RAZGLED] V KNJIŽEVNOSTI 1018—1941* so ponesrečen izbor slovenskih esejev in kritik med obema vojnama in v uredniškem delu in v spremnem gradivu (esej Umetnost za človeka. Sekaj podatkon o avtorjih in Opombe) Fragmentarne narave. Založba Mladinska knjiga bi napravila pametneje, da bi izbor poslala na knjižni trg leto pozneje, toda temeljiteje in razsodueje priprav Ijenega. Izbor upošteva v prvem poglavju, v katerem so predstavljeni eseji in kritike, naslednje avtorje: Frana Albrehta, Otona Zupančiča, Srečka Kosovela. Boga Tephja. Franceta Vodnika. Josipa Vidmarja. Bratka Krefta. Ferda Kozaka. Antona Ocvirka. Iva Brnčiea. Vladimira Pavšiča, Vladimira Martelanca. Borisa Ziherla, — v drugem delu. izboru kritik, pa poleg Vidmarja. Brnčiea in Ziherla še Franceta Koblarja, Božidarja Borka. Vladimira Pavšiča in Vladi- * Razgledi v književnosti 1918—1941. dvajset esejev in dvanajst kritik sedemnajstih avtorjev. Izbral, uredil, spremno besedo in opombe napisal dr. France Zadravee. Izdala Mladinska knjiga v Ljubljani, knjižnica Kondor, zvezek 63. 1963. 1236 »- mira Kralja. Upravičeno pogrešamo med navedenimi imeni zlasti Filipa Ka-lana. ki je sam poskrbel za prezentaeijo svoje medvojne esejistike in kritike s knjigo Nernirni čas (1958). pa Mirana Jarca in Petra Donata: Dušana Ker-inannerja. Pera Pajka, morda še Branka Rudolfa in Bogomila Faturja. Razgledi v književnosti so sicer urejeni z idejnega izhodišča, ne z literarno-zgodo vinskega, ki bi bilo za objektiven prikaz nazorskih in estetskih trenj dvajsetih in tridesetih let ustreznejše, dasi je v spremnem eseju urednik poudaril širši koncept, kot ga je dejansko uresničil: V to knjigo so uvrščene le najbolj značilne sestavine tiste literarne teorije in kritike, ki je v času med dvema vojnama krepila kritično in progresivno poglobitev in čistost umetniškega izraza in odraza vseh moralnih in socialnih posebnosti in svojstev slovenskega ljudstva in ni zanemarjala dejstva, da je neko književno delo umetnina samo tedaj, kadar je tudi popolno estetsko dejanje, (str. 229.) Drugo izhodišče praktične narave pa je bilo: Izbor esejev in kritik teži za tem. cla zajame kar največ značilnih slovenskih književnikov in del iz tega časa. hkrati pa tudi odzive na naša središčna umetnostna duliova. Prešerna in Cankarja, (str. 253.) Uresničitev je le delna, fragmentarna: O Miranu Jareu ni sledu, ne o dramatiku Leskovcu, ne o Bevku ali Preglju. Glede na to. da so Razgledi o književnosti izšli v Kondorju, zbirki, ki je namenjena predvsem gimnazijski mladini, bi bil objektivnejši in širši prikaz esejistične in kritične zavesti med dvema vojnama vsekakor primernejši, s pogojeni seveda, da bi v konfrontaciji prikazal življenjsko moč. tehtnost in nezlaganost napredne esejistike in kritike tega obdobja. Izbor, kakršen je. pa je enostranski in pomanjkljiv zaradi prezrtih imen. Zanimivo vprašanje, ki se odpira v zvezi z urejevanjem izbora, je problem komunikativnosti, problem vpliva posameznih revij in publikacij v času nastanka in objave posameznih esejev in kritik. Esej in kritika sta izpolnila svoj namen, če sta v času in sredi pojavov, ki so ju spodbudili, imela svoj vpliv. I poštevanje zunanjih, zlasti političnih dejavnikov, je pri tem nujno in neogibno. Zadravčev esej i metnost za človeku se s tem vprašanjem ne ukvarja. Pomanjkljivost tega eseja je tudi v tem. da ne razkrije obsega povezanosti in preloma s slovensko kritično in esejistično tradicijo in obravnava dvajsetletno obdobje kot povsem ločeno in kot rečeno, ne nakaže razmerja med kontinuiteto in prelomom z izročilom v povsem spremenjenih političnih in družbenih razmerah. Zanimivo bi bilo tudi raziskati nadaljevanje in ponovno oživljanje nekaterih medvojnih estetskih pojmovanj in kriterijev, njihovo uveljavljanje ali simplifikaeijo v dvajsetih letih po drugi svetovni vojni. Sicer pa bi to preseglo dvajsetletni okvir izbora, primaknilo pa hi mu širše gledanje v razvoju. Ce pa sta izbor in esej z določenimi pripombami sprejemljiva, pa nikakor ni sprejemljivo površno opravljeno poglavje Nekaj podatkov o avtorjih od str. 249 do 255. Želja urednika in pisca teh podatkov je bila. navesti biografske in bibliografske podatke avtorjev, ki jih je uvrstil v izbor, vrinilo pa se mu je preveč napak in nedoslednosti. Pri Franu Albrehtu omeni niz poetov, ki jih je Albreht prevajal, ne navede pa njegove prve pesniške zbirke Mijsteria dolorosa (1917). ne novele iz Levstikovega življenja Zadnja pravda (1934). ne izbora njegovih esejev in kritik Odsevi časa (1961). Nerodno je pri Srečka Kosovelu zapisal, da se je rodil v Tomaju. ko pa se je v resnici v Sežani, pač pa je v Tomaju pokopan. Pri Vladimiru Kralju bi lahko omenil, da je napisal tudi knjigo proze Mož, ki je strigel z ušesi (1961), če že omenja manj pomembna dela. Nadalje ni točno, da je bil Kreft rojen v Vidmu ob Ščavnici. ki ga urednik 78 Sodobnost 125" 1237 navaja za rojstni kraj.saj je bil v resnici rojen v Mariboru. Pri navedbi Kreltovih poglavitnih del je izpadel scenarij dr. France Prešeren (1951): če je navedena dramatizacija Balada o poročniku in Marjutki po povesti Lavrenjeva Enain-štirideseti, potem sodi vsekakor tudi scenarij o Prešernu med dejstva. Za Vladimira Pavšiča—Mateja Bora pravi, da je po vojni izdal pesniški zbirki Bršljan nad jezom in 1* poletni travi . ko pa je res. da je Bor po vojni izdal Pesmi 1946 in poleg Bršljana nad jezom še poglavitno in za osebni pesniški razvoj najpomembnejšo zbirko Sled naših senc. v kateri je objavljen tudi ciklus šel je popotnik skozi atomski nek. medtem ko zbirka J" poletni liani ne prinaša nobene nove pesmi in je le izbor iz \seb prejšnjih Borovih pesniških zbirk, uredil pa jo je Drago Šega. Nadalje pravi pisec opomb, da so Bele vode vesela pesnitev v prozi«, kar je ravno obratno, ta »vesela pesnitev iz davnih dni je kar v verzih. Če že navaja povojne Borove drame Vrnitev Blaionomli. kolesu teme in Znezde so večne, naj bi upošteval še Vesolje u akvariju (upr. 1955) in Pajčolan iz mesečine (upr. 1960). Prav tako bi bili pri Župančiču omembe vredni drami Noč na verne duše in I eronika Deseniška. Pri obeh pesnikih bi nujno moral omeniti tudi pesmi za mladino, saj bi bil vendarle že čas. da bi tudi mladinsko poezijo vrednotili kot specifično, toda upoštevanja vredno zvrst umetniškega ustvarjanja. Vse to naštevanje je skrajno neprijetno, vendar pa opozarja, da bo morala založba misliti na nov popravljen in izpopolnjen izbor medvojne esejistike in kritike. Še prej pa bi bilo prav. da bi poskrbela za podoben izbor iz časov od prosvetljenstva do konca prve svetovne vojne, saj svoje preteklosti še ne poznamo toliko, da bi nam bil tak izbor že nepotreben. F r a n c e V u r n i k 1238