" 8175587 V Ljubljani, torek dne 26. septembra 1911. Leto IL : Posamezna številka 6 vinarjev : .XJTRO* izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah In praznikih — ®b 3. zjutraj, ob ponedeljkih ob 10. do-poldne. — Naročnina znaSa: v Ljubljani v upravništvu mewčno K120, c dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto cdoletno K 20—, polletno K 10-—, četrtletno K S-—, —sečno K 1*70. Za Inozemstvo celoletno K 30*—. * Telefon številka 303. : NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. : Posamezna številka 6 vinarjev i Uredništvo in upravništvo je v Frančiškanski ulid 8. Oopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina upravništvu. Nefrankirana pisma sc ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju popust. Za odgovor je priložiti znamko. : Telefon številka 303. : Po volitvah v Sp. Šiški. , Predvčerajšnje občinske volitve v Sp. SiŠki so bile zelo važen dogodek, če-se je v polni meri zavedalo tudi ljubljansko prebivalstvo, kateremu ne more biti vseeno, kdo gospodari v največjem in najvažnejšem ljubljanskem predkraju, ki postane prej ali sle je ma. del Velike Ljubljane in zato se jubljansko prebivalstvo živo zani-i o za te volitve. Sp. Šiška je že danes takorekoč del Ljubljane in zato bi že osrednje vodstvo narodno - napredne stranke »oralo posvečati malo več skrbi in pozornosti, kakor ji je posvečalo do sedaj in se nikakor ne bi smelo zadovoljiti s tem, da priredi samo tik pred vsakimi volitvami po en shod. Socijalni demokrati kakor klerikalci smatrajo Ljubljano in njene pred-kraje za eno ccloto in v tem smislu tudi razvijajo vso svojo politično delavnost; naj stori narodno-napredna stranka enako, da se ne najde lepega dneva pred združitvijo z Ljubljano ♦eh krajev, katerih bi morda bile druge stranke v premoči in bi odločilno vplivale na vsak izid volitev v Veliki Ljubljani, O tem šttio že pisali in bomo še, Ker vemo, kako velikanske važnosti so ljubljanski predkraji za Ljubljano in kako malo se iz Ljubljane stori za razširjanje in krepljenje narodno-na-predne misli v neposredni ljubljanski okolici, ko se vendar nihče ne niore izgovarjati niti z oddaljenostfo, niti s tem — ker za nekatere je tudi to izgovor — da je polje še popolnoma nerazorano. Domačini še storijo svojo dolžnost, posebno v Sp. Šiški, kjer deluje politično društvo .Vodnik' neumorno in kakor so dokazale nedeljske volitve —- tudi z velikim vspehom. Ali Ljubljana je središče slovenskega na-joda, posebno pa najbližje svoje oko-*'ce in odtod bi se moral dajati impulz za vse delovanje, odtod bi se vsaka akcija morala tudi voditi, ali pa vsaj vsestransko podpirati. Dva močna nasprotnika ima na-fodno-napredna stranka v ljubljanskih predkrajih : klerikalce in socijalne demokrate. Klerikalizem je protinarodna in protikulturna struja, ki jo je treba pobijati vedno, povsod, na vsakem koraku, do njenega popolnega in definitivnega uničenja. Socijalni demokrati kot taki nam pa niso nesimpatični in mi bi bili vedno za skupno postopanje z njimi v boju proti skupnemu sovražniku, klerikalizmu, ko se ne bi pod njihovo internacionalo skrivalo najgrše nemškutarstvo, kar se vidi posebno v Sp. Šiški, kjer polnijo šulferajnsko šolo po veliki večini otroci slovenskih delavcev, organiziranih v socijalno-demokratični stranki. Proti temu nemšuktarstvu, ki se skriva pod internacionalo naše socijalne demokracije mora nastopati vedno in povsod narodno napredna stranka in zato — morda samo zato — smo nastopili tudi mi, ki sicer ne stojimo v nobeni oficijelni zvezi z narodno-napredno stranko, proti socijalnim demokratom v Sp. Šiški, ki so se pri občinskih volitvah prav dobro »razumeli* z nemškimi in celo tudi s klerikalnimi pravimi kapitalisti, samo da bi mogli premagati slovenske napredne »kapitaliste". Socijalni demokrati sicer odločno tajijo vsak sporazum z Nemci in klerikalci, ali mnogi pojavi in prava dejstva govorijo tako jasno za našo trditev, da jo lahko brez skrbi, da bi morda grešili proti resnici, ponovimo tudi danes. Tolažljivo in razveseljivo dejstvo je, da je spodnješišenske volilce ravno to ljubimkovanje Antona Kristana z Nemci in klerikalci najbolj razburilo. Dokaz je to, da je v Sp. Šiški pri vsem nemškutarstvu v gotovih soci-jalno demokratičnih krogih slovenska narodna zavednost tako močno razvita, da se ni treba bati, da bi Sp. Šiška izgubila svoj slovenski značaj, česar so se zavedni šišenski volilci bali in zato so stopili tako odločno v boj in — zmagali, Sp. Šiška je deiavska občina, to je res in na delavce se bo moral vsakdo ozirati in jemati v poštev njihove interese. Ali Sp, Šiška je tudi slovenska občina in Anton Kristan se ne bo smel igrati z narodno zavednostjo spodnješišenskih volilcev. Ta socijalno demokratični kapitalist naj si ne domišljuje, da so spodnješišen-ski volilci avtomati, ki nič ne mislijo, nego bodo samo izvrševali njegova povelja. Ker si je to domišljaval in ljubimkoval z Nemci in klerikalci, je moral doživeti v nedeljo razočaranje in sedaj mu preostaja samo še — propagiranje bojkota .Jutru”, bojkota, ki se ga mi čisto nič ne bojimo. Slovensko dijaštvo v Prago! (Govor g S. Železnikarja, zastopnika slovenskega naprednega dijaštva, na vseučiliškem shodu v soboto 23. septembra.) Slavni zbor! Gospoda predgovornika sta Vam podala jasno sliko sedanjega stanja slov. vseučiliškega vprašanja. Pokazala sta, kam da se nagiblje slovensko vseučiliško vprašanje in pokazala sta kraj, kjer dočakamo prvo uresničitev naše glavne kulturne težnje, našega vseučilišča. Iz njihovih izvajanj sledi jasno, da ne dosežemo nikdar svojega vseučilišča nakrat, temveč le polagoma po dolgotrajnem podrobnem delu, da ga dosežemo še-le takrat, ko bomo mi sami izvršili vse potrebne predpriprave, ko bomo imeli izvršeno koncentracijo naših učnih sil in našega dijaštva. Ker le koncentracija profesorjev in slušateljev važen, da odločilni dokaz, da hočemo imeti svojo univerzo in da smo tudi zmožni jo vzdržati. Brez koncentracije dijaštva predava profesor praznim klopem in brez koncentracije učnih moči se ne morejo vršiti slovenska predavanja. Koncentracija je nujna, ker drugače smešimo le sebe, ko ne moremo v odločilnem momentu vzklikniti vladi; saj imamo že vse pripravljeno, recite samo da in vsa druga skrb je našal Kakor hitro pa govorimo o koncentraciji. o osredotočenju slovenskih kulturnih sil, tedaj si moramo pa tudi biti takoj v svesti, kateri je oni kraj, v katerem si želimo koncentracije. Da tu ne pride v poštev mesto, ki ima nemško-nacionalen značaj, ki je šovinistično in nam sovražno, je jasno. Ovira nas v tem mestu vse, nam nasprotni akademični senat, sovražno občinstvo, in našemu značaju nasproten duh mesta, ki nam vsiljuje kulturo, ki ni za nas in ki nam je škodljiva. — V poštev pridejo torej samo slovanska mesta, v katerih so slovanska vseučilišča in sicer Praga, Krakov, Lvov. Ta Lvov ne govori sploh nihče, ker je preoddaljen. Ostane samo Praga jn Krakov, Predno se odločimo za eno ali drugo teh mest, poglejmo, kaj imamo že v enem ali drugem mestu, da vi dimo, kje smo bližji cilju, kje dosežemo preje svoj provizorij. — V Pragi smo dobili letos prvega docenta, v Krakovu nimamo nobenega, v Pragi se nam obeta sedaj drugi, za Krakov ne vemo o nobenem poskusu habilitacije, v Pragi je 150 slovenskih vi-sokošolcev, v Krakovu se samo tupa-tam pokaže slovenski visokošolec, v Pragi imamo akademični senat, ki nam je že gladil pot, ki je za slovenski provizorij, v Krakovu ni akademični senat še nikdar govoril v naš prilog. — Preidem za enkrat vse druge okoliščine in se ustavim že pri teh dejstvih. — V Pragi nismo imeli še ne pred posebno dolgim časom nobenega docenta, nič dijakov niti zanimanja češke javnosti za naše stremljenje, vse smo dosegli v kratkem času in naše dijaštvo narašča enako z učnimi silami stalno. In nikjer ne vidimo, da ne bi to naraščanje še napredovalo. — Dijaštvo se koncertrira v Pragi, učne sile mu naravno slede in bližamo se torej prvemu predpogoju za uresničitev našega vseučiliškega provizorija, koncentraciji dijaštva in profesorjev. — In hočemo sedaj vse zavrniti, vse svoje delo, ki je izšlo iz naroda samega, uničiti, da stojimo tam kjer smo bili pred dvajsetimi leti. In to storimo, če se izrečemo za Krakov. In nazadnje, če dosežemo isto po dvajsetih letih v Krakovu, kdo jamči, da ne pride potem kdo drugi, pa pravi — ne v Krakov, v Prago, v Pragi mora biti naš provizorij? Lovimo se lahko tako stoletja in naše vseučiliško vprašanje spi lahko še nadaljnih sto let. — Ne, omahljivi ne smemo biti, končati moramo vsako ugibanje in se že enkrat posluževati naših pozicij, ki smo se jih v hudem boju priborili. Omahovanje še ni rodilo nikdar uspe- hov, še manj pa v takem slučaju. In nazadnje. Kaj pa je nam Praga, kaj nam je Krakov 1 Od slovenskega prebujenja iz leta 1848. se je začela intenzivna duševna vez med Prago in Ljubljano, med Slovenci in Čehi. In ta duševna vez je rastla od dne do dne. Vedno bolj se je oprijemala duš, vedno bolj je prodirala in zmagovala. Prepojila je nas vse in to v našo korist. Prvotna zunanja edinost je vedno bolj postajala notranja, dokler se ni v gotovih rečeh že popolnoma strnila. V našo korist je bila in je ta vzajemnost — Rodila je medsebojno spoznanje in potom spoznavanja njihovega boja je dobil naš boj veselejše lice, kar naučili smo se pri njih novih načinov bojevanja, ker smo dobili pri Čehih novo orožje. — Postali so Čehi ne naši učitelji neprijetnih običajev, temveč dragi učitelji, prijatelji. In to naravno. Ker borimo isti boj, smo si soborilci in soborci so pravi prijatelji, edini pravi prijatelji, ki si vedno in v vsakem slučaju izdatno pomagajo. Vsi dogodki pa tudi pričajo, da se nismo zmotili, ko smo si izbrali za svojo oporo svoje soborilce Čehe, ker vedno smo se naslonili lahko na nje, ker so vedno stali ob naši stiani. Pravim, da je zadobil naš boj veselejše lice, odkar korakamo skupno s Čehi, ker sedaj se ne čutimo več osamljene, ker sedaj vidimo močno oporo, ko vidimo pri Čehih uspehe, ko vidimo, kako se ustavi vsa nemška sila in kako se razblini v smešno figuro. Ko to vidimo se oddahnemo, in veselejše zremo v bodočnost in z novim upom gremo v boj, ker odpravljena je ona zavest, ki nas tlači, da bijemo boj brez upa zmagev Mi vidimo, da imamo korist od Čehov, da ne moremo na noben nsčin ločiti naših potov, da moramo biti vedno edini ž njimi, in če to vidimo ali bomo pošiljali dijaštvo drugam od Čehov stran, proč od njihovega središča, od Prage? Ali bomo odklanjali pomoč, ki se nam ponuja v Pragi in šli tja, kjer se nam ne obeta nobena? In končno, kaka vez pa je med nami in med Krakovom ? Mi vemo, kaj pomeni Krakov v slovanski zgodovini, mi smo gotovo zadnji, ki ne bi hoteli biti v najožjem stiku z brati Poljaki, ali to pa tudi ne more nihče zahtevati, da bi se ločili radi njih od vseh svojih uspehov in da bi zavrnili pomoč naših največjih prijateljev, ko nam oni svojo pomoč niti ne ponujajo, in ko je še nismo nikdar mnogo čutili. Danes, ko smo si ugladili pot v Pragi, ko smo ustvarili tam vse, ne smemo obračati oči drugam, ampak moramo biti dosledni, da dosežemo še potrebno kronanje našega dela. Zato v Prago in ne v Krakov je naš klic in dijaštvo ga bo imelo še v naprej. — In dijaštvo ga bo imelo, kljub temu, da nima v Pragi nobenih ustanov, kljub temu, da se sistematično odtegujejo podpore Pragi. Ono bo vztrajalo na svojem stališču, ker ve, da je to stališče narodu koristno in ker se zaveda, da je blaginja, korist celote — naroda, najvišji zakon. In zvesto svojemu programu bo ostalo vedno I Slovenska javnost, saj napredna javnost je pa dolžna, da ona olajša stališče dijaštvu in da ne zabi njegovih bojeh in da mu je vedno v pomoč. Zahteva po slovenskem vseučilišču je zahteva vsega naroda in ves narod mora delovati za uresničenje te ideje. Vsak sloj mora biti zastopan v vrstah boriteljev za slovensko vseučilišče, vsak Slovenec mora prispevati po svojih močeh za uresničenje te lepe ideje.— Inteligent z razumom in s tem, da se pripravlja za habilitacije, dijak, da se odreče privatnim ugodnostim v kakem mestu in da gre v mesto, kjer se zbirajo vsi drugi in javnost, da podpira gmotno te ljudi. Kot propade vsako drevo, če ne dobiva dovolj hrane iz svojih korenin tako propadejo oni, ki streme za uresničitev krone slovenske kulturne zahteve, če ne dobe dovolj hrane, duševne in gmotne iz domovine, iz njihovih korenin. Brez zdravih korenin ni debla, brez debla ni vejevja in brez vejevja ni krone. Brez denarja ni dijakov, in brez dijakov ni profesorjev in brez teh ni slovenskega vseučilišča. In kakor ni brez krone lepega, mogočnega drevesa, tako tudi ni brez lastnega vseučilišča naše prihodnjosti, našega obstoja. Zato moramo skrbeti za naše vejevje, zato moramo skrbeti za naše dijaštvo. In če vidi narod, da se bodo njegove želje glede vseučilišča uresničile v Pragi, tedaj sme tudi zahtevati, da prihaja njegovo dijaštvo v Prago, a zahtevati sme šele takrat, kadar tudi dokaže svojo sode-lavnost, kadar podpira dijake. Zato apeliramo na slovensko javnost, da ne zabi nikdar svojih sinov v Pragi, da ne zabi ob nobeni priliki dijaške-gu podpornega društva v Pragi. Če bo javnost podpirala to ptekoristno društvo, tedaj bo dosežena koncentracija dijaštva v Pragi. Če bo pa tudi podpiral slovenski narod one, ki hočejo postati učitelji dijakov, če bo omogočil tudi slovenske docenture, s tem, da preskrbi mladim docentom hrane, tedaj bo pa tudi dosežena koncentracija slovenskih vseučiliških profesorjev in s tem tudi praški provizorij. In če imamo provizorij, tedaj dosežemo tudi univerzo, tedaj imamo bodočnost. — Vidimo dosegljivo bodočnost naroda, ali ne bomo delali tudi, da jo dosežemo? — Bodemo. Združimo vsled svojega malega števila vse sile v enem mestu, koncentrirajmo učne moči v Pragi in dajmo jim sredstva za obstoj in dosegli smo provizorij, in storili smo svojo dolžnost sebj nasproti in nasproti našim potomcem. LISTEK. MlCHEL ZEVACO: Ljubimca beneška. — Molči 1 . . . Poslušaj rajši . . . Videli smo Imperijo, kako je prišla v Rim, nastanila se v svoji palači ter pripravila svojo prvo veselico z vročično podjetnostjo. Videli smo jo, kako je na koncu te veselice ostala v eaem svojih salonov sama z nekim gostom, ki je snel krinko z obraza, da je mogla spoznati v njem Bemba, beneškega kardinala. Imperija je vztrepetala, ko ga je zagledala. Menila je tako trdno, da je zapustila za seboj vse, karkoli v623*0 na *° preteklost 1 Nenadno pojavljenje Bemba pa jo je navdalo z grozo. Toda kmalu se ji je vrnila mirnost, in vprašala je: — Po kaj ste prišli semkaj? Kaj more biti zdaj še skupnega med nama? ... — Vaša hči, milostljiva, je odgovoril Bembo tako hladnokrvno, da je kurtizano izpreletela groza. — Moja hči, je ponovila. — Da; mislim si, da vam bo morda prijetno izvedeti, kaj je z njo. Zato sem prišel, da vam poročam osebno. V kardinalovem glasu je bila tako grenka ironija in tako zlovešče drhtenje, da je Imperija vztrepetala po vsem životu. — Moja hči! je povzela. Eh, gospod, sami veste, da moja hči ni več moja hči. Zame je bila res preveč krepostna. In ker je njeni kreposti manjkalo skromnosti, je stala pred menoj kakor živ očitek . . . Kljub temu sem jo ljubila. Bog sam mi je priča. Toda zakaj me je preganjal njen pogled s takšnim zaničevanjem . , . — In posebno, je dejal Bembo, zakaj je hotela nesreča, da je ljubila istega moža, kakor vi? Imperija je planila pokoncu. — Molčite! je kriknila. In nikdar več ne govorite v moji navzočnosti o tem človeku! . . . — Zdi se, da se bojite takih razgovorov? — Naj bo, kakor hoče. Pustiva to. Kaj mi imate povedati? Spomin na Rolanda, ki se je tako nenadoma zbudil v njej, jo je strašno razburil. Bembo pa je pazil na vse te podrobnosti ter zgradil na njih svoj načrt. — Draga moja, je dejal, spomnite se nekega večera, podobnega današnjemu, ko ste mi rekli: Bianka je pobegnila. Najdete jo na cesti v Mestre. — Torej ? — Torej, razume se, da sem odhitel kakor vihar na tisto cesto v Mestre. Sreča mi je bila mila, došel sem vašo hčer ter jo pripravil s pametnimi in drugačnimi razlogi do tega, da je šla z mano v Benetke. Tam pa . . . — Le govorite, kardinal, je rekla Imperija hladno. — Tam se je pred mojimi očmi zabodla z bodalom. Kakor mučna nam je ta dolžnost, vendar moramo dati temu ostudnemu piizoru ves njegov pomen in opozoriti bralca, da je Bembo izpregovoril te besede, ne da bi ga le količkaj zabolelo srce ali vsaj najmanjši živec telesa. Imperija je nekoliko prebledela. — Bianka je toraj mrtva, je zajecljala. — Mrtva, se je odzval Bembo. Nekaj minut je vladalo težko molčanje. Imperija je morda čutila v tem trenotku kak drhtljaj materinega čuvstva, ki ga je bila zadavila v svojih prsih. Toda, če se je res pokesala, če se je v neobičajni duši te kreature, v tem mojstrskem stvoru nečistosti, res le za hip oglasilo kesanje in je natura v njej hotela zakričati od bolečine, vendar ni zunanjost z nobenim znamenjem razodela teh pojavov. Smelo lahko trdimo, da je bilo materinstvo v Imperiji mrtvo. Samo kurtizana je še živela. — Boljše je tako, je zamrmrala zamišljeno. In to je bila vsa posmrtnica za ubogo malo Bianko, ki je umrla, ker je hotela rešiti svojo mater. — Vidim, da se bova lahko pomenila, je zagodrnjal Bembo. Bila sta v resnici podobna drug drugemu. Predstavljala sta višek-vse propalosti! Bembo je mirno sedel na stol in dejal: — To sem vam hotel povedati, predraga prijateljica. Zdelo se mi je čisto naravno, da vam moram prinesti tako novico edino jaz. — Hvala vam, je odgovorila Imperija. — Toda to še ni vse, je povzel kardinal in prekrižal noge drugo nad drugo. To še ni vse; predložiti vam hočem razne načrte, ki jih boste odobravali — prepričan sem o tem — ako vam je količkaj do tega, da si ohranite lepo situacijo, ki ste si jo ustvarili v Rimu, a tudi . . . 7 Oh, ga je prekinila Imperija skoraj srdito, nobenih grožnja, dragi moj! Grožnje so bile dobre v Benetkah, kjer sem trepetala pred vami zaradi tistega ničevnega sunka z bodalom, ki je spravil Davilo s sveta . . . — Saj vas ne mislim pripraviti v trepet ravno s tem spo- minom, je dejal Bembo z odurnim glasom. Bembo je bil privzel pozo krotilca, ki hoče oditi kot zma-galec iz scojega levnjaka. Imperija je sedela nasproti vrat. ki so vodila v kabinet. Bembo je obračal tem vratom hrbet — So drugi spomini, je povzel Bembo s svojim surovim glasom. Človek bi res dejal, da ste že pozabili, kakšna zaveza naju veže. Najine sloge ne zahteva samo vaš zločin, nego tudi najina skupna obramba 1 ... In kdo naj vas brani, ako ne jaz? — Kdo naj me brani! je zajecljala Imperija. Proti komu neki? — Saj veste! ... Ni mi ga treba imenovati po imenuI Kdo ve, če se nekega dne ne priKaže v Rimu! . . . — Molčite! Molčite! . . . — Vidite, milostljiva! . . . Hotel sem torej reči: Kdo ve naprej, ali vam Roland Kandiano, ki ste ga dali obsoditi in ga pahnili v podzemeljsko temnico, ne bo nekega dne zopet za petami s svojim maščevanjem 1 . . . Kdo ve, če se vam ne prikaže kar naenkrat tu, v vaši palači... Saj vam je znano, da ... A kaj vam je milostjiva? . . . Imperija je bila bleda kakor smrt. Njene izbuljene oči zdaj niso več gledale Bemba. (Dalje.) ■N Pisar na-UNIVERSAL-agenture : M. MULLEY : i-da, uredi in založi e lini popolni lov.nski A ‘■"'v /k M ^ za Kranjsko, Koroško, Spod. Štajersko in Primorsko. AUKlISAK Važnozainserente. DNEVNE VESTI Klerikalci in vseučilišče. Praška .Union* prinaša telegram iz Ljubljane, da oni visokošolci, ki dobe podporo od deželnega odbora se ne bodo vpisali niti na dunajski niti na praški univerzi, ampak na — Krakovski. Ali ni to zanimivo? Slovensko dijaštvo se je odločilo za Prago, ima tam že vse pripravljeno, tako se glasi tudi resolucija vseuči-liškega shoda, vsak pameten človek vidi v tem edini uspeh, — potem pa naj bi oni, ki jih dežela podpira, 'šli v Krakov. S Krakovom že enkrat ni bilo nič, pa tudi deželni denar ga ne reši. Vlada In vseučilišča. Naučno ministerstvo je začelo čudno postopati proti docentom na češki univerzi. Dotlej je bila navada in pravilo, da so dobili v Pragi službo oni, ki so se hoteli posvetiti znanosti in se posvetiti docenturi. Zato se jim je dovoljevalo manj tedenskih ur, da so se mogli pripravljati na bodoči svoj poklic in s tem je število znanstvenih moči zelo narastlo. Vlada je v tem videla nevarnost, da bi Čehi imeli pripravljenih dovolj moči za drugo češko univerzo in je začela prestavljati vseučiliške docente, ki so obenem profesorji na srednjih šolah, v razna druga mesta, onim pa, ki so ostali v Pragi je odklonila zmanjšati število ur. Tako postopa Avstrija proti slovanskim znanstvenikom in vseučiliščem, namesto da bi jih podpirala. Ubogi orožniki. Kadar vprizore Ljubljnčani kako veliko narodno prireditev, tedaj je baron Schwarz vedno v strahu. Zlasti v nedeljo je bil v silno neprijetnem položaju. Na eni strani socijalisti, na drugi cvetlične prodajalke, na tretji zopet burši. Sami državi nevarni elementi. Pred takimi ljudmi se je treba v resnici zavarovati. In zato je baron Schwarz že v sobpto poklical v Ljubljano vse polno orožnikov, ki so začudeno pričakovali, kaj se bo v Ljubljani zgodilo. Toda k sreči ni bilo ničesar hudega. Edina nezgoda je bila ta, da se je cvetlični dan naravnost imenitno obnesel in da je cel dan padal dež. Orožniki so v resnici obžalovanja vredni ljudje, ker morajo vedno 'strašiti tam, kjer ni treba, nimajo pa od tega nobenega dobička. Občinske volitve v Spodnji Šiški. Občinske volitve v Spodnji Šiški so se končale s popolnim porazom nemškutarskih socijalnih demokratov. Izvoljenih je 21 naprednjakov in 9 socijalnih demokratov. V I. razredu so zmagali naprednjaki z večino 28 glasov. Izvoljeni so; 1. Bizjan Miha, posestnik, 2. Burja Peter, posestnik in mesar, 3. Godec Damjan, posestnik, 4. Maurer Viljem, posestnik, 5. Seidl Jože, posestni^, 6. Sirnik Ivan, posestnik, 7. Smole Fran, posestnik in ključavničar, 8. Battelino Danijel, stavbenik in posestnik, 9. Golob Franc, posestnik in mesar, 10. Š tepi c Peter, posestnik in gostilničar. — V II. raz redu so zmagali naprednjaki s večino 50 glasov. Izvoljeni so: 1. Bonač Ivan, uradnik fin. ravnateljstva, 2. Burja Leopold, čevljar,3. Zime.r-man Milan, odv. solicitator, 4. Mohar Dragotin, posestnik in tipograf, 5. Kralj Franc, prof. kandidat, 6. Burger Franc, posestnik in tovarnar, Marinko Martin, posestnik, 8. Pretnar Josip, trgovec, 9. Boltauzer Rajko, magistni uradnik, 10. Rozman Alojzij, posestnik. — V III. razredu je zmagala z večino dveh glasov socijalistična lista. Kljub temu pa je tudi v tem razredu prodrl en napredni kandidat in sicer Vučnik Dragotin, adjunkl južne železnice. Spodnja Šiška je torej tekom treh let zopet prešla v slovenske narodne roke. Kaj to pomeni, gotovo najbolj vedo šišenski nemškutarji, ki so imeli najboljšo zaslombo v socijalnih demokratih. Živela slovenska Spodnja Šiška. Ljudsko šolstvo. Mestni šolski svet v Ljubljani je imenoval na mesto suplenta na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani Ivana Petrovčiča, ki je imenovan za provizoričnega mornariškega učitelja na c. kr. šoli za mornariške učence v Šibeniku, izprašano učiteljsko kandidatinjo in bivšo sup-lentinjo Karlo Kleč na slovenskih dekliških šolah v Ljubljani; nadalje bivšo volonterko na osemrazredni dekliški šoli pri Sv. Jakobu v Ljubljani, Jožefino Švigelj, za suplentinjo na I. mestni deški ljudski šoli in bivšega provizoričnega učitelja na II. mestni deški ljudski šoli Ivana Mihlerja, za prov učitelja na I. mestni deški ljudski šoli. Iz srednješolske službe- Za suplenta na II. državni gimnaziji v Ljubljani je imenovan gosp. Vincencij Marinko, za suplenta na državni gimnaziji v Kranju pa sta imenovana gg. Friderik Kmet in Ivan Krajec, za suplenta na državni gimnaziji v Novem mestu je imenovan g. Jakob Cimerman, za suplenta na realki v Ljubljani Robert Kenda iz Kranja. Suplenti ostanejo še nadalje gg. dr. Alojzij Merhar, Fran Pavlič, Leopold Andree in Ivan Škerlj na II. državni gimnaziji v Ljubljani, Fran Dolžan, dr. Fran Mišic in Josip -Malnar na državni gimnaziji v Kranju in dr. Josip Rožm an. Fran Štopar in Peter Prosen na drž. gimnaziji v Novem mestu. Slovensko deželno gledališče. Prihodnja predstava bo v četrtek, dne 28. t. m. zvečer ter se vprizori prvič modernega italijanskega dramatika Gerolama Giacose drama »Grešna ljubezen* (za nepar) z gospo Dauilovo, g. Nučičem in g. Skrbinškom v glavnih vlogah. — V soboto zvečer drugič »Grešna ljubezen* (par). — V nedeljo popoldne prvič Nestroyeva burka s petjem »Talisman* (za lože nepar) z gdč. T. Thalerjevo in g. Povhetom v glavnih vlogah; zvečer drugič K. SchOnherra »Zemlja* (za nepar). — Opera pripravlja opero »Rigoletto* in »Suzanina tajnost*, opereta pa »Cigana barona* in »Sramežljivo Suzano*. Čuden pogreb. Poroča se nam: Po svojem službenem potu vračajoč se domu sem vedril dne 22. septembra v znani gostilni »pri Štravsu* v Štepanji vasi. — Zamišljen v deževno vreme, me predrami kratko zvonenje pri »Božjem grobu*. Radoveden, napotim se k staroslavni cerkvici, da vidim, kako opravilo se ob tej uri vrši. Ko vstopim na pokopališče, ki obdaja božji hram, vidim neobičajen pogreb — pogreb brez božjega namestnika. Pripovedovali so mi potem dobrodušni Štepanjci, da so ravnokar izročili materi zemlji ostanke neke revne stare ženice, ki je umrla nagle smrti — zadela jo je baje kap — ko je varovala sosedove otroke, in da je šentpeterski kaplan že zjutraj, ko je obhajal neko osebo v vasi, kar ob-onem iz lenobe, da mu ni bilo treba hoditi popoldne v dežju, blagoslovil šele napol izkopano jamo in po njegovem mnenju s tem zadostil svetemu poklicu. — Štepanjci se sedaj po pravici zgražajo nad tem brezprimernem postopanju šentpeterskih popov, trdeči, da taka rešitev ceremonije, ki je celo divjim narodom sveta ne odgovarja predpisom rim. kat. cerkve zastopane po takih malomarnežih, kakor so ti namestniki Boga, z malimi izje- mami vsi. Brez duhovnika, ki bi drugim v bodrilo k veri, opravil molitev nad grobom za blagor duše, zasuli so ostanke trpinke, ki je celo baje bila tretjerednica — kakor kaka živina, Vzrok takega gnjusnega početja je — denarja ni imela, bila je revna. Pa pravite, da vera peša — meni se domneva, da je vpešala že popolnoma! Le pridite ob času volitev črnuha po plačilo za vajino službovanje, dobila ga bosta Pavlič in Petrič, oba bratca v Bogu. In zopet ena. Občina Tunjice nad Kamnikom ki je bila do zdaj v klerikalnih rokah od pamtiveka, je pri zadnjih občinskih volitvah volila napreden občinski odbor. Klerikalci so dobili le par mest v odboru. Počasi se tudi med kmeti dani. Okoličanske perice hočejo štraj-kati. Včeraj so perice po mestu žugale s štrajkom. Pritožba, ki so jo navedle, je — žal — čisto upravičena. Okolu 150 peric iz Bizovika in bližnjih vasi je imelo skozi 16 let na Ledini shrambo za spravljanje perila. Za to so plačevale magistratu letno pristojbino. Letos pa jim je magistrat v tej šupi prostor prepovedal ter jim nakazal prostor v nekem skladišču zunaj mesta blizu — Kodeljevega. Ker morajo perice svoje voznike plačevati, da jim perilo v mesto peljejo, bi imele zdaj dvojno škodo: voznik bi jim peljal perilo le do pol pota, potem bi ga morale pa pol pota še v mesto prenašati, drugič pa bi več trpele in več časa zgubile. Magistrat bi pač pametno storil, da bi jim n. pr. v svoji shrambi za starim Streliščem dal prostor ali pa barako postavil, drugače bo polovica mesta morala vsled nerodnosti magistratne uprave prati si perilo doma! Idrijski odsek akad. fer. društva »Prosveta- vabi k zanimivemu predavanju gosp. dr. Drag. Lončarja »Slovenci v preteklosti*, ki se vrši v soboto 30. septembra t. 1. ob 8. zvečer v realčni fizikalni dvorani. Ker je g. predavatelj znan po svojih temeljitih študijah in ker je predavanje iz stroke, ki na Slovenskem še ni raz-iskavana — socialna zgodovina (Slovencev — se bodo Idrijčanje, ki se za predmet zanimajo predavanja gotovo udeležili. Veda. Vsebina 5. številke: Dr. Sa-gaein: Državno-pravna nagodba med Avstrijo in Ogersko 1. 1867. — Ogris Albin: Sodobni individualizem in renesansa romantike. — Dr. Ivan Prijatelj: Slovenščina pod Napoleonom. — Dr. Vošnjak Bogomil: Uvod v občna načela državnega prava-nauka. —, Dr. Jos. Vošnjak: Dodatki k spominom. — Krivic Radovan: K petdestletnici prof. Drtine. — S. H. Z. Upodoljajoča umetnost. — Pregled in referati kultura. — Država in družba. — Narodno gospodarstvo. — Pravo. — Dodatek. Veda stane za celo leto 8 K. Prinaša poleg važnih znanstvenih člankov, pregled svodobnih kulturnih pojavov. Jug. Oktobrova številka (10. in 11.) jugoslovanske revije »Jug* izide kot »Almanah najmlajših hrvatskih, srbskih in slovenskih pisateljev*, ki bo obsegal 5 do 6 pol velikega formata in bo prinesel dela mladih lirikov, novelistov, dramatikov in esejistov. Cena almanahu bo 3 K- Naročniki pa ga dobe kot redne številke. Domžalski Sokol je razobesil na Sokolskem Domu v Domžalah te dni črno zastavo v znak žalovanja po umorjenem bratu Božidarju Šibeniku, kateri je bil jako vnet Sokol in dober telovadec ter ljubeznjiv in odkritosrčen prijatelj. Domžalski Sokol mu je izkazal zadnjo čast tudi s tem, da se je udeležil pogreba v Ljubljani v prav častnem številu: 18 Sokolov v kroju in 9 Sokolic je spremljala dragega brata, ki je padel kot žrtev nečloveškega individija k večnemu počitku. Tudi mnogo drugega občinstva iz Domžal se je udeležilo pogreba. Vsak, ki ga je poznal, žaluje bridko in odkritosrčno po njem, preklinja pa tistega, ki mu je pretrgal nit življenja. Slovensko pevsko društvo Ljubljanski Zvon se za dr. Benjamin in dr. Gustav Ipavčev večer, ki bo v oktobru, pridno pripravlja. Pel bo sicer stare a še vedno lepe, nekatere celo ponarodele moške zbore omenjenih skladateljev. Posrečilo se je tudi odboru pridobiti za sodelovanje odlične soliste, tako da zavzemajo precejšen del vsporeda krasni dr. Benjamin Ipavčevi novejši samospevi, večinoma priobčeni v »Novih Akordih*. Natančnejši vspored objavimo pravočasno. Opozarjamo na ta večer že sedaj zato, ker je prireditev združena z nemalimi stroški in je dolžnost občinstva, da takrat prihiti v mnogobrojnem številu in s tem podpre moralno in gmotno društvo, ki resno stremi za napredkom. — Za mešan zbor se je priglasilo že lepo število pevk, pričakujemo še drugih, da stopijo v naš pevski krog. Pristop je naznati vsako nedeljo od pol 11. do 12. ure dopoldne in vsako sredo in petek od 7. do 8. ure zvečer v društvenih prostorih (Narodni dom I. nadstropje desno), javi se pa lahko tudi pismeno naravnost odboru. Prodaja bukovega lesa. Gozdarsko ravnateljstvo deželne vlade v Sarajevu proda iz gozdnega okoliša Pa-stirevo, okraj Bos. Novi približno 105.000 m3 bukovega lesa. Sprejmejo se le pismene na celo razpisano količino se glaseče ponudbe, ki jih je vlo- žiti do 15. novembra t. 1., do 11. ure dopoldne pri gozdarskem ravnateljstvu deželne vlade v Sarajevu. Razglas z natančnejšimi podatki je v pisarni trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani interesentom na vpogled. Poskušen samomor. Včeraj dopoldne si je v tivolskem gozdu v samomorilnem namenu pognal 201etni Karel Slovnik dve kroglji v prsa. — Vendar se mu samomor ni posrečil, kroglji sta ga namreč samo nevarno ranili Ponesrečenca so takoj odpeljali z rešilnim vozom v deželno bolnico. O. BERNATOV1C Ljubljana. — Mestni trg. — Ljubljana. Velikanska zaloga narejenih oblek za gospode, gospe in otroke. Najnižje cene, solidna postrežba. Ideal. Danes, v sredo in četrtek samo pri večernih predstavah ob 7, 8. in 9. zvečer senzacijonalna drama: Zrakoplovec in časnikarjeva žena. Dejanje se vrši večinoma na prostem, na vrtu polnem grmičevja in visoko v oblakih; da zrakoplov vidimo včasih tako blizu, da bi ga lahko dosegli z roko, včasih pa kakor nekje daleč plavajočo ptico. Izkratka podana nam jd izvrstna igralska umetnost. V tej kinodrami so vpleteni dogodki junakov, ki jih noben gledališki oder na svetu ne more predstavljati. Ta drama je šolski mladini “nedostopna. Popoldanski spored: Volčja brezdna na južnem Francoskem. Luka se ne more smejati. (Komično). Učiteljica klavirja. (Zanimiva drama). Žurnal Pathe. (Tedenski pregled). Janez Little je premajhen. (Jako Komično). Junijska revolucija v Srbiji 1.1903. (Spomini aktivnega udeleženca.) Določitev dneva. Med zarotniki je bil tudi Damjan Popovič, polkovnik. Z njim smo računali, ker smo mu hoteli poveriti nalogo, da prevzame v noči prevrata glavno poveljstvo belgrajske posadke. Toda Popoviča so za nas docela nepričakovano premestili v Pirot za poveljnika tamkajšnjih utrdb. Naravno, da smo bili vsled tega v veliki zadregi, ker smo mu morali najti sposobnega namestnika. Toda koga? Nekega dne je prišel k meni Genčič ter mi povedal, da je docela slučajno dobil namestnika za polkovnika Popoviča. »Kdo je to?“ sem ga vprašal. »Polkovnik Mašin, bivši svak kraljice Drage,* je bil Genčičev odgovor »Zelo dobra izbira,* sem pripomnil jaz. Odslej je polkovnik Mašin vsak dan prihajal na posvetovanja v moj vinograd, kjer smo se pozno v noč razgovarjali in dogovarjali. Tako je bilo tudi 9. junija zvečer. Pokojni Mašin je prišel k meni, skupaj smo večerjaii in po večerji smo se pripravljali, da odidemo v vinograd kraljevega adjutanta, polkovnika Mike Naumoviča na poslednji sestanek radi določitve še nekaterih podrobnosti. Genčič je odšel v prvo nadstropje, da se preobleče, ker je bil v domači obleki. V tem času sva bila s pokojnim Mašinom sama. »Ali imaš prijatelj uniformo za jutri večer, ko se boš samega sebe reaktiviral?- sem vprašal Mašina. »Imam shranjeno staro unifoimo, ki pa ne odgovarjal predpisom: na suknji je samo ena vrsta gumbov, a sedaj je predpisana suknja z dvema vrstama.* »Kdo te bo za boga vprašal, če je suknja prepisana ali ne?“ Sporazumeli smo se končno, da je prišel odločilni moment, ker odlašati se ni več moglo in sicer iz naslednjih vzrokov: 1. Ker smo že itak dovolj odlagali z izvršitvijo; 2. ker smo itak komaj in komaj pričakovali dan, da sta imela v dvoru skupaj službo naša človeka — kraljev adjutant in ordonačni oficir in 3. ker nismo mogli obvestiti naših ljudi v notranjosti, da se stvuir odlaga, bo smo jim že sporočili, da morajo drugega dne zvečer biti v Belgradu. S Hadži-Tomo smo se dogovorili, da on odpotuje naslednjega dne na Dunaj kamor mu bomo pošiljal brzojavna poročila o prevratu, ki jih b« on odpošiljal dalje. Ko je vse to bilo gotovo in končno dogovorjeno, se mi je zdelo, kakor da bi mi padlo težko breme na prsa. Naravno, do sedaj smo se dogovarjali, posvetovali itd., ali sedaj postaja stvar resna. Hadži-Toma bo prejemal na Dunaju poročila o našem vspehu, ali pa dobi strašno poročilo, da smo vsi aretirani, da je proglašena nagla soda in da nas enega za drugim Naročajte, ponudite, zahtevajte in pijte samo ki je edina slovenska ter nalboljia zdravilna in namizna kisla voda. Od vsakega zaboja plača podjetje v narodne namene 20 vinarjev, kamor naročnik določi. Naslov: Tolstorrik* slatina, poita GuStanj, KoroSko, kjer je tudi gostilna, letoviSče in prenočišče. Svoji k svojimi Tolstovrško slatino MAH LISTEK. I. E. RUBIN. Mihaela. (Slika s počitnic.) »Le pijmo, prijatelji, na naše zdravje; lepo je spominjati se prijateljev, lepšega ni na svetu od prijateljstva.* Govornik se je ozrl na stenski koledar, družba je že prijela za kozarce in napeto zrla na govornika, ki se je za trenutek zamislil. Tišina je obje a veselo družbo in čez kratek čas je govornik nadaljeval: »Da, ničesar nima svet, kar bi nam mogel dati namesto prijateljstva. Ljubezen? Kaj je največja ljubezen proti pravemu prijateljstvu? Peneče, nemirno morje ob mogočnem kame-nitem stebru. Pravijo da največja ljubezen eno leto trpi, gospoda, skoraj bi po svojih dolgoletnih izkušnjah, kot sivolasi starec moral pritrditi temu pregovoru. Človeška duša želi, hrepeni, rekel bi, da je vse naše življenje hrepenjenje, in da je življenje brez hrepenjenja mrtvo, izgubi svoj pomen; ko pa dosežemo kar smo hoteli, zahrepenimo po drugem dalje in dalje, in to je, kar dela nekatere nesrečne. Zato pa človeka ljubezen le za malo časa osreči, a prijateljstvo — gospoda — o tem bi se dalo govoriti devet noči, pregledati bi moral celo literaturo od Laelija pa do sedaj — a ni treba. Življenje je najboljša knjiga, iz katere čitamo vsi. Danes je prvi julij, god mojega nekdanjega prijatelja, — govornik je pomenljivo prekinil govor, kakor da je pomislil, ali bi povedal, ali ne; potem je resno nadaljeval: . . . torej, gospoda, povedal vam bom tudi to.“ Tomaž Globič je bil najboljši pripovedovalec, kar nas je sedelo v družbi. Bil je že starec pri sedemdesetih letih, a izredno živahen, zabaven in zgovoren. V pripovedovanju različnih epizod, se ni mogel nihče meriti ž njim. Besedo je imel gladko, spomin svež, fantazijo živo kot najboljši pesnik — v mladih letih se je — kakor je včasih sam nevede pripoznal, pečal s poezijo, a slovenski parnaz mu ni obetal lavorik in spustil se je na politično polje — pri vsem tem je znal privezati pozornost družbe na svojo povest tako, da je poslušala pogosto cele ure kakor očarana. Globič je bil mož stare korenine in zvest sin svojega naroda, ki mu je bil vedno in povsod pred očmi, v vseh krogih zelo priljubljen, v naši družbi pa je bil središče, okoli katerega se je zbirala mnogoštevilna družba dam in gospodov. V prijetnih večerih pa nam je pravil svoje spomine. Prejšnji dan smo obhajali njegov god — in ta večer smo se krepčali zaradi prečute noči. Globič se je zagledal v kozarec in je dolgo molčal. »Verjemite mi,“ je začel, »da vam lepšega še nisem pripovedoval, more biti todi nisem govoril nikdar bolj iz srca, kot bom pravil to povest. Tedaj še nismo hodili tako na letovišča, kakor hodimo sedaj, takrat še nismo znali dovolj ceniti svojih prirodnih krasot. Vrag vedi, da tako ljubimo tuje in preziramo svoje. Kdo se je zmenil za naše lepe gore! Tujci, mi ne. Drugi so tu videli raj zemlje, mi ne. A ne spominjajmo se po nepotrebnem naše preteklosti, on« naj nas budi na delo in upajmo v boljšo bodočnost. Neki Anglež ki je prebil v tej dolini, pod temi gorami svoje nekaj dni — bil je naravoslovec, — je trdil, da ni na celem svetu lepše doline. Takrat sem bil jaz studiosus iuris, in sem ravno odložil največje skrbi — no od tega je že precej let, letnice ne vem — in bil sem povabljen v to hišo, kjer živim še danes ob svojih lepih spominih najsrečnejše svoje stare dni. Počitniška sezona se pravzaprav še ni bila začela, a zame so bile Že počitnice, težko sem pričakoval, kdaj bom zopet dihal prijetni gorenjski zrak. Prihitel sem kar najhitreje z Dunaja na Gorenjsko. Ranjki gospodar Miha, je bil pristna kranjska duša, polna humorja in veseljak prve vrste, obenem pa tudi mož, ki jih žal danes malo najdemo v narodu. Bil je prijatelj mojega očeta, a tudi mene je ljubil kakor lastnega sina. Z največjim veseljem in z neizrečeno radovednostjo je poslušal o daljnem svetu in o svetovnem gibanju, pri tem pa delal svoje opombe. Gostoljubnost je bila od nekdaj doma v tej hiši. In nje sem se moral kot dijak, v veliki meri posluževati, ta hiša mi je postala popolnoma domača. Dasi sem imel veliko zabave v vednih pogovorih z gospodarjem, vendar mi je nečesa manjkalo. Sicer je bila tu zbrana vedno vesela domača družba, prihajali so meščani, tudi dam se ni pogrešalo, a ta družba je bila navadno nemška, oziroma bili so Slovenci, ki so govorili v vseh evropejskih jezikih, samo slovenski ne. Jaz pa sem bil že tedaj človek, ki v tej stvari nisem bil ravnodušen. Za tisto družbo torej nisem bil. Z gospodarjem vsa navadno o nji izreka ostro sodbo, on z njemu lastnim humorjem, jaz s pravim svetim ogorčenjem. Gospoda, še danes je pri hiši popisana spominska knjiga, poglejte vanjo, koliko je slovenskih imen in koliko jih je, ki niso na vse načine popačena. Taki so bili naši ljudje v prejšnji dobi. Mnogo jih je še dan danes, ki so njih vredni nasledniki, mnogo jih je; jaz takim nisem bil nikdar prijatelj. Prikajale so tudi tuje družbe. To so bili navadno izobraženi ljudje, zabavni in prijazni, da sem skoraj z večjim veseljem občeval z njimi nego z domačimi. Prihajalo je sem tudi mnogo učenjakov, naravoslovcev, geografov in drugih učenih glav, ki jih je privabila sem ta ali ona posebnost našega kraja. Vroči poletni dnevi so pripeljali k nam novih gostov. Ne morem torej reči, da mi je bilo dolgčas, a vendar sem se čutil osamljenega. Že takrat sem bil človek, ki bi bil dal svoje življenje za veselo družbo. Toda želel sem prave prijateljske družbe, — kajti prijateljstvo mi je bilo čez vse na svetu. Pohajal sem sam otožen po planinah, iskal sem sreče in veselja pri tihih gorskih jezerih, nemiren sem taval po hladnih dolinah med visokimi, snežnimi gorskimi velikani. Povsod sem bil sam, dasi sem povsod srečal ljudi. Želel sem človeka, ki bi ke razumela, prijatelja, s katerim bi bila ena duša. Nisem čutil lepote krasne prirode, vse je bilo mrtvo tiho, dasi sem bil že tedaj velik ljubitelj prirodne krasote. Samemu se mi 01 ljubilo laziti na hribe, a družbe nisem imel, ki bi mogel ž njo prijate'js«o občevati. Domača dva sina sta bila še mlada in sta si iskala lahkožive družbe in si delala veselje z izleti-___________________________________ (Dalje.) ubijajo 1 ... Pa tudi to ne bi bilo vse, ker v tem slučaju se kraljica Draga in kralj Aleksander ne bi zadovoljila samo z našimi glavami! Porušila bi nam domovja do temelja — niti vnuku mi ne bi prizanesli. Težko mi je bilo pri duši in ker sem mislil, da se bom morda nahajal !r*SI ie£a ^ne Pred naglim so-Qisceni, sem se odločil, da odidem s kolodvora, ko spremim Hadži-Tomo, naravnost kopališče, da pridem čist na dr“gi sveti ... Slovenska aviatika. ... Včeraj se je zglasil v naši redakcij slovenski aviatik g. Alfonz Kjuder. »\akor je znano je iznašel g. Kjuder v aruzbi s svojim tovarišem Renčeljem ^parat novega sistema, ki nosi ime svojih iznajditeljev. G. Kjuder je dela! letalne poskuse pri Št. Petru na Krasu, ^er pa so bili vetrovi zelo neugodni in so razbili celo hanger. Avijatik Nuder je mislil poleteti v Ljubljano, kJer vejejo prijaznejši vetrovi. Neugodno vreme je tudi ta načrt prekrilo. Zato je poslal g. Kjuder svoj aparat po vlaku v Ljubljano, kamor dospe danes. Aparat bo razstavljen v Narodnem domu v areni. Med tem se Postavi nov hanger. Kjuder misli napraviti na ljubljanskem polju več le-|aUuh poskusov. Obljublja tudi, da bo "toalu nesel ,Jutro" iz Ljubljane v *rst, kakor je te dni aviatik Vidmar nesel pošto iz Benetek v Trst. Mi mu seveda želimo uspeha in opozarjamo naše občinstvo na aove aviatične slovenske poskuse. Grozna sodba obupanega hrv. ljudstva. Medtem, ko leže v dunajskih bolnicah žrtve brezvestne agrarne politike, katero podpira naša vlada, dogodil se je na Hrvaškem blizu Metlike Žalosten slučaj, ki je javno obsodil °ne, ki se danes nesramno igrajo s nUco° blag°staniem svoiih P°da- Nekoliko tednov že ponavljajo se PO Hrvaškem okoli Ribnika in Žakav-ja dan za dnevom požari, ki so uničili že okoli 80 poslopij. Povsod se je videlo, da je zažgala poslopja zlobna roka bodisi iz maščevanja ali iz Kateregakoli vzroka. Ljudstvo — večinoma revni kmeti — so se začeli bati za svojo imetje, zlasti še sedaj, ko so vsi poljski pridelki spravljeni. Ljud-®tvo je postalo strašno vznemirjeno in ker si drugače niso znali pomagati, nabavili so si skoraj vsi orožje ter J-uvali p0 Ce]e noči svoja poslopja. Jako so več kakor 14 dni čuli po cele noči kmetovalci, ki morajo po cele dneve na njivi delati tako, da se je zgodilo mnogo slučajev, da je kmet na njivi pri delu zaspal, \ečkrat so pa delo na polju radi prevelike utrujenosti sploh opuščali. Vse hrvaške vasi od Kolpe do Ribnika in daleč na okoli so zgledale po noči kakor trdnjave, v katere ne sme priti nobeden tujec. Ako je prišel domačin do kake tuje hiše, mu je‘že donel nasproti: Stoj, kdo si, ali je pa počil strel, da je moral vsakdo bežati. Vzlic tej ču-jetnosti prebivalstva so se vendar ponavljali požari dan za dnevom. Ljudstvo je bilo od dne do dne bolj obupano in praznoverje je praznovalo med lahkovernim ljudstvom pravi tri-uniu^ govori se o človeku, ki je v zvezi s hudičem, o coprniku itd. skratka, ljudstvo je obupavalo, pomoči pa ni bilo od nikoder. Vlada ni slišala prošenj ubogega in obupanega prebivalstva in to ista vlada, ki pozna tu samo financarje, katere nastavlja v toliki množini ravno v tej okolici, da ne znajo, kaj bi delali. Ljudstvo je vse to čutilo in postalo je še bolj razkačeno in ravno radi tega se je moral zgoditi, žalosten slučaj, pri katerem ni ljudstvo pravi krivec, ampak oni, ki so pustili, da je moralo tako daleč priti. V pondeljek ponoči so hoteli v neki vasi zopet zažgati. Ljudstvo je v pravem času požigalce zapazilo, ter jih jelo zasledovati ter iskati po celi okolici. Blizu neke vasi so videli nekega tujega človeka, o katerem so mislili, da je eden od požigalcev. Z velikanskim hrupom so se zagnali proti temu tujcu, ki je začel bežati. Prepeljal se je srečno preko Kulpe, toda tu so ga pa vjeli prebivalci Kranjske, ki so bili radi vednih požarov na Hrvaškem ravno tako razburjeni. Ker so prišli Hrvatje za njim, izročili so ga jim nazaj. Ti so ga zvezali, ter odpeljali nazaj v domačo vas. Začeli so ga izpraševati, jeli on krivec — toda. tujec ni znal skoro nič hrvaško govoriti, bil je — Čeh. Ker je ljudstvo mislilo, da ima v rokah pravega krivca, so ga začeli pretepavati in mučiti dokler ni onemogel padel. Se je zaprosil vode, katere so mu še dali, toda razjarjeno ljudstvo mu ni 5=5) „ 2000 „ najfinejših površnikov, šport- „ 3000 „ oblek za dečke in otroke nih in zimskih sukenj „ 15000 „ najmodernejše konfekcije h/ „ 3000 „ pelerin za dame in deklice. Solidna postrežba. Priznano nizke cene. m m m m Trgovec ali obrtnik mora, ako hoče napredovati, opozarjati občinstvo na svojo trgovino. Reklama je duša vsakega podjetja in vsak trgovec ali obrtnik, ki noče biti skrit samo v svoji ulici, ampak hoče dobiti odjemalce iz vseh delov mesta in tudi z dežele, bo inseriral v »Jutru4 ki se čita in je priljubljeno povsod po Slovenskem. Stanje hranilnih Rezervni zaklad Kmetska posojilnica = ljubljanske okolice = nad pel miljona kron registrovana zadruga s neomejeno zavezo v lastnem zadružnem domu V LJUBLJANI Dunajska cesta štev. 18 obrestuje hranilne vloge po čistih Eskomptuje Eskomptu trgovske menice. trgovske menice. Ustanovljena = leta 1882. == Upravno premoženje v letu 1910 K 20,500.000*— Denarni promet ▼ letu 1910 K 100,000.000*— Zavaruje poslopja ia premičnine prod požarnim škodam p« najnižjlb cenah Zavaruje proti tatvini, razbitju ogledal ln okenskih plošč. Škode cenjuje takoj ln najkulantnajc Uživa najboljši atove«, koda* peahtjr Dovoljuje le (teleg* dobička izdatno podpore v neredna in občnokoriatn« namene. Sprejeme zavarovanja človeškega življenja po najraznovrstnejših kombinacijah pod tako ugodnimi pogoji, ko nobena druga zavarovalnica. s-— ------ vzajemno zavarovalna banka v Pragi Reserve in fondi K 54,000.000. Izplačane odškodnine in kapitalije K 109,856.860*58. Po velikosti druga vzajemna zavarovalnica naše države z vseskozi slovansko - narodno npravo. —i—,i .................... .. v»a pojasnila deje: ■■■■■ ..... ..... Generalno zastopstvo v Ljubljani v Gosposki ulici št. 12. ■ -.............. Ptnarna »o v laatnl bančni hiši. ........ "1 Vea Usti dobiček ae razdeljuje zavarovancem; doeedaj se ga je izplačalo K 2.4M-719-—. Kupujte le najpopolnejše pisalne stroje: mmmmmmmmamaes============. registrovana zadruga z omejenim jamstvom 1 ■■■■■■nris—a—g/ ■ - -: priporoča svojo bogato zalogo najnovejših tiskovin za Šole, krajne Šolske svete, županstva in druge urade. — liskama sprejema vsa v fr sionsko in litografsko stroko spadajoča dela ter jSi izvršuje točno, okusno in po solidnih cenah. — Tiskanje šolskih knjig in časopisov X„