dala, in z belo roko si iz srca pregnala ves strah in ves nepokoj. Pozdravljena — upanje mojih dni! Pozdravljena in češčena! Vsa moja ljubezen, iz tebe rojena, naj tvoje ime časti! . A. Gradnik. Milivoj Šrepel. Spisal M. Murko. (Dalje.) arsikdo si bržkone že misli: kje so pa strogo znanstveni spisi tega slavljenega učenjaka, posebno razprave iz njegove službene stroke ? Tu je Šrepel sin svojega Časa in svojega naroda. Opazujemo že pri Cehih in Poljakih, da njih akademije in drugi znanstveni zavodi gojijo spočetka vsako znanost v prvi vrsti z ozirom na njih domovino; tem bolj je to razumljivo pri južnih Slovanih. Šrepel je sledil vestno za filologijo in lingvistiko, ki sta se njega tikali; to pričajo vsi njegovi spisi, vendar je pisal o tem le malo, pokazal pa tudi tukaj svoje široko obzorje. V članku „Iz latinskoga jezikoslovja" (v programu zagrebške gimnazije za 1. 1888.) je prvi Hrvate seznanil z rezultati „novogramatične šole" ter je v njenem duhu napisal dve razpravi: „Analogija u sintaksi gramatičnih padeža latinskoga i hrvat-skoga jezika"') in „O postanju latinskoga b-imperfekta i b-futura." *) V razpravi „O najstarijoj lirskoj poeziji latinskoj s komparativnoga gledišta"3) je branil stare Rimljane proti Momtnsenu, češ, da so tudi oni imeli narodno pesništvo (ostanki so pesmi arvalskih bratov in salijev). Svoje veliko znanje klasične filologije pa je porabil Šrepel v korist znanosti in v slavo hrvaškega naroda v svojih razpravah o hrvaških latinistih, na katere ga je posebno opozoril Rački, v čigar duhu je Šrepel sploh deloval. Vsi kraji na Jadranskem morju od Istre doKotora so bili v najtesnejši dotiki z Italijo; udeleževali so se torej njenega duševnega napredka in so se rano seznanili z njenim humanizmom in preporodom, ki sta rodila slavno dalmatinsko-dubrovniško književnost; dajali pa so tudi sami Italiji imenitne učenjake, pisatelje, pesnike, slikarje in arhitekte. Med temi so bili možje svetovnega glasu, katerih latinska dela so bila razširjena po celi Evropi v izvirnikih ali pa v prestavah na razne jezike. Navzlic takratnemu kozmopolitizmu *) „Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti", knj. CII. Zagreb, ») Tam, knj. CHI. (1891). ») Tam, knj. CHI (1891). so se ti pisatelji radi spominjali svoje „slovinske" ali „ilirske" domovine ali pa so sami pisali tudi hrvaški, kakor italijanski humanisti tudi laški. Najboljši primer nam je sam Marko Marulič, ki se imenuje „oče hrvaškega pesništva" zaradi svoje velike epične pesmi „Judita" (pisana leta 1501., prvikrat tiskana leta 1521.), dasi je bilo umetniških pesnikov na Jadranskem morju gotovo že pred njim. Dobro je opazil Šrepel, da je Marulič bil „T uomo universale", pravi sin renaissance, ki se je bavil z znanostjo in raznimi umetnostmi. Njegova književna delavnost je nenavadno velika in raznolična, kajti napisal je mnogo del bogoslovskih, filozofskih, historiških, starinskih in pesniških na latinskem jeziku, poleg hrvaških pesmi in razprav. Največjo slavo je dosegel v Evropi po svojem bogoslovsko - filozofskem delu „De institutione bene beateque vivendi", pravi enciklopediji vseh moralnih znanosti, kije bila prvikrat tiskana leta 1511., potem še devetkrat in prestavljena na nemški, francoski, laški, špa-njolski in češki jezik. Za zgodovino duševnega razvitka in karakteristiko hrvaških pisateljev so torej tudi njih latinska dela jako važna; hrvaška (in srbska) književna zgodovina pa ne sme zanemarjati tudi čistih lati-nistov, posebno takih ne, ki so doma delovali, saj so ustvarjali ono kulturo, ki je podlaga pisani in ustni književnosti. Krasno hrvaško - srbsko narodno pesništvo se namreč ne da misliti brez vsake zveze z romanskim svetom. Slovani so lahko kakor drugi narodi tudi ponosni na svoje humaniste. Kaj bi bila n. pr. nemška književnost brez latinistov XVI. stoletja? Pri nas se je mnogo grešilo in se še greši, da se zanimamo samo za spise v narodnem jeziku, ki so po vsebini večkrat popolnoma neznatni, zanemarjamo pa velika latinska, nemška in laška dela, ki so bila za svojo dobo merodajna. Šrepel ni bil tako tesnosrčen. Marljivo je zbiral gradivo za hrvaški latinizem, ki je preživel XV. in XVI. stoletje, kajti posebno v XVIII. stoletju nahajamo v Dubrovniku velik krog imenitnih latinistov. Zanimal pa je tudi svoje učence za enako delo, rekoč: pustimo nemškim in drugim filologom, ki imajo dovolj delavnih moči, razna drobnostna vprašanja iz klasične filologije in držimo se svojega premalo znanega latinizma. Bil je prepričan, „da bi hrvatski rodoljubi s radošču dočekali i knjigu, u kojoj bi bila kao za ogled prevedena glavnija djela naših latinista". Temu še lahko dodam, da bi/učeno delo o hrvaškem' latinizmu neizmerno dobro došlo svetovni znanosti in služilo Hrvatom na čast. Upam, da bodo hrvaški učenjaški krogi nadaljevali od Šrepla začeto delo; ob svojem času se bo akademija morala lotiti tudi zbornika „Scrip-tores lati ni Slavorum meridionalium", kakršnega je imel Šrepel na misli. Izmed mnogih latinistov nam je Šrepel sam opisal iz vsake dobe nekaj posebno važnih. Humanist Šižgorič1) je poleg drugih mož že v XV. stoletju presadil humanizem na hrvaška tla v Šibeniku. Ta latinski pesnik nam predstavlja lepo slogo patriotizma in spoštovanja klasične starine; v svoji razpravi „De situ Illyriae et civitate Sibe-nicia 2) se navdušuje za hrvaške narodne pregovore, pesmi, plese in običaje; pregovore je celo prestavil v latinski jezik, kakor na koncu XVIII. stoletja Ferič, ali na žalost se nam niso ohranili. Ivan Bolica Kotoranin:J) je eden izmed slavnih pesnikov iz Boke Kotorske, ki so živeli v krasnih dneh Medicejev in papeža Leona ; njegove „ilirske muze" so, sledeč za Vergilijem, opevale veličanstveno Boko Kotorsko. Junij Resti4) je bil v kolu dubrovniških latinistov XVIII. stoletja imeniten posebno kot satirik, ki je spajal Horacijevo prijetno šalo z Juvenalovo resnobo; v dobi francoskih enciklopedistov sta mu bila ljubša Angleža Addison in Sterne nego francoski satiriki. Stay 5) se je meril z Lukrecijem, ko je spesnil Kartezijevo in Newtonovo filozofijo. Učenjak Patricijr>) je v sredini XVI. stoletja v latinskih in laških delih pisal o književni zgodovini grški in latinski ter se je posebno proslavil s svojo poetiko, kajti v času, ko je bil Aristotel na vrhuncu svoje slave, se je oslanjal tudi na Platona ter se držal induktivne metode, s katero je v marsičem dobro pobijal slavljcno Scaligerovo poetiko in se približal resnicam, ki jih uči šele najnovejša doba. Hrvat Fortunij7) (Sriča, Sričič? Latinisti so svoja imena prikrajali ali prestavljali na latinski jezik) je napisal prvo gramatiko laškega jezika, kakor Jan Panonij, Hrvat iz Kešinec v Slavoniji, prvo madžarsko; to nam pojasnjuje, zakaj je Šrepel dolgo zbiral gradivo tudi o tem slavnem latinistu. Dobro pa je ocenil tudi prvo hrvaško gramatiko jezuita Bartola Kašičas) (sam se je pisal Cassius!), mlajšo (1604) in tudi boljšo od naše Bohoričeve (1584); zanimivo je, kako ') Rad jugosl. akad. knj. 138. (Zagreb, 1899). 3) Šrepel jo je objavil v „Gragji za povjest kriiževnosti hrvatske", knj. II. 1—12. *) Rad knj. CXV1II. (1894). *) O latinskoj poeziji Junija Restija, Rad knj. CXIV. (1893). ») Stay prema Lukrcciju, Rad knj. CXXIV. (1895). *) O Patricijevoj poetici, Rad knj. CVIII. (1892). 7) Hrvat, prvi gramatik talijanskoga jezika, Rad knj. 140. (1899). s) Latinski izvor i ocjena Kašičevc gramatike, Rad knj. CII. (1890). je tudi ta plodoviti hrvaški pisatelj z otoka Krka iskal po primeru Dalmatincev najlepši jezik — v Bosni. O latinskem in hrvaškem pisatelju in pesniku M. Maruliču je napisal Šrepel *) najlepšo in najbolj temeljito karakteristiko. Pokazal in dokazal je, da je Marulič tičal v dobi renaissance še v drugi polovici srednjega veka, v meniškem sholasticizmu, kateremu se je pa upiral kot mistik. Misticizem nahajamo sicer pred njim tudi drugod kot protitežje suhoparni sholastiki, ali zanimivo je, da tudi v Dalmaciji že takrat Slovan ni mogel dlake cepiti ter je iskal sreče v človeškem srcu. To mišljenje in čuvstvovanje je delalo njegove spise, ki so polni krščanske moralne tendencije, povsod prijetne tudi v dobi humanizma. Da je pa Marulič v svojih hrvaških pesmih posnemal tudi rimske pesnike, posebno Vergilija in Ovidija, pri tem pa že tudi italijanski marinizem z njegovimi antitezami in igrami z besedami, nam je tudi Šrepel pojasnil. Dubrovniška književnost se je večkrat samo slepo občudovala. Šrepel je naglašal, da je tudi njo treba primerjati s klasično in italijansko. Lepa je njegova razprava2), v kateri je dokazal, da „Skup" dubrovniškega pesnika Marina Držiča (igral se je prvič leta 1555.) po absolutni vrednosti ne dosega Plautove „Aulularije", ali da dostojno tekmuje z Gellijevo komedijo „La Športa", ki ji niti ni služila za vzor, kakor je Šrepel po krivem mislil. To je vsekakor na čast slovanskemu jugu, da ima po Italiji v celi Evropi prvo predelano — po Jagičevi sodbi izmed najboljših v šestnajstem stoletju. — Plautovo komedijo. Tudi za Gunduličev duhovni ep :<) „Suze sina razmetnoga" (prilika ob izgubljenem sinu), ki se je v našem času poleg drame „Dubravka" in slavnega epa „Osman" najbolj prikupil hrvaškemu narodu, je našel Šrepel laški vzorec pri pesniku Luigi Tansillo (Le la grimedi San Pietro) in mislil tudi na Tassovo delo „Le sette giornate". Pesniška vrednost kakega dela še seveda s tem ne pomanjšuje, če se pokaže, v kakem ozračju je nastalo, „jer bi bila prava nesreča, kad bi se naša književnost, pa i u opče umjetnost ogradila kineskim zidom za obranu od tugje kulture. Da nije Dubrovnik stajao u tijesnom dodiru s naprednom Italijom, bismo li dočekali „Osmana" ? Zašto se u to doba ne jav-ljaju druge hrvatske strane na takov način u književnosti?"1) Tako ») O Maruliču. O 400-godišnjici Maruličeve .Judite'. Rad knj. 146. (1901). s) .Skup* Marina Držiča prema Plautovoj „Aululariji*. Rad knj. XC1X. (1890) 3) O Gunduličevim suzam sina razmetnoga. Rad knj. CXXVII. (1896). «) Tam, str. 22. je še v isti razpravi pojasnil, da kažeta Gunduličeve manjši pesmi „U smrt Marije Kalandrice" in „Ferdinandu II. knezu Toskanskomu" veliko duševno sorodnost z üriko Torquata Tassa in da je „Ljubovnik sramežljiv" samo prevod pesmi „V Amante timido" bolonjskega pesnika G. Pretija. Lep kos hrvaške književne zgodovine predstavlja Šreplova razprava „Sigetski junak u povjesti hrvatskoga pjesništva" *), v kateri je pokazal, kako opevajo Nikolo Zrinjskega stara narodna pesem, kako v XVI. stoletju Zadran Karnarutič, v XVII. Peter Zrinjski in Minčetič, proti koncu XVII. stoletja Vitezovič, v XVIII. Kačič, v XIX. Marjanovič, Trnski, Vežič, Preradovič, Dežman, Badalič, Ban, Dra-gošič, Štafič, vsakdo v duhu svojega časa in po svoji individualnosti. Podobna je razprava „Puškin i hrvatska književnost".2) Najprej je pokazal, kako je Puškin posnel in prestavil nekatere prave srbsko-hrvaške narodne pesmi in še več mistifikacij Prospera Mčrimeeja. Važnejši je drugi del, ki govori o poznavanju in prestavah Puškinovih del pri Hrvatih. Pod naslovom „A. S. Puškin vi> chorvatskoj literature" je ta oddelek, nekoliko predelan in razširjen, izšel tudi v ruskem jeziku v Jagičevi prikupljivi prestavi.:{) Srbskemu filologu Peri Gjorgjeviču, ki je bil Šreplu podoben po svoji raznovrstni delavnosti, po svoji ljubeznivosti in skromnosti, po svoji bolehtiosti in rani smrti,1) ni mogel nikdo napisati nekro-loga5) s takim čuvstvom. Za oba veljajo njegove besede, *da nije bio tek vrstan stručnjak filolog, nego da je bio takogjer vrijedan rabotnik na opčoj njivi narodne prosvjete, a kod današnjih kulturnih prilika, koje nahodimo i u Hrvata i u Srba, time se samo povečava njegova zasluga i slava. Takovih nam radiša upravo i treba kao ozeblu sunca". Šrepel pa je spoznal tudi, da je potrebno izdajati gradivo za zgodovino hrvaške književnosti. „Na ponuku svoga člana g. Vatroslava Jagiča" je osnovala „Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti" po Šreplovem načrtu novo, času primerno publikacijo „Gragja za povjest književnosti hrvatske", kateri je bil sam tudi prvi urednik. Od leta 1897.—1901. je redno izhajala vsako drugo leto po ena knjiga, ') Rad knj. 148. (1902). *)Ljetopis jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, 13. zvezak (u Zagrebu 1899), stran 118—140. 3) I. V. Jagič, A. C. IlyiUKIUfb bt» lohiho - c.inhflhckhxi» jibtepatypaxt. CnoPHUKi» ()TA'li.ieHifl pyccnaro fl3hii