5<<; =   %   " Spletna stran Teološke fakultete v Ljubljani posreduje obiskovalcu pod rubriko “Študij” najprej pregleden “Seznam študijskih pred- metov”, ki je razvršèen po posameznih kate- drah — od katedre za filozofijo pa do katedre za cerkveno pravo.1 Predmetnik katedre za sve- topisemske vede sestavljajo poleg uvodnih sve- topisemskih znanosti trije tipi predmetov: a) eksegeza; b) biblièna teologija; c) eksegeza in teologija (Stare zaveze/Nove zaveze). Obisko- valcu se ob tem opravièeno zastavi vprašanje, zakaj sta eksegeza in biblièna teologija najprej obravnavani loèeno, vsaka za sebe (tip a in b), potem pa povezano (tip c). V èem obstaja raz- lika med eksegezo in biblièno teologijo? Kaj je vzrok temu, da je poleg obeh loèenih tipov (tip a in b) še skupni tip (tip c: eksegeza in bib- lièna teologija)? V sledeèem prispevku se ̀ elim sooèiti prav z vprašanji eksegeze, bibliène teo- logije in hermenevtike Svetega pisma, z vpra- šanji, ki se porajajo `e ob kratkem pogledu na predmetnik Teološke fakultete. 2         Sveto pismo je zbirka knjig, ki je nasta- jala skozi stoletja. Pri tem procesu je prišlo do razlage in aktualizacije bibliènih tekstov najprej `e v Svetem pismu samem, in sicer v procesu njegovega nastajanja. Tako najde- mo v preroških in modrostnih knjigah mno- go znaèilnih besed, besednih zvez, citatov in tekstov iz Peteroknji`ja, ki so v novem kon- tekstu vkljuèeni in razlo`eni na nov naèin. Tudi Nova zaveza vsebuje številne staroza- vezne citate, predvsem na mestih, kjer vidi njihovo izpolnitev. Iz potrebe po interpretaciji svetopisem- skih besedil so se kmalu razvile razliène smeri in tradicije. K najstarejšim do sedaj najdenim komentarjem bibliènih tekstov štejejo gotovo kumranski komentarji (pešarim) iz 1. st. pr. Kr., kjer gre predvsem za komentarje Prve Mojzesove knjige, nekaterih preroških tek- stov in psalmov. V judovski tradiciji je imela Postava, to je pet Mojzesovih knjig ali Pe- teroknji`je, vedno posebno mesto, zato je bila najpogosteje komentirana. V 2. st. po Kr. je nastala Mišna, zbirka predpisov ustne tradicije postave, med 2. in 6. st. po Kr. Ge- mara (dopolnitev) oziroma zbirka obeh, Tal- mud. Razvije se literarna vrsta midraš, ker gre za slikovito razlaganje pomena svetopi- semskih besedil (po naèelu “PaRaDiSe”).2 Sad judovskega izroèila so tudi targumi, pre- vodi hebrejskega Svetega pisma v aramejš- èino (v pisni obliki od 2. st. po Kr.). Nekateri od njih se dr`ijo dobesedno izvirnika, drugi pa so bolj komentarji kakor prevodi. Temu judovskemu izroèilu ostajajo še danes zve- sti predvsem ortodoksni Judje. Bolj liberalno usmerjeni Judje pa so pri svojem delu od- prti tudi za sodobne znanstvene eksegetske metode.3 Na oblikovanje kršèanskega razumevanja in razlage Svetega pisma je imel velik vpliv judovski filozof Filon, ki je `ivel v Aleksan- driji (pribli`no v letih od 20 pr. Kr. in do 50 po Kr.). V njegovih razlagah Svetega pisma pride do izraza sinteza med grško filozofijo in judovsko tradicijo. Predvsem njegovo raz- likovanje med dobesednim in alegoriènim pomenom je imelo vpliv na cerkvene oèete  $"  %   " .         (($    # in njihovo razlago Svetega pisma. Pomem- bna predstavnika aleksandrijske eksegetske šole sta Klemen Aleksandrijski (ok. 150-216 po Kr.) in Origen (ok. 185-254 po Kr.). Ori- gen je v analogiji s Platonovo antropologi- jo v svetopisemskih besedilih razlikoval nji- hovo “telo”, “dušo” in “duha”. Pri tem gre za razlikovanje med dobesednim pomenom (“telo” besedila) in duhovnim pomenom (“duša” in “duh” besedila). Poudarjen je zlasti duhovni pomen in njegove podvrste. Nas- protno pa je antiohijska eksegetska šola poudarjala predvsem dobesedni oz. zgodo- vinski pomen (historia), alegoriènega pa je potisnila v ozadje. Kljub vsemu pa je poleg dobesednega pomena priznavala tudi tipo- loški pomen. Veèpomenskost svetopisemske- ga besedila pride tako do izraza `e v samih zaèetkih svetopisemske eksegeze. Vsako obdobje je dalo eksegezi svoj pe- èat, tako srednji vek in novi vek kot tudi da- našnji èas. V 19. st. so najprej protestantske, kasneje pa tudi katoliške šole zaèele razisko- vati Sveto pismo po zgodovinskokritièni me- todi in njenih naèelih. V 20. st. je zgodovin- skokritièna metoda do`ivela nadaljnji razvoj. Danes zdru`uje v sebi veè metodoloških ko- rakov: kritiko virov in tradicij, tekstno in li- terarno kritiko, analizo oblik, motivov, lite- rarnih vrst in slogovnih posebnosti ter redakcijsko kritiko. Poleg zgodovinskokri- tiène metode pa so se pojavile in se še pojav- ljajo tudi nove metode raziskovanja Svetega pisma, med njimi metode literarne kritike: narativna ali pripovedna analiza, retorièna, semiotska, intertekstualna analiza, analiza tekstov s pomoèjo filmske tehnike itd. 4 Tra- dicija oziroma izroèilo je pomemben kriterij predvsem pri naslednjih metodoloških pri- stopih: pri kanonski kritiki, pri pristopih, ki se nanašajo na judovsko tradicijo interpre- tacije, pri pristopih, ki raziskujejo tradicijo bibliènih tekstov in motivov v literaturi, umetnosti, mistiki itd. K razcvetu ekseget- skih metod dajejo svoj prispevek tudi pristopi, ki izhajajo iz humanistiènih znano- sti, kot so sociološki pristop, kulturnoantro- pološki pristop, psihološki in psihoanalitièni pristopi itd. Poleg teh pa so se v posebnih okoljih razvili tudi specifièni kontekstni pri- stopi k Svetemu pismu, kot je osvobodilni pristop, v povezavi s teologijo osvoboditve, feministièni in drugi.5 Današnje znanstveno raziskovanje Svetega pisma predstavlja obse`no strokovno podroè- je, saj razpolaga z enormnim metodološkim instrumentarijem, hkrati pa se sooèa tudi z dognanji drugih sorodnih znanosti, to je zgo- dovine, arheologije, geografije, jezikoslovja in knji`evnosti starega Bli`njega vzhoda. Ob tem se pojavi vprašanje, na kakšen naèin iz- bira ekseget metode za svoje delo. Mnoge ek- segetske študije vedno znova dokazujejo, da sprièo številnih in zapletenih metodoloških pristopov velik del raziskovalcev ostane in za- kljuèi svoje delo na analitiènem nivoju in is- kanju dobesednega pomena obravnavanega bibliènega besedila. To dejstvo odpira nove potrebe in zahteve na podroèju današnje ek- segeze, ki se ne sme izèrpati pri analiziranju tekstov, temveè mora biti sposobna odkri- ti veèpomenskost bibliènih tekstov, tako njihov dobesedni kot duhovni pomen ter tudi njuno medsebojno povezavo. 5     (($   Vprašanje, kdaj je eksegeza sposobna od- kriti ne le dobesedni pomen, ampak tudi du- hovnega, se lahko glasi takole: Kdaj je ekse- geza istoèasno tudi biblièna teologija? Zadnji cilj eksegeze namreè ni prakticiranje razliènih eksegetskih metod, temveè da na osnovi svojih dognanj vodi k biblièni teologiji in pre- haja v njo. Prav tako se tudi bibliène teologije po eni strani ne da loèiti od eksegeze in nje- nih metod, vendar pa po drugi strani le-ta zahteva specifièno hermenevtsko zavest. Za razliko od religijskih znanosti je predpogoj      bibliène teologije vera, vera v enega Boga in Jezusa Kristusa.6 Ekseget, ki je najprej bralec Svetega pi- sma, ni tabula rasa, ampak recipira Sveto pi- smo skozi svoj naèin dojemanja in razmiš- ljanja, skozi svoj odnos do Boga, èloveka in sveta. Tako je “predhodno razumevanje” krš- èanskega bralca drugaèno od bralca, ki pri- pada drugim verstvom. Kršèanski bralec dou- meva Sveto pismo skozi kršèansko podobo Boga in kršèansko razumevanje osebe Jezusa Kristusa. Vprašanje eksegeze in hermenev- tike Svetega pisma je torej istoèasno tudi vprašanje vere in Bo`je inspiracije. Avtorstvo, branje in “razlago” (interpre- tatio) Svetega pisma ter Bo`je “navdihnjenje” (inspiratio) obravnava zlasti tretje poglavje Dogmatiène konstitucije II. Vatikanskega zbora o Bo`jem razodetju — “Dei Verbum”. Nekatere pomembne izjave7 te konstitucije v zvezi z omenjenimi temami so: — Glede avtorstva Svetega pisma poudarja konstitucija (BR 11), da je po eni strani Bog “avtor” (auctor) Svetega pisma, po drugi strani pa so tudi ljudje, ki so bib- liène knjige napisali, njihovi “resnièni av- torji” (veri auctores). — Razmerje med Bo`jim in èloveškim av- torstvom Svetega pisma je podano na sle- deè naèin: Bog sam govori “po ljudeh na èloveški naèin” (per homines more homi- num) (BR 12). — Iskanje “namena” (intentio) èloveških av- torjev in posredovanje “pomena” (sensus) svetih tekstov doloèa princip, da “mora- mo Sv. pismo brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano” (BR 12). To se more uresnièiti le ob upošte- vanju “vsebine in enote celotnega Svetega pisma kakor tudi `ivega izroèila vse Cerk- ve ter analogije vere” (BR 12). — V tem, da Bog govori po ljudeh na èlo- veški naèin, se ka`e “èudoviti sestop veène Modrosti” (BR 13). Dejstvo, da je bilo Bo`je razodetje zaupano èloveškim avtor- jem, temelji v skrivnosti inkarnacije: “Bo`- je besede, izra`ene v èloveških jezikih, so se namreè prilièile èloveški govorici, kakor 5<<; =   %   " -. /0 èlovek kot pisec / avtor auctor intentio auctoris do konca 1. st. svetopisemski tekst opus sensus operis tradicija, izroèilo bralec/ skupnost bralcev lector receptio lectoris “predhodno razumevanje” 21. st. spiritus spiritus  # si je nekoè Beseda veènega Oèeta privzela nebogljeno èloveško meso in postala po- dobna ljudem” (BR 13). — Sveto pismo Bo`je besede ne le vsebuje, temveè je v resnici Bo`ja beseda (BR 24). S tem je nakazano, da Bo`ja beseda nima le informativnega in sporoèilnega znaèaja, ampak tudi nagovorni znaèaj. Tako Bog sam nagovarja bralca/poslušalca osebno in neposredno (prim. BR 21; BR 8). Omenjeni procesi avtorstva, branja in raz- lage Svetega pisma ter vloga inspiracije in tra- dicije oz. izroèila so skici8 (str. 59) še enkrat grafièno prikazani.           Dokument Papeške bibliène komisije In- terpretacija Svetega pisma v Cerkvi na novo odkriva veèpomenskost Svetega pisma. Prav ta vidik je zgodovinskokritièna eksegeza veè- krat zanemarjala, ko je iskala predvsem do- besedni pomena teksta v situaciji njegovega nastajanja. Vendar pa danes sprièo dognanj modernih jezikovnih znanosti in filozofske hermenevtike, ki priznavajo veèpomenskost tekstov, zavraèanje veèpomenskosti Svetega pisma ni veè opravièeno. Omenjeni doku- ment Papeške bibliène komisije potrdi po- membnost raziskovanja tako “dobesednega pomena” (sensus litteralis), “duhovnega po- mena” (sensus spiritualis) kot tudi “polnega pomena” (sensus plenior) Svetega pisma v sodobni biblièni znanosti.9 Razlikovanje med dobesednim in duhov- nim pomenom Svetega pisma je bilo prisotno `e od samih zaèetkov eksegeze in se je v raz- liènih oblika izvajalo skozi stoletja. Tako je srednjeveška eksegeza razlikovala tri vidike duhovnega pomena Svetega pisma. V zna- nem distihu dominikanca Avguština iz Dan- ske so štirje pomeni svetopisemskega bese- dila izra`eni na mnemotehnièni naèin: Littera gesta docet, Èrka uèi dogodke, quid credas allegoria, kaj veruj, alegorija, moralis quid agas, morala, kaj delaj, quid speres anagogia. kaj upaj, anagogija. “Dobesedni pomen” (sensus litteralis) ob- sega vse tisto, kar so od Svetega Duha nav- dihnjeni èloveški avtorji izrazili v Svetem pi- smu neposredno — v njihovi konkretni situa- ciji in v jeziku njihovega èasa. Kot sad Bo`- jega navdiha je tudi ta pomen `eljen od Boga, izvirnega in glavnega avtorja (auctor princi- palis) Svetega pisma. Dobesedni pomen je mogoèe prepoznati s pomoèjo natanène ana- lize teksta ter njegovega literarnega in zgo- dovinskega konteksta. Pri tem uporabljajo eksegeti vsa sredstva in znanstvene metode, ki jih imajo na razpolago. Dobesedni pomen ima lahko tudi dinamièni znaèaj, kadar se na- mreè tekst ne nanaša samo na zgodovinsko resniènost svojega èasa, temveè le-to prese- ga, npr. v kraljevskih psalmih. Za dobesedni pomen je znaèilno tudi, da je odprt za spre- membe, predvsem v novem kontekstu. To pomeni, da isti tekst posreduje v razliènih si- tuacijah razliène pomene. Tako se `e na ravni samega dobesednega pomena sreèujemo z veèpomenskostjo. Dobesedni pomen je nepogrešljiva osnova za posredovanje duhovnega pomena. Tukaj se ka`e ena od osnovnih znaèilnosti kršèans- tva: kršèanstvo je zakoreninjeno v zgodovin- skem besednem dogajanju. “Središèe” Sve- tega pisma moremo najti v dejstvu, da JHWH, Oèe Jezusa Kristusa, deluje in go- vori v zgodovini na mnogotere naèine. Vr- hunec njegovega govorjenja je njegovo samo- razodetje v Jezusu. Jezus je namreè Beseda Boga, ki je postala èlovek — njegova uèlove- èena Beseda. “Duhovni pomen” (sensus spiritualis) Sve- tega pisma se odpre takrat, kadar Sveto pi- smo beremo iz perspektive kršèanske vere in ga opazujemo “v Kristusovi luèi”. Gre za bra- 5<<; =   %   "      nje Svetega pisma v Svetem Duhu in v kon- tekstu Kristusove velikonoène skrivnosti in novega `ivljenja, ki izhaja iz te skrivnosti.10 Kot izra`a sholastièni distih, zaobjema du- hovni pomen Svetega pisma v bistvu tri po- mene: alegorijo, moralni in anagoški pomen. V današnjem naèinu razmišljanja pred- stavlja alegorija teološko-sistematièni pomen, ki postavi posamezno biblièno izjavo v ce- loten sklop kršèanskega mišljenja in kršèan- skega svetovnega nazora. Ta pomen je do- jemljiv le verujoèemu, s pomoèjo Svetega Duha in znotraj skupnosti verujoèih in njenega izroèila. Moralni pomen se nanaša na `ivljenjsko prakso (moralo, duhovnost), ki izhaja iz Sve- tega pisma. Vendar pri njem ne gre le za prak- tiène posledice sistematièno-teološkega po- mena. Oba pomena stojita v vzajemnem od- nosu. To pomeni, da pravilno razumevanje verske resnice predpostavlja tudi dejanja. Za pravilno razumevanje Bo`je besede je potrebno besede Svetega pisma prenesti v `iv- ljenje. Globljega razumevanja Svetega pisma ni mogoèe doseèi “od zunaj” iz nevtralne raz- dalje objektivne znanstvenosti, temveè samo takrat, kadar èlovek — tudi bralec in razlagalec Svetega pisma — dopusti, da Sveto pismo us- merja njegovo `ivljenje in ravnanje. To nam nazorno ponazarja povezava med razumeva- njem Jezusove osebe in izkušnjo poklicanosti. Da bi resnièno razumeli, kdo je Jezus, mu moramo najprej slediti z lastnim `ivljenjem. Anagoški pomen je tisti, ki “vodi navz- gor”, to je eshatološki pomen. Zadeva zadnji cilj vere — izpolnitev bibliènih obljub ob do- polnitvi èasov. Motivira k `ivljenju iz upa- nja na izpolnitev obljub, zlasti paruzije, Je- zusovega ponovnega prihoda. Trem vidikom, ki sestavljajo duhov- ni pomen, ustrezajo v sholastiènem distihu tudi trije glagoli: “verovati” (credo), “ravnati/ delovati” (ago) in “upati” (spero). Na tej os- novi ustreza duhovni pomen biblièni triadi: veri, upanju in ljubezni (prim. 1 Tes 1,3; 1 Kor 13,13; Kol 1,4-5). Vera, upanje in ljubezen za- devajo v bibliènem pojmovanju odnose med osebami. Tako se vera ne nanaša na golo stvarno stanje (“verjamem, da ...” / “to ali ono je zame resnièno”), ampak na osebo (“zaupam vate”). Podobno velja za upanje (“upam vate”). In konèno ne postane èlovek skozi moralne norme motiviran za dejanja ljubezni, ampak po drugi osebi “skozi neko- ga”. Duhovni pomen Svetega pisma ima torej osebno dimenzijo in motivira bralca in razla- galca k osebni veri, upanju in ljubezni. Povezava med dobesednim in duhovnim pomenom Svetega pisma dobi v osebi Jezusa Kristusa najmoènejši izraz oziroma “polni po- men”. Za verujoèega bralca in razlagalca sve- topisemski Jezus ni le podoba iz preteklosti, temveè tisti, ki je navzoè tudi v sedanjosti kot Vstali in ob polnosti èasov kot Prihajajoèi. Jezus je tisti, ki mu daje smer v `ivljenju in oblikuje njegovo `ivljenjsko izkušnjo.11 > +($        Eksegeti ne smejo pri svojem interpre- tacijskem delu nikoli pozabiti, da razlagajo Besedo Boga, poudarja dokument Papeške bibliène komisije. Njihova naloga se ne kon- èa z razlikovanjem razliènih zgodovinsko- literarnih virov oziroma z doloèitvijo lite- rarne vrste in slogov svetopisemskega bese- dila. “Cilj njihovega dela je dose`en, ko po- jasnijo pomen bibliènega besedila kot da- nes dejavne Bo`je besede.”12 Njihova naloga je ugotavljanje dobesednega - zgodovinskega in duhovno-teološkega pomena bibliènih besedil ter njunega medsebojnega razmerja.13 Pri tem morajo biti pozorni tako na posa- mezni del besedila kot tudi na njegovo ce- loto.14 Konèno je njihova naloga razlaga kri- stološke, kanoniène in cerkvene razse`no- sti bibliènih tekstov.15 Kršèanski kanon obsega knjige Stare in Nove zaveze.16 Raziskovanje vplivov Stare za- 5<<; =   %   "  # veze v hebrejšèini (MT) in v gršèini (Septua- ginta — LXX) na Novo zavezo je pomembno prav iz biblièno-teološkega vidika. Osebe Je- zusa Kristusa in novozaveznih spisov ni mo- goèe razumeti brez Stare zaveze. Na osnovi tega dejstva spadata k biblièni teologiji tudi naslednji dve nalogi: ugotavljanje intertek- stualnosti (Vetus Testamentum in Novo recep- tum) ter medsebojnega razmerja med Staro in Novo zavezo. V tej smeri dajejo spodbude tudi cerk- veni dokumenti, kot ka`eta naslednja dva primera: Dogmatièna konstitucija o Bo`- jem razodetju govori neposredno o “eno- ti obeh zavez” (BR 16) po naèelu sv. Avgu- ština: Novum in Vetere latet, in Novo Vetus patet. “Bog, ki je navdihovalec in avtor knjig obeh zavez, je z modrostjo uredil tako, da se Nova zaveza v Stari skriva, Stara pa v Novi odkriva. Kajti èeprav je Kristus v svoji krvi ustanovil zavezo (prim. Lk 22,20; 1 Kor 11,25), so vendar bile knjige Stare zaveze v celoti sprejete v evangeljsko oznanilo in do- bivajo ter razkrivajo polnost svojega pomena v Novi zavezi (prim. Mt 5,17; Lk 24,27; Rim 16,25.26; 2 Kor 3,14-16), ki jo s svoje stra- ni osvetljujejo in razlagajo.” Razmerje med Staro in Novo zavezo po- maga razumeti tudi grafièna ponazoritev (gl. spodaj). Tudi dokument Papeške bibliène komisije Judovsko ljudstvo in njegovi sveti spisi v krš- èanskem Svetem pismu poudarja: a) “ponovno branje” (relecture) Stare zaveze v “Kristusovi luèi” (la lumiåre du Christ); b) polnost po- mena in skriti “prese`ek pomena” (surplus de sens) v Stari zavezi, ki ga kristjan odkriva v luèi Kristusa in Cerkve; c) trojni odnos med Staro in Novo zavezo (nadaljevanje, preki- nitev in napredovanje).17 Svetopisemske izjave in prièevanja o Bogu in o Jezusu Kristusu predstavljajo središèe biblièno-teološkega raziskovanja. Sprièo šte- vilnih teoloških in kristoloških bibliènih izjav je prav doloèeno umevanje Boga temelj po- vezovanja in enotnosti Svetega pisma. Naj- starejše kršèanske veroizpovedi povezuje pre- prièanje, da je Bog Jezusa obudil od mrtvih 5<<; =   %   "      (prim. 1 Tes 1,10). Kot Cantus firmus v veè- glasnem zboru prièa Sveto pismo vedno zno- va, da Bog, ki se je razodel po Jezusu in ki je na njem izkazal svoja mogoèna dela, ni nih- èe drug kot JHWH, “Sveti Izraelov” (Iz 12,6). “Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jako- bov” (2 Mz 3,6; Mr 12,26), “edini” Bog Izrae- lov (5 Mz 6,4-5; Mr 12,29-30), je Jezusov “Oèe”. JHWH, ki je svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta, je tudi Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih. On je tisti, “ki je, ki je bil in ki pride” (Raz 1,4.8; 4,8; 2 Mz 3,14) in istoèasno Bog, ki ga “nihèe ni videl” (Jn 1,18). Dal nam je videti in slišati svojo Besedo v/po Jezusu (Jn 1,14; Heb 1,1-2) ter prepoznati njegovo bli- `ino in “velièastvo” v Jezusu (2 Kor 4,6). Nova zaveza prinaša predvsem kristološko razse`nost. Biblièna teologija išèe preko no- vozaveznih priè ne le Jezusov “zgodovinski portret”18, ampak predvsem “teološki potret” njega in njegovega odrešenjskega delovanja, predvsem njegove smrti in njegovega vsta- jenja. Nova zaveza ne prièuje le to, kdo je Je- zus bil, temveè da je kot Vstali in Povelièani navzoè v sedanjosti in da se bo ob svojem pri- hodu ob dopolnitvi èasov razodel v polno- sti. Njegov prihod prinaša èloveštvu univer- zalno soteriološko razse`nost. V tem smislu oznaèi Jezus svoj prihod in svoje poslanstvo z besedami: “Jaz sem prišel, da bi imeli `iv- ljenje in ga imeli v obilju” (Jn 10,10). 1 $  “Bo`ja beseda je namreè `iva in uèinko- vita, ostrejša kakor vsak dvorezen meè in za- re`e do loèitve duše in duha, sklepov in moz- ga ter presoja vzgibe in misli srca” (Heb 4,12). Bo`ja beseda — Sveto pismo — je `iva in uèin- kovita. Iz razmerja med njenim dobesednim/ zgodovinskim in duhovnim/teološkim po- menom prihaja do dinamike. Ta dinamika ne obstaja le med eksegezo in biblièno teo- logijo (kot to dokazuje tudi seznam preda- vanj za svetopisemske predmete na Teološki fakulteti v Ljubljani), ampak se razširja naprej in poziva bibliène vede v dialog z vsemi os- talimi podroèji teologije (s sistematièno in dogmatièno teologijo, z moralno in praktièno teologijo...) in z `ivljenjem samim.19 1. Spletni naslov domaèe strani Teološke fakultete v Ljubljani je: www.teof.uni-lj.si (datum ogleda: 18. 10. 2006). 2. Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov (SSP), Ljubljana 21997, 38, piše, da to naèelo “temelji na zaèetnih èrkah hebrejskih pojmov: pešát ‘razgrniti’, tj. oèitni dobesedni pomen; rémez ‘namig’, tj. tipološki ali alegorièni pomen; deráš ‘raziskovati’, tj. pomen, do katerega pridejo z raziskovanjem po ustaljenih pravilih (middót); sod ‘skrivnost’, tj. mistièni pomen.” 3. Prim. podatke v “Splošnem uvodu v Sveto pismo”, SSP, 36. 4. Prim. Papeška biblièna komisija, Interpretacija Svetega pisma v Cerkvi, CD 87, Ljubljana, 2000, 27-59. 5. Prim. Interpretacija Svetega pisma, n. d., 46-56; T. SÖDING, Wege der Schriftauslegung. Methodenbuch zum Neuen Testament, Freiburg i. Br., 1998, 85- 220; G. FISCHER, Wege in die Bibel. Leitfaden zur Auslegung, Stuttgart, 2000, 35-94; M. EBNER / B. HEININGER, Exegese des Neuen Testaments. Ein Arbeitsbuch für Lehre und Praxis, (UTB 2677), Paderborn, 2005, 25-381. 6. Prim. H. RÄISÄNEN, Neutestamentliche Theologie? Eine religionswissenschaftliche Alternative, (SBS 186), Stuttgart, 2000. 7. Prim. M. HASITSCHKA, Grundfragen biblischer Hermeneutik, Innsbruck, 2003, 5-8. 8. Prim. M. HASITSCHKA, Die Heilige Schrift auslegen in dem Geist, in dem sie geschrieben wurde. Grundfragen biblischer Hermeneutik, Ringvorlesung: Textanalyse(n), Innsbruck, 2003, 1. 9. Prim. Interpretacija Svetega pisma, n. d., 66-71. 10. Prim. Interpretacija Svetega pisma, n. d., 68. 11. Prim. M. HASITSCHKA, Grundfragen, n. d., 11-13. 12. Interpretacija Svetega pisma, n. d., 87. 13. V “Splošnem uvodu v Sveto pismo” je v tem smislu strnjena ugotovitev: “Nesporno je postalo, da so temeljni zgodovinski podatki Svetega pisma resnièni. Vendar prvenstveni namen piscev ni v tem, da bi prikazovali natanèno zgodovino preteklih dogodkov, temveè v teološki interpretaciji zgodovine.” (SSP, 35). 14. Povezanost med posameznim delom besedila in celoto je pomembna tudi za N. LOHFINK, Alttestamentliche Wissenschaft als Theologie? 44 5<<; =   %   "  # Thesen, v: F.-L. HOSSFELD (ed.), Wieviel Systematik erlaubt die Schrift? Auf der Suche nach einer gesamtbiblischen Theologie (QD 185), Freiburg, 2001, 42, v 41. tezi: “Aus dem Ansatz der Glaubenstheologie folgt nun aber keineswegs, daß sie konkret nur durchgeführt werden kann, indem man ein System konstruiert. Die Konstruktion von Systemen ist bei der Glaubenstheologie historisch sogar eher sekundär gewesen. Die Zusammenschau des Glaubens, der eine Gemeinschaft trägt, kann genau so an den Basistexten dieser Gemeinschaft entlang geschehen. Dann wird an jedem Punkt eines Textes der Blick zugleich auf das Ganze des Glaubens und die Gesamtheit seiner Basistexte geworfen, um den Beitrag dieses Punktes zum Ganzen herauszuarbeiten.” 15. Prim. Interpretacija Svetega pisma, n. d., 91-93. 16. Vprašanje kanona in bibliène teologije obravnava N. LOHFINK, Wissenschaft, n. d., 42, v 38. tezi iz vidika kršèanske vere in v 39. tezi iz vidika “zgodovinske teologije”: “38. Der Glaube, den christliche systematische Theologie expliziert, kennt nur einen Kanon, den der ganzen Bibel. In Ausrichtung auf einen christlichen Kanon kann es also keine den Rahmen historischer Theologie überschreitende separate Theologie des Alten oder des Neuen Testaments geben. 39. Während auf der Ebene der historischen Theologie die christlichen und jüdischen Bibelwissenschaftler beim Tanak im Idealfall bis in die kanonische Theologie hinein zu einem einzigen Ergebnis kommen müßten, müssen die systematisch auf die Bibel zurückgreifenden und am jeweiligen Kanon orientierten Theologien in beiden Gemeinschaften von vornherein unterschiedlich ausfallen.” Štirideset konceptov teologije Stare zaveze analizira in med seboj primerja M. OEMING, Ermitteln und Vermitteln. 5<<; =   %   " Grundentscheidungen bei der Konzeption einer Theologie des Alten Testaments, v: M. OEMING. (ed.) Verstehen und Glauben. Exegetische Bausteine zu einer Theologie des Alten Testaments, (BBB 142), Berlin, 2003, 9-48. Pregled izbranih konceptov teologije Stare zaveze (A. H. J. Gunneweg, H. D. Preuß, J. Schreiner, O. Kaiser, R. Rendtroff, H. Spieckermann) in teologije Nove Zaveze (R. Schnackenburg, K. Berger, F. Vouga, G. B. Caird, W. Thüsing, F. Hahn, U. Wilckens) predstavi T. SÖDING, Einheit der Heiligen Schrift? Zur Theologie des biblischen Kanons, (QD 211), Freiburg i. Br., 2005, 122-150. 17. Prim. Papeška biblièna komisija, Judovsko ljudstvo in njegovi sveti spisi v kršèanskem Svetem pismu, CD 110, Ljubljana, 2005. 18. Raziskovalci smeri “der historischen Leben-Jesu- Forschung” poskušajo z znanstvenimi metodami, ki se uporabljajo na podroèju zgodovinskih znanosti, rekonstruirati Jezusov “zgodovinski portret”. Pri tem išèejo odgovore tudi na naslednja vprašanja: Katere so Jezusove “lastne besede” (ipsissima verba) in “lastna dejanja” (ipsissima facta)? Kateri “namen” (ipsissima intentio) doloèa njegovo delovanje? Kakšno je njegovo samorazumevanje? ... Pri tem ne gre za to, da bi v Jezusovemu “historiènemu portretu” videli višjo normativnost za kršèanstvo, kot jo imajo teološke predstavitve Jezusove osebe (zlasti na osnovi evangelijev). Gre predvsem za preprièanje, da ima kršèanstvo, ki ima univerzalen pomen za vse ljudi in èase, svoje korenine v enkratnem zgodovinskem dogodku. Odkrivanje Jezusovega “zgodovinskega portreta” pomaga bolje spoznati tudi vstalega in povelièanega Gospoda, ki je identièen z Jezusom iz Nazareta. 19. Prim. Interpretacija Svetega pisma, n. d., 91-109.