Didakta FOKUS: OPISMENJEVANJE V ŠOLI Sodelovanje strokovnih delavcev pri spre- mljanju njihovega dela na področju razvoja bralne pismenosti v vrtcu in osnovni šoli mag. Nataša Durjava, prof. soc. ped., svetovalna delavka, Osnovna šola Antona Tomaža Linharta Radovljica Opismenjevanje otrok zahteva posebno pozornost. Ocenjevanje dela na tem področju samo s strani vodstvenih delavcev ni zadostno, zato smo vključili še strokovne delavce. Podatke smo zbrali v šolskem letu 2016/17 v vrtcu Tržič, v 2017/18 pa v OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica in Vrtcu Radovljica. Strokovni delavci so prebirali strokovno literaturo o bralni pis- menosti in opazovali aktivnosti otrok. Razdelili smo jim ocenjevalno lestvico za samoopa- zovanje za področje razvoja jezika pri otroku, vodstvo pa je pri opazovanju strokovnih de- lavcev med hospitacijami uporabljalo standardiziran ocenjevalni list. Na koncu podajamo priporočila za nadaljnjo prakso na področju zgodnjega razvijanja bralne pismenosti otrok. Ključne besede: bralna pismenost, vrtec, osnovna šola, spremljanje dela, samoocenjevanje UVOD Pri raziskovanju šolske pismenosti je vse bolj po- membno odkrivanje otrokovih predopismenjeval- nih dejavnosti v predšolskem obdobju in ugotavlja- nje vpliva porajajoče se pismenosti na šolski uspeh pri začetnem učenju branja in pisanja (Grginič). Prispevek je nastal zato, ker je avtorica kot ravnate- ljica v vrtcu in v sodelovanju z vodstvom osnovne šole po zaključnih letnih evalvacijah strokovnega dela ugotovila, da opismenjevanje otrok potrebuje dodatno pozornost s strani vzgojno-izobraževalnih delavcev. Do podobnega spoznanja so prišli že v drugih vrtcih (Vrtec Pedenjped 2014). Hkrati smo se pri evalvaciji zavedali, da ocenjevanje tega področja samo z ene plati (spremljanje dela skozi oči ravna- telja oziroma vodstva) ne zagotavlja objektivnosti. Zato smo se odločili, da k problemu pristopimo več- plastno, tako da v evalvacijo vključimo še strokovne delavce. Prispevek tako prikazuje samoocenjevanje strokovnega delavca pri izvajanju aktivnosti razvija- nja bralne pismenosti otrok. Strokovnim delavcem smo ponudili prevod no- vejšega članka iz tuje literature, ki je pokrival tako predšolsko kot šolsko področje (prvi razred) in jim s tem omogočili dodatni vpogled v področje jezi- kovnega razvoja otroka. Delavci so spremljali svoje pedagoško delo vzajemno: kot razvoj otrok na po- dročju razvijanja bralne pismenosti in kot svoj lastni strokovni razvoj. Vsem strokovnim delavcem smo razdelili ocenjevalno lestvico za samoocenjevanje, vodstvo pa je pri opazovanju strokovnih delavcev uporabljalo standardiziran ocenjevalni list. Posre- dovali smo jim tudi samoocenjevalno opazovalno lestvico za področje razvoja jezika pri otroku. Tako pridobljene podatke smo povezali z ugotovitvami, do katerih smo prišli v vodstvu vrtca oziroma šole pri hospitacijah (v nadaljevanju: spremljanja dela). Pred spremljanjem dela strokovnih delavcev smo pripravili tudi smernice za bolj celostno spremljanje otroka pri razvijanju bralne pismenosti. Podrobno predstavljamo analizo samoocenjevanja strokovnih delavcev v vrtcu in osnovni šoli in analizo spremlja- nja dela strokovnih delavcev, ki jih je opazovalo vod- stvo v vrtcu in šoli. Področje samorefleksije strokov- nih delavcev je v tem prispevku izpuščeno. ANALIZA SPREMLJANJA DELA STROKOVNIH DE- LAVCEV Samoocenjevanje strokovnih delavcev Samoocenjevanje je potekalo v Vrtcu Tržič (vzgo- jitelji in pomočniki vzgojiteljev), Vrtcu Radovljica (vzgojitelji) ter v 1. razredu OŠ A. T. Linharta Rado- vljica (vzgojitelji in učitelji) v šolskih letih 2016/2017 (Tržič) in 2017/2018 (Radovljica). Po hospitacijah so strokovni delavci ocenjevali svoj govorni vzorec in odnos do področja jezika pri delu z otroki. V ta namen smo uporabili Lestvico za sa- moocenjevanje pedagoškega govora (Gomivnik in Stritar, 2010). Strokovni delavci so na sedemstopenjski lestvici (1– 7) ocenili svoj pedagoški govor, pri čemer je ocena 7 pomenila popolnoma drži, ocena pa 1 sploh ne drži. V tabeli 1 so navedeni rezultati iz Vrtca Tržič za 34 strokovnih delavcev. Avtorica je kot ravnateljica vrtca samoocene ana- lizirala ter rezultate predstavila na vzgojiteljskem zboru in jih uporabila na osebnih razgovorih. Zbrani rezultati so služili kot osnova za izdelavo letnega de- lovnega načrta vrtca in izluščen je bil en cilj: indivi- dualizacija. 14 Didakta Ocena Trditev 1 2 3 4 5 6 7 Povprečje Zavedam se pomena predšolskega ob- dobja za razvoj govora otrok. 34 7,0 Zavedam se, da je skrb za razvijanje spora- zumevalne zmožnosti predšolskih otrok naravno vpletena v vsa področja deja- vnosti Kurikuluma za vrtce (pridobivanje besedišča, tvorjenje besedil, dvosmerna komunikacija ...). 34 7,0 Zavedam se, da z govorom vzpostavljam tudi družbena razmerja/odnose (otroke pozdravim, pohvalim/grajam … ). 2 32 6,9 Pri enosmernem (frontalnem) spora- zumevanju z otroki uporabljam knjižni zborni jezik. 3 11 15 5 5,6 Pri dvosmernem sporazumevanju upora- bljam knjižni pogovorni jezik. 1 13 14 5 5,5 V nekaterih situacijah in okoliščinah premišljeno uporabljam tudi narečje, pokrajinski pogovorni jezik. 2 3 12 10 6 5,3 Govor prilagodim starosti, predznanju in sporazumevalni zmožnosti otrok (upoštevanje OBR). 3 8 23 6,6 Dajem jasna navodila za delo in razložim neznane besede. 4 10 20 6,5 Otrokom dajem poglobljene povratne informacije o njihovi dejavnosti. 3 7 20 4 5,7 Po potrebi povedano ponovim oziroma ponavljam (tudi z uporabo drugih besed ali vidnih znakov). 25 3 6 5,4 Pravilno izgovarjam soglasnike (predvsem l, v) in predloge (skupaj z besedo, pred katero stojijo). 2 5 13 14 6,1 Pravilno naglašam besede (dolgi/kratki samoglasniki; široka/ozka e, o) in izgov- arjam polglasnik. 2 5 13 15 6,4 Pravilno sklanjam občna in lastna imena. 1 3 11 19 6,4 Ne uporabljam otročjega govora. 6 28 6,8 Zavedam se razlike med dejstvi in vred- nostnimi sodbami ter to upoštevam pri svojem govoru. 6 16 12 6,2 Utemeljujem trditve in navajam otroke k utemeljevanju. 3 8 17 6 5,8 Znam začeti in voditi pogovor; to veščino razvijam tudi pri otrocih. 1 4 11 18 6,4 Vzpostavljam očesni stik z otroki ter spremljam njihove jezikovne in nejezikovne odzive. 1 4 29 6,8 15 Pazim na usklajenost besednega spo- razumevanja z vidnimi prvinami go- vora (mimika, kretnje, govorica telesa, gibanje); zavedam se motenj v govoru na tej ravni (pretirane kretnje …). 2 14 18 6,5 Poznam in obvladam zvočne (slušne) prvine govora: intonacijo, glasnost (jakost), premore, stavčni poudarek, hitrost govora, register in barvo glasu; zavedam se motenj v govoru na tej ravni (neustrezna hitrost govora, nelo- gični premori in poudarki …). 7 13 14 6,2 Zavedam se drugih motenj v govoru (nepravilen izgovor sičnikov in šumev- cev, nosljanje, pogrkovanje …). 1 1 2 8 22 6,4 Skrbim za svoj glas (higiena glasu, gospodarna izraba dihanja, sproščeno grlo). 1 2 6 14 11 5,9 Govorim, kadar je potrebno, ne ves čas; spoštujem tišino. 2 5 16 11 6,1 Zavedam se pomena humorja v govoru. 12 22 6,6 Obvladam govorni bonton (ne preki- njam govorca, ne skačem v besedo, dam mu na razpolago dovolj časa …). 3 16 15 6,4 Ozaveščam svoja govorna dejanja. 3 14 16 6,2 16 Didakta FOKUS: OPISMENJEVANJE V ŠOLI V splošnem se je pokazalo, da se strokovni delav- ci dobro zavedajo pomena govornega vzorca za predšolske otroke in to upoštevajo pri svojem delu. Rezultati kažejo, da se zelo dobro zavedajo pome- na predšolskega obdobja za razvoj govora otrok in da je skrb za razvijanje sporazumevalne zmožnosti predšolskega otroka naravno vpletena v vsa po- dročja dejavnosti Kurikuluma za vrtce. Zato je po- membno, da smo pozorni na jezik in način govora ves čas dela z otroki, ne le ob izvedbi dejavnosti, saj z govorom vzpostavljamo tudi odnose in družbena razmerja. Vzgojitelji v večini primerov dosledno uporabljajo knjižni zborni in pogovorni jezik glede na način sporazumevanja (enosmerno, dvosmerno), manj pa se poslužujejo premišljene uporabe narečja. Vsekakor je pokrajinski pogovorni jezik pomem- ben dejavnik (predvsem z vidika ohranjanja kul- turne dediščine), zato bi bilo smiselno, da strokov- ni delavci pogosteje, vendar smiselno, uporabljajo tudi takšen način komuniciranja s predšolskimi otroki. Med strokovnimi delavci je prav tako visoka ozave- ščenost o pomenu očesnega stika z otroki, pri če- mer upoštevajo tudi otrokove jezikovne in nejezi- kovne odzive. Pri zavedanju o pomenu govornega vzora posvečajo veliko pozornosti pravilni izgovar- javi soglasnikov in predlogov, naglaševanju besed, sklanjanju občnih in lastnih imen, neuporabi otro- čjega govora ipd. Nekoliko manj skrbijo za svoja glasila v smislu higiene glasu, dihanja, glasnosti govora in spoštovanju tišine. Med vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev v vrtcu praktično ni razlike v višini samoocene (povprečna ocena 6,2 oz. 6,3). Tudi v osnovni šoli ni bilo razlik v Ocena Trditev 1 2 3 4 5 6 7 Povprečje Tabela 1: Rezultati Lestvice za samoocenjevanje pedagoškega govora (Gomivnik Thuma in Stritar, 2010) za 34 strokovnih delavcev iz Vrtca Tržič. 16 Didakta samooceni med učitelji in vzgojitelji, so pa bile tam ocene še višje (povprečna ocena obojih blizu 7,0). Iz pridobljenih rezultatov na samoocenjevalni le- stvici smo ugotovili, da skušajo strokovni delavci zagotavljati visoke standarde pri razvoju "porajajo- če se pismenosti pri otroku", torej visoke standarde postavljajo tudi sebi. Menimo, da strokovni delavci namenjajo govornemu vzoru veliko pozornosti, da pa jih je izpolnjevanje lestvice spodbudilo k bolj- šemu ozaveščanju dejanj na tem področju, kar bo pripomoglo k nadaljnjemu izboljševanju govorne- ga vzora strokovnih delavcev. Razlike med posa- mezniki niso velike. Pomembna je usmerjenost v to, da so strokovni delavci pozorni in primerno kri- tični do sebe in sodelavcev, saj le na takšen način lahko napredujejo in gradijo svoje znanje. Bistveno je, da so dejavnosti načrtovane in da se sistemsko spremljajo. Menimo, da je dodana vrednost to, da so strokovni delavci usposobljeni za (samo)evalva- cijo na tem področju. Zaradi povezovanja pri prenosu rezultatov v pra- kso nam je bilo v veliko pomoč širše sodelovanje in izmenjava v praksi med vrtcem in osnovno šolo. Za razliko od šole, kjer lahko rečemo, da je opisme- njevanje sistematično, je v vrtcu naloga vzgojitelja, da razvija otrokove sporazumevalne zmožnosti, njegovo opazovanje, zaznavanje in miselne proce- se. Prav tako mora razvijati zmožnosti, ki temeljijo na govoru, poslušanju in spodbujanju otroka v po- trebah po branju in pisanju (Medved Udovič 2011). Zato se zdi pomembno, da tudi delo v vrtcu na tem področju postane kolikor je mogoče transpa- rentno in uporabno in da dosežemo raven medse- bojnega sodelovanja. Pomen dejavnosti pred vstopom v šolo je torej ve- lik. Učenci prvega razreda, ki so v predšolskem ob- dobju dobili več spodbud na področju pismenosti, so pri opismenjevanju in učenju uspešnejši. Spod- bujanje opismenjevanja v šoli se poleg klasičnih metod in predpisanega učnega načrta nadaljuje z naslednjimi aktivnostmi: - beleženje dnevnega branja doma; - redna tedenska izposoja knjig v šolski knjižnici; - knjižne uganke; - slovenska bralna značka; - bralni kotiček v razredu; - izdelava knjig in pisanje zgodb. Uporaba strokovne literature Seznam strokovne literature je bil narejen v so- delovanju med strokovnimi delavci in vodstvom. Strokovni delavci so dobili prevedeno izhodiščno strokovno gradivo s poudarkom na pregledu sta- nja teorij in prakse tako s področja branja kot pi- sanja, govorjenja in poslušanja (Driscoll, Lambirth in Roden 2011, 1–22). Vodstvo je tudi odobrilo do - polnitev strokovne knjižnice s knjigami s tega po- dročja (npr. Čačinovič Vogrinčič 2008), spodbujalo prebiranje strokovne literature in spodbujalo štu- dij na različne načine. Vodje aktivov posameznih starostnih skupin so se v ta namen v šolskem letu 2016/2017 sistematično izobraževali preko Šole za ravnatelje (Vodenje aktivov). Tovrstno izobraževa- nje je bilo velikega pomena, saj so vodje aktivov prevzele del nalog iz prevzemanja odgovornosti za strokovno rast vseh pedagoških delavcev. Strokovni delavci vrtca so si med šolskim letom izposojali knjige na temo opismenjevanja in jih uporabljali pri svojem delu (Golli 1991; Grginič 2005, 2008 in 2010; Herrmann in Rocchi 2016; Hohman, Weikart in Vendramin 2005; Javrh, Možina in Ku- cler 2006a in 2006b; Kraljič in Vodeb 1994; Kraljič 2001; Levc 2014; Musek Lešnik in Lešnik Musek 2013; Pečjak 2000 in 2005; Place 2011; Potočnik 2003; Štupnikar 2010; Vrbovšek 2007 in 2011). Na voljo so imeli tudi preveden novejši članek iz stro- kovne literature, ki so ga morali poglobljeno pre- delati. Čeprav so bile za to priznane ure, interesa za predelavo članka ni bilo veliko. Prav tako je bilo potrebno veliko spodbude (ob pogovorih po spre- mljanju) za branje strokovnih knjig. Strokovni de- lavci šole so članek pohvalili in menijo, da je upora- ben, medtem ko so strokovni delavci vrtca večkrat poudarjali, da je članek bolj namenjen šoli kot vrt- cu, čeprav je ponujal splošna izhodišča za delo na tem področju. Strokovni delavci so zagotavljali, da jim je bil se- znam knjig v veliko pomoč in jim je prihranil čas pri iskanju literature. Menili so, da je prebiranje strokovne literature dobra praksa in da se ob tem na novo učijo ter razmišljajo o aktualnih vsebinah. Spremljanje dela strokovnih delavcev s strani vodstva Načrtno in sistematično spremljanje s strani vod- stva je ključnega pomena, pri čemer je najpo- membnejše, da se sodelavce ustrezno pripravi. Za spremljanje dela strokovnih delavcev v vrtcu Tržič v šolskem letu 2016/2017 smo pripravili podrobna pi- sna ciljna navodila za izvedbo. Pojavilo se je kar ne- kaj primerov, ko strokovni delavci teh navodil niso upoštevali. Na mestu je vprašanje, zakaj ponujena in skrbno pripravljena besedila oziroma navodila tako površno beremo? V tovrstnih primerih neu- poštevanja navodil smo pripravo na spremljanja dali v dopolnitev in prestavili termin spremljanja. Skupno smo opravili 52 spremljanj, približno 2 spremljanji v šolskem letu pri vsakem strokovnem delavcu. Odstopanja so bila kar številna, in sicer za- radi bolniških odsotnosti in dodatnega strokovne- ga dela. Strokovno spremljanje sta izvajali ravnate- ljica in pomočnica ravnateljice. 17 Didakta FOKUS: OPISMENJEVANJE V ŠOLI Poleg možnosti profesionalnega razvoja so imeli delavci tudi možnost samoiniciativnega medse- bojnega spremljanja. Pri medsebojnem spremlja- nju so se strokovni delavci usmerili v dejavnosti in vsebine, ki so bile bodisi njihova šibka točka bodisi so pri njih potrebovali kakovostno povratno infor- macijo. Za tovrstno spremljanje se je odločilo manj kot tretjina strokovnih delavcev vrtca. Veliko je bilo spodbujanja kritičnega prijateljstva, da bi znali po- vedati tudi tisto, kar bi od sodelavcev zahtevalo do- datno delo. Po vsakem spremljanju je bil s strokovnimi de- lavci opravljen poglobljen razgovor, nato pa smo oceno vodstva primerjali s samooceno strokovnih delavcev iz spremljanj. V tem procesu je prav tako pomembna povratna informacija. Vodstvo je upo- rabljalo enako ocenjevalno lestvico kot strokovni delavci. Pogovori so potekali o elementih opazova- nja in spremljanja, razpravljali smo, kaj je bilo do- bro in kaj bi lahko še izboljšali, kje imajo še težave in zakaj. Po prvem spremljanju si je vsak strokovni delavec zastavil individualni cilj za razvijanje, izbolj- šanje in nadgrajevanje, ki se ga je v drugem spre- mljanju pri preverjanju poudarilo in se o napredku pogovorilo. Sodelovanje vrtca in šole: medsebojno spre- mljanje dela Čeprav v zadnjem času poudarjamo, da bi morali vrtci in šole več in bolje sodelovati, se zdi zaveda- nje tega in dobro sodelovanje še vedno marsikje oddaljen cilj oziroma so povezave šibke, čeprav so nujne za izboljševanje učenja in poučevanja (De- beljak idr. 2002). Pri tem smo želeli biti zgled dobre prakse medsebojnega sodelovanja. Pozitivni učinki spremljanja so nas opogumili, da smo začeto delo nadaljevali in nadgradili s spre- mljanji na prehodu med vrtcem in šolo. Spre- mljanje strokovnih delavcev v 1. razredu Osnovne šole Antona Tomaža Linharta Radovljica in v Vrt- cu Radovljica je potekalo s strani vodstva na enak način kot v vrtcu Tržič. Poleg tega smo izvedli medsebojno spremljanje med ustanovama – vr- tec je spremljal delo v šoli in obratno. Kot izhodišče smo navedli spodbujanje timskega sodelovanja in medsebojnega učenja, spodbujanje vzgojiteljeve/ učiteljeve samoevalvacije, sodelovanje po načelu kritične evalvacije ter spodbujanje in predstavlja- nje dobre prakse. POVZETEK UGOTOVITEV Pokazalo se je, da je bilo nekaj primerov ("ambasa- dorjev") odlične delovne prakse na področju razvija- nja bralne pismenosti otrok. Dobro je bilo, da so se vsi strokovni delavci sistematično ukvarjali s proble- matiko in svoje delo vložili veliko energije. Iz opazo- vanja dela strokovnih delavcev smo ugotovili: - Strokovni delavci so bili pozorni na vzpostavi- tev očesnega kontakta, otroke so nagovarjali z imeni. Pri nagovoru so bili v večini spoštljivi in pozorni na otrokova čustva. - Večina strokovnih delavcev je bila pozorna na svoj jezik. - Večjo pozornost bi lahko posvetili spodbudam, da otroci spremljajo svoje razmišljanje in ga ubesedijo. - V vrtcu je bilo premalo glasovnega zaznavanja, nekaj več je bilo spodbud pri zavedanju glasov v besedah (prvi in zadnji glas) in povezovanja glasu s simbolom. - Otroke bi bilo potrebno bolj načrtno pohvaliti in v posameznih primerih uporabljati manj pre- povedi. - Igralni prostor v vrtcu se je spreminjal in je raz- lično spodbuden. Na eni strani je bilo nareje- nih ogromno izboljšav kakovosti prostora, po drugi pa je bilo še vedno prisotnih preveč iz- delkov odraslih, preveč "plastificiranih" sličic in premalo simbolov in izdelkov otrok (predvsem v najmlajših oddelkih). Izdelki otrok so bili v ne- katerih oddelkih premalo osmišljeni in niso bili postavljeni v višino otrokovih oči. - Knjižni kotički za otroke v vrtcu bi morali biti bolje založeni, tematsko in vsebinsko osmišlje- ni, postavljeni in uporabljeni. - Pri izvedbi dejavnosti v vrtcu je bilo še vedno preveč izvajanja frontalnih oblik ter premalo didaktičnega in metodološkega osmišljanja. Otrok se še vedno ne vključuje sistematično v načrtovanje poteka in diferenciacijo dejavno- sti. Premalo je bilo individualizacije za socialno šibke otroke, otroke s posebnimi potrebami ali mlajše otroke v oddelku. - V večini dejavnosti strokovni delavci vrtca še ve- dno načrtujejo sami ali v paru, le nekaj jih izhaja iz otrok in načrtujejo skupaj z otroki, kar naj bi bil cilj (iz priporočil Kurikuluma za vrtce; Kroflič idr. 2010). - Pri najmlajših bi lahko bilo več zaznavanja sen- zornih vzorcev (otip, voh, sluh, vid), kar je iz ra- zvojne perspektive zelo pomembno. - Pri vseh primerih je bil spremljan odnosni del pouka, kako vzgojitelj/učitelj vodi otroke/učence. - Več učiteljev oziroma vzgojiteljev je opazova- lo enega, kar nikdar ni predstavljalo težave niti organizacijske niti vsebinske narave, k čemur je pripomogla podpora vodstva. - V šoli so pravila bolj definirana, ure so pestre z veliko dejavnostmi, pozornost je usmerjena tudi v grafomotoriko, učitelji zelo dobro in veliko upo- rabljajo uvodno motivacijo in IKT sredstva. - Pogovori so bili (po opomnikih) opravljeni takoj po opazovanju. - Strokovni delavci so načrtno in več kot v prete- klosti postavljali odprta vprašanja. Dodatno po- zornost in čas bi bilo potrebno usmeriti k temu, 18 Didakta da imajo otroci dovolj časa za odgovore in med- sebojno poslušanje; pogosto namreč odgovar- jajo le govorno bolj sposobni otroci. - Strokovni delavci še vedno preveč posegajo v otrokovo ustvarjalnost, otroke preveč usmerja- jo in jim dajo premalo časa za dokončanje de- javnosti. Hitenje k zaključevanju dejavnosti je žal še vedno prisotno. - Strokovni delavci so pri izvedbah še vedno pre- malo pogumni glede novosti, dojemljivi za dru- gačen pogled in premalo zaupajo otrokom in njihovim zmožnostim. - V posameznih primerih je bila dejavnost na- črtovana prezahtevno, nesmiselno ali premalo zahtevno. V takih primerih so bile vidne težave postavljanja in sledenja zastavljenim ciljem. - Pojavljale so se tudi težave s subjektivnimi pre- pričanji in kriteriji strokovnega delavca, da je "najboljši", zaradi česar je preslišal mnenje so- delavcev. To je področje, na katera je potrebno ne le biti pozoren, pač pa vanj tudi "zagristi". - Napredek je bil v primerjavi s preteklimi leti oči- ten, toda nekateri strokovni delavci imajo še ve- dno premalo konkretnega strokovnega znanja s področja razvijanja pismenosti. - Vsa spremljanja dela so bila tako v vrtcu kot šoli opravljena praviloma v času prve in druge šolske ure. - Študij strokovne literature počasi postaja vre- dnota, z njim strokovni delavci postajajo bolj samozavestni v znanju in kriteriji za kakovostno delo se zvišujejo. - Večina strokovnih delavcev je sodelovanje pre- poznalo kot obliko medsebojnega učenja. - Sodelovanje jih je spodbudilo k razmišljanju o uporabi novih načinov dela. SMERNICE ZA NADALJNJE DELO Glede razvijanja bralne pismenosti otrok lahko na podlagi lastnih izkušenj podamo naslednja pripo- ročila: - Strokovne delavce je ob pogovorih po opravlje- nem spremljanju potrebno spodbujati glede šibkih točk (kot akcijski načrt razvijanja posame- znih področij in oblikovanja ciljev profesionalne- ga razvoja). - Strokovni delavci bi se morali v pedagoškem procesu več posvetiti študiju strokovne litera- ture. - Pri načrtovanju je potrebno slediti načelu, da se izhaja iz otrok. - Strokovni delavec naj bo organizator, otroci pa naj bodo aktivnejši participatorji – omogočena naj jim bo aktivnejša vloga. - Pogosteje je treba razmišljati o pogojih za izku- stveno učenje in pripravah za spodbudno okolje. - Skušajmo se otresti preteklih vzorcev (predolg vsakodnevni jutranji krog v vrtcu; predstave od- raslega, ki jih prenese na otroka; pretirana priča- kovanja odraslih ipd.). - Več naj bo individualnega dela ali dela v manjših skupinah. - Odpiranje oddelkov in sodelovanje navzven in med institucijami ter izmenjava močnih podro- 19 Didakta FOKUS: OPISMENJEVANJE V ŠOLI Literatura: Čačinovič Vogrinčič, G. (2008): Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Debeljak, M., Dominko, C., Gombač, T., Keršnik, J., Krajnik, K., Vehovec, M. (2012): Medsebojne hospitacije kot strategija vodenja za učenje. Vodenje v vzgoji in izobraževanju, let. 10 (št. 3): str. 61–75. Driscoll, P., Lambirth, A., Roden, J. (2012): The Primary Curriculum: A Creative Approach. London: Sage. Golli, D. (1991): Opismenjevanje v prvem razredu, Novo mesto: Pedagoška obzorja. Gomivnik, V. T., Stritar, U. (2010): Bralna kultura. Priročnik s primeri dobre prakse. Ljubljana: MIZŠ. Grginič, M. (2005): Porajajoča se pismenost. Domžale: Izolit. Grginič, M. (2008): Vsak po svoji poti do pismenosti. Mengeš: Izolit. Grginič, M. (2010): Kako opismenjevati. Mengeš: Izolit. Herrmann, È., Rocchi R. (2016): Moje dejavnosti Montessori: naloge za bogatitev besedišča in raziskovanje sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. Hohman M., Weikart, P. D., Vendramin V. (2005): Vzgoja in učenje predšolskih otrok: primeri aktivnega učenja za predšolske otroke iz prakse. Ljubljana: DZS. Javrh, P., Možina, E., Kucler B. D. (2006): Z igro do pismenosti – Kaj lahko družine storimo za pismenost svojih otrok (DVD). Ljubljana: ACS. Javrh, P., Možina, E., Kucler B. D. (2006): Z igro do pismenosti – Naš malček šteje (DVD). Ljubljana: ACS. Kraljič, D., Vodeb, J. (1994): Pomagajmo otrokom, ki imajo večje težave na področju zaznavanja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. Kraljič, D. (2001): Mojster, kako si se tega naučil. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Kroflič, R., Marjanovič Umek, L., Videmšek, M., Kovač, M., Kranjc, S., Saksida, I., Denac, O., Zupančič, T., Krnel, D., Japelj Pavešić, B. (2010): Otrok v vrtcu. Priročnik h Kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja. Levc, S. (2014): Liba laca lak; Kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana: Samozaložba. Medved Udovič, V. (2011): Zgodnje branje za učinkovito bralno pismenost. Pedagoška obzorja, let. 20 (št. 1): str. 5–16. Musek Lešnik, K., Lešnik Musek, P. (2013): Sledenje in risanje – vodoravne in navpične. Brezovica pri Ljubljani: Ipos. Pečjak, S. (2000): Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pečjak, S. (2005): Zgodnje opismenjevanje od vrtca do univerze. Ljubljana: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Place, M. H. (2011): 100 dejavnosti za učenje branja in pisanja po metodi Montessori. Ljubljana: Mladinska knjiga. Potočnik, N. (2003): Začetno opismenjevanje. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Štupnikar, M. (2010): Opismenjevanje in razvoj vseh čutil. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Vrbovšek, B. (2007): Porajajoča se pismenost v predšolskem obdobju. Ljubljana: Supra. Vrbovšek, B. (2011): Kakovost procesa učenja in poučevanja jezika v kurikulu vrtca. Ljubljana: Supra. Vrtec Pedenjped (2014): Zgodnja pismenost. Novo mesto: Vrtec Pedenjped. Dostopno na http://www.pedenjpednm.si/wp- content/uploads/2014/02/VrtecPedenjped_Zgodnja_pismenost. pdf, 30. 7. 2019 čij strokovnih delavcev. Izmenjava dobre prakse je nujna na več ravneh. - Razmišljati je potrebno o pripravljenosti na so- delovanje, se usmeriti v iskanje rešitev, ne težav, in v odprtost za nove izkušnje. - Iskanje čustvene stabilnosti in ravnotežja med profesionalnim in osebnim (samozavest, samo- zaupanje). Glede sodelovanja vrtca in šole ugotavljamo oziro- ma priporočamo: - Strokovni delavci v vrtcu in šoli se zavedajo pomena lastne motivacije in odgovornosti pri delu z najmlajšimi. Zato je na začetku šolske- ga leta smiselno organizirati uvodno srečanje med vrtcem in šolo ter se dogovoriti o možno- stih medsebojnega sodelovanja in iskanja sku- pnih poti pri opismenjevanju otrok. - Pomembno je, da imajo strokovni delavci mo- žnost medsebojnih predstavitev metod dela ter izmenjave izkušenj, mnenj in konstruktivnih kritičnih pripomb. - Priporočljivo je v vrtcu in šoli uporabiti isti in- strumentarij za samoocenjevanje strokovnih delavcev in opazovanje strokovnih delavcev s strani vodstva. ZAKLJUČEK Prispevek obravnava spremljanje dela strokovnih delavcev pri razvoju bralne pismenosti v vrtcu in osnovni šoli. Pokazalo se je, da celostno sliko dobi- mo šele, ko združimo samoocenjevanje strokovnih delavcev in njihovo opazovanje s strani vodstva. Prav tako je smiselna in pozitivna izkušnja sodelo- vanje vrtca in 1. razreda osnovne šole pri načrtova- nju dela na področju bralne pismenosti. Izkazalo se je, da si strokovni delavci glede razvijanja bralne pismenosti otrok postavljajo visoke standarde, ki pa jih v praksi morda ne dosegajo vedno. Spodbu- dno je, da v samoocenah ni razlik med vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev v vrtcu ter med učitelji in vzgojitelji v 1. razredu osnovne šole. Vsi vključeni so bili za sodelovanje med šolo in vrtcem zelo dobro strokovno pripravljeni, povratne informacije pa so bile konstruktivne, v korist otrok in bodo upošteva- ne pri nadaljnjem delu. Povzamemo lahko, da je bil narejen korak naprej h kulturi izmenjav konstruk- tivnih povratnih informacij v dobrobit otrok. Naj zaključimo, kot navajajo Driscoll, Lambirth in Ro- den (2012, 19): "Poučevanje pismenosti je služba, ki ji ni enake. Ni poučevanje tehničnega znanja, saj morajo biti učitelji občutljivi, kreativni, inteligentni, zagnani in predani. […] Učitelji imajo enormno so- cialno moč, ki delno prihaja iz njihove zmožnosti spodbujati otroke v smer kritičnega mišljenja pri vsem, kar počnejo". 20