Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 15. aprila 1936.
Štev. 14.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p o l o ž n i c e 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Ka naj bi včinoli, da pride slüžabnik boži, Anton Martin Slomšek na oltar?
Prečteli smo živlenjepis slüžabnika božega, ki nam ga je v drüžbi sv. Mohora skoz dve leti ponüdo mil. g. prelat, dr. Franc Kovačič. Obe knigi sta resno i krasno zgodovinsko delo. V niednoj pa ne najdemo svetnika Slomšeka. Tü pa tam se zablišči štera njegova junaška jakost, a nit zgodovine jo hitro pogasi, štera se plete naprej v obema knigama. Nujno potrebüjemo knigo, spodobnoj onoj, štera je prinesla živlenjepis slüžabnika božega, Friderika Barage, da se bomo nasitili pri njej z jakostmi Slomšekovimi. To prvo. Drügo je pá pobijanje neke zmote. Ta zmota v tom stoji, ka neki politični list, kak na priliko Slov. Gospodar z podpisi šče pripomočti k tomi, ka se Slomšek proglasi za blaženoga. Proglasitev za blaženoga se samo te more izvršiti, če Bog odiči svojega vernoga slugo z dvema čüdoma. Čüde so potrebne. Čüde pa, kak nas vera vči, samo Bog lejko dela. Boga pa z podpisi nišče dozdaj ne geno i tüdi nišče ga zdaj ne bo geno, da bi to najmenšo čüdo včino za čast Slomšekovo. Jezuš je pravo „Prosite i dobite“, nikdar pa ne: „Podpise pobirajte“. Jezuš, gda je svoje čüde delao, je nikdar niedne ne včino brez kakše lepe velike, celo junaške jakosti. Ta se je mogla prle zabliščati pred njim i samo za tem je včino svojo čüdo. Največkrat je zahtevao živo vero i vüpanje. Živo vero, ka je on Bog i vüpanje v njegovo božansko vsegamogočnost i neskončno dobroto pa smilenost. Kak velika je bila ta zahteva, če pomislimo, da so v njem lüdje ne vidili drügoga, kak ednoga zavrženoga siromaka iz Nazareta. Jakosti pelajo do čüd. Če zato mi ščemo, kak iz celoga srca to ščemo, da bi prišo Anton Martin Slomšek na oltar, te moramo z jakostmi genoti Večnoga Pastira, ka odiči svojega vernoga slugo Slomšek Martina z čüdami. I jakosti, štere bi najhitrej genole dobroga Boga, so ravno jakosti samoga slüžabnika božega. Zato je potrebno na den priti z temi jakostmi v ednoj primernoj knigi. Tečas pa vseh nas briga mora biti v tom, da si osvojimo tisto nadnaravno jakost, štera se kak rdeča nit vleče skoz celo Slomšekovo živlenje i to veže v najlepši šopek boži i ta je lübezen do slovenskoga naroda. Slomšek ne delao razlike med Kranjci, Štajarci, Korošci itd., njemi so bili vsi Slovenci deca, štere vse je z očinskov lübeznostjov lübo i je vsem šteo ednako pomagati vu vsem. To je tista višina, na štero moramo vsi prispeti, če ščemo pripomočti k beatifikaciji Slomšekovoj.
Slomšek je v svojoj velikoj lübezni do slovenskoga naroda šteo toga zdrüžiti okoli slovenskih višjih pastirov, naj se tak te narod ležej oskrbi düševno i tüdi ležej zveliča. I vse, ka je mogo včiniti, je včino v te namen. I nikdar ne zavrgo nikšega sredstva, čeravno je od drügec prišla, ki je vodilo k tomi cili. Zato je bio veseli, če so drügi v drügoj škofiji izdali knigo, štero je on nameno, naj se düšam samo pomaga. On je gledao cio, namen, ne si pa devao gor nikdar političnih očalov. Pri njem je valala düša i samo düša, vodila ga je pa lübezen, čista lübezen do rešenja te. Če Slomšek zdaj žive i vidi, ka smo se mi, sto i stoletja odtrgani dol slovenskoga naroda, zdrüžili pod slovenskim škofom s svojimi rodnimi brati, bi v zahvalnoj lübezni do Boga celo svoje srce posveto nam, naj bodočnost v najkračišem časi poravna rupače i ruklovje naše düševne poti, štera je nametala na to preminočnost. On bi strogo nastopo proti vsakomi, ki bi žalo naše pravice. On bi z nezprosnov ostročov pokarao tiste, ki bi samo z ednim mi-
gom pokazali nestrpnost nad našim domačim krščanskim tiskom, ki je te deo slovenskoga naroda rešo versko i narodno. On bi bio najbole goreči Širiteo toga tiska i bi ga priporočao v celoj svojoj škofiji, naj ga podpirajo i bi jasno povedao, da se proti tomi tiski prečni list ne sme boriti v Slov, Krajini. On bi pravično razsodo krivice, ki bi se tomi tiski i tomi deli Slov. naroda godile. Lübezen, ki je gorela v njegovom srci do slovenskoga naroda, bi njemi to jasno pokazala. Tak bi delao Slomšek. I tak je tüdi delao, gda je v novo škofijo dobo iz drüge škofije dühovnike i vernike. I v tom Slomšekovom dühi je začeo Slov. krajino voditi i jo vodi tüdi naš Prezvišeni g. knezoškof i ap. administrator. Ve se spominamo na njegove goreče reči v njegovom prvom pastirskom listi, v šterom je glasno i jasno povedao, da vsem da ednake pravice. Mi se spominamo, z kak genlivimi rečmi je priporačao pri nas i prek Müre že naš Marijin List. Mi smo svedoki njegove gorečnosti po njegovih férmanskih potaj v Slov. Krajini. Mi svedočimo, da zaistino z očinskim srcom zagovarja
pravice vsega našega tiska. Z kak velikov lübeznostjov nam je sproso blagoslov od sv. Oče ravno zdaj. Mi Znamo, da nam je oča, da nas lübi, da nam dobro šče. Mi vidimo v njem Slomšekovoga düha. Mi poznamo njegove najbolše namene za našo dobro. Dužni smo pa moliti i prositi priprošnjo Antona, Martina Slomšeka, da dober Bog da še naprej našemi višnjemi pastiri Slomšekovoga düha i toga popust, da ž njim vzgoji tiste jakosti v nas i vu vseh svojih vernikaj, ki so potrebne, da dober Bog včini kem prle dve čüdi za diko Slomšekovo. Predvsem pa prosimo po Slomšekovom posredüvanji tisto medsebojno lübezen do vseh nas, ki smo sinovje i hčeri slovenskoga naroda, kjekoli prebivamo, ki jo je on gojio v svojem srci i jasno kazao povsod.
Ta lübezen, gda se vtrdi v našem srci, odpravi vsa nesporazumlenja, če še obstojijo, vse borbe proti domačemi krščanskomi tiski i nas povee vse to i ono stran Müre vküp v en lepi šopek, šopek slovenski, spleteni iz globokovernih i lübečih slovenskih src, ki ga bo v rokaj držao od lübezni se smeheči blaženi Anton Martin Slomšek. Daj nam dober Bog to kem hitrej dosegnoti.	TSJ.
Nedelska šola.
3. „Draga sestra“.
»Draga sestra" je ženska, štera je oblübila večno lübezen i pomoč bližnjemi, če te trpi, če ga mantra beteg, ali nesreča. Je bole male postave, oblečena je v beli plašč, ma beli fürtoj i na glavi belo, pokrivalo. Iz ženske se ne vidi več, kak samo roke i obraz. Vse oblike ženskoga tela dobro zakrije beli plašč, vlase, belo, lepo štirkano pokrivalo. Obraz je čist, zdrav, miren. Roke so viditi močne i odločne. Ta „draga sestra“ ne lübi z rečjov, nego
—	z hasnovitim delom.
Vzeme gospodi Kovači list, šteroga je dobo v sprejenmnom uradi. Prečte, kaj je napisano i že pokaže, kama mora iti betežnik. Pela ga v kopalnico.
Kopalnica je mala soba. Ma dve pripravi za zmivanje i edno velko kad za kopanje. Novomi betežniki pripravi sestra robačo, spodnje hlače, plašč, papuče, da njemi brisačo i kupico, potem veli, naj se loči od civilne obleke. Civilno obleko prevzeme strežnik, dvorjenik, (naši njim pravijo — verter)
—	betežnik pa vrže s sebe vse, ka dela na zvünaj razliko med siromakom i gospodom. Bolniški gvant je vednaki za vse. Če se oblečeš v bolniški gvant, nišče ne ve ka si, kelko grünta, penez zrnoreš. V betežniškoj obleki si samo betežnik i nikaj več.
Dobro je tak?
Že v prvom hipi tüdi ne. Srakica, spodnje hlače, plašč, copate (papuči)
—	vse je bole siromaško, iz menje vrednoga blaga. Plašč je zaflikan, lejko se zgodi, ka ti je preveliki ali premali. Papuči so bole trdi, jako preprosti. Ne bi rad pogledao v ogledalo, ar se bojiš novoga človeka, da je istina, v betežniškom gvanti si novi človek. Ne gospod ravnateo, ne državni sluga, ne delavec v fabriki, nego samo človek, šteri ma beteg v svojem teli.
Sledi se pokaže, ka te vednaki gvant za vse ma tűdi dobre strani. Ednaki obleč vseh te zveže z drügimi betežniki v edno velko trpečo i Zednim na svoj način lübečo drüžino. Tisti betežnik, šteri te na cesti ne pogleda, ar si gospod, ti ne zavüpa, ar si pri drügoj političnoj stranki, te zaničava, ar si slabo oblečen, pravim, tisti betežnik ne vidi razlike iz predšpitalskoga živlenja. Ti pomaga, če more, ti da lepo reč, če si je potreben. Špi-
taoski gvant spremeni prle različne lüdi v ednake, v trpeče, v betežnike.
Ništerni lüdje bi radi šli spoznavat vednakost na Rusko. Radi bi vidli, kak je v državi, ge so vsi lüdje samo tovariši, sodrügi. Škoda za pot T stroške. Pojdi, brat moj, v bolnišnico, obleči gvant betežnika, mej odprte oči, pa boš vido doma, kakša je drüžba, v šteroj so lüdje vednaki, resan vednaki.
Pa spoznaš tüdi to, da ta ruska vednakost ne prinese nikše sreče, nikšega zadovolstva.
. . . Glejte, skoro bi pozabili na našega betežnika.
Je že preoblečen. Copate so njemi Premale, zato komaj stopa. Trda koža njemi pritiska na kürje oko. Sestra ide naprej, betežnik za njim, iščeta mesto, posteo... Na štrtoj posteli pri levoj steni leži betežnik. Na operacijo čaka. On more iz postele, njegovo mesto dobi g. Kovač.
Kakša je tista postela ? Železna je, bela i močna. Za podzglavje ma samo eden vankiš, na mesto blazine dva vunena i eden platneni prt. Pri glavi sta dve tabli. Na gornjo, na čarno napišejo ime, starost i beteg. Na spodnjo tablo vsaki den dvakrat napiše sestra kelko vročine je meo bolnik. Mehka je ne ta postela, trda tüdi ne. Ništerni siromak, šteri je Vajen počivati na slami, v štali — zagvišno misli v toj posteli, ka je v raji. Lepo, čisto, belo je vse okoli njega, zato je srečen. Što je vajen bolše postele — se čüdi, se more privaditi... On leži, je tihi i čaka.
Rad bi vido, ka se že pokaže kakši Zdravnik. Rad bi povedao ka ga boli, rad bi slišao tolažbo. Doma se je vse sükalo okoli njega; on, betežna kotriga drüžine, je bio sunce, vse je njemi slüžilo, vse bi rado njemi zmenjšalo trplenje. Eti, v špitali, v betežniškom gvanti ne poznajo nikšega sunca. Tü vednako merijo vsem. Tü vse ide na vüro, vse ide po špitalskom redi.
Samo sestra opazi nemir betežnika. Ona pride k posteli — nepozvana, ali itak srčno pozdravlena. Ona ti pove : „Za pol vüre se začne vizita, pridejo gospodje zdravniki. Do toga časa potrpite“. Ne božajo te te reči, ar vsem vednako guči draga sestra, ali so itak vrastvo na trpeče srce. „Draga sestra“ je edini človek, šteri v toj velkoj mučnoj vednakosti pokaže, ka smo itak — ne vednaki. . .
Murkovič Jánoš.
Dne 5. aprila bo poteklo 19 let, odkar počiva v grobu Murkovič Jánoš, najznamenitejši šolnik in glazbenik, ki je dal vse svoje bogato znanje prekmurskem ljudstvu.
Murkovič báči se je rodil 23. decembra 1839. pri Mali Nedelji na Štajerskem. Po končani ljudski šoli, katero je obiskoval v svojem rojstnem kraju, je odšel v Varaždin na nižjo gimnazijo. Tukaj je dokončal tudi didaktičen — pedagoški tečaj, nakar je bil postavljen kot „preceptor“ na različnih krajih v Medjimurju: v Štrigovi, Nedeljišču, katere je končal leta 1859. v Šopronu. Eno leto pred tem l.1858. je bil izvoljen za učitelja, pozneje tudi za kantorja v Beltincih. V Beltincih je služboval celih 20 let do leta 1878, ko je sprejel nadučiteljsko mesto v Trbovljah. Tam je ostal le eno leto, ni se mogel prilagoditi tamkašnjim razmeram, zato se je vrnil v Slov. Krajino, ko je bil izvoljen za nadučitelja in kantorja v Dol. Lendavi. Istočasno mu je madžarska prosvetna vlada poverila poučevanja petja in glazbe na lendavski meščanski šoli. Leta 1894. se je odpovedal službi na osnovni šoli, ker ga je ministrstvo za uk in bogočastje imenovalo za učitelja na meščanski šoli, kjer je služboval do leta 1905., ko je šel po 52 letnem službovanju v pokoj.
Ime Murkovič je tesno zvezano z kulturo preteklega stoletja okolice Beltinci in Dol. Lendave. Kot izreden glazbeni talent je visoko dvignil slovensko cerkveno petje, ter je vzgojil celo generacijo godbenikov. Kot učitelj je zaslovel daleč na okoli; njegova šola je veljala za vzor šole. Te njegove sposobnosti je hitro spoznala madžarska prosvetna vlada, zato ga je poslala kot mladega beltinskega učitelja na študijsko potovanje v Švico in na Nemško, od tam se je vrnil z bogatim pedagoškim znanjem, katero mu je bilo dobro došlo pri sestavi njegovih šolskih knjig: „Abecednik za kath. vesničke šole“ in „Perve knjige čtenja“.
Murkovič báči je imel poseben talent za jezike. Razen slovenskega in hrvaškega ter madžarskega je popolnoma obvladal nemščino in latinščino. Svoje znanje je izpopolnjeval z potovanji, tako je prepotoval Madžarsko, Češko, Prusijo, Bavarsko in Švico. Med javnosljo in med svojimi stanovskimi tovariši je užival veliko spoštovanje in priljubljenost. Društvo rim. kat. učiteljev ga je večkrat izvolilo za svojega predsednika. Svoja zadnja leta je preživel v svoji vili na hribu sv. Trojstva pri Lendavi, kjer je leta 1917. umrl.
Gumilar F.
Zjedinjene države.
Wiliam Heart, lastnih 40 najbole razširjeni dnevnikov je pisao uredniki ednoga lista sledeče: „Prosim vas, da dostojno pohvalile katoličansko Cerkev zavolo njene bojevitosti proti komunizmi. To ravnanje Cerkve se more v istini vsakomi dopadnoti, ar nas spomina na najslavnejše borbe Cerkve. To je drüga križarska bojna, ki ma za cio, da spravi narode v boj proti komunizmi. Ona je nedavno začnola delati proti nemoralnomi kini. Toj akciji so se mogle pridrüžiti tüdi drüge veroizpovedi. Ta akcija je uspela v takšoj meri, da je kino postano dostopen mnogim poštenim lüdem. Jaz sam ne katoličan, pripadam protestanskoj verskoj lovini. Ali vseedno morem priznati njeno srčnost, njeni prenavlanski düh, njeno veliko zavest odgovornosti pred Bogom i lüdmi, štero je katoličanska Cerkev pokazala, kda je začnola odločen boj proti komunistom. Vüpam, da se moja i drüge cerkvi združijo v boji proti nevernikom s kat. Cerkevjov i s küpnino močmi odbijejo sovražnike, šteri so proti veri, redi i slobodi.“
2
N O V I N E
5. aprila 1936.
Kralj. banskoj upravi v Ljubljani v dobrohotni pomislek.
Sezonskim delavcom i oblasti.
Bratje i sestre !
Pred ništernimi leti sem z velkov žalostjov v srci gledao na Vaše trplenje na ednom marofi, tam daleč — daleč dol v bližini Dunave i Drave. Po dobroti gospoda urednika „Novin“ sem lejko zdigno svoj slabi glas Vam izkoriščanim sezonskim delavcom na hasek. Moje reči je poslühnola tüdi oblast i smo dosegli telko, ka je bila najhüjša krivica popravlena.
Dnes pali moram prositi za dobroto velečastnoga gospoda župnika Klekla, da bi smeo zdignoti svoj glas Vam v hasek, naše lübezni i pomoči vredni bratje i sestre, sezonski delavci.
Samo pred kratkim so pisale „Novine“, kelko jezer našega naroda mora leto za letom v tüjino. Ne zato, ka bi meo naš človek nekaj ciganske krvi, štera ga goni okoli po sveti, ne, — zato mora iti naš človek, sezonski delavec v tüjino, ar doma ne dobi zadosta zaslüžka, ar doma ne more zaslüžiti za najpotrebnejše.
Šteri gledajo samo na jezerke, štere prišpara i zaslüži naš delavec v tüjini, navadno pozabijo na trplenje i dugo vrsto ponižanja, štero mora aldüvati naš delavec, da te jezerke zaslüži. Takši lüdje mislijo : delati moreš, —
kak boš inači živo, to je pa vendar vseedno, če delaš doma, ali na tihinskom.
Ne, bratje i sestre, je ne vseedno.
Če moč svojega mladoga tela vložiš v domači grünt, bo vrednost toga domačega grünta vekša. Vsaki vdarec z motikov, vsaka brazda, štero nasadi na domačom grünti tvoja roka, — je na hasek domačoj zemli. Tvoje delo to zemlo obogati i olepša. No, ravno tak je, če miseo domačega grünta razširimo na celo našo jugoslovansko zemlo. Delo našega pridnoga i sposobnoga delavca naj povekša vrednost i lepoto domače zemle, jugoslovanske zemle !
Ništerni bi odgovorili: „Lejko, ali ge je tista jugoslovanska zemla za nas ?“ Mamo jo, hvala bodi Bogi, četüdi ne doma, poleg veškoga kolnika. Mamo jo v našoj banovini, bliže od lüblene domače vesi — kak tisto zemlo v tüjini, štero orješ, obdelavaš brat v Franciji, v Nemčiji, v Kanadi, ali v šterom šteč kraji nam vsikdar tihinskoga sveta.
Jüžno od Ljubljane je Kočevski srez. V tom i v sosednih srezih je veleposestvo kneza Aueršperga. Istina, to veleposestvo je dnes večinoma po-
raslo z drevjom, z jeličovjem, z bükovjom. Ali tam, ge zraste bükovina, ge uspeva jeličovje, tam bi dala zemla pridnomi delavci tüdi drügi blagoslov. To veleposestvo liki strašen obroč obimle male vesice Kočevarov. To veleposestvo je bilo nikda sveta i je tüdi dnes tisti zid, šteri te male vesi Kočevarov čisto po nepotrebnom brani pred slovenskim morjom, štero raste... raste...
Pamet i srce nam velevata, ka na tom veleposestvi bi lejko zrasli lepi slovenski domovi. Na tom veleposestvi bi lejko meli na stotine lepih slovenskih hižic, pod okni gredice za korine, za hišami štale za lepo i zdravo živino. Kda je pred kratkim v Kočevji zastopnik banovine pitao, ka naj bi bilo s posestvom, so zastopniki nemških občin povedali, ka naj se ga püsti lastniki . . . Povedali so tüdi to, ka v Kočevje ge majo na stotine brezposelnih ludi... ne najdejo agrarnih interesentov... to je lüdi, šteri bi meli volo i lübezen, ka se naselijo na tom veleposestvi i tam, ge je dnes gošča, si napravijo lepe i tople domove.
Dobro, če kočevski srez nema agrarnih interesentov, pa jih ma Lendavski srez, najdejo je v Soboškom srezi. Naš človek lübi zemlo, naš človek rad obdelavle tüjo grüdo, ešče rajši — svojo. Zato pa prosim Vas, bratje i sestre, agrarni interesentje brez zemle, i Vas, sezonski delavci: odločite se, sprobajte svojo srečo na tom veleposestvi. Prosite tü za zemlo. Oblast pa prav lepo prosimo, naj misli na naše siromake, i če še indri ne dobi človeka, šteri bi vüpao napraviti dnes to, kaj so vüpali očacje Kočevarov pred več sto leti, pa naj naseli naše sezonske delavce na Kočevskom. Naj njim da zemlo (cena itak ne bo prestrašila nikoga!) — i naj da priliko našemi malomi človeki, da pomaga porüšiti strašen zid okoli vmirajočih kočevskih vesnic.
Zakaj bi delao naš človek drügim, če lejko sebi dela?
Zakaj bi vekšao vrednost tihinske zemle, če lejko obogati i olepša našo, domačo?
V Neapolji pripravlene cele vrste tovornih avtomobilov ino letal, da je naložijo na ladje pa
odpelajo v Afriko.

Krvavo bitje na cerkvenom pragi v Črensovcih.
Na cerkvenom Pragi v Črensovcih je preminočo nedelo, 29. marca ravno pred Začetkom velike bože slüžbe krv tekla i je v nevarnost prišlo edno nedužno mlado živlenje. Očividci etak pripovedavajo celi dogodek :
Par dečkov se je od krčme Bauer Šamuela pred vküpzvonenjom podalo v cerkev. V krčmi so ne bili. Franc Jožef iz Črensovec jé plüsno iz D. Bistrice Vučko Gizle oženjenoga sinü. te pa na to z nekšim kamlom tak močno vdaro Franc Jožefa, da je te ves krvavi tá spadno. Ka sta mela med sebov, ne znati. Preiskava bo to dognala. Na to je Franc Jožef z pajdašom Hozjan Markom iz Črensovec začeo loviti Vučkovoga, a ne ga je mogeo zgrabiti, te je odbežao domo proti D. Bistrici. Brat toga, ledičen Vučko Daniel njemi je šteo pomagati i zato bežao za Francom i Hozjanom.
A ne je trbelo pomoči, ar je brat vujšeo. Za ka zroka volo, to ne znati, sta se zdaj Franc i Hozjan spravila na ledičnoga sina Vučko Gizele, Daniela, ki je šteo brati pomagati. Nekaki pravijo ka zato, ar je Lovrenčov Tonč pravo Franc Jožefi, da ga je te vdaro s kamlom ne pa ov, ki je odbežao. Zastalno pa ne znati za zrok bitja. Te drügi Vučko, gda vidi, ka ga oviva Plodita, da bi ga zgrabila, beži proti cerkvi i srečno bi vujšeo v cerkev, če ga ne bi na cerkvenom pragi zgrabo i držao en dečko z Trnja, Legenov Naci. Nato se je začelo rezanje. Vučko je dobo tri globoke rane z nožom v ledevja. Što je napravo te rane, bo Sodnija dognala. V glavo ga je pa smekno z nožom Franc Jožef tak močno, da noža ne mogo vövzeti. Gda je to vido, se je prestrašo i zbežao k tetici na Srednjo Bistrico. Nož si je
tüdi zaman jemao vö z glave ranjenec, potegno njemi ga je Matajič iz Bistrice, ali tak nesrečno, ka se je nož potro i en deo klinge ostao v glávi. Nož se je tak močno zapičo v glavo, da ga je niti hitro pridoči zdravnik dr. Sesardič ne mogo odstraniti.
Ranjenca je spovedao v Bauervoj gostilni g. plebanoš Zadravec i njemi dao slednje mazanje. Gučati ne mogo. Dr. Sesardič ga je nato odpelao z aotom v Soboto v bolnico.
Gda to žalostno zgodbo objavlamo, prosimo sodnijo, naj ne samo zdaj, nego vsikdar ostro sodi krivce, pretepače i naj nikak ne dovoli, da bi razbijačje na sodniji kakše slüžbe vršili i po mesti prosto hodili, kak se je to zadnje čase godilo. Krivci naj trpijo za svoje grehe, naj se pokorijo i naj se pobolšaja. To je boža zaooved na tüdi namen vsake sodbe.
NEDELA
Cvetna nedela.
I.
Berilo iz 2. knige Mozešove (15, 27, 16, 1—7). Tiste dni so prišli Izraelovi sinovi v Elim, kje je bilo dvanajset stüdencov i sedemdeset palm i so tü postavili šatore kre vode. Potem so odpotüvali iz Elima i vsa vnožina Izraelovih je prišla v püščavo Sin, štera je med Elimom i Sinajom i to je bilo petnajstoga dneva v drugom meseci, kak so odišli iz Egipta. I ves zbor Izraelive dece je mrmrao v püščavi proti Mozeši i Aroni. I gučali so njima Izraelovi sinovi: „O da bi bili po Gospodovoj roki vmrli v egiptskoj deželi. Tam smo sedeli pri loncaj mesa i jeli smo krüh do sitosti. Zakaj sta nas odpelala v to püščavo, da morita z gladom vso vnožino ?“ I Gospod je pravo Mozeši: Glej, dežüvao bom krüh z nebes i lüdstvo si ga prihaja nabirat, koliko ga potrebüje vsaki den. Tak je presküsim, ali ščejo živeti po mojoj postavi ali ne. Šesti den pa naj hranijo ka so nabrali; naberejo pa naj dvakrat toliko kak ovak vsaki den“. Te sta pravila Mozeš i Aron vsem Izraelovim sinom : „Snoči spoznate, da vas je Gospod izpelao iz egiptske dežele. Vütro pa te vidili Gospodovo veličastvo“.
II.
Berilo iz pisma sv. apoštola Pavla Kotrinčanom, (I. Kor. 11,20-32). Bratje! Gda se shajate, se to ne pravi jesti večerjo Gospodovo. Vsaki najmre pri jeli jemle svojo večerjo prle, i eden gladüje, drügi pa se opijani. Ali nemate domov, da bi jeli i pili? Ali ščete zaničavati cerkev božo i sramotite one, ki nemajo? Ka naj bi vam pravo? Ali vas bom hvalo? V tom vas ne hvalim. Jaz sem najmre prejeo od Gospoda, ka sem vam tüdi zročo, da je Gospod Jezuš tisto noč, kda je bio izdan, vzeo krüh i se zahvalo pa ga razlomo i pravo: „To je moje teli, ki se za ves daje; to delajte na moj spomin“. Prav tak tüdi kelih pri večerji, govoreč: Te kelih je nova zaveza v mojoj krvi; to delajte, kelikokrat bodete pili, na moj spomin. Da kelkokrat jele te krüh i pijete kelih, oznanjate smrt Gospodovo, dokeč ne pride. Štokoli bo zato nevredno jo te krüh i pio kelih Gospodov, bo grešio nad Gospodovim telom i njegovov krvjov. Naj zato vsaki sebe presodi i tak je od toga krüha i pije iz keliha. Da što nevredno je i pije, si sodbo je i pije, ar ne razločüje tela Gospodovoga. Zato je med vami vnogo slabotnih i betežastih i dosta jih spi. Če bi sami sebe presojali, ne bi bili sojeni. Gda nas pa Gospod sodi, nas pokori, da ne bi bili s svetom obsojeni.
Evangelij (Mataj 11). Tisti čas, gda bi se približavao Jezuš k Jeružalemi, ino bi prišao v Bethfago k bregi Olivetanskomi : teda je poslao dva svojiva Vučenika, govoreči njima: Idta vu kašteo, šteri je pred vama, i preci najdeta somarico privezano, i žerbé žnjov, odvežta jo, i pripelajta meni: i či de što vama kaj pravo, povejta, ka Gospod nje potrebüje, i preci je odpüsti. To je pa vse včinjeno, da bi se spunilo, ka je povejdano po Proroki, govorečem : Povejte Čeri Sionskoj: Ovo Krao tvoj ide tebi Pokoren, sedeči na somarici i žerbeti pod bremen navajene somarice. Idoča pa Vučenika, včinila sta, kak je zapovedao njima Jezus. I pripelala sta somarico, i žerbé, i djala sta na njidva gvant svoj i njega sta gori posadila. Velika pa vnožina prestérala je gvant svoj na pot: drügi so pa sekali vejke z drevja, i metali so na pot: vnožina pa, štera je naprej šla, i štera ga je nasledüvala, kričala je, govoreča : Hožanna Sini Dávidovomi ! blagoslovleni, ki je prišao, vu Imeni Gospodnovom.
•
„To lüdstvo me časti samo z vüstnicami,
njihovo srce pa je deleč od mene“. (Mat. 15, 8.)
Jezuš je zadnjikrat idoč v Jeruzalem med potjov čüdežno ozdravo Slepca iz Jerihe. Narod je to vido. Par dni pred tem je Jezuš obüdo mrtvoga Lazara. Poznali so ešče drüge njegove čüdeže i dobrote. Zato so bili navdüšeni za njega. Gda so Jeruzalemčani zvedeli, ka Jezuš prihaja v njihov varaš, so mnogi šli čakat ga. Tak je nastala cela prošecija. Z velikim navdüšenjom so ga pozdravlali rekoč : „Hozana Sini Davidovomi. Blagoslovleni naj bo, ki prihaja v imeni Gospodovom !“ To je bilo v nedelo. V četrtek pa že „Križaj ga !“ V naše lastno pobolšanje premislimo dnes malo to židovsko nestanovitnos i nevernost. Sram nas bo, gda dokažemo, ka smo ne bolši od židovskoga lüdstva.
Mnogo kristjanov je, ki Boga hvalijo z molitvami zajtra, med dnevom pa zvečer. Ali komaj so to hozano izgovorili, že ga križajo z grdim gučom, z ogrizavanjom bližnjega, s pregrešnim živlenjom sploh. Što ne žive tak, kak moli, Kristuša samo z vüstami časti.
Rabli so pred Jezušom poklekali v zasramovanje. Kristjan pa, istina, pokleka pred Jezušom i njegovim svetim Imenom zato, da ga počasti. To je prav. Ne je pa prav, či s svojim grešnim živlenjom naskori zapüsti onoga, pred kom je pokleküvao.
„Jezuš tebi živem“, pravi v cerkvi, gda zagleda presveto Rešno Telo. Komaj iz cerkve stopi, že žive grehi pa
hüdomi.
„Gospod, nesam vreden, da stopiš pod mojo streho“, ponavla pred sv. obhajilom. Pa komaj ga je sprejelo, že dela grdo ž njim. Bije i brše ga s tem, da zadovolüje svoje strasti. Ravnotak, kak so delali rabli.
Judaš Iškarijot je izdao Jezuša s küšom. Či pristopiš k sv. obhajili s smrtnim grehom na düši, ravnotak napraviš.
Lepo je pozdravlenje : „Hvalen bodi Jezuš Kristus“. Pa so, ki to izgovarjajo, potem pa ga psüjejo i dostakrat ešče njegovo žalostno Mater. So hüši, kak židovje.
Gda pristopimo k sv. spovedi, pravimo: »Jezuš, sin Davidov, smiluj
se me“. On se nas vsmili i nas ozdravi. Pri prvoj sküšnjavi pa pozabimo njegove dobrote i nehvaležni ga zapüstimo. V Jezušovoj krvi oprano oblačilo vržemo v blato.
Ka pa nedele i Svetešnji dnevi, ne svedočijo od naše grde nevernosti? Dopodne se vsešerom glasi hozana. Lüdje molijo, božo reč poslüšajo, se priklanjajo, roke proti nebi zdigavlejo. Popodne pa že na grešnoj veselici ali v grešnoj drüžbi gde indri kričijo: „Križaj ga!“
Istinsko se Jezuš lejko toži nad nami rekoč : „To lüdstvo me časti samo z vüstnicami, njihovo srce pa je deleč od mene“.
5. aprila 1936.
NOVINE
3
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Blagoslov sv. Oče. Sv. Oča so poslali prisrčni blagoslov uredniki i sotrüdnikom, naročnikom i širitelom Mar. Lista kak i onim siromakom, ki si ga ne morejo naročiti a molijo za njegovo razširjenje. Uredništvo se je toplo zahvalilo prezv. g. knezoškofi i ap. administratori za priporočilo pri Njeg. Svetosti. Reči blagoslova pri drügoj priliki objavimo v Mar. Listi i tüdi v Novinaj.
Navuk za tretjired je na Vüzemski pondelek v Črensovcih po večernici.
Vmrli so mati mil. g. Slepec Ivana, kanonika v Soboti. Starico je kap zadela i so brez zavesti ležali, ne gučali i ne jeli par dni. G. kanonik, ki z celim srcom visijo na svojoj staroj mami, so kak najlepše skrbeli za betežnico po noči i po dnevi. Pokop dobre matere je bio v sredo ob 4 popoldnevi z ogromnov udeležbov naroda. V molitev dobrih düš, posebno sobočkih farnikov, zročimo pokojno. Mil. g. kanoniki pa naše globoko sožalje.
Marciuške Marijine Liste ki ne dobo, naj se zglasi pri upravi v Črensovcih. V tiskarni pri razpošilanji je nastala neka pomota zavolo naslovov, prosimo zato, cenjene naročnike, da se taki javijo za liste, če bi kje zaostali.
To ne stoji. Pod naslovom Sv. Sebeščan nekak piše v Slov. Gospodari od 25. marca, da je polovica naročnikov Novin pri nas spadnola zavolo krize. V toj trditvi sta dve neistini. Prva je, da ne spadnola polovica naročnikov Novin, drüga je pa, da je ne spadnola zavolo krize, nego zato, ar se je posili pošilao Slov. Gospodar, šteroga smo ne naročili. Če bi bila kriza, te si ne bi dragšega časopisa po sili naračali, nego bi ostali pri dobrih Novinaj, ki so dosta falejše. Zrok je borba proti dobromi katoličanskomi štampi, ka vsaki pravičen farnik obsodi, i ki je samo zato obdržao Slov. Gospodara, ar se ne bi rad Zamero. Tak je istina.
Sv. Jurij. Preminoči svetek Marijinoga oznanenja je pri nas bila blagoslovitev zastave. Rano vgojdno že je par „lecitarov i cukrašov“ postavilo svoje štante, ka se pripeti samo parkrat na leto. Oblačno vreme nas je od začetka malo strašilo, a sledkar nas je sunce pozdravilo, pa vetra ne bilo kak par dni prle i sledkar. Po ranoj meši so se začnole zbirati Marijine drüžbenke: domače, s Cankove 17, od Grada pa 13; graške so prišle z zastavov. Vse so se belo oblekle, ob l/210 vöri se je začnola procesija iz bližanje šole: okinčani križ, graška zastava i drüžbenke, cankovske, nato jürjanske, nazadnje nova zastava, ki jo je nosila prednica, za njov pa botra gdč. učiteljica Julija Štibler, Mariborčanka, ki že 13 let povčüje na osnovnoj šoli v Serdici i je ne samo vzorna vučitelica, nego tüdi vzorna katoličanka ; znamo, da beži pred zahvalov, a vendar se njej moramo javno zahvaliti za njeni bogati botrinski dar ino izbrana obed, ki ga je na lastne stroške dala pripraviti, odnosno ga je sama pripravila za vse drüžbenke i za dühovščino; pred leti je vodila gospodinjski tečaj v Serdici. — Na sredi med domačima dvema gg. dühovnikoma je šo č. g. salezijanec Cigüt, ki je meo slavnostno predgo i mešo, pri šteroj je večina (nešterne so zavolo duge poti ne mogle ostati tak dugo natešče) drüžbenk i botra pristopila k svetomi obhajili. Zastavo je blagoslovo po slovenskom obredniki g. provizor Varga v veličastno okrašenoj cerkvi: dugi zeleni venci iz meteka so kazali pot k oltari; podobe svetih v svetišči so tüdi obinoli mogočni zeleni venci z žutimi rožami vmes; na oltari pa je bilo telko živih raznobarvnih rož kak že dugo nej; oltar je krasio krasen beli prt: pod punimi grozdi i grozdnim listjom se ponižno sklanja puna pšenično vlatovje z vitkim listjom ; prt je delo gdč. botre: šivala je več mesecov te težki i tak lepi vzorce. — Vence so vrle domače drüžbenke plele zvekšega po večeraj, ka podnevi že dosta drügoga dela bilo ; tüdi cvetje so same
poskrbele pa očistile prostor pred cerkvov; pohvaliti moramo še igralke, ki so tak točno hodile na vaje. — Med Poznov Mešov nas je počasto s svojim obiskom še pertočki g. župnik. Po obedi je bilo pred Cerkvov fotografiranje, pred večernicov pa igra „Marija iz Magdale“ v našoj šoli, samo škoda, dá je bilo tak strašno vroče; lüdje so itak vztrajali mirno do konca, samo par nemirovnih drügoč več ne bi želeli poleg. Istočasno se je začnola velka spoved: na pomoč je prišao še 5. dühovnik č. g. Zafošnik, Cankovski kaplan, gde so na Jožefovo meli velko spoved; pri s. Sebeščani je velka spoved bila v petek po „Ceplenoj Mariji“, na Pertoči pa v pondelek po tihoj nedeli. — Ovači pa mamo pri Jürji znova že pravo mirno živlenje.
Na podporo Novin je poslala Balažic Marija, Gaberje, iz Francije 12 Din. Bog plačaj.
Za predsednika obrtne zadruge v Lendavi je zvoljen mesto dozdajšnjega g. Hajdinjak Antona z Odranec, g. Fritz Štefan, mehanik iz Lendave.
Kuzma. Z verodostojne vretine smo zvedili, da se mogoče že prišestno leto pri nas nastavi č. g. ekspozit, to se pravi, da dobimo nekše vrste faro, ka si zavolo velke oddaljenosti od Grada jako želemo. Lekaj se že dela proračun za zidavo novoga farofa. Od škofije je že tüdi prišlo navodilo. Ekspozitura bi mela več 1000 düš, ar bi k njoj spadnole vse sosedne vesnice.	______
Peta postaja Križne poti.
Kot strele so misli letele in spanec podile kot pekla vse sile.
Čuj, srce udarja bolj kakor kladivo. —
Oj, vstani že zarja,
Sicer: raj umrio !
Je ugasnilo svetlo ?
Ah ne ! Le omahnil je Simon pod groznim pritiskom : nogam se zapletlo je od križeve hoje. —
„Gospod, daj mi moč: zdaj je skušnje noči Da bo srce Tvoje —“
Dekliška zveza v Beltincih je na svetek Marijinoga Oznanenja obslüžavala „Materinski den“, posvečen našim Slovenskim materam. Puna Sapačeva dvorana jih je bila. Tüdi dekle so se postavile, pozdravlale so svoje matere z deklamacijami, govori, spevanjom ino podale so tüdi lepo igro, kak se je človek odao hüdomi dühi i kak ga je Marija iztrgala iz njegovih škramplov. Nad vse genlivo je bilo gledati zadnji prizor, kda je štirinajstletna deklica molila posvetilno molitev pred Marijinov podobov, naj Marija sprosi mir vsem narodom, naj ohrani našega sv. Oče v Rimi, naše škofe, dühovnike, i naj prosi za vse one, ki se pripravlajo za mešniški i redovni stan i za one ki blodijo v temi, da bi najšli pravo Svetlost, kak i za vse one, ki so v jütri, opoldnevi ino v večeri živlenja. Nazadnje so še zaspevale „Večerni zvon ...“ Voditelicam D. Z. i nastopajočim iskreno častitamo i Želemo, da naj še dostakrat tak lepo proslavlajo den naših mater, posebno pa den mater vseh mater, to je Marijo.
Beltinci. Prinas se pali ustanovi pevski zbor, ki je bio pred leti razpüščen. Bivši najbokši pesmarje neščejo pristopiti nazaj. Jako dobro bi bilo, da oseba, ki zbor organizira, gleda na to, da na kakši način pregovori bivše pesmare, da pristopijo pali nazaj k zbori.
Veliki nered pri električnom toki v Lendavi. V smisli pogodbe bi mogo biti električni tok celi den na razpolago lendavskim naročnikom. A te svoje dužnosti ne vrši vodstvo elektrarne, ar stroji ne dobijo toka za pogon, kda bi ga najbole potrebüvali. S tem trpijo obrati pa tüdi ugled same elektrarne. Naj bo red odsehmao.
Gomilica. Hitro je Šla za možom na drügi svet Dominko Marija, mati törjanskoga kantora, našega naročnika, ki tak lepo vodi sküpno spevanje v lepoj törjanskoj cerkvi. Pri Dominkovih je bilo osem kotrig v drüžini, a zdaj je ostao samo eden, regrut s starov mamicov. Vsi ovi so ali spomrli ali se razišli po sveti v kratkom časi.
Tišina. V nedelo je obdržao pri nas spravišče g. banski svetnik, Bajlec Franc. Lepo nam je razložo potrebo po širokoj samoupravi, štero ma v programi nova stranka JRZ i nam zato to priporačao.
Vrastvo za podgane so dobri psi. V Soboti v hoteli Krona so se pri levaj jako razvnožile podgani. I kak so je prepravili. Preminoči tjeden so podnice gorstrgali v kratkom časi so štirje psi skoro sto podgani spoklali. Vredno je takše pse meti.
Sobota. Občina je poklonila novoj bolnici 5 oralov zemle, gde se bo ta bolnica zidala i ravno teliko za njeno vzdrževanje. — V tork, 31. marca se je obdržala seja, na šteroj se je vse potrebno pogučalo od nove bolnice i po šteroj seji ide deputacija v Ljubljano na banovino.
Krog. V soboto, 28. marca je pregledala komisija naše šolsko poslopje. Določilo se je, da se šola mora razširiti i da postane štirirazredna.
Šolari meščanske šole iz Lendave -v Hrastniki. Dne 26. i 27. marca 'so odišli dijaki 3. i 4. razreda meščanske šole pod vodstvom g. Pečnika na poučni izlet v najbole znane industrijsko-rüdarske kraje, v Hrastnik i v Trbovlje. 26. marca so si ogledali v Hrastniki steklarno, tovarno kemičnih izdelkov i rüdniške naprave. Vnogo lepoga i za živlenje koristnoga so doživeli. Lüdje so vgonjavali odked so koli ti izletniki, i kda so zvedeli, da so prišli iz delešnje Slov. krajine, so jih obslopili i jih spitavali kak živejo kaj tam daleč v ravnini za mejov. Deca so naše obsipali, bilo jih je nad sto, Sprevajali so je, razkazüvali sivo industrijsko naselbino delavcov, neprijazne, a zanimive stroje. Izletnike je vodo sam rüdniški nadzornik g. Silvin Burger. Stariši i mi se gospodi prav lepo zahvalüjemo za njegovo naklonjenost, pozornost i za njegovo razlago. Posebno smo njemi zahvalni, da je dao našim otrokom brezplačno prenočišče na čistih postelah. Nadale se zahvalüjemo gospej Logarovoj, da je naše tak prijazno sprejela i našim deklicam dala potrebne mehke postele. Tüdi gospej Podlogarovoj se zahvalüjemo, da se je smilila dveh deklic i jive vzela na brezplačno prenočišče.
Večer so obiskali naše izletnike č. g. vikar Alojzij Žalar, bivši beltinski kaplan, razveselili so se, gda so vidili svoje znance iz Slov. Krajine. Drügi den so meli mešo v zasilnoj kapelici. Po meši pa so č. g. vikar vodili izletnike poldrügo vöro daleč v Trbovlje, gde so se pridrüžili č. g. kaplan Ksaverij Korban i si ogledali znamenitosti Trbovlja. — Stariši i izletniki se prav lepo zahvalimo vsem, ki so pomogli, da je izlet tak lepo izpadno. Posebno hvala g. vikari Žalari za njuvo požrtvovalnost.
S tem se ne pomaga našemi narodi. V Slov. Gospodari smo čteli, kak kaplejo naročniki Novin pri Sv. Sebeščani. Novine so dnes tjeden odgovorile, da te glas objavlen v Slovenci, ne odgovarja toti v celoti istini, a nekaj naročnikov je pa li postalo nevernih domačemi listi. Pitamo mi prebivalci Slov. Krajine, kakši hasek ma z toga naš človek, če se piše od njega, kak zanemarja svoj lastiven tisk, ki ga je brano, čuvao i zagovarjao kak nieden drügi. Nedo li z toga poročila naši bratje prek Müre mislili, ki so verni svojim listom, ka smo mi nestanovitni, nezaneslivi lüdje, da niti svoje ne poštüjemo, nego zametavamo ?
Naši listi so po Jožefovom etak narasli do konca meseca: 10 Novin i 83 Marijinih Listov. Vüpamo se, da se vrejüjejo v pravom Kristušovom dühi, zato pa sovraštvo proti njim vzeme Bog tüdi kak sovraštvo proti sebi i je zato bo občuvao i razširo po svojoj voli, ne pa po človečoj.
Žižki. Vmro je v Chicagi v velikom siromaštvi naš rojak, Koštric Martin. Pokojni je bio eden prvih, ki je šo v Ameriko i potegno za sebov prevnoge, posebno iz črensovske fare. Pred leti se je ponesrečo, povozila ga je cestna železnica, potem so ga roparje nabili. Tri leta že ne delao. Rojaki so ga na lastne stroške v grob spravili. Za vnogo trpečega je 29. marca bila sv. meša zadüšnica v Črensovcih, gda se njemi je tüdi zvonilo. Naj njemi Srce Jezušovo odpre veselo nebo.
Vabilo. Upraviteljstvo Vas vljudno vabi, da se Udeležite roditeljskega sestanka, dne 5. aprila t. l. ob pol 3. uri popoldne, v risalnici meščanske šole, Na sestanku bo kratko predavanje o vzrokih neuspebov učencev, nato pojasnila odredb o pouku, vedenju in ocenjevanju učencev, vsak pa lahko dobi podrobna obvestila o uspehu svojega otroka. Starši : šola sama ne more nositi vsa bremena vzgoje in pouka Vaših otrok, pridite, da se lahko skupno posvetujemo, kaj se vse lahko zboljšati da. Z odličnim spoštovanjem: Dobernik Simon, upravitelj.
Črensovci. Na svetek Marijinoga oznanenja dne 25. marca pred večernicov, je bilo Sprejetih v Marijino drüžbe 38 dekeo. Sprejem so zvršili plevanoš, čast. g. Zadravec. Vsa čast deklam, ki se tak lepo zbirajo pod Marijino zastavo.—Naš orožniški komandir, g. Plešovnik je premeščen v Lendavo za ovoga. Čestitamo na napredüvanji. Na njegovo mesto pride g. Naglič. Novomi g. komandiri želemo, da se dobro počüti med nami. — Prosvetno drüštvo bo melo na cvetno nedelo 5. marca 1936. po večernici v maloj dvorani Našega doma sestanek. Predavali bodo: čast. g. Trobina, kaplan, od lepoga vedenja, predsednik občine g, Horvat Anton od kmetijskoga prava i- čast g. Raduha Jožef, salezijanec, iz Razkrižja, od misijonov. Predavanja so vsa jako zanimiva i koristna. Sestanek je obvezen za vse člane in članice. Vabimo pa tüdi vse drüge, posebno dečke pa dekle
Trnje. V našoj šoli se grozno širi trahom. Že skoro polovica dece. trpi na njem. Pozivamo oblast, naj skrbno pazi na našo deco, da se ne oküži, nego vrači i popolnoma zvrači.
Sobota. Parcelacija parka. Občina Sobota parcelira park grofa Szaparyja. Že je vnogo razparceliranoga, dobijo se pa ešče lepe parcele za povanje hiš. Ki je šče dobiti, naj se zglasi na občini v Soboti.
Politični pregled.
Naš proračun je sprejeti. Senat je iz političnih zrokov, ar je proti denešnjoj vladi, nekaj točk spremeno v finančnom zakoni. Ar proračun do 1. aprila mora biti zglasan, je parlament sprejeo spremembe od senata predlagane i dao izjavo, da zakone od senata po finančnom zakoni ne sprejete, bo po rednoj parlamentarnoj zakonodaji skoz spravo. Parlament je tak zvršo svoje delo i odišo na vüzemske počitnice.
Nemčija. Nemčija je odpovedala pogodbo, štero je v Locarni podpisala i poslala vojaštvo na francosko mejo, kama je po podpisanoj pogodbi ne bi smela. To je strašno vznemirilo Francoze i vse kotrige Drüštva narodov. Zato so se zastopniki držav zdrüženi v Drüštvi narodov zbrali v Londoni, da prinesejo sklep, ka naj napravijo za prelomitev pogodbe. Do sklepa pa ešče ne prišlo. Nemčija se nešče
pokoriti. I Hitler, naj opraviči svoj stopaj, je pozvao vse volilce, naj dajo svoje glase, da li prav vodi on politiko Nemčije ali ne. I glasalo je 99% volilcov, to je okroglo 45 milijon Nemcov, šteri vsi odobravajo Hitlerov stopaj, s šterim je prelomo podpisano pogodbo i ga pooblastijo, naj se po svojoj uvidevnosti pogaja z Francozi i drügimi narodi. Hitler toti svoj stopaj s tem razlaga, zakaj so sklenoli Francozi zvezo z Rusi, a to je samo nazlük, za šterim Nemci skrivajo svoje istinske namene : priti do prvejše oblasti na sveti i jo še razširiti.
Abesinija. Italijani so na treh krajaj začeli ofenzivo proti Abesincom i napredüvali. Njihove bombe kolejo nedužne lüdi i s kruglami jemlejo Poštenomi narodi tisto, ka je ne njihovoga. Nego pravičen Bog vse te krivice vidi i de je ednok grozno kaštigao na Talijanaj.
K odaji je hiša zidana
z dvema stanovanjema v Puconci št. 11. Kupci se naj zglasijo v Kmečki posojilnici v Murski Soboti, do 15. aprila.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles : Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-1
4
NOVINE
5. aprila 1936.
Naši v misijonih.
PISMO misijonskoga brata, Meolic Štefana.
Prečastiti gospod !	
Dnes vam ne pišem več iz lepoga, jüžno-primorskoga Macao, nego iz visokoga pogorskoga Jünana. Redovniška pokorščina me je pozvala na novo misijonsko pole v Jünnanfu na pomoč našemi najstarejšemi misijonari, gospodi Kereci. Dugo bivanje v Macao ino lepo misijonsko delo med tamkajšnjov mladinov mi je tak srce navezalo na tisti kraj, da sam se nekoliko težko ločo. Z drüge strani pa sem tüdi z veseljem odhajao v Junnanfu, ar sem zvedo, da tü najdem g. Kereca, ki mi bodo dober voditeo ; jaz se bom pa trüdo biti tüdi njuv dober pomočnik.
16. dec. smo se vkrcali na ladjo v Hongkongi i po štiridnevnoj vožnji po morji smo prišli v Haiphong v Tonkini, Francoska kolonija. Odtec pa v trej dnevaj z vlakom smo prišli na visoki Junnanfu. Pot je bila lepa i jako zanimivo, ar smo se vozili tak po morji kak po zemli po lepih krajaj. Tonkin je zaistino jako zanimivi i vleče s svojimi raznovrstnimi pisanimi šegami i naravnimi lepotami do radovednosti človeka, da vse to občüdüje. Lepše prizore nam je pa dajao visoki Jünnan, kda smo se skoz dva dni po železnici vsikdar bole zdigali na visoke gore skoz neštevilnih predorov i včasi tüdi, prek groznih prepadov. Mislim, da je to edna svetovno najbole akrobatičnih železnic, štero je neka francoska drüžba zgradila i jo tüdi lepo oskrblave.
23. dec. smo se pripelali srečno i zdravo v Junnanfu. Z menov so se sküpno vozili tüdi gospodi Kereci na pomoč, g. Majcen dühovnik, g. Oravec, Slovak, salezijanski pomočnik, jaz, in domačin Karoj Lj., ki je tüdi salezijanec. Sprevajali so nas naš inšpektor-Karol Braga. Skoz celo pot smo meli posebno božo pomoč, da nam ne trbelo plačati carine i voznine po železnici. Jaz sam tak svoja kopita i šivalni stroj brez potrošov sem spravo. Božič smo že jako lepo opravlali sküpno z g. Kerecom. Oni so že stari misijonar i vajeni misijonskoga dela, zato so tüdi nas včasi vpregli v svoj misijonski voz i smo po Božiči taki začeli z delom pa tüdi z včenjom jezika. Velika srmaščina je tü i narod šče jako zapüščeni pa divji, ali misijonsko delo je tem bole pisano. I ki je navdüšen misijonar, lehko z veseljom dela za rešenje toga naroda. Naša ustanova je šče popolnoma v začetki i brez vsake ugodnosti. Potrebno nam je pa zato vnogo apoštolskega düha, da leži delamo v pomenkanji i zapüščenosti.
Gospod Kerec so že pripravili velike načrte za novo zgradbo i se že pogajajo z podjetniki, da bi kem prle začeli graditi veliko šolsko poslopje za rokodelske šole, osnovne ino za gimnazijo, da bi na takši način hitrej prišli na pomoč tomi zapüščenomi lüdstvi z dobrov strokovnov ino krščanskov vzgojov.
Nameravajo letos zgraditi samo en tretji del celoga načrta, štero ji bo stalo 50.000 indokinskih piaster, to je en milijon petsto jezero jugoslovanskih dinarov. Do zdaj šče nemajo niti ene piastre za to delo i tüdi za prehrano nam menka potrebni penez. Vendar nekše brezmejno zavüpanje v posebno božo pomoč med dobrotniki v domovini jih vodi, da bodo vseedno že letos začnoli zidati. Jaz vam i vsem čitatelom Novin i M. lista toplo Priporočam to naše novo podjetje, z šterim vüpamo rešiti vnogo poganskih düš. Molite dosta ino darüjte v te namen, da bomo tak sküpno delali za rešenje düš. Mislim, da je na Kitajskom to eden najbole zapüščenih ino tüdi najbole potrebnih misijonov. Vi nas toplo priporačajte dobrim düšam.
Podnebje je tü jako lepo in zdravo. Ves promet od Jünnanfu naprej se opravla na konjskom ali pa na somarskem hrbti, šterih je tü vse puno. Tüdi mi, kda koma potüjemo na naše misijonske polete, moremo z konji potüvati. Roparskih ino komunističnih čet je tü vse puno, ali za volo stroge vlade zaednok ne vüpajo nikaj začinjati, i mi tüdi vüpamo, da bodo püstili deželo lepo pri meri.
Končno se vam lepo zahvalüjem za tako lepo ino redno pošilanje Novin i M. lista v Macao. Ar tam zdaj ne niednoga Slovenca, prosim, da več ne pošilate ta i tüdi sem ne, ar si tü z g. Kerecom deliva čtenje tistih listov, ki jih njim pošilate. Želem vam tüdi pri vašem apoštolskom deli dobroga tiska vnogo božega blagoslova v tom novom leti 1936. V lübezni božega Zveličara vas najlepše pozdravlam ino vam ostanem hvaležno vdani
Štefan Meolic,
salez. Pomočnik ino misijonar na Kitajskom
Pripomba. To lepo pismo vse pove. Ki ma peneze za pilo, kadilo i gizdo, naj je več ne meče na te reči, nego za rešenje poganskih düš i tak tüdi svojo düše Vr.
Harmonium
v dobrom stanji oda se. Praktičen za pevsai zbor. Glej ga pri HORVAT LEŠNJEK MARTINI v ČRENSOVCIH 47.
Kama so odišli penezi?
Dinar je za nas kmete postao teški kak mlinski kamen. Ve ga včasi ne vidim po cele mesece. Mi kmetje nemamo penez, milijoni brezposelnih delavcov tüdi nemajo penez. Kama so pa te odišli vsi ti penezi, šterih je po bojni telko bilo?
Zadnjih sedem let so se zmenšale plače delavcov za polovico, samo cene industrijskih izdelkov, štere ti delavci izdelüjejo, so narasle. Što je te dobo dobiček, šteri je nastao iz toga? Par tovarnarov i veletrgovcov. Dnes den küpi, pravimo, eden mesar dobroga bika po 4 Din kg, a nekda ga je küpo za 10 Din. Plača mesarom, šteri pri njem delajo, je dosta menša kak inda. A kita mesa košta ešče izda skoro telko kak inda ! Tak je pri drügi trgovcaj. Veletrgovci se tožijo na slabe čase, a po razni inozemski bankaj majo vnogi naložene teške milijone. Zakaj država dopüsti te izvoz penez, zakaj ne zapleni tej penez, šteri tam brez koristi ležijo?
V bankaj je zmrznolo 4 milijarde Din. Što je dobo te peneze? Par bogatih bankirov, šteri so s penezi odišli v inozemstvo.
Ešče zdaj lejko küpimo hranilno knižico za polovico njene vrednosti.
Što je pri tom zgübo ? Naši izseljenci, šteri so krvavo zaslüžili te peneze i so dinar po dinari vlagali v hranilnice. Zdaj je par preküpčevalcov zaslüžilo pri tej knižicaj jezere.
Pri nas so v zadnjem časi rasle tvornice kak gobe po dešči. Vse te tvornice i njuvi izdelki so bili zaščiteni z visikov carinov. Tak mi za razno platno, štere izdelüjejo te naše tvornice, zavolo visike carine, plačamo več kak če bi je naročili iz inozemstva. Blago košta 10 Din, a na meji moramo plačati 5 Din carine. Pa što ma dobiček pri tom ? Par tvorničarov. Tak je z drügimi tvornicami. Kemal paša je v Turčiji vse tvornice podržavo, vse so državna last. Dobiček tej tvornic dobi država. Pri nas pa vse te penez ide prek meje. Pomislili, kakši je te dobiček : pri kili cukra se zaslüži 8 Din. Pri nas je cuker najbole dragi po celoj Evropi. Za kaštulo špic damo 4 bilice, za par punčulov kravo.
Tak vidimo, ka ves penez ide v roke par bogatašov, šteri ne vejo ka bi s penezi. Kak to, ka se na sveti nišče ne najde, ki bi znao to preprečiti. — Če bi se bogalo Kristušovoga namestnika, sv. Očo, bi se te krivice Čez noč odpravile. A krivica ma dosta zagovornikov i je velika plačnica.
Motanje.
Den za dnevom čtemo, kak razni časopisi v našoj državi prinašajo članke od zaščite kmetski dugov.
Vsakši čas se mota ta reč inači, kak bi mogla priti do pravoga. Dragi gospodje ! V takšo formo nigdar ne pridemo do pravoga cila, či ne bomo začali inači misliti.
To dozdajšnje motanje nas vse samo globše zakopa, tak dužnike, kak vlagatele hranilnic v prepad. Zakaj ? Kmet dužnik nemre plačati, vlagateo pa nemre dobiti svojih penez. Pitamo Vas, gospode, gde iščete Vi rešenje? V zaščiti? Zaščita nas vse kole. Neka drüga smer bi mogla biti, od štere bi si gospodje naj belili glave, štera je ne samo očividna, nego zraven tipliva. Vidimo, da v raznih državaj ništerni cele zaboje dinarov vozijo sem in ta, pa küpüjejo vse dol. Naslednje siromaškoga prezaduženoga kmeta v svoje robstvo doli küpijo, šteri je itak že skoron nej drügo kak rob. To bi bila edna smer, v štero bi mogli naši državniki brez pardona malo več pažnje obernoti, i dognati, kak, otkec i s koj ništernim teliko bogastva v tak kratkom časi pride, drügi pa vsi zakaj prepadajo. Ništerni lüdje so v kratkom časi teliko pridobili, da nemajo več straha, ka bi kaj zgübili. Tem se po navadi vse na dobro obrača, drüge pa vse zakopajo.
Drüga nevola je pa, da se lüdje, štere ravno ta pereča rana najbole peče, motajo tam okoli, gde nega za nje pomoči. Pomagajo škodlivce na vse mogoče načine i tak ostane rana naša ešče naduže brez vrastva.
Nemeš Vinci, kmet, Tešanovci.
Besede
so kakor izstradani levi divjale in begale trudno srce, kakor bi strašne erinije vstale in mnoge in davne želje neizpoljene, zamorjene, kot klicane iz dna peklá, njih blisk je šinil do nebá —
Kakor zvezdic niz hiti k Soncu Gospodu, tu donebni križ, tam križcev nebroj —
Vsaj zdaj postoj
ob mavrici na nebnem svodu !
Pa sem zaprl oči,
da bi zaspal, da bi ne znal,
da še vedno boli —
A besede so silnejše :
Odprejo oči, razklenejo usta:
Naj govori o trpljenju-življenju, duhá, ki ga dá — Bog ob koncu stvari !
Pošta.
Žižek M., Ižekovci. Zavolo vašega broda smo prosili na banovini pomoč. Ste že kaj dobili rešenoga ? — Balažic M. Melinci. Odposlali na merodajno mesto vaše vrstice.
—	F. K. Rankovci. Naravnost pošli, prepis pa sem. — Fujs Adela. Baynes. Peneze sprejeli, Bog plačaj. Mekiš Roza, Trdkova. Z vas se tüdi ne spozabimo. Potožite pa svoje nevolo vašemi g. zastopniki i te bomo sküpno delali za vse. — Miholič Jožef, Šülinci. Peneze sprejeli. Račun je dober. Na lani vse plačano, na letos zato spisali 89 D.
—	Ziško Cilika, Francija. Naročnino sprejeli. Hvala, da si spravila novo naročnico, šteroj smo vse poslali. Tüdi Bog plati na viški od 3·55 Din, šteroga smo obrnilo na podporo naših listov. — Širitelom. Resno vas Opominamo, da naročnino naberete i jo notri pošlete. Mamo tüdi takše širitele, ki so ešče lanske naročnine ne plačali. Naj bo to zdaj zadnji Opomin. — Oriasbacher Agnes. Buenos Aires. M. list s kalendarom se je mogo zgübiti po dugoj poti. Zdaj smo poslali ešče ednok prošeni M. list i eden kalendarček. Velkoga več nemamo.
Dr. Janez Ev. Krek.
Božji blagoslov.
P o v e s t.
To se me je kmalu tako sprijelo, da sem mu krepko pomagal. Mati so me kmalu spoznali, kako je z menoj, in lepo so me svarili. Toda nič ni izdalo. Moje versko prepričanje se je vedno bolj topilo, opustil sem molitev in cerkev ; vedno bolj sem zagazil v razuzdano življenje — moj Bog, kako sem bil zašel ! Vedno bolj sem bil tudi zavzet za vse druge naklepe svojega tovariša.
Na drobno vama ne morem vsega pripovedovati. Preveč mi je hudo, ko se spominjam teh žalostnih časov. Sklenila sva bila napasti podjetnika, pobrati mu denar in ubežati. Imel nas je blizu 200 delavcev pod seboj. Vsako soboto je izplačeval v leseni baraki v gozdu nad progo, kjer je imel svojo pisarno. Jaz sem hodil navadno le ob sobotah domov. Mesec dni sem pa sploh ostal tudi čez nedeljo pri delu. Mati so bili v silnih skrbeh zavoljo
mene. Prišli so sami pogledat, kako in kaj je z menoj. A skril sem se jim; sram me je bilo.
Neke Sobote popoldne sva pazila, kdaj bo podjetnik sam. Jaz sem imel čuvati zunaj. V bližnji okolici ni bilo nikogar. Tovariš je šel notri našemljen in dobro oborožen. Nameraval je z nožem zabosti svojo žrtev. Komaj par trenotij poslojim, zaslišim iz koče strel in grozen krik. Spoznal sem glas svojega zlodejskega druga. Neznan strah me je obšel in bežal sem proč. Pazil nisem, kam stopam, in pri tem sem prišel preblizu ravno skopanega nasipa. Udere se mi in za menoj se usuje ogromen usad prsti in kamenja. Padel sem k sreči tako, da je nad menoj molela velika, še ne odstreljena skala, in tako sem imel pol života prostegá, samo na nogah me je tiščalo usedlo se breme. Ne da se popisati, kaj sem prestal. Skušal sem si pomagati, a ni što. Živ pokopani še zdaj me strese, ko mislim na to. Videl sem, da ne morem nikamor. Sape mi je zmanjkalo. Na nogah sem čutil
neznosne bolečine. Poskušal sem kričati, kar sem mogel, a glas ni imel nobene moči. Videl sem smrt pred seboj — gotovo strašno smrt.
Tu sem se spominjal svoje matere, njenih naukov in njenih del. „Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.“ Kolikokrat sem slišal od matere to resnico ! Sedaj sem sam izkušal pravičnost božje sodbe. Bil sem potrt, obupan in do smrti telesno in dušno utrujen. Tu pa se mi je na mah zabliskalo nekaj v duši, zdelo se mi je, da se nekdo pogovarja z menoj in da mi pravi: „Bog ne kaznuje samo, marveč tudi plačuje. Glej, koliko je tvoja mati storila dobrih del. ‚Bog plačaj‘ so ji voščili nebrojnokrat, Bog je njen dolžnik. Reveži so ji govorili to voščilo v njegovem imenu. Te ‚Bog plačaj‘ daruje tvoja mati zate. Bodi potolaženi !“
Tako se spominjam teh besed, kot bi jih bil ravno kar slišal. Jaz sem sveto uverjen, da je z nebes prišel sam angel varuh in mi to govoril. Brž mi je pri teh beseda legla neka
mila uteha v srce. Zdelo se mi je, da ne čutim nebene bolečine več, in v nekakšnem polsnu sem jel moliti. V tem sem zgubil zavest - - - Ko sem se prebudil, sem ležal v baraki in poleg mene so sedeli moja mati. Izvedel sem, da so me šele v nedeljo zasledili. Našli so moj klobuk poleg usada, slutili so nesrečo in odkopali so me. Sam Bog me je rešil !
Materi je zaigral smeh okrog usten, ko sem vanjo uprl oči. „Bogu bodi hvala ; saj sem vedela, da še ne umrješ,“ so dejali. Ko sem se nekoliko okrepčal, se mi je kmalu vrnila moč. Vsega sem se takoj spominjal. Najbolj me je pekla misel, kaj je s podjetnikom. Mati so mi sami od sebe pripovedovali, da je bil napaden, da ga je neki delavec z nožem ranil v tilnik, da pa je napadeni brž zgrabil za samokres in ustrelil delavca, ki je kmalu potem umrl. „Vidi se, da premalo molite tukaj, ker se gode take strašne stvari in nesreče med vami“, so pristavili.
(Dalje)
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkanji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik. Klekl Jožef, župnik v pok.
Preje Trg Svobode sedaj Vetrinjska ulica 30.
ZE 67 LET
kupujete Vaša S E M E N A kakor: travna, deteljna, zelenjadna in cvetlična, neprekosljive kakovosti in zanesljive kaljivosti v staroznani
trgovini semen M. BERDAJS - MARIBOR.
CENIKI NA RAZPOLAGO !	Telef. 23-51 interur.