Posamezni izvod 80 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
*—1-----1
Letnik Ml.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Celovec, v soboto 3. Vil. 1948
Slovanska apostola Ciril In Metod sta položila prve temelje slovanske pisane besede In napisala prve slovanske knjige
Štev. 44 (137)
Stališče (K Komunistične partije Jugoslavije
k resoluciji Informacijskega urada KompartU
20. junija je osrednji organ Komunistične partije Češkoslovaške »Rude pravom objavil vest o zasedanju Informativnega biroja komunističnih partij v Romuniji. V tej vesti se pravi, da so udeleženci zasedanja prediskutirali razmere v Komunistični partiji Jugoslavije in da so v tem vprašanju soglasno sprejeli resolucijo. Resolucija v glavnem očita, da vodstvo Komunistične partije Jugoslavije v zadnjem času sprovaja nepravilno linijo v osnovnih vprašanjih zunanje in notranje politike, ki pomeni odstopanje od načel marksizma — leninizma, da vodi neprijateljsko politiko do Sovjetske zveze in Vsezvezne komunistične partije (boljševikov), da v notranji politiki zapušča pozicije delavskega razreda, da se Komunistična partija Jugoslavije izgublja v Ljudski fronti, da v KI* Jugoslavije vlada birokratski režim, ki škoduje interesom obstoja in razvoja Komunistične partije. Resolucija dalj« kritizira nekatere notranje zakonske ukrepe vodstva KI* Jugoslavije in na koncu pravi, da je po mnenju Informativnega biroja prišlo do teh napak vod stva IvP Jugoslavije zaradi tega, ker v vodstvu KPJ v zadnjem času prevladujejo nacionalistični elementi, ki verujejo, da bodo mogli obvarovati neodvisnost Jugoslavije in izgraditi socializem brez podpore komunističnih partij ostalih držav, brez podpore držav ljudske demokracije in Sovjetske zveze. Zasedanju Informacijskega biroja je CK Komunistične partije Jugoslavije, ki je sprejel poziv, naj pošlje svoje predstavnike na sestanek, poslal sporočilo, v katerem pravi, da še nadalje vztraja pri svojem prepričanju, da je samo skupno pretresanje spornih vprašanj v neposrednem stiku med CK Vsezvezne Komunističue partije (boljševikov) in CK KPJ v sami Jugoslaviji edino pravilna pot za rešitev obstoječih nesoglasij in poudarja na koncu, da CK KPJ pozdravlja bratske Komunistične partije in izjavlja, da ne bodo nobena nesoglasja preprečila KPJ, da bi še naprej ne vodila svoje politike solidarnosti in najtesnejšega sodelovanja z VKP(b) in drugimi Kompnrti-jami.«
Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije je nato v zvezi z resolucijo Informacijskega biroja komunističnih partij podal 30. junija izjavo, ki pravi, da ima resolucija Informacijskega biroja svojo predzgodovino. Resolucija temelji na nekaj pismih, ki so jih vodstvu Komunistične partije Jugoslavije poslali Centralni komite vsezvezne komunistične partije (boljševikov) in centralni komiteji nekaterih drugih partij članic Informativnega biroja. V teh pismih s« Centralni komite KP Jugoslavije obto *uje, da vodilni ljudje KI* Jugoslavije klevetajo Sovjetsko zvezo, Vsezvezno komunistično partijo (boljševikov), Sovjetsko armado, da v partiji ni demokrate in kritike, da si hoče jugoslovanska rtada zagotoviti milost imperialističnih držav, da se Partija razblinja v Ljudski fronti jn da je ni mogoče smatrati za marksistično - leninistično organizacijo, da so vodilni ljudje KPJ stopili s poti roarksistično-Ieninističnih idej, itd. itd.
Izjava Centralnega komiteja KPJ pru-vi. da vse te obtožbe kakor tudi kritika v	Informacijskega biroja te-
meljijo na netočnih in neutemeljenih lr-ditvah in nepoznavanju stanja v Jugosla-V|Ji. Kritika je poskus izpodkopavanja •'gleda KPJ v inozemstvu in v državi samb vzbujanja zmede med množicami v ugoslaviji in v mednarodnem delav-
skem gibanju, poskus slabitve enotnosti KPJ in njene vodilne vloge. Centralni komite KPJ dalje izjavlja, da vodstvo KPJ ne vodi neprijateljske politike do Sovjetske zveze in da ne odgovarja resnici, da bi sovjetske civilne strokovnjake v Jugoslaviji spremljali organi javne varnosti. Odnos FLRJ do Sovjetske zveze temelji izključno na zaupanju In iskrenosti, in zaradi teh načel jugoslovanskim organom niti na misel ni prišlo, da bi spremljali ali kakor koli kontrolirali državljane Sovjetske zveze. Izjava dalje odklanja grajo resolucije Informativnega biroja v zvezi s politiko izvajanja razredne borbe. CK KPJ je mnenja, da se je treba ravnati pri ocenjevanju politike KPJ kakor tudi drugih partij predvsem po delu partije, če partija doseza ali ne doseza uspehov v borbi za socialistični preporod države, če na splošno postajajo kapitalistični elementi močnejši ali šibkejši in če postaja socialistični sektor ljudskega gospodarstva šibkejši ali močnejši. CK KPJ zavrača prav tako trditve, da v Partiji ni demokracije' da se v Partiji goje metode vojaškega vodstva. »Mar bi mogli člani partije, ki so neustrašeno gledali v tisočih bojih smrti v oči, trpeti v Partiji stanje, nevredno ljudi in komunistov?« pravi izjava in poudarja, da v nekaterih partijskih organizacijah še m prišlo do volitev zaradi tega, ker so to
Varšavsko konferenco zunanjih ministrov vzhodnih držav in sklepe, ki jih je konferenca sprejela, pozdravlja ves demokratični in miroljubni svet.
Zunanji minister Sovjetske zveze Molotov je poslal predsedniku poljske vlade Cyrankiewiczu brzojavko, v kateri jo rečeno:	»Prepričan sem, da bo
postala varšavska konferenca pomemben kažipot v razvoju mednarodnega sodelovanja v korist narodov. V svoji brzojavki poljskemu zunanjemu ministru pa pravi: »Uspešno delo varšavske konference bo služilo miru ter nadaljnji krepitvi prijateljstva in sodelovanja med demokratičnimi državami Evrope.«
Češkoslovaški zunanji minister je na svojem povratku iz Varšave podal izjavo, v kateri je poudaril, da zahtevajo življenjski interesi Češkoslovaške rešitev nemškega vprašanja. Sedanji položaj, ustvarjen po zadnji vojni, tako je dejal Clementis, smatramo kot končno-veljaven glede mej na Odri in Nisi, kakor tudi glede izselitve Nemcev iz Poljske, Češkoslovaške in deloma Madžarske. Končno je pripomnil, da stojijo za varšavskimi sklepi vse proletarske dr zave s svojim ugledom in s svojo odločnostjo.
Poljski zunanji minister pa je v svojem poročilu poljskemu Sejmu dejal med drugim: V petih točkah, ki jih jo formulirala konferenca, je izražena pot, ki jasno kaže način in možnost rešitve problema Nemčije. Poljska je s svojo udeležbo na konferenci dokazala, da pripada k onim državam, ki ne delajo za mir samo v besedah, ampak ga dejansko grade in utrjujejo. Konferenca osmih držav jo pokazala, da ni sile na svetu, ki bi bila v stanu omajati voljo stotin milijonov svobodnih ljudi v njihovem prizadevanju po utrditvi miru in napredka.
ostanki vojnih časov in bujnega povojnega razvoja, skozi katerega je šla KPJ in ki so svojčas obstojali v drugih partijah kakor tudi v VKP(b).
Glede trditve, da se partija razblinja v Fronti, pravi izjava CK KPJ, da dejstva kakor tudi številne izjave med vso vojno in po vojni in sicer pe samo komunistov’, ampak tudi nekomunistov govore, da je v Fronti vodilna sila Komunistična partija, da se Partija ne razblinja v Fronti, ampak nasprotno, da Partija idejno in politično dviga osnovne množice frontovcev in jih prevzgaja v duhu svoje politike marksizma - leninizma, da se Ljudska fronta Jugoslavije praktično bori za socializem in da Fronta dobiva osnovno smer in program od Komunistične partije, kar je tudi naravno glede na njeno vodilno vlogo v njej.
CK KPJ zavrača dalje kot smešno in neresnično trditev o nelegalnosti KPJ in pravi, da to poleg drugega tudi potrjuje nerazumevanje oblik dela KPJ v določenih pogojih in določenih trenut kih.
Prav tako CK KPJ zavrača kot nedostojno obtožbo, da je vodstvo KPJ zatajilo svojemu članstvu dejanskj‘ vzroke razrešitve ministrov Z.ujeviča in Hc-branga in poudarja, da je bila vsemu partijskemu članstvu znana zadeva s ILebrangom in Žujevičem. Poleg tega pa se CK KPJ tudi čudi, kako je mogoče
Tudi tisk posveča sklepom varšavske konference zunanjih ministrov Sovjetske zveze in držav ljudske demokracije veliko pozornost.
Francoski list »Ce Som: pravi, da je varšavski komunike izraz največjih naporov za miroljubno rešitev nemškega problema s sodelovanjem štirih velesil.
Sklepi varšavske konference, nadaljuje list, so nova stopnja v ofenzivi miru Sovjetske zveze in držav nove de mokracijo v korist vseh narodov.
Zato razumemo, končuje »Ce Soir«, veliko vznemirjenost v Washingtonu in v vladah, ki se skrivajo za ZDA, ker zasledujejo popolnoma nasprotne cilje. Varšavski komunike je težka obtožba politike Washingtona.
Pariški »llumanite« poudarja miroljubnost držav, ki so se zbrale v Varšavi in zatrjuje, da je enotnost Nemčije zgodovinska nujnost, ter je nesmiselno misliti, da bo nemško ljudstvo sprejelo rešitev, ki se ne ozira na to dejstvo. List zaključuje, da pade po izmenjavi not med Molotovom in Smithom po pismu, ki ga je Stalin poslal Walta-ce-u in sedaj -po varšavskih sklepih glede nemškega vprašanja vsa odgovornost na zapadne vojne hujskače.
Tudi jugoslovanski tisk pozdravlja varšavske sklepe. »Slovenski poročevalec« piše med drugim:
Sklepi varšavske konference predstavljajo nov poskus miroljubnih držav, da se uredijo mednarodni odnosi in sr na ta način utrdi mir. V nasprotju z londonsko konferenco predstavlja konferenca v Varšavi nadaljevanje odkrite mednarodne politike, ki jo vodi Sovjetska zveza z namenom, da se neomajno spoštujejo sprejete mednarodne obveznosti. Istočasno pa pomeni varšavska izjava odločen protest proti nakanam ameriških imperialistov, ki hočejo uporabiti za svoje r.izke namene nem-
braniti ljudi, kot n. pr. Žujeviča, ki je bil 1937. leta po sklepu Kominterno skupno z Gorkičem izključen iz CK KPJ, ali pa Hebranga, ki se je pred ustaško policijo zadržal izdajalsko, o čemer je preslepil Partijo, človeka, ki sta razbijala KPJ in škodljivo sabotirala tempo izgraditve ter industrializacije Jugoslavije.
V	zvezi s kritiko informacijskega biroja, da so v zadnjem času jugoslovanski voditelji z veliko naglico sprejeli ukrepe o nacionalizaciji drobne industrije in drobne trgovine, CK KPJ izjavlja, da so bili ti ukrepi dejansko pripravljeni že šest mesecev pred obtožbami CK VKP(b) nasproti CK KPJ in so rezultat utrditve ter razvoja socialističnega sektorja,,
V	izjavi CK KPJ je dalje rečeno, da nihče od jugoslovanskih voditeljev ne smatra, da Jugoslaviji v boju za zgraditev socializma in ohranitev samostojnosti ni potrebna pomoč držav ljudskih demokracij in ZSSR in da je treba to pomoč povezati z notranjo in zunanjo politiko FLRJ. Prav tako so tudi popolnoma izmišljene trditve, ki spadajo v vrsto, najtežjih klevet proti novi Jugoslaviji, da se jigoslovanSki politični voditelji pripravljajo na popuščanje imperialistom in na pogajanje z njimi o neodvisnosti Jugoslavije.
Nadalje CK KPJ odločno zavrača obtožim, da je prešla Komunistična partija Jugoslavije na pozicije nacionalizma, in poudarja, da je z vso svojo notranjo in zunanjo politiko, zlasti pa s svojo borbo med narodnoosvobodilno borbo in pravilno rešitvijo narodnega vprašanja v Jugoslaviji, KPJ dokazala popolnoma nasprotno.
Izjava Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije pravi na koncu, da je jasno, da bo komunike Informacijskega biroja izrabila sovražna propaganda za klevetanje Sovjetske zveze, Jugoslavije in drugih demokratičnMi držav in.poziva »partijsko članstvo, naj združi svoje vrste v borbi za uresničitev partijske linije in še večjo utrditev enotnosti Partije, delavski razred pa m druge delovne množice, zbrane v Ljudski fronti, naj še vstrajneje nadaljujejo z graditvijo naše socialistične domovine. Samo tako bomo praktično dokazali vso neupravičenost omenjenih obtožb«.
ški militarizem. — Vsi tisti, ki ljubijo mir, ne bodo dopustili, da bi še kdaj nemški vojaški stroj poskusil uničili Evropo!
Tudi bolgarski tisk ugotavlja, da je rešitev nemškega vprašanja mogoča sanio na način, kakor ga predlagajo vzhodne ljudske demokracije, na čelu jim Sovjetska zveza. List »Otačestveni front« j»a piše, da varšavski sklepi dokazujejo, da obstojijo v Evropi države, ki so sposobne zagotoviti mir in da imajo te države tudi pogum ter potrebna sredstva, da onemogočijo vse načrte vojnih hujskačev za novo vojno.
Madžarski »Szabad Ncpc piše, da daje poročilo o varšavski konferenci možnost za rešitev nemškega vprašanja. List ; Szabadsag« pa vidi v varšavskih sklepih predloge za pravi mir.
Romunski list »Scantea; poudarja, na poročilo o tej konferenci točno označuje politične cilje vzhodnih držav in razgalja hkrati vse napadalne naklepe politike anglosaških imperialistov in njihovih pomagačev, kot so Francija ia države Bcnelu.ta.
V. MOLOTOV:
Varšavski sklepi bodo sluzili miru
Nikoli več ne bomo tlacanili velenemški gospodi
Resnica o Slovenski Koroški, ki jo iznašali pred svetovno javnostjo naši predstavniki na tiskovni konferenci na Dunaju, in veličastni ljudski tabori, kjer so tisočnc množice našega ljudstva manifestirale za priključitev, so pognali šovinistični gospodi, ki je že kar čistila zadnja gnezda OF, strah v kosti. Zato so zagnali po svojem časopisju obupen krik z nestvarnimi gnusnimi- izpadi na posameznike, zato so na posebno pobudo svojih tujih pokroviteljev organizirali tudi Treuekundge-bung v Grebinju.
Toda majhna primerjava tega zborovanja z našimi tabori razgali vso narejeno puhlost grebinjske demonstracije, ki je bila namenjena, kot odgovor na naše ljudske manifestacije. Kljub mobilizaciji vseh razpoložljivih privatnih in javnih avtomobilov niso navozili iz vseli predelov Koroške več nego kakih 6000 ljudi v Grebinj. Te številke ne more povečati niti ne popravek režijske napake v poročanju, kajti radevo-Ijc verjamemo, da se je poročevalec OeVP-jevskega lista zmotil za tisoč ljudi v prid organizatorjem, ni pa se mogel zmotiti kar za sedem tisoč ljudi v neprilog svojih naredbodajalcev. Toda primerjava pove še vse več in je posebno za delovpega Človeka tudi v vsakdanjosti življenjskega pomena: tu strah, da ga odpustijo zaradi neudeležbe, pri udeležbi na naših prireditvah pa upravičen strah pred odpustitvijo; tu kot vaba špalir in pokroviteljstvo vseh vladnih in varnostnih mogotcev, pri naših prireditvah v zastrahovanje kordon oboroženih žandarjev; tu prosta vožnja z avtomobili, na poti k našim prireditvam zahrbtni napadi »Wurfko-tnande« iz pripravljenih zased; tu končno slovesno zvonenje introita in I blagoslov škofijstva, za udeležbo na na-' Sih ?>".-reditvah grožnja z anatemo škofij ■•!"><-■ ordinariata!
Ob teh ugotovitvah pač ni dvoma, v katerem taboru je ljudstvo Slovenske j Koroške. Zato govornikom v Grebinju hiti ne bi bilo potrebnem ,poudarjati, da tam ni bilo Slovencev, Vajti ves svet ve, da v Wolfsbergu, v Labudski dolini ali v severnih predelih dežele ni Slovencev, niti nismo nikdar šteli Št. Jakobskih, kotmirskih, pliberških, ka-pelških, ali drugih nacistov med svoje. Le ti pa so prišli prostovoljno, ne pa oni brezplačno navoženi odvisni delavci in nameščenci iz podjetij v našem ozemlju, ki so bili primorani iti in dobili za to povrhu še plačane ure. Vsi ti so svojo narodnost manifestirali tudi v Grebinju s svojo pristno slovensko govorico, čeprav niso bili tako trdni kot socialistični funkcionar iz Žitare vesi, ki je odklonil svojo udeležbo z besedami: danes »heimattreu«, jutri »Heimat-schutz«, na koncu pa novi fašizem.
Ni vredno sicer, da bi grebinjskemu konglomeratu posvečali posebno pozornost, vsekakor pa so o tej priložnosti značilni nekateri pojavi. »Socialist« \Vedenig, ki je šel za svoje zadržanje po navodila k staremu »velenemcu« dr. Lomischu, je moral molče poslušati, kako kričači zahtevajo torpediranje lakoimenovane dvojezične šole, s katero se prav socialisti tako radi ponaša-
jo pred javnostjo. Sploh so bili kričači In še prav posebno vodiček hujskaški učitelj to pot zelo odkritosrčni in jasno izpovedali bodoči program »domovini zvestih«: Nič več ne prikrivajo svoje težnje po nadaljnji nasilni germanizaciji, ki jim mora uspeti čimprej, da ue bo treba ponovno izseljevati naših ljudi, nesramno zahtevajo ukinitev tako imenovane dvojezične šole in odstranitev slovenskega jezika iz cerkve. Najbolj značilno pa je, da vsa »Treuekund-gebung« ne velja Avstriji temveč samo nedeljeni Koroški, katere bodočnost je seveda — »na severu«. Toda temu se ni čuditi, če pomislimo, da je današnji duhovni vodja BHS-a prav isti Steina-cher, ki je vodil propagando že 1920. leta in pozneje kot SA-Standarten-fiihrer in vodja celotne pete kolone o tej svoji propagandi nedvoumno izpovedal :
»Prepoved priključitve po saintger-mainskem diktatu in navzočnost mednarodne komisije v Celovcu je vsenem-ško misel znatno ovirala ... Vendar
smo našli vedno spet nove poti da smo mogli v svojem boju naglašnti, da se priznavamo kot eno z Nemčijo.
Nasprotno pa je_ bilo v našem glasovalnem boju priznanje k Avstriji popolnoma brezpomembno. Naš propagandni material besede »Avstrija« skoraj ne pozna.
Zame je veljala samo po sebi razumljiva zapoved, da glasovalne borbe ne votlim za priključitev k Avstriji, ampak za veliko-nemško bodočnost. Glasovi za Avstrijo naj bi zavarovali r.ašo pravico za vrnitev v Reich. Ker pa zaradi prisotnosti zavezniških zastopnikov, predvsem Francozov, ki so prežali na vsako »vsenemško propagando«, nismo smeli kričati »Deutschland«, »Oesterreich« pa nismo hoteli, smo st izbrali za svoj bojni klic pa »KUrnten« in smo v Koroški gledali staro vojvodino rajha.«
Samo to je resnica in vsebina napihnjene »Treuekundgebung« velikonem-škemu Rajhu in v tej smeri razumemo
tudi vse grožnje, ki so bile v navzočnosti deželnega glavarja in varnostnega ravnatelja še s prav posebnim poudarkom izpovedane,- Koroški Slovenci smo jih dobro razumeli, kakor razumemo tudi vse ostale grožnje, začeto od Scliu-my-ja pa do majhnih pisunov v šovinističnih listih. Zato jih bomo razkrinkavali vedno in povsod, pa naj se še tako razburjajo zaradi tega odgovorni ozkosrčneži, ki bi vse velike krivice in vsa svoja nasilja nad Slovenci najraje skrili za železno zavezo zaporne con«/ Če se pri vsem tern sklicujejo še na bojno pripravljenost in navajajo kot primere Železno Kaplo in Zahomc. lih opominjamo na junaško osvobodilno borbo našega ljudstva, ki je podrla zlagano tezo o večno veljavnem plebiscitu in bo v naslonitvi na vse napredne sile sveta podrla tudi še oživljeno velenemško postojanko na Koroškem, ki ponovno stremi za tem, da bi zagospodovala nad našo zemljo. Toda naše ljudstvo noče več tlačanih pod vele-nemškimi agenti, v narodnoosvobodilni borbi je^ pokazalo, da noče biti hlapec temveč na svoji zemlji lastni go-spodar.
Ljudsko posojilo bo pomagalo odrešiti Slovensko Koroško
Na podlagi uredbe o-ljudskem posojilu petletnega plana razvoja narodnega gospodarstva FLRJ se je pričelo s 1. julijem 1948 vpisovanje ljudskega posojila in bo trajalo 30 dni.
Ljudska fronta Jugoslavije je v posebnem proglasu pozvala vse državljane, delavce, kmete, delovno inteligenco, skratka vse delovne ljudi Jugoslavije, naj z vpisom posojila manifestirajo svojo ljubezen in predanost do svoje domovine. V proglasu je med drugim rečeno:
»Ljudsko posojilo bo nova velikanska pomoč naših delovnih ljudi svoji domovini, to 6o vlaganje novih sil in novih pomembnih sredstev za našo socialistično izgradnjo. Zato je razumljivo, da bodo vsi naši rodoljubni državljani z ljudskim posojilom vložili v naše gospodarstvo znaten del svojih denarnih sredstev za pospešitev socialistične izgradnje in za hitrejši dvig lastne ravni. Nove tovarne, proge, šole in bolnišnice bodo hkrati predstavljale tudi gospodarsko dviganje in kulturni razcvet vse dežele ter 1 življenje vsakega posameznika.
V najkrajšem roku vpišimo ljudsko posojilo in dajmo nov polet proizvajalnim silam naše domovine, izpolnitev posojila pomeni hitrejšo zgraditev socializma. Zato je vpis posojila veliko vseljudsko delo. Udeležba pri njegovi izpolnitvi predstavlja čast za vsakega državljana našb domovine. Ljudsko posojilo pomeni boljše in modernejše stroje za našo industrijo, več sredstev za vsestranski dvig našega delavskega razreda. Bodite za vzgled in mobilizirajte najširše ljudske množice za veliko delo izpolnitve ljudskega posojila. Svoje vroče rodoljublje tudi to pot prenesite na vse sloje naših delovnih ljudi.
Ljudsko posojilo pomeni hitrejši napredek naše vasi, boljše in "cenejše stroje, orodje in druge industrijske izdelke za našo vas, pomeni krepitev zadrug, nove šole, bolnišnice in ceste. Zato vsi v vrsto Vpisnikov ljudskega posojila, v vrste graditeljev boljšega in srečnejšega življenja v naši vasi.
Podpisujmo posojilo, da bo naša država postala še močnejša in še boga lej-
Mladinska demonstracija na Dunaju
>.i;! dve leti že zaman čaka avstrijska mladina na sklenitev zakona za zaščito mladine'. Nazadnjaške sile v parlamentu so vedno znale onemogočiti sklenitev tega zakona, ki bi zagotovil avstrijski mladini poleg drugih tudi uvedbo 40 urnega in petdnevnega ledna.,
V sredo popoldne so se zbrale močne mladinske delegacije Svobodne avstrijske mladine in Socialistične mladine iz 60 dunajskih in nižjeavstrijskih vele-obratov pred dunajskim parlamentom, da bi^ ob priliki posvetovanj o zakonu za zaščito mladine manifestirale za svoje pravice, predvsem za 40 umi teden. Toda velikanski oddelki policije, ki jih je poslal notranji minister Helmer, so zahranjli mladini vhod v parlament.
Avstrijski fašisti in njegovi zaščitniki
Glasilo Sovjetske armade, ki izhaja na Dunaju, je ponatisnilo članek, ki ga je priobčila moskovska Pravda pod gornjim naslovom. V članku je rečeno: Za podpiranje fašističnega rovarjenja črpajo avstrijski vladajoči krogi vspodbudo iz angloameriške zasedbene politike, ki stremi za tem, da bi napravila iz Avstrije , trdnjavo svetovne reakcije proti demokraciji. V ta namen zadržujejo v Avstriji veliko število fašističnih beguncev, ki - se udejstvujejo pod označbo »razseljenih oseb' in delajo propagando proti miru in proti demokratičnim silam.
V zadnjih dneh je pričel del avstrijskega časopisja z novo protisovjetsko ohrekovalno kampanjo. Za povod so si izbrali tokrat aretacijo uradnika notranjega ministrstva Mareka, ki se je postransko« udejstvoval s špionažo proti sovjetskim zasedbenim silam.
Ne bo odveč, če opozorimo angloameriške obrekovalce in njihove avstrijske posnemovalce na nekatere po-
datke o delovanju zasedbenih oblasti v zapadnih conah, ki so bili oficicl-no objavljeni.
Leta 1946 so ameriške oblasti aretirale 16.000, leta 1947 pa 8000 avstrijskih državljanov in jih predjile vojaškim sodiščem. Večina od teh aretiranih in obsojenih nikakor ni bila kaznovana vsled prekrškov proti zasedbenim silam.
Tudi britanske zasedbene oblasti so izvedle aretacije in obsodbe avstrijskih državljanov, ne da bi bili smatrali voditelji avstrijske ljudske stranke ali •dobrosrčni opazovalci britanskih in ameriških časopisov za potrebno, da bi se zanje postavili.
Dejstvo,^ da se ta gospoda poteguje sedaj za špiona, kj so ga sovjetske zasedbene oblasti aretirale v skladu z. določbami kontrolne pogodbe, razkrinku-je povzročitelje le obrekovalne kampanje in dokazuje, da so zavestno postali zagovorniki fašističnih ostankov v Avstriji,«
Okrog 120 policistov je poslal He.iner pred parlament, kjer so se obnašali tako, kot bi bila Avstrija v največji nevarnosti. Helmer je čutil tudi za potrebno, dati policiji navodilo, da ne sme pustiti nobene depufacije delovne mladine pred poslopje parlamenta. Da bi se policisti prikupili svojemu naredbo-dajalcu, so grdo ravnali z mladinci, jih pretepali in vlačili za lase. Več mladih delavcev so tudi aretirali, toda po ihte rvenciji vodstva FOeJ-a pri policijskem predsedniku so jih morali spustiti spet na svobodo.
Mladinske delegacije, ki po neuspešnem poizkusu niso mogle do parlamenta, so šle do sindikalne zveze, kjer so se zglasile pri mladinskem sekretarju.
Isti dan se je zglasila tudi delegacija mladinskega načelstva sindikalno zveze pri poslancih treh strank v parlamentu. Izročila je i’esolucijo, v kateri protestira proti neupoštevanju zahteve mladine po sklenitvi zakona za zaščito mladine. Mladinsko načelstvo sindikalne zveze je tudi izjavilo, da bo nadaljevalo borbo za upravičene zahteve delovne mladine.
ša. Dajmo domovini svoje prihranke dela, da se bosta krepila naša industrija in poljedelstvo in da bomo deželo napravili srečno in bogato.«
V zadnjih dneh pred pričetkom vpisovanja je vladalo povsod čedalje večje zanimanje za to posojilo. Podrobno tolmačenje pomena in namena tega posojila ter njegovih ugodnosti je posebno razgibalo kmete. Kmetje so, spoznali koristi, ki jim jih bo prineslo posojilo ne samo v obliki obresti, temveč posredno z investicijami in sredstev posojila, ki jim bodo omogočale gospodarski dvig. Že pred pričetkom vpisovanja so prihajala poročila o znatnih zneskih, ki jih bodo vpisali prav kmetje. Nekatere rasi so priglasile milijonske vsote.
Tudi priglasitve delavcev in uslužbencev v okviru sindikatov so pokazale dnevno naraščanje priglašenih zneskov, ki jih bodo stavili na razpolago ljudski državi za razvoj in napredek.
Slovenski pisatelj Prežihov Voranc,’ ki je naš ožji rojak in po svojih defih znan in priljubljen pri vseh koroških Slovencih, je o pomenu ljudskega posojila zapisal sledeče:
Uspeh našega ljudskega posojila, ki bo velik in mogočen, bo našo državo utrdil gospodarsko in politično. To bo uspeh naših delovnih ljudi. Zato na.| ne bo nikogar, ki bi pri tem velikem uspehu izostal in mu ne doprinesel po svojih močeh. Naša država se s tem posojilom obrača do svojega stebra, do delovnega ljudstva, ker se noče zasužnjiti pri zapadnih državah, s pomočjo Marshallovega pfana. Mi bomo s pomočjo našega ljudstva z lastnimi močmi dosegli veliko več, a ohranili si bomo največjo, najsvetejšo dobrino vsakega naroda, svojo neodvisnost, svojo svobodo.
Slovenci imamo posebno veliko vzrokov, da z vsemi močmi delamo za uspešno vpisovanje notranjega posojila. Ljudsko posojilo nam bo utrdilo naše moje, ki ležijo na najskrajnejši meji demokratičnega sveta. Toda no le to. Ljudsko posojilo nam bo v prihodnosti čisto gotovo pomagalo odrešiti Slovensko Koroško, Trst in Beneško Slovenijo. Z gospodar, sko samostojnostjo bomo našo državo napravili sposobno, da bo še odločneje lahko nastopala za pravično rešitev slovenskega vprašanja, da ji pri tem ne bo treba popuščati.
Zato ne sme biti nobenega Slovenca, ki se ne bi udeležil našega ljudskega posojil® in posodil domovini to, kar more.
italija raznaroduje soriške Slovence
Goriški poslanec Ljudske fronte v italijanskem parlamentu Giordano Prato-longo je na prošnjo Glavnega odbora Demokratične fronte Slovencev v Italiji pismeno protestiral pri italijanskem ministrstvu pravosodja zaradi premestitve slovenskih sodnih funkcionarjev in nameščencev iz Gorice v razne kraje Italije. Pratalongo navaja v pismu, da je raznarodovalna politika fašističnega režima poskrbela za premestitev skoro vseh javnih uslužbencev slovenske narodnosti iz Gorice v druge pokrajine Italije. »Pričakovali bi bilo,« piše Pra-toloogo, »da bi se tem uslužbencem po-
pravila krivica, ki jim jo je povzročil fašizem in da bodo ponovno premeščeni v svoje domače kraje ali pa vsaj to, da se ta raznarodovalna politika ne bo nadaljevala v demokratični republiki Italiji. Namesto tega pa opažamo, da j© vlada obnovila isto politiko preganjanja-in raznarodovanja«.
Pismo opozarja tudi na škodljiv vtis, ki bi ga te premestitve napravile v Jugoslaviji, kjer so lahko upravičeno zaskrbljeni zaradi kršitev pravic italijanskih državljanov slovenske narodnosti, ki so jim zajamčene v ustavi republik©-
Narod, ki se bori za svobodo, je nepremagljiv
IZ ŠKOFIČ NAM PIŠEJO
Nismo pričakovali, da se bo nacistična miselnost, ki je tako globoko zakoreninjena med nemškim" in avstrijskim narodom, kar čez noč nehala. Vendar bi si vsak pameten človek mislil, da bodo nacisti po vseh teh izkušnjah, ki so jih morali doživeti, vsaj nekaj časa mirovali. Temu pa ni tako. Pojavil se je nov fašizem v obliki BHS-a, ki ga podpira .vsa združena reakcija od nazadnjaških strank preko avstrijskih oblasti do škofijskega ordinariata v Celovcu. Kako ta »Bund der heimattreuen Sudkitratner« podpirajo reakcionarne ‘sile v Avstriji, vidimo iz tega, da prireja pod pokroviteljstvom deželne vlade in varnostnih organov svoja javna zborovanja. Saj bi ne imeli ničesar proti temu, da bi bili dotični ljudje, ki se zbirajo v lem bundu, res domovini zvesti. Toda, če jih pogledamo malo bliže, ttoramo spoznati, dk se v tej neofašistični organizaciji predvsem zbirajo znani nacisti in mogočneži iz komaj minule dobe. Zbirajo se stari nacistični Župani, »Ortsgruppenleiterji«, kmečzi vodje, člani nacističnih organizacij SS, SA, HJ in tako dalje. Vse te ljudi pa podpirajo oblasti, da lahko nemoteno nastopajo proti antifašističnemu prebivalstvu in predvsem proti koroškim Slovencem.
Tudi pri nas so imeli takoimenovani zvesti svoj »Ktlrntner Naelimittag« In sicer v goslilni nacista Biirgerja, ki je znan po svoji nacistični in velenemški tradiciji. Vsi nacisti, ki bi se po pravici
SELE
V nedeljo 27. junija t. 1. so v našem prosvetnem domu gostovali igralci in pevci SPD »Gorjanci« iz Kotmare vesi
* igro >V Ljubljano jo dajmo«.
Okrog 250 ljubiteljev slovenske kulture se je zbralo v društveni dvorani in z velikim zanimanjem spremljalo spored.
Po otvoritvi prireditve nam je predsednik društva v svojem govoru nakazal razvoj in borbo slovenskih prosvetnih društev za svoje kulturne pravice ter govoril o težavah in nasilju, kateremu je izpostavljeno slovensko prosvetno delo na terenu.
Nato sta nam zapela moški in mešani pevski zbor lepe domače in partizanske pesmi, katere so navzoči sprejeli z burnim odobravanjem. Videli in čutili smo, kako zakoreninjena je stara in nova narodna pesem tudi v krajih severno od Drave.
Tudi igra je nas prijetno presenetila, ker so vsi igralci brez izjeme z doživetjem podali svoje vloge.
Vsem igralcem in pevcem najiskrenejša hvala. Upamo, da nam bodo Kotmirčani spet kdaj nudili tako lep Užitek. Nam Selanom naj bi pa bilo gostovanje Kotmirčanov vspodbuda in zgled.
morali pokoriti v kaznilnicah za storjene zločine, so se zbrali tistega dne p n Burgerju. Pod vodstvom znanega nacista Segerja so peli pesmi o domovini. Izgovarjali so sicer besedo domovma, loda gotovo so mislili s t£m Nemčijo, kot so to delali že leta 1920, kar je jasno izpovedal v svoji »znameniti« knjigi »Sieg in deutscher Nacht« pctokolo-naš in SA-Standartenfiihrer Steinachcr.
Na tej prireditvi je nastopil Burger, ki je vodja bunda v našem kraju, tudi kot govornik. Njegove besede so poseo-no značilno za to organizacijo, kajti dejal je, da bodo po sklenjeni državni pogodbi potisnili zadnjo peščico članov Osvobodilne fronte v par vagonih preko Podrožčice.
Ni sicer naša navada, da odgovarja-
mo tem šovinističnim elementom, kjer pa se skuša prikazovati naše narodnoosvobodilno gibanje tudi v vladnih krogih kot gibanje peščice šovinistov, potem je potrebno, da na to odgovori naše ljudstvo. In naše ljudstvo je tudi s svojo množično udeležbo temeljito odgovorilo na ljudskih taborih, ki so bili nedavno po slovenskih krajih.
Na teh ljudskih taborih se je zbralo na tisoče koroških Slovencev, ki so manifestirali svojo zahtevo po svobodi, po združitvi s svobodnimi brati v domovini; Ob. tej priložnosti so naši domovini zvesti nacisti lahko spoznali, da ni mogoče zatreti slovenskega naroda na Koroškem in ga v par vagonih spraviti iz dežele. Narod, ki se bori za svoje pravice in svojo svobodo, je nepremagljiv.
NA VELIČASTNEM LJUDSKEM TABORU POI) JERBERKOM:
Koslanjčanj so pokazali kmečki punt iz nove Miklove Zale
Tudi na skrajni severni meji je ostal slovenski narod trden
Pričakovali smo za nedeljo lepega vremena, ker smo si vsi želeli videti našo najlepšo koroško igro, ki se je v nedeljo vsled slabega vremena nismo mogli udeležiti. In res nam je bilo vreme milo, da smo se veseli in brezskrbni lahko zbrali pred Žvanovo hišo na Korenu, kjer smo nestrpno pričakovali, da se bo odprl zastor in bomo videli, kako se bodo domači igralci, ki so res požrtvovalno in nesebično pripravljali našo nam vsem znano »MikloVo Zalo«, izkazali z uspehom večmesečnega truda. Prosvetno delo je "bilo pri nas na Kosta-njah if} nekdaj zelo živo in ponosni smo, da je prav iz naših vrst izšel naš znani koroški ljudski pesnik in pisatelj Andrej Drabosnjak, katerega ime tudi nosi naše Slovensko prosvetno društvo,
Mi vemo, da to naše prosvetno udejstvovanje našim sovražnikom in šovinističnim nestrpnežem ne gre v račun. V njihovem ..sovraštvu do vsega, kar je slovensko, se zaganjajo z divjim gne-
vom proti slehernemu našemu delovanju, naj si bo to na gospodarskem, političnem ali kulturnem področju. Njihove metode so vredne naslednikov fašističnih hlapcev iz komaj pretekle dobe najbolj krvavega zatiranja In se ne razlikujejo od dejanj pobesnelih divjakov.
Tudi tokrat so se morali izkazati ti »kulturonosci« minulega časa, ko so ponoči vdrli na oder in razrezali ter raztrgali kulise, kar naj bi po njihovem mnenju preprečilo prireditev, ki jo je ljudstvo že tako željno pričakovalo. Niso pa računali s požrtvovalnostjo naših igralcev, ki so v kratkih urah odpravili vse sledove, ki jih je zapustil njihov bes in nadomestili pomanjkljivosti odra s Še večjo vnemo igralskega podajanja.
Naša trdna volja do našega slovenskega kulturno prosvetnega izživljanja tudi v bodoče ne bo klonila pred peščico teh izzivačev in če mislijo, da nas bodo s svojo podlo izzivalnostjo ustrahovali, so se zelo zmotili. Zvesti naši svet-
LOJZE UDE:	KDO JE BIL
	PRIPRAVLJEN BORITI SE ZA
PONATIS 1 Z „novi:<;a sveta«	SAMOSTOJNOST AVSTRIJE?
	j.-		 1 ’ -	1	~~;	~	..»•	•
Letos 11. marca je preteklo 10 let, odkar je nacizem prevzel oblast v Avstriji. v noči od 11. na 12. marec je vkorakala nemška vojska. Dolgo pripravljeni anšlus se je izvršil. Nimamo ®e zgodovinske razprave s pravilnim upoštevanjem vseh družbenih, gospodarsko- in ideološko političnih faktor-•],ev> M.so privedli do anšlusa. Nimamo se obširnejše razprave, ki bi posvetila v celotni vzročni neksus tega znameni-Jega dogodka, ki je dal Hitlerju odloči-c» pogum za nadaljnji pohod po Evro-i ar Pišejo k temu dnevu v povojnih j h avstrijski listi in politiki, je vse Pisano prodorno, v pričakovanju mirov-e ali. kakor pravijo Avstrijci, državne pogodbe, s katero naj se uredi meddr-
žavni položaj Avstrije. V tem pričakovanju razumejo politične sile, ki imajo danes oblast v Avstriji, avstrijski interes tako, da zanikujejo vsako krivdo na anšlusu in odklanjajo vsako odgovornost za vojno udeležbo na strani Hitlerjeve Nemčije; Vso krivdo na anšlu-su nosijo drugi, tako pravijo, kajti Avstrija se je do 11. marca 1938 upirala nacizmu. Prav režim Dollfuss-Schusch-nigg s politično organizacijo Domovin ske fronte (Vaterliindische Front) je bil nosilec tega odpora, tako izrecno ali po smislu zatrjujejo politiki in publicisti največje avstrijske stranke Oesterrei-chische Volkspartei (OeVP) — avstrij. ljudske stranke. Meseca marca 1938 pa je Avstrija, od vseh zapuščena »muttej-
seelenalleiiK, morala kloniti. Tudi k desetletnici anšlusa 11. marca letos je avstrijski kancler, predsednik OeVP, ing. Figi ponovil ta zagovor: »Da se izognemo nesmiselnemu prelivanju krvi, je naš mali narod, popolnoma osamljen, brez moči moral gledati, kako nasilno zaseda nemška vojska njegovo deželo ... Jaz bi samo želel, da bi vse žrtve za svobodo Avstrije v borbi proti diktaturi vstale in bi stopile onim nasproti, ki govore o avstrijski krivdi«, (celovška »Volkszeitung«, 12. marca 1948). Z borbo proti diktaturi misli Figi seveda nacizem, ker mn režim Dolluss-Schuschnigg ni bil diktatura. Saj je Figi mož, ki je nastopil svojo kariero pod Dolfussom in je v letnem poročilu Bauernbunda« za leto 1934 k 12. februarju 1934, k dnevu torej, ko se je delavski republikanski Sehutzbund z <■■rož,jem uprl nasilju Dolfussove polici--j > in fašističnemu »Heinnvehru', odobravajoče napisal: »Z močno roko je avstrijska zvezna vlada udušila revolto in prepovedala socialno-demokratsko stranko ter njeno delovanje^ (po celov-

li tradiciji bomo nadaljevali pot naših prednikov in si gradili dom naše p«* * svete v blagor našega naroda in naše srečnejše bodočnosti. Če nas ni strlo nasilje nacistične strahovlade, nas tudi ne bo zatrl teror teh BHS-ovskih pajdašev in če vsa surova sila fašizma ni mogla uničiti našo slovensko kulturo, tudi ponovni poizkusi njegovih vrednih naslednikov ne bodo zavili našega 'kulturno-prosvetnega stremljenja, niti nas ne bodo omajali v naši borbi, ki jo vodimo za to, da bodo enkrat za vselej odpravljeno vse zapreke, ki bi še ovirale napredek in razvoj našega naroda.
V potrdbo te naše volje, ki stojimo na tem severnem braniku slovenstva na Koroškem, je bila nova »Miklova Zala«, ki je že s svojo revolucionarno vsebino dala z vso odločnostjo odgovor vsem, ki upajo, da bo Slovencem vendarle enkrat splahnel pogum in se bodo uklonili njihovemu terorju. Še trdnejši je postal naš narod po viharju,ki je divjal po naši zemlji in hotel izkoreniniti steber našega narodnega drevesa. Dokazati smo, da je obveljala tudi pri nas beseda našega velikega pesnika Simona Gregorčiča, ki pravi: »Vse je vihar razdjal, le narod je trden ostal«. — Tako je zaključil svoj nagovor tudi tajnik Slovenske prosvetne zveze in v tej zavesti bomo tudi mi vstrajali v vseh svojih bot dočih naporih.
ŠT VID V PODJUNI
Mladina iz Št. Vida in okolice je poslala protestno pismo škofijskemu ordinariatu v Celovec, v katerem pravi med drugim:
Na neštetih zborovanjih, ki se vršijo po vsej Slovenski Koroški, protestira slovensko prebivalstvo proti nameravat ni odstranitvi spomenika oziroma napisa, ki ga je ljudstvo postavilo v zahvalo in spomin padlim borcem, ki so dali svoja življenja v borbi proti največjemu sovražniku človeštva, proti fašizmu.
Mladina iz Št. Vida in okolice, zbrana na sestanku, se zgraža nad zlonamerno zahtevo škofijskega ordinariata. Utemeljevanje škofijskega ordinariata odločno odklanjamo. Na pokopališčih je polno nemških fašističnih napisov in pat rol, katerih odstranitev pa škofijski ordinariat še do danes ni zahteval. Koroški Slovenci vidimo, da nam škofijski ordinariat ni naklonjen, temveč da po-novno skuša izvajati nad nami germanizacijo.
Ugotavljamo, da smo koroški Slovenci doprinesli svoj delež k zmagi nad fa-s šizmom. S tem smo preprečili tudi na* daljnje trpljenje in umiranje nasili ljudskih duhovnikov v Dachau-u in drugih taboriščih in si spet priborili pravico do svobodne in neovirane uporabe slovenskega jezika v cerkvi in prt verskih obredih.
Ravnanje škofijskega ordinariata na* pram našim padlim žrtvam najostreje obsojamo in zahtevamo, da škofijski ordinariat prekliče svojo izjavo.
Slov. prosvetoa^zveza iiaznaSa:
SPD »Gorjanci« priredi v nedeljo, dne 4. julija 1948 ob 15. uri pri Doviaku v Trabesinjah igro »V Ljubljano jo dajmo«.
Sodeluje tudi moški pevski zbor.
VABltO na občni zbor Kmečke zveze ki bo v nedeljo, dne 4. 7. 48 ob 16. uri pri Šrancu na Djekšah.
ški »Volksvville«, 12. marca 1948).
Sicer je bilo še na podlagi znanih dejstev in dokumentov mogoče dokaj trdno odgovoriti na vprašanje, kje je krivda, kateri so vzroki anšlusa. (SklH cujem se pri tem tudi na razpravo »Av« strija, pangermanizem in Koroška« v Koroškem zborniku 1946). Med novejšim dokumentarnim gradivom pa je važno zlasti gradivo, zbrano v lanskoletnem procesu proti dr. Guhtu Schmidtu, ki je bil od pogodbe Hitler-Schusehnigg 11. VII. 1936 (Juli-Ab-kommen) v Schuschniggovi vladi državni sekretar (StaatssekretSr), od 12. februarja 1938 (sestanek Schusehnigg-Hitler v Berehtesgadenu) pa celo minister za zunanje zadeve, torej mož zelo vodilnega položaja (Der Hochverratsprozess gegen Guido Schmidt vor dem \Vlener Volksgericht. — Die gerichtlichen Protokole mit den Zeugenaussagen, unver-offentlichten Dokumenten, samtlicben Geheimbriefen und Geheimakten —* Wien 1947 — Druck und Verlag Jer Oesterreicliischen Staatsdruckcrei —-698 strani četrtnega formata). (Dalje)
i^Štev. 44
________6----
C
SPOMINSKI OAN SLOVANSKIH APOSTOLOV
METODA
4. julija obhajamo spominski dan slovanskih apostolov Cirila in Metoda, ki sta začetnika slovanskega pisanega jezj-ka in istočasno ustanovitelja in organizatorja negermanskega in neromanske-ga pokristjanjevanja. Prinašala sta Kristusov nauk v slovanskem jeziku, ne da bi imela pri tem kakršne koli osvajalne namene, kakor je bil to primer pri tujerodnih duhovnikih, ki so obenem s krščansko vero nosili tudi tujo politično oblast v slovanske naselbine. Bila ista človeka, ki sta razumela svoj narod, zato ju je tudi narod razumel in to je bil njun uspeh takrat in to je njuna največja vrednota tudi še danes.
Danes, ko je najtrši del borbe slovanskega naroda za nami, lahko ugotovimo, da je vse pozitivno iz naše preteklosti Slo z nami skozi leta naporov in trplje-
nja in da je prišlo ohranjeno in prečiščeno v naše novo kulturno ustvarjanje.
Edeu teh primerov je ravno spominski dan slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Važnost in pomembnost njunega dela ni samo v tem, da sta dala slovanskim narodom prvo pisano besedo in knjigo. Njuno dokončno pokristjanjenje napol poganskih slovanskih narodov, ustanovitev in ureditev prve slovanske nadškofije, katere nadškof je bil Metod sam, po svojem zgodovinskem pomenu v ničemer ne zaostaja za prvim in moremo reči, da je bil to poizkus osamosvojitve in osvoboditve iz kulturnega, gospodarskega in političnega germanskega tlačanstva v zvezi s politično akcijo Ratislava in Koclja uspešnejši, kot so bili poizkusi frankovskega trgovca Sama ali upornega mejnega grofa L judo vika Posavskega.
Sv* Ciril in Metod v boju z germanstvom
Velikomoravska dežela in Kocljeva Panonija se je hotela iznebiti kvarnega vpliva nemške duhovščine za slovanstvo. Nemški duhovniki so oznanjali nasilni, germansko pobarvani evangelij, katerega je ščitilo orožje in težke cerkvene kazni. Ljudje jih tudi sicer niso mogli razumeti, kajti Nemcem se ni zdelo nikdar vredno in dostojno, da bi se naučili slovanskega jezika in v njem oznanjali krščanstvo. Tako je v verskem in moralnem pogledu vladala med Slovani zmeda. Nekaj so sicer slišali o Kristusovem nauku, a doumeti ga niso mogli, ker je bilo njegovo nemško pobarvano oznanjevanje usmerjeno predvsem v poudarjanje pokorščine do svetnih gospodarjev, podkrepljeno z večnimi kaznimi pekla. Kaj malo se je to skladalo s svobodoljubno naravo slovanskih narodov, ki si je ob takem »evangeliju« želela prejšnjih bogov in njihovega češčenja pod lipami, v svetih gajih in na poljih. Nemški duhovni osva-jači so se kaj malo menili za to, kaj prav za prav verujejo slovanski narodi in kakšno je njihovo življenje; njihova glavna skrb je bila, da se jim ti pokoravajo, pokorščina pa je bila v tem, da ieo plačevali in oddajali dejansko zaslužene in krivične dajatve nadškofu v Salzburgu, škofu v Passau-u, Regensburgu itd. In da so bili mirni, da 9e niso upirali.
Ko sta sv. Ciril in Metod leta 863.
prišla na Moravsko, sta žela vsepovsod velike uspehe. Ljudje so kaj kmalu spoznali, da bistvo Kristusovega nauka ni pekel ali vice ali cerkveno izobčenje in vse druge kazni, pridržane le nemškim škofom in nadškofom, temveč so vodilo in merilo za pametno življenje. Razumljivo je, da oznanjevanje takšnega evangelija in povrhu še v narodnem jeziku, nemški duhovščini ni bilo pov-šeči in se jim je zdelo tudi nevarno. Pa ne nevarno za pravo vero, ker to sta dejansko med Slovane prvikrat prinesla sveta brata, temveč ker je bil ogrožen nemški vpliv cerkvene nadoblasti.
Če pa se človek zameri Germanu, ga njegovo sovraštvo spremlja do groba. Staro pravilo je to, velikokrat že preizkušeno na vsem, kar je bilo slovanskega in tudi na obeh slovanskih apostolih. Najosnovnejše bi bilo, da bi ju uničili z orožjem, a to se prav takrat ni dalo, ker sta velika Moravska in Panonija do-rastli v močno državo. Zalo je bila potrebna zvijača, laž in prevara. To je preizkušeno germansko sredstvo, nekdaj in tudi danes, celo uspešnejše od orožja. Sovražnost nemških škofov stvarno sicer ni bila brez vsake podlage in nikakor ne izvira samo iz neke srčne nenaklonjenosti do dveh tujih, grških prihajačev. Delo svetih bratov je dejansko pomenilo za tedanje nemštvo resno in pravo nevarnost, saj je bilo prav poudarjanje slovanstva v bogo-
služju dokaj trdna opora državniškim težnjam slovanskih knezov, ki so stremeli za teni, da se otresejo nemške nadoblasti in ustvarijo lastno, slovansko državno tvorbo. Da bi v zavarovanje nemškega vpliva, ki so ga širili in vnašali med Slovane, nemški škofje uspeli docela, so si skušali pridobiti v pomoč eno najmočnejših orožij, rimskega papeža. Pod pčetvezo, da Ciril in Metod učita krivo vero, da nepostavno in brez papeževega dovoljenja opravljata bogoslužje v slovanskem jeziku, so ju kot krivoverca obtožili v Rimu. Ali ni to popolnoma isto kot danes? German, ki je popolnoma odločno pokazal, da hoče uničiti vse, kar je slovanskega, je z zvijačo in lažjo uspel preslepiti lahkoverne ljudi, da sta danes ogrožena vera in narod od onih, ki se borijo za svobodo naroda proti Germanu.
Sveta Ciril in Metod sta Nemce dobro spoznala. Vedela’ sta, da če popade nemški pes, ne izpusti tako dolgo, dokler ga ne pobiješ. Svetnika nista mogla misliti na orožje iz jekla in železa in nista ga nosila kot nemški duhovniki in škofje. Dovolj se jima je zdelo orožje resnice, pravice in pameti. A v tem sta se sveta moža zmotila, kajti s pametjo Nemcu ne dokažeš ničesar, ker je trdoglav. Če se sklicuješ na pravico, ti pokaže meč v odgovor. Če učiš resnico in vse, kar je lepega z njo v zvezi, German zakriči, da lažeš, da učiš krivo vero. Isto kot danes. Germana pobiješ le z orožjem. Tega sveta brata nista mogla storiti, vse njuno veliko trpljenje pa slovanske narode jasno uči, kako nevarna zver je besni German.
Dobro sta se sveta brata zavedala, kako jima bodo Nemci zvijačno in z lažjo skušali škodovati. Zato sta odšla v Rim, kajti papež Nikolaj I, ni poznal šale pred takimi, ki so bili obtoženi krivoverstva. Res ju je na poti v Rim že pri Koclju v Blatogradu srečal poziv. Nemci so mislili, da so igro dobili, Rim je njihovi laži nasedel. A to je le polovica igre, ki še ne pomeni zmage. Zmago sta odnesla sveta brata. Rim se je prepričal, da učita pravo vero, ju pohvalil, dovolil slovansko bogoslužje, kar je Nemce najbolj bolelo in brata su se nameravala vrniti. A Ciril je utrujen od težav in bridkosti umrl star okoli 42 let. (14. febr. 869) Metod je odšel iz Rima sam.
Sredi za zgodovino Velike Moravske
in Panonije velikega leta 869 se je vrnil duhovnik Metod k knezu Koclju v slovanski Blatograd. Na obzorju so se začrtavale meje mlade slovanske velesile Velike Moravske, združene s Panonijo. Da bi se ta nova slovanska država osamosvojila tudi v cerkvenem pogledu, je Kocelj poslal Metoda nazaj v Rim s prošnjo na papeža, naj ga posveti v nadškofa. Metod ni premišljeval, odšel je na dolgo pot, s katere je pravkar prišel.
Uspeh je bil velik. Ne samo, da je Metod postal nadškof, papež ga je imenoval tudi za apostolskega odposlanca med Slovani. Pravno vse to pomeni izredno veliko, kajti nadškof Metod s tem ni bil več podvržen, ne odgovoren nobeni cerkveni oblasti razen papežu. To je velika zmaga nad Germani. Tako so je obnovila starodavna nadškofijska stolnica sv. Andronika v Sirmiju (Sremska Mitroviča), povsem neodvisna od nemškega Salzburga, Regensburga, Passaua in deloma tudi Ogleja.
Nemški škofje so dvignili glave. A v bizantinski diplomaciji izšolani nadškof Metod ni miroval. Poudarjal je resno, temeljito in preudarno svoje pravice m papež ga je v vsem podpiral. Nemci so se poslužili zvijače in laži. Pod pretvezo, naj se enkrat za vselej poravnajo In končajo neljubi spori, so sklicali zborovanje škofov, na katerega so povabili tudi Metoda. Metod je res odšel na pot, a vrnil se ni skoro tri leta, kajti nemški škofje so nadškofa in papeževega poj slanca na pol oslepili in vrgli v ječo nemškega samostana. Dolgo časa se je Nemcem posrečilo prikrivati to sramotno in brezbožno dejanje, vendar je nazadnje papež le izvedel zanj. Janez VIII. jih je hudo kaznoval, zadelo jih je hudo izobčenje in odvzete so jim bile službe z velikimi dohodki. Leta 878 se je Metod vrnil iz ječe h Koclju, odkoder je odšel k Moravanom. Njegovo delo rodi lepe uspehe, a ovirajo ga nove borbe in težave z nemškimi duhovniki, predvsem z duhovnikom Wichin-gom, ki mu uspe, da Metoda pri papežu tako oblati, da mora znova v Rim neka-ko pred letom 880. A nemško sovraštvo se je znova prevaralo. Nadškof Metod se vrača iz Rima opravičen z Istimi pravicami, v isti časti kot prej in s papež-kini pismom, s katerim je enkrat za vselej dovoljeno slovansko bogoslužje. Pismo je ohranjeno še danes, a .slovanskega bogoslužja ni več, razen nekaterih izjem v Dalmaciji. Tako je Metod dobojeval svoj veliki pa tudi zadnji boj s slovanskimi sovražniki — Nemci. Utrujen, a poln skrbi za svoje Slovane, je umrl 6. aprila 885. na Velehradu, kjer je tudi pokopan. Dr. M Mikuž
	Tihožitja z m	m ———- „  	 I ~		 MIŠKO KRANJEC	-v '■==
			 	:		—;		■ ■ . - - -
Zdaj. glej, steguje roko po dedu, ki čepi pri peči kakor jajce, in potem bo posegel po njem, a ko ne uide, kar pa ne more, ker so mu noge odpovedale. Glej že steguje roko, zdaj zdaj ga bo zagrabil.	,
Pa ga je rešila Lojzka, ki se je tedaj sramežljivo prismehljala v sobo, ker j« Nemec hotel »nohmals vajn«. Prismehljala se je Lojzka, kakor se spomladi prismehlja sonce na podstenje revne hiše, kjer so zbrani otroci. Prismehljala se je Lojzka, tista sloka, drobna Lojzka, ki se je od jeseni sem začela spreminjati v dekle in so se ji prsi rahlo nabreknile. Naposled se je prismehljala do mize, pred Nemca in Jožko je videl, kako je Nemec posegel po njej, ker je bila spremenjena v jajce in kako jo je pritegnil k sebi. Lojzka ni rekla prav nič, kakor otroci, ki so preplašeni, samo’ smehljala se je, a tako kakor bi se jokala. Nemec si jo je posadil na kolena. Njegove kosmate roke so jo objele. Njegove ustnice so se sklonile nad njen obraz in Joško je vedel, da bo ta beana, dobra in tiha Lojzka, spremenjena v jajce, izginila v Nemčevem žrelu. Toda takrat še ni izginila, samo kriknila je, kakor preplašena ptica, ko jo je Nemčeva roka nekako slačila. Tako prepia-seno je kriknila, da je zabolelo v srcu.
1 akrat je Joško pobegnil, ker ni mogel več gledati in ker se je bal, da bo Nemec posegel po njem, ko bo pogoltnil Lojzko v podobi olupljenega golega belega jajca.
Pobegnil je.
Ded pa ni pobegnil, ni mogel. Ded je negibno sejel za pečjo s svojimi medaljami na prsih, z ugaslo pipo, z odprtimi usti, a brez besede. Ni mogel ne ganiti se, ne govoriti, ne klicati, samo strmel je še lahko. Samo strmel je še lahko in tako je videl vse. In ko je vse do kraja videi, je po naključju prišla v sobo mati Micka, njegova hči. Micka, ki je s toliko ljubeznijo poleg otrok skrbela tudi zanj, Micka, ki je s tako sveto, brezmejno vero verjela v veliko odrešenje svojega rodu in vseh dobrih ljudi na zemlji, ker je tako pripovedoval on, njen oče.
Prišla je Micka v sobo in komaj videla, kako se je bedna Lojzka z rokami na očeh, še na pol razgaljena, vlekla brez besede iz sobe. za vekomaj osramočena, za vekomaj oskrunjena, uma-zana, grda, nič več podobna . sončni, smehljajoči se pomladi.
Ampak Micka ni ne videla, ne vedela, kaj se je bilo zgodilo in se je zato še vedno smehljala. Jamice na njenih licih so bile še prikupnejše, še zapeljivejši je bil njen smehljaj, vse dotlej, dokler se roke Nemca niso stegnile po njej. Smehljala se je sicer tudi tedaj, zakaj zdelo se ji je vse le navadna šala, kakor se kaj podobnega na kmetih kadar koli zgodi, pa ni, da bi se človek razburjal. Branila se je, kakor se je nekoč še neporočena branila fantom, ki so stegovali roke po njej, pri čemer se je seveda
smehljala. Smehljala se je vse dotlej, dokler je roke Nemca niso tesno prižele k sebi. Tedaj se je preplašena ozrla po očetu, kakor bi pri njem prosila pomoči.
Oče je še vedno sedel pri peči, še vedno je držal 9vojo ugaslo pipo v roki, a je docela onemel. Bit je kakor kip, bil je kakor človek, ki je nenadoma umrl in pri tem pozabil zapreti oči in te odprte oči zdaj osteklenele strmijo vate in odprta, obledela usta ne morejo izreči odrešilne poslednje besede.
Da, vse so'videle njegove osteklenele oči, a njegova odprta usta niso mogla izreči besedo, zato ker je ta trenutek umrlo njegovo srce, zato ker je ta trenutek umrlo v njem vse. Vse je umrlo, vse, kar je verjel, vse, v kar je upal, vse, česar se je veselil, je umrlo, tako naglo, da^ ni mogel izustiti niti en sam glas, kaj šele izreči celo besedo.
Ko je Nemec odhajal, je-vrgel Anici in Mihcu, ki sta čepela zunaj pred pragom na soncu, cel kup denarja, da sta se otroka začudeno spogledala: Glej. kako dober človek je to! Vojak, ki je zunaj stražil, je šel za njim.
Joško je stal za staro jablano, stal še vedno kakor mrtev in gledal za odhajajočim Nemcem. Še vedno se mu je zdelo, da je ves svet eno samo jajce, ki ga bo ta Nemec pogoltal. Tudi Joško sam je tako jajce. Ko je Nemec zdaj v sobi najprej pogoltal Lojzko, potem bržkone tudi mater, nazadnje še deda in nemara v svoji brezmejni nenasitnosti celo malega Mihca in Anico, gre dalje. In tam dalje, v svetu, bo nenasiten goltal naprej vse, kar bo videl, zakaj, ves svet je eno samo jajce, ki mora prej ali slej izginili v njegovem brezmejnem trebuhu. Gre Nemec, velik, strašen, nič po-
doben tistemu, ki ga je bil Joško na dedovo željo in voljo privedel v hišo.
Šele na večer si je Joško upal vrniti se domov, a se je ves tresel. Mati, ki je bila vsa spremenjena, ga je tresočega se spravila ležat. Bila je nekam starikava in utrujena, brez tistega svojega lepega smehljaja; samo njena roka, ki mu jo je položila na čelo, je bila še vedno enako raskava in še vedno enako topla in dobra. Samo kakor v snu je Joško še videl na belo pregrajeni postelji ležati deda, a se mu je zdelo, da to ni ded, temveč nabreklo mrtvo jajce.
»Ali deda ni požrl?« je vprašal Joško. »In vas tudi ni? Kje pa je Lojzka? Njo pa je, ne?«	. .. \'
Mati ni odgovorila na nobeno vprašanje. Ni imela kaj odgovoriti.
Ne, Nemec ni pogoltal ne deda ne matere ne Lojzke. Takrat še ne. Pač pa je ubil vse, kar je mogel ubiti. Ko je bilo vsega konec, je ded, ki je vse videl, tiho vstal in odšel ven. Od takrat ga ni bilo več. Našli so ga šele zvečer: visel je obešen na tramu na hlevu.
Visel je tam s svojo sivo glavo. Na prsih ni imel nobene medalje. Samo pra-i zna pipa mu je ostala v žepu in na senu ob njem je. ležala palica, na katero se je doslej opiral, ko je hodil okrog m sanjal o odrešenju, ki pride od daleč tudi v njegov dom.
Zdaj ni več potreboval te palice, zdaj ni več potreboval niti življenja. Zdaj ni bilo več sanj in ni bilo več vere, zdaj ni bilo ničesar več.
*.....******** *«»«»»»♦«..............
rzdajilalj, lutnlk in valoinlk lista:	Dr. Franc Patak,
Velikovec. Glavni »rednik: Dr. Franci Zwitter; odg®" vorul urednik: Franci Ogris, oba Catoree, SalmatraBa *. uprava: Calovac, VOlkarniarlder StraBe 21. Dopisi aa »«l pošiljalo na naslov: Celoveo (Klaganfurt), Poatamt 1.. Po*‘* aahllalfaoh 272. Tlaka: .KUrntoer Volksverlag a. m. *>• Klaganfurt, lO.-Oktober-StraBe 7.