vil. tečaj.	V Gorici, 1888.	!0. zvezek.
O zlati maši sv. očeta Leona XIII.
in razne druge cerkvene zadeve in novosti.
Zlata maša svetega očeta Leona XIII. se je °bhajala po celem svetu v cerkvah in zunaj cerkve z nepričakovanim veseljem in navdušenjem. Od vseh strani so sprejeli sveti °če priserčna voščila in dragocene darove. Poslednji so zdaj v Vatikanu na ogled postavljeni. Na svetih treh kraljev dan so sVeti oče sami slovesno odperli to razstavo kaker v spomin na darila, ki so jih sveti trije kralji prinesli detetu Jezusu. Mej raznimi voščili je svetega očeta po pravici najbolj razveselil telegram mogočnega niškega carja, ki obeta boljšo prihodnost za tamkajšne katoličane. Telegram je pisan v Gačini 31. grudna ter Je prišel v roke sv. očetu 2. prosinca. Obsega pa te besede :
»Prosim, dovolite moja odkritoserčna voščila k petdeseti obletnici vstopa Vaše Svetosti v mašniški stan cerkve, keteri je Vaše slavno papeštvo vedelo izkazati tako izverstne službe. Že-^ Verske koristi svojih rimsko-katoliških podložnikov zavarovati, ne dvojim, da mi bo dovolila visoka modrost, ketere ste dali to-kko dokazov, potrebe rimske cerkve na Rusovskem v soglasje spraviti s podlažnimi postavami svojega cesarstva. Aleksander".
— 290 —
Mej raznimi drugimi čestitkami je posebno lepa in znamenita adiesa mestnega zbora zagrebškega, ki tako slove :
„Njegovi Svetosti papežu Leonu XIII. k petdesetletnici njegovega mašništva dne 1. prosinca 1888.
Sveti oče!
Glavno mesto kraljevine Hervatske, Slavonije in Dalmacije prihaja pred Tvoj prestol, da Ti ponižno vošči srečni zlatomašni dan, ko boš pomlajen in okrepčan z vero in ljubeznijo vesoljne cerkve daroval Vsegamogočnemu božansko daritev, verhovni duhovnik za rešenje in srečo vsega človeštva. Sili ga k temu si-novska vdanost do očeta kerščanstva, starodavna zvestoba očetov Hervatske do rimskih papežev, keteri so ji varovali skoz stoletja dobroto Kristusove vere in sadove omike. Sili ga spomin Tvojega slavnega prednjika, ki je podelil Hervatski cerkveno samoupravo, ketere središče se po njem sè škerlatom okrašeno v tem mestu nahaja. Sili ga tista previdnostna misel, s ketero si povzdignil sveta slovenska apostola Cirila in Metoda na vesoljno češčenje, postavil pod svojo obrambo staroslovensko službo božjo in spomin slavenskega romanja ovekovečil sè zlato svetinjo, na ketero si dal vrezati obraz hervatskega Mecene, in z divno kapelo, ki si jo povzdignil na čast slavenskih apostolov v baziliki sv. Klemena
To glavno mesto Hervatske, ki se s hvaležnostjo spominja, kako si mu k pomoči stegnil roko, ko ga je leta 1880 porušil potres, postavài zdaj ognjišče znanosti in vmetalnosti na slaven-skem jugu, Ti vošči ta radostni dogodek za ves katoliški svet, veseleč se, da Ti je vsegamogočni in milostivi Bog, gospodar življenja in smerti, poklonil za plačilo tvojih vedili del toliko let, in želeč, da Ti jih še toliko podeli, koliker jih more nesti natora človeška, ki bodo gotovo služila na korist katoliški cerkvi.
Blagoslovi ga, Sveti Oče, Ti, ki si pokazal znanosti pravi pot. po keterem stopajoč more vse narode v božji resnici poter-diti in srečne storiti ; Ti, ki modro vodiš k prerojenju in slavi narode, postavljene na podlažni kamen tiste večne resnice, ketere čuvaja in branitelja te vesoljni svet spoštuje.
Iz skupščine zastopstva glavnega mesta Zagreba kralj. Hervatske, Slavonije in Dalmacije dne 20. grudna 1887.
Vaši Svetosti najvdaniši sinovi : (Podpisi.)1'
— 291 —
Od vseh krajev sveta so že tudi premnogi katoličani vseh stanov romali v Rim osebno čestitat svetemu očetu, z Angleškega, Francoskega, Laškega, Ogerskega itd. Od nas iz Avstrije se ima napraviti veliko romanje po veliki noči. Kedor bi se ga hotel vdeležiti, naj se brez odlašanja oglasi pri svojem gospodu župniku, kjer bo pozvedel, kar je v ta namen potrebno. Načert tega roganja se bere tudi v »Zgodnji Danici11 v 6. listu letošnjega tečaja. Sveti oče bodo sprejemali avstrijske romarje od 10. do 20. malega travna (aprila).
21. dan prosinca meseca so sprejeli pa že tudi nekoliko avstrijskih romarjev, razne gospode, keteri so izrekli posebno zahvalo za vse, kar se je storilo v Avstriji za slovesnost njihove zlate maše. »Veselje jim navdaja serce % so djali nadalje, »keder koli Avstrijanci k njim pridejo. Avstrija je deržava, ketere na-rodi so vedno zvesto hranili katoliško vero in vdanost do apostolskega sedeža. To dediščino svoje deržave naj avstrijski u a r o d i branijo ter si prizadevajo, da bodo krepko stali v izkazovanju vdanosti do stola sv. Petra in v hrambi njegovih pravic. Vsi ste imeli zdaj priliko videti, v kakem položaju je poglavar katoliške cerkve Ta položaj je n e z n o s 1 j i v, nevreden poglavarja svete cerkve. Papež ne more biti odvisen od Ptuje vlade, ker mora vladati cerkev, ki je razširjena po vsem svetu. Papež potrebuje k temu v resnici najvišje neodvisnosti. Italijanska revolucija ga pa hoče prisiliti k podložnosti druge vlade. Zakaj nima papež denes neprikrajšanega imeti, kar je Postavno imel skozi stoletja? V današnjih razmerah terpi papež, ki je Vaša glava. Saj smo ena družina, jaz glava, vi udje; ako glava terpi, terpijo vsi udje. Tem razmeram nasproti ne smejo katoličani merzli biti; oni ne smejo pri miru pustiti vprašanja o stanju, ki se spodobi papežu, zlasti pa ne avstrijski n a-r ° d i, ki so vedno znali ohraniti svojo versko zvestobo ter jo tudi v djanju skazovati.11
*
* *
15. prosinca so se slovesno svetnikom prišteli sedmeri vsta-flovniki reda služabnikov Marijnih in jezuiti Peter Riaver. Janez Herhmans, in Aljfonz Rodriges. Sveti oče so izrekli posvetničenje iu imeli potem veliko mašo. Slovesnost se je začela ob 8. uri in zveršila o polu trijeli. 389 škofov je bilo pričujočih. — Naslednje Uedelje se je zaporedoma zveličanim prištelo zopet sedem služabni-
— 292 —
kov božjih, mej njimi dva iz reda svetega Frančiška in eden iz skupščine sv. Aljfonza, Avstrijan. O teh bomo, če Bog da, v prihodnjem tečaju kaj več povedali.
*
* *
Naša nova cerkev sv. Antona Padovanskega v Rimu je bila drugo adventno nedeljo, 4. grudna 1887, s posebno slovesnostjo posvečena. Sešli so se bili zastopniki reda od vseh krajev sveta in po pravici, ker je ta cerkev v več ko enem oziru cerkev celega frančiškanskega reda. Cerkev ima 11 aitar-jev. Veliki oltar je posvečeval papežev veliki namestnik v Rimu, tretjerednik kardinal Lucid Marija Parókki, deset stranskih oltarjev pa je ob enem posvečevalo deset škofov našega reda. Posvečevanje se je pričelo ob polu osmi uri zjutraj ter se versilo do treh četerti na dve popoldne. — Tudi velikansko poslopje za višje šole našega reda, ki se derži te cerkve, ie že doveršeno, in pater generalni minister že stanujejo noter. — Za cerkev in šole so tudi neketeri naši bravci po svoji moči pripomogli. Od zadnjega naznanila do zdaj se je zopet nabralo 18 gld. 20 kr. za kar se tu seréno zahvaljujemo, ob enem pa tudi prosimo, naj iz ljubezni do Boga in njegovih ljubih svetnikov sv. Antona in sv. Frančiška, kedor kaj vterpi, še nadalje daruje v ta dobri in sveti namen.
*
* *
O svečnici so bili pri nas na Kostanjevici prevzvišeni nadškof barski Simeon Milinovič vračaje se od papeževe zlate maše iz Rima v svojo novo domovino Černo goro. Da smo bili silno veseli nepričakovane časti, ki so nam jo izkazali, ker so se do tri dni pri nas mudili in na svečnico tudi slovesno blagoslovljene in veliko mašo imeli v naši cerkvi, to si je tolikanj lažje misliti, ker so ne le frančiškanski, temuč tudi pravi slaven-ski škof. Kar smo povedali o njih v 1. zvezku tega tečaja, to je povedano in je resnično. Nove slovenske mašne bukve se bodo tiskale prav v Cerni gori v mestu Baru (Antivari). Sveti oče so milostivega škofa z veliko prijaznostjo sprejeli ter se pogovarjali ž njimi o černogorskih zadevah in o težavah, ki se delajo slovenski službi božji, celo uro. V zboru kardinalov in škofov, kjer so glasovali razni škofje v bogoslužnih jezikih svojih cerkev, so povzdignili nadškof barski tudi svoj glas v slavenskem jeziku. Bog jim daj svoj
— 293 —
blagoslov na srečo sprave mej kristijani ne le černogorskimi, te-muč vsemi slavenskimi in drugimi!
*
* *
Na sv. Jožefa dan bodo obhajali drugi slavni jugoslavenski škof, prevzvišeni gosp. Jožef Jurij Strossmayer v Djakovem spomin svoje zlate maše. Zlato mašo samo so obhajali 16. svečana, kaker pred 50 leti novo mašo, natilioma. Sveti oče papež so jim čestitali ter jim poslali svoj posebni blagoslav. Čestitali so jim že tudi slavenski deržavni poslanci avstrijski in brez števila drugih odličnih ljudi. Bog jih ohrani še mnogo let v obrambo in čast vbogemu slavenskemu narodu !
------------------------
Življenje in delavnost sv. Frančiška Solana, misijonarja Peruanskega.
(P. F. H.)
VIII. Poglavje.
Oznanjevavec pokore in čudodelnik v Limi.
Videli amo. kako vspešno je vže 9 let oznanjeval Frančišek božjo besedo po Tukumaniji ter kazal divjakom s čudeži svoje božje poslanstvo. Le kratek čas mu je bil se odločen mej svojimi ljubimi Indijani. Hvala in slava o njegovi vspešni delavnosti je prišla tudi do ušes njegovih predstojnikov. Ti so menili, da je tako slavnega in zasluženega moža treba postaviti na svetilnik, ne glede na njegove prošnje, češ, da za take službe nima potrebnih zmožnosti. Pri kapiteljnu Peruvanske provincije „12 apostolov®, keteremu je predsedoval generalni komisarij P. Anton Ortes, izvolili bo Frančiška Solana za kustosa samostanov v Tukumaniji s pravicami, kakeršne imajo provincijali. Sedaj je bil primoran preseliti se v Talavero, kjer je bil tudi pričel svojo apostoljsko delavnost v Tukumaniji.
Tam mu je bila perva skerb, da je poostril svoje spokorno življenje ; zakaj kolikei večo odgovornost je imel, toliko bolj si je prizadeval, da si z molitvijo in se spokornim življenjem sprosi iz nebes potrebne milosti in pomoči. Po cele noči je prečul v molitvi in premišljevanji ter se bičal do kervi. Na golem životu je nosil
— 294 —
spokorno obleko iz bodeče žime. Ce tudi tako strog do samega sebe, je bil prav ljubezniv in prijazen v občevanji z drugimi. Zato so ga tudi vsi neizrečeno ljubili in čislali. Kamorkoli je prišel, ob-Jskajoč po svoji službi raztresene samostane, povsod je vzbudil navdušenost do Boga, ostrega spokornega samostanskega življenja in do izveličanja duš. Njegovo prijazno občevanje je, rekel bi, 0-čaralo vse, njegove sobrate in podložne, kaker tudi druge. Naj o-menimo le nekaj zgledov.
Pri običajnem obiskovanji samostanov pride tudi v mesto Salto. Zapovednik mesta moža božjega preprijazno pozdravi in z mnogimi drugimi gospodi povabi na kosilo ali obed. Mej kosilom so se povabljeni gostje razgovarjali o raznih rečeh. Kaker se pri tacih prilikah pogostokrat zgodi, razžalil je neki gost sè svojimi besedami druge. Prišlo je bilo vže do prepira, in po takratni navadi se je bilo nadejati še hujega. Naš svetnik mej tem besedičenjem vzame iz rokava razpelo. Milo in ljubeznjivo zre na križanega. Potem pa prične tako milo in ljubeznjivo peti pesem o terpljenji križanega Jezusa, da vsi vmolknejo ter poslušajo nebeškega pevca. Nihče ni več mislil na kreg in prepir. Pri odhodu se mestni glavar zahvalj svetniku za prijetno petje, še bolj pa za način, s keterim je umel priti prepiru v okom.
Zopet drugikrat je prišel na svojem popotovanji v neki samostan mej Indijani; praznovali so ravno praznik sv. Rešnega Telesa. Indijani izražajo vse svoje veselje s petjem in plesom, ki pa ni druzega kaker le nekako skakanje, ki razodeva veselje in druga čutila serca, toraj po vsem nedolžno. Zato je tem dobrim divjakom pripustila tudi katoliška cerkev, da so smeli ob veselih cerkvenih slovesnostih na ta način razodevati svoje veselje in češčenjo. Ko se prične pomikati sprevod po ulicah mesta, prično erdečekožci v svoji raznobarevni opravi kazati svoje veselje z raznim petjem in plesom. Naš svetnik, ko vidi te dobre divjake, kako po svoje časte Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu, verže plašč raz sebe, pridruži se jim ter ž njimi vred, — prepevajoč indijanske pesmi Najsvetejšemu na čast in skakaje semtertja, — hvali neskončno ljubezen božjo do ljudi. Ysi prečujoči so se začeli, videč svetnika mej divjaki, jokati zaradi njegove velike ljubezni do Boga in preprostosti, s ketero je častil svojega Zveličarja.
Nad eno leto je moral Frančišek oskerbovati častno službo predstojnika samostanov v Tukumaniji. Kaker huda mora ga je tožila ta služba. Prosil je predstojnike, naj nesposobnega služab-
— 295 —
nika opraste te časti, da se bode zopet na dalje mogel darovati na blager erdečekožcem, zavoljo keterih je prišel sem. Njegovi predstojniki se pa ne zmenijo za to. Pri pervem kapiteljnu so celo sklenili, naj pride svetnik nazaj iz Tukumanije v L i m o, da bode tu svetil sè svojim zgledom.
Kaker strela z jasnega neba je prestrašila ta novica Frančiška, še bolj pa vboge Indijane, ki so ga ljubili kaker svojega o-četa in rešitelja. Nikaker si niso mogli misliti, da jih bo zapustil ljubi oče, češ, kedo bo zdaj za-nje skerbel ; kedo jih branil pred belimi oderuhi. Ali ves jok in tarnanje vbozih divjakov je bilo zastonj ; pokorščina je klicala svetnika od njih. Neki glavar Indi-janov prosi svetnika, naj mu da za spomin vsaj svoj pas. Svetnik usliši prošnjo. Ta pas so ko dragoceno svetinjo hranili ter ga po-kladali na bolnike. Kaker poroča indijansko ustno izročilo, jih je tudi mnogo ozdravelo. Tako je delal Bog mej Indijani po svetniku še čudeže, ko ga vže davnaj več ni bilo mej njimi. Najprimernejše se mu je zdelo, da skrivaj in na tihem zapusti deželo. Pri odhodu je svetniku ponudil neki bogat mož obilo denarja in druzih potrebnih reči za daljno pot. Svetnik neče prav nič vzeti, češ, naj denar in vse drugo le sam obderži ; saj bode postal sam tako vbog, da ne bo mogel toliko svojega imenovati, kar bo potreboval za pogrebne stroške. Jako debelo pogleda bogati kupec svetnika ; ali svetnik ga zagotovi, da se bo res zgodilo, kar je rekel. Čez štiri leta bogati kupec v resnici zapusti vse svoje premoženje in stopi v red sv. Frančiška. Postal je popolnoma vbožen. Tako se je izpolnilo prerokovanje svetega Frančiška Solana. Takisto je tudi v preroškem duhu naznanil, da bo mesto Talavera razdjano, in da bodo našli bogate rudnike zlata. Oboje se je v resnici zgodilo.
Brez vsake druge potne oprave kaker s križem in palico v roki se je odpravil Frančišek zopet na daljnjo pot iz Tukumanije proti Limi. Moral je iti preko gor iu dolin, skozi zaraščene gozde in močvirja, čez deroče reke in žareče puščave ; pa je bil vedno vesel in vedrega obraza. Ne začudi se malo predstojnik samostana v Čukiebu, ki je bil 200 milj od Lime, ko pride naš svetnik, suh in zagorel, v samostan ter prosi prenočišča, da jo drugi dan zopet odrine dalje brez vsake potne priprave. Ko pride v Limo, postavili so ga predstojniki za namestnika ali vikarija samostanskega predstojnika v samostanu »kraljice angelov* zvanem. Ta samostan rekolektov je bil pičle pol ure hoda od Lime. ltazume se, da so je v svoji ponižnosti branil s prošnjami te časti, pa pred-
— 296 —
niki se niso menili za-to. Frančišek je ostal nekaj časa na velik prid in razvoj ostrega samostanskega življenja predstojnikov namestnik. Čez nekaj časa pride iz Španije drugi generalni komisar P. Janez „de Monte Mayor“. Le ta sklene moža, o čiger čednostih je vže toliko lepega slišal, postaviti samostanu za predstojnika, češ, naj se pod njegovim vodstvom in lepim zgledom razcveta pravo redovniško življenje. Frančišek, slišavši ta sklep, hiti na vert, zgrudi se pod neko drevo ter ondi britko joka, da njegova žalost slehernemu globoko seže v serce. Tudi komisar zvé to. Svetnik se mu smili ; vsliši njegovo prošnjo in spremeni volitev. Pozneje se je pač kesal, da je bil tako odjenljiv ; zakaj pričakoval je najboljšega vspeha za samostansko življenje od velike nadarjenosti in v resnic* izglednega življenja Frančiška Solana. Zato je bil kmalu v drugič izvoljen za predstojnika. Ko svetnik to zvé, se prestraši da ne more besedice spregovoriti. Potem pa hiti v samostan »Marije Magdalene", kjer je bival generalni komisar. Pade pred njega na kolena ter prosi tako milo, naj volitev spremeni, da se da komisar zope*' omečiti. Seveda je bilo to njemu samemu težko ; zakaj odpopoto-vavši iz Španije je imel terden sklep, delati na to, da izvolijo Frančiška Solana za provincijala Limanske provincije. Po teh skušnjah pa ni več mislil na to. — Mej tem so dohajali iz Tukuma-nije vedno novi poslanci s prošnjo k generalnemu komisarju v Limo, naj se vender ozira na vspešno misijonsko delavnost Frančiška Solana in na željo naroda, ki jednoglasno zahteva svojega svetnika nazaj. Generalni komisar P. Ortis je vže hotel izpolniti željo pro-sivcev ; pa provincijal v Limi mu je zabranil. Njemu je bilo vse na tem, da ohrani provinciji moža, ki ga ji je pridobil komaj z največim trudom.
Zaradi teh skušenj se je želel Solan v svoji veliki ponižnosti vmekniti očem svojih predstojnikov, da ga ne bi zavoljo njegove evetniške pobožnosti postavili kot predstojnika na svetilnik. Zgrabi ga bolezen. Ta mu je dala povod, da je prosil predstojnike, naj ga premestijo iz Lime. Predstojniki ga pošljejo v T r u h i 1 j o, ki je kakih 80 milj proti severu od Lime. Tukaj se je v svoji ponižnosti, čisto nepoznan od vseh, zopet čutil srečnega, kaker riba v merzli vodi. Zopet je mogel brez posvetne hvale posvetiti vse svoje moči izveličanju duš in razširjanju božjega kraljestva. Hotel je biti vsem vse. Največe veselje pa mu je bilo streči bolnikom, za katere se ni menila živa duša. Naj navedemo le en sam tak dogodek.
Zunaj mesta je ležala v borni koči ženica, ki je imela ostudno
— 297 —
bolezen — gobe. Nihče se jej ni upal približati od straha, da se ne naleze ostudne bolezni, in zaradi hudega smradu. Frančišek Solan zve o tej zapuščeni bolnici. Hitro naprosi po mestu posteljne oprave in jedil. S tem hiti proti koči.
Tu poklekne k bolnici, osnaži nje ostudne rane in obeže ; priredi snažno posteljo te>' ji dà jesti in piti. Zraven pa jo tolaži, naj le voljno terpi. Bog ji je poslal to gerdo bolezen v izveličanje njene duše ; s tem si bo zaslužila dragoceno krono in slavo v nebesih. Sleherni dan je Solan obiskal nesrečno bolnico ter ji stregel. — Neka gospa, velika dobrotnica samostanu, vidi svetnika vsak dan iti mimo hiše. Radovedna, kaker so vse Evine hčere, želi zvedeti, kam pač hodi svetnik. Necega dne ga počaka na pragu svoje hiše in vpraša, kaker bi se bila po naključji sešla, kam pač nese vse te reči. Solan jej pomenljivo odgovori, da vse to nese v hišo svoje ljube, ter gre svojo pot. Sedaj jo žene radovednost še bolj, in ne miruje, dokler ne zve skrivnosti, če tudi je imela odgovor svetnikov za šalo.
Tudi tukaj ni ostala krepost in svetost skrita. Leta 1603 pride iz Španije kot generalni komisar P. Janez Yenido, ki je bil jako odločeu mož. Le ta imenuje Solana za predstojnika v Trohilju, naslednje leto pa v Limi, samostanu „Marije kraljice angeljev". Vse prošnje svetnika so bile zastonj. Odločni mož se ni dal propositi ; Solan je moral prevzeti predstojništvo. Pa njegova ponižnost mu ni dala miru. V teku štirih mesecev je prosil enajstkrat, naj ga kot nezmožnega za tako častno službo odstavijo. — Res je bil svetnik glede samostanske revščine tudi nekoliko prestrog. Tako ni hotel sprejeti za cerkev dveh podob, katere je nekedo podaril, ker so jih cenili na 500 tolarjev. Svetoval je ; naj podobe prodajo in denar porabijo za vboge. Seveda je bilo to samo na sebi blago. Tudi je zahteval, da ne smejo biti tla po samostanu pokrita z opeko, da vrata nimajo imeti praga in okna ne lesenih okvirov. Tudi se les ne sme barvati ali stene beliti. Hotel je tudi sadno drevje na vertu posekati, češ, da oskerbovanje dreves jemlje bratom čas, ki bi ga lahko porabili za molitev. To se je pa tudi predstojniku vže zdelo preostro. Zato pride na enajsto prošnjo provincijal, in naznani zbranim bratom, daje odstavil Solana od službe predstojnika. Svetnik pade na tla, prosi vse odpuščanja, ker je svojo službo tako za-nikerno opravljal, naj ga zato kaznujejo kot nevrednega hlapca in mu odločijo najzadnji prostor. Zbrani bratje zavoljo tolike ponižnosti svetnikove jokajo. Tudi provincijal je le teško zaderževal solze.
— 298 —
Odkazal mu je zadnji prostor, češ, saj si ga je želel sam. To je bilo zopet za ponižnega moža, kaker, da veržeš ribo v vodo. Veselja je poskakoval ter hvaležno poljubil roko predniku. Od tistega časa niso več silili svetniku častnih služeb ; pa tudi brez teh je slovelo njegovo ime, rekel bi, po vsej za one dobe znani Ameriki.
Ves njegov trud je bil, da ljubi Boga iz vsega serca, in reši duš, koli ker more. Ob 11 uri je že šel Solan na kor, da se eno uro pripravlja za skupno molitev, ki se je pričela o polnoči. Potem je ostal še do štirih v jutru na koru. Pogostokrat so ga našli bratje, ko so prišli k jutranjicam klečč zamaknenjega, da bi bil človek mislil, da je okamnel. Po jutranjicah je šel v svojo celico, da se pripravi za sveto mašo. Navadno je pričel s tem, da se je do kervi bičal ; potem pa je zopet premišljeval svete skrivnosti do ure, Ko je imel opraviti nekervavo daritev. Pri sv. maši se je od ljubezni do Jezusa v najsvetejšem sakramentu dostikrat zameknil. Ljubezen njegove duše do Jezusa je tudi telo vzdignila, da je plavalo v zraku. Razumé se, da so taki dogodki vabili pobožne, pa tudi radovedne ljudi k sv. maši svetnikovi. — Pri vsaki sv. maši je bila cerkev kar natlačena pobožnega in radovednega ljudstva. Sè solznimi očmi so zerli na svetnika. Tudi marisikaterega zastarelega grešnika so taki prizori zbudili iz grešnega spanja. Saj jim je bil svetnik, rekel bi, bučeča trompeta, ki jih je budila iz grešnega spanja. Vsagdo si je štel tudi v veliko čast, če je mogel svetniku streči pri sv. maši. Navadno se je morala ta služba prepustiti Peruvanskemu namestnemu kralju Ludoviku, mejnemu grofu Salnaskemu, ki je prišel skoro vsak dan k maši našega svetnika.
Serce Solanovo je vedno bolj žarelo od ljubezni do Boga. Le slišati o ljubezni božji je bilo dovolj, da se je zameknil. Necega dne pride neki zdravnik v samostan. V pričujočnosti več sobratov se prične razgovarjati. Pogovor je nanesel tudi na ljubezen božjo.
Naenkrat prične svetniku žareti lice in ustnice vtripati — potem pa hiti proč. Gospod se čudi temu vedenju. Bratje pa ga potolažijo, češ, to je vže njegova navada ; to dela v njem velika ljubezen do Boga. Povedali so mu drug slučaj. Ko je hotel pridi-govati v nunski cerkvi klarisinj ter si zbral za predmet Marijino pesem „magni6kat“, in prišel do besed „Moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarji*, povzdignil je svoje oči proti nebu in se zameknil. Ko se zopet zavé, hitro zbeži iz cerkve, ker se je v svoji ponižnosti sramoval zamaknenja. — Tudi sedaj so ga
— 298 —
našli na vertu pred podobo križanega, kaker mertvega in brez življenja ; le lice mu je bilo spremenjeno.
Tudi se je pogostokrat prigodilo, da se je svetnik mej pridigo zameknil, ali pa prevzet pričel jokati, da ni mogel niti besedice več spregovoriti Ob taki priliki so jokali tudi vsi poslušavci. Ni se toraj čuditi, da so pridige svetnikove globoko segale v serca ter budile grešnike iz grešnega spanja. Dà, enkrat se je Bog poslužil celò nekega naključja, da zbudi po svojem služabniku Limo iz grešnega spanja, kaker nekdaj po preroku Joni Ninive. Zavoljo obilnega bogastva in blagostanja so živeli prebivalci v Limi zelo ra-zujzdano. To je bilo meseca decembra 1604 leta. Proti večeru zapusti Frančišek samostan. Pri odhodu reče vratarju, naj moli zanj, ker ima izveršiti jako imenitno delo. Že mej potom se zbirajo ljudje okoli svetnika. Ko pride na veliki terg, ki se je razprostiral mej stolno cerkvijo in palačo namestnega kralja, stopi verh ste pnjic, ki so deržale v stolno cerkev. Tu prične govoriti zbraui množici o reku sv. pisma : „Tse, kar je na svetu, je poželenje mesa, poželenje oči in napuh ži v 1 j en j a“. (1. Jan. 2,16).
Te besede imajo tudi polno veljavo v Limi, ki je globoko zakopana v progrehah in hudobijah. K sklepu povzdigne svetnik svoj glas in zagrozi, da je mera milosti in vsmiljenja vže polna, in da se bode vse mesto pogreznilo v nravni propad, če ne bodo poboljšali svojega življenja in potolažili jeze božje. Telesa so bivališče, tempelj sv, Duha; vi pa ste jih z grehom oskrunili. »Le odprite*, kliče z navdušenostjo preroka, „le odprite svojo telesa, ki so tempelj in bivališče sv. Duha, poželjivosti, in naznanim vam večno pogubo".
Bolj oddaljeni poslušavci so slišali le besede, greh, kazen, bivališče, tempelj itd. vse to bode razdjano po grehu. Menili so, da svetnik govori o hišah in mestu Limi ter mu grozi pogubo. Vedeli pa so dobro, da ima svetnik preroški duh; kar naznani, zgodi se tudi. Niso umeli, da je svetuik govoril le o razdejanji, katero napravlja greh 7 človeškem telesu, ki je tempelj sv. Duha. Strašno vpitje, jok in zdihovanjo nastane mej poslušavci. Kmalu pa se ta zmešnjava razširi po vsem mestu. Vse je menilo, da bode potres v nekoliko trenotkih porušil mesto, češ, svetnik je to naznanil ; — tako je odmevalo iz stotero ust po mestu. — Iz vseh krajev mesta so hiteli ljudje v sprevodih v cerkev, Ja sprosijo milost od Boga. Po cerkvah so izpostavili sv. Rešno telo. Okoli spovednic so se kar gnetli ljudje ; ker so menili, da
— 300 —
do določenega trenotka ne pridejo na versto, spovedovali so se tudi na glas svojih grehov, da si le očistijo vest pred pogubo mesta. Živa duša v Limi ni to noč zatisnila očesa. Od pervega do zad njega prebivalca se je želel vsaki spraviti z Bogom. Krivično blago so dajali in nosili nazaj ; smertna sovražnika sta si podajala v spravo roke. Pregrešna znanja in zveze so se same po sebi razdirale. Rekel bi, da od one dobe, ko je prerok Jona napovedal pogubo Ni-nivi, kaj takega še ni doživel svet.
Tudi svetna in duhovna gosposka ni znala, kako bi tej splošni zmešnjavi prišla v okom ; zakaj svetnik je po pridigi hitel bosih nog v samostan. Takratni namestni kralj, mejni grof Gašper de Monte Rej zbere okoli polnoči mestne svetovalce k zborovanju. Tudi pošlje po Limskega nadškofa To ri bi j a Iljdefonza Mongrovija, ki je bil jako kreposten mož, ki ga je po smerti papež Inocencij XI. mej svetnike prištel, naj bi svetoval, kaj je storiti. Le ta dà modri svet, naj pošljejo v samostan sv. Frančiška po komisarja. Tudi ta jim reči ni mogel raztolmačiti, ker je vedel o tem le po govorici; svetoval je pa, naj pokličejo svetnika samega. Berzo jezdi stražnik v samostan »Marije angeljev", kjer sporoči vratarju, naj pride svetnik pred kraljevi zbor, kjer čakajo nanj namestni kralj, nadškof in drugi svetovalci. Redovniki so bili ravno na koru, da opravijo ponočnice. Vratar je od straha komaj mogel povedati, kaj hoče stražnik. Svetnik, to slišavši, hitro vstane ter gre. Gredočemu reče neki brat, naj se nikar ne boji. Solan mu zaverne : „Vedi, brat Janez, da sem pridigoval na povelje božje". Ko pride v kraljevo palačo, veli predstojnik generalni komisar, naj zbranim ponovi pridigo od besede do besede, in naj se nikar ne boji. Svetnik de : „Gdor stavi svoje upanje le na Boga, se ne more vstra-šiti“. Potem prične zbranim svetovavcem piidigovati s toliko navdušenostjo, kaker je govoril zbrani množici. Tudi ti so pričeli oblede-vati, ker eo ga napak umeli in menili, da bode potres res razrušil lepo mesto. Ko svetnik zapazi zmoto, pove, da je na božje povelje govoril le o nravnem propadu mesta. Sedaj pa je tudi to zabranjeno, ker vse dela pokoro. Na prošnjo namestnega kralja je svetnik to tudi pismeno poterdil. Liste s tako izjavo svetnikovo so nabili po cerkvenih vratih in po ulicah. Namestni kralj je to razlago poterdil sè svojim pečatom in podpisom, pa še pridel besede: »Nikar ne ostanimo terdovratni v hudobijah; zakaj to je bilo božje delo. Poslužil se je Bog tega sredstva, da omeči terdovratna serca grešnikom
— 301 —
'njih sprejme zopet v svojo milost*. — In res! s tem se je mesto zopet vmirilo ; pa si tudi ohranilo besede svetnikove v serci, češ, kar se sedaj ni zgodilo, znalo bi se zgoditi. Mesto je bilo kaker prenovljeno v nravnem oziru.
Drugače pa je čutilo napovedano kazen mesto Truhiljo. Bog je pokazal, da je bil svetnik njegovo orodje, ki naj budi grešnike kaker nekedaj prerok Jona Ninivhjane. Mej solzami je razujz-dauemu mestu s pridižnice naznanil leta 1603, naj se prebivalci pripravijo, zakaj čez 15 let bo Bog zaradi njih hudobij mesto razdjal po hudem potresu. Le ta pridižnica bode iz mej razvalin šterlela svetu na svariven zgled. Poslušavci so se tem preroškim besedam le posmehovali ter živeli razuzdano, kaker popred, enako ninogim kristijanom današnjih dni, ki se ne zmenijo za svarila svojih duhovnih pastirjev. Le dva pobožna zakonska Didak Sančes in njegova žena Marija sta se preselila na svetnikovo prigovarjanje v Limo. Pozneje pa sta se zopet vernila nazaj, ne meneč se za prerokovanje Solanovo. Bilo je 14. dan februarija leta 1618. Zemlja 8e hudo strese, eden potres sledi drugemu, — in v nekoliko tre-notkih je bilo videti le še kup razvalin. Izmej vseh prebivalcev, baker pripovedujejo, ostala je živa le ena ženica ; klečala je ravno Pod pridižnico, ki je tudi ostala nepokvarjena, če tudi se je porušila vsa druga cerkev. Tako so se spolnile besede Jezusove : „N i-81e vi, ki govorite, ampak Duh vašega Očeta je, kateri v vas govori. (Mat. 10, 20).
Imel je pa naš svetnik od Boga tudi moč celo potres vstaviti ter take dogodke oberniti na prid izveličanja duš. Naj navedemo eamo eden tak dogodek, da ne bomo preobširni. Bilo je leta 1609. Hud potres zbudi ljudi iz spanja. V jutru so bile vse cerkve polne ljudi, ki so prišli pred Najsvetejšega prosit, naj jih obvaruje pred to strašno kaznijo božjo. Tudi samostanska cerkev je bila natlačena ljudi. Redovniki so ravno molili pred altarjem. Na enkrat bud potres zamaje zemljo, da je po cerkvi vse ropotalo. Strašan v‘iš nastane po cerkvi. Vse je hitelo proti vratam, da se reši. V tej zmešnjavi hiti Solan na pridižnico ter z močnim glasom veli ljudstvu, naj bode le mirno, ker se jim ni več bati te šibe božje. Ho je nastal mir po cerkvi, pričel je govoriti o grehu in razžaljeni božjem, da se je vse topilo v solzah in obetalo poboljšanje.
Sploh je Solan porabil vsako priliko, da budi ljudi iz grešna spanja. Kjer je, gredé po ulicah, videl tolpo ljudi, je vzel križ iz svojega rokava ter pričel opomiujati : „0 nikar ne ža-
— 302 —
lite z grehom tega Gospoda, kije vmerliz ljubezen do vas na križi; on sam vas prosi, da ga ne križajte na novo z vašimi grehi14. Tako opominjevaje ljudi, je hitel po mestnih ulicah od enega kraja do druzega, kaker bi ga nesel veter. Dostikrat se z nogami tal niti dotikal ni. Brat, ki ga je navadno spremljal, ga je komaj dohajal, kar sape mu je zmanjkovalo. Tudi po kerčmah. kjer so sedeli lahkoživei okoli bogato obloženih miz ter pili ali igrali, je kazal na tistega, ki je na križi v smertni težavi zdihnil : »Žejen sem !“ Yse je vmolknilo ter poslušalo svetnika. Dà, oelo v gledišči je stopil na oder ter pričel sè solzam* v očeh prositi gledavce, naj se njih oko in uho nikar ue pase nad igrami, ki vzbujajo in poveličujejo meseno ljubezen. Potem pa je se vso navdušenostjo pričel govoriti o prizoru, pri katerem je včlo-večeni Sin božji iz ljubezni do ljudi prelil svojo kri na lesu sv. križa rekoč : »Visokost seje ponižala; vsegamogoč-nost seje tresla stiahu, in veseljeje postalo žalostno. Oj prečudni prizor! videti tega Gospoda, katerega zvezde poveličujejo in kerubini in serafini slavijo, ki z enim perstom svet derži. On seje ponižal ljudem pod noge in izpostavil svoje obličje zasmehovanju in zasramovanju ter grešni hudo bij i“. Nepopisljiv je bil vspeh tacih prizorov.
Naj k sklepu tega poglavja navedemo še nekaj čudežev iz življenja našega svetnika, človeku bi se taki dogodki zdeli neverjetni, ke bi jih ne bile priče poterdile s prisego.
Necega dne je klečal Solan v molitev zamišljen na koru. Zbudi se v ujem ljubezen do Jezusa v presvetem zakramentu in njegovo serce ga vleče pred tabernakelj. Na enkrat se vzdigne klečeč ter plava po zraku čez omrežje. Bratje se prestrašijo in mislijo» da bodo našli svetnika že mertvega na tleh. Ali svetnik je klečal z razprostertimi rokami pred oltarjem. — Drugi krat — bila je por-cijunkula — se je tak dogodek veršil v pričo vse zbrane množice. Svetnik je dolgo spovedoval ter spravljal grešnike z Bogom. Kat dajo pri oltarju znamenje, da bode izpostavljeno sv. Rešno telo. Solan jenja spovedovati ter poklekne, da moli Jezusa v uajsvetej-šem zakramentu. Njegovo serce ga vleče pred oltar. Ker je bila cerkev natlačeno polna, ni mogel iz spovednice. Naenkrat pa zažene zbrana množica velik vriš ; nad glavami je namreč plaval svetnik po zraku proti oltarju, in takisto zopet nazaj. — Se bolj
— 303 —
pogostokrat pa so ga videli bratje zamaknjenega le z dušo. Ob takih prilikah je bilo njegovo telo kaker mertvo.
Tudi v telesnih potrebah je Frančišek Solan po čudežih pomagal bližnjemu. V Limi je živela bogata gospa, ki je zelo čislala in spoštovala Solana. Na njegov svet je sezidala za fretjerednice samostan in bila sama perva prednica samostanu. Enkrat, je o božičnih praznikih nevarno zbolela za merzlico ; tudi je bila zelo žalostna in otožna. Pošlje po Solana, ki je bil njen dušni yodnik. Mej tem ko jo svetnik tolaži, pride jej želja, naj bi zapel svetnik kako pesem o božjem detetu. Ni si pa upala razodeti te želje svetniku. Pa svetnik prične sam peti tako milo in ljubko o Jezusu novorojenem detetu, da se je njegova duša kar topila ljubezni. Naenkrat zgine bolnici otožnost pa tudi merzlica ; popolnoma Je bila zdrava. Seveda ni petje pregnalo bolezni, ampak moč, katero je Bog dal svetniku, da je v Jezusovem imenu ozdravljal bolnike.
Marija de Silva, sestra letopisca P. Didaka iz Kordove, je bila omožena z nekim činovnikom v Limi. Pri porodu je bila v Smertni nevarnosti. Zdravniki so svetovali naj jo previdejo se sv. sakramenti za vmirajoče. V tej stiski pošljejo po Solana. Svetnik pride in prične tolažiti ženo, da je sicer velika nevarnost, vendar pa bode Bog vse obernil na dobro, naj le zaupa na-nj. Nevarnost Prihaja vedno veča. Sedaj prosi mož svetnika, naj mu dà svoj Pas. Hitro hiti ž njim k bolni ženi in ga na njo položi, in glej ! °a enkrat se je obernilo na bolje. Hitro prihiti babica povedati svetniku, da je žena dobila lepo hčerko. Svetnik pa jej reče smeje : »Kako vam je vender veselje zmešalo glavo ! Saj je sinček in pri 8V. kerstu mu dajte ime Frančišek".
Zopet drugi krat so poklicali Solana k bolniku, ki jo ležal na smertni postelji. Okoli 7. ure zvečer je bilo. Zdravniki so rekli, Ja bolnik, Mihael Beljila po imenu, do polnoči ne more več živeti. Tudi je bil vže previden sè sv. zakramenti za vmirajoče ter se Pripravil na neznano pot v večnost, dasiravno bi bil še rad živel. Cvetnik gre k bolniku in bere nad njim sv. evangelij o bolnem blapcu, za katerega je prosil njegov gospod ; blagoslovi bolnika in reče svojemu spremljevavcu: „Brat, sedaj pa greva nazaj v samo-s,an ; tam imava več posla kaker tukaj". Redovnika otideta; bol-n'k pa je ležal v smertnem boju do 12. ure. Naenkrat se čuti vsega Prenovljenega in novo življenje po udih. Vstane in v dveh dneh je bil zopet pri svojem delu. — čudom se je čudil zdravnik, ko ga
— 304 —
je videl zdravega. Mož pa se je smejal sterraečemu zdravniku, češ, ne tvoja zdravila, ampak svetnik me je se ob pravem času iztergal smerti iz žrela.
Moramo pa na čast zdravnikom tistega časa pripoznati, da so verovali na čudeže ter priterjevali, da je Bog gospod življenja in smerti. Zato so tudi oni pervi poterdili, da ima Solan nadnatorno moč, s ketero ozdravi tudi neozdravljive bolezai. Ko je ozdravela Marija Alarkon, imenitna in bogata gospa v Limi, od bolezni po izreku zdravnikov neozdravljive, s tem, da je se zaupanjem na se položila pas svetnikov, pripoznal je zdravnik, da je to le po čudežu mogoče, Kedo bi ne priterdil, da je le po čudežu ozdravel tudi gospod Didak Astorgo ! Le-ta gospod je vže dva dni hudo bruha* kri iz sebe. Ležal je onemogel in brez zavesti. Okoli stoječi so pričakovali vsak trenotek smerti. Frančišek obišče bolnika ; poda mu kozarec hladne vode. Bolnik jenja bljuvati kri in na enkrat se čuti čverstega in zdravega. Arhidijakon doktor Janez Velaskes v Limi je bil hudo zbolel. Hudo merzlico je imel ; tudi po glavi ga je hudo tergalo. Bolnik pošlje po Solana, proseč, naj ga pride blagoslovit. Svetnik pride k bolniku, bere nad njim sv. evangelij in ga blagoslovi. Naenkrat ponehajo bolečine v glavi in tudi merzlice ne čuti več. Drugi dan je hodil že zdrav po Limskih ulicah.
Prebravši to poglavje, bode si lahko marsiketeri bravec mislil, čemu treba, klicati misijonarja od dela, kjer je tako vspešno širil sv. vero. To so le muhe samostanskih predstojnikov ! Frančišek Solan pa ni mislil tako. Dobro je znal, da spolnuje božjo voljo, če dela ondi, kjer mu velijo predstojniki. Božjo voljo pa je hotol po vsem in povsod spolnjevati. Se na um mu ni prišlo, da bi presojeval naredbe in povelja predstojnikov. Zgodi se tvoja volja! tako molimo tudi mi dan na dan. To je tudi merilo vse kerščanske čednosti in popolnosti. Saj nam te besede velevajo storiti to, kar Bog hoče. — Naj dražji dar daruje človek Bogu, če mu daruje svojo prostost. Ravno to pa daruje s pokorščino do svojih predstojnikov, ker se s tem odpové najblažji moči,—lastni volji-— Spolnjevanje božje volje edino stori človeka svetega in ga pripelje v večno izveličanje. Zatorej uči Rodriges : „Ke bi mogel kedo tu ali tam tudi 100.000 ljudi spreoberniti, ke bi prevzel ketero službo ali opravil ketero delo, keterega pa Bog od njega noče, ne storil bi nič dobrega in ne poveličal Boga. Le kar Bog hoče, to je sveto; tako tudi le Bog sam vé, kaj njega poveliča in človeka izveliča. Saj tudi le On sam z očesom najvišje modrosti in vsega-
— 305 —
vednosti pregleda vse“. Na svet prihaja vse zlo in hudo iz svojevoljnosti, v«a čednost pa iz soglasnosti naše volje z božjo voljo. V vsaki okoliščini, če je tudi zoperna naši volji, kličimo toraj s pobožnim Jobom :„Kakerje Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo. Bodi hvaljeno Gospodovo ime!"
Sveti Bonaventura o zaničevanji sveta.
Cilj in konec človekov je, da svet premaga in ga zaničuje, kaker zasluži, da se od njega odterga in se oklene Jezusa, ke-teremu služiti je tako sladko in častitljivo. V ta namen je treba, da večkrat in živo premisli in prevdari nagibe, ki jih on, svet sam, ponuja, da ga zaničujemo. Nekoliko teh ob kratkem razložiti sem se namenil s pomočjo milosti Kristusa Križanega
Pervič so neizmerne skerbi in težave, s keterimi kaker z neprenesljivo butaro svet tlači svoje ljubivce. Samo odpri svoje oči in poglej okoli sebe ! Boš li mogel najti človeka s častjo obdanega, keteremu ne bi bilo obilnih in velikih sitnosti prenašati ? ali predstojnika, keteri ne bi bil od vseh strani nadlegovan ? ali koga v imenitnih službah, keteri ne bi čutil njihove praznote in ničemernosti ? Zato pa bodo morali tudi reči na zadnje zaverženi : Trudili smo se po stezah pregrehe in pogube, hodili smo po težavnih potih, pa zakaj ? Samo zato, da smo se tam spehali v praznili željah, zdaj moramo pa tukaj terpeti v večnih mokah. Kako mirno in pokojno pa je serce, ketero v ničemer ni na ta svet navezano! Ako človek po tem hrepeni da bi napolnil svoje serce sè zemeljskimi dobrotami, nigdar ne more imeti miru in zadovoljnosti, zakaj, ali jih je že dosegel, ali pa še ne. Ako jih še nima, mu neprestano hrepenenje po njih ne da pokoja ; ako jih je pa že pridobil, je v vednem strahu, da jih ne bi spet izgubil. Prosim vas torej, predragi ! nikar ne navezujte svojega serca na svet in nikar ne iščite tega, kar je na svetu, ne njegovih slad-nosti, ne njegovega bogastva, ne njegove učenosti. Vedite, da je srečen samo tisti, ki zna Jezusa Kristusa, ke bi tudi nič druzega na svetu ne znal ; in nasproti je nesrečen, kedor vse drugo zna, pa ne Jezusa.
Drugi nagib svet zaničevati je, da, kedor svet ljubi, zane-
- 306 —
marja večne dobrote. Taki ljubivci sveta se namreč tako zgubijo in vtopijo v pridobljenje zemeljskih dobrot, da pri tem popolnoma pozabijo na nebesa. Oni se ne zmenijo za Boga, Bog pa se od njih odteguje in jih zapušča. In kaj so žalostni nasledki tega? Oterpnjenje serca. Čim bolj se kedo poprime in oklene hudega, tim manj spoznava veliko ceno dobrote, ki jo zametuje. In morebiti si že sam videl hudobne ljudi, ki se gerdo norčujejo z Bo* gom, pa ne, da bi jih zavoljo tega vest kaj pekla ; kaj še ! Še nočejo in ne morejo spoznati, kako veliko hudobijo doprinašajo» tako je oterpnjeno njihovo serce. Svetniki pa, ki niso ljubili sveta, ki so zdihovali samo po nebeški domovini, kako mirno in zadovoljno so živeli ! Zares blaženost tega sveta je naj veča nesreča ! Blager pa njemu, komer je dano svet zaničevati in služiti Kristusu. Ta služba je gotovo boljša od vsake prostosti.
Tretje, kar nas mora odvračati od sveta in od časnih reči, je njihova praznota in ničemernost. Prazno je namreč in niče-merno vsako posvetno veselje. S koliko skerbjo se trudiš zanj, kako dolgo in kako težko ga pričakuješ ; na zadnje pa, keder si ga dosegel, kako malo ga vživaš v miru in zadovoljnosti 1 Vse mine, vse se razgubi, vse se razkadi, kaker dim ; ali potem ? Gorje njemu, keteri je svet ljubil ! Glej, svet prejde in vse kar je na njem, ti pa, kaj si si izvolil ? Ali boš svet ljubil in ž njim vred se pogubil? ali boš ljubil Jezusa in ž njim večno živel? Dobri kristijani vedno premišljujejo, kako kratko da je sedanje življenje in žive, kaker da bi vsaki dan vmirali, in tim skerb-nejše se pripravljajo za prihodnje življenje, čim bolj spoznavajo ničevnost sedanjega. Za onega si živo prizadevajo, ker vedo, da je večno, za tega pa se še ne zmenijo, tako malo vredno jim je. Jezus Kristus je tista presvitla luč, ki razsvitljuje njihove duhovne oči, da jih povzdigujejo k premišljevanju nebeškega veselja, in toliko bolj jih mikajo nadzemeljske dobrote, koliker manj se vlečejo za zemeljske. Kar posvetnjaki tolikanj ljubijo, čislajo in povzdigujejo, to oni zametujejo, tega se ogibljejo kaker praznih, da, kaker škodljivih reči. Kedor je srečen na tem svetu, ta je daleč od Boga, tako oni mislijo in s prerokom kličejo tim zaslepljenim posvetnjakom : Oj, da bi imeli modrost in razumnost in bi pomislili na konec ! Potem bi pač spoznali, kako veliko je pogubljenih, kako malo pa izvoljenih, in kako ničemerne da so vse posvetne reči. Spoznali bi, kako veliko hudo da je greh, in kolika škoda zanemarjenje dobrih del in tolika potrata dragega
— BO 7 —
časa. Sprevideli bi. v kako strašni nevarnosti ste vmreti, biti obsojeni in večno pogubljeni.
Tudi smert vidno kaže, kako malo da veljajo bogastvo, veselice, časti in sploh vse tiste reči, ki jih svet ponuja in po ke-terih brezbožneži tako hlastno segajo. Smert kaže, da se trudi zastonj, kedor išče bogastva, ker prazen mora iti človek s tega sveta, kaker je prazen na svet prišel. Nespameten je, kedor leta od veselice do veselice in svojemu telesu vse privošči ; koliker bolj ga namreč zdaj redi in pase, toliko mastnejšo hrano bodo enkrat červije nad njim imeli. In kakošen dobiček si pripravlja, kedor se s tako vztrajnostje trudi za posvetno velikost in slavo? Keder bo pod zemljo, bodo ljudje in živina hodili po njegovem grobu, kaker po družili, brez ozira na to, kedo da v njem počiva. Zatorej, premili bratje ! ne navezujmo se na svet., ne na to, kar je njegovega. Pustimo njegove igrače in ničemernosti in sezajmo po neizrekljivih in neprecenljivih nebeških dobrinah. Saj je vender le revno sedanje življenje. Smert nas na naglem pobere, in potem bo moral ostro pokoro delati, kedor je bil nemaren. Vernite se tedej, zanikerneži ! približajte se njemu, ki vas je vstvaril in odrešil ; križa se terdno oklenite in ne boste padli. Svet je lažnjivec, je izdajavec, negotov je njegov konec, težka je ločitev njim, ki so ga ljubili, in po tem — prestrašna sodba in terpljenje brez polajšanja, brez konca.
Svet zaničevati nas sili četertič ubežnost posvetne slave. Njej se človek brez skerbi vda, pa, keder se najbolj ziblje v njeni prijetnosti in si ves preslepljen obeta še dolgo življenje, glej, takrat mu nenadoma na rame poterka bleda smert, preseka mu nit življenja, izterga mu dušo, obloženo s tolikimi nadlogami, in jo žene vso preplašeno in prestrašeno tje v neznane temne kraje, kjer jo s peklenskim radovanjem sprejmejo hudobni duhovi in jo nevsiniljeno martrajo in terpinčijo. In kje so zdaj posvetni veseljaki, ki so bili pred kratkim tu mej nami ? Druzega ni ostalo od njih, kaker pest prahu, ki ves mergoli ostudnih merčesov. Ti pa pomisli resno : tudi oni so bili ljudje, kaker si ti, jedli so, pili so, srečno so jim tekli njihovi dnevi, pa naglo so se pogreznili v brezdno peklensko. Tukaj je izročeno njihovo meso červem, tam pa je njihova duša prepuščena plamenu večnega ognja. Zato, o bratje ! nikar ne ljubite sveta ; hodite za Kristusom, keteri je rekel : Moje kraljestvo ni od tega sveta. Hrepenite s celim svojim sercem po nebeški domačiji, da boste slednjič tje prišli. Tu ni
— 308 —
kraj pravega veselja, ampak tam gori je resnično življenje, ke-tero smerti ne pozna.
Peti vzrok, keteri bi nas moral popolnoma odtergati od sveta je ta, da so tisti, ki svet ljubijo v vedni nevarnosti grešiti, Oni se čezdalje bolj v dolgove zamotavajo in svoji lastni duši smertne rane zadajajo, tako dolgo, da do kraja oterpne in obene rane več ne občuti. Prerok Ozej tako govori : Kletvina in laž in vbijavstvo in tatvina in nečistost prevladajo povsod, hudobija hudobijo izpodriva ; od velicega do malega so vsi zaljubljeni v svet in v greh, nihče pa ne pomisli na to, da bi rešil svojo dušo. Oj, kako se veseli hudobni duh dan današnji, ko vidi, kako da vsi hodijo po široki cesti pregrehe, kako redki da so, ki najdejo pravo stezo izveličanja, kako da so vsi navezani na zemljo in okušajo le to, kar je zemeljskega, Boga pa in njegove zapovedi zanemarjajo in se nič ne zmenijo za ostre sodbe njegove. Oj, da bi pač obeden izmej nas, ki to premišljujemo, ne ljubil sveta in nesrečnih dobrot njegovih ! saj pač niso druzega, kaker strupene pušice, ketere peklenšček proti nam strela, da bi nas pogubil. Služimo rajše Jezusu s čednostmi in lepim življenjem !
Šestič nas spodbuja k zaničevanju sveta spremenljivost časnih reči. Neki modroslovec je pisal : Keder premišljujem mir in pokoj, ki prebiva v čistem sercu ; nedolžno veselje, ki ga vživa duh z Bogom združen ; zadovoljnost in sladko upanje duše, ki ljubi Gospoda : takrat se mi zdi, da je to nebeško življenje. Te-dej je pač slep, kedor kaj druzega išče in se na stvari navezuje, ke bi vender mogel svojega imenitnega duha povzdigniti do Stvarnika in v njem sladko počivati. Sedanje življenje je tek proti smerti, pa hiter in kratek tek. Ali je mar kaj druzega naše življenje, kaker vsagdanje terpljenje ? In če stvar natančneje prev-darimo, lahko razvidimo, da ga ni opravila na svetu brez težave in terpljenja. Čemu se tedej tolikanj trudite, o izgubljeni prijatelji sveta ? čemu se tolikanj pehate, pa za nič, ke bi vender mogli povzdigniti se in v posestvu Najvišjega neizrekljive radosti vživati Kaj vas bo neki moglo nasititi, ako vam Stvarnik sam ne zadostuje ? Kako dolgo še boste ostali v svoji nespameti in letali za ničemernostjo in se vbijali z goljufivostjo ? Nikar, predragi ! nikar ne ljubite več sveta, ne njegovih prijetnosti. Nihče naj ne pozabi, da, kedor hoče dospeti v obljubljeno deželo, to je v slavno nebeško domovino, mora s palico križa prehoditi Erdeče morje, ki pelje iz Egipta v puščavo, mora se odtergati od po-
— 309 —
svetnega šuma, mora zapustiti temo greha in nastopiti požertvo-valno življenje ; vmirati mora s Kristusom na križi spokornosti, da bo mogel slišati na zadnjo uro sladke besede, kijih je govoril Jezus razbojniku, rekoč : Resnično ti povem, še danas boš z menoj v raji
Slednjič nam mora odvračati serce od ljubezni do časnih reči skrivna rana greha, ki jo zadajajo dobrote tega sveta svojim sužnjim. In zares je kaj težko, da bi se hotel kedo brez mere zibati v posvetnih veselicah, pri vsem tem pa obvarovati se čistega od vsacega greha. Kako se ne bo spodtaknil na gladkem Davzdolji? Varna je samo tista duša, ketera išče veselja tako, da se v njem ne le nič ne omadeževa, ampak po njem zmirom lepša postaja. Presrečna je duša, ketero toliko veseli izpolnjevanje božje postave, da se vmiče in zoperstavlja vsacemu nespodobnemu razveseljevanju, ki se jej ponuja. Komer je Kristus prijeten, njemu se svet kmalu pristudi, in kedor je enkrat okusil Jezusovega duha, kmalu mu postane brez slasti vse meseno. Zato Je govoril Gospodu sveti Avguštin : Naj mi postane grenka vsaka stvar, samo da boš ti sladak moji duši, ti, ki si neizmerna sladkost, ki storiš, da se vse zoperno in grenko spremeni v pi-ijetno in sladko. Tvoja sladkost je storila, da je bil svetemu Lovrencu raženj prijeten. S tvojo sladkostjo okrepčani so šli aposteljni veseli iz shodnice, ker so bili vredni spoznani, zaničevanje terpeti zavolj Jezusovega imena. Veselo in radostno je objel sveti Andrej svoj križ, ker je napolnjen bil s tvojo sladkostjo. To da si kupi, dal se je sveti Jernej živ odreti, izpil je sveti Janez brez strahu kozarec strupa. In sveti Peter, komaj je to sladkost okusil, precej je pozabil na vse druge prijetnosti in kaker vpijanjen J® zaklical : Gospod, dobro nam je tukaj biti ; ako hočeš, naredimo tu tri šotore, in tukaj bomo ostali, tu premišljevali, ničeser druzega nam ne bo več treba. In vender je bil okusil samo malo kapljico tvoje sladkosti, in vsaka druga prijetnost mu je zoperna Postala ; kaj bi bil še le rekel, ke bi bil že v vsej obilnosti pil iz tistega potoka prijetnosti, ki se pretaka po nebeškem Jeruzalemu ? To tvojo preveliko sladkost je gotovo tudi okusila mlada devica Agata, o keteri je pisano, da je šla s tacim veseljem in s toliko radostjo v ječo, kaker bi bil šel kedo drugi na svatbo. To je gotovo tudi okusil tisti, ki je rekel ; Kako obilna je polnost tvoje sladkosti, o Gospod ! ki si jo pripravil njim, ki te lju-
— 310 —
bijo. In na drugem mestu : Pokusite in poglejte, kako sladak da je Gospod !
Velik dar je prejel od Boga, kedor se zna odpovedati stra-stim, pa tudi, kedor se zna odreči razveseljevanju tega sveta. Žalujte raji, žalujte in jokajte se sami nad seboj, oj vbogi pri-verženci sveta, ker pred časom si spodkopavate telo in nevsuii-ljeno mesarite svojo dušo. Od kod dan današnji toliko in tako različnih bolezni in slabosti ? Od preobilnega vživanja in od tod, ke se razberzdanim strastim prepusti neomejeno gospodarstvo. Vi pasete svoje meso in mu lepo strežete, mej tim pa pozabljate na svojo dušo, tako pa eno in drugo prerano pokopavate. Le poje-dajte, le, in popivajte ; saj po smerti ne boste imeli več priložnosti. Le sejte s polnimi rokami pogubljenje, želi pa boste strašno obsodbo božjo, ki jo bo pravični sodnik sodnji dan nad vami izgovoril rekoč: Poberite se izpred mene, vi prekleti, v večni ogenj !
Zares, železno serce mora imeti, kedor pomisli na to obsodbo, keteri gotovo ne odide, pa se vender ne prestraši, marveč še zmirom leta za praznimi posvetnimi razveseljevanji. Pa bo more biti kedo rekel : Če tudi svoje dni v grehu preživim, to ffli vender nič ne brani, da ne bi mogel še na smertno uro dobiti odpuščenja od Boga, ako se le resnično kesam svojega grešnega življenja. Ali, dragi moj ! s praznim upanjem slepiš in goljufaš samega sebe, zakaj redki, redki zadobe milost od Boga ob smerti, keteri se zdravi in terdni niso bali Boga žaliti. Jaz pa za terdno mislim, da bo težko dobro končal, keteri je slabo živel. Da, dragocena je smert pravičnih v očeh Gospodovih, ali strašna je smert grešnikov. Kakeršno pa je življenje, taka bo tudi smert. Zato naj bo to naš terdni sklep, ne več ljubiti sveta, ne tega, kar je na svetu. Bežimo iz tega ostudnega Babilona in pojdimo iz Ura Kaldejskega, to je, zapustimo pot pregrehe in skerbimo za to, da izveličamo svoje duše ; rešimo jih, dokler je še mogoče, v zavetju svete vere ; delajmo pokoro za preteklo življenje, da si zaslužimo milost v sedanjem življenji, in da moremo s terdnim zaupanjem pričakovati obljubljene slave v prihodnjem življenji.
P. E. T.

— 311 —
Nekaj misli o načinu
molitve in premišljevanja.
(Nabral P. — n—n.)
n.
(Dalje.)
Notranja molitev ali premišljevanje obstoji iz treh delov in ti so : priprava, premišljevanje in sklep.
Sveti Peter Aljkantarski in sv. Aljfonz Lig. pravita, da ko se pripravljaš, obudi pravo, živo vero na pričujočnost božjo in reci : „Moj Bog, jaz verujem, da si ti tukaj pričujoč. Iz celega serca te molim in častim “. .
Izgovori pa te besede s prav živo vero, ker živ spomin na Pričujočnost božjo prav zdatno pomaga raztresenost premagati. Veliki služabnik božji kardinal Karačolo (Caracciolo) pravi, da je raztresenost v molitvi dokaz, da se ni temeljito obudilo dja-nje vere.
Temu naj sledi kes nad svojimi grehi. Reci sè sv. Aljfon-zom : „0 Bog, zavoljo mojih velikih grehov bi že zaslužil v peklu goreti. Iz celega serca se kesam, da sem te razžalil. Usmili se me !“ Na tak način se ponižaš pred Bogom, ki ponižnim rad riilosti deli.
Na to prosi Boga za razsvetljenje rekoč: „Večni Oče, zavoljo Jezusa in Marije razsvetli me v tem premišljevanju, da mi kode dober sad obrodilo". — Zmoli še eno „češčenamarijo“, priporoči se svetemu Jožefu, angelju variliu, tvojim patronom, ka-ker tudi svetemu Frančišku in svetemu Petru Aljkantarskemu.
Sveti Frančišek Šaleški pravi, da naj bode vse to bolj kratko, da se več časa za premišljevanje porabiti more.
Zdaj pa premišljuj. Ali k a k o ? V začetku tega odstavka Jo bilo že nekoliko povedano, kake, tukaj se hočemo ozirati na Premišljevanje iz knjižice.
Reči se mora, da zna dandenes skoro vsagdo že brati, zato Jo pa tudi laglje premišljevavno molitev gojiti. Spominu in razu-roovanju je s pisanimi premišljevanji mnogo pomagano ; ne da ki spomin in razum kaj napenjali, najdemo tam mnogo izpeljanih
— 312 —
lepih misli, ki nam morejo ogreti in užgati voljo in serce. Dodaj takim premišljevanjem še mnogo vzdihov, molitve in sklepov, pa si dobro premišljeval.
Neketera premišljevanja so bolj obširno izpeljana, druga pa bolj ob kratkem, da si ž njih pripomočjo sami še kaj domislimo. To, kar je bilo pred o mišljenju rečeno, pomagalo ti bo pri tem. Beri pa že eno ali drugo premišljevanje, beri je z mislimi. Preveč se pa vender ni treba napenjati, ker sveta Terezija pravi, da duši mnogo koristi, ako Boga mnogo ljubi in ne da o njem mnogo razmišlja.
To si pa tudi dobro zapomni, draga duša, da premišljevanje je nekaj drugega, kaker duhovno branje, ketero zahteva sicer tudi pazljivost in počasnost. Premišljevanje je pa še kaj več, je molitev. Zato tudi najdeš v prelepi knjigi ^Kristusovo življenje in smert“ pri vsakem odstavku več odlomkov pod svojimi številkami. N. pr. II. zvezek [str. 279: „1. Premišljuj kako se je Jezus ves pokoren na križ vlegel ter roke pomolil, da so ga križali. — 2. Premišljuj kako je bilo njegova desna roka pribita, itd.“ Toraj ne samo beri, ampak premišljuj.
Ta zlata knjiga, ki naj bi se ne pogrešala v nobeni hiši-ima prekrasno izdelana premišljevanja, mnogo krasnih misli in takih stvari, ketere nam vnemajo voljo in serce in prihranijo iztikanje in iskanje našemu razumu.
Zraven te prelepe knjige poslužiš se lahko za premišljevanje še sledečih : „Gecemani in Golgota41, „Nebeška hrana II del“, „Najpoglavitniše resnice svete vere — po Humbertu posloveni j P. Cizej44, in drugih. —
Tedaj, draga duša, ko si se za premišljevanje lepo pripravila, kaker je bilo pred rečeno, vzemi v roko premišljevavno knjižico in začni premišljevati. Začni prav počasi čitati z umom in sercem, če je tudi jezik na miru. Ko prebereš nekoliko verstic ali eno misel ali pa tudi cel oddelek enega premišljevanja, postoj nekoliko in bi rekel da stvar nekaj natančniše pogledaj z umom tvojim, ker ta počasniše vidi, kaker telesne oči. Pri eni ali drugi misli čutila boš gotovo kaj primernili nagnjenj. Zdaj ni časa brati naprej, ampak ostani pri tem, dokler čutiš ta ogrevajoči ogenj, tako kaker smo že povedali. Ne škodi pa to ponoviti, da si dobro zapomniš, da v premišljevanju je treba mnogo moliti in obujati v sercu razna djanja. Tedaj zdihuj, časti in moli Boga, prosi,
— 313 —
uPaj, ponižuj se, občuduj, kesaj se in ljubi itd., to pa vse v sercu, ketero zna bolje govoriti, kaker jezik.
Zelo koristno je, da tudi samega sebe izprašuješ o tem na cesar te premišljevavna tvarina napeljuje. Ko pogreške na sebi zapaziš, kesaj se in sklepaj ogibati se jih.
Tukaj ne pozabi, kar je bilo povedano o notranji molitvi in ° zdihljajih. Ali ker je to zelo važno, poslušaj še nekoliko svetega Aljfonza Lig., ki te prav lepo nagovarja, da obujaj mej premišljevanjem v sercu mej drugimi djanji zlasti mnogo djanj k e-s a n j a in lj u b e z n i.
Ta djanja so zlata veriga, ki veže našo dušo na Boga, — Pravi ta ljubljenec božji. Djanje popolne ljubezni nam je vstanu dobiti odpuščenje vsili naših grehov. „Ljubezen pokrije obilnost grehov11, piše sveti Peter. In Gospod pravi, da on ne more sovražiti tistih, ki njega ljubijo. „Jaz ljubim nje, ki mene ljubijo11. (Preg. 8, 17).
Častita sestra Marija Krucifiksa je videla negdaj gorečo krogljo, ketera je v trenotku vničila na njo padajoče slamnate bilke in spoznala je v tem včinek djanja popolne ljubezni po kete-rem Bog duši dolg odpusti.
Taka djanja ljubezni so na priliko : „Hoj Bog, jaz te više cenim, kaker vsako drugo dobroto. — Ljubim te iz dna svojega serca. Veselim se nad tvojim blaženstvom. Želim da bi te vsi ljubili. — Hočem samo to, kar ti hočeš. — Daj mi spoznati to, kar od mene zahtevaš, vse hočem storiti. — Stori z menoj in sè Vsim, kar je mojega, kaker tebi drago11. — Zlasti to zadnje dja-nje je Bogu zelo drago. Sveta Terezija se je darovala vsaki dan Pogu najmanj pedesetkrat.
Zraven te verste djanj obujaj v svojem sercu tudi mnogo djanj prošenja in molitve. To je zelo blagodejno in mogoče tudi Pajkoristniše. To vse je nauk sv. Aljfonza Ligvorijana.
Ponižno zdihni in prosi Boga n. pr. razsvetljenja, vdanosti v voljo božjo, stanovitnosti in enakih reči, serce bo že vedelo, kaj in kako.
Mej raztresenostjo pa reci : „Moj Bog, usmiljenje ! — O Bog, zavoljo tvojega velikega usmiljenja pridi mi na pomoč !“
Tako beri premišljevanje iz knjižice, hočem reči, tako premišljuj, tako stopaj od pike do pike, od misli do misli. Nič ne de, ako morebiti tudi celega premišljevanja, kaker je tam napisano ne prebereš ali ne premisliš, ker ti je serce velelo, da si se pri
— 314 —
enem ali drugem odstavku dlje pomudil, da je tako odločeni čas pretekel. Namen si dosegel, molil si in premišljeval, le še nekaj dostavi in premišljevanje bo dobro in popolnoma. Glej pa da tudi kaj skleneš.
Na lepih vertih najde se lepodišečih in krasnocvetečih cvetlic, kaker tudi sadonosnega drevja. To dela vert prijeten in koristen. Tudi premišljevanje je lep in prekrasen vert, poln cvetja in sadu. Ko se po njem sprehajaš, nikar ne žabi okoristiti se in natergati si cvetja in sadja, da ne pogine tam brez koristi.
Draga duša, ta cvet in sad so dobri sklepi. Nikar ne žabi nabrati jih nekoliko, da ti bode premišljevanje koristno.
Kar pa v premišljevanju skleneš, naj ne bo poveršno, ampak koliker mogoče določno. Skleni n. pr. ta ali oni navadni pogi^ešek po mogočnosti popravljati ; ali kakšno določeno čednost pazljivo gojiti, n. pr. krotkost in poterpežljivost v dotiki z drugimi osebami, ponižnost zlasti pri molitvi in v cerkvi, ogibati se lastne hvale, natančno pokorščino ali pa ketero duhovno zatajevanje veršiti. Tak sklep je pa treba večkrat ponoviti in se ga več časa spominjati, dokler se pogrešek ne odpravi ali pa čednost ne v-terdi. Dobro je tudi ponoviti kerstno obljubo.
Glede pisanih premišljevanj bodi še povedano, da se tudi vsi odlomki lahko ob enem preberejo, alito se mora zgoditi prav počasi in z mislimi ; potem se pa čez to premišljuje. Tako je delala sv. Terezija. Najpred je prebrala dotične odlomke ali odstavke, potem jih je pa razmišljala. Podobna je bila golobici, ketera najpred zerno na tleh pobere, potem pa oči proti nebu povzdigne.
(Dalje prih).
Lepa smert pridnega dijaka in častivca sv. Jožefa.
V gimnazijah in drugih višjih šolah na Francoskem, najsi v njih podučujejo svetovni duhovniki ali redovniki, se posebno goji češčenje sv. Jožefa. In to češčenje gotovo mnogo pripomore, da so dijaki pridni v molitvi in delu. ker imajo zgled sv. Jožefa, ki je bil mož molitve in dela. „ Kaker se živi, tako se tudi vmerje,“ veli izreka. Zategadelj poslušajmo, kako je lepo vmerl častivec sv. Jožefa, ki je bil v tih šolah, zgodaj v svoji najlepši dobi.
— 315 —
V francoskem mestu Lilj, v kolegiju sv. Jožefa so imeli °četje jezuiti dobro obiskovano gimnazijo. Ko so te pregnali, so Se ponudili neketeri zunanji duhovni, da bi nadalje podučevali.
Sedanji ravnatelj tega kolegija gospod Bonard, je pripovedal na osmino vsih svetnikov 1882, v kapelici gimnazije, kako je Bnerl dijak Jožef Ignacij Klement. Vaš rajni součenec, dragi rejenci, je bil sin bogaboječe in prav katoliške vdove; od strani Materine je bil dobro izrejen, njej se je imel zahvaliti, da je v čednosti, in bogaboječnosti tako napredoval. Mej zadnjimi počitnicami se mu je shujšala bolezen v persili, ki jo je vže v kolegiju čutil. En cel tjeden je mladenič mnogo preterpel; ali njegova zadnja spoved in sv. obhajilo ste mu olajšali bolečine, in v njegovo dušo se je povernil mir in veselje 30. kimavca ali septembra, ob ^ uri zvečer, bila je ravno sobota, ga je na enkrat počelo dušiti; dišali so ga, kako je klical : „ Zadušilo me bo, odprite okna in Vrata, jaz bom vmerl, jaz bom vmerl!“ Mladeniču se je dozdevalo, da se mu približuje zadnja ura, in začel je slovo jemati od svojih domačih. Najprej objame mater: „ Ljuba mati,“ pravi, „jaz bom kmalu vmerl ; z Bogom, dajte me objeti/ Potem se oberne k svoji žlahti. „ Z Bogom ujec,“ pravi, „ z Bogom teta, z Bogom brat Karel, ostanimo vedno združeni ! “
Vsakemu je dal vmirajoči za spomin kako reč od tega ma-lega, kar je imel, n pr. molitvene bukvice ali kako drugo reč.
Enemu od svoje žlahte, ki je vže dolgo časa prosil Boga blagoslova za svoj zakon, je rekel Jožef slovesno : „Vmirajoč kličem božji blagoslov na pervega otroka, katerega ti bode Gospod ®°g kmalu daroval. Izredi ga dobro ; dečku dajte pri kerstu ime Jožef, kaker je imam jaz.“
Prav seréno se potem vmirajoči mladenič zahvali zdravniku, ki je ravno v izbo stopil : „ Gospod zdravnik, vi me nemorete °zdraviti,“ veli, „ nič ne de zato, zahvaljujem se vam vender za skerbljivost, katero ste mi izkazovali; jaz bom molil za vas.“ bledko je zdravil ta zdravnik take bolnike; obile solze so mu bekle iz oči, ko je gledal vmirajočega mladeniča. Prišel je tudi Častiti dekan iz rojstnega mesta vmirajočega, hoteč mladeniču da« zadnji blagoslov.
«Gospod dekan, najprišerčniše se zahvaljujem za vaš blagoslov !“ pravi vmirajoči. «Jaz grem v nebesa, da bodem tam Biolil za vas in za mojo domovino !“ —Častiti duhovnik je gledal
— 316 —
s čudenjem pobožnega mladeniča in rad je pripovedoval pozneje kako lepo je Jožef vmerl.
Zdaj je bila 10. ura zvečer. Bolnik je vidno prepadal, njegove moči so ga vže skoraj vse zapustile. Zategadelj je prosil» da bi ga pustili samega, da ga nebi nihče v molitvi motil. Nato je vzel razpelo, serČDO ga poljubil in zaporedoma klical: „Onioj Bog! kako Te ljubim, da, jaz Te ljubim, jaz Te ljubim!“ potem začne moliti zdikljeje: „ Jezus, Marija, Jožef! Vam darujem svojo dušo in svoje telo! Jezus, Marija, Jožef, stojte mi na strani v moji smertni uri.“
Zdaj se mladenič oberne k podobi Matere božje in z otročjo vdanostjo reče: „ Najljubša Mati, jaz se Ti iz vsega serca zahvaljujem zato, ker si mi izprosila milost, da morem vmreti na soboto; tudi se Ti zahvaljujem, da morem, kaker sem želel, vmreti v svoji domovini in v rojstnem mestu; o hvala Ti tudi zato, moja preljuba mati, da smem vmreti hot ud tvoje bratovščine.“ Ali vmirajoči mladenič se ni samo zahvalil ; ne, kot skesan kristijan prosil je tudi za odpuščanje svojih grehov; daroval je ljubemu Bogu svoje mlado življenje kot spravno daritev za grehe svoje domovine.
„Vsmiljenje, o Bog! Vsmiljenje !“ tako je govoril vmirajoči, „ prizanesi mi moje male in velike grehe. Prizanesi tudi drugi® ljudem njihove grehe....; vsmili se, o Jezus, vsili grešnikov, vsroili se dežele Francoske.“
Ko je Jožef čutil, da se mu je zadnja ura že celo približala» pravi: «Pridite vsi sem k meni! nobenega nočem pogrešati. Vi, dobra mati, pridete najprej, in dajte, da Vas objamem.... ljuba mati, katero tako goreče ljubim in kateri se imam toliko zahvaliti, kmalu Vas bodem za vselej zapustil. Ura se približuje, ko Vas bodem moral zapustiti; ali nikar se ne jokajte; jaz grem k svojemu Bogu in tam bom za Vas prosil.
In ti, inoj mali brat Karel, tolaži našo mater; ti jih za naj« oba ljubi in tolaži.11 Potem je dal Armirajoči svojemu bratu dobre svete, kako naj svoje življenje vravna in kako naj ostane zvest božjemu poklicu. Vsakega je Jožef tolažil in opominjal; svojo mater je izročil svojemu ujcu in svoji teti in še je zraven dostavil: „Da, težko je, moj Bog, zapustiti tako dobro mater. Vender •— naj se zgodi Tvoja volja.11 — Zdaj je začel vmirajoči govoriti tako, kaker bi govoril odraščen človek, ne pa 14 letni mladenič-„Jaz vmerjem kot dober kristijan, kot vnet katoličan. Jaz vas vse, ki ste tukaj pričujoči, za božjo voljo prosim, da živite 1°
— 317 —
vmerjite kot dobri kristijani, kot vneti katoličani. Nezadostuje samo kristijan biti, vi morate biti tudi vneti katoličani. “
»Zadnjih 10 dni,“ pristavi, „ sem veliko terpel ; pa vse svoje terpljenje sem daroval Bogu. Ali kaj je to terpljenje proti tvojemu terpljenju na križu, o Jezus! Vzemi moje življenje, vzemi ga kot spravno daritev za moje rojstno mesto in za Francosko ! “
Še enkrat se je Jožef zahvalil vsim, ki so mu v življenju skazovali ljubezen ; potem je prosil mater, da mu pri pogrebu ni treba velike slovesnosti napravljati. Ko so pri teh besedah žareli vsi na glas jokati, veli Jožef:
»Nikar se ne jokajte.... Saj je za mene danes pvaznik, ker grem v nebesa.'4 — Ganljiva je molitvica, ki jo je vmirajoči mladenič opravil na čast sv. Alojziju, varihu mladosti in čistosti : »Sveti Alojzij Goncaga,11 zakliče, »Ti si vedno ohranil svojo nedolžnost. Ti nisi v celem svojem življenju nobenega smertnega greha storil; upam, da tudi jaz nisem nobenkrat smertno grešil; prosi za me! In Ti, dobri sv. Jožef, moj varih, Ti priprošnjik srečne smerti, pridi mi se sv. Alojzijem in se sveto nebeško trumo angeljev naproti; peljite me seboj v sveta nebesa.11
Potem poljubi Jožef vnovič razpelo in začne moliti : »Omoj Bog, kako priserčno te ljubim ! Vsi zdihljeji mojih pers naj bodo dokaz, kako Te ljubim, moj Bog ! “ Potem je zadnjikrat objel svojo mater, in padla mu je glava na zglavje.
»Vse je doveršeno. Jaz vmiram. Jezus! Marija! Jožef!“ To so bile njegove zadnje besede.
In zdaj, preljubi bralec, če se ti je kaj smilil ta mladenič, ko si bil v duhu pri njegovi smertni postelji, naj ti to ne bo zadosti, temuč skleni, da bodeš tudi ti tako pobožno in bogaboječe živel kaker on, da bodeš tudi ti enkrat kaker on lepo vmiral in potem ž njim se veselil gori v svetih nebesih na vse veke.
(Prev. B. V. B.)
Spoved.
(Po sv. Aljfonzu P. A. F.)
(Dalje.)
5. Drugič je potrebno obžalovanje in to se posebno terja, ako hočeš prejeti odpuščenje grehov. Nar daljše spovedi niso še nar boljše; nar bolj skesane so naj boljše. »Znamenje dobre spo-
— 318 —
vedi dì, ako veliko govori spovedanec, temveč kesanje, ketero kaže,“ pravi sv. Gregor. Nikaker naj tedaj ne dvojijo, keteri se spovedujejo pogosto in se jim studijo tudi odpustljivi grehi, imajo H pravo žalost ali ne. Mnogoteri takih se bojijo, ker ne občutijo obžalovanja ; pri vsaki spovedi bi radi jokali in imeli omehčano serce, ker pa ne morejo, ako si še tako prizadevajo in se silijo, so vedno nemirni zavoljo svojih spovedi. Prepričan pa moraš biti, da pravo obžalovanje ne obstoji v tem, da obžalovanje čutiš, ampak hočeš. Vse plačilo čednosti obstoji v volji. Zato, pravi Gerson (Žersčn), ko govori o čednosti vere, ima neketerikrat veče življenje ta, ki hoče verovati, kaker tisti, ki v resnici veruje. (Gerson de praep ad Miss. cons. 3.). To je vže učil tudi sv. Tomaž Akvinski, ko govori o kesanju : „V kesanju je dvojna žalost ; ena je v volji in ta je bistveno kesanje samo, ki ni druzega, kaker zopernost čez storjene grehe ; druga pa, ketero dela kesanje, obstoji v tem, da jo čutiš.“ (Thom. suppl. 3. p. q. 3. a. L). Angelski učitelj sv. Tomaž Akvinski pravi tedaj, da pravo in za odpuščenje grehov potrebno obžalovanje je stud čez storjene grehe, in da to obžalovanje ne obstoji v tem, da je čutiš, ampak da je hočeš. Obžalovanje) ketero občutiš, izhaja iz studa, keterega ima volja. Tacega obžalovanja ne moreš vedno imeti, ker niži del ne hodi vedno za vi-šim in ga tudi vedno ne vboga. Ako ima tedaj volja stud čez vsak storjen greh. spoved je dobra.
6. Ne napenjaj tedaj svojih moči, da bi občutil to žalost. Kar se tiče znotranjih dejanj, vedi, da so tista boljša, ketera storiš manj prisiljeno in bolj lahno, ker sv. Duh dela vse prijetno in mirno. „Vse prijetno vrejuje“. (Modrost, bukve 8. 1.). Zato je reael sv. spokornik Ecehija, ko govori o žalosti, s ketero je obžaloval svoje grehe: „Glej, v miru je moja nar grenkejši bri tkost ! “ (Izaija 38, 17.) Čutil je veliko britkost in vender je bil miren. Ako hočeš prejeti sv. odvezo, stori tako le : ko se pripravljaš za spoved, prosi Jezusa Kristusa in njegovo prežalostno mater Marijo za pravo obžalovanje svojih grehov. Nato sprašaj na kratko svojo vest, kaker sem povedal zgoraj. Kesanje je vže dobro, ako izgovoriš te le besede: o moj Bog! ljubim te čez vse, po kervi Jezusovi upam odpuščenje vseh svojih grehov. Žal mi je iz vsega serca, da sem ražalil tvojo neskončno dobroto, da sem tebe ražalil in žalostil. Studijo so mi bolj kaker vsako drugo zlo. Ta svoj stud združim sč studom, keterega je imel nad njimi moj Jezus na vertu Gecemani. Terdno sklenem s tvojo milostjo, da te ne bom več
— 319 —
žalil.“ Vedno pristopaj k sv. spovedi miren, brez straha, brez dvojbe, kadarkoli si zgovoril te besede z resnično voljo. Sv. Te-rezija je imela še dragi, lep Dačin, s keterim je hotela pregnati težave glede tega obžalovanja. „Gdej, je rekla ta svetnica, ali si terdno sklenil, da ne bodeš več delal grehov, keterin se spoveduje, in ako imaš ta terdni sklep, ne dvoji, če imaš resnično obžalovanje".	(Dalje prih.)
Cvetlice iz puščave.
(Po Kr. Šmidu P. H. M.)
Sad pokorščine.
V kotu samostanskega verta je stala suha jablana. Brat ver-tar jo je hotel posekati. Opat mu to prepove, ter mu vkaže, naj jo pognoji in vsaki dan zaliva. Brat, je mislil, da je ves trud zastonj ; toda iz pokorščine je delal tri leta po vkazu prav vestno. — Ze pervo leto dobi drevo, proti vsemu pričakovanju, lepo zeleno Perje. Drugo leto je pokazalo že belo in erdeče cvetje, a rodilo še Tretje leto pa obrodi najlepša' rumena in erdeča jabelka. Ver-tar je bil tega silno vesel ; nabere jih košek, pa jih nese v obed-nico, in postavi na mizo. Opat reče : „Vidite, to je sad pokorščine.11
Varuj se napuha in nečimtrnosti.
Opat Serapijon je sedèl nekoč za mizo se vsemi očeti in brati. Nato vstopi tuj brat, ki ga je bil opat povabil, pa reče : „ Jaz sem največi grešnik ! Nisem vreden, da bi sedel z vami za mizo ; nisem vreden zraku, ki ga diham". To izgovorivši sede sredi dvojne na tla. „OdkritoSerčua ponižnost", reče opat, Je res prav lepa in hvale vredna. Za zdaj pa pojdi le v svojo celico, in zanaprej opuščaj tako čudne reči". Na te besede lice bratu potemni in zastonj si je prizadeval, da bi skrival svojo nejevoljo 'in jezo. „0 ®oj sin," dene Serapijon, „kje je zdaj tvoja ponižnost ? Tedaj je ničemernost v izpačenem sercu človeškem tako globoko vkoreninje-na, da celo v ponižnosti iščejo ničemerne hvale 1“ — Kako nevarna sta napuh in ničemernost ! Druge pregrehe lazijo le po zemlji : te se pa vtihotapite, kaker nekedaj kača v raj, celo v nebesa naših dobrih del, ter jih izkušajo ostrupiti.
— 320 —
Zalivala za vslišano molitev.
Iz Gorice se zahvaljuje Bogu, Mariji brez madeža spočeti, sv. Jožefu, sv. očetu Frančišku in sv. Antonu, sestram 3. reda in vsem drugim, ki so molili za njo, M. Š., služabnica, za srečno ozdravljenje po 13 letni bolezni.
Iz Slivnice G. T. za ozdravljenje očesne bolezni.
Iz Hoč V. B. za ozdravljenje nekega dečka po maši in devetdnevnici na čast lurški M. B. in rabi lurške vode.
Od Belih Vod več faranov za vslišano molitev v neki duhovni potrebi.
Z Notranjskega neki tretjerednik za pomoč v raznih potrebah.
Iz Brežic M. B., tretjerednica, za ozdravljenje svojega brata v dveh boleznih.
Z Gorenjskega F. Š., bralec „Cvetja“, za posebno duhovno milost po skoraj dveletni dušni slepoti.
Iz Št. Jurija A. R. za dobljeno važno tožbo.
--------------------
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo :
rajne tretjerednice skupščine g o r i š k e : Marija Berlot, f o-j a n s k e : Tereza Prinčič, nazarske: Lucija (Elizabeta) Ver-hek, Elizabeta (Kat. Bon.) Zaveršnik.
S. Benedikta v Repnjah priporoča molitvi bratov in sester 3. reda svojo č. s. prednico, keteri je bilo pa že bolje berž ko se je sklenilo prositi priporočila, in samo sebe, da bi ji ljubi •Bog na priprošnjo sv. očeta Frančiška in sv. Antona zopet dal ljubo zdravje, da bi ji bilo mogoče, še nadalje spolnovati svoje dolžnosti.
Neki tretjerednik.
Dva zakonska hudobno ranjena, da bi jima Bog dal zdravje in olajšal bolečine.