GOSPODAR
LETO 1942-XX
9. SEPTEMBRA
POLJE IN TRAVNIK
Na polju dozoreva krompir, koruza in pesa. Pospravili bomo krompir, ki letos ne kaže na slab pridelek, in ga dobro okletili, da ne bo trpel škode v shrambah. Preden začnemo vse povprek pospravljati, pomislimo, da je treba odbrati najboljše grme krompirja za seme. Pod vsakim grmičem za seme bi moralo biti najmanj 8—10 gomoljev, normalnih, za seme povprečno 60 do 100 dkg težkih. Takega krompirja bi morali nabrati najmanj 300 kg, kar bi zadostovalo za posaditev okoli 1000 m2 zemljišča. 9 tem bomo vplivali na zdravje, rodovitnost in pa trpežnost krompirja. Isto velja tudi pri koruzi. Kdor si nabere г najboljših rastlin najboljše storže in gleda tudi na to, da bo nabral seme z rastlin z velikimi normalnimi storži, 'Bo s tem neposredno vplival na rodovitnost. Pri navadnem odbiranju lepih storžev iz kupa se dogaja, da je iz takega semena veliko praznih, oziroma jalovih rastlin, ki moramo z njimi imeti delo, a na vse zadnje jih je treba porezati za krmo. S tem se posevek razredči in pridelek zelo zelo zmanjša. Kdor seje po krompirju ali koruzi ozimino, naj pridelke pospravi tako, da bo ozimina posejana najkasneje do 7. 10. Na Grmu sejejo ozimino do konca septembra in sicer strojno v vrstah 22 cm narazen. Ta redka setev pri posevku 150 kg semena na 1 ha nam omogoča, da se žita do zime dobro ukoreničijo in obrastejo in zaradi te-
ga brez škode prezimijo. Vsa semena pred setvijo na trierju dobro očistimo in razkužimo. Naši kmetje sejejo zelo smetno žito in posledica je, da so naši pridelki majhni. Po okopavinah ni treba žitom gnojiti s hlevskim gnojem. Hlevski gnoj si prihranimo za okopavine in ga že v jeseni podorjemo. Pri preoranju njiv po koruzi, krompirju in pesi orjimo dovolj globoko, da ne bo mogel priti plevel na površje. Opustimo oranje na kraje in orjimo njive na razor ali na zlog. Repo še enkrat oplevemo in razredčimo. Pospravljanje koruze bo tudi v tem času prišlo.
Pri sedanji važnosti pridelkov se izplača gnojiti na zimo z umetnimi gnojili, kolikor jih je mogoče dobiti. Skrbeti je treba, da zemlja ne opeša, kar bi se po vojni hudo maščevalo.
Ta mesec pokosimo tretjič nemško deteljo in strniščno deteljo. Opešani nemški detelji po košnji pognojimo z 300 kg rudninskega superfosfata in vsaj 150 kg kalijeve soli na 1 ha. Tako se korenine pred zimo okrepijo in na spomlad močno in zgodaj poženejo. »
Kdor še ni otave pokosil ,mora pohiteti, da to opravi, dokler še traja toplo vreme. Po travnikih pasemo živimo, boljši otavič pustimo za polnjenje ensilažnih jam. Ob deževnem vremenu razvažajmo gnojnico po travnikih.
Urediti moramo sadne kleti. Korist sadjarstva zahteva, da čimdalj ohranimo namizno sadje. Sadje mora biti zato zrelo in skrbno obrano. Obrati ga moramo le ob jasnem, suhem vremenu. Mokro sadje ne sme v klet. Za shrambo sadja je dober vsak prostor, ki je hladen in ki ima stalno okrog 5—10° C toplote. Najboljše so kleti, ki se dajo dobro zračiti. Shrambe za sadje morajo
biti temne, ne presuhe in ne vlažne. Zrak v njih mora biti čist.
Sadne shrambe moramo pobeliti in dobro izžvepljati. V klet postavimo posodo z žerjavico, na katero vržemo žvepla, potem vrata dobro zapremo. Klet ostane 4—5 dni dobro zaprta, preden pride sadje vanjo. — Sadju so nevarne miši Miši se obvarujemo tako, da obijemo policam noge z navzdol
53482353485348534823532323482348484853235300010048232353532353480201015348532301020001534823484848230000530248234823
obrnjeno pločevino. Tako opremljene police, če niso preblizu stene, so pred miši popolnoma varne.
Sadjarju vrže največ dohodkov prodaja svežega sadja, ako so tržne razmere le količkaj ugodne. Vendar v sedanjih razmerah moramo sadje predelati v razne trpežne izdelke. V prvi vrsti v suho sadje, ocet in sadjevec ter paste in marmelade. Sadjevec izdelujemo v glavnem iz hrušk moštnic, nezrelih odpadkov, obtolčenih in slabo razvitih plodov. Sadje, ki se malo časa drži in sladko sadje razrežemo in posušimo. Iz sadnih tropin, črvivega in nagnilega sadja, sadnih olupkov napravimo prav izboren je-sih. Jasno je, da moramo črvivost in gnilobo plodov odstraniti.
Čas za bratev sadja ni mogoče povedati točno. Imamo mnogo sort, ki zore v presledkih od ranega poletja do zime. Pa tudi ena in ista sorta utegne ob različnih razmerah zoreti v zelo različnih dobah. Poletno sadje moramo brati nekaj dni preden popolnoma dozori na drevesu. Prezrelo poletno sadje se še manj časa drži in je manj okusno. Jesensko sadje obiramo, ko dobi pravo rumenkasto temeljno barvo. Pečke morajo biti temne barve in sadje se mora rado ločiti od drevesa. Zimsko sadje naj ostane čim dalje na drevesu.
Sadje obiramo na razne načine. Orehe in kostanje otresamo. Otresamo tudi sadje, katerega nameravamo predelati v sadjevec in kis. Otresemo sadje v kratkih presledkih, sproti pobiramo, da se preveč ne obtolče, ko pade plod na že spodaj ležeči plod. Namizno sadje pa moramo obirati z roko ali z obiralnikom. Najhitreje in najprimernejše je obirati sadje z roko. Obrani sad mora biti popolnoma nepoškodovan, torej morajo biti tudi peclji celi. Obirači sadja, ki stoje na lestvi, morajo imeti preko ram obešeno vrečo ali še bolje majhni košaro, obšito z vrečevino ali platnom in podloženo z otavo ali drugo mehko tvarino. Za prenos sadja so najbolj primerni koši, ki so proti dnu ozki. Koši morajo biti obšiti s platnom in podloženi z otavo. Za prenašanje in prevažanje so primerne tudi štirioglate, s platnom obšite košare, opremljene z ročkami na obeh koncih. Voz za prevažanje mora biti na vzmeteh. Iz oddaljenih sadovnjakov prevažamo sadje na voznem košu. Koš obložimo s slamo. Sadje vložimo zvrhoma, nato nadevamo zopet slame, po dolgem položimo deske in jih dobro zategnemo z verigami. Na ta način moremo tudi najfinejše sadje prevažati in ga obvarovati poškodb. Manjše količine sadja prevažamo na vozovih le tesno vloženo v zaprte posode.
Sadje vlagamo na lese, z muho obrnjene navzdol. V shrambah postaja sadje Čimdalje slajše, ker se škrob spreminja v sladkor, obenem pa pojema kislina. Meso postaja mehkejše, okusnost se veča in lepota se razvija.
Poletno obrezovanje špalirnega drevja
Po metodah Gaucherja (reci: Gošeja), Pekruna, Bottnerja in dr., zahteva obrezovanje špalirnega sadnega drevja mnogo temeljitega znanja. Omenjeni strokovnjaki so napisali debele knjige o tem. Mnogi slovenski sadjarji so tudi njihove nasvete upoštevali in obrezovali svoje sadovnjake po njihovih navodilih, vendar se niso vedno zadovoljili s pričakovanimi rezultati. Res je, da z obrezovanjem prisilimo drevo, da nam redno in bogato obrodi, a to samo takrat, če smo ga pravilno obrezali, t. j. če smo upoštevali pri tem delu najosnovnejša pravila obrezovanja.
Izmed vseh znanih metod obrezovanja špalirnega sadnega drevja se mi zdi še najbolj enostavna Lorettejeva, ki se tako naziva po njenem začetniku, profesorju na francoski akademiji za sadjarstvo Loretteju. Prepričan sem, da je Lorettëjev način obrezovanja še najbolj enostaven in ga zato še prav posebno priporočam.
Drevo obrezujemo poleti in sicer šele tedaj, ko pojema rašča, t. j. proti koncu julija, v avgustu ter do srede septembra, ko so poletni poganjki kot svinčnik debeli in začno na spodnjem koncu leseneti. Po starih obrezovalnih metodah smo poganjke že v maju pincirali, t. j. prikrajševali. Š tem smo dosegli, da so iz prikrajšanih mladik kaj kmalu pognali stranski poganjki, ki jih je bilo treba čez nekaj tednov zopet pinci-rati in prav tako čez nekaj časa še v tretje. Pinciranja ni bilo konca ne kraja. Res, da smo dobili na ta način brez števila poganjkov, toda brez cvetnega popja in brez — plodov.
Kot že navedeno, začnemo po Loretteju obrezovati špalirno drevje šele proti koncu julija in v avgustu. Poglavitno pri tem je, da poganjek pravočasno odrežemo. S tem ■ prisilimo drevo, da uporabi vse svoje moči in sile za razvoj cvetnih popkov ter na ta način preprečimo nepotrebno izgubo drevesnih sokov. Vse odganjke svinčnikove debelosti, ki so pognali na eno ali več let starem lesu, prikrajšamo na 1—2 cm (t. j. pustimo 3—4 liste od listne rozete, ki se nahaja na začetku poeanjka). Vsekakor pa pustimo krajše in daljše plodne vejice z nastavljenimi in razvitimi cvetnimi popki. Ako manjka na kakšnem odganjku listna rozeta, ga seveda prikrajšamo nad 3. listom. Nikakor pa ne smemo puščati 1—2 cm dolgih štrcljev brez listov, ker bi v prihodnjem letu ne mogli odgnati. Letošnjih poganjkov, ki so ognali iz lanske vodilnice za enkrat ne prikrajšamo. ftele konec avprusta odnosno do srede septembra jih prikrajšamo nad 7. ali S. popkom, da se okrepijo spodnja očesa. Pri zimskem obrezovanju nožno ieseni ali zgodaj spomladi prikrajšamo te mladike
ponovno na 3—4 popke. Vodilnice ostanejo vse leto nedotaknjene. Šele pozno jeseni ali spomladi jih prikrajšamo na primerno dolžino kot to delamo običajno pri zimskem obrezovanju. Ako bi vodilnic ne prikra jšali, bi spodnji popki ne pognali in veja bi ostala na tem mestu gola. Poudarjam ponovno, da smemo prikrajšati na 1—2 cm dolžine le tiste poganjke svinčnikove debelosti, ki so pognali na eno in večletnem lesu. Po tem načinu odpade skoraj vsako obrezovanje jeseni in poleti. Pozno jeseni odnosno zgodaj spomladi skrajšamo le vodilnice in na 3—4 popke one poganjke, ki smo jih v septembru skrajšali na 8 popkov. Odganjkov ne priporočam rezati s škarjami,
Krompir
Dandanes lahko mirno trdimo, da je krompir naš vsakdanji kruh in bi ne bilo prav, če bi nam ta božji dar zgnil in se uničil, ko mora toliko ljudi pogrešati najpotrebnejše hrane.
Tudi letos ni obrodil krompir tako kakor bi moral. Vzroki so prav različni, zato moramo toliko bolj skrbeti, da bomo krompir dobro ozimili. Pri nas shranjujejo krompir po večini le v kleteh, čeprav bi bilo mnogo bolj primerno, da shranimo pretežno večino »krompirja v zasipnice, o katerih se bomo pomenili prihodnjič. Za danes pa poglejmo kako ozimiti krompir v kleti, da nam bo ostal do spomladi zdrav in da ne bo izgubil preveč teže in hranilnih snovi.
Zavedati se moramo, da je krompirjev gomolj živo bitje, ki diha in pri tem razvija tudi toploto. Čim višja je toplota v kleti, tem več življenja razvijajo gomolji, pri tem se porabi mnogo škroba, ki se spreminja v sladkor, ki ga gomolj pri dihanju oddaja. Da izgublja gomolj tako težo in hranilne snovi, je jasno. Zato moramo skrbeti, da je v kleti vedno primerna topla od 3—7° C. Prevelika toplota pa tudi pospešuje gnitje.
Klet pa ne sme biti premrzla. Krompir zmrzne že pri —2—3° C, in se ne more nič več popraviti. Na toplem se navadno omehča in zgnije. Tudi vlažne kleti ne moremo porabiti za krompirjeve shrambe.
Največ škode napravimo krompirju, ker ga nasujemo previsoko in se tako ogrejejo spodnje plasti ter se krompir vname. Krompir павијето le za 1 m visoko, le ako so gomolji popolnoma zdravi, dobro prebrani in dovolj suhi, so kupi lahko 1K do m visoki. Nikdar pa ne višji! Čim več krompirja je v kleti, tem bolj jo moramo zračiti. Zaradi zračenja tudi ne nasujemo krompirja kar po tleh, marveč na primeren oder, ki ga naredimo iz lat, tako da se more tudi od vzpodaj in s strani zračiti. Oder naj
ampak z ostrim nožem — obrezačem. Rez naj bo povsem ravna, ker se takšna najprej zaceli.
Iz navedenega je razvidno, da je obrezovanje po Loretteju povsem lahko in enostavno. Pripominjam pa, da ne ustreza popolnoma pri močno rastočih sortah. Tu se priporoča raje pripogibati odnosno privezovati močno rastoče veje v vodoravno lego, ker zastanejo potem sokovi in se razvijejo po vsej dolžini poganjka cvetni popki in brstiči. Mladike pa smemo pripogibati šele od srede septembra dalje. Natančnejšega datuma za to opravilo ni mogoče navesti, ker zavisi od mnogih okoliščin, kakor: vremenskih prilik, zemlje, podlage, sorte itd.
čez zimo
bo odmaknjen od sten in dvignjen od tal vsaj za 15 cm. Če je klet velika in imamo v njej mnogo krompirja, postavimo navpično v kupe primerne dušnike, ki jih zbi-jemo iz lat, da se toplota in porabljeni zrak odvajati in se gomolji zračijo.
Čeprav nekateri trdijo, da krompirju ne sme primanjkovati svetlobe, je to popolnoma napačno. V mračni kleti krompir ne prične tako hitro odganjati, dočim v svetli odžene kali in postane zelen.
Še nekaj je zelo važno, kakšen krompir shranjujemo. Preden ozimim krompir, ga moramo skrbno prebrati. V klet spada samo zdrav, nič poškodovan krompir. Od miši obgrizen, potolčen, presekan, od mokre gnilobe, bele ali rjave plesni in bolezni napaden krompir ne 6pada med zdravega.
Pred ozimitvijo krompir razgrnemo, da se dobro posuši in da odpade od njega prst. Šele nato ga skrbno znosimo v klet. Po krompirju ne smemo hoditi ali ga premetavati, da se ne obtolče.
V zaprtih zabojih, v sodih in vrečah krompirja ne hranimo, ker nima do spodnjih plasti zrak dostopa. Če že imamo primerne deske, jim izbijmo dno in s strani nekaj desk, ki jih nadomestimo z 1 ali 2 latama, da more zrak neovirano krožiti.
Ako bomo ozimovali krompir po zgornjih navodilih se nam ni bati, da bi nam preveč gnil. Seveda je odpornost proti gnilobi odvisna tudi od sorte, zrelosti in končno od vremena. Če opazimo gnilobo, prebe-rimo krompir in ga potresimo z živim apnom.
Sir ostane dolgo svež, če ga pomočiš v žitno žganje in ga zaviješ v krpo, ki si jo namočila z žganjem. Ponoviti moraš to vsake tri dni.
Steklcniee s pivom, vinom, sodaviro ostanejo hladne, če jih oviješ z mokrimi krpami in postaviš na prepih.
&t ŽIVINOREJA
Letošnji pridelek krme je zelo majhen zaradi stalne suše na travnikih, zato moramo že sedaj računati, kako bomo shajali s krmo čez zimo. Pravilno varčevanje s senom, otavo, deteljo, ter temeljito izkorišče-nje zelene krme in paše do pozne jeseni je najboljša pot. Krmimo čim dalj časa govedo s sočno zeleno krmo (otavo, deteljo, cimo), ki ji lahko primešamo nekaj zrezane slame, ter puščajmo živino na pašnik in pokošene ali zopet obrasle travnike do pozne jeseni. Paša je posebno važna za mlado živino in krave ,ker si te živali utrdijo zdravje in zboljšajo tek. Primanjkljaj suhe krme in zeleno krmo bomo najbolje nadomestili z ensilažo — kislo krmo. V septembru in pa oktobru napolnimo ensilažne jame z zre-zano zeleno koruzo, lucerno, zelenim otavi-čem, cimo pese, repe itd. Vsega tega bo v jeseni dovolj in bo veliko neizrabljenega, če ne bomo z njim polnili ensilažnih jam. V hlevu imejmo čez zimo le toliko živine, kolikor jo bomo lahko preredili; vse nepotrebne živali prodajmo še pred zimo.
Svinje naj bodo čez dan vedno na paši — tekališču in naj dobivajo čim več zelene krme. Zimsko krmo (peso, krompir itd.) pa si na ta način prihranimo za pozno jesen, oziroma do nove spomladanske krme. Proti koncu septembra zapremo v hlev za pitanje določene komade, in jih začnemo stopnjevano obilneje krmiti, spočetka z različno, pozneje pa s samo pitovno krmo.
Letošnje jarčke in petelinčke redno pre-gledujmo in izločimo, kar ni za pleme. — Redno je treba zasledovati nesnost, pri tem pa ne smemo gledati samo na število, ampak tudi na težo jajc in čas nesnosti. Zato glejmo, da si vzgojimo dobre zimske nesni-ce, ker so pozimi znešena jajca največ vredna — najdražja. Sedaj je najprimernejši čas za vlaganje — konserviranje jajc v garan-tolu, vodenem steklu .apneni vodi, za krajšo dobo tudi v pepelu ali celo v žitu. Ta vložena jajca nam prav pridejo 7.a poznejšo domačo uporabo, ko je nesnost slaba.
S čebelami je letos prav različno. Na splošno je bila letina in vreme za pašo ugodno; rastlinstvo je v splošnem dobro medilo. škoda le, da marsikje čebele niso mogle paše izkoristiti, ker je bil prevoz v pašo več ali man; nemogoč. Letos je v gotovih predelih dobro medila hoia. V normalnih razmorah bi bili čebelarji v ljub-iianski pokrajini pridnlali prav znatne množine hojpvefa medu. ki bi bil posebno v se-daniih časih dobrodošel. Oni čebelarji, ki imaio čebele v območiu hoievih gozdov, so dobro odrezali, a če ajdovega donosa ne bo,
bodo morali vsaj del hojevca za zimsko zalogo nadomestili s sladkorjem. Čebelarji pa, katerih čebele hoje niso dosegle, so pa na slabšem, zlasti tam, kjer je suša škodovala rastlinstvu. Posebno se čuje, da je na suši trpela tudi ajda, ki je kmalu dopoldne kar ovenela in čebele na nji niso dobile nič. Kaže torej, da je z ajdovo pašo bolj slabo in je vprašanje, ali so kje čebele v ajdi nabrale celotno zimsko zalogo. Spet bo treba seči po sladkorju — oziroma melitozi. Me-rodajni krogi so glede sladkorja potrebno ukrenili; upajmo, da bodo čebelarji rešili čez zimo plemenjake, ki so jih namenili za prihodnje leto.
Domači kunci v septembru
V septembru se začno domači kunci goliti. Poletna dlaka jim izpada, a raste jim nova, zimska. V času goljenja moramo živali dobro in zadostno krmiti. Menjavo dlake pospešimo, če damo kuncem med mehko zamešano hrano laneno seme. Rast nove dlake pospešimo tudi na ta način, da kunce v tem času večkrat temeljito skrta-čimo. S tem odstranimo odmrlo dlako in poživimo delovanje krvnih žilic. Golečih se samic ne pripuščajmo, ker nam sicer skote šibke in zanikrne mladiče. Starim živalim priščipnimo z ostrimi kleščami predolge kremplje na nogah. Samice in samce, ki jih ne nameravamo več obdržati za pleme, opi-tajmo in zakoljimo. Mladiče ločimo po spolu in namestimo v posamezne kletke. Kdor namerava kupiti plemenske živali, naj to stori zdaj. ko imajo kucerejci največjo izbiro in so tudi živali cenejše. Plemenske kunce kupuj le pri resnih in priznanih rejcih! Izmed mnogih kunčjih pasem so še najbolj priporočljive gospodarske živali, ki hitro rasto ter imajo gost kožuh in dosti mesa; kot so n. pr. ovniči. orjaki, dunajski modri in angorci, ki dajejo povrhu še dragoceno volno. Vedno pa gojimo le čistokrvne živali!
Vsaj enkrat na teden temeljito očistimo kunčnico. Tudi skrbimo, da imajo kunri vedno dobro in zdravo suho seno v jaslih. Seveda bomo še vedno krmili kunce pretežno s svežim zelen iem. Mlada .deteljica, trava, plevel, razni odpadki z vrta so zdaj poglavitna njih hrana. Odpadlo in črvivo sadje ie prava polasfica za ktinre. prav tako tudi listje sončnic, topinabura in jablanove vejice, ki jih naberemo pri obrezovaniu špalirneea drevja Večkrat jim tudi položimo v kletko bukove, vrhove, tonolove ali ielšave veje. VI jih Vnnci »eme";,o oglojejo ter si na njih brusijo svoje zobe, -—