PROLETAREC ŠTEV.—No: 650. Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze CHICAGO, ILL., dne 26. februarja (February 26), 1920. Upravništvo (Office) 3639 WEST 26 h ST.. CHICAGO. ILL.—Telephone. Lawndale 2407 LETO—VOL. XV. DR. PR. BENAK: SOCIALIZEM IN RELIGIJA. Ce se postavimo na stališče, da je socializem nov, modern svetovni nazor, prihajamo do vprašanj, kakšno je njega razmerje napram vedi, filozofiji, religiji in umetnosti. Po pravici lahko pravimo, da se postavlja socializem izključno na stališče vede same, in mora tako ravnati, kakor vidimo naravnost klasično pri gospodarski socializaciji. Kar se tiče filozofije, mora ta izvirati iz splošnega ozračja in struje dobe, in zato postaja tudi ona znanstvena in obenem socialistična. Treba je še nekoliko besed, da se določi razmerje med socializmom in veroizpovedanjem. V tem oziru je mnogo nejasnosti. Nam pa gre za jedro stvari. Da je vera v dosedanjem ljudskem razvoju igrala veliko ulogo v ugodnem in neugodnem smislu, ne more nihče tajiti. Gre pa za to, ali je še tako danes po svetovni vojni in če bo tako tudi nadalje v bodočnosti. Treba je dobro ločiti pojme cerkev, veroiz-povedanje in klerikalizem. Mi na primer zastopamo mnenje, da je vera privatna reč. Ali je res tako V Kaj je religija in v čem je njeno bistvo? Zopet se pravi, da je vera stvar čuta, četudi si lasti popolno in brezpogojno pravico prodajati še danes poleg svoje znanosti in znanstvene filozofije živ-ljenski in svetovni nazor. Tedaj bi bilo razmerje napram religiji enako kakor napram vedi in znanstveni filozofiji, ker izhaja moderni socializem sam iz njiju. Religija, znanost in filozofija kot deli in sestavine miselnega razvoja imajo skupno to, da so znanje, da so, če imamo le duševno stran pred očmi, faktorji spoznavanja, katerih cilj je resnica, to se pravi: Spoznanje, ki se vjema z resnico. Socializem gre dalje. Njemu ne zadostuje kon-statiranje resnice; on hoče resnico, ker je resnica, realizirati tudi v praktičnem življenju. Kot faktorja spoznavanja se torej religija in socializem ne razlikujeta; oba dajeta resnico o svetu, življenju, družbi i. t. d. Ali je to enostavno nemogoče, zakaj resnica more biti le ena. S stališča spoznavanja ni mogoče misliti, da bi bilo več principov spoznavanja. To bi. nasprotovalo pojmu in smislu znanja, spoznavanja in resnice, kakor jih določa logika. Spoznavalno načelo religije je povsem različno od spoznavalnega načela vede. Najvišja instanca vede je razum, medtem ko je religiji vera, in to dvoje načel se enostavno izključuje. Vera kot spoznavalno načelo vidi zadnji razlog trditve v nekakšni avtoriteti, o kateri se predpostavi lja, da ve resnico, medtem ko daje spoznavalno načelo razuma vsakomur priliko, da se prepriča o resnici. S stališča spoznavanja nam je torej le spozna- valno načelo razuma sprejemljivo. Ugovor, da prihajamo z razumom le do relativne resnice, je popolnoma opraVičen, in veda se tega tudi povsem kritično zaveda. Absolutne resnice ne dosežemo nikdar, najmanje potom religije, ki jo pa vendar daje na podlagi avtoritete in objave. To je tudi eden glavnih razlogov, da se religija še vedno drži. Ona odgovarja na vprašanja, na katera bi človek za vsako .ceno rad dobil odgovor, ker izhajajo naravnost iz temeljnega nagona samoohranitve. Predvsem je to hrepenenje po življenju onstran groba. "Zavest, da mora umreti, plaši človeka, ker nasprotuje nagonu samoohranitve, in ker dela, da se kaže življenje, za katerega ohranitev se izčrpava vse človeško delovanje, tako neznatno, kakor da mora izgubiti vsako vrednost, če naj bo smrt obenem neizprosno uničenje individualne eksistence. Zato hoče imeti gotovost, da najde zemeljsko* življenje nadaljevanje v življenju onkraj groba, in zato sprejema zagotovilo od tiste strani, ki mu ga daje. Rad veruje, vdaja se avtoriteti, razloge razuma nadomešča s čutom, in omejenost razumnega spoznanja v tej zadevi zadostuje za dokaz, da je v rečeh, na katere znanost ne odgovarja in ne more odgovarjati, vera potrebna. To je najučinkovitejši čar, s katerim priklepa religija človeka nase; vse drugo opravi navada. Religija vpliva na čut prav s tem hrepenenjem, katerega izpolnitev odreka razum." (Krejči: 'O filozofiji sedanjosti.') , Tukaj vidimo, da igra v religiji glavno vlogo čutna dispozicija, ki nastaja pri razmišljanju o smrti, o drugem življenju, kakor tudi hrepenenje po pravičnosti, ki se veliki večini ljudi v življenju ne uresniči, ki se pa kaže v veri, da doseže človek po smrti plačilo. Kljub temu pa vendar ne moremo reči, da je religija privatna stvar, stvar čuta. Treba je dobro razlikovati religijo kot svetovni in življenski nazor, kakor so ga cerkve in duhovniki konstruirali na temelju razodetja božje avtoritete, ki je baje razodela absolutno resnico, in med čutnim razpoloženjem za vero. Kar se tiče prvega: Religije kot svetovnega nazora, nam .je enostavno nespremenljiva, ker ne more biti vera v Boga, ki ve resnico, absolutno resnico, za katero ne zadostuje veda, in ki je to resnico razodel, načelo spoznanja. Vsaka verska teorija kot razlaganje sveta in življenja pada danes, in v interesu napredka in družbe je, da ne posegajo cerkve kot nosi-teljice in dodajateljice verskih teorij več v razvoj. Religija, naj bo kakršnakoli, kot svetoven nazor, ki ga razglašajo cerkve in propagirajo njih organizacije, gre vedno proti napredku in znanstvenemu spoznanju, in zanaša disharmonijo v družbo. Zato je potrebna ločitev cerkve od države, in zato se bodo morale cerkve, če se bodo hotele še nadalje ohraniti, obrniti zopet do področij, ki izzivajo potrebo religije, namreč k razlaganju življenja in sveta, in izvajati nadaljne posledice, to se pravi, koncentrirati se na moralno vzgojo. Na to stran bo religija lahko še dosti služila razvoju. Cerkev, kar se tiče konstrukcije svetovnega nazora, mora popolnoma respektirati vedo in znanstveno filozofijo kot edino opravičeni princip spoznanja. Sam^ob sebi je umevna zahteva, da mora biti klerikalizem, namreč nemoralno stremljenje po izrabljanju religije, čutne dispozicije, za politične in sebične cerkvene namene, onemoogčen. Izkratka, religija bo dotlej opravičena, dokler bo med ljudstvom tista čutna dispozicija, ki sprejema nekritično razlago sveta in življenja, kjer noče ali ne more znanost sama odgovarjati. Prihajamo pa k povsem modernemu vprašanju, k vprašanju sodobnega socialističnega valovanja časa. Ali se bo človek tudi nadalje plašil smrti in hrepenel po življenju onkraj groba ? Ali mu bo misel na smrt tudi nadalje sugerirala zavest uničenja življenja? Ali se ne bo zadovoljil z relativnim vprašanjem, ki mu ga daje veda, vedoč, da mu ne more niti religija podati absolutne resnice? Zakaj pravzaprav gre? Za pravilno pojmovanje smisla življenja samega. Če morem pravilno pojmiti razvoj in smisel svojega življenja in si po tem urediti življenje in ga preživeti, se mi ni nikdar treba -plašiti smrti in koprneti po nadaljevanju življenja onkraj groba, in tedaj pada v meni tudi čutno razpoloženje za nabožensko vero in za religijo samo. Takih ljudi je pa že bilo, in čim dalje več jih je. Prav socializem daje za blagor celote in srečo vseh človeškemu življenju globok in edino pravilen smisel, in človek, ki živi po tem socialističnem pojmovanju življenja in sveta, je s svojim življenskim delom povsem zadovoljen, se ne plaši smrti, in — kdor ve, da je naše spoznanje relativno — mu popolnoma zadostuje razlaga postanka sveta in svetovni nazor, kakor mu ga daje veda, edino mogoče načelo spoznanja. Na tem mestu prihaja socializem do tesnega stika s samo religijo, in ni se zaman v svojem razvoju kazal in se še kaže kakor vsa verska gibanja. Kar je bila masam nekdaj, religija, to jim sedaj postafa socializem. Le da je tukaj velikanska razlika. Socializem se naslanja na vedo. Toda njegova moralka. njegova nravnost, popolnoma odtehta versko moral-ko. Kar se tiče smisla človeškega življenja — in zalo navsezadnje gre — je socializem popolnoma in pravilno pojmovan. • Kadar postane to pojmovanje splošno, kadar bo socializem uresničen, pade tudi za vedno razlog religije; življenski in svetovni nazor bo le eden, znanstven, za čemer gre tudi razvoj, ker more biti resnica le ena. Danes, v stadiju prehodnega razvoja, more imeti religija le ta smisel, da podpira splošno moralnost, aH ta moralnost, se mora vjemati z zahtevami _ časa, mora biti elegantnost prave dame, moralnost, ki se izraža predvsem v socialni pravičnosti. Kakor so se religije in cerkve v svojem razvoju vedno prilagajale, se morajo tudi danes prilagoditi potrebam in zahtevam nadaljnega razvoja. Religije in cerkve nehavajo biti javne zadeve, državne zadeve . V resnici postajajo privatne reči, medtem ko postajata na drugi strani veda in znanstveni svetovni nazor, in morata postajati reči in zadeve vsega ljudstva, vsakega človeka. To vidimo v razvoju so-cijalizma par excellence! Izkratka: Socializem odklanja versko razlago sveta in življenja kot neznanstveno. Religija mu je privatna reč, dokler ima kdo dispozicijo za vero, katere ni mogoče šiloma strgati in rušiti. V interesu socializma pa je, da postane novi, znanstveni svetovni nazor — in tu naletimo na socializacijo izobrazbe — javna, državna, splošno človeška zadeva. Cerkev ne sme več iniciativno in agresivno posegati v razvoj ; ločitev cerkve od države je enako potrebna, kakor odstranitev verskega pouka iz šole. Tiger, ki je padel. Pri prezidentskih volitvah na Francoskem je bil Clemenccau kandidat; sedaj je v Egiptu kot privaten mož, ki se hoče na potovanju razvedriti in pozabiti na politične boje in težave. Naj se brigajo drugi za posle, ki jih je bil vodil tako dolgo s samozavestno strastjo, kakor da ne bi mogli biti opravljeni, če jih izpusti iz svojih rok. Njegova kandidatura se je ponesrečila, in Clemenceau ni mož, ki bi ravnodušno ostajal na mestu svojega poraza. Po rezultatih zadnjih volitev za francosko zbornico in senat se je zdelo skoraj nedvomno, da se ponudi Clemenceauju kandidatura za prezidenstvo, bolj dvomljivo je bilo le, če sprejme čast, ki ima na Francoskem bolj dekorativem pomen kot pa kaj fak-tične politične moči. Izid prezidentskih volitev je zaradi tega preseneti Isvet. Razglati ga je pa glavno s tem, da je vsa zbornica razumela, da se mož kakor Clemenccau ne zadovolji z reprezentativno častjo, in da bi se s prezidentom, ki bi hotel aktivno posegati v vladne posle, ustvari nevaren prejudic. Kakor svet antike, tako tudi Francija ne pušča rada velike moči predolgo v enih rokah. Clemenceau je bil rojen leta 1841 v skalnati Vendeeji, kjer jc živela njegova družina dolga stoletja, znana zaradi svoje bigotnosti, v teh krajih domače, in zaradi podjetne energije. Nekoliko let, ki jih je v mladosti preživel v Ameriki, je razširilo njegovo obzorje, in ko je bil po svojem povratku, po kratki zdravniški karijeri izvoljen za krajnega načelnika v delavskem pariškem okraju Montmartre, je bil že popularen govornik, in v politični polemiki je marsikateremu nasprotniku nagnal strah v kosti. To je povzročilo, da je bil kmalu izvoljen v zbornico in si je tudi tam pridobil priznanje. V dobi civilne vojne je znal previdno manevrirati • medtem ko se številni drugi politiki niso znali izogniti po- treb, da pokažejo predčasno svoje karte, je znal Clemenceau porabiti situacijo v svoj prid. V zbornici je postal rušilec vlad. Vedno je bil v opoziciji. Brezobzirno radikalen, bister v presojanju situacij in nadarjen z bridkim sarkazmom, je napadal ministrstva in strmoglavjal drugo za drugim. Takrat je dobil priimek "tigra", ki mu je ostal do konca njegove politične karijere. S svojimi govori se je v tistih časih zelo približal socialističnemu gibanju in marsikatero politično kampanjo je vodil ramo ob rami s socialisti. Po dvajsetih letih parlamentarnega dela je bil zapleten v panamsko afero, kar je povzročilo njegov padec. Na parlamentarni tribuni ni mogel priti do besede; v besnem kriku nasprotnikov je utonil tudi njegov glas. Med svojimi volilci se ni mogel pokazati, ne da bi mu bili žvižgali in ga preklinjali. Tedaj se je zaril v trdnjavo svojega časopisa, odkoder je trinajst let spuščal svoje ostre pšice proti rastoči reakciji. V listu "Aurore" je strastno napadal militarizem in klerikalizem. Vta leta spada njegova vehementna obramba Dreyfusa, in v tem času se je pokazal tudi plodnega baletrista in dramatika. Po porazu reakcije je val meščanskega radika-lizma zopet dvignil Clemenceauja in ga spravil vnovič v politično areno. Leta 1906 je bil izvoljen v senat. Tega leta je postal član Sarrienovega kabineta, in kmalu nato sam ministrski predsednik. Dosedanji rušilec vlad je dobil priliko, da pokaže, kako zna sam vladati. Tedaj je pripravil Clemenceau svojim pristašem in nasprotnikom veliko presenečenje. Zdelo se je, da so se izkadila vsa njegova dotedanja načela, čim je sam dobil moč v roke. Bivši besni sovražnik militarizma in omejevanja -političnih pravic je začel brez usmiljenja preganjati socialiste, svoje včerajšnje zaveznike, cinično zatirati državljanske svobode, na zunaj pa voditi politiko železne pesti. Le v eni stvari je ostal zvest svoji preteklosti: Bigotnost njegovih prednikov se je v njem izpremenila v zapriseženo sovraštvo do cerkve. Zakon o ločitvi cerkve in države je branil z železno doslednostjo, brez katere je komaj verjetno, da bi se bila posrečila ta notranja osvoboditev Francije. Sicer je pa vladal z brutalno zakrknjenostjo domišljavega starca, in ko so mu očitali razliko med njegovo politično preteklostjo in sedanjo prakso, je odgovoril: "Sedaj sem na drugi strani barikade". Zbornica se je dala dolgo terorizirati od njegove brezobzirnosti, naposled pa mu je pripravila usodo, katero je bil on pripravil tolikim drugim pred seboj, in leta 1909 je šel zopet v opozicijo. Tukaj ga je našla tudi vojna leta 1914. Cenzura je pač zelo omejila polje njegove kritike. Njegov list je izhajal pogostoma bolj prazen, kakor natisnjen. Toda stari tiger je vztrajal in francosko politično in vojaško vodstvo je dajalo toliko hrane kritiki, da je le ni bilo mogoče popolnoma utišati. Prišlo je leto 1917 in najkritičnejša doba za Francijo, kar je je doživela med vojno. Ruska fronta je bila razbita, ali tudo doma je vse pokalo. Voj- ska se je pokazala nezanesljivo, po zaledju se je plazila špionaža. Tcda tudi ljudstvo je že izražalo elementarno hreperlenje po miru in socialisti so izstopili iz "svete enote". V tem kritičnem času se je Clemenceau drugič lotil ministrskega predsedništva. Njegov program je bil izražen v kratkih besedicah: "Je fais la guerre" —■ vodim vojno. Vcdil jo je besno na zunaj in na znotraj. Na zunaj je obnovil politično enoto zaveznikov, iztiskaval zadnja po-jačanja iz Anglie, podžigal vojne priprave Zedinje-nih Držav; in ko je nova ofenziva Nemčije prodrla skoraj do Amiensa, je Clemenceau naposled dosegel enotnost vojnega vodstva, kateremu se je bila Anglija dotlej načeloma upirala. Z izbiro generala Fo-cha za vrhovnega poveljnika združenih armad je Clemenceau pokazal srečno roko in njegova sodba ga ni prevarila. Doma je vodil vojno ne le z vsemi sumljivimi elementi, ampak z vsako opozicionalno strujo. Ko je potlačil kipenje v armadi in ustavil sovražno politično špionažo, se je obrnil z vsem besom starca proti svojim osebnim nasprotnikom in razuzdal vso svojo politično maščevalnost. Kot zgled tega njegovega dela navajajo zlasti aretacijo bivšega ministrskega predsednika Caillauxa, ki se je bil pred vojno trudil za dosego francosko-nemškega sporazuma. Kako je s Caillauxovo afero v resnici, se pokaže menda sedaj, ko je njegova obravnava na dnevnem redu. Cenzura je pod Clemenceaujevo vlado besnila bolj kot kdaj, državljanske pravice se bile sploh suspendirane, pa tudi protiklerikalizem, edino, kar je še ostalo od njegove nekdanje slave, je odpadal kos za kosom, ker je hotel pri klerikalcih dobiti protiutež proti socialistični opoziciji. Parlament je postal v njegovih rokah mehaničen aparat njegove samovolje. Resnično napredni elementi, predvsem seveda socialisti, so bili potlačeni v pozi-teijo brezmočnega protestiranja. Narod, ki je postavil v zadnjem napet ju sil vso svojo usodo na eno karto, je šel slepo za možem, ki mu je obljuboval, da dobi igro na to karto. Ko so zavezniki dosegli popolno vojaško zmago, je stal Clemenceau na vrhuncu popularnosti. Takrat se še niso čutile vse strašne rane, vsled katerih je Francija krvavela in malodane izkrvavela. Vladala je le elementarna radost in animalno zadoščenje, da je vojna končana in da niso bile žrtve dopri-nešene povsem zastonj. Za Clemenceauja je tedaj «nastala nova naloga, težja od prejšnje. Dobil je vojno; sedaj je bilo treba dobiti še mir. Ako bi bil tedaj porabil svojo nezaslišano popularnost, da bi bil na mirovni konferenci, kateri je predsedoval, ob strani Wilsona izvojeval za Evropo nov svetovni red, osnovan na resnični ljubezni do miru in na socialni pravičnosti, bi bil svoje življensko delo ovenčal z dejanjem, ki bi bilo njemu in Franciji pribavilo najvišjo moralno avtoriteto. Tcda starec, ki je znal voditi vojno, ni bil več dovolj svež, da bi bil razu-Piel nove idejne in socialne struje, prevladajoče po Evropi. Postal je besen nasprotnik vseh dalekosež-\nih izprememb in je imel pred očmi edini cilj, da za- varuje Francijo vojaško pred novim nemškim napadom. Poleg tega ga je ves čas zasledovala fiksna ideja, da se mora Rusija obnoviti na buržvazni podlagi in da mora biti uničen boljševiški sistem, kateremu ni mogel odpustiti, da je po njegovem mnenju zapustil Francijo v usodnem trenotku. V prvi vrsti je pripisati njegovemu prizadevanju, da ni Versaille-ski mir postal temeljni kamen za novo ureditev družbe, ampak da stoji na starem svetovnem nazoru sile, četudi se je glavno po Wilsonovi zaslugi posrečilo uveljaviti nekatere nove in plodne misli. Temeljna napaka versailleskega miru ne tiči v težkih povračilnih pogojih, ki so bili naloženi Nemčiji. Tudi objektivni Nemci, na primer sodrug Bernstein priznavajo, da je vsaj devet desetin pogojev pravičnih in izvršljivih. Ali da prihaja iz tega miru Družba narodov kot skoraj brezmočen faktor, da ni bila uveljavljena javnost diplomacije, da ni bilo za socialno pravičnost skoraj nič storjeno, da ni bil odpravljen militarizem — to je večinoma Clemenceaujeva krivda. Ali vsega tega ni Clemen-ceau videl, ko je lani 28. junija v galeriji zrcal podpisaval versailleski mir z Nemci, so se mu svetile oči kakor tigru in njegov glas je imel za nekaj časa mladeniško moč in svežcst. Sam pogled nanj, na skoraj osemdesetietnega starca je tedaj zadostoval za poraz vseh teorij o fizičneijt propadu francoske rase. Toda francoska javnost ni bila tekom mirovnih pogajanj s Clemenceaujem preveč zadovoljna. Odbijalo jo je njegovo nenavadno avtokratično postopanje in njegovo ljubosumno stremljenje, da izvrši vse brez sodelovanja in kontrole parlamenta in žur-nalistike. In ker je izgledalo gospodarsko opeša-nje Francije kot zmanjšanje francoskega vpliva na mirovni konferenci, je imel Clcmenceau proti sebi tudi dober del buržvazije, ki mu je očitala, da ni pravega razmerja med francoskimi žrtvamu in francoskimi pridobitvami. Socialisti so bili seveda že iz načelnih razlogov proti njemu, kajti niti po sklepu premirja ni odnehal s persekucijo vsakega odpora. Njegovi cenzurni organi so besneli nadalje, zlasti se pa pri zatiranju stavkarskega gibanja ni plašil nobenih nasilnih sredstev. Široki sloji, naj so se tudi še tako malo zanimali za politiko, so pa na lastnem telesu čutili posledice Clemenceaujeve politike ob trajno rastoči draginji, v anarhiji na železnicah in poštah, v padanju valute, v počasnem tempu obnovitvenega dela v opustošenih krajih, v večnem tavanju francoske gospodarske politike, ki je povzročila negotovost za bližnjo bodočnost. Takrat bi bilo mogoče izrabiti situacijo in rešiti Francijo trdega režima maščevanja želnega starca. V zbornici je njegov kabinet doživel nekoliko porazov. Parlamentarna večina se je z vsakim glasovanjem manjšala, znaten del vplivne žurnalistike je bil že pripravljen na skok v opozicijo. Žal do socialistična stranka, ki je z Jauresom izgubila edinega svojega stratega velikega sloga, ni znala izrabiti ugodne situacije in potegniti nezadovolnje kroge s konkretnimi gesli za sabo. Clemenceau, kateremu je bilo podalo petdeset let političnega dela veliko politično izkušnjo, je znal premeteno izrabiti taktične napake socialistične stranke in levih buržvaznih frakcij. Z geslom "boljševizma" je znal proti njemu sestaviti koalicijo naj-raznovrstnejših elementov. Kaj so bila vsa očitanja, ki mu jih je mogla predlagati javnost, proti strašilu boljševizma, katerega bi mogel le on, energični diktator Francije, rešiti deželo! Tako so šle še enkrat mase vdano za njim in mu pri zadnjih volitvah pomagale do zmage. To je bila njegova zadnja zmaga. Kdor hoče prav razumeti Clemenceauja kot človeka, ga mora poznati po njegovih literarnih delih. Tukaj najdemo prvotni razlog vseh njegovih nepo-jasnjivih izprememb. On zaničuje človeka in ne veruje v prirojeno dobroto. Pred dvajsetimi leti je povzročila njegova drama "Pajčolan sreče", polna brezdanje skepse o človeku, veliko prahu ; nič ni človečnosti, nič ljubezni, nič prijateljstva, nič modrosti, nič časti — to je načelo, do katerega je dospel Clemenceau v svojih šestdesetih letih. In to je gotovo (njegova najintimnejša izpoved. Svojih velikih političnih bojev, v začetku na skrajnem krilu napredka, naposled na skrajnem krilu reakcije, svojega brezobzirnega boja z Nemčijo ni \ odil zaradil načel, ampak zaradi boja samega. Zato mu je bilo naposled vseeno, na kateri strani barikade stoji, le da se je bojeval. Koliko več bi bila mogla storiti za Francijo in za vse človeštvo njegova čudovita energija in njegove sijajne sposobnosti, če bi jih bila oduševila enako velika moralna sila in ustvarjajoči duh! Reakcija je videla v Clemenceauju v njegovi zadnji dobi svojo najzanesljivejšo oporo. Toda niti njej ni Clemenceau zvest, in združitev z njo je prej politična kakor idejna. Ko je lani deputacija strokovnih organizacij intervenirala pri njem, ji je dejal: "Današnja buržvazija ni sposobna, da bi uredila svet. Vi boste moji nasledniki." To ga pa ni oviralo, da je preganjal te naslednike do smrti. Morda najde stari tiger sedaj, ko se je odvrnil od aktivnega političnega dela, časa za razmišljanje in uvaže-vanje, ali je storil prav, da je na koncu svojega življenja izdal svoje nekdanje ideale in se je zaradi tre-notne slave odvrnil od napredne Francije, pa se poklonil črni Franciji . . . -tr. Po cenitvi "National City Bank" v New Yorku znaša svetovni vojni dolg okrog 2000 miljard dolarjev. Leta 1914 je znašal dolg vseh držav le 400 miljard. Kroženje papirnatega denarja se je pomnožilo za 600 odstotkov, medtem ko se je zlata podlaga, s katero naj bi se papirnati denar pokrival, pomnožila le za 40 odstotkov. To je v kratkih besedah ves problem, nad katerim si tudi finančni mojstri zaman belijo glave. Kakor vsaka reč se tudi socializem lahko krivo tolmači. Ali zato je socializem vendar to, kar je sam po sebi, ne pa to, kar govore o njem krivi tolmači. Kapitalizem goni socializem namenoma v ekstrene struje. Paul Colin, član in propagator Barbuseove Skupine "Ciarte" v Parizu, ki je doslej zastopala smer skrajne levice, je objavil v praškem "Pravo Lidu" uvoden članek, ki zasluži pozornost vseh delavstvu resno naklonjenih socialistov. Colin se bavi z rezultati zadnjih volitev na Francoskem in prihaja do rezultata, da goni francoska buržvazija, združena v nacionalnem bloku, namenoma francosko delavstvo v radikalizem, da bi ga kot nositelja socializma lože zatral. Ta blok je — po Colinovih besedah — zanesel zmedo v disciplino in doktrine stranke. Zgrajen na sovraštvu do socializma in na strahu pred njim, je blok pognal stranko v ekstremno politiko, ki ji j« skrajno nevarna. Povzročil je zmede v najboljših glavah, ki so začele ob novalu takega pustega sovraštva gubiti zaupanje v same sebe. Obrat na desno, ki ga je storila buržvazija, je povzročil obrat na levo, ki je zavedel socialistično stranko v neznane in nevarne kraje. "Ne gre za to, da se identificiramo z Renaude-lom ali da le količkaj obžalujemo neodvisnost stranke. Bolj pa gre za krizo boljševiškega misticizma, ki obsega tem večjo nevarnost, čim nejasnejši je in čim dvomljivejši morajo biti njegovi sadovi za mlade ljudi in diletante. Rusija Rusom! ... To je ne-preporno načelo. To je praktično izvajanje pravice samoodločevanja narodov, katero zastopamo kot eno velikih resnic svojega političnega izpovedanja. Ali treba se je varovati, da se ne zlorablja to načelo (od druge strani) za poseganje v rusko politiko. Cle-menceau vrši izdajstvo nad Francijo in nad demokracijo, če podpira v Rusiji pustolovščine nekaterih žoldnerjev kot Kolčak in Denikin. Blokada, s katero naj bi se izstradalo nedolžno ljudstvo in uničilo, kriči k človečnosti za maščevanje. Toda če se moramo z vso odločnostjo bojevati proti temu, da zatirajo naši imperialisti bolševiške Ruse, se moramo vendar — vsaj po mojem nazoru varovati — da ne pridemo v setimentalni zablodi do identificiranja s programom ljudskih komisarjev. Nedvomno je gotovo, da nam dajejo poročila in telegrami velikih pariških in londonskih agentur namenoma in sistematično zarisano sliko položaja v Rusiji. Toda prav zato, ker nimamo nobenih poročil, ker nam primanjkuje dokazilnih pripomočkov, ki bi jih potrebovali, moramo zapadni socialisti previdno nostopati, kar smo po volilnem boju žal le preveč zanemarili. Imperializem zmagovalcev nam onemogoča, da da bi si napravili resnično bilanco o stanju stvari v Rusiji in da bi na mestu študirali probleme. In-famija je to, proti kateri se moramo bojevati skupno z zunanjimi sodrugi. Toda razlika je med sodobno usodo Rusije in med boljševiškim režimom. Prva nam je neznana, o drugem vemo malo. Opozicija nacionalnega bloka je povečala to nejasnost. Dvignila je zmedo do vrhunca in le malo socialistov si je ohranilo jasno glavo. Malo socialistov se je ojunačilo, da nastopijo enako odločno proti trhli ideologiji diletantskega terorizma, kakor proti odpornemu nacionalizmu Renaudela in voditeljev belgijske delavske stranke. V veliki stranki, ki se je ločila od imperialistične histerije, ni največji del preizkusil nove vere, ki prihaja od vzhoda, ampak v odgovor na krik nacionalnega bloka se je polastila na njenega duha, temveč njene terminologije. Trdim, da se je meščanskemu bloku posrečilo po razblinjenju programa desnice razmegliti tudi naš program, in da je blok krov sedanje zmedenosti. Od^ovorem je tudi za streljenje nekaterih francoskih socialistov, če se vržejo v katastrofalno politiko puste negacije. Kakor nasprotniki, tako tudi oni nočejo graditi, ampak le podirati. Na protisociali-stično geslo se odgovarja s protikapitalističnim geslom, ki samo ob sebi nikakor ne zadostuje. Kliče se po revoluciji, toda nihče je ne pripravlja. Ljudje, ki so na novo pristopili, delajo kakor blazni za nekakšno organizacijo in pričakujejo vse od prvega piha vetra. Prisiljeni so sprejemati sistem starega režima, in čez kakšnega pol leta jih pogoltne ta sistem. To so reči, ki se pripravljajo v Franciji, če se bo vedno kakor v hipnotizmu gledalo na negativno politiko vlade, ki postaja, če se rabijo enaka sredstva, le močnejša. Nasprotstvo med nasprotniki je le tedaj plodovito, če se postavlja proti enemu socialnemu programu drug program. Sicer se dela nevarna politika, ki vodi v politično revolucijo, katere nočemo, ker je brez koristi in stane kri, če ne prihaja pred njo moralni preobrat. Taka revolucija dela kaos, kaos na drugi podlagi, ali vendar kaos, ki se enako ne da opravičiti, kakor sedanji kaos. Manjka ji misel ravnotežja. Tistih naših sodrugov, ki so se je bili nalezli, je gotovo mnogo manj, kakor tistih, ki se nagibajo k boljševiški ideologiji. Toda na straži moramo biti in gledati, da pazimo sami na sebe. Treba se je upirati nacionalnemu bloku, temu umetnemu in na hiter razpad obsojenemu stvoru, s tem, da izdelamo zelo natančen in zelo pozitiven zapaden program, to se pravi program, ki je primeren potrebam in značaju naše dežele, in absolutno določen. Treba je bolj delati za novi režim in ga pripravljati, kakor preklinjati starega. S to zavestjo je treba povsem izpolniti zedinjeno francosko socialistično stranko, če naj okreva od današnje mrzlice in postane zopet zdrava in resna delavka za osvoboditev vseh." Članek je bil spisan specialno za francoske razmere. Toda več kakor ena beseda v njem velja vež ali manj za delavstvo vseh dežel, ki morajo spoznati, da ne vodi negacija ne na Francoskem, ne kje drugod do uspeha. Colin zahteva pozitiven program. To je tisto, česar proletariatu izza vojne najbolj primanjkuje. Misticizem, o katerem govori Colin se je zlasti izza boljševiške revolucije razširil po vsem svetu in. povsod se je pričakoval nekakšen čudež, ki izpremeni ves svet kakor v pravljici. Tudi upanje v takozvano svetovno revolucijo je tako mi-\stično. Ničesar ni, na kar bi se moglo tako upanje (opirati, ali povsod so razni provokatorji spoznali to Ičudno razpoloženje mas, pa so porabili priliko — bele v Franciji, da utrdijo še bolj to prazno vero, Roženo kolikor mogoče več delavstva v take struje, in dobe potem pretvezo za progone in zatiranje. Kar pravi Colin o razmerah na Francoskem, smo de-jjali že davno. Bilo je pa treba mnogo časa, da so vsaj nekateri umovi spoznali, da je takozvani radi-kalizem v neštetih slučajih kapitalistično maslo in da ne koristi nikomur toliko, kolikor reakciji. Kadar bo delavstvo to do dobrega spoznalo, bo tudi razumelo, da se ni zanašati na nobene čudeže — ne na katoliške, ne na boljševiške, ampak da je treba imeti jasen cilj, ki mora biti osnovan na dejanskih razmerah, in da je treba za uresničenje cilja delati sistematično, tudi če si je treba priznati, da je pot do njega daljša, kakor obljubujejo čudo-delniki. Te poti smotrenega dela pa tedaj ne bo težko najti, ker jo kaže razvoj sam. Jan Doležal: Tragedija monakovskega prole-tariata. Iz velikih revolucionarih dob in dogodkov se proletariat uči in črpa spoznanje za svoje nastopanje. Tako je postala pariška komuna šola za delavski razred vseh narodov, in Karl Marx je v svoji "Civilni vojni" *), njen postanek, njeno ureditev in njen padec temeljitemu študiju. To delo spada med največja, kar jih je utemeljitelj znanstvenega socializma kdaj napisal. Zopet živi ljudstvo sredi revolucionarnega vrenja in socialnega preosnavljanja, in vodilno vlogo v tem igra delavski razred. Ruska socialna revolucija, njene institucije in junaški boj ondotnega pro-letariata proti kontrarevoluciji, socialni boji v Nemčiji, v katerih igrajo tragični spori socialističih strank osnovno vlogo, vlada svetov v Monakovem in njih strmoglavljenje, kakor tudi enako nesrečna usoda proletarske diktature, na Ogrskem — vsa ta podjetja k politični moči se gonečega proletariata ostanejo bogfiti viri študija mednarodnega socializma in aktivnega proletarskega boja. Medtem ko je dne 1. maja 1919. socialistično razredno zavedno delavstvo vsega sveta dvigalo mogočen glas proti vojni, militarizmu, in demonstriralo za Internacionalo, so bavarske in pruske bele garde podvzele generalni naskok na vlado delavskih svetov v Monakovem. Drugi dan nato je bila mo-nakovska proletarska diktatura vtopljena v krvi reakcije in moč revolucionarnega proletariata je bila fizično in duševno zlomljena. *) Karl Marx: Der Bürgerkrieg in Frankreich. Nova izdaja Berlin 1919. Zalozba "Die Aktion"-. Spomina je vredno; da je korakala v ospredju novemberske revolucije v Nemčiji Bavarska. Nje duša je bil sodrug Kurt Eisner, član neodvisne socialne demokracije. Zakaj je baš Monakovo postala središče in izhodišče revolucionarnega požara za vso Nemčijo, je pripisati predvsem dejstvu, da je vojna tam koncentrirala velike mase delavstva, zlasti severonemškega industrijalnega delavstva. Poleg tega so bili v Monakovem posebno številno zastopani intelektualni in umetniški sloji, ki jih je bil njih odpor proti svetovnemu klanju nagnal v velikem številu v socialno demokratični tabor. Za nadaljni potek zmagovite revolucije na Bavarskem je bila odločilna tudi ta okolščina, da je znal Kurt Eisner, predsednik začasnega ministerstva doseči politično kooperacijo industrijalnega proletariata s poljedelskim prebivalstvom, s čimer je znatno otresel moč mestnih kapitalistov in močne cerkve. Na ta način in ne manje tudi z vplivom svoje osebnosti je Kurt Eisner celo vrsto mesecev poskušal obraniti gospodstvo proletariata in obenem ustvariti enotno socialistično fronto, V ta namen se je na vso moč upiral sklicanju deželnega zbora, in prav tako tudi vsaki možnosti, da bi se ustanovila skupna koalicijska vlada z buržvazijo. Toda njegovo stališče je postajalo od dne do dne težje in tako mu ni naposled preostajalo nič drugega, kakor dne 21. februarja sklicati, deželni zbor. .Ta dan je postal zanj usodepoln. Na poti v deželni zbor je bil ustreljen od aristokratičnega pobalina. Ta politični umor je učinkoval kakor bomba. Porušil je reakcionarne načrte, in vlado v Monakovem je prevzel centralni delavski svet. Ta je bil sestavljen iz vseh treh socialističnih strank, iz socialistične desnice, iz neodvisnih in iz komunistov. Njen prvi uradni korak je šel za tem, da se skliče državni kongres vseh bavarskih delavskih in vojaških svetov, ki naj bi odločil o usodi vse dežele, predvsem o politični obliki vlade. Medtem je v Monakovo sklicani deželni zbor iz mesta takorekoč pobegnil, in državni kongres svetov je sklenil sestavljenje čisto socialističnega ministrstva. Predlog, da se razglasi republika svetov je ostal v očitni manjšini, kar je napotilo komuniste na izstop iz centralnega sveta. Iloffmannovo ministrstvo, katerega se je udeležila socialistična desnica, neodvisni in poljedelski radi-kalci, je pričelo s svojim delom meseca marca. Ob tem času ni bilo niti sledu reakcije na Bavarskem. Bila je preplašena in sklicani deželni zber je delal čudovito hitro. Buržvazija in duhovništvo nista imela poguma za odpor, kljub temu, da so bili tudi radikalni elementi v neodvisni stranki (Toller) in komunisti (Levien, Miihsam, Landauer) nasprotniki Hoffmannove vlade. Ta razmeroma mirna situacija ni trajal dolgo. Reakcija je po izgubi politične moči in vpliva delala zelo gorečno na tajnem. Socialistična vlada ji je bila trn v peti. Strmoglaviti jo je bil njen načrt. Toda tudi v revolucionarnih masah proletariata in socialistične inteligence je kipela nezadovoljnost, ki je omajevala politično stališče Hoffmannovega kabi- neta. Beda delavstva je rapidno rasla, gospodarski položaj uradnikov in uslužbencev je postjal čimda-lje neznosnejši. Tej naravni ra?draženosti množic se je pridružila še ogorčenost nad formalistično demokracijo, ki je polagoma odstranjevala vse revolucionarne pridobitve proletariata. S tem se je hranilo očitno odklanjanje meščanskega parlamentarizma in raslo je število onih, ki so smatrali spvjetsko uredbo za editno rešitev. Jedro tako mislečih niso bili le komunisti in neodvisni, ampak tudi nekateri voditelji socialistične desnice, ki so se bili orientirali daleč na levo od svoje materske stranke v državi. Monakovsko delavstvo torej ni stalo enotno za socialistično vlado in že to dejstvo samo je buržvaziji zadostovalo za odločnejšo akcijo, ki je sla za tem, da provocira predčasno proletarsko revolucijo. Toda tudi če ne bi bilo taga jezuitičnega namena, je že odločni korak vlade v prašanju socializacije neizmerno podražil buržvazijo in duhovništvo; in v tem •bojevnem kaosu revolucije in protirevolucije je prišlo do sklicanja deželnega zbora, ki naj bi se bil sešel dne 8. aprila. Ker je bilo Sklicanje bavarskega deželnega zbora protizakonito — sklical ga je le njega "svet starših" — ni bilo nič dvoma, da gre za očiten poizkus preobrata z desne. Čim je prišla ta vest med mase, je med njimi zavrelo revolucionarno kipenje. In ker je imel velik del bavarskega proletariata iz-premembo Bavarske v republiko svetov za cilj, ni moglo biti tajno, kakšno smer približno dobi nada-Ijni razvoj dogodkov v deželi. Toda od vlade svetov in proletarske diktature so pričakovale mase tudi radikalno pomoč v gospodarski bedi, pri čemer so pač pozabile, da ne more niti najbolj revolucionarna oblika vlade od danes do jutri iznremeniti ekonomičnih razmer sil, ki izvirajo iz lastninskih in produkcijskih razmer. To je bil tudi eden izmed vzrokov, da so pretirane nade v republiko svetov preva-rile proletariat. Razum tega je gnala navidezno u-godna politična situacija izven bavarskih meja mase k odločitvi. Na Ogrskem je bila pred kratkim časom razglašena vlada svetov, v nemški Avstriji se je situacija nagibala sem in tja in splošno se je mislilo, da potegne proklamacija svetov na Bavarskem tudi dunajske socialne demokrate za seboj. Razun tega so baš Nemčijo pretresali nenavadno močni valovi socialnega nemira. Na Wurtemberškem je grozila generalna stavka, v rurskem okraju je stalo delavstvo v najrevolucionarnejšem razrednem boju, na Saksonskem so se kazala znamenja, da prihaja boj za diktaturo proletariata. Vsa ta dejstva so naravnost zasleplevala, gnala mase mehanično nprej, stopnjevala revolucionarni elan in silile na hitro odločitev. T je padla po noči od 6. na 7. aprila. V Monako-vem je bila razglašena republika svetov. Razun Niirnberga so se pridružila novi vladi ta-korekoč vsa večja bavarska mesta in velik del manjših provincialnih mest. Ta trenotek je bilo najvažnejše, kako se postavai napram novim političnim razmeram Hoffmanno-va vlada in njeni socialistični ministri. Neodvisni socialisti so bili izstopili iz kabineta, tako da je bila nadaljna odločitev, ki je imela tako dalekosežne posledice, odvisna od desničarskih socialistov. In v tej za monakovski proletariat tako krvavo usodni uri so Scheidemanovci obnemogli. Začetkoma so delali socialistični ministri desnice vtisk, kakor da pojdejo z vlado svetov, bili so pa neodločni, in njih obotavljanje je historično dognano. Največji del desničarskih socialistov na severnem Bavarskem se je pa izrekel proti novemu režimu. Nasprotno je na južnem Bavarskem nastopila dosti velika skupina voditeljev desničarskih socialistov za republiko svetov, ampak več ali manj iz osebnih razlogov, iz strahu pred valečim se revolucionarnim plazom. Naše politične stranke. ii. V poznejših časih so se pojavile v obeh strankah nove struje; to so bili radikalni demokratje in rebe-lični ali napredni republikanci. Po njih mnenju naj bi to pomenilo nekakšen političen preporod dežele. To navidezno politično renesaneo je zbudil zlasti pokojni Theodore Roosevelt' ki je našel na eni in na drugi strani precej pristašev in posnemalcev. Toda kakšni so bili njihovi programi? V svojem nastopanju so trdili, da so proti krivicam, ki se gode v starih strankam napram ameriškemu ljudstvu, nikakor pa niso proti starim strankam prineipielno, češ, da je v njih še dovolj svežega duha za poživljcnje. Vse, kar je bilo pri teh strankah po njih mnenju slabega, so bile mašine. Vsi razlogi, ki so jih navajali, pa niso bili nič drugega, kakor ljudstvu pesek v oči. Tolikokrat in na tako mnogovrstne načine ogoljufano ljudstvo — pred vsem razredno zavedno delavstvo — je torej moralo misliti na svojo lastno politično stranko, ki naj bi šla v boj proti obema. To se je zgodilo leta 1900, ko se je ustanovila socialistična stranka. Toda kapitalisti so ji napovedail takoj oster boj in ji nasprotovali ter ji še nasprotujejo z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi, bodisi potom sodišč ali drugače. Seveda ne bo to koncem konca nič pomagalo. Socialistična stranka je začela pozivati vsakega državljana in delavca, naj se odloči, na kateri strani bo stal v neizogibnem boju med privatnimi lastniki proizvajalnih sredstev in med neposedujočimi, ki proizvajajo bogastvo dežele. Kapitalisti in delavci so po razmerah, kakršne so, to je vsled sistema, ki vlada, zaradi plač, zaradi delovnega časa, razmer v tovarnah, zaradi živilskih cen, stanarine in drugih življenskih problemov v vednem boju. Na ta način se organizirata oba razreda in si stojita drug drugemu nasproti. Delavskim unijam stoje nasproti mogočne industrijalne korporacije in zveze delodajalcev. V boju delavskega razreda, to je v stavkah, se od strani delodajalcev nastavljajo razne zanke in "triki". pri teh bojih pridejo mnejrokrat v poštev tudi farmarji, ki so se enako jeli organizirati. Farmarji, zlasti najemniki farm, so začeli spoznavati, da so njihove koristi in koristi mezdnih delavcev enake. Z gospodarskega polja se širi ta boj naravno tudi na politično polje. Kapitalisti se v prvem ozirn poslužujejo za dosego zaščite svojih interesov posta-vodajnih in izvrševalnih oblasti, sodišč, policije in vojaštva, in skušajo v svojo lastno korist uničiti, če le mogoče vse, kar se postavlja proti njihovim interesom, to je proti profitu in izkoriščanju ljudskih množic, da ohranijo na ta način nesramno nizke plače, dolge delovne ure in visoke cene produktov in življenskih potrebščin, ki jih kontrolirajo, a jih mora delavstvo kupovati, če hoče živeti. Ker je tako, ni preostalo za delavce drugo, kakor da se organizirajo v svoji lastni, neodvisni politični stranki. Toda vzlic temu, da zastopa ta stranka reforme, to je boj iz dneva v dan, je njen končni cilj vendar odprava privatnega lastništva in s tem odprava gospodarskih razredov, radi katerih se vrši sedaj boj-. Izvor vsega družabnega zla je v zasebni lastnini in njeni kontroli nad produktivnimi sredstvi. Zakaj 1 Zato ker izdeluje in rabi ta sredstva direktno ali in-direktno vsa družba, iz česar sledi, da bi morala biti tudi last družbe, ne pa last nekaj posameznikov. Vzemimo primero: Železnice, telefon, ekspresne družbe, vodovodi, elektrarne, plinarne, prevozne dru-žve, tovarne, premogokopi in druga podjetja, upravlja na tisoče in tisoče najetih delavcev za profit nekaterih, ki so organizirani v truste. Na ta način vladajo miljonarji potom trustov nad vsem narodom ne le na gospodarskem, ampak tudi na kulturnem polju. Socialisti pravijo, da naj vlada narod, ki naj dobi te truste v last. Z drugimi besedami: Namesto da vladajo trusti nad nami, vladajmo mi nad trusti. i Ta izprememba se doseže le na en način; to je: Delavstvo mora priti do večine v vseh narodnih po-stavodajah, kar pomeni, da mora delavstvo potom politične akcije ali glasovnice prevzeti v svoje roke ves postavodajni aparat v občinah, okrajih in državah in sprejeti take zakone, ki bi šli v korist tistim, ki delajo in ustvarjajo. Nalogo izobraževanja delavstva v tej smeri si je postavila socialistična stranka Amerike. Ker je cilj Jugoslovanske socialistične zveze isti, in ker vodi enako delo med jugoslovanskimi — slovenskimi delavci v Ameriki, kar pomeni poja-čanje celokupne akcije socialističneag gibanja v tej deželi, je dolžnost vsakega slovenskega delavca v Ameriki, da se pridruži J. S. Z., ne pa da se da zavajati od obljub starih političnih strank, ki se kažejo delavstvu pred volitvami sicer prijazne, ki pa takoj pozabijo na svoje obljube, čim dobe njih glasove in pridejo na krmilo. Tuskegee Institut podaja statistiko, po kateri je bilo leta 1919 v Zedinjenih državah 82 oseb linčanih. 'f77 jih odpada na južne države, 5 pa na severne oziroma zapadne. Proti letu 1918 jih je bilo 18 več. Med linčanimi črnci je bila ena ženska. Sedem žrtev je bilo sežganih, devet umorjenih in sežganih. To so strašne številke. Dokler imamo tako statistiko, je vsako bahanje s kulturo neopravičeno. Če hočemo res biti ponosni na Ameriko, je ena najvažnejših nalog zbrisati to pego z našega narodnega življenja. Fran Erjavec: Lokalna uprava. (Nadaljevanje.) Če hočemo današnji ustroj Anglije prav razumevati, moramo pregledati njen razvoj prav od poznega srednjega veka dalje. Tedaj je bila Anglija še povsem agrikulturna dežela. Ozemlja posameznih plemen, grofije, so bila v najrahlejši notranji in medsebojni zvezi. Vladal je kralj v sporazumu z baroni ter z zastopniki grofij in mest, ki so se že pod Edvardom I. redno' shajali k parlamentarnim zasedanjem. Pri tedanjih primitivnih notranje-politič-nih razmerah so tvorili ti zastopniki najboljšo vez med kraljem in deželo, zato so kot važen kraljev posvetovalen organ kmalu dobili dalekosežen vpliv na postavodajo, kraljeve dohodke in upravo. Čimbolj se je pa ljudstvo množilo in socijalno diferenciralo, čimbolj je rasla država in se je razvijala na znotraj in na zunaj, tem kompliciranejši je postajal tudi ves vladni aparat. Država kot enoten socijalni organizem in regulator skupnih socijalnih odnošajev in interesov je vedno bolj pridobivala na pomenu in se uveljavljala, in tu so se prvič začela pojavljati tudi izrazita interesna nasprotstva med kraljem in ljudstvom, ki so ga tedaj seveda predstavljali le baroni, fevdalci in višja plast meščanstva. Kralji, katerih samozavest so razne vojne še posebno dvignile, so začeli vedno izrazitejše združevati vso oblast in si prisvajati absolutistično moč, ne ozirajoč se na narodove tradicije, izražene v Common Lawu. To je seveda zbudilo najmočnejši odpor baronov in grofij, ki so že od nekdaj nepopustljivo branile svoje avtonomne pravice in svojo individualnost. Zastopnik teh ljudskih interesov je postal parlament, ki si je popolnoma utrdil svojo pozicijo in se je razvijal vedno bolj iz kraljevega posvetovalnega organa v samostojen političen faktor. Že v sestavi parlamenta je najbolje izražena individualnost raznih starih ozemelj in v združitvi teh zastopnikov v enotno kor-poracijo so se najuspešnejše lahko branili interesi posameznih teritorijev. Vpliv parlamenta se je tem bolj razširjal, čim več denarja so potrebovali kralji za vojne. Že zgodaj se je ukoreninila navada, da so se ^teritoriji obračali potom svojih poslancev na parlament s prošnjami za priznanje privilegijev, pravic itd., ki jih je reševal parlament kot reprezentant celega naroda skupno s kraljem. Na ta način je dobil parlament vedno več vpliva na zakonodajo in vso notranjo upravo in se uveljavil kot centralna oblast. Že od 16. stoletja dalje se je vedno bolj utrjevalo temeljno načelo današnje angleške ustave, da morajo biti vse pravice in dolžnosti državljanov . izrecno uzakonjene potom parlamenta, pa najsi bodo to splošne pravne norme ali pa samo partikularni lokalni predpisi. V srednjeveški državi je bila vsa uprava domalega identična s policijstvom, polagoma je vsled izpreminjajočih se socijalnih razmer nastala potreba po pozitivnem delu. Ker je pa temelj vse angleške ustave, da mora biti? vse delovanje jav- ne oblasti strogo zakonito, je pripadla tako tudi vsakovrstna kontrola in vodstvo lakalne uprave parlamentu. S tem je bila postavljena tudi močna ovira raznim vladarjevim ali vladnim naredbam v kontinentalnem smislu in so se jim vedno bolj izpodmikala tla. Čeprav je bil kralj na zunaj formalno še vedno nositelj vse državne oblasti, je postajal vendarle parlament vedno bolj odločujoč faktor. Ta prehod dejanske moči je posebno še pospešila cela vrsta nezmožnih kraljev v 15. in 16. stoletju, ki se niso dosti brigali za vladne posle. Ko je pa prišlo v 17. stoletju na prestol nekaj samozavestnih vladarjev, so se hoteli z najrazličnejšimi sredstvi otresti vedno rastoče moči parlamenta, ki si jo pa ta ni dal več izviti iz rok. Začel je odkrit boj, ki je končno vodil do obeh revolucij, v katerih so bila definitivno zlomljena absolutistična stremljenja kraljev, utrjena pa moč aristokratskega veleposestva, ki je tedaj nastopalo potom parlamenta kot branilec tradicijonalnih nacijonalnih državnopravnih principov, izraženih v Common Lawu. Že ob prehodu iz 17. v 18. stoletje je bila supremacija parlamenta pravno definitivno zasigurana in s tem zasiguran njegov samostojen nadaljni razvoj in njegov vpliv na vso upravo in jus-tico. Posamezni kralji so z raznimi koruptnimi sredstvi sicer tudi pozneje še poizkušali uveljaviti moč krone. Zato se je ta boj za ustavo nadaljeval deloma še v 8. stoletju, a za kralja je bil že davno izgubljen. Parlament je zmagal popolnoma, in od tedaj datira pravzaprav znameniti angleški konstitu-cijonalizem. Parlament je postal edina suverena zakonodaja, pravna in upravna sila, v njem se je kon-centrirla volja in moč naroda. Koncem 18. stoletja je bil boj med krono in parlamentom definitivno in vsestransko dobojevan z zmago parlamenta. Ta proces, ki je trajal dolga stoletja, je iztrgal popolnoma vladarju vso zakonodajo, justico in centralno upravo ter jo postavil na trdne demokratične temelje. Aristokratično vele-posestvo kot socijalno in gospodarsko najmočnejši faktor je popolnoma prevzelo dedščino kraljev in jo upravljalo v imenu naroda, čeprav dolgo le v svoje interese in se kočno v ohranitev svoje neomejene oblasti in pozicije posluževalo enakih koruptnih sredstev kot preje kralji, a temelji nadaljnega povsem demokratičnega razvoja so bili položeni že davno in na «te se je potem z lahkoto zgradila v 19. stoletju današnja demokratična Anglija. Že od začetka 18. stoletja velja parlament neiz, podbitno kot edina zakonodajna oblast, zakon, formalna postava kot neomejen vladar. Leta 1689. so tudi enkrat za vselej določili, da kralj ne more in ne sme nikdar razveljaviti ali izpremeniti nobenega zakona, tudi začasno ne. To pravico ima edinole parlament kot edini resnični zakonodajalec angleškega naroda. Vzporedno s stoletnim bojem za zakonodajo in centralno upravo se je vršil tudi v lokalni upravi in justici, ki sta bili že od nekdaj tesno združeni, silen boj med absolutističnimi stremljenji kraljev in tra- dicij onalno Samozavestj"o historičnih teritorijalnih enot. Upravo in justico vsake grofije so že od 14. stoletja sem vzajemno vodili zastopniki grofij in kraljevi mirovni sodniki (Justices of Peace). Tem mirovnim sodnikom je bilo. prvotno poverjeno predvsem polici jstvo, a njihova kompetenca se je stalno razširjala, saj po angleškem pravnem naziranju je v bistvu vsa uprava le izvrševanje zakonov in zato so mirovni sodniki kot čuvarji zakona dobili kmalu obsežen vpliv na vso lokalno upravo, s tem se je pojavila v Vsej upravi tudi že rahla centralistična tendenca. To je seveda vzbudilo takoj odoor in grofije so si izbojevale najpreje priznanje nedotakljivosti teritorijalnih mej historičnih ozemelj, ki se ne smejo nikdar izpreminjati za interese centralne uprave; nato so uveljavile načelo, da morajo biti vsi javni funkcijonarji tudi posestniki iz dotičnih ozemelj, ki upravljajo poverjeno jim mesto kot častno službo. S tem je bilo za vedno preprečano, da bi bil pošiljal kralj mirovne sodnike iz centruma kot svoje delegaite in za vedno se je preprečila ustvaritev uradniške hijerarhije in birokratizma. Čim bolj so pa kralji pritiskali na parlament, tem močnejši vpliv so imeli tudi na lokalno upravo in sodstvo, saj so bili zastopniki v parlamentu identični z vodilnimi funkcijonarji v grofijski upravi, Svoj vpliv so zlorabljali v polni meri. To je seveda nasprotovalo narodovim tradicijam, parlamentarni boji so končno povzročili revolucijo, dokler ni zavladala dinastija, ki se je opirala le na formalno pogodbo med ljudstvom in krono, na parlamentarne akte. Tako se je pričela za vselej centralizacija lokalne uprave in jurisdikcije, onemogočeno je bilo upravno sodstvo, vsi upravni spori so se reševali odslej le pred civilnim sodiščem kot edinim varuhom vseh postav. Ta uvedba je še danes eden najkarakterističnejših znakov angleške notranje uprave in bistven del Common Lawa. Lokalna uprava se je osvobodila vsake centralne ingredence tudi s tem, da so uvedli kot srednjo instanco med vrhovno državno sodišče in lokalno mirovno sodstvo takozvane "Quarter sessions," ki so v večini upravnih sporov končno-veljavno odločevali. Upravna avtonomija grofij je vedno bolj zorela. Kakor v parlamentu tako je zavladalo aristokratsko veleposestvo, kot socijalno najmočnejši faktor tudi nad lokalno upravo in sodstvom. Koncem 17. stoletja so določili, da sme kralj sodnika odstaviti le na obtožbo parlamenta. Parlament je bil sicer upravičen, da poveri preiskavo lokalne uprave posebnim komisijam, a sistematične inšpekcije niso poznali; zato je gospodujoči razred povsem^svobodno vladal. ______ _ Razvoj mest v 3. in 14. stoletju je povzročil, da so se začela izločevati le ta iz grofijske uprave, kralji so jim priznavali obsežne privilegije za njihove usluge. Že v 15. stoletju so postajala povsem samoupravna, volila so si mestnega načelnika, mirovnega sodnika in imela svoje zastopnike v parlamentu. Za vlade Henrika VI. so dobila pravico jurisdičnih oseb. (Dalje prihodnjič.) imiHtiMUtuiimtautnaHiinnuuu'HitiuHimttumiuitHiiiinniiuiiefmimtiiiiriiiitj tiuinui>tHit[i)i:)iitiutiui>ti:Hiiituim<:iirtuciitttiiitii[:ntimitm'"2 ETBIN KRISTAN: ANTON GRABIČ. | ^MwmwiuiwiuiiiiuwtinuHiiaaiHuuwiumtuuiiiiiii k:uttatuuiiiiHiiu!Hi«inHU-(m