SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XXXIX (33) Štev. (No.) 20 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 22. maja 1980 POSVETITEV NADŠKOFA TURKA Dr. Tine Debeljak (12) NEKAJ POGLEDOV Z NAŠE PERSPEKTIVE NA JC5SSPA BROZA-TITA Afganistan pada v pozabo Svetovni položaj je sila zapleten in se še kar zapleta. Ostajajo razna središča, ki ogrožajo svetovni mir: problemi med Izraelom in arabskimi sosedi, trenja med državami Severnoatlantskega obrambnega pakta (N a t o) in med članicami Varšavskega pakta samimi, iranska islamska revolucija, državni terorizem v zvezi z vdorom na ameriško veleposlaništvo in zajetje talcev. Potem pa so še problemi zaradi sovjetskega vdora v Afganistan in položaj Jugoslavije po Titu. Najrazličnejši pogledi na svetovni položaj polnijo strani svetovnega časopisja. Med temi pogostokrat nasprotujočimi si mnenji smo zbrali pregled pogledov na svetovnem položaju, ki je nastal neposredno po sovjetskem vdoru v Afganistan. Vedno manj se govori o Afganistanu. V nekaterih evropskih političnih krogih se jasno občuti tiho nestrpnost, da bi mogli spraviti v arhiv to neljubo vprašanje. Dejstvo, da Sovjetska zveza ni uspela izvesti dokončnih akcij v Hinduku-šu in ponuditi zagovornikom popuščanja možnost nove stopnje pomiritve z Moskvo, ima svoj izvor v ozračju ameriške volilne kampanje, kjer kandidati jahajo na valu narodnega ogorčenja, da z njim osvojijo volilce, in v tistih odločnih junakih za svobodo, afganskih „mu-džahidinih,“ ki se upirajo predaji kljub slabši materialni ali tehnološki opremi. Značilno za določen zahodni evropski tisk je pomanjkanje odkritosrčnosti, ki z večjim poudarkom opisuje dogodke v Iranu, kakor tragedijo afganskega ljudstva. Vsekakor, situacija ameriških talcev postaja vedno bolj neznosna. Toda če primerjamo splošen položaj srednjega Vzhoda in centralne Azije, je drama talcev, pa naj se sliši še tako kruto, le postransko vprašanje in ne bi smela prekriti dejstva, da so v Iranu izvedli revolucijo nacionalističnega in islamskega kova, ki bo, čeprav je propagandno v prvi vrsti usmerjena proti ZDA, sčasoma postala težak balast kremeljske politike napram Vzhodu. Drugače je v Afganistanu. Tam je odkriti sovjetski napad in se potrjuje grenek občutek, da so to pot napredne sile tako slabotno reagirale na kršitev suverenosti neopredeljene in brezbramb-ne države, ker je težko uvrstiti „mulla-he“ in muslimanske vernike, ki so prijeli za orožje pod zelenim praporom Preroka, v miselnost neomarksizma. Predsednik ZDA je proglasil bojkot moskovskih Olimpijskih iger brez predhodnega posveta ali obvestila svojih evropskih zaveznikov. Vendar ta neprilika ne bi smela zakriti dejstva, da je ukrep koristen in učinkovit. Odsotnost najvažnejše zahodne športne delegacije na Olimpiadah gotovo ne bo povzročila nobenega odpora sovjetskega javnega mnenja proti svojemu sedanjemu političnemu vodstvu. Nedvomno pa je ta odsotnost uvaževanja vreden znak za gospodarje Kremlja. Kljub temu pa predsednik Jimmy Carter ne bi smel misliti, da je s tem olimpijskim ukrepom, ki ga spremljajo še druga nesoglasja, že izpolnil svojo nalogo kot glavar zapadne zveze. Prav groteskno se sliši, da se morajo po dveh letih krutega zavladanja prosov-jetske skupine v Kabulu, mogočega le zaradi pomoči ruske tajne službe, protikomunistični borci še vedno boriti z zastarelimi karabinkami proti modernim sovjetskim tankom in helikopterjem. Zamislite si slučaj, ko bi imel kjerkoli na svetu Kremelj enako ugodno priliko, da diskreditira in oslabi ZDA: rdeči gverilci bi že zdavnaj imeli najmodernejše protitankovsko orožje in rakete SAM-7, pa tudi najbrž zaslombo pomožnih kubanskih čet. Na Zapadu zadnje čase zatrjujejo, da je Sovjetska zveza v Afganistanu stopila v akcijo iz potrebe po obrambi. Kajti petdeset milijonov muslimanov v SZ, katerih narodna in verska bitnost je bila poživljena in pretresena s šiitsko revolucijo ajatolaha Homeinija, bi bilo Imenovanje za beograjskega nadškofa je ms.gr. Alojzija Turka zelo presenetilo. Hrvaški verski list „Glas kon-cila‘‘ je po imenovanju objavil razgovor z novoimenovanim nadškofom, v katerem odgovarja med drugim tudi na vprašanje, kako je zvedel za imenovanje. Poklical ga je k sebi pronuncij Mi-chele Cecchini in mu rekel: „Sedi, nekaj resnega je,“ nato pa je nadaljeval: „Iz Rima je prišlo obvestilo, da si imenovan za nadškofa.‘‘ Turk pa je odgovoril: „Ne morem sprejeti.“ Cecchini: „Dobro premisli, ker imenovanje ni zaradi časti, ampak zaradi potrebe Cerkve.“ Cecchini mu je dal dva dni v premislek. Po formalnem sprejet j-se seveda začele takoj priprave za M. fovsko posvečenje. Ta veliki dan je bil na nedeljo 20. aprila; slovesnost je bila napovedana za 10. uro, pa so verniki že mnogo pred tem napolnili prostorno cerkev Sv. Antona, ki je zgrajena po Plečnikovih načrtih in je dosti večja kot stolnica Kristusa Kralja. Prišli so iz raznih krajev, preproste ženice in dekleta iz Makedonije in možje- v značilnih makedonskih nošah, pa tudi diplomati in poslaniki s svojimi družinami so bili vmes. Slovesni vhod duhovnikov in škofov z domačim nadškofom je s kora spremljalo ubrano petje. Domači pevski zbor so okrepili pevci drugih župnij in zborovodja Jurij Devetak je tako vodil kar mogočen zbor petdesetih pevcev, ki so ubrano prepevali v latinščini, srbščini in slovenščini, orglar pa je bil Franc Ban, ki je študiral glasbo v Ljubljani. Za uvod v bogoslužje je zagrebški nadškof in metropolit Franjo Kuharič povedal nekaj besed o škofu kot pričevalcu vstalega Kristusa. Pridigo med mašo je imel subotiški škof Matiša Zve-kanovič, ki je navezal besede berila in evangelija na geslo novega nadškofa: „Gospod, če sem potreben Cerkvi, ne bežim od žrtve“. Posvečenje je opravil pronuncij Michele Cechini, soposveče-valca pa sta bila ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in zagrebški nadškof in metropolit Franjo Kuharič. Poleg škofov posvečevalcev so stali okrog oltarja še sarajevski nadškof in metropolit Mark8 Jozinovič, koprski škof Janez Jenko, dubrovniški škof Severin Pernek, djakovski škof Ciril Kos, apostolski administrator Banata škof Tomas Jung, subotiški škof Matiša Zve-kanovič, skopsko-prizrenski škof Joa-kim Herbut, križevski pomožni škof Jo-akim Segedi in zagrebški pomožni škof H juro Koksa. Lazariste je zastopal slovenski provineial Zdravko Pogorelec, frančiškane pa p. Alojzije Ištuk. Posvečenja so se udeležili tudi predstavniki oblasti. Patriarh srbske pravoslavne cerkve German se slovesnosti ni mogel osebno udeležiti, pač pa je poslal svojega osebnega odposlanca vikar-nega episkopa Danila Krstiča, rusko pripravljenih v nepopustljiv vrtinec neustavljive iredentistične vstaje, v slučaju možne zmage islama nad komunizmom v Kabulu. Dolga leta so proglašali v Moskvi verzijo — tudi tam akreditirani zapad-ni poslaniki so jo potrjevali — da ni muslimanskega problema v SZ. Kar naenkrat se pojavi ta problem v temni perspektivi, z naslovom „Centralna Azija, mehek trebuh Sovjetske zveze“ — se je že uveljavil kot fraza. Brez dvoma ta obrambna preudarjanja igrajo važno vlogo v ruskem postopku v Hindukušu. Ampak v politiki in strategiji se pojma napad in obramba medsebojno dopolnjujeta. Temeljni princip, da je napad najboljša obramba, velja tudi za Sovjete v centralni Aziji. In res, iz afganskega balkona so v stanju, da razmajajo ali tudi razkoljejo majava soseda Pakistan in Iran le z zaslombo notranjih prevratniških sil, brez večjega napora s svoje strani. V slučaju Pakistana bi Zapad morda še toleriral, ker bi se SZ podala v pravoslavno skupnost iz Beograda pa je zastopal jeromonah in starešina ruskega podvorja Vasolije Tarasjev. Iz Slovenije so prišli k posvečenju predstavniki teološke fakultete in ljubljanski nadškofijski kancler msgr. Franc Vrhunc, sorodniki novega nadškofa in še nekaj duhovnikov in ožjih rojakov. Po končani slovesnosti se je nadškof Alojzij Turk a krepko in odločno besedo zahvalil vsem, ki so ga podpirali na njegovi poti in vsem, ki se niso ustrašili ne težav in ne daljav in prišli na posvečenje. Slovesnost je bila končana, a novi nadškof je imel še dosti dela: Ljudje so ga oblegali, vsak mu je hotel stisniti roko in ga objeti. Posebej so bila ganljiva srečanja z zastopniki župnij, ki jih je škof nekoč oskrboval, Slovesno kosilo je bilo nato v hotelu Metropol. Med obedom je bila seveda vrsta zdravic. Pivi je spregovoril zagrebški nadškof Franjo Kuharič, ki se je najprej spomnil dotedanjega beograjskega nadškofa Bukatka, ki se zaradi bolezni ni mogel udeležiti slovesnosti, nato pa je razvil nekaj misli o vlogi škofa v službi skupnosti verujočih. Za njim je predstavnik republike Srbije zaželel uspehov; ljubljanski nadškof Alojzij šušta'r pa mu je častital v imenu vse Slovenije in mu povedal, da ga bodo Slovenci podpirali z molitvijo, da bo mogel uspešno premagovati težave. Govorili so še provineial p. Alojzije Ištuk iz Sarajeva, blejski župnik Nace škoda ter dr. Angel Kosmač v imenu goriških in tržaških Slovencev ter v imenu Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Zvečer je nadškof Alojzij Turk v dvorani poleg stolnice Kristusa Kralja priredil še prijateljski sprejem za vse, ki jih ni mogel povabiti na kosilo. V prijateljskem pomenku so se na tem sprejemu srečali mnogi ljudje, mnogo je bilo Slovencev, ki že leta in leta žive v popolnoma srbskem okolju, pa so bili veseli, da so se spet videli in obujali spomine na nekdanja srečanja z nadškofom Alojzijem Turkom. V nedeljo 27. aprila je imel novi 'beograjski nadškof v svoji stolnici Kristusa Kralja prvo pontifikalno mašo; tedaj je to svojo cerkev tudi formalno prevzel. Kdor je zasledoval podtalni boj med jugoslovansko UDBO in politično emigracijo iz Jugoslavije v Nemčiji, je lahko ugotovil, da se je oboroženi boj razvijal predvsem med hrvaškimi emigranti in tajnimi policijskimi službami iz Jugoslavije. Več hrvaških emigrantov je bilo zahrbtno umorjenih. Vseh imen pa nemške oblasti niti nočejo objaviti. Med zadnjimi hrvaškimi nevarnost prevelikega razmaha po indijskem podkontinentu. Ampak vdor sovjetskega vpliva v Iran — kakor v primeru civilne vojne ali nepremišljene pet-ze ZDA proti Homeiniju, ki bi presegel meje sedanjih ukrepov — bi pripeljala svet na rob tretje svetovne vojne in Evropo na rob ekonomskega propada. Neodgovorno in nespametno bi bilo od NATO, če bi mislila, da bo Sovjetska zveza — potem ko je utrdila svoj položaj v Hindukušu — pokazala umirjen obraz Iranu, posebno še, če pomislimo, da bodo od 1. 1985 petrolejska ležišča v Perzijskem zalivu postala prepotrebna dopolnitev svoji produkciji, ki že pada. Vse govorice v obrambnem značaju sovjetskega posega v Afganistanu — ta delni vidik se odločno ne sme odvreči — je pokazal vsaj en pozitiven izsledek: usoda in zatiranje muslimanov na Kavkazu in v ruskem Turkestanu nista več tabu in SZ se sama odkriva kot zadnja evropska kolonialistična sila. 17. maja je nemški poslanik v Zagrebu sporočil v Berlin, da bo „Tito opustil boj proti Nemčiji, Italiji in NDH, da se bo umaknil v Sandžak in od tam uravnaval svoje račune s četniki...“ Nato komentira sestanek v Vakufu: „Pri teh razmerah obstaja možnost, da bo Tito zapustil Moskvo in London, ker sta ga pustila na cedilu. Partizani same žele: boriti se proti četnikom v Sandžaku, potem pa vrniti se v svoje vasi in v pomirienost na hrvatskem in srbskem področju. Vrniti se domov potem, ko bi se razorožili. Nobenih usmrtitev vodečih partizanov od nemške strani...! — Moje mnenje je, da naj se te možnosti premišlja, da bi se te v svetovnem mnenju visoko cenjene čete, tako izločile iz sovražnega tabora, kar bi moglo biti velike važnosti. .. “ 25. marca se je pogovor nadaljeval v Zagrebu pri generalu Glaise von Horstenauu. Da se tu ni govorilo samo o izmeni ujetnikov, pravi Roberts, priča to, da ni bilo zraven tolmača Stilino-viča. O tem sestanku z Velebitom in Markovičem je poslanik Kasche poročal Himmlerju: „Odposlanca sta nemškemu sobesedniku predlagala premirje, pod enim samim pogojem: da Nemci puste partizanske skupine v miru v .Novem Pazarju na bosansko-srbskem ozemlju.“ K temu je Kasche dodal svoje pripombe, da ima občutek, da so partizani prevzeti želje, končati sovražnosti z nemško vojsko. Jaz vidim možnost, hraniti tako našo kri in zato hitreje priti k uspehu.“ Nato je dobil poslanik odgovor od Himmlerja, „da prepoveduje nemškemu poslaniku kakršnekoli pogajanja s partizani.“ 31. marca je poskusil Kasche še enkrat pregovoriti Himmlerja, češ, da se partizansko vprašanje ne ocenjuje pravilno, in zato ni pravega uspeha. Boj se mora vršiti bolj s političnimi kot z vojaškimi sredstvi. Sicer pa popolne zmage nad partizani ni mogoče dobiti ne z vojaškimi in ne s političnimi merami.“ Ko je Hitler izvedel za ta zagrebška pogajanja, je samo odvrnil „Z žrtvami je bil pred dobrima dvema mesecema eden izmed Hrvatov, katerega izročitev je lansko leto zahtevala Jugoslavija, kar pa je Zahodna Nemčija odklonila. Med srbsko emigracijo v Evropi ni bilo veliko takih primerov. Leta 1974 je bil v Miinehnu umorjen u-rednik srbskega emigrantskega lista, Jaša Ljotič, ki je zbiral dokumente o Titovih zločinih. Leta 1979 je bil prav tako v Munchnu ustreljen od neznancev srbski časnikar Radko Obradovič. U-stanavljal je list namenjen Srbom, ki so na začasnem delu v Nemčiji. Letos 16. aprila je bil v Dusseldor-fu na cesti 150 metrov od svojega stanovanja zahrbtno ustreljen 71-letni Srb Dušan Sedlar. Policija je takoj začela nadzorovati letališča, ker je domnevala, da so atentatorji prišli iz Jugoslavije. Sedlar je bil 1. 1941 kot član redne jugoslovanske vojske ujet od Nemcev in 1. 1943 prepeljan v Nemčijo kot ujetnik. Bil je pristaš Mihajloviča in nasprotnik Tita. Kot emigrant je bil član „Srbske narodne odbrane“ in je izdajal list „Beli orel“. Po nemških časopisnih poročilih je Sedlar pripravljal za 4. maj večji sestanek srbskih emigrantov iz ZDA in Evrope v Diisseldorfu. Tam je bila na dnevnem redu tudi volitev srbske vlade v emigraciji, katere predsednik naj bi bil Sedlar. Sodišče v Diisseldorfu je doslej zaslišalo preko 30 prič, da bi prišli na sled morilcem. Doslej je bilo vse prizadevanje brez uspeha. uporniki se ne pogajamo! Upornike je treba postreliti !‘‘ Tako se je to pogajanje izjalovilo. Doseglo je le. ta uspeh, da so odposlanci tnogli vzeti s seboj slovensko komunistko nemškega porekla Berto Haas. Niti nemški okupator in niti hrvatski ustaši niso vedeli, da je ona... mati Titovemu drugemu sinu in živi jenska tovarišica v času Titove ilegalnosti... Amerikar.ee Roberts komentira ta vazen sestanek z besedami: „Dejstvo je, da so partizani, ki Mihajloviča in četnike zaradi njihovih dogovorov s sovražnikom nenehno obsipavajo z izdajav-ci, poslali dva (tri!) visoka častnika k nemškemu generalu v Zagreb z namenom, da dosežeta premirje. Prej pa so pismeno potrdili, da je njihov glavni cilj uničenje četnikov, ne pa okupacijske oblasti Osi. Ni čudno, da v jugoslovanskih komunističnih krogih vlada zaradi tega poglavja zgodovine velika „prizadetost.“ Srbski univ. prof. dr. I. Avakumovič, pa v svoji knjižici Mihaj-l°vic Po nemških dokumentih (London, 1969) , pravi: „To, da hočejo partizani nadaljevati boj s četniki, ni bilo za Nemce nobena novost, pač pa jim je odpor proti angleško-amerikanskemu iz ki’cavanju na Balkanu lahko samo godil, če že prej niso vedeli, kaj misli o Zapadu Tito“ (113). Nekaj mesecev nato je sledila kapitulacija Italije. ŠE KOLABORACIONISTI Kolaboracionizem v najvišji meri je bil omenjeni Titov poskus sporazuma z nemško vojsko preko generala v Zagrebu in preko svojih najvišjih predstavnikov, ki pa se je izjalovil zaradi osebne Hitlerjeve odklonitve. Da se ni izvršil, ne spremeni značaja partizanske volje in odločitve npreti se z nemška pomočjo Angležem in Amerikancem pri eventuel-ni invaziji, toda važno je tudi priznanje s podpisi, da je največji in edini partizanski sovražnik —- četništvo, to je_v slovenskem, merilu: vaške straže. Da ostanem pri slovenskih razmerah: Omenjal sem že sodelovanje slovenskih partizanov z Italijani in to na najvišjih mestih preko žensk, kakor je najbolj dokumentirano v znanem referatu polk. Bitenca in tovarišev v Rimu, ki je iz angleškega preveden izšel v Taboriščnem arhivu zv. 1. Tam so imenoma označena vsa ta razmerja, ki so bila svoj cas v Ljubljani splošno znana kot na pr. pevka Mlejnikova in Graziolli, Gamba-rra, Rösener, Schumacher itd. Z njimi je sodeloval major Fantini v Kočevju, ki je kril partizansko tiskarno, in general Cerrutti v Novem mestu, ki je v Kartelju napravil naravnost medsebojno pogodbo o nenapadanju oz. o medsebojni pomoči dne 17. dec. 1942, ki nam je znana m je priobčena v Arhivu (I., str. 45): da partizani ne bodo delali subverzivnih dejanj ob železnici Ljubljana-Zagreb, da ne bodo napadali italijanskih postojank; da bodo vsako ev. nepomembno motenje javili prej Italijanom, in da ne bodo delali atentatov na italijanske vojaške, fašistične in civilne osebe. Zato pa so se Italijani zavezali, da bodo partizanom dajali orožje in preskrbo sanitetni materijal in dr., da bodo preprečili množitev vaških straž, omejili svobodo njihovih akcij in jim odvzeli težko orožje; da bodo prenehali z akcijami proti partizanom oz. jih bodo prej obvestili o ev. „napadih“. Ta sporazum o medsebojni pomoči je od partizanske strani podpisal intendant Jereb. In ta se je tudi izvajal: tako z železnico v Dobravici, pri Kamenici in v Velikih Laščah, na Zalogu, v Straži, v Drenovem griču itd. Ti stiki med partizani in Lahi so bili tako tesni, da se danes na pr. pisatelj in oznovec Ivan Svetina (Delo 9. maja 1970) pobaha s trditvijo: „Zvedeli smo za ofenzivo na Rog že pred začetkom, (Nad. na 2. str.) Srbski politični emigrant umorjen v Nemčiji KORAN PROTI SRPU IN KLADIVU? MUSLIMANI SVETA, ZDRUŽITE SE IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI V Islambad, pakistanski prestolnici, so se sestali zastopniki muslimanskega sveta. Predstavniki 39 držav treh kontinentov, debatirajo o perečih problemih, ki jih prestajajo verniki korana. Zastopanih je dvajset afriških držav, sedem azijskih in trinajst z bližnjega Vzhoda, ■ki skujsaj znašajo nad 700 milijonov častilcev Alaha. Manjkata Egipt, ki je bil izključen po podpisu pogodbe z Izraelom v Čamp David, in pa Afganistan, ki se nahaja pod rusko oblastjo. In prav problem Afganistana je bila glavna točka programa, ki je sicer vseboval še točno sto drugih tvarin debate. Muslimanski svet se čuti ogroženega. Ne tako v verskem oziru, kot v političnem in vojaškem. In kar se tega tiče, Politični opazovalci svetovnega dogajanja so tiči. Napovedujejo, ugibajo in razlagajo, a največkrat se dogodi, •da običajen bralec svetovnih novic ne razume pri Čem jel Razlaga je enostavna: tudi opazovalci ne razumejo, pri čem so. To bi lahko aplicirali tudi na sedanji položaj na najvišjih svetovnih vrhovih. Ta teden, na primer, je novi ameriški zunanji minister Muskie (državni tajnik, mu pravijo v ZDA) poletel na Dunaj, da se je tam sestal s sovjetskim tovarišem Gromykom. Strogo tajen je bil njun pogovor, in ničesar se ni razvedelo glede možnih (ali nemožnih) skle- NEKAJ POGLEDOV... (Nad. s 1. str.) ker nam je uspelo prodreti v vse okupatorjeve vojaške in civilne postojanke.“ Fajfar piše, da „so preko zapore v Ljubljani italijanski vojaki vozili cele kamione pomoči in jih izlagali na Brdu pod kozolec. Partizanski železničarji pa so v zvezi z Italijani dostavljali kar cele vagone.. . “. Kakor piše italijanski general Zanussi, je bil napr. general Roa-ta, „najinteligentnejši človek, s katerim je imel kdaj opravka...“, tak človek, ki bi prav tako, kakor je podpiral fašizem, lahko podpiral tudi komunizem ali kakšno drugo stranko. . ., ker mu njegova inteligenca in zmožnost ne dasta, da bi ostal v sredini...“ (Guerra e catástrofe dTtalia, 142). Imel sem v rokah Tolminski glas, list tolminskih domobrancev, iz prvih mesecev 1945. Tam je na prvi strani priobčeno poročilo angleške agencije Reuter, da se Roata zagovarja v Rimu obtožen kot jug. vojni zločinec, da je prav on s svojo politiko na Hrvaškem povzročil razmere, ki so dale Titu 30.000 partizanov“. je treba priznati, da so se sovjeti nekoliko zaleteli z intervencijo v Afganistanu. Uporniki prejemajo podporo vsega muslimanskega sveta, in znano je, da če ima gverila meje do prijateljskih držav, kamor se lahko zateka, odkoder ji prihaja pomoč, je skoro ni moči premagati. To so izkusile ZDA v Vietnamu, tega se zavedajo komunisti v latinski Ameriki, to sedaj izkuša ZSSR. Kaj bo sklenila ta muslimanska vrhunska konferenca, še ni znano. K tej snovi se bomo še vrnili. Zaenkrat je jasen namen, da ustvarijo stalni svet, ki naj v vsakem primeru podvzame hitre ukrepe, ako se Koran čuti ogroženega. In trenutno ga ogrožata srp in kladivo. pov. Seveda se je poudarjalo, da je bil razgovor dolg in resen, itd., itd. Komaj pa je Muskie zapustil Dunaj, se je pričelo šušljati o sestanku med Brežnjevim in francoskim predsednikom Giscard D’Estaingom. Sestanek naj bi bil v Varšavi, kjer se je Brežnjev nahajal zaradi zasedanja vodij vzhodnih komunističnih držav. Novica je najbolj presenetila francoskega zaveznika ZDA, kjer niso nič vedeli o tem domnevnem francoskem koraku. Korak ni bil le možen, pač pa je postal resničnost, ko sta se resnično v Varšavi sestala oba veljaka. Tudi njun pogovor je bil dolg in resen, pa se je o njem znova kaj malo razvedlo. Le to, da bosta skušala vsak po svoje pritiskati na vzhodu in zahodu, da naj bi se (morda prihodnje leto 1981) na vrhunski konferenci sestali predsedniki vseh velesil, ki naj bi odločili kaj narediti s svetom, da ga dokončno ne pošljemo nekam.. . To idejo šo sicer že debatirali vzhodni zavezniki na omenjenem zasedanju v poljski prestolnici. 'Po svoji strani pa Rusija ponuja (delen?) umik iz Afganistana, kanclerji držav članic OTAN-a, severnoatlantskega obrambnega pakta, pa so v Bruslju ugotovili, kako hudo jih ZSSR in Varšavski pakt nadkriljujejo v moči in orožju. MEDNARODNI TEDEN PAPEŽ JANEZ PAVEL’ II. je obhajal preteklo nedeljo 18 maja svoj šestdeseti rojstni dan. ,Na trgu svetega Petra je pozdravil in se za obisk zahvalil nad stotisočglavi množici. Popoldan pa je obiskal malo predmestno župnijo Kristusa Kralja, kjer so mu podarili tradicionalno torto, a to pot veliko in težko 35 kil. KITAJSKA je uspešno preizkusila svojo prvo inter kontinentalno raketo. Z njo lahko doseže Moskvo, ali pa tudi zahodno obalo Združenih držav. Za Kitajce predstavlja ta uspeh važen korak do vstopa v skupino jedrnih velesil. MESTO MIAMI v ZDA je pretreslo racialno nasilje. Poseben „jury“, ki so ga sestavljali izključno belci, je proglasil za nedolžne štiri policiste, obtožene, da so do smrti pretepli mladega črnca. Zato je v soboto zvečer prišlo do groznih izgredov, v katerih je bilo dve desetine mrtvih, okrog dvesto težko ranjenih in neznano število lažje poškodovanih. Veliko avtomobilov je bilo zažganih, mnogo trgovin oropanih in zažganih. Gasilci sploh niso gasili iz strahu pred napadi črne horde. Guverner je poklical oddelke narodne straže iz drugih držav, da so pomagali vzpostaviti red. LADJA, ki je prevažala Kubance preko morja v ZDA, se je potopila. Bilo je osem mrtvih, pet pogrešanih, s helikopterji pa je Amerikancem uspelo rešiti 39 potnikov. Carter je nato pozval kubansko vlado naj vendar dovoli, da Amerika vzpostavi zračni most za tiste, ki hočejo zapustiti Kubo. Istočasno pa je prepovedal dohod novih ubežnikov. Ameriške patrolne ladje so ubranile odhod kakih 80 ladij, s katerimi so ameriški Kubanci hoteli iti iskat na Kubo sorodnike ali prijatelje. SADAT je znova preložil svoj sestanek z izraelskim premierom Beguinom. Položaj Sadata je precej težak, ko ni dosegel česar si je obetal od Židov. Te dni so namreč Izraelci objavili, da bodo zakonske, priključili, judovski državi mesto Jeruzalem, in ga tudi proglasili za prestolnico judovske države. Istočasno so objavili načrt za vzpostavitev novih 29 judovskih kolonij v Oisjordaniji, kar še bolj onemogoča idejo avtonomne palestinske države. Obisk brazilskega predsednika je potekel srečno in po predpisanem programu. Uradni in neuradni sprejemi so se vrstili, in Joao Baptista Figueiredo je celo imel čas, da je obiskal tradicionalno slaščičarno „Molino“ ob kongresni palači, kjer je pred leti „pil prvi pir in nosil prvo kravato“. Na uradnem področju pa sta oba predsednika izrazila namen nadaljnjega skupnega delovanja med Argentino in Brazilom. Podpisala sta vrsto medsebojnih pogodb, med temi troje o izmenjavi in izpopolnjevanju na jedrnem področju, tehnološki komplementaciji, o uporabljanju reke Urugvaj itd. Kar se tiče jedrne energije, je zaznati, da bo Argentina Brazilu dobavljala naravni uranij, Brazil pa sosedu pošiljal težko vodo, ki jo tam pridobivajo z nemško tehnologijo. V tem tiči tudi eden izmed vzrokov tega novega dobrega sosedstva. Brazil se nahaja v hudi krizi, predvsem zaradi pomanjkanja energetskih virov. Argentina pa ima načrt v kratkem doseči energetsko osamosvojitev, in bo pričela celo izvažati petrolej. Brazilu primanjkuje določenih prvin, katerih ima Argentina v izobilju. Brazil doživlja velik industrijski razmah in potrebuje velikih tržišč za svoje izdelke. Ta trg bi lahko postala Argentina, kjer so uvožene stvari trenutno izredno poceni, zaradi proti-razmerja tujih valut. Koliko si Brazil od tega obeta, je dokaz, da je s predsedniško komitivo prišlo tudi 200 tamoš-njih podjetnikov. Do neke mere Argentini to razmerje koristi, vendar posamezni opazovalci svarijo pred preveliko industrijsko odvisnostjo, ki bi nastala, če bi ta položaj zašel v ekstreme. Zlasti še, ker se trenutno domača industrija znaša v krizi. Kaj lahko bi bilo za Argentino enostavno uvažati industrijske izdelke in izvažati prvine in surovine. A to bi preveč okrnilo ekonomski razvoj. Treba je torej poiskati tisto „zlato“ srednjo pot, po kateri bo Brazil sit in Argentina cela. Preidemo sedaj na politični dialog; predmet, ki se v vladnih krogih in po časopisju že nekoliko vleče. Vlada je dodobra namenjena poslušati kar največ mnenj mogoče, da bi si na tej podlagi ustvarila čem popolnejšo sliko o državi in njenem ustroju, kakor si jo narod, oziroma njega politični, kulturni, znanstveni in družbeni vodje žele. V tej zvezi je pretekli teden minister Harguindeguy povabil na pogovor tudi vodje tkim. Cámara Júnior, ki druži mlajše podjetnike, . funkcionarje in posestnike. Še pred tem pa je bil minister izjavil, kako težko je pravzaprav napeljati razgovor z mladino, ker je praktično ni v že obstoječih skupinah ali organizacijah, in nima sebi lastnih ustanov. Razen redkih primerov, bi bilo mogoče govoriti le z izstopajočimi posa- mezniki, ki pa nimajo pravega skupinskega predstavništva. Problem argentinske mladine je podoben mladinskemu problemu po vsem svetu, pa ima tudi nekatere posebnosti. Zaradi nenehne politične nestabilnosti, pomanjkanju vzorov in „učiteljev“, praktično ni bilo mladega pritoka v politične stranke. Zadnji vdor v politične vrste smo doživeli za časa peronizma, okoli let 1970-1973, ko se je tudi število mladih navdušilo za gverilo. Peronistični polom in razjasnenje namenov in delovanja gverile je mlade zbistrilo, a tudi pustilo v njih občutke razočaranja. Za tem, in delno tudi kot posledica tega razočaranja, smo doživeli približanje mladine k veri, in delno tudi Cerkvi. Kar je bilo pred leti še utopija, to je danes realnost. Veliko število mladih po cerkvah in pri zakramentih, pa množice, sto in stotisočev, na raznih romanjih in verskih zborovanjih. Istočasno je prišlo do obnove in prave pomladi v Katoliški akciji in drugih verskih ustanovah. To je splošen pojav, ki pa še ni dokončen. V veliki meri ga mladi pričakujejo. Kajti v tem oziru moramo zapisati, da je Argentina v mnogih ozirih še misijonska dežela. Vera je bolj notranje čutenje kot pa prepričano doživetje, medtem ko so liturgija in zakramenti za mnoge še vedno brez pravega pomena. Kar se pa tiče delavskega problema, so sindikalisti znova napeljali stike, v ponovnem naporu, da bi obnovili izgubljeno edinost. Najprej so sklenili, da kljub vladnemu odločilu, na lastno roko pošljejo delegacijo na zasedanje Mednarodne organizacije za delo v Ženevi. Pravzaprav jih je vladna poteza streznila, da so se zavedli, da tako pač ne gre. Sedaj imajo probleme s sestavo te delegacije, pa tudi z raznimi drugimi tvarinami. Dejstvo je, da je vsak poizkus sindikalne edinosti doslej jalov, in bi tudi v bodoče zahteval naporov (in zlasti odpovedi), ki jih argentinski gre-mialisti še niso pripravljeni žrtvovati. •Poplave so nekoliko pojenjale zadnje dni. Položaj v provinci Buenos Aires se boljša. A še pred tem so vode podrle mostove, oblasti pa so morale dinamiti-rati na več mestih na novo zgrajeno cesto „interbalnearia“, da so vode skozi te lijake lažje zdrvele proti morju. Mesto Dolores, dvakrat močno ogrožano s poplavo, pa se je, vsaj doslej, vendar rešilo te božje šibe. In končno problem okoli razmejitve med Argentino in Čilom. Kot pravijo vesti iz Vatikana, je delo komisij prišlo do kritične točke. Bodoči meseci bodo odločilni, kajti doslej je bilo vse delo le priprava za to kritično debato. Sedaj gre za zemljo (in za morje) in tu se bo pokazala moč in avtoriteta Vatikana, pa razumevanje (ali nerazumevanje) obeh v polemiko zapletenih držav. Bog daj pameti.. . Mucho nos une y¡ poco nos separa Después de los resultados de la visita del presidente Joao Figueiredo, la Argentina y el Brasil, rnás que adversarios geopolíticos, comenzarán a ser socios en el formidable desafío del desarrollo regional. En la declaración conjunta suscripta con su colega Jorge Rafael Videla se define la consulta bilateral como un “valioso instrumento para' perfeccionar las relaciones entre ambos países”, reiterando la adhesión a la OEA en el mercado del respeto al principio de no-intervención; la oposición al colonialismo y al racismo, y la común preocupación sobre los peligros de la carrera armamentista para la paz mundial. !■■■■! i ■■■■««■ ■»■«*■« * ■ ■ ■ O U * «1* B MI8 K ■ H * USB » H* « ■ E US ■■■■■■■■■■■■ GISCARD IN BREŽNJEV PO SVOJE AMERIKA NE VE KAM NAJ SE OBRNE Tine Debeljak (117) Med hngigami in reci jami LOŠKI RAZGLEDI Muzejsko društvo v Škofji Loki izdaja koncem leta redno svoj poljudnoznanstveni zbornik-LOŠKI RAZGLEDI, ki so za letošnje leto izšli že šestindvaj-setič, ter tako predstavljajo lepo tradicijo tega tisočletnega gorenjskega mesta. Tudi imajo morda naj višjo vrednostno ceno med podobnimi podeželskimi krajevnimi narodopisnimi zborniki, predvsem po zaslugi ustanoviteljev in do zadnjega časa urednikov prof. dr. Pavleta Blaznika in prof. Franceta Planina, ki sta oba znana in priznana tudi v širšem slovenskem kulturnem svetu. Zdaj je njuno dediščino prevzel drugi ločan arheolog dr. Fr. Leben s širšim uredniškim krogom. — Lani je bil zbornik posvečen četrtstoletju izhajanja te revije, letos pa s posebnim posvetilom 40 letnici ustanovitve škofjeloškega muzeja (1940). — Obsega čez 300 strani in je razdeljen na štiri dele. I. vsebuje razprave iz škofjeloške kulturne zgodovine in sodobne problematike, II. del redno „favorizirano poglavje“ iz Narodnoosvobodilne borbe, (ki je predpisano v vsaki reviji!), III. Leposlovje in IV. Poročila in gradivo. Med avtorji razprav, ki jih že redno srečavamo v Razgledih, je dr. P. Blaznik napisal zgodovinski komentar k hr-vatski filološki razpravi dr. Malnerica o rovtarskem narečju v Gorskem Kotarju. Blaznik na podlagi urbarjev pod- pre to tezo, da so res pred stoletji tja preselili ljudje z loškega gospodstva (O preselitvi loških podložnikov). Umetno-str' zgodovinar dr. E. Cevc primerja dva renesančna reliefa iz Škofje Loke in Turjaka kot delo iste poznogotske delavnice. — F. Planina opisuje iz spominov okolico Sorice in Zalega loga (Po Groharjevi domačiji) ter tudi podaja rodovnik Groharjeve rodbine od njegovega deda do najmlajših potomcev istega Grohar-Golje. — Naravoslovec dr. T. Polenc nadaljuje svoje zapiske iz življenja pajkov po loški okolici. Dr. A. Ramovš opisuje obdelovanje mlinskih kamnov iz kremenovega konglomerata v Selški dolini. Zanimivo pa je, da zdaj nastopa vse polno novih imen, ki objavljajo svoje elaborate. Tako: dr. M. Slabe (Osnove za, varovanje arheološkega terenskega spomenika na območju Škofje Loke R. Brank). Sledovi nasipov poznoantičnih obrambnih zapor pri Novi Oselici (Zora Šubic), Poročilo o orientacijskem sondiranju pri področni cerkvi sv. Andreja na Gostečem (dr. A. Rant), Pfenig freisinškega škofa Otona II. iz kovnice Gutenwert in problematika loškega grba (zagovarja tezo, da je kronana glava v njem — zamorec ter to tudi zgodovinsko utemeljuje!). M. Železnik opisuje zlate oltarje na loškem ozemlju v 1. 1690-1720 (Sv. Volbenk, Malenški vrh, Dražgoše itd.) Nekaj drugih razprav: Dr. C. Avguš- tin:: Prostorski ambient škofje Loke v srednjem veku, F. štukl: Loška meščanska arhitektura s posebnim ozirom na leseno gradivo, F. Golob: Mojster krtinskih fresk, Janez Dolenc: Posli in gostači na Poljanskem (Zanimiv dokument iz Javorij kaže stanovsko razmerje v tej vasi 1. 1843!), Meta Stele; Barvarska obrt od XVIII. st. do XX. (barvanje tekstilih pri Firberju itd.), Marija Stanovnik: Up Kavčičeve Pustote (razlaga povesti o tolminskih puntih Pustote pisatelja — Ločana Vladimirja Kavčiča), S. Rupnik: Spremembe obsega in sestave zemljišč v obdobju 1938-1978, A. Pečnikar: Zunanje-trgovinska dejavnost loškega gospodarstva, D. Novak: Nekaj podatkov o izvoru Potok v Po-toški grapi. Tem glavnim razpravam slede zanimivi zapiski in spomini iz kulturne zgodovine, kjer o 25 letnici Loških razgledov govorita o njih vrednosti V. Žakelj in dr. Berčič. D. štoviček zavrača ob 100 letnici smrti Lovrenca Koširja njegovo iznajdbo posebne poštne znamke! Za jubilej so napisane življenjske podobe pomembnih ljudi iz loškega gospodstva: o A. Globočniku, velikemu rodoljubu iz 1. 1848, in propagatorju Postojnske jame, o socialnem delavcu dr. A. Dermote, o dr. J. E. Kreku. In več manjših zaznamb (Zasedba Sorice 1. 1918-1921, Zapiski iz prve vojne, Dva etnografska zapisa iz Žabnice itd. itd. Pod narodnoosvobodilno borbo je o-pis življenja in dela dr. B. Kocjančiča, ki je padel kot talec (S. Kobal), Isti je napisal članek Kako je nastala brošura o Matthausnu, Sledi partizanski opis Pavla Igliča, in prevod odlomka iz L. Adamičeve knjige o Domovini „srečanje z otrokoma iz Dražgoš“. V leposlovnem oddelku pa je Janko Krek zbral lep šopek pesmi loškega pesnika Cvetka Golarja za njegovo stoletnico rojstva. Poročila in gradivo vsebuje razne nekrologe, zapiske občnih zborov Muzejskega društva, zanimivosti o graditvi loškega pokopališča, o bivanju slikarja Groharja pri H omanovih, o letošnjih izletih muzejskega društva. Ob koncu je dodan tudi imenik vseh častnih članov (Blaznik, Planina, Koblar^ Ziherl ...) pa ustanovnih (med katerimi pa marsikoga manjka...). Naslovna podoba teh Loških razgledov predstavlja za Loko tipično cehovsko skrinjo, kjer se hranijo zgodovinski dokumenti o starih obrtniških pravicah, in cehovski vrč, iz katerega so pili vsakoletno „eunftarji“ na svoj praznik. STOPINJE 1980 Koledar Stopinje 1980 izhaja že deveto leto in ga izdaja Pomursko pastoralno področje v Mariboru (uredniki J. Gregor, L. Kozar, F. Puncer z uredniškim odborom) P. Berden, V. Novak, K. Smej in J. Zadravec). Letošnji koledar obsega 216 strani in nosi na ovitku večbarvno sliko pomurskega slikarja Karla Jakoba: Dekle zaliva rože. Poleg običajnega koledarja ima tudi raznoliko vsebino. Uvod je publikaciji napisal škof dr. Grmič. Nato pa sledi 15 strani dolga bogato ilustrirana izredno zanimiva fotokroni- ka zgodovinskega romanja papeža Janeza Pavla II,, ki jo je napisal J. Zadravec pod naslovom Dnevnik s prazničnega Poljskega. Ta nazorna kronika je gotovo lep donesek letošnjim Stopinjam. Toda kljub opozorilu, naj publikacija ne bo zamaknjena v preteklost, je večina doneskov v njej posvečena odkrivanju preteklost značilne pokrajine kulturne zgodovine, zlasti pa farnih kronik, ki naj vodijo k sodobni zavesti farnega občestva. To poudarjajo zlasti članki o župnijah: Bogojini (škafar), Mali Nedelji (S. B.), in Cankovi (Fakin). Iz širše kulturne zgodovine je napr. Bibliografija prekmurskega tiska od I. 1715 do 1919 (Smej), o Gornji Radgoni, o Zemljiškem sporu o RorejciK 1. 1581 (I. Zelko) predvsem pa članki univ. prof. V. Novaka: o tem priča že ponatis u-vodne stare velikonočne pesmi iz XVI oz. XVII st. (1789), članek o prekmurski duhovščini in borbi za svobodo 1918/ 1919. O današnjih kulturnih dogodkih je napisal besede o slikarju Karlu Jakobu, lepa študija o pisatelju Lojzetu Kozarju ob 70. letnici, kjer ugotavlja, da je „Kozar po Jalnu edini slovenski pisatelj — duhovnik“, kar mu pritrdim, odkar sem bral Licenciata Janeza. Zanimiv je Novakov članek o Porabskih Slovencih, ki je bolj pesimističen, kakor pa hi človek pričakoval po toliko hvaljenih slov. madžarskih kulturnih odnosih; toda mnogo po krivdi matičnih Slovencev. V. Novak je gotovo že desetletja najmarljivejši poznavavec prekmurske kulturne preteklosti kakor tudi sedanjosti. V polpretekli čas spadata tudi članka iz nemškega taborišča Haunstetten meWMCC Sac 3gBÇ>W