Praktičua sloveusko - nemška gramatika. CDalje.) Razširjeni stavki. XII. Četerti sklon. Razgovor. V pervem predelku govorili snao izklučljivo Ie od golih stavkov, ki obstoje iz samega podsebka (Subjekt) 15* in povedka. Pregibali srao takšne stavke v sedanjem, prešlem in prihodnjem času; stavljali smo jih v navadni, prestavljeni in prašavni red besedni. V tem predelku govorili bomo pa od razširjenih stavkov. Dostikrat je naunreč potreba podsebku ali povedku dodevali še drugih besedi, da je govorjenje bolj popolno, post.: Učenik podučuje. Tu ne vem , koga podučujp. Če hočem to zvediti, vprašati moram : koga podučuje učenik? Voli vlečejo; kaj pa? Prodajamo; kaj pa? — Otrok se zahvaljuje; komu pa? Gospodar ukazuje; komu ? Bog je milostljiv; komu? — Bukve so snažne; čigave? Dnevi so kratki; kteri ? Oče se spominja; česa ? Bogatin se sramuje; čpsa ? Vidimo tedaj, da nam je v teh in enacih stavkih treba dostaviti še drugili imen, s ktprimi odgovarjamo na zgoraj navedene vprašanja. Kakor pa vprašanja stavljamo, tako moramo pa tudi besedo, ime ali zaimp prenarpjati, to pa pravimo po slovnicah ,,imena sklanjati", in besedna oblika, ktero po raznih vprašanjib za odgovor dobivamo, inienuje se sklon. Xekaj od terrainologije (besedoslovja). Xemci imenujpjo sklone - Endungen, Falle. Endungen (končavke) ima pa tudi časovnik, zavoljo tcga razločujejo: Fallendungen, Personenendungen. Xekteri graraatikarji rabijo : Werfail, Wessenfall, Wemfall, "VVenfall. Ali to je resnično in ludi smešno. Ich bin in der Kirche . . . Das Wort in der Kirche steht im Wemfalle und ich muss nach diespm Worle fragen: Wo bin ich. In tako se od vsih sklonov, kteri zavisijo od predlogov, zamore reči. Xaj bolj resnično bi bilo morda reči 1., 2., 3., 4. Fall. Vse jedno je pa, kakor se reč imenujp, samo to je potrebno, da se učenik tprminologije, ktere se je poprijel, stanovitno derži, ker otroci zamenjajo ime z rečjo, ali vsaj se motijo, če se učpnik ne derži stanovitno ene terminologije. Sklonov razločuje naša gramatikale čvetero, kar jp v nemskeni zadosti, v slovenskpui razločujemo pa 6 raznih sklonov, ki imajo prav karakteristične ioiena, p.: 1. imenovaven, 2. toživen, 3. rodiven, 4. dajaven, 5. skazaven, 6. storiven (Metelko). IV. sklon. Odgovorite na tele vprašanja v celih stavkih! Koga podučuje učenik ? a) Koga opominja gospodar? Koga obise zdravnik? Koga sodi sodnik? Koga svari gospodinja? Koga Ijubijo raati ? Koga je naprosila gospodinja (ob času žetve)? Koga podučuje učiteljiea? Koga vanije pestura fpestprna)? 6) Kaj so pokosili kosci? Kaj seka dervar? Kaj stavi tesar na hišo. — Kaj je dekla pomila? Kaj zakuri dekla? — Kaj je vertnar sadil? Kaj prodaja usnjar? c) Kaj ali koga pase pastir? Kaj ali koga je gospodar na spjnii kupil? Kaj ali koga zakolje mesar? Tisto besedo, po kteri vprašamo z vprašanjein koga ali kaj, stavimo v 4. sklon. Kaj pristavJjarao imenom moškega spola v četertem sklonu, kako spreminjamo iniena ženskega spola v 4. sklonu, kako pa imena srednjega spola? Pazite, pri osebah vprasamo z besedico koga (c. a.), pri stvareh pa z besedo kaj. Ktere vprašavke pa rabimo pri živalih? Kako razločujemo 4. sklon naoškega spola pri imenih živih ali neživih ? Tako naj skuša učitelj pojasnovati 4. sklon v slovpnskem. Poglpjmo sedaj, kaj gramatika govori. ,,Oeterti sklon se stavi na vprašanje : Koga ? kaj ?" Xavede pa potlej 3 imena in zaimke v 1. 2. in 3. osebi v edinem številu. Ucenik naj to tako pojasnuje, da stavlja toliko vprašanj, kolikor je imen ia zairuen. Eden učencev naj vpraša, drugi naj mu pa odgovorja, tako se razgovor oživlja. Opombico spodaj navedeno naj bi si vsak, ki količkaj boče izobražen Slovenec veljati, dobro za ušesa zapisal. BV nikavnih stavkili, kadar se v slovenskem drugi sklon namest četertega rabi, se v nemškem rabi vselej četerti." Posebno radi prcgrešimo se Slovenci, koji se nismo slovnice učili, zoper to vodilo, in tudi v jedernatib spisih se najde ta pODlOta. (Dalje prih.)