254
Včasi mislil sem, da boš uteha,
ko bom najbolj sam. Bila bi mi v pogubo,
vem. Zdaj rad bi le še smeha,
v njem skopni naj ta poslednja žalost.
Mesečina skozi okna sveti na to svežo, belo, prazno postelj. Moj obraz hladi polnočni veter, ki prihaja od vonjivih senožeti.
JOŽA LOVRENČIČ
MEMINISSE JUVAT
L>ilo je, laik, kar »Novice« vzemi, ko so pri nas ljudje nosili zvonce in milosti »očetove« jih sonce ožarjalo je in veličalo pred vsemi.
In še tako bilo je, le verjemi,
da so ozvončeni poznali lonce
in vpili na vse kraje in vse konce,
kako žrtvujejo se v domorodni vnemi.
Historia magistra — pa bi čudil se človek, da je duh starih tradicij tako zelo zelo se v nas poljudil?
Kdor si zamudil, še je čas ambicij
za zvonci z lonci, sicer boš ob glavo —
brez glave biti pa, saj veš, ni zdravo'
NB: Če si, čitatelj, kar se tiče glave, drugačne misli, jo v zadnjih verzih brez škode lahko zamenjaš s — slavo!