PLANINSKI VESTNIK
SIMON RUTAR — EDEN IZMED PRVIH SODELAVCEV PLANINSKEGA VESTNÍKA
NA VISOKIH GORAH
Profesor zgodovine in zemljepisa Simon Rutar (1851—1903) je bil plodovit pisec strokovnih knjig in člankov v zadnji četrtini prejšnjega stoletja. Leta 1882 je objavil prvo regionalno zgodovino in geografijo svoje rojstne tolminske dežele. Bil je med prvimi člani Slovenskega planinskega društva, ustanovljenega leta 1893. Že tega leta je v Slovenskem narodu objavil svoj potopis Iz Bohinja čez Komarčo v Sočo, naslednje leto pa v istem časniku planinski članek Črna prst. Te objave dokazujejo, da je bil res že čas, da se ustanovi planinska revija.
Ko je leta 1895 končno začel izhajati Planinski vestnik, je Rutar za prvi letnik napisat članek Črez Ture, ki je izšel v 7. In 9. številki. V letniku 1899 je v 12. številki objavil potopis Iz Bohinja čez Komno v Sočo, vendar je ta prispevek le ponatis članka iz Slov. naroda 1893. Članek Rakovska dolina in Cerkniško jezero pa je objavil v letniku 1900 v 3., 4. in 5. številki. Žal je maja 1903 tragično končal svoje življenje — ob sveči se mu je vnela obleka in je umrl zaradi opeklin. V njegovi, pred desetimi teti še neurejeni zapuščini v NUK sem našel dokončan planinski članek Na visokih gorah in si oskrbel njegovo fotokopijo. Ne vem, zakaj ga ni objavil; mogoče ga je prehitela smrt. Naj pa bo objavljen na 100-letnico PV, saj je bil najbrž njemu namenjen. Objavljen naj bo brez popravkov, čeprav se je naš knjižni jezik od tedaj zelo spremenil. Članek je Rutar napisal iz opazovanja pianšarskega življenja na domačih krnskih planinah, a tudi iz občudovanja Ziato-rogovega kraljestva na Komni, ki ga obdajajo vrhovi Tičarice, Kanjavca in Vršaca, nad katerimi kraljuje očak Triglav. Naj bo ta objava tudi v spomin človeku, ki je stal ob zibelki našega planinskega glasila.
Janez Dolenc
Blesteča zvodljivka
NEŽA MAURER
Skalnat žleb — navpik kot lestev. Vabi.
Klini in jeklenice — belo zlato. Žled je skoval krog njih prstane, ogrlice.
Pozvanjajo, blestijo. «Za vedno« svistijo skalnate čipke v strastnih izdihih ledenega vetra. »Za vedno« zastane noga.
Božidar Jakac: Simon Rutar
SIMON RUTAR: NA VISOKIH GORAH
Visoke gore imenujemo tiste, ki se v zdi gaj o nad mejo drevja in gozdov, torej po naših deželah nad 1600 m. Navadno so mecesni tista drevesa, ki rastejo najvišje gori po nepristopnih obronkih Ser se bore z viharjem in plazom za svoje življenje, oklepaje se neplodnih pečij. Nad njimi se le še borno ruševje oprijema skopih tal po strmih obronkih. Še višje gori se nahajajo planinski pašniki z lepo dišečimi in živo barvanimi planinskimi cveticami. Po njih so postavljene kolibe in staje, v katere zaganjajo planšarji svojo živino v poletnih nevihtah. Sredi staj je postavljena večja, zidana koča, «stan« ali »tarnar« imenovana, v kateri pastirji prenočujejo ter "mlekar« sir, maslo in skuto (excoctum, Schotten, Topfen) dela in spravlja v zaklenjene shrambe. Marsikatero teh koč je snežena teža že podrla in samo njeni zidovi mole še po koncu. Še več pa se vidi takih podrtih koiib, v katerih so nekdaj pastirji stražili, ko so še medvedje In volkovi po naših gorah gospodarili ter s svojimi deročimi zobovi nedolžni čedi ovac ali koza pretili.
Najbolj poetična in najbolj znana mej vsemi planinami je postala Komna, odkar je slutni nemški pesnik Baumbach s svojim '.Zlatorogom« Triglavovo «visoko pesem« zapel in njegovo slavo po širnem svetu raz nese I, Komna se imenuje vsa gorska pianota med kranjsko-goriškim mejnim pogorjem na zahodu in grebenom Tičarice na vzhodu, od škrbine Velika vrata pa do go-rostasa Kanjavca (2570 m), s katerega se vživa skoro ravno tak razgled, kot s Triglava samega. Pred vsem se vidi ž njega široka skalnata piramida Triglavova, ki se ponosno in gospodujoče vzdigne nad strahovito kameno planoto proti sinjemu nebu. Zlasti pogled na lo puščobno planoto mej Kanjavcem, Triglavom, Mišljem
65