Poštnina plačana v gotovini. LETO XLIX. ŠTEV. 6.-8. Slovenski Pravnik Glasilo društva ..Pravnika" v Ljubljani VSEBINA: 1. Aleksander Maklecov: Analogija v kazenskem pravu 145 2. Dr. Joso Jurkovič: Odgovornost državnega uslužbenca za škodo, povzročeno z upravnim aktom 165 3. Dr. Anton Stuhec: Zaščita dolžnikov in pobotanje 175 4. Dr. Aleksander Bilimovič: Iz novejše literature v sovjetskem načrtnem gospodarstvu 186 5. Dr. Stojan Pretnar: Pozabljeno vprašanje 191 6. Književna poročila 194 7. Razne vesti 205 PRILOGI: Odločbe kasacijskega sodišča v civilnih stvareh 11, št. 440—451. Odločbe kasacijskega sodišča v kazenskih stvareh II, št. 247—255. V LJUBLJANI 1935 Urednik: Dr. Rudolf Sajovic Natisnila Narodna tiskarna — Predstavnik Franc DezerSek Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani, Bleivveisova cesta 16,1 Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik« v Ljubljani). venski Pravnik X. Ljubljana, junija 1935. Št. 6. — 8. alogija v kazenskem pravu. Univ. prof. Aleksander Maklecov. elo »nullum crimen, nulla poena sine lege« se je lo v kazenskem pravu novejše dobe, da se je cot princip, ki je nekako izven diskusije. Teo-sprotstva so obstajala skoro v vseh področjih sravne vede. Toda načelo zakonitosti in določe-erijalnega kazenskega prava je pridobilo tako > priznanje, da velja celo kot temeljna držav-¦avica, zajamčena v ustavah.1 Kazensko pravo je pogledu razodevalo svoj sekundarni značaj, svojo od občnih načel državnega ustroja pravne države. reforma kazenskega prava, ki se je tekom zadnjih vršila v mnogih evropskih državah, je prevzela načelo kot nekaj ob sebi umevnega. Celo radi- rt preosnove kazenskega prava, osnutek italijan-iz 1. 1921, zasnovan po zamisli Enrica Ferrija, je > načelo (čl. 1 cit. osnutka), dasi je pomenil sicer revizijo temeljnih načel obstoječega kazenskega ¦ o velja za fašistično reformo kazenskega prava, 5 imenom italijanskega justičnega ministra Rocco j. kz. z dne 19. oktobra 1930).2 i. pr. čl. 8 jugoslovanske ustave in čl. 116 nemiške ustave. Po ki nemškega kriminalista R. von Hippela pripada načelo za-zum eisernen Bestand des modernem Strafrechts.« R. von Deutsches Strafrecht. I. 193. Str. 386. Po besedah francoskega . R. Garrauda, »le principe de la legalite des delits et de t la partie irreductitble du droit penal moderne.« R. G a r r a u d. Iroit criminel. 14. ed. 19(216. Str. 45. esto principio constituisce il presidio mas&imo per la liberta ii, la quale puo essere penalmente limitata solo mediante un vieto del legisilatore e solemente con 1' applicazione di sanzioni ;tate antecedemente staibilite dalla lege« (Str. 221). »iCon !' avere ell' art. 1 . .. il legislatore ha escluso che in materia di reati 147 •ebni za nullum a prava, nalogija rimsko privata 'dinariis emplum o pred-x pravu poenae :i dolo-religio, izrecno •venske kaj let dovo-gorskih načela • so še porabo akonu, ci Cri-I. 1769) nullum nskem teri je pravu, leosko prava, lce de Kari V. der Ca-inalogie schland r. Max ltlichen : Paul 10 148 Analogija v kazenskem pravu. cas«. O nenavezanosti kazenskega sodnika na zakon pri določitvi kazni posebno zgovorno priča znani rek: »presque toutes les peines sont arbitraires dans ce rovaume«. Kazni so se uporabljale tudi, če je šlo za dejanja, ki niso bila zagrožena s kaznijo po zakonu (faits non prevus par Ia loi et pour lesquelles il n' y a aucun usage constant).6 Tudi staro slovansko pravo v tem pogledu ni tvorilo izjeme.7 Splošno je znan zgodovinski pomen, ki ga je imela angleška Magna Charta Libertatum iz 1. 1215. Formula njenega čl. 39: Nullus liber homo capiatur vel imprisonetur... nisi per legale iudicium vel per legem terrae se je po pravici smatrala kot temeljni kamen angleške svobode (»the kevstone of English libertv«).8 Ideja, vsebovana v tej formuli, je vplivala na ves razvoj angleškega prava ter celo na ustave severo-ameriških držav. Za razvoj ideje zakonitosti je bil od velikega pomena tudi nauk o neodsvojivih človeških pravicah, ki je izviral iz verskih idej ter se je pozneje izoblikoval v številnih deklaracijah pravic.9 Znamenita postava o pravicah s.-ameriške države Virginia iz 1. 1776 (Bili of Rights) je bila neposredna predhodnica francoske deklaracije človeških in državljanskih pravic z dne 26. avgusta 1789. Težnje, da se uveljavi zahteva po zakonitosti v področju kazenskega prava, zasledujemo deloma že v stari dobi. Toda pravi razcvet te ideje se pričenja šele v 18. sto- 6 Gl. k temu: Reinhart Hohn: Die Stellung des Strafrichters in den 'Gesetzen der franzosischen Revolution (1791—1810). Berlin. 1929. Str. 27. — E s m e i n : Histoire de la procedure penal en France. Pariš. 1882. i(passim). 7 Glede srbskega prava gl. Dr. Teodor Taranovski: Istorija srpskog prava u Nemanjičkoj državi. II. deo. Istorija krivičnog prava. Beograd. 1931: >»Čim je država uzela kažnjavanje u svoje ruke, nije ona zajedno s tim podredila kaznene norme isključivo zakonodavnoj regle-mentaciji. iNaprotiv dugo vreme država čuva običajno-pravne odredbe o kaznama, kao naravno i o krivičnim delima«. . . (iStr. 29). 8 Schottlander, op. cit., str. 27. 9 K temu: A. Aulard et B. iMirkin - Guezevitch: Les declarations de Oroit de 1' homme. Textes constitutionnels concernant les droits de 1' homme et le garanties des libertes individuelles dans tout le pays. Pariš. 1927. Primerj. tudi: Jellinek: Erklarung der Menschen-und Biirgerrechte. — Dr. iLeonid P i t a m i c : Država. Lj. 1927. Str. 188 in nasl. Analogija v kazenskem pravu. 149 letju, v dobi prosvetljenstva in je zvezan z imeni Beccarije, Montesquieuja, Voltaireja in dr.10 Njeno klasično formulacijo vsebuje drugi del čl. 8 že omenjene francoske deklaracije iz 1. 1789: »... Nul ne peut-etre puni qu' en vertu d' une loi etablie et promulguee anterieurement du delit et legalement appliquee.« To načelo je izviralo iz zahteve po ločitvi oblasti, zlasti zakonodajne in sodne. Le napisanemu zakonu pripada pravo ustvarjajoča moč. Iz tega so sledili še nadaljnji važni zaključki. Korektura kazenskega zakona je dopustna le s pomočjo zakonodaje. Sodišča niso poklicana, da ustvarjajo nove dejanske stane in nove sankcije. Le na ta način bo zajamčena svoboda individua pred samovoljo sodnika in enakost vseh državljanov pred zakonom, kajti, kakor je rekel še Bacon, durum est torquere leges ut homines tor-queant. Biti svoboden pomeni, po Voltairejevih besedah, biti odvisen le od zakona.11 Naloga kazenskega sodnika se omejuje na strogo silogistično logično sklepanje (Beccaria).12 Kazenski sodnik je »la bouche qui prononce les paroles de la loi« (Montesquieu). On se mora držati črke zakona, »se conformer a la lettre de la loi«. Ideologi dobe prosvetljenstva so v svojem pretiranem racionalizmu bili prepričani, da je mogoča kodifikacija, ki nima nobenih vrzeli in notranjih nasprotstev. Dejanski stani naj bodo kar je moči točni in izčrpni, kazni pa naj bodo fiksno določene. Če se to doseže, postane sodnikova razlaga zakona nepotrebna. Besedilo zakona je potemtakem ultima ratio, kajti sodnik se pač ne more smatrati »plus sage que les lois« (abbe de Mably). Za dobo prosvetljenstva je bila torej značilna racio-nalistična zaverovanost v absolutno moč napisanega zakona. Prevladovalo je prepričanje, da se da doseči taka izčrpnost, zaključenost in enosmiselnost v določbah zakona, da postane njegova razlaga odveč. Sodnik se pretvarja v malodane 10 Primerj. 'Giintiher: Oie Strafrechtsreform im Aufklarungszeit-alter. 1907. — H e r t z : Voltaire und die Strafrechtspflege des 18. Jahr-hunderts. 1887. Podrobno bibliografijo gl. v knjigi: Dr. H. Drost: D'as Ermessen des Strafrichters. 1930. Str. 97, 98. 11 Voltaire: Pensees sur 1' administration publique. (XXIII, 536). Cit. po Drostu, op. cit., str. 85. 12 Gl. k temu: (Boris- F u r 1 a n : Teorija pravnega sklepanja. Zb. znan- polja, Haloz in Slovenskih goric. Razmere so tod tako izrazito svojstvene in se razlikujejo povsem od razmer po drugih slo* venskih pokrajinah, da naravnost začudujejo in pomenjajo pravo odkritje za človeka, ki je vajen meriti vsa slovenska vprašanja z ozkega stališča osrednjih Slovencev. Zaradi tega pa niso te svojstvene razmere prav nič manj '»slovenske«: saj zadevajo v prvi vrsti avtohtonega slovenskega ikmeta in slovenskega kmet* skega proletarca, zlasti viničarja in oferja. Sedanji Iživljenjski položaj prebivalcev tega ozemlja je oblikovala zgodovina dolga stoletja, ko so bili štajerski fevdalci in veliki samostani neomejeni gospodarji zemlje in ljudi. Ta fevdalna razmerja so trajala skoro do konca svetovne vojne, svojo juridično lastnino na zemlji pa so njeni bivši gospodarji ohranili še danes. V tem oziru se torej že kaže različnost življenjskih pogojev v severni Štajerski od onih v drugih slovenskih pokrajinah. V najširšem smislu je to ozemlje etnografsko zelo malo raziskano. Niti sedanje življenjske razmere niso izčrpno opisane, zgodo* vinski podatki so vsebovani le v raztresenih monografijah, obi* čajno pravo je sploh neraziskano itd., čeprav je tu odprto polje za sistematično delo sooijologa v najširšem smislu, od nacijonal* nega zgodovinarja pa vse do praktičnega jurista. Slovensko kmetsko prebivalstvo omenjenih štajerskih oko* lišev so ali kmetje, ki so lastniki zemlje in jo sami obdelujejo, ali pa izraziti kmetski proletarijat brez zemlje, to so viničarjl in oferji. Medtem ko se kmetje * posestniki po svojem socijalnem, gospodarskem in pravnem položaju ne razlikujejo bistveno od svojih stanovskih sovrstnikov drugod po Sloveniji ali celo v vseli alpskih deželah, so viničarji in oferji posebna izrazitost štajerskih vinorodnih krajev in zaslužijo vso pozornost. Ne le, ker živijo v najbednejših razmerah in ker jih je obča državna socijalno* zaščitna zakonodaja kratkomalo prezrla, ampak še predvsem zaradi svojega posebnega pravnega položaja. Tako viničarji kakor oferji so poljedelski delavci brez lastne zemlje, ki žive še v kolonatnem razmerju do gospodarja vinogradnika ozi* roma zemljiškega posestnika. Razlika med obojimi je ta, da so viničarji kvalificirani vinogradniški delavci, medtem ko so oferji poljski delavci na drugi poljedelski zemlji in brez kva* lifikacije. IV splošnem pa se odnosi in pravna razmerja obojih do svojih gospodarjev vsaj po običajnem pravu ne razlikujejo. S pozitivnimi normami je le deloma in še to pretežno socijalno* zaščitno urejen samo pravni položaj viničarjev, ne pa tudi oferjev, Pozabljeno vprašanje. 193 verjetno iz razloga, ker je viničarjev mnogo več, po približni cenitvi okoli 24.000. Socijalni in tudi pravni položaj tega dela Slovencev je v naši socijalni književnosti ter v naši pravni teoriji popolnoma pozabljeno vprašanje, dasi je s tem tem ljudem storjena velika in nezaslužena krivica. Tudi naša pravna praksa se s temi pro* blemi vse premalo bavi in podreja vsa ta razmerja, dasi so izrazito svojepravnega značaja, kratkomalo določbam občnega državljanskega prava. S tem je potrjena uvodna ugotovitev, da je vsa pozornost posvečena preveč osrednjemu slovenskemu ozemlju, kjer se na drobno razpravljajo še tako majhni problemi, medtem ko se vprašanja oddaljenejših pokrajin, čeprav živo režejo, zanemarjajo mnogo preveč. Če se hočemo omejiti samo na ugotavljanje teh problemov s pravnega stališča, se odpira tu široko polje za raziskovanje pravno zgodovinskih komponent, ki so dovedle do današnjega stanja, za sistematičen pregled pozitivne zakonodaje, in končno, kar se mi zdi najbolj važno, za ugotovitev veljavnega običajnega prava. To običajno pravo je v krogih praktičnih juristov, tudi onih, ki vrše svojo prakso na tem ozemlju, premalo znano, dasi je edino merodajno za pravilno presojo. Praksa se na to običajno pravo več ali manj ne ozira in uporablja nepravilno le preveč pogosto občno državljansko pravo. Glede na dejstvo, da gre pri teh kolonatnih razmerjih za izrazito svojepraven značaj, ni mo* goče uporabljati zlasti določb o službeni pogodbi. Štajerskim vinorodnim krajem dajejo viničarji popolnoma drugačen značaj, kakor ga imajo drugi vinorodni kraji na Slo« venskem. Kar je n. pr. na Dolenjskem pravilo, da je namreč posamezni kmet lastnik vinograda in da ga sam tudi obdeluje, je to v štajerskih goricah skoro izjema. Štajerski lastniki vino* gradov so v velikem odstotku meščani iz Maribora, Ptuja in Gradca ali pa veliki avstrijski samostani, zlasti admontski V manjšem delu so lastniki vinogradov podeželski večji posestniki, ki pa imajo tudi svoje viničarje in šele v zadnji vrsti imamo mile posestnike, ki okopavajo sami svoje vinograde. Ista slika se po* kaže tudi z obratne strani, ako poudarjamo ponovno izredno visoko število viničarjev, ki jih je kakor omenjeno okoli 24.000. Točni statistični podatki o posestnih razmerah niso znani in tvorijo tudi sami zase važno poglavje, ki bi ga bilo treba čimprej načeti. Položaj viničarjev je uredila štajerska deželna vlada že z deželnim zakonom z dne 2. maja 1886 d. z. št. 26 in z dne 1. junija 1898 d. z. št. 51. (Manzova izdaja noveliranega o. d. z. omenja ta zakon kot posebno zakonito ureditev službenih pogodb.) Te do* ločbe so veljale vse do leta 1928, ko je pretežno socijalno za* ščitne norme glede viničarjev vzakonila bivša mariborska oblastna skupščina z uredbo o viničarskem redu (kratko imenovana vini* carski red), ki jo je izdala dne 20. julija 1928 na podstavi člena 64 zakona o oblastni in sreski samoupravi v zvezi z zakonitim po* oblastilom čl. 362 fin. zak. za leto 1928*29. Viničarski red derogira 13 194 Književna poročila. izrecno po štajerski deželni vladi izdane zakonite določbe in predstavlja tako sedaj edini pozitivni pravni vir za presojo vini* carskega pravnega položaja. Kakor že poudarjeno, ima viničarski red izrazito socijalno zaščitno tendenco, ki pa tudi ni popolna, ker ni n. pr. določb o zavarovanju, na drugi strani pa vsebuje tudi privatnopravne določbe, toda le v zgoščeni obliki, tako da je v mnogočem še vedno prepuščeno običajnemu pravu, na ka* terega se sicer viničarski red tudi izrecno sklicuje. Glede oferjev ni pozitivnih zakonitih določb, njihovo običajno pravo je pa še mnogo manj znano kakor viničarsko. Tudi javno* pravno so oferji še na slabšem, ker imajo viničarji n. pr. svojo strokovno organizacijo za zaščito svojih interesov, nadalje vini* carske komisije v spornih vprašanjih glede službenega razmerja, medtem ko so oferji popolnoma nezaščiteni. Namen teh vrstic nikakor ni bil, da bi podali obsežnejšo pravno sliko zlasti viničarskih razmerij, ampak le opozoriti na problematiko tega po krivici pozabljenega vprašanja. Vsekakor je potrebno, da se tudi v naši, zlasti pravni literaturi, prične to vprašanje vsestransko in sistematično obdelovati, ne samo da se ohrani kot neka zanimivost v njej, ampak tudi da se spoznajo globji in končni vzroki težkega socijalnega položaja tega dela Slovencev. Dr. Stojan Pretnar. Književna poročila. Dr. Lapajne Stanko: Contribution a une Union slave de Droit inter-national prive en matiere de contrats. Pod tem naslovom je izšla v zadnji številki za 1. 1934 pariške Nouvelle Critique Revue de Droit international in sedaj tudi v posebnem odtisku 24 strani obsegajoča razprava univ. prof. dr. L a p a j n e t a. Predmet razprave je eden najtrših orehov s področja mednarodnega zasebnega prava, namreč kolizijske norme, ki naj odmejujejo pri sklepanju mednarodnih pogodb kolidujoče pravne rede. N. pr. kadar skleneta pogodbo državljana raznih držav, ali državljana iste države, pa ne v svoji domovini, ampak izven nje, in si nasprotujejo pravni redi v določbi, glede katere nastane spor med njima. Dasi se sklepajo take pogodbe uro za uro v tisoč primerih, se internacijonalisti niso do danes zedinili na merodajni pravni red. Težave so tolikšne, da so zaenkrat resignirali, odkriti iskano kolizijsko normo za vse v mednarodnem pravnem prometu možne pogodbene tipe in da se omejujejo, jo dognati za najbolj praktično kupoprodajno pogodbo (gl. delo strokovnih kongresov na Dunaju 1. 1926, v Lozani 1. 1927, v Haagu 1. 1928). A tudi glede te še ni zadovoljivega uspeha, tako da pride ponovno na spored sedme haaške konference za mednarodno zasebno pravo. Z iskano kolizijsko normo se bodo morali baviti tudi slovanski internacijonalisti, ki so 1. 1933 v Bratislavi sklenili, da predlože II. kongresu pravnikov slovanskih držav (1. 1936) načrt popolnega kodeksa za vse slovanske države enotnih kolizijskih norm. Prof. Lapajne je član redakcijske komisije in skuša v navzočni razpravi, z nekaj izvirnimi mislimi pripomoči k rešitvi, Književna poročila. 195 ves svet zanimajočega, problema. Razprava je potrebna tem bolj, ker tudi poljski zakon z dne 2. avgusta 1926, št. 581 in nač. čsl. drž. zak. iz 1. 1931 — dasi uzakonjujeta najboljše, od doktrine doslej dognane kolizijske norme — glede kolizijske norme za mednarodno pogodbeno pravo ne soglašata popolnoma, in ker ima avtor tudi glede nekaterih soglašajočih določb dvome o njih pravilnosti. Avtor predlaga predvsem razbremenitev področja zagonetne kolizijske norme. Kolizijska norma naj ne velja za vse spore, ki morejo nastati v zvezi s sklenjeno mednarodno pogodbo, marveč le za one, ki so kontrak-tualnega značaja. 1. Zato naj se izločijo in pridelijo področjem pristojnejših kolizijskih norm vsi zahtevki in vsa upravičenja, ki nastanejo enemu pogodbeniku iz kršitve mednarodne pogodbe po drugem. Vsi ti zahtevki in upravičenja so res v zvezi s sklenjeno pogodbo, a niso' pogodbene narave, ampak, po poglobitvi v njih bistvo, odškodninske (v širšem smislu besede). Odškodninske narave so, ker predpostavljajo (kakor civilnopravni delikti) škodo, protipravno dejanje (nehanje) in vzročno zvezo med njima; le krivda pri njih ni nujna, kar ne odloča. Zato naj velja zanje, kakor velja za delikte lex loci delicti commissi, lex loci laesionis. Avtor dokazuje tak odškodninski značaj: a) pri tzv. izpolnitvenih zahtevkih, nastajajočih iz neizpolnitve pogodbe ob dogovorjenem času, ker mora nezvesti pogodbenik prestirati poleg izpolnitve časovni interes n. pr. zamudne obresti; b) pri jamčevalnih zahtevkih iz hibne izpolnitve pogodbe (odškodninski značaj a. redhi-bitoriae, quanti minoris in dr.); c) pri odstopnem upravičenju, ki ga dajejo moderne zakonodaje za vse vrste pogodbene nezvestobe. V nasprotju K izpolnitvenim in jamčevalnim zahtevkom, ki spadajo k sredstvom (materi-jalnopravne) sodne zaščite, spada to odstopno upravičenje k sredstvom samozaščite. A po avtorjevem mnenju je indicirana za vso materijalno-pravno zaščito v mednarodnem pravnem prometu uporaba legis loci laesionis; č) ista lex loci laesionis naj velja za mednarodno zastaranje, zlasti za dolgost zastaralnih rokov, ki je zelo različna po pravnih redih raznih držav (tudi za tožbene zahtevke iz kršenih pogodb). Ako pridenemo vsem tem posledicam kršene mednarodne pogodbe še pristne odškodninske zahtevke, ki spremljajo prej navedene ob vsaki krivdni pogodbeni nezvestobi, in ako uvažujemo, da nastaja največ sporov vprav zaradi neustreznih izpolnitev, postane razbremenitev področja iskane kolizijske norme prav izdatna. Lex loci laesionis, ki jih prevzame, je identična z lex loci solutionis (contractus), t. j. s pravnim redom kraja, kjer bi bila morala biti pogodba izpolnjena, a ni bila ali ne v redu. 2. Drugo razbremenitev zahteva avtor pri tzv. lokalnih izpolnitvenih modalitetah. Videli smo, da so konflikti pravnih redov možni glede izpolnitvenega kraja, izpolnitvenega časa in dr. Niso pa možni glede pojma poslovnega lokala na kraju izpolnitve ali glede pojma poslovnih ur na istem kraju. Zakaj ne ? Zato, ker gre tu za čisto podrobne pravne norme, ki so s krajevnimi razmerami v tako tesni zvezi, da jih ne urejuje in ne more urejevati nobena druga zakonodaja, nego lokalna. Lokalni zakonodavec ima takorekoč zakonodavni monopol glede njih, s katerim izključuje od uporabe v msdnarodnopravnem prometu vsaktero drugo zakonodajo. Poleg poslovnega lokala in poslovnih ur šteje avtor k predmetom lokalne zakonodaje še dolgo vrsto drugih: 13* 196 Književna poročila. praznike, respektne dneve (kjer jih še poznajo), novi ali stari stil koledarja, zimski ali letni čas, novec, kadar ima enako ime, a različno vrednost v raznih državah, mero in težo v sličnih okolnostih, odpovedne in izpraznitvene roke in termine, določbe modernih kolektivnih pogodb, določbe moratorijev, končno razne zakonite surogate izpolnitev n. pr. sodno položbo. Ob uporabi tega lokalnega pravnega reda se področje iskane kolizijske norme razbremeni dalje v dosti širokem, doslej komaj opaženem obsegu. Seveda je tudi ta krajevni pravni red identičen z lex loci solutionis (contractus). Kolikor preostane področja za kolizijsko normo mednarodnega pogodbenega prava, svetuje avtor, naj ga obvladuje tradicijonalna lex loci actus (contractus), ki so jo učili že statutarji in je še uzakonjena v mnogih zakonikih (vseh jgsl.J. Za njo sta se izrekla v načelu tudi polj. zak. in čsl. nač. Le izjemoma jo zapostavljata za lex domicilii communis pogodbenikov. Avtor meni, da taka specijalna kolizijska norma v prid lex domicilii communis ni potrebna: prvič, ker najčešče soglaša z lex loci actus, drugič, ker se da posneti volji strank, torej avtonomni določitvi pravnega reda, kateri gre vedno prednost pred zakonito določitvijo. Kadar pa izjemoma pogodbenika nista imela v mislih pravnega reda, velja-jočega na njiju domovališčih, in ta pravni red tudi ne soglaša z lex loci actus, tedaj avtor uporabe legis domicilii communis sploh ne odobrava. Zgled: če prideta dva naša emigranta, ki sta še Jugoslovena, čez poletje v staro domovino in skleneta tukaj pogodbo, je primerneje, da se presoja ta pogodba lege loci actus, ki je identična z lex nationaiis communis, kakor če bi se uporabila nanjo inozemska lex domicilii communis. Avtor brani torej kot splošno in izključno lex causae mednarodnega pogodbenega prava — legem loci actus (contractus); izjemi za presojanje pogodbene sposobnosti strank in oblike pogodbe se razlagata iz posebnih (znanih) razlogov in ne veljata le za pogodbena, ampak tudi za druga prava n. pr. oporočno, zakonskoimovinsko, posvojno in dr. Kar spravlja legem loci actus (contractus) v mednarodni praksi na slab glas, je njena preenotna uporaba. Praksa uporablja namreč na vse mednarodno pogodbeno razmerje, na njega nastanek, življenje in pre-stanek samo eno lex loci actus: včasih pravni red kraja sklenitve, češče (zlasti nemška praksa) oni kraja izpolnitve pogodbe. Taka enotnost je umestna le, kadar sta kraja sklenitve in izpolnitve v območju istega pravnega reda, kar je v mednarodnem prometu redko, češče sta vsak v območju drugega pravnega reda, in se (ob sklenitvi) celo ponudba sprejema pod veljavo druge lex, nego je bila stavljena, ah (ob spolmitvi) dobava prestira pod drugo lex, nego jo prevzame pridobilec. še zamota-nejši postane primer pri dvostranski zavezujočih pogodbenih razmerjih, kadar veljata za obojestranski izpolnitvi različna izpolnitvena kraja, vsak v drugem pravnem območju. Avtor brani načelo, da je treba uporabiti toliko leges locorum actus, kolikor je krajev sklenitvenih ali izpol-nitvenih aktov; seveda le, kadar se vsebina teh leges v relativnih določbah med seboj razlikuje. Zato razlikuje avtor: področje legis loci stipula-tionis od onega legis loci solutionis; področje legis loci offerendi od onega iegis accipiendi; področje legis loci tradendi od onega legis loci acqui-rendi; pri dvostranski zavezujočih pogodbenih razmerjih z različnima izpotnitvenima krajema področji legis loci solutionis za izpolnitev na enem in na drugem kraju. — Za sklenitveni akt veljaj lex loci stipulationis; Književna poročila. 197 za izpolnitveni lex loci solutionis. -Nekaj medsebojnega vplivanja obeh leges ostane: pogodba, nedopustna lege loci solutionis, ne more biti veljavno sklenjena, dasi bi bila dopustna lege loci stipulationis; v drugo roko določa lex loci stipulationis, poleg drugih pravnih učinkov, če jih ne določita pogodbenika sama, zakoniti izpolnitveni kraj, in z njim impli-cite legem loci solutionis. — Razlikovanje področij legis loci offerendi in accipiendi postane potrebno zlasti pri pogodbah na distanco, ako se ponudba stavlja in sprejema v območjih različnih pravnih redov, torej za vprašanja: koliko časa ostane oferent vezan na svojo oferto; more-li akceptant preklicati akcept še po odpravi; po kakem pravnem redu je treba presojati hibe in omejitve (pogoje, roke, naloge) poslovne volje enega ali drugega? Kako neprimerno bi bilo, uporabiti eno samo lex loci stipulationis in presojati bodisi oferto lege loci accipiendi, bodisi sprejem lege loci offerendi! Kako zelo bi trpela ravnopravnost obeh strank! Tudi bi se moral zakonodavec odločiti za eno štirih teorij o nastanku pogodbe na distanco (izjavno, odpravno, dospetno ali doznatno; polj. in čsl. zakonodavec sta se odločila, a vsak v drugem smislu). Po avtorjevem mnenju se da uzakoniti in prebivalstvu vsiliti vsaka teh teorij, a pojmovno pravilna ni nobena, ker nastanek pogodbe in z njim čas in kraj sklenitve niso nič realnega, ampak nekaj zamišljenega in konstruiranega, v notranjedržavnem prometu kakor v mednarodnem. Zato je edino pravilno: posamezno presojanje obeh teh elementov sklenjene pogodbe, vsakega po pravnem redu kraja, kjer se zgodi. — Vse povedano velja analogno za spolnitveni akt, ki sestoji iz izročitve ln pridobitve (prevzema) dobave, kadar ležita kraja izročitve in pridobitve v območjih raznih in različnih pravnih redov. Tudi tukaj so možne n. pr. hibe in omejitve izpolnitvene volje, in nikakor ne gre, presojati hibe in omejitve, ki so se pripetile enemu izpoinilcu ali so bile od njega prestavljene, po pravnem redu kraja izpolnitve drugega izpolnilca! Avtor utemeljuje potrebo razkrojitve legis loci actus (contractus) s civilističnimi argumenti. Ne samo sklenitveni akt, ampak tudi izpolnitveni predstavlja pogodbo civilnega prava. Za veljavnost izpolnitvenega akta je namreč treba istih elementov, kakor za veljavnost sklenitvenega: sposobnosti strank (dobavne in pridobitne, ki sta pa najčešče podani že s sklenitveno sposobnostjo; izjema: če je bil pogodbenik, ki je veljavno sklenil pogodbo, po sklenitvi preklican); dalje izpolnitvenega sporazuma (ki ga ni n. pr. v primeru § 1416, zaradi/ česar vsebuje to določilo dopolnilno normo); izjavo in brezhibnost sporazuma in končno dopustnost izpolnitve (ta dopustnost se, kakor smo že videli, ne krije vedno z dopustnostjo ob času in na kraju sklenitve), če ležita kraja stavljene in sprejete ponudbe v območjih raznih in različnih pravnih redov, se pripeti tudi tu, da dovoljuje pravni red oferenta (klienta), obljubiti nekaj (quotam litis), kar zabranjuje pravni red oblata (odvetnika) temu, da sprejme. Sliftno more pravni red upnika, po sklenitvi veljavne posojilne pogodbe, upniku prepovedati, vzeti dogovorjene obresti, ki jih je med tem proglasil za oderuške; okornost, da dovoljuja pravni red dolžnikov plačilo takih obresti, ne omogoča veljavnosti izpolnitvenega akta. V vseh teh primerih je treba presojati vsakega elementov sklenitvenega in izpolnitvenega akta izolirano, vsakega po lastni lex loci actus. Kadar gre za vprašanje dopustnosti (možnosti) pa je treba uporabiti kumulativno: pri sklenitvenem aktu legem loci offerendi in accipiendi; pri izpolnitve- 198 Književna poročila. nem: legem loci tradendi in acquirendi. Eden kakor drugi akt postaneta torej neveljavna, čim se protivi veljavnosti le eden kumulativno uporabljenih, pravnih redov. To tudi ustreza našemu pravnemu čutu. Nevšečna posledica razkrojitve legis loci contractus (uporabe več legum loci actus) na isto mednarodno pogodbeno razmerje le zgolj ta, da postanejo mednarodne pogodbe redkeje perfektne ozir. češče neizpol-nive ali neveljavne, kakor če bi odločal en sam pravni red. A naloga prava ne more biti, pospeševati promet na nepraven način. Opisana nevšečnost se da pri mednarodnih pogodbah odstraniti z dogovorom pogodbenikov na merodajni pravni red, vsaj v vseh tistih pogledih, v katerih želijo jasne pravne situacije z ozirom na nasprotujočo .si vsebino kolidujočih pravnih redov. Previdni izvozniki in uvozniki se drže tega nasveta od nekdaj, vpostavljajoč v pogodbe razne klavzule, kakršnih je izobrazila mednarodna trgovina celo vrsto (»cif.«). Polj. zak. in čsl. nač. poznata poleg generalne kol. norme (legis loci aetus resp. domicilii) več speci jamih za posebne tipe mednarodnih pogodb: borzne in tržne, za pogodbe o nepremičninah, najemne in zakupne pogodbe, službene in delovršne, za pogodbe, ki se sklepajo v množicah z enako vsebino (kopičene, gomiljene ), končno za kupoprodajo premičnin incl. delodobavno pogodbo. Vseh teh specijalnih kol. norm v tem izvlečku ni moči navesti. Za pogodbe o nepremičninah naj velja n. pr. lex rei sitae, za kupoprodajo premičnin lex domicilii venditoris (kraja prodajalne). Razlika med polj. zak. in čsl., nač. je v tem, da odreja čsl. nač. uporabo specijalnih kol. norm le podredno »kadar se ne upirajo važni razlogi« (neg.), »kadar je pričakovati (od pravnega reda, indi-ciranega po specijalni kol. normi) pametno ureditev pravnega razmerja« (poz). Avtor se bavi podrobno z vsemi spec. kol. normami in prihaja do zaključka: da so ali preproste aplikacije pravilno razumljene in uporabljene lex loci contractus ali da izhajajo od njih indiclrani pravni redi iz jasne volje pogodbenikov, torej iz avtonomne določitve strank, ki ji gre vedno prednost pred zakonito odreditvijo. Nekaj teh specijalnih kol. norm. pa je po avtorjevem mnenju tudi nepravilnih: Pri pogodbah o nepremičninah spada pod področje legis rei sitae le modus acquirendi (incl. Oblika tabularne listine), ne tudi titulus, vsaj ne nujno. Pri kupoprodajah premičnin je izjemoma (kadar poišče prodajalec, njegov agent kupca) umestnejša uporaba legis domicilii emptoris, kakor so to že ugotovili razni strokovni kongresi. Iz vseh teh razlogov se Izreka avtor zoper potrebo vsakterih specijalnih kol. norm. Potem ko je avtor podprl mnogo svojih trditev še s citati iz literature in judikature raznih držav, dalje z resolucijami uvodoma citiranih strokovnih kongresov, neuradnih in uradnih, nasvetuje slovanskim državam za mednarodno pogodbeno pravo uzakonitev sledečih kol. norm: 1. Veljavnost pogodbe, sklenjene med navzočnimi, se presojaj (razen pogodbene sposobnosti in oblike) po pravnem redu kraja, kjer je bila pogodba sklenjena. 2. O veljavnosti pogodbe med odsotnimi odločaj (razen o pogodbeni sposobnosti in obliki), če sta bila izjavljena ponudba in njen sprejem v območju istega pravnega reda, ta pravni red. 3. če izhajata, pri pogodbi med odsotnimi, ponudba in sprejem iz območij raznih in različnih pravnih redov, se presojata vsak po pravnem Književna poročila. 199 redu kraja, kjer je bil izjavljen. Pogodba postane veljavno sklenjena le tedaj, če izhaja njena veljavnost iz obeh pravnih redov. 4. Iz pogodbe izvirajoče obveznosti in drugi pravni učinki se ravnajo, kolikor jih ne določita pogodbenika sama: v primeru 1. po pravnem redu kraja, kjer je taila pogodba sklenjena, v primeru 2. po pravnem redu, skupnem krajema ponudbe in sprejema. V primeru 3. osnuje pogodba le tiste obveznosti in pravne učinke, ki izhajajo iz soglasnih določb pravnih redov na kraju ponudbe in sprejema. 5. Izpolnitev pogodbe se ravnaj (razen izpolnitvene sposobnosti), če ležita kraja sklenitve in izpolnitve v območju istega pravnega reda, po tem pravnem redu; če ležita v območju raznih in različnih pravnih redov, po pravnem redu kraja izpolnitve. Po tem pravnem redu se naj presojajo zlasti izpolnitvam sporazum, možnost in dopustnost izpolnitve, krajevne izpolnitvene modalitete in izpolnitveni surogati. 6. Pogodba, ki je neizpolniva (nemožna ali nedopustna) po pravnem redu kraja izpolnitve, se tudi skleniti ne da veljavno. 7. če kraja izpolnitve nista enaka za oba pogodbenika in ležita v območju raznih in različnih pravnih redov, je treba uporabljati določila pod 2. in 3. analogno. Prav tako, če ležita kraja izročitve (dobave) in pridobitve (prevzema) iste pogodbene činitve v območju raznih in različnih pravnih redov. 8. Pravne posledice iz kršitve mednarodne pogodbe, zlasti izpolnitveni, jamčevalni in odškodninski zahtevki in odstopno upravičenje, se ravnajo po pravnem redu kraja, kjer je bila pogodba kršena. Ur. Dr. von Heutig Hans: Die Strafe. Ursprug, Zvveck, Psvchologie. Deutsche Verlagsanstalt Stuttgart-Berlin 1932. Str. 262. Kdor v današnji dobi napiše debelo knjigo o kazni, ki se je o njej pisalo že stotero knjig, ta misli, da ima v tem pogledu kaj posebnega, novega povedati. Podnaslov kaže, kaj je pisatelj hotel. Polovica knjige je posvečena zgodovini kazni. Tu je mnogo zanimivih podrobnosti nanizanih, zlasti iz najstarejše dobe človeštva. Tudi srednji vek je še bogat pestrih slik glede kulturnega pojmovanja o kazni, zlasti iz Srednje Evrope. Avtor je čudovito načitan, samo za Slovane ne ve povedati skoraj nič. Edini vir v tem pogledu mu je G r i m m, po katerem je posnel, da je dajal »der Karntner Bauer dem neuen Herzog einen leichten Backenstreich« (str. 87), kar spravlja v zvezo z idejo, da naj se odbije ali odvrne od vojvode zla usoda, in pa Wutthe »Deutscher Volksaberglauben«, ki stvarno govori tudi o alpskih Slovencih, dasi tega ne priznava. Nadaljnji del knjige govori o miselni uvrstitvi kazni, ki pa v resnici ni nič drugega nego prikaz različnih teorij od »Kantove« do »moderne« šole. Svojo teorijo označuje Heutig tako, da mu je kazensko pravo i»ein kiinstlich gesetzter Vorgang sozialer Auslese« (str. 191). Pod tem vidikom, ki pa je bolj iskan kot jasen, razglablja o kazenskih sredstvih smrtne kazni, šibanja, sterilizacije, depor-tacije, kazni na prostosti, denarne in častne kazni, šteje pa med kazenska sredstva nepravilno tudi »pridržbo radi očuvanja« (Sicherungsverwah-rung), to je prav tisto očuvalno odredbo, ki jo je Kari Stooss predlagal, kajti baš njega hvali kot izumitelja tega pravnega instituta. V poslednjem oddelku, naslovljenem »Wandel und Ankunft der Strafe« očita državnemu kazenskemu pravu, da je zapalo »brutalizaciji« (stran 284), zagovarja pri »kronično kriminalnih« tipih deportacijo, sicer pa 200 Književna poročila. omejitev osebne prostosti v odprtih ali polodprtih zavodih (str. 286) po ameriškem vzorcu. — Heutig se je izkazal po tej knjigi kot pristaš »moderne«, ki snuje svoje načrte za bodočnost kazenskega prava iz zgodovine. Knjiga ni nezanimiva, toda razvoj časa je krenil v avtorjevi domovini v čisto drugo smer. Dr. Dolenc Metod. Dr. žilic Franjo i dr. šantek Miroslav: Zakon o sudskom vanparnič-nom postopku. Tipografija, Zagreb, 1934. Str. 801. Cena 120 Din. Marljivost nekaterih piscev je izredna, poslužijo nam s tolmačem, še preden stopi komentirani zakon v veljavo. To kaže, da je med našim pravništvom vendar mnogo dobre volje, provesti sodno pravno reformo navzlic temu, da jo nekateri napadajo in ji očitajo napake, ki pa ne zadevajo vselej jedra in bistva, marveč zgolj posameznosti. Tudi naznanjena knjiga se je uvrstila z uspehom med komentarje, ki naj raztolmačijo novo pravno stanje, naj pokažejo na razlike nasproti prejšnjemu in naj pomagajo preko tistih opasnih čeri, ki jih postavlja pravilni razlagi konservativnost pravniškega mišljenja. Naznanjena knjiga komentira poleg zakona o nepravdnem postopku še uvodni zakon k le-temu, poleg tega pa prinaša zakon o fidejkomisih z obrazloženjem, uredbo o sodnih depozitih z novelo, pravilnik o vodstvu sodnega zadružnega registra zadrug, osnovanih po zakonu o poljedelskem kreditu, zakon o ustanovah s pravilnikom in končno zakon o državnem pravobranilstvu. Težišče nove knjige sta tedaj oba zakona o nepravdnem postopku. Tu se mora avtorjema priznati, da se nista omejila zgolj na eksegezo pravnih norm. Podčrtati je treba zato, da dajeta vedno in povsod tudi teoretična izvajanja tako o bistvu nepravdnega postopka samega kakor tudi o posameznih normiranih institutih. To je bilo potrebno, saj je prekoračil nepravdni postopek z novim zakonom pri nas sedaj na celem ozemlju tiste meje, ki so bile začrtane nekoč onemu sodniškemu udej-stvovanju, ki je bilo nazivano officium nobile iudicis. V nepravdnem postopku danes namreč sodnik ne sodeluje le takrat, kadar se ustanavljajo zasebnopravna razmerja, njegova nadaljnja naloga ni zgolj v tem, da takšna pravna razmerja tudi pospešuje. Zato je bilo dobro, očrtati med razlago poedinih pravnih določb tudi teoretične osnove, ki naj kažejo pot za pravilno pojmovanje tamkaj, kjer se razlaga piscev neha. Vsebina komentarja je zelo bogata, poleg lastnih razlaganj piscev obsega tudi sodne odločbe, ponajveč dunajskega in zagrebškega najvišjega sodišča. To se deloma sklada z osnovo knjige, ki se bavi manj s poprejšnjo pravno ureditvijo v bivšem srbskem delu države. Ni dvoma, da bo služila v veliki meri nepravdnemu sodniku, zato jo tudi najtopleje priporočamo. Dr. Rudolf Sajovic. Dr. žilic Franjo i dr. šantek Miroslav: Zakon o javnim bil j rž niči ma (notarima). St. Kugli, Zagreb, 1934. Str. 313. V tej knjigi so zbrani vsi predpisi, ki urejajo razmerje javnih belež-nikov: zakon o javnih beležnikih z vsemi novelami, pravilnik k temu zakonu, predpisi o tarifi javnih beležnikov, uredba o ustanavljanju števila in sedežev javnih beležnikov, predpisi o protestnih registrih in o praznikih v smislu meničnega in čekovnega zakona in končno še nekatere določbe, ki izpopolnjujejo imenovane zakone in uredbe, število sodnih odločb k Književna poročila. 201 posameznim zakonitim določbam je precejšnje, poleg tega pa razlagata pisca važnejša mesta in jih pojasnjujeta tudi obširneje. Tako n. pr. razpravljata podrobno o področju javnih beležnikov, o pogojih za dosego mesta javnega beležnika, o javnobeležniških spisih in njih izvršljivosti, o poslih javnih beležnikov kot sodnih komisarjev in še na mnogih drugih mestih. Skratka, prav uporabna knjiga, s kakršno se stavlja v promet zopet tip poznanih nam praktičnih zakonskih izdanj. Dr. K. S. Dr. žilic Fran jo in dr. šantek Miroslav: Uredba o zaštiti zemljo-radnika s pravilnicima. St. Kugli, Zagreb, 1935. Str. 465. Cena 120 Din. Obseg te tretje knjige naših piscev je mnogo obširnejši kakor kaže naslov. Priobčeni so namreč vsi zakoniti predpisi, ki urejajo zaščito poljedelcev, dalje pa tudi predpisi o zaščiti denarnih zavodov in o njih sanaciji, kakor tudi ostalih gospodarskih podjetij. S to knjigo sta podala pisca zbirko, ki je manj komentirana z odločbami, saj so izreki naših kasacijskih sodišč o tej pravni materiji še maloštevilni, pač pa tolmačita v znatnejši meri in precej obširno zbrane uredbe. Največjo pažnjo sta posvetila naravno uredbi o zaščiti poljedelcev, tu sta se mogla poslužiti in razgledati tudi po drugi domači pravni literaturi. Nekatere zakonite določbe pojasnjujeta nad vse podrobno, tolmač k prvim trem paragrafom uredbe o zaščiti poljedelcev obsega nad 80 strani. Ne bo dosti primerov, ki se utegnejo pojaviti v praksi, da bi tu ne bili raztolmačeni. Na drugi strani pa nudi knjiga zaključeno zbirko doslejšnjih uredb, izdanih v svrho ozdravljenja našega narodnega gospodarstva, ker lajša neprimerno razgled po tem zelo zamršenem zakonodajstvu. Dr. R. Sajovic. Dr. Bu ga rs ki Kosta: »O regulisanju h i po te kar ni h dugova u vezi sa sanacijom novčanih zavoda.« Sombor 1934. Knjižica predstavlja komentirani zakonski načrt o ureditvi zemljiškoknjižnih dolgov, ki naj omogoči popolno ozdravljenje gospodarskega stanja v državi. Ta cilj se naj doseže z idealno razvrstitvijo hipotek na osnovi vrednosti nepremičnin, določeni po desetkratnem letnem čistem donosu, ki služi za odmero davkov, in sicer v kategoriji I hipoteke do 50 % vrednosti zemljišča, kateg. II od 50—100 %, kateg. III preko 100 % (pri zgradbah do 35%, 35—80 %, preko 80%). Hipoteke pod kateg. I naj prevzame s pogodbenimi cesijami Narodna banka in jih izplača, če denarni zavod ali dolžnik istočasno ponudi v nakup do 54 % dolga efektivno zlato po uradnem kurzu, katero si naj nabavijo denarni zavodi iz inozemstva za izvoženo blago ali pa iz privatnih tezavriranih zlatih zalog. V to svrho bi trebalo vpostaviti svobodno trgovino na državnem trgu. Tako prevzeti dolgovi naj bi se pretvorili ob enem s prenosom v dolgoročne (do 10.000 Din — 10 let, do pol milijona — 25 let, preko — 30 let), tako da bi sledili dolgovi kategorije II in III z odplačevanjem po istih načelih v položaj kateg. I, vendar ne da bi bili obvezani ponuditi efektivno zlato. Kolikor bi ti dolžniki s predlagano (po zadnjih obrestnih predpisih že obsoletno) ureditvijo obrestovanja in odplačevanja ne mogli izhajati, predvideva načrt individualno ureditev po nepravdnem sodniku. Hipotekarne terjatve upnikov ne morejo biti predmet omenjenega odstopa. V okviru teh odkupov sme izdati Narodna banka potrebne novčanice, ki jih uničuje sorazmerno odplačevanju, prevzete terjatve postanejo del kritja po čl. 23 zakona o Narodni banki, z uničevanjem sorazmerno doseženo povišanje zlatega kritja se porabi za kritje novčanic, ki postanejo 202 Književna poročila. potrebne za odkup hipotek kateg. II. in III. Polovica obresti se naj porabi za snovanje konverzijskega fonda, ki se naj pretvori, ko doseže znesek odkupljenih terjatev, v Državno konverzijsko banko, ki nadaljuje pod istimi pogoji posle Narodne banke. Optimističnemu pogledu tega, niti znanstveno niti statistično podprtega načrta se postavljajo nasproti resni pomisleki osnovne narave. Predvsem je problematično izhodišče, da je večina kmetskih dolgov hipotekarne narave, pač pa je hipotekama zadolžitev res zrcalo realnega kredita. Hipotekami dolgovi so že po svojem bistvu dolgoročnega značaja in izgleda, da je njih mobilizacija manj pereče vprašanje kakor breme druge zadolžitve. Na področju dravske banovine z najbolj razvitim kreditnim sistemom je n. pr. 48.29% dolga napravljenega pri zasebnikih. Po piščevem mnenju znaša hipotekama odkupljiva zadolžitev kaki dve milijardi, po anketi Agrarne banke pa dosega splošna kmečka zadolžitev okroglo sedem milijard (glej anketno obdelavo pri Milanu Komadiniču, Problem seljačkih dugova, Beograd 1934), dokaz, da more prenesti izvedba načrta olajšanje, ne pa naslikanega zdravila. Nedotrjena je dalje predpostavka, da je z reguliranjem hipotekarnih dolgov v bistveni zvezi kriza denarnih zavodov, ki je v resnici v velikem obsegu zadela zavode mimo pojava kmetske zaščite. Ta je vplivala le na tiste zavode in toliko, kolikor so kmetom poklicno podeljevali hipotekama posojila. Samo z mobilizacijo hipotek bi likvidnost denarnih zavodov avtomatski ne nastopila, ker odloča tu tudi možnost nove plodonosne in vame naložbe. Pri sedanjem stanju evropskega gospodarstva niti misliti ni na otvoritev svobodnega trga (ki bi odprl privatnemu tezavriranju zlata vrata na široko) in da bi se Narodna banka mogla odpovedati omejitvam trga kot sredstvu za regulacijo vrednosti dinarja. Prav skušnja zadnjih let uči, da varovanje kritne podlage za ohranitev vrednosti valute ni odločilna, nego druge komponente, radi česar se ta prednost načrta, ki je prvotno predvideval znižanje zlate podlage od 35 % do 25 % (medtem brez škode izvršene), ne da z dovoljnim uspehom poudarjati. Jedro vprašanja ni rešitev dela problema kmetske zadolžitve, nego dviga cen poljedelskih pridelkov v zvezi s preobrazovanjem poljedelske proizvodnje sploh. To vprašanje pa se s trajnim uspehom ne da reševati ločeno od svetovnega gospodarstva. Mimo teh pomislekov je delo vsekakor eno izmed redkih konkretnih zanimivih poizkusov, kako zmagati naše najbolj pereče gospodarsko vprašanje, dasi je brez uradne, po sodiščih izvršene ugotovitve kmečke zadolžitve, prerano razpravljati o zveličavnosti posameznih sredstev. Načrt kakor drugi stoji in pade s tiho predpostavko, da se bodo gospodarske prilike vobče zboljšale. Dr. Anton Stuhec. Dr. Bafinka Cyril: Sjednoceni po I skeli o prava obchodniho. Polsky kupec a jeho obchodovanf. Polskv jednatel, komisant, zasilatel a povoznik. Tmava, 1925. Str. 18. Dr. Blago jevič Vidan: Medjunarodni plebisciti. Posebni odtis iz Pravosudja. 1925. Str. 23. Comite Maritime International. Commission de Pariš du 29. avril 1934. Anvers. 1935. Str. 68. Del Vecchio Giorgio: La crisi dello stato. 2. izdaja, Roma, 1934. Str. 50. Lire 4. Književna poročila. 203 Dr. Dolenc Metod: Dokaz istinitosti kod kleveta nadleštava i poli-tičkih tijela. Poseben odtis iz Mjesečnika, 1934. Str. 465—468. Dr. Dolenc Metod: Ljubljanska rokopisna zbirka pravnih obrazcev in predpisov izza tridesetletne vojne. Posebni odtis iz Kronike. Ljubljana 1935. Str. 19. Dr. Goršič Franja: Izjednačenje gradjanskog zakonika. Posebni odtis iz Braniča, 1935, št. 5. Str. 6. Solnar Vladimir: Alcune riflessioni sulia nozione e sul fine della sclenza e del diritto penitenziario. Posebni odtis iz Rivista di Diritto penitenziario, Roma, 1935. Str. 10. Staubs Kommentar zum AUgemeinen Deutschen Handelsgesetzbuch. Ausgabe fiir Osterreich. II. Band. 3. snopič, čl. 289—301, str. 129—192. Dunaj, Manz, 1935. Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XLVn, št. 4: Tasič Dj.: Metode ili škole tumačenja. Sagadin S.: Ugovori i nabavke prema Zak. o drž. računovodstvu. Pajnič E.: Odnos tužbenog zahteva prema presudi u Gradj. parn. postupku. Markovič B.: Solidarizam i pravo. Jevšič S.: Koluzioni zatvor. Prodanovič D.: Propisi Kp. koje treba ukiniti odn. izmeniti ili dopuniti. Pržič I.: Priznanje novih država i vlada. Amar L.: Je li čl. 6 Zak. o sudijama red. sudova derogiran drugom kakvom nared-bom? — Arhiv, XLVII, št. 5: 2ivanovič T.: T. zv. autoritarno (političko) i liberalno (tobož autonomno) Krivično pravo. (Značaj političkog momenta i mogučnost političkih škola u Krivičnom pravu.) Arandjelovič D.: Sta-leška misao u izgradnji državnog uverenja. Pajnič E.: Odnos tužbenog zahteva prema presudi u Gradj. parn. postupku. Mirkovič Dj.: Državni nadzor nad društvima deoničkog oblika. Vasiljevič T.: Pravne posledice uslovne osude kod koje kazna nije bila izvršena. Pržič I.: Napori za ublaženje ratnih svireposti. Dimitrijevič J.: Vojna kontrola je uvek nadležna po tužbama za naknadu štete pričinjene u administraciji vojske i mornarice. — Branič št. 4: Tasič Dj.: Subjektivne i objektivne teorije o volji kod pravnih poslova. Djordjevič D.: Može li suprug koji je napustio hriščansku veru tražiti na osnovu toga razvod braka. Blagojevič B.: Osnov prava nasledja. Kulaš J.: Delovanje lekara i nadrilekara. — Branič št. 5: Arandjelovič D.: Principi državnog uredjenja u skoroj prošlosti i sadašnjosti. Kostič L.: Postanak subjektivnih javnih prava. Goršič F.: Izjednačenje gradjanskog zakonika. Godina D.: Pogrešne odluke o parničnim troškovima s obzirom na § 143 Grpp. Kukoljac M.: O prvom osnivanju zemljišnih knjiga. Blagojevič B.: Osnov prava nasledja. — Mjesečnik št. 4—5: Milobar F.: Borba protiv parlamentarizma. Tasič Dj.: što je pravna tehnika? štefanovič J.: Zamjenjivanje šefa države. Belič M.: Subjekti bračnog ugovora i duševne bolesti. Maurovič L: Nekoliko napomena k poglavju o naknadi štete u II. osnovi čehoslovačkoga opčega gradjanskoga zakonika. Galič I.: Neke primjedbe na žilič-šantekov komentar Uredbama o zaštiti zemljoradnika. Gropuzzo A.: O nadležnosti mjesnih sudova. Steinmetz I.: Pogrješke u prevodu u našim zakonima. Rukavina B.: Da li se može poslije istekloga roka odustati od pravnog lijeka protiv sudskih odluka u krivičnom postupku? — Policija št. 7—8: Goršič F.: Prijava gubitka isprave policijsko j vlasti. Kostič L.: Konstitutivni upravni akti. Kecojevič S.: Primena § 2 Kz. od 1929 g. i odredjivanje stvarne nadležnosti suda s obzirom i na ovaj 204 Književna poročila. propis. Jelič I.: Deveti Medjunarodni kongres za kaznene zavode. Mitič P.: Subsidijarno važenje Grpp. Raškovič D.: Obnovljenje postupka po Zak. o opštem upr. post. Postupanje po zahtjevu obnove. Senak H.: Prestupnikova duša. Plan socijalne odbrane od prestupničkih napada. Petrovič B.: Nekoliko napomena o ispravkama po biračkim spiskovima. Jakovljevič A.: čl. 46 Zak. o unutr. upravi. Drabič V.: O nehatu. Stanišič M.: Nepotpunost novih zemljišnih knjiga ili potreba donošenja specijalnog zakona za upisivanje zadružnih knjižnih prava. Petrovič V.: Opštinski sudovi i novi Grpp. na teritoriji Apel. sudova u Beogradu i u Skoplju. Turkovič K.: §§ 42 i 45 zak. o državljanstvu. — Policija št. 9—10: Čubinski M.: Nove uredbe g. Ministra pravde. Kostič L.: Konstitutivni upravni akti. Goršič F.: Dobrovoljna procena i prodaja. Jelič I.: Deveti Medjunarodni kongres za kaznene zavode. Tauber L.: Pojam kartela i krivične sankcije naše uredbe o kartelima. Mišic D:. Kriza krivičnog prava. Terzijev K.: Zavičajnost — članstvo. Djordjevič R.: Ideologija i praktična organizacija delatnosti Monopolske uprave na suzbijanju monopolskih krivica. Drabič V.: O nehatu. Manojlovič M.: Jedna pogrješna odluka odjelenja Kasacionog suda u Beogradu u pogledu tumačenja i primene § 434 st. poslednji star. grsp. u vezi §§ 672 i 689 novog Grpp. i § 22 fin. zak. za 1934-35 g. — Pravna misao št. 2: Djordjevič J.: Darvinizam i društvene nauke. Tomič P.: Protekcionizam u istorijskoj perspektivi. Peric B.: O dualističkoj koncepciji pojma obligacije. Gregorič D.: Nacijonalistična koncepcija porekla i suštine prava. Fine M.: Jedan nov sistem patentnog prava. Keckič D.: O zabeležbi zabrane otudjenja u javnoj knjiži uknjiženih zemljišta. D. M.: Sociologija i psihoanaliza. — Pravni pregled št. 2: Lajoševič S.: Primena Naredbe M. P. 1605/1888 u ovršnom postupku. Maširevič B.: Najvažnije o prizivu po novom Grpp. Objašnjenje Ukaza o amnestiji i pomilovanju. Privatni učesnik može jednovremeno voditi i gradjansku i krivičnu parnicu. — Pravni pregled št. 3: Labus V.: Iz oblasti Zak. o zaštiti autorskog prava. Mirkov I.: Da li je preduslov za priv. učesnika stvarna šteta? žganec V.: Traženje porudžbina. ž.: Najvažnije odredbe novele Kp. —¦ Pravosudje št. 4: Cimič E.: Komasacija. Arandjelovič D.: Koji je sud nadležan da sudi o poljskim službenostima? Savkovič J.: Nekoliko priloga istoriji našega Grpp. Goršič F.: Plodonosno ulaganje glavnice maloletnika. Blagojevič B.: Kodifikacija gradjanskog prava. Tasič M: Prilikom izdavanja meničnog platnog naloga sud je dužan da po zvaničnoj dužnosti ceni pitanje zastarelosti menice. Jeremič S.: Trošak obustave izvršenja i brisanja uknjižbe. Petrovič B.: Je li oštečenik doista stranka? Lazovič D.: Ima li mesta uslovnoj osudi kod krivičnih dela po zakonu o suzbijanju zloupotreba u službenoj dužnosti. Gosič F.: O primeni uslovne kazne. Tasič Dj.: Da li sudovi treba da ispituju i da li ispituju prethodne radove. Georgijev N.: Izmene gradj. parn. postupka u Bu-garskoj. Razne vesti. 205 Razne vesti. Dr. Henrik Turna. Dne 10. aprila t. 1. je po kratki bolezni umrl nenadoma eden najstarejših članov društva »Pravnika«, ljubljanski odvetnik dr. Henrik Turna, star 76 let. Njegova smrt je odjeknila bridko posebno v srcih onih, ki so poznali njegovo neumorno delovanje in pričakovali, da jim priobči še ono gradivo, katero je zbral sirom okoli v teku svojega dolgega življenja. Pokojni dr. Turna je bil namreč univerzalen duh. Vsak pomembnejši problem, ki se je bil pojavil, je obrnil njegovo pozornost nase. Poskušal ga je zajeti vsestransko in globoko, skrbno motreč pri tem tudi vse sorodne pojave. Ta obširnost ga je zavedla marsikdaj malo predaleč, tako da je vzbujala videz neurejenosti. Pa bila je le preobilica raznovrstnih opažanj, ki se niso dale potisniti vedno v ozko odmerjeni okvir. Najrazličnejša socijološka vprašanja, vključno zgodovinska, filozofska, pedagoška in literarna, poleg tega jezikoslovna in terminološka so bila predmet njegovih obravnavanj in člankov. Vsem prednjačijo, prepleteni z mislimi o alpinizmu, popisi domačih gora, katerim je poskušal rešiti tudi njih prastaro ime. Spričo takšnega vsestranskega obširnega delovanja in praktičnega udejstvovanja na pravnem torišču je Tumovo pravno literarno delovanje manj pomembno. Ni pa bil ravnodušen nasproti naporom slovenskih pravnikov. Bil je član »Pravnika« od njega ustanovitve in je vseskozi deloval v tistem duhu, ki si ga je postavilo društvo ob nastanku. Svoje delo kot mlad sodniški pripravnik je živo in nazorno popisal v jubilejni številki »Slovenskega Pravnika« 1. 1929, ta članek nam daje tudi slutiti, kolikšna energija in odpornost je bila v njem. Ob priložnosti se je oglasil tudi k terminološkemu vprašanju, naravnost presenetil pa je pred dvema letoma z opisom pravnih razmer med srednjeveškimi beneškimi Slovenci. S tem člankom je odkril marsikaj neznanega v tem skritem, danes bolj kot kdaj oddaljenem kotičku skupne domovine. Dr. R. S. Kronika društva »Pravnika«. Dne 13. aprila t. 1. je predaval načelnik v pok. dr. Skaberne Fran o predmetu »Slovenski advokati in notarji v slovstvu, znanstvu in politiki«. Zanimiva kulturno-zgodovinska črtica izide tudi v posebni prilogi »Slovenskemu Pravniku«. — Dne 19. maja t. 1. je priredilo društvo tradicijonalni pomladanski izlet na L i s c o in od tam v Sevnico. Prireditev je izpadla nad vse lepo in prisrčno, udeležili so se je pravniki vseh stanov v tako velikem številu, kakor doslej še nikdar ne. Osebne vesti. Za kasacijske sodnike pri Stolu sedmorice odd. B so postavljeni dr. Grgičevič Mate, L a j o v i c Anton, dr. Gaber Milko in dr. S a j o v i c Rudolf. Za starešino sreskega sodišča v Radečah je postavljen Novak Karel; za sodnike sreskih sodišč sodni pristavi Fister Josip (Sv. Lenart v Slovenskih goricah), Rupar Fran (Pre-valje) in Golouh Ciril (Vrhnika). Premeščena sta sodnika Logar France v Surdulico in Svetel Viktor v Slovenske Konjice. — Za univerzitetnega profesorja na vseučilišču v Ljubljani je postavljen izredni profesor dr. Korošec Viktor. — Za policijskega višjega komisarja v 206 Razne vesti. Mariboru je postavljen Kos Stanko. — Odvetniško pisarno je otvoril dr. S e n k o v i č Zdenko v Mariboru, preselila sta se odvetnika doktor S b r i z a j Teodor v Slovenske Konjice in dr. S t u p i c a Marijan v Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Izvrševanju odvetništva sta se odpovedala odvetnika dr. R u t a r Ignacij in dr. T r e o Dragotin. V pokoj so stopili starešine sreskih sodišč dr. Cvetko Fran, V o d o š e k Štefan in K a c j a n Anton, sodniki P e t r i č Maks in sreski načelnik Logar Fran. — Umrla sta odvetnika dr. Turna Henrik in Šali Andrej. Kongres jugoslovanskih pravnikov. Dne 14. aprila 1935 se je vršila v Zagrebu seja Stalnega odbora Kongresa jugoslovanskih pravnikov. Namesto zadržanega predsednika g. ministra dr. Stojadinoviča je vodil sejo prvi podpredsednik dr. R. S a j o v i c. Seja je ustanovila najprvo kraj bodoče glavne skupščine. Sklenjeno je bilo, da naj se vrši skupščina v prvi polovici meseca septembra, predvidoma med 8. in 10., v Beogradu. Natančen datum se bo določil pozneje, in sicer upoštevajoč lokalne razmere. Zatem se je vršilo posvetovanje o tematih, ki naj se postavijo na dnevni red skupščine, o teh so predložile naše pravniške organizacije in posamezniki precej predlogov. Seja je odločila, da se izberejo naslednja vprašanja in določila obenem tudi poročevalce, in sicer: 1. O jamstvu sodniške neodvisnosti. Referenti gg. univ. prof. dr. Tasič Djordje v Beogradu, apelacijski sodnik doktor Danic Danilo v Beogradu, dr. Krivic Rudolf, advokat in podpredsednik advokatske komore v Ljubljani. 2. Zenačenje prava pogodbenega zavarovanja v državi. Referenti gg. dr. W e r k Hugo, odvetnik v Zagrebu in dr. Moro Viktor, odvetnik v Ljubljani. 3. Kazenskopravna odgovornost organov in nameščencev denarnih zavodov. Referenta gg. Adamovič Stevan, predsednik advokatske komore v Novem Sadu in odvetnik doktor V u k č e v i č Radoje. 4. Pravice branilcev v pripravljalnem postopku. Referenta gg. univ. prof. v Beogradu dr. Živanovič Toma in namestnik drž. tožilca dr. Lučovnik Hinko v Ljubljani. Pogoji za udeležbo so ostali nespremenjeni. Članarina znaša za državne uradnike in pravne pripravnike 60 Din, za ostale 100 Din, za rodbinske člane prvih po 50 Din, ostalih po 80 Din. Prijave sprejema že sedaj društvo »Pravnik«. Iz Zagreba poročajo, da bo skoro izšel dodatek k Spomenici zagrebške glavne skupščine (1. 1934). »Društvo sodnikov kraljevine Jugoslavije — sekcija Ljubljana« je imelo svoj občni zbor dne 12. maja 1935 v Mariboru ob prisotnosti društvenih delegatov in velikega števila članstva iz vseh večjih krajev dravske banovine. Izvoljen je bil stari odbor z majhnimi izpremembami. Na občnem zboru je bila soglasno sprejeta naslednja resolucija: »Da se zajamči popolna neodvisnost sodstva kot glavni pogoj za uspešno ohranitev visokega nivoja pravosodstva v naši državi, je nujno potrebno, da se čimpreje uzakoni novi specijalni sodniški zakon, ki bo povsem samostojno in neodvisno od drugih zakonov uredil službene in materijalne razmere sodnikov, t. j. neodvisnost, stalnost in nepremestljl-vost sodnikov z avtomatskim napredovanjem. Razne vesti. 207 Do uzakonitve takega specijalnega sodniškega zakona pa naj se po možnosti takoj ukrene potrebno, da se (z event. pooblastili v fin. zakonu): 1. uredi avtomatično napredovanje sodnikov prvostopnih sodišč v službi, počenši s VT. položajno skupino do vštete 2. stopnje III. položajne skupine brez omejitev § 258 in 2. odst. § 46 U. Z.; 2. sodnikom in državnim tožilcem ter pomožnemu osobju takoj zopet da specijalni sodniški dodatek, ali da se na osnovi § 28. U. Z. sprejme uredba, s katero se odredi, da za sodnike in drž. tožilce ne veljajo določbe o redukciji prejemkov, ki so se izvršile po uzakonitvi uradniškega zakona iz leta 1931. ter prizna pravica do draginjskih doklad po tem zakonu; 3. ukinejo čimpreje uredbe o znižanju draginjskih doklad državnim uradnicam in upokojenkam, ki so poročene z državnimi uradniki; 4. ukine § 4. zakona o naknadnih in izrednih kreditih k proračunu državnih razhodkov in dohodkov za leto 1933/34, s katerim se je uzakonilo, da je pri vsakem napredovanju v skupinah in pri vsakem priznanju perijodskih povišic čakati na višje prejemke dobo 12 mesecev; 5. o priliki poboljšanja materijalnega položaja sodnikov vzame v pretres tudi materijalno stanje zemljiškoknjižnega in sodnopisarniškega osobja; 6. letni odmori za sodnike zopet urede po prejšnjih predpisih § 94 zak. o ureditvi rednih sodišč; 7. višji položaji pri sodiščih zasedajo po natečaju in po predlogih personalnih senatov višjih sodišč; 8. morajo sodniki upokojiti na prošnjo po dovršitvi 30 let efektivne službe, vračunljive v pokojnino s polnimi prejemki; 9. za sodnike in državne tožilce ter pripravniško osobje čimprej sestavi in izda vrstni red po določbah uradniškega zakona; 10. da vsem sodiščem na razpolago zadostno število vseh doslej izdanih zakonov in uredb ministrstva pravde. Umestno in z vidika rednega enotnega poslovanja sodišč in pravosodne uprave bi bilo potrebno tudi osnovati in izdajati .Vestnik ministrstva pravde', kakor ga imajo že nekateri drugi resori (vojska, finance i. t. d.). Tudi naj bi ministrstvo pravde izdajalo uradno zbirko kasacijskih sodišč (event. kot prilogo ,Vestnika'), s čimer bi se močno razbremenila naša strokovna pravniška glasila; 11. v centralni upravi ,Udruženja sodnikov v Beogradu' sproži vprašanje enotnega sodniškega glasila za našo kraljevino, kar je z vidika državnega prestiža nujno potrebno, ko izhajajo taka glasila že v dveh kulturnih državah. Za tisk glasila bi bilo morda izposlovati posebne ugodnosti v državni tiskarni; 12. na merodajnih mestih uvede akcija za uzakonitev obveznega članstva sodnikov in državnih tožilcev v obstoječem Udruženju, odnosno v eni izmed obstoječih sekcij tega Udruženja (uredba min. pravde event. nove-lizacija zakona o sodnikih in drž. tožilcih). Kolikor to že ni zgoraj izrecno omenjeno, naj bi se izdale analogne določbe i za sodnike i za državne tožilce i za sodniško pomožno osobje. Razen tega se nalaga upravi .Udruženja sudija kraljevine Jugoslavije' v Beogradu dolžnost, da na merodajnih mestih pokrene akcijo za osnovanje enotne jugoslovanske pravne terminologije ter za čimprejšnjo 208 Razne vesti. uzakonitev ,Zakona o prekrških' z osnovno določbo, da spada sojenje prekrškov v področje političnih oblastev.« Profesor dr. Oton Lenel. Dne 7. februarja 1935 je umrl v Freiburgu na Badenskem profesor Oton Lenel,1 najmarkantnejši2 zastopnik moderne romanistike. Rojen je bil dne 13. decembra 1849 v Mannheimu. Pravo je študiral v Heidelbergu, Lipskem in Berlinu. L. 1876. se je habilitiral v Lipskem kot privatni docent z razpravo: »tjber Ursprung und VVirkung der Excep-tionen«. L. 1882. je postal ordinarij v Kielu, 1. 1884. v Marburgu, 1. 1885. v StraBburgu, od koder je 1. 1907. odšel v Freiburg. Le-tu je še kot emeri-tirani profesor vršil do 1. 1927. glavno predavanje, zadnje predavanje — o Ciceronovih govorih — je imel 82 letni starček še v zimskem semestru 1931/32. častni doktorat so mu podelile univerze v Oslu, Vratislavi in v Milanu (katoliška univerza); za svojega člana so ga štele akademije znanosti v Monakovem, Gbttingenu, Heidelbergu, Lipskem, Dunaju, Londonu (British Academy), Rimu (Acc. dei Lincei), Bologni in Palermu. Lenelovo literarno delovanje je obsegalo razen rimskega tudi civilno pravo; njegova največja dela pa so posvečena romanistiki. Vsled omejenega prostora ni mogoče navesti niti vseh njegovih pomembnejših literarnih del; do 1. 1923. jih navaja v svoji avtobiografiji 58. Omejiti se moram na troje njegovih najodličnejših. Palingenesia Juris Civilis (I—II, 1889) je monumentalna rekonstrukcija klasičnih pravniških spisov iz odlomkov, ki so ohranjeni predvsem v Justinijanovih digestah. E d i -ctum Perpetuum je prav tako monumentalna rekonstrukcija pre-torskega in kurulskega edikta iz mnogoštevilnih drobcev, razpršenih po različnih pravnih virih. (1. izd. 1883, predelana francoska izdaja 1901— 1903, 2. izd. 1907, 3. izd. 1927.) Odlična je tudi njegova »Geschichte und Quellen des romischen Rechts« v Holtzendorffovi Enzyklopadie der Rechts-wissenschaft, kjer je v 7. izdaji (1915) povsem predelal in izpopolnil prejšnje Bruns-Pernicejevo delo. S svojo palingenezijo ter z rekonstrukcijo edikta je moderni svetovni romanistiki poklonil dela trajne vrednosti, ki jih ne more pogrešati noben romanist. Obe deli sta zelo vplivali na porast modernih raziskavanj. Za odličnim romanistom, ki je prav do zadnjih let posvečal z gen-ljivo ljubeznijo svoje izredne sile zlasti romanistiki, iskreno žalujemo tudi mi. Dr. Viktor Korošec. 1 Podatke posnemam zlasti po Lenelovi avtobiografiji v zbirki P 1 a n i t z, Die Rechtswissenschaf t der Gegenwart in Selbstdarstellungen, Leipzig 1924, str. 133—152. — Prim. tudi nekrologa: W e n g e r, Otto Lenel, v Zeitschrift der Savigny-Stiftung, LV. (1935), rom. Abt, str. VII— XI; Meylan, Otto Lenel v Gazette de Lausanne, Nr. 60 et 61 (2. III. 1935). 2 Pravilno ga karakterizira prof. Meylan (Lausanne), 1. c: Un nom connu non seulement en Allemagne mais partout oii le droit romain est enseigne. Pas un etudiant en droit depuis cinquante ans, qui ne l'ait entendu prononcer avec admiration et respect. — Prim. W e n g e r, 1. c, str. X. Naročnina za ..Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na »Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Spomenica na drugi Kongres pravnika in letniki ..Slovenskega Pravnika" od I. 1909. naprej. Cena s poštnino vred za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din, za ..Slovenski pravnik" letniki od 1923 do 1934 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din. Posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — cena 15 Din. Uporedna slavenska pravnička terminologija — cena 30 Din. Kupimo 1. in 2. številko letnikov 1930., 1931. in 1933. »Slovenskega pravnika«. Ponudbe na upravo lista. Opozarjamo na skupščino Kongresa jugoslovanskih pravnikov meseca septembra 1935.