Poštnina plačana t gotovini. ŽIVLJENJE IN SVET Izbruh Etne Tedenska revija Štev. 21. Ljubljana, dne 23. novembra 1928. Leto II. Knjiga 4 M. Dostojevski) močo onumsitor Poglavje iz romana »Bratje Karamazovi« (Dalje) Odloči tedaj sam, kdo je imel prav: Ti ali on, ki Te je takrat izpraševal? Spomni se prvega vprašanja; čeprav ne doslovno, je njegov zmisel vendar tale: Ti hočeš iti v svet in se odprav« Ijaš z golimi rokami, z nekakšnim obe« tom svobode, ki ga oni v svoji prosto« dušnosti in prirojeni nevrednosti niti ne morejo razumeti, ampak se ga boje in plašijo — zakaj človeku in človeški družbi ni bilo nikoli nič neznosnejše« ga od svobodel Toda — vidiš li to ka« menje v tej goli, razbeljeni puščavi? Izpremeni ga v kruhe in človeštvo bo udrlo za Teboj kakor čreda, hvaležno in poslušno, čeprav bo neprestano tre« petalo, da ne bi odtegnil Svoje roke od njega in ne bi bilo konec Tvojega kruha. Toda Ti nisi hotel vzeti člove« štvu svobode in si zavrnil ponudbo, zakaj kakšna svoboda je to, si dejal sam pri sebi, če je poslušnost kuplje« na s kruhom? Oporekel si, da človek ne živi samo od kruha Ali pa veš, da bo baš v ime tega zemeljskega kruha nekoč vstal zoper Tebe duh zemlje in se boril s Teboj in Te premagal in bodo šli vsi za njim, kličoč: ,Kdo je podoben tej zveri ki nam je dala ogenj z neba!' Ali veš, da bo čez nekaj sto« letij človeštvo proglasilo z usti svoje modrosti in učenosti, da zločina ni in po tem takem tudi ne greha, ampak da so samo — gladni. Nahrani jih, potlej šele zahtevaj od njih kreposti! — Ta« ko bodo napisali na zastavo, ki jo bo« do dvignili zoper Tebe in ki bo raz« rušila Tvoj hram. Namestu Tvojega hrarjia se bo dvignila nova zgradba, dvignil se bo strašni babilonski stolp, in dasi tudi ta ne bo dozidan kakor ni bil prejšnji, vendar bi se bil Ti lahko ognil tega novega stolpa in skrajšal trp« ljenje ljudi za tisoč let — zakaj k nam pridejo vendarle, čeprav se bodo prej tisoč let mučili s svojim stolpom! Ta« krat nas bodo spet poiskali pod zem« Ijo, skrivajoče se v katakombah (za« kaj spet bomo preganjani in mučeni), našli nas bodo in vpili k nam: .Nahra« nite nas, zakaj oni ki so nam obetali ogenj z neba, ga niso dali.' In tedaj bomo mi dogradili njihov stolp, zakaj dogradil ga bo tisti, ki jim bo dal je« sti, a jesti jim bomo dali samo mi, v Tvoje ime, in zlagali se bomo. da jih hranimo v Tvojem imenu. O, nikoli, nikoli se ne bodo nasitili brez nas! No« bena učenost jim ne bo dala kruha, dokler bodo svobodni, a konec bo ta, da prineso svojo svobodo k našim no« gam in nam poreko: .Rajši nas zasuž« njite, samo da nas nasitite.' Sami bodo nazadnje razumeli, da si svobode in zadostnega zemeljskega kruha za vsa« kogar ni moči misliti obenem, zakaj nikoli, nikoli ne bodo umeli deliti med seboj! Uverili se bodo tudi. da nikoli ne morejo biti svobodni, zato ker so šibki, pregrešni, ničevni in uporni. Ti si jim obetal nebeški kruh. ali. spet Ti pravim, kako naj se nebeški kruh v očeh šibkega, vekomaj grešnega in ve« komaj nizkotnega človeškega rodu pri« merja z zemeljskim? In če pojdejo za Teboj v ime nebeškega kruha tisoči in desettisoči, kaj bo z milijoni in deset tisoči milijonov bitij, ki ne bodo zmož« na, da bi zaradi nebeškega prezirala zemeljski kruh? Ali so Ti dragi s~mo desettisoči velikih in močnih, ostali milijoni, nešteti '-akor pesek na dnu morja milijoni šibkih, ki Te pa ljubi« jo, pa naj bodo samo gradivo za veli« ke in močne? Ne, nam so dragi tudi slabi. Grešni so in uporni, toda na koncu koncev bodo tudi oni postali poslušni Občudovali nas bodo in nas imeli za bogove, zato. ker smo jim sto« pili na čelo in smo pristali na to. da prenašamo svobodo, ki so se je oni ustrašili, in jim gospodujemo — tako strašna se jim bo nazadnje že zdela svoboda! Toda mi jim porečemo. da smo poslušni Tebi in gospodujemo v Tvoje ime Spet iih bomo prevarili. za« kaj Tebe ne bomo več pustili k sebi. Prav ta prevara bo tud4 naše trpljenje, ker bomo primorani lagati. Evo. to je pomenilo tisto prvo vprašanje v pu» ščavi, in to si zavrgel v ime svobode, ki si jo postavil nad vse Toda v tem vprašanju je bila zapopadena velika skrivnost tega sveta. Če bi bil pristal in sprejel ,kruhe', bi bil ustregel vse« obči in vekovečni skrbi in muki člove« kovi, tako poedinega bitja kakor vse« gi človeštva skupaj — to je: ,Komu na' se poklonimo?' Ni je za človeka bolj neprestane in mučne skrbi od te, če ostane svoboden pa mora čim pre* je poiskati tistega, kateremu naj se pokloni. Toda človek išče, da bi se po« klonil nečemu, kar je že neoporečno, tako neoporečno, da bi vsi ljudje hkratu pristali na vseobčo poklonitev. Zakaj skrb teh klavrnih bitij ni samo v tem, da bi našli nekaj, čemur naj bi se poklonil jaz ali kdo drugi, ampak v tem, da bi našli nekaj, v kar bi mo« gli vsi verovati in čemur bi se vsi po« kloniti — vsekako vsi hkratu. Prav ta potreba po vsesplošnosti poklonitve je največja muka slehernega človeka po« sebej in vsega človeštva od začetka stoletij. Zaradi vseobče poklonitve so z mečem pokončavali drug drugega. Ustvarjali so si bogove in klicali drug drugemu: .Zavrzite svoje bogove in pridite se poklonit našim, če ne, smrt vam in vašim bogovom!' In tako bo do konca sveta, še tedaj, ko bogov ne bo več na svetu: to nič ne de. padali bo« do na kolena pred maliki Poznal si to osnovno skrivnost človeške prirode, saj ni mogoče, da je ne bi poznal; a Ti si zavrgel edini absolutni prapor, ki se Ti je ponujal, da pripraviš vse do nejporne poklonitve pred Teboj — prapor zemeljskega kruha — zavrgel si ga v ime svobode in nebeškega kru« ha. A glej, kaj si storil dalje — in vse spet v ime svobode. Pravim Ti, da je za človeka ni bolj mučne skrbi kakor najti tistega, kateremu bi čim preje predal dar svobode, s katerim se to nesrečno bitje rodi. Toda svobodi lju« di more gospodovati samo tisti, ki po« miri njih vest. S kruhom se Ti je po« nujal neoporečen prapor: Ti daš člo« veku kruha in človek se Ti pokloni, za« kaj nič ni bolj neoporečno od kruha; toda če v istem trenutku kdorkoli ob« vlada njegovo vest mimo Tebe — o, tedaj bo celo zavrgel Tvoj kruh in bo šel za onim, ki je premamil njegovo vest. V tem si imel prav Zakaj skriv« nost človeškega bitja ni v življenju sa« mem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne mara živeti in se rajši ugo« nobi, nego da bi ostal na zemlii pa bo« di si, da ga obdaš s samim kruhom. To je resnica, a kam to vodi? Namestu da bi zagospodoval svobodi ljudi, si jim jo še povečal! Mar si pozabil, da sta pokoj in celo smrt človeku drnžia od svobodne izbere v spoznavanju do« brega in zla? Nič ni za človeka tako mamljivega kakor svoboda njegove vesti, a nič ga tudi tolikanj ne muči. In, vidiš, namestu trdnih osnov za po« mirjenje človeške vesti enkrat za vse« lej — si vzel vse, kar je nenavadnega, zagonetnega in nedoločnega, vzel si vse, čemur ljudje niso bili kos, in zato si ravnal z njimi, kakor da jih vobče ne ljubiš — Ti, ki si prišel, da bi za* nje daroval življenje! Namestu da bi bil obvladal človeško svobodo, si jo pomnožil in si z njenimi mukami na veke obremenil človekovo duhovno kraljestvo. Poželel si svobodne Ijubez« ni človekove, da bi svojevoljno šel za Teboj, premamljen in očaran po Tebi. Namestu trdnega starega zakona naj bi bil človek v bodoče s svobodnim srcem sam odločal, kaj je dobro in kaj je zlo, samo s Tvojim zgledom pred seboj, da bi ga vodil; ali res nisi po« mislil, da bo naposled zavrgel in za« nikal Tvoj zgled in Tvojo resnico, če bosta pritiskala nanj s tako strašnim bremenom, kakor je svoboda izbere? Ljudje bodo naposled vzkliknili, da resnica ni v Tebi, zakaj nemogoče jih je bilo pustiti v hujši zmešnjavi in mu« ki, nego si storil Ti, ko si jim ostavil toliko skrbi in nerešljivih nalog. Tako si Ti sam položil temelj razrušenju svojega lastnega kraljestva; nikogar drugega ne dolži zaradi tega. In zdaj reci, ali je bilo to tisto, kar Ti je po* nujal duh? Tri sile so. edine tri sile na zemlji, ki morejo za vselej premagati in omamiti vest teh šibkih upornikov v njihovo lastno srečo. Te sile so: ču« dež, skrivnost in avtoriteta. Ti si za« vrgel vse troje in si dal sam zgled za to. Ko Te je strašni in vsemodri duh postavil na vrh hrama in Ti je rekel: ,Če hočeš spoznati, ali si božji Sin, vr« zi se dol, zakaj o Njem je rečeno, da Ga bodo angeli prestregli in ponesli in ne bo pal in se ne bo udaril, in tedaj boš spoznal,-ali si božji Sin, in boš do* kazal, kolikšna je Tvoja vera v Tvoje* ga očeta! Čul si to ponudbo in si jo za« vrgel, nisi se vdal in se nisi vrgel ni« zdol. O, gotovo da, ravnal si v tem primeru ponosno in krasno, kakor Bog: toda ljudje, ta šibki, uporni rod — ali so to bogovi? O, Ti si takrat dobro vedel, da bi, če bi napravil le korak, le gib. da se vržeš nizdol, s tem samim že izkušal Gospoda ter izgubil vso ve* ro Vanj, in bi se razbil na zemlji, ki si jo prišel odrešit, in da bi se razve* selil umni duh, ki Te je izkušal Toda, ponavljam, koliko je takih, kakršen si Ti? In mar si mogel le za minuto do* pustiti, da bodo tudi ljudje kos taki iz« kušnjavi? Ali je človeška priroda tako ustvarjena, da bi mogla zavrniti čudež in se v tako strašnih trenutkih življe« nja, v trenutkih svojih najstrašnejših osnovnih in mučnih duševnih vprašanj nasloniti samo na svobodno odločitev srca? O, Ti si vedel, da bo Tvoje de« janje spravljeno v knjigah in bo do» seglo globino vekov in skrajne meje zemlje, in si se nadejal, da bo, hodeč za Tvojim zgledom, tudi človek ostal pri Bogu in čudeža ne bo potreboval. A vedel nisi, da bo človek, kakor hitro zavrže čudež, zavrgel tudi Boga, zakaj človek ne išče toliko Boga, kolikor ču« dežev. In ker človek ni zmožen ostati brez čudeža, si bo nastvaril novih ču« dežev, sam svojih, in se bo klanjal šar« latanskemu čudežu in babjemu vražar« stvu, pa naj bo stokrat upornik, krivo« verec in brezbožnik. Ti nisi stopil s križa, ko so Te z vpitjem dražili in za« smehovali: ,Stopi s križa in verovali bomo, da si Ti.' Nisi stopil, zato, ker vendarle nisi hotel s čudežem zasuž« njiti človeka in si hrepenel po svobod« ni veri, ne pa po veri v čudeže. Svo« Dodne vere si bil žejen, ne suženjskih izbruhov nevoljnikovega vzhičenja pred mogoto, ki bi ga enkrat za vselej navdala z grozo. A tudi tu si sodil o ljudeh previsoko, zakaj ljudje so ro« bovi, o tem ni dvoma, čeprav so ustvarjeni uporniki. Ozri se in sodi, zdaj, ko je minulo petnajst stoletij, pojdi in jih poglej: koga si dvignil do Sebe? Kolnem se Ti, človek je šibkej« ši in nizkotnejši, nego si mislil o njem I Ali more, ali more tudi on izpolniti isto kakor Ti? Čeprav ga tolikanj spoštu« ješ, si vendar ravnal, kakor da se Ti je prestal smiliti, zakaj preveč si zahte« val od njega — Ti, ki si ga bil vzljubil bolj od samega Sebe! Da si ga manj spoštoval, bi bil tudi manj zahteval od njega in to bi bilo bližje ljubezni, ker bi bilo zanj manjše breme. Slab je in podel. Kaj de, da se zdaj povsod upira zoper našo oblast in se ponaša s tem, da se upira? To je otroški, šolarski napuh. To so majhni otroci, ki so se uprli v razredu in so spodili učitelja iz sobe. A tudi otroškega navdušenia bo kedaj konec in drago jih bo stal. Po« rušili bodo hrame in preplavili zemljo s krvjo. Toda naposled bodo nespa« metni otroci spoznali, da so, čeprav uporniki, v svojem uporništvu vendar« le onemogli, prešibki, da bi prenesli svoj lastni upor. Topeč se v svojih ne« umnih solzah, se bodo naposled osve« stili, da se je hotel tisti, ki jih je ustva« ril upornike, nedvomno ponorčevati iz njih. Tako poreko v obupu in njih be» sede bodo bogokletstvo, ki jih bo sto« rilo še nesrečnejše, zakaj človeška pri« roda ne prenese bogokletstva in se na koncu koncev vselej sama kaznuje zanj. In tako, vidiš, so zdaj nemir, zmeda in nesreča delež ljudi, po tem, ko si Ti toliko pretrpel za njihovo svobodo! Tvoj veliki prerok govori v prividih in prispodobah, da je videl vse, ki bodo deležni prvega vstajenja, in da jih je bilo iz vsakega kolena po dvanajst tisoč. Toda če jih je bilo to« liko, tedaj tudi oni nekako niso bili ljudje, ampak bogovi. Oni so nosili Tvoj križ, pretrpeli so desetletja gla« dovanja in nagote v puščavi, hraneč se s kobilicami in koreninami, in Ti, kakopak, lahko s ponosom pokažeš na te otroke svobode, svobodne ljubezni, svobodne in krasne žrtve njihove v Tvoje ime. Toda imej na umu, da je bilo njih vseh samo nekaj tisoč in še to bogov — a ostali? In kaj so zakri« vili ostali šibki ljudje, da niso mogli toliko prenesti kakor močni? Kaj ie zakrivila šibka duša, da nima kam spraviti vase toli strašnih darov? Ali si mar res prišel samo k izvoljenim in zaradi izvoljenih? Če je pa tako. te« daj je tu skrivnost in mi je ne moremo razumeti. In če je skrivnost, tedaj smo imeli prav, ko smo oznanjali skrivnost in jih učili, da tisto, kar je važno, ni svobodna odločitev njihovih src niti ne ljubezen, ampak skrivnost, kateri se morajo slepo pokoriti, tudi če se njih vest upira. Tako smo tudi storili. Popravili smo Tvoje veliko dejanje in ga postavili na čudež, skrivnost in avtoriteto. In ljudje so se razveselili, da smo jih spet vodili kakor čredo in da je bil njihovim srcem vendar že odvzet strašni dar, ki jim je bil pri« nesel toliko muk. Ali smo imeli prav, ko smo tako učili in delali, povej? Ali mar nismo ljubili človeštva, ko smo toli ponižno spoznali njegovo one« moglost ter mu z ljubezniio olajšali breme in dovolili njegovi šibki naturi, da sme grešiti, čeprav samo z našim dovoljenjem? Zakaj si nas zdaj prišel motit? In zakaj me gledaš tako molče in presunljivo s svojimi krotkimi očmi? Razsrdi se, jaz nočem Tvoje ljubezni, ker Te tudi sam ne ljubim. In kaj naj bi skrival pred Teboj? Ali mar ne vem. s kom govorim? To, kar Ti imam povedati, Ti je vse že zna« np, saj čitam v Tvojih očeh. Kako naj jaz skrijem našo skrivnost pred Te« boj? Morda jo hočeš slišati prav iz mojih ust. Poslušaj tedaj: mi nismo s Teboj, ampak z njim, evo Ti naše skrivnosti! Že davno nismo s Teboj, ampak z njim, že osem stoletij. Na« tanko osem sto let je tega, kar smo vzeli od njega tisto, kar si Ti z neje« voljo odbil, tisti poslednji dar, ki Ti ga je ponudil, ko Ti je kazal vsa kras Ijestva zemlje; vzeli smo od njega Rim in Cezarjev meč ter proglasili samo sebe za vladarje zemlje, za edine vla« darje, čeprav se nam do današnjega dne še ni posrečilo, da bi bili povsem dokončali svoje delo. A kdo je kriv tega? O, to delo je doslej šele priče« to, a pričeto je. Dolgo bo še treba ča« kati njegovega zaključka in mnogo bo še pretrpela zemlja, toda dosegli bo« mo svoj cilj, postali bomo Cezarji in tedaj bomo jeli misliti na srečo ve« soljnega človeštva. Sicer bi bil pa Ti tudi takrat še lahko sprejel Cezarjev meč. Zakaj si zavrnil ta poslednji dar? S tem, da bi bil sprejel ta tretji svet mogočnega duha, bi bil izpolnil vse, česar išče človek na zemlji, to je: on bi vedel, komu naj se pokloni, komu naj preda svojo vest in kako naj se vendar že vsi združijo v složno in eno« dušno vseobče mravljišče, zakaj po« treba po vesoljnem zedinjenju je tret« ja in poslednja muka ljudi. Človeštvo je v svoji celoti vselej stremelo po tem, da si za vsako ceno uredi življe« nje na vesoljnih osnovah. Mnogo je bilo velikih narodov z veliko zgodo« vino, toda čim višji so bili ti narodi, tem nesrečnejši so bili, ker so silneje od drugih čutili potrebo po vseobčem zedinjenju ljudi. Veliki zavojevalci, Timurji in Džingis^kani, so kakor vihar zleteli preko zemlje, trudeč se, da bi osvojili vesoljstvo, a tudi oni so — če« prav nezavedoma — izrazili samo prav tisto veliko potrebo človeštva po ve« soljnem in vseobčem edinstvu. Da si snrfiel svet in Cezarjev bagreni plašč, bi bil osnoval vsezemelisko carstvo in dal vsej zemlji mir. Zakaj kdo naj vla« da ljudem, ako ne tisti, ki gospoduje njihovi vesti in drže v rokah njihov kruh? Zato smo mi tudi vzeli Cezarjev meč in smo s tem seveda zavrgli Tebe in krenili za njim. O, še bodo mislila stoletja samopašnosti svobodnega uma, njihove vede in ljudožerstva, zakaj gradnja babilonskega stolpa, ki se je pričela brez nas, se bo končala v ljudožerstvu. Ali tedaj se bo tudi zver priplazila k nam in nam bo lizala noge in jih oblivala s krva« vimi solzami iz svojih oči. Mi pa bomo za jahali zver in dvignili čašo in na njej bo zapisano: .Skrivnost'! A te» daj in šele tedaj se prične za ljudi kra« ljestvo miru in sreče. Ti se ponašaš s svojimi izvoljenci. Toda ti imaš samo izvoljence, mi pa bomo umirili vse. In če bi bilo samo to: kako mnogi izmed teh izvoljencev, izmed teh močnih, ki bi lahko postali izvoljenci, so se napo« sled utrudili ob čakanju nate in so po« nesli in še poneso moči svojega duha in ogenj svojega srca na drugo njivo — in konec bo ta, da vzdignejo svoj svobodni prapor prav zoper Tebe. A Ti si sam razvil ta prapor. Pri nas bo« do vsi srečni in se ne bodo več upirali ne pokončavali drug drugega, kakor delajo vsepovsod v Tvoji svobodi. O, mi jih bomo uverili, da bodo šele te« daj res svobodni, kadar se zaradi nas odreko svoje svobode in nam posta« ne jo pokorni. Kaj meniš, ali bomo imeli prav, ali bomo lagali? Oni se bodo sami uverili, da imamo prav, za« kaj spomnili se bodo, v kako strahot« no robstvo in zmedo jih je pripravlja« la Tvoja svoboda. Svoboda, svobodni um in veda jih bodo zaveli v take so* teske in jih postavili pred taka čudesa in nerazrešne skrivnosti, da bodo ne« kateri izmed njih, nepokorneži in div* jaki, pokončali sami sebe, drugi, šibki nepokorneži, pokončali drug drugega, tretji, ki ostanejo, slabotni in nesreč« ni, pa prilezli k našim nogam in za« vpili k nam: ,Da, imeli ste prav, vi edi« ni ste imeli v lasti Njegovo skrivnost, in mi se vračamo k vam, da nas rešite nas same.' Ko bodo od nas sprejemali kruh, bodo seveda jasno videli, da jim jemljemo njihov kruh, ki ga pridelu« jejo s svojimi lastnimi rokami, in jim ga nato delimo brez vsakega čudeža; videli bodo, da nismo izpremenili ka» menja v kruhe, toda resnično, bolj ne« go kruha samega bodo veseli tega, da ga dobivajo iz naših rok! Zakaj pre« dobro bodo pomnili, da se jim je pre« je. ko še ni bilo nas, kruh, ki so ga pridelali, v rokah izpreminjal v ka« menje, ko pa so se vrnili k nam, se je samo kamenje izpremenilo v kruh. Dobro, predobro bodo umeli ceniti, kaj pomeni za človeka, če se enkrat za vselej podredi! Tn dokler ljudje ne spoznajo tega, bodo nesrečni. Kdo je največ potuhoval temu nesnoznanju, povej? Kdo je razkropil čredo in jo razpršil po neznanih stezah? Toda čreda se bo iznova zbrala in se bo spet Pokoravala, to pot že enkrat za vselej, 'edaj jim bomo dali tiho, ponižno sre» čo slabotnih bitij, kot kakršna so ustvarjeni. O, mi jih bomo naposled uverili, da ne smejo biti ponosni, zakaj Ti si jih povzdignil in si jih s tem naučil ponosa; dokažemo jim, da so slabotni, da so samo bedni otroci, a da je otroška sreča slajša od vsake. Postali bodo boječi in bodo jeli gle« dati na nas in se v strahu stiskati k nam kakor piščeta h koklji. Čudili se bodo in se grozili nad nami in se po« našali s tem, da smo tako mogočni in tako umni, da smo mogli ukrotiti tako divjo tisočmilijonsko čredo. Oslabeli bodo trepetali pred našim gnevom, njih um bo postal plašen, njih oči sol« žive kakor oči otrok in žensk, a prav tako izlahka bodo na naš migljaj pre« hajali k veselju in smehu, k svetli ra» dosti in srečni otroški pesmici. Da, prisilili jih bomo, da bodo delali, to« da v svobodnih urah iim bomo uredili življenje kakor otroško igro, z otro« škimi pesmimi, zbori in nedolžnimi plesi. O, jim bomo dovolili tudi greh, ko so tako slabotni in šibki, in oni nas bodo ljubili kakor otroci, zato, ker jim dovoljujemo grešiti. Poreče« mo jim, da bo vsak greh odpuščen, ako bo storjen z našim dovoljenjem; grešiti pa da jim dovoliujemo zato, ker jih ljubimo, in kazen za te grehe da vzamemo nase, če treba. Tn vzeli jo bomo nase, oni na nas bodo obo« žavali kot dobrotnike, ki nosiio pred Bogom krivdo za njihove grehe. Tn ni« kakih skrivnosti ne bodo imeli pred nami. Mi iim bomo dovolievali ali pre« povedovali živeti z niihovimi ženami in ljubicami, imeti otroke ali ne imeti jih — vse v razmerju z njihovo po« slušnostjo — in oni se nam bodo z radostjo in veseljem pokorili. Najbolj mučne skrivnosti svoje vesti — vse, nam bodo prinesli, in mi bomo odlo« čali o vsem. in oni bodo z radostio verjeli naši odločitvi, ker iih bo reše« vala velike skrbi in strašnih muk. ka« tere iim zdaj povzroča osebna, svo« bodna odločitev Tn vsi bodo srečni, vsi mili joni biti i razen tistih sto tisoč, ki iim bodo vladali Zakaj samo mi. ki hranimo skrivnost, samo mi bomo ne« srečni. Na tisoče miliionov bo srečnih otrok in stotisoč trpinov, ki so vzeli nase prokletstvo, da loriio dobro od zlec?a. Tiho bodo umirali tiho ugašali v Tvoje ime in onkraj groba bodo na« Sli samo smrt. Toda mi bomo hranili skrivnost in jih bomo v njihovo srečo mamili z večnim, nebeškim plačilom. Zakaj če bi tudi kaj bilo na onem sve« tu, gotovo ne bi bilo za take, kakor so oni. Govore in prerokujejo, da boš prišel in iznova zmagal, da boš prišel s svojimi izvoljenci, svojimi ponosni« mi in mogočnimi, toda mi porečemo, da so oni rešili samo sebe, mi pa smo rešili vse. Pravijo, da bo osramočena nečistnica, ki bo sedela na zveri in držala v svojih rokah skrivnost, da se bodo slabotni iznova uprli in bodo raztrgali njen bagreni plašč ter razga« lili njeno .ostudno' telo. A tistikrat se vzdignem jaz in Ti pokažem tisoče mi« lijonov srečnih otrok, ki niso poznali greha. In mi, ki smo zaradi njihove sreče vzeli njih grehe nase. bomo sto« pili pred Te in porečemo: .Sodi nas, če moreš in če se upaš.' Vedi. da se Te ne bojim. Vedi da sem bil tudi jaz v puščavi, da sem se tudi jaz hranil s kobilicami in koreninicami; tudi jaz sem blagoslavljal svobodo, s katero si Ti blagoslovil ljudi, in tudi jaz sem se pripravljal, da bi stopil v število Tvojih izvoljencev, v število mogoč« nih in močnih, ter koprnel po tem, da ga .dopolnim' Toda osvestil sem se in nisem hotel več služiti brezumiu. Vrnil sem se in se pridružil zboru njih, ki so popravili Tvoje dejanje. Ločil sem se od ponosnih in sem se vrnil k ponižnim zaradi sreče teh ponižnih. To. kar Ti pravim, se bo izpolnilo in naše kraljestvo se bo ustanovilo. Po« novim Ti, že jutri boš videl to po« slušno čredo, ki bo planila na moj pr« vi mig in jela prigrebati žareče oglje k Tvoji grmadi, na kateri Te bom se« žgal za to. ker si nas prišel motit Za« kaj če je bil kdaj kedo, ki je bolj od vseh zaslužil našo grmado, tedaj si to Ti. Jutri Te sežgem. Dixi.'» (Dalje prihodnjič) Najvišji slap na svetu V glasilu društva »Socičtž des Etudes ©cčanietmes« opisude ruski učenjak Konstantin Izrastov divni sopot. ki ga ima francoski otok Haka v Nuku-Hivi Po njegovem mnenju je fo tiaivišji vodopad na zemlji. Po dosedanjih računih dosega namreč 350 metrov. V znanstvenem pogledu je niuku-hivski šum še nepoznan Doslej se ie trdilo. da tvori največje slapove reka Zanv-bezi v Južni Afiki. Vendar merijo te sopotnice samo 343 čevlje. Novo svetovno čudo stofi na levi strani doline Hakanl okoli pet bm od morja. Dr, Franjo Rački Ob stoletnici rojstva velikega hrvatskega zgodovinarja «Sad se treba trajno i iskreno vomiriti sa Srbima.» Te zadnje politične besede Račkega &o danes — ko praznuje hrvatski narod skupno s Srbi in Slovenci stoletnico njegovega rojstva — aktualnejše nego so bile ob njegovi smrti pred 34 letu DR. FRANJO RAČKI Slučaj ali ironija usode je hotela, da se izvršuje oporoka Račkega ne v avstro-ogrski monarhiji, ampak v kraljevini Srbov. Hrvatov in Slovencev. Ni naš namen govoriti posebej o političnem delovanju Račkega, toda morali smo omeniti to ker bo hrvatski na-roH brezdvomno proslavil njegovo stoletnico predvsem politično. Dr. Franjo Rački se ie rodil 25. novembra 1828 v Fužinah, (ki so proslavile njegovo stoletnico že 29. julija z odkritjem spominske plošče, ki jo je izdelal profesor Rudolf Valdec). Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo pa na Reki in v Varaždinu. Izbral si je duhovniški poklic ter je stopil v senjsko bogoslovnico baš v času, ko je ban Jelačič napovedal vojno Madžarom. Ker ie bil odličen dijak, ga je poslal njegov škof Ožegovič v bogoslovnico na Dunaj. Za popotnico je dobil priporočilno pismo na dvornega kaplana Josipa Jurija Strossmayerja. Tako sta se spoznala oba duševna velikana. Na Dunaju se je naučil Rački poleg francoščine tudi ruskega, češkega in poljskega jezika. Mimogrede se je ba-vi] tudi z zgodovino. Po končanem bogoslovnem študiju se je vrnil kot duhovnik v Senj, kjer je na škofovo željo pričel poučevati na tamošnji gimnaziji matematiko in fiziko. Ker bi bil moral iz teh predmetov napraviti profesorski izpit, je odšel na Dunaj, toda kmalu se je vrnil v Fužine, ker ni čutil v sebi dovolj talenta za te discipline. L. 1855. je bil na Dunaju promoviran za doktorja bogoslovja. Rački se je tedaj najbolj zanimal za sveta brata Cirila in Metoda ter ie svoje zadevne študije priobčeval v »Katoliškem listu«, kjer ga je spoznal oče modernega hrvatskega zgodovinopisja Ivan Kukuljevič. ki ga je pozval k sodelovanju v «Arhivu». Škof Ožegovič je imenoval Račkega za profesorja kanonskega prava in cerkvene zgodovine v senjski bogoslovnici, toda Kukuljevič je dosegel s pomočjo biskupa Stross-mayerja njegovo imenovanje kanonikom (1. 1857.). Rački je nato odpotoval v Rim, kjer je po tamošnjih arhivih zbiral gradivo za hrvatsko zgodovino. Marljivo je proučeval paleografijo in diplomatiko vse do 1. 1860. V tej dobi je nastalo njegovo prvo večje delo «Vijek i djelovanje, sv. Cirila i Metoda slovjenskih apostolov«. Njemu je sledilo «Sloviensko pismo®, v katerem je dokazoval, da sv. Ciril ni izumi] cirilice temveč glagolico, ki je starejša od cirilice. V tem času je bil izvoljen za poslanca v hrvatskem saboru, kjer so bila baš tedai na dnevnem redu državnopravna in zgodovinska vprašanja. Znani zabor-ni čl. 42 o odnošajih z Madžarsko je delo Račkega. L. 1864. in 1865. je izšla v »Književniku«, ki ga je urejeval skupno z Ja-gičem in Torbarjem, njegova prva kritična razprava «0cjena starih izvora za hrvatsku i srbsku povjest*. Leto 1865. je bilo za Hrvatsko posebno važno. Takrat sta hrvatski sabor in madžarska zbornica izvolila vsak svoj odbor, ki sta imela staviti pogoje za sporazum med obema kraljevinama. Dr. Rački je bil na svojem mestu ter je napisal znamenito delo o Reki, ki je izšlo tudi v nemščini. Ko se je svečano otvorila (že 1. 1860 ustanovljena) Jugoslavenska akademija znanosti in umetnosti G. 1867.), je bil Rački njen prvi predsednik. To čast, ki je pomenila zanj trdo, intenzivno znanstveno delo, je užival polnih 20 let, dokler ni grof Khuen-Hedervary (1. 1885) preprečil njegovega sedmega imenovanja, ki je bilo vedno odvisno od kralja. Rački ni bil namreč samo velik Hrvat, ampak tudi velik Južni Slovan in Slovan vobče ter je kot tak potoval tudi v Rusijo, s čimer se je za vedno zameril Budimpešti in Dunaju. Ker je bil iskren borec za duševno zedinjenje Južnih Slovanov, je želel, da bi tudi Srbi sprejeli Jugosl a vensko akademijo kot skupno žarišče južnoslovanskega kulturnega življenja, kar pa so Srbi odbili. Leto dni pred svojo smrtjo je moral ugotoviti, da je uresničenje njegovega ideala še zelo dalač. Dr. Rački ni bil samo duša Jugosla-venske akademije, ki je navezal stike z vsemi evropskimi, predvsem slovanskimi akademijami, am^ak ie tudi marljivo pisal svoja zgodovinska dela, ki jih je izdajala Akademija. Med najvažnejšimi so: «Pokret na slavenskom ju- gu koncem 14. i početkom 15. vijeka». (Ta razprava je pobudila Avg. Šenoa, da je napisal svojo «K!etvo».) Nadaljevanje te razprave so «Bogomili i Pa-tareni» (zgodovina Bosne). Za 500 letnico je napisal «Boj na Kosovu». Za Hrvate so najvažnejša njegova dela o hr-vatsikih narodnih vladarjih: «Kad i kako se preobrazi hrvatska kneževina u kraljevinu», «Borba južnih Slavena za državnu neovisnost«, «Hrvatska dvorska kancelarija i njene isprave za vladavine narodne dinastije«, «Hrvatska prije XII. vijeka glede na zemljišni op-seg i narod», »Nutarnje stanje Hrvatske prije XII. vijeka«. Kot sedmi zvezek iz-danja Jugoslavenske akademije «Mo-numenta spectantia historiam Slavo-rum meridionalium» ie izdal «Docu-menta historiae Croaticae periodem an-tiquam illustrant;a», ki so priročna knjiga za vsakega hrvatskega zgodovinarja. Poleg tega je priobčeval Rački svoja dela v Matici Hrvatski, Vijencu in drugod. Ta kratek prikaz osvetljuje dovolj življenje in delovanje najmočnejše hrvatske znanstvene osebnosti svoje dobe. Spomin Račkega, ki je iskreno deloval za duševno zedinjenje Južnih Slovanov. naj bi pripomogel k trajnemu vsestranskemu sporazumu med brati. rAnton Sovrč Rimske st< Pramati današnjemu Ptuju je bila keltska naselbina, ki je nastala kakih 350 let pr. Kr. na ozemlju vasi Hajdine, ležeče ob desnem bregu Drave, 2 km zapadno od mesta. Življenje in razvoj prvotnega seliišča ogrinja tema; edina priča o njem je nekaj bore izkopin. Svi-tati se počne šele tik pred začetkom krščanske ere, ko je gladni rimski imperializem pogoltnil tudi naše kraje. Za osvojevaluh vojnih operacij kašniega cesarja Tiberija 1. 15.—9. je dobila Poe-tovio — tako je bilo kraju ime — nemara stalno taborišče; okoli njega so si postavili rimski branjevci, obrtniki in veterani preproste lesene domove ter se strnili z domačim keltsko-pannonskim občestvom v skupno naselbino, ki je bila zametek poznejšemu živahnemu provincialnemu mestu. V zgodovini čitamo prvič o Ptuju pri Tacitu, ki pripo- ine v Ptuju veduje, da je imela I. 69. po Kr. trinajsta legija s priimkom Gemina le-tu svoj zlmovnik, da so se zbrali pri njej poveljniki obdonavskih posadek na znamenito vojno posvetovanje — Poeto-vionem in hiberna tertiae decumae le-gionis convenerant —, kjer so sklenili ponuditi svoj meč Vitellijevemu tekmecu Vespasianu, dalje, da so krenili s svojimi četami iz Ptuja preko Alp v Italijo in pomagali pri Cremoni poraziti Vitelliance. Vespasianus je podelil naselbini municipalne pravice, cesar Tra-ianus pa ji je dal ob početku 2. krščanskega stoletja uradni naziv Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Ugodna za razvoj starega Pti,;* je bila njegova lega ob stočišču važnih prometnih ntvijr Proti ,-g držala cesta iz Ptuja prav do Dunaja, prod severovzhodu do Pešte, proti zapadu prek June na Celovec, niz Dravo pa skozi Os-iek v Mitrovico. Dravska pot se je cepila v Ptuju od reke v notranjost, držeč prek Trojane v Ljubljano, odtod pa skozi Oglej v Italijo. Zato je bilo v Ptuju blagovno prekladišče, izza 2. stol. pa še osrednji carinski urad za vso Pannonijo. Mesto je imelo potemtakem živahen promet. Rodovitna oko- rno, tudi nekako oblačilo, imenovano prav po mestu Ptuju. Ob koncu 2. stol. so nastopili za Ptuj nemirni časi. Notranji razpori v rimski državi in sprotne borbe vojaških cesarjev so povzročile kretanje velikih armad po cesti, ki je vezala prek Ptuja vzhod in zapad. Barbarski sosedje so zmeraj oblastneje trkali Rimou na vra- Fasada bivšega dominikam skega samostana v Ptuju, kjer so sedaj shranjeni rim' ski kameniti spomeniki. lica ga je, kakor še danes, zalagala z naravnimi pridelki. Po prisojnih holmih Slovenskih goric in strmih rebreh halo-škiih je že v tistih časih uspeval vinski trs. V mestu samen. se je lepo razvijala industrija in obrt. Žgali so zlasti izbor-no opeko, iz marmorja pa, ki so ga lomili na bližnjem Pohorju, so klesali za javne zgradbe stavbne kose, stebre, oglavja, frise itd. Kazno je, da so izdelovali tudi volneno in sukneno blago. Prosluli Diokletianov maksimalni ce-novnik iz 1. 301. omenja namreč med drugimi predmeti, ki jim predpisuje če- ta, pritiskajoč prek Donave, zlasti na Pannonijo in Norikum. V tistih časih je imela Poetovio pač preneke krati vojaške čete za neljube goste. Zadnja zgodovinska vest o Ptuju je vezana z znamenito bitko na Ptujskem polju I. 388., ko si je priboril cesar Theodosius v krvavi borbi proti usurpatorju Maxi-mu pot v Italijo. Znano je, kako slovesno ga je sprejela od tej priliki Ljubljana. Kar vemo o nadaljnji usodi rimske kolonije Ptuja, je zgolj sklepanje po iz-kopinah. Te pričajo, da je bilo mesto na pragu med 4. in 5. stol. uničeno po Go- tih, in da so le-ti nekaj časa prebivali na njegovih ruševinah. Kaj je bilo dalje, kdo ve? Vsekakor pa je prebilo mesto tudi burno dobo ljudskega preseljevanja; še hunsko kopito ga ni docela pogazilo. Saj je bil poslednji za-padnorimski cesar Romulus Avgustulus (476) sin Ptujčanke. Seveda ni ostalo po nekdanjem cvetočem mestu drugega nego skromna naselbina in ime. Oboje je prešlo v 6. stol. v last novemu gospodarju — Slovanom. Zanimanje za stare spomenike v Ptuju — seveda le one, kar jih je bilo ostalo nad zemljo, se je zbudilo že v 16. stol. V novejši dobi pa si je stekel za njih ohranitev posebne zasluge ptujski župnik Simon Povoden, ki je dal 1. 1830. okoli cerkve raztresene kamne zbrati ter vzidati v mestni stolp. Sistematsko raziskovanje in odkopavanje pa je pričelo šele Muzejsko društvo, ustanovljeno 1. 1893. Prvi veliki uspeh novega društva v zvezi z graškim deželnim muzejem je bil odkop obširnega rimskega grobišča pri Gor. Hajdini. Med nadaljnjim prekopavanjem so našli 1. 1898 in 1901. dve Mithrovi svetišči, od katerih stoji eno še danes na mestu, prekrito z zaščitno zgradbo, ki ga čuva pred vremenskimi nezgodami. L. 1913. je ugotovil konservator g. Skrabar rimski most prek Drave in odkril tretji, sicer najmlajši, zato pa največji mitrej na Gor. Bregu. Tudi ta je dobil zaščitno streho. Spominski kamni in drugo v njem je nameščeno danes po večini tako, kakor je stalo odkraja; zato obiskovalcu ni težko, ustvariti si pravilno sliko o teh nekoč po vsei rimski državi tako razširjenih bogočastnih prostorih. Mitthrova religija je iranskega izvora. Prepojena s semitsko - kaldejskimi ter grškimi elementi se je razširila v 1. stol. po Kr. tudi prek rimske države. V Ptuju so jo uvedli vojaki in cesarski sužnji ter oproščenci. ki so služili letam kot carinski upravniki. Ti so bili vobče poleg trgovcev njeni najgoreč-nejši pripadniki in razširjevalci. Kaiti Mithras je princip svetlobe, bog nizkih in teptanih. dobrotnik človeštva in od-rešenjk ter naivečji zavetnik resnice, ki pomaga pravičnemu v večni borbi med dobrim in zlom. brezbožnega pa kaznuje. V njegovem občestvu ni bilo razlike stanu in rodu: bodi suženj bodi svobodnjak, vsi so bili bratje Res je njegov dogmatski sistem razločeval sedem stopenj posvečencev, ali vstop > nje ni Hil odvisen ud socialnega sta- leža, temveč le od tega. kako je ta ali oni prebil trde obredne preizkušnje. Kaj čuda torej, da se je tako. najširšim slojem ustrezajoče verstvo v mogočnem poletu razširilo po vsej rimski državi, in da je bilo krščanstvu nevaren tekmec. Mithrovi obredi so se opravljali v prirodnih votlinah ali v špiljasto obokanih podmolih, ki so bili vsaj deloma pod zemljo. To pa v spomin na Mithro-vo najodličnejše dejanje za njegovega poslanstva na zemlji: zakol svetovnega bivola, ki ga je opravil Mithras po ukazu Zeusa - Ahuramazde v votlini ter izvršil stvariteljni čudež: iz bivolovega trupla se je porodil nov svet rastlinstva in živalstva, nemara tudi človek. Notranjost Mithrovih svetišč je bila tipična: poglobljena srednja ladja, na vsako plat ob podolžni steni malce vzvišen oikrajek, ob sprednji steni na sredi pa oltar in nad njim obredni relief, predočujoč omenjeni bivolji zakol. Tu se je shajalo občestvo okoli 15. dne vsakega meseca k božji službi. Tedaj so osvetljevale pestro poslikano oltarno podobo oljenke, ostali proistor pa plamenice. Izmed vernikov so klečali tisti, ki še niso prebili prvih obrednih preizkušenj, v pridvoru pred odprtimi vrati, posvečene! nižjih stopenj na obeh obkrajkih, višje stopnje pa v srednji ladji. V najsvetejše, t. j. prostor pred oltarjem, je smel le duhovnik, ki je bil v najvišjem činu sedmih stopenj posvečenja in je nosil pridevek oče. Tudi ostale stopnje so imele svoja imena, tako n. pr. krokar, grif. lev, vojak itd. Zanimivo je, da so prihajali verniki k obrednim daritvam maskirani, vsakdo v maski svoje stopnje, torej kot krokar, lev itd., kar je razvidno z lepo ohranjenega reliefa iz mitreja v Konjiču v Bosni. Med službo božjo se ie vršilo tudi nekako obhajanje s kruhom in vinom. Ženskih Mithrovo verstvo . ni sprejemalo. Najzanimivejša arheološka posebnost iz rimskega Ptuja je Mithrovo svetišče na Gor Bregu Če stopiš skozi vrata, je prvo. kar ti pade v oči velika kultna podoba na čelni steni, ki pa na žalost ni originalni relief — od tega se je ohranilo le nekaj bore drobcev —. temveč na presno slikan posnetek, ki ga je dalo Muzejsko društvo napraviti po celotno ohranjenem reliefu iz mitreja v O^terburkenu na Radenskem Mithras* mlad mož orjaške postave kleči z levo nogo na hrbtu bivola, ležečega z zad- njim koncem na tleh, ga drži z levico za nozdrvi, z desnico pa mu zasaja nož v lopatico. Proti rani se zaganja pes In vzpenja kača, da bi lokala sveto kri. V moda grize bivola škorpijon, simbol Ah-rimana, principa teme, ki skuša uničiti življensko silo. Bivolji rep se cepi v tri žitne klase, simibol rodovitnosti. Ob vsaki strani stojita dva mladiča, Kan-tes z dvignjeno, Kantopates s poveše-no plamenico, simbol začetka in konca, jutra in večera, rojstva in smrti. Ta dva tvorita z Mithrom sveto mithrov-sko trojico. Okrog centralne upodobitve teče okvir, sestavljen iz medaljonov, ki vsebujejo uprizoritve iz Mithrovega življenja na zemlji. V srednji ladji stoji na raznih mestih več prav lepih kamnitnih p ba pred skupno nevarnostjo: barviti* mi ljudstvi. ¥ (Paul Morand, Rien que la terre). I. J. Turgenjevlgnotus Hamlet in flon Quijofe (Dalje) E. Justin: Hamlet (lesorez) Pomembni so odnosi množice, tako imenovane mase do Hamleta in Dona Quijota. Polonij je predstavitelj mase nasproti Hamletu; Sancho Panza napram do-nu Ouijotu. Polonij je bistroumen, praktičen, prebrisan, četudi zaeno omejen in klepe-tav starec. Je izvrsten upravnik in vzoren oče; spomnite se naukov, ki jih deli sinu Laertu pred njegovim odhodom v inozemstvo, naukov, ki se lahko glede modrosti merijo z znanimi odloki gubernatorja Sancho Panza na otoku Baratariju. V Polonlievih očeh ni Hamlet tolikanj zmeden kolikor je otročji, in če bi ne bil kraljevi sin, bi ga bil Polonii preziral zavoljo njegove popolne brezkoristnosti, ker njegovih misli ni moči izkoristiti pozitivno in pametno. Znan prizor z oblakom med Hamletom in Polonijem, prizor, v katerem si Hamlet domišlja, da se norčuje iz starca, ima za nas jasen smisel in le potrjuje naše mnenje. Dovoljujemo si ta prizor navesti.* Poloni] Milostni gospod, kraljica želi z vami govoriti in sicer takoj. Hamlet Ali vidite tam oni oblak, skoro ves je podoben kameli. Polonij Za Boga! resnično ie podoben kameli. Hamlet Zdi se mi, da je kakor podlasica. Polonij Hrbet ima kakor podlasica. Hamlet Ali kakor kit? Polonij, čisto kakor kit. Hamlet Zdaj torej pojdem k svoji mami, ta hip. Mar ni videti, da je Polonij v tem prizoru ob istem času dvorjan, ki ustreza princu in odrasel mož. ki noče ugovarjati bolnemu, blaznemu fantku? Polonij ne veruje niti za las Hamletu in prav ima, da ne veruje; z vso omejeno domišljavostjo, ki mu je lastna, pripisuje Hamletovo blaznost ljubezni do Ofe-lije, v čemer se kajpa moti; ali ne moti se v ocenjevanju njegovega značaja. Hamleti so prav za prav množici nekoristni; nič ji ne dajejo in je ne morejo nikamor voditi, ker sami nikamor ne gredo. Sicer pa: Kako nai vodiš, ko pa ne veš, ali imaš tla pod seboj? Mimo tega Hamleti maso prezirajo. Kdor ne ceni samega sebe. koga in kaj bo neki še cenil? In ali je vredno, da se človek peča z množico? Sai ie tako surova in umazana! a Hamlet je aristokrat in sicer ne zgolj po rodu. Povsem drugo sliko nam nudi Sancho Panza Mož se posmehuje donu Ouijotu, ker si je v svesti, da je gospodar zmeden, kljub temu pa trikrat zapusti domovino, dom. ženo. hčer. da bi šel s tem zmedenim človekom; sledi mu • Citiram po slovenskem (Cankarjevem) prevodu Hamleta, Gorica 1899. povsodi, jemlje nase raznotere neprili-ke in mu ie vaan do smrti. Veruje mu, se ponaša ž njim in kleče ihti pred revno posteljo, ki na nji umira njegov bivši gospod Te vdanosti si ne moremo razločiti, če postavimo na tehtnico le upe o dobičku ter osebne koristi. San-cho Panza ima veliko preveč zdravega čuta in ve dobro, da klativitežev oproda ne more pričakovati skoraj nič drugega kot obilje bunk. Vzrok njegove vdanosti ie treba iskati globlje; če smemo tako reči, korenini v lastnosti, katera ie v množici skorajda najboljša: namreč v zmožnosti srečne in častne zaslepljenosti (oh. masa pozna tudi drugačne vrste zaslep'jenosti!), v možnosti entuzijazma. ki ne nosi dobička, pa v preziranju direktnih osebnih koristi, ki ie pri revnem človeku skorai enako močno, kakor prezir do vsakdanjega kruha. Velika lastnost, znana iz občne zgodovine. Ljudska množica poj-de prej ali slej z neomejeno vero le za tistimi osebnostmi, katerim se je najprej smejala in jih nemara celo preklinjala in preganjala, katere pg se ne plašijo niti kletev niti preganjani in tudi ne po-smehov množice, ampak gredo neizprosno naprej, unirajoč duševni pogled k smotru, ki ga edino one vidijo, iščejo, zbog njega padajo in vstajajo ter naposled najdejo... Pa po pravici, za^aj najde le oni, kogar vodi srce. »Les grands pensees viennent du coeur«, je rekel Vauvenargues. A'i Hamleti nič ne najdejo in nič ne iznajdejo, zato pa tudi ne zfmmščaio za saho drug'h sledov nego sledove lastne osebnosti: za njimi ne ostajajo dejanja in dela. Ne ljubijo in ne verujejo; kaj bi tedai neki našli? Celo v kemiji (o organični prirodi niti ne govorim) je treba spojiti dvoje snovi, če hočemo, da se pojavi tretja, a Hamleti so venomer zapos'eni le s sabo, za-te^rleli sn nsamHi in breznlodni. Pa bo kdo ugovarjal, češ: »Kaj pa Ofeliia? Mar je Hamlet ne ljubi?« Pomenimo se tedai tudi o nji in za-eno o Dulcineji. Tudi v odnosih obeh naših tipov do žensk ie marsikaj pomembnega. Don Ouiiote ljubi Dulcinejo, žensko, ki je sploh ni in je voljen umreti za njo. (Spomnite se njegovih besed ko premagan in vržen v cestni prah, reče zmagovalcu ki ie nampril nanj kop;e: »Prehodite me. vitez, ali nai moia slabost ne zmanjša Dulcinejne slave; kljub vsemu pravim, da je najpopo'nej- ša lepotica na svetu.«). Don Quijote ljubi idealno in čisto, tako idealno, da si ni v svesti, da predmeta njegove strasti sploh ni i.n tako čisto, da v trenutku, ko se je pojavila Dulcineja v podobi surove in umazane kmetice, ne veruje pričevanju lastnih oči in meni, da jo je pretvoril hudoben čarovnik. Mi sami smo včasi v življenju — na popotovanjih — videli ljudi, ki so umirali za Dulcinejo. katere prav tako nikjer ni bilo ali za kaj surovega in umazanega, v čemer so videli uresničenje svojega ideala; njegovo pretvorbo so prav tako pripisali vplivu skoraj bi rekli čarovnikov — ne. hudobnih naključij in osebnosti. Videli smo jih; ako pa bodo nekoč taki ljudje izumrli, tedaj naj se knjiga zgodovine zapre za vedno. kajti v nji ne bo nič več, kar bi se dalo Citati. Glede čutnosti boš zaman iskal pri donu Ouijotu kako vidno sled, vse njegovo sanjarenje je sramežljivo nedolžno, le nekje v tajni globini srca tli nadeja na končno združitev z Dulcinejo — ako se morda celo ne boji te združitve. Sedaj pa — ali Hamlet ljubi? Ali je ironični njegov ustvaritelj, globok poznavalec človeškega srca. hotel dati se-bičmežu. skeptiku, ki je prožet z vse razkrajajočim duhom analize, ljubeče, vdano srce? Shakespeare se ni ujel v to nrotislovie. Pozorni bralec se ne bo dolgo trudil, da se bo prepričal; Hamlet človek čutnega in skoraj že sladostrast-nega značaja (dvorjan Rosenkranz se ne muza zaman, ko nravi Hamlet pred njim. da se je že naveličal žensk). Hamlet, pravimo, ne ljubi, temveč se samo pretvarja in sicer nepazljivo pretvarja, da ljubi. Pričo imamo v samem Slia-kespearju. V orvem nmoru tretjega dejanja pravi Hamlet Ofeliji: Ljubil sem te nekdaj. Ofelija Resnično., moj kraljevič, pregovorili ste me, da sem vam verjela. Hamlet Ne bila bi smela verjeti!... Nisem te ljubil. Ko je izrekel zadnjo besedo, je bil Hamlet daleko bližje resnici nego je sam mislil. Niegova čuvstva napram Ofeliji. nedolžnemu, do svetosti jasnemu bitju, so bodisi cinična (spomnite se njegovih dvoumnih žalitev, ko jo v prizoru z gledališko predstavo prosi do- voljenja, da se vleže... med njena kolena), bodisi frazerska (opozarjam na prizor med njim in Laertom, ko skoči na Ofelijin grob in govori z jezikom, ki je vreden Barnabasa ali kapetana Pištola: Štirideset Jezero bratov z vso ljubeznijo Doseči ne bi moglo te ljubezni. Povej, kaj hočeš ti storiti zanjo? . Hamletovi odnosi do Ofelije niso nič drugega nego opravek s samim seboj. V njegovem vzkliku: »0 Nymfa, spominjaj se v svojih molitvah vseh mojih grehov!« vidimo zgolj globoko zavest lastne bolestne onemoglosti, nemoči ljubiti, ki se skorajda praznovemo klanja pred svetinjo čistosti.« Dovolj smo se pomenili o slabili straneh Hamletovega tipa, o teh straneh, ki nas najbolii vznemirjajo, ker so nam bližje in bolj razumljive. Skušajmo oceniti to, kar je v njem zakonito in radi tega večno. V Hamletu se je utelesilo načelo zanikanja, tisto načelo, ki ga je drug veliki pesnik, ločivši ga od čisto človeškega, predstavil v podobi Mefi-sfofela. Hamlet je takisto Mefistofel, toda Mefistofel. ki je zaprt v živ krog človeške nature; zaradi tega njegovo zanikanje ni zlo. ampak je uprav naperjeno zoper zlo. Zanikujoči Hamlet dvomi o dobroti, a ne dvomi o zlu in se spusti ž njim v najljuteiši boj. Dvomi o dobroti, to se pravi: prihajajo mu dvomi, ali je resnična in iskrena ali ne; ne napada je kot dobroto, temveč kot potvorjeno dobroto, pod čije lupino se zopet skrivata zlo in laž. njegova prastara sovražnika. Hamlet se ne krohoče z demonsko ravnodušnim krohotom Mefista; v njegovem bridkem smehljaju je skrita obupanost, ki priča o Hamletovih mukah in se zbog tega pomirjuje z njim. Hamletov skepticizem ni brezbrižnost, prav to pa mu daje pomen in vrednost: dobro in zlo, resnica in laž, lepota in gnus se ne zlivajo nred njim v slučajno, nemo, topo nekaj. Hamletov skepticizem. ki ne veruie. da se tako izrazimo, v sočasno vresničenje resnice, je nepomirljivo sovražen laži in je Hamlet prav radi tega postal eden izmed glavnih brambovcev tiste resnice, v katero sicer ne more popolnoma verovati. V zanikaniu je tako kakor v ognju očiščujoča moč — ali kako naj jo člmvek drži v pravih meiah. kako ii določi, kje naj se ustavi, ko pa je to, kar mora iztrebiti in pa ono, kar naj obva- ruje, često neločljivo zlito in speto? Glej. kje vse se nam pojavlja tolikanj opažena tragična stran človeškega življenja: za delo ie treba volje, za delo je treba misli: ali misel in volja sta krenili vsaka svojo pot in se vsak dan oddaljujeta vedno bolj... And thus the native hue of resolu-tion Is sieklied o'er by the pale čast of thought... (Prirojeni rdečici volje daje bledost misli bolesten odsev) tako nam pravi Shakespeare na Hamletova usta... In glej: na eni strani stoje misleči, zavedni Hamleti, ki so često vseobsežni, pa tudi pogosto nekoristni in obsojeni k nepremičnosti; na drugi strani pa napol znoreli doni Quijoti, ki so samo zavoljo tega koristni in pomagajo lindem kvišku, ker vidijo in poznajo zgolj eno točko, ki pa včasi niti ne obstoji v tisti podobi, ki se je njim pokazala. Nehote vprašamo: Ali res moraš biti blazen, da lahko veruješ v resnico? in ali razum, ki se ume obvladati, prav radi tega izgubi vso svojo moč? Predaleč bi šli, če bi hoteli le površno pretehtati ta vprašanja. Omejimo se na pripomnjo, da je treba razdvojenost, dualizem, o kateri smo se pravkar pomenili, priznati kot osnovni zakon vsega človeškega življenja. Življenje ni nič drugega, ko večno premirje in večen boj dveh neprestano ločenih in neprenehoma se spajajočih načel. Ako bi se ne bi bali. da bomo prestrašili vaša ušesa s filozofskimi termini. bi se drznili reči. da so Hamleti izraz osnovne sredotežne prirodne sile, no kateri vsako živeče bitje vidi v sebi središče stvarstva, na vse ostalo pa gleda kot na nekaj, kar obstoji zgolj radi njega. (Tako se je n. pr. komar, ki se je vsedel na čelo Aleksandra Makedonskega. v mirnem prepričanju o svoji pravici nasesal njegove krvi kot hrane, ki mu gre od narave: prav tako tudi Hamlet, dasi sicer prezira samega sebe, česar komar ne stori, ker se še ni povzpel toli visoko, tvrav tako Hamlet, ora-vimo, obrača neprestano vse k sebi.) Brez te sredotežne sile (sile sebičnosti) ne bi mogla priroda obstojati, kakor tudi ne brez druge — sredobežne sile, po čije zakonu je vse. kar obstoji, samo zaradi drugih: (to silo, načelo podložnosti in žrtve, ožarjeno — kot smo bili že pokazali — s komičnim sijem — da se ne bi razdražle gosi r— zastopa don Ouijote. Teh dvoje sil — padanja in dviganja, konzervatizma in napredka — daje podlago vsemu, kar je. Z njima si lahko pojasnimo rast cvetice in kot s Prof. Fr. M. Zgodovina in potreba Letos 5. decembra poteče pol stoletja, ko je mladi gimnazijec Lazar Ludo-vik Zamenhoi v g avnem dogotovil svoj načrt mednarodnega svetovnega jezika. Bil je to zanj velik praznik, njegovi tovariši so se navdušeno oprijeli novega jezika. Vendar se je Zamenhof čutil še premladega, da bi objavil svoj jezik. Zato je počakal nekaj let. Mnogo je prevajal in pisal, da svoj osnutek praktično preizkusi in izpopolni. Tako je lani 26. julija poteklo 40 let, ko je mladi znanstvenik in idealist izdal na lastne stroške prvo brošuro z ruskim tekstom: Dro. Esperanto. lnternacia lingvo. Antauparolo kaj plena lernoli-bro. (Dr. Esperanto t. j. upajoči.) Mednarodni jezik. Predgovor in popolna učna knjiga.) Ta psevdonim je dal jeziku tudi ime: jezik dr. Esperanta ali le esperanto. Ta datum je bil izredne važnosti za izboljšanje razmer v mednarodnih od-nošajih. Tako se je srečnim, potom uresničil velik probem o medsebojnem sporazumevanju in mednarodnem zbli-žarrju. Zamenhof je da' človeštvu nai-važnejši izum: nov svetovni občevalni jezik. Zgodovina mednarodnega občevanja pozna (od 8. stoletja dalje) krog 150 poizkusov. da se ustvari lahek pomožni jezik. To dokazuje, kako se je čutila že v davno minuli dobi nuina potreba po nekem umetnem sredstvu kot nevtralnem mednarodnem obči'u ki bi vsakemu omogočilo direkten pogovor z dru-gorodci. Prvi ie zainteresiral širše kroge za idejo mednarodnega občevalnega iezika Oottfried Wilhelm von LHbnitz (umrl 1716.) s svofo razpravo «Dissertatio de arte combinatoria« (1666.). V tem delu se bavi z mislijo, kako bi bi'o mogoče rešiti problem umetnega svetovnega iezika. Njemu je sledilo nešteto učenja- ključem odpremo umevanje razvoja najmogočnejših narodov. Pohitimo mimo teh nemara neumestnih opazovanj k drugim ugibanjem, katerim smo boli vajeni. (Dalje prihodnjič) mednarodnega jezika kov do najnovejše dobe, ki so se lotili tega težkega vprašanja. Ako pregledamo jezikovno stran teh številnih poizkusov, vidimo, da so eni sloneli na načelu tako zvane pazigrafije (pas = vsak; grafo = pišem), t. j. na nekakih pismenih znakih, ki naj bi kakor številke in matematični znaki izražali skupne konvencijonalne označbe vsakdanjega govora. To bi bila obča pisava, s pomočjo katere bi se mogli pismeno sporazumeti vsi narodi. Z njo bi mogli nekako primerjati staroegiptsko hieroglifsko pisavo ali asirski klinopis ali pisavo vzhodno-azijskih narodov. Drugi jezikoslovci so šli še dalje. Njih jezikovni osnutki so temeljili na načelih pazilalije ali paziglosije) laleo = govorim; glosa = jezik), t. j. fonetičnega govora na gori omenjeni podlagi obče pisave. Po določenih znakih bi bilo torej mogoče ta vseobči jezik tudi izgovarjati. A vsi ti različni načini so se izkazali zaradi prevelikih težkoč kot nemogoči v praksi. Dandanes je to vprašanje rešeno. Ideja mednarodnega jezika nastopa poleg številnih modernih izumov svoj najuspešnejši razvojni stadij kot vsaka nova pridobitev 20. stoletja. Eno prvih in glavnih vprašanj, na katero moramo odgovoriti, ie: Ali je mednarodni iezik potreben? Kakor bi se mi danes gotovo zelo začudili, ako bi nam kdo stavil vprašanje o potrebi avtomobilov. žf^eznir I a d i i in zrakoplovov, ali o r>otrebi nnšte. te'efom. telegrafa in rr^ia. tako b' «p kacn°iše feneraGi.ie k našemu vnašanju 'e pomilovalno nasmehnile. Kakor smatramo mi v naši dobi neštete tehnične orioomočke za nujno not^ebne tako bodoča generacija ne bo dvomila več o potrebnosti rr>0'r'na rodnega pomožnega občevalnega sredstvi, fvgar vlogo i^ra danes esne-ranto. Vendar smo dolžni odgovo^ti ra gornje vprašanje, ker je pri nas le še malo ljudi, ki uvidijo, da je mednarodni jezik že dandanes absolutno potreben ter mu še ne priznajo velikega praktičnega pomena, ki mu že v resnici in po vsej pravici gre. Vsak izmed nas ve, na kolike tež-koče naleti človek, ki pozna le materin jezik, brž ko prestopi ozke meje jezikovnega ozemlja. Mnogo bolj se to občuti v mednarodnem življenju, ki sili človeštvo vedno bolj. da se oklene le enega skupnega občevalnega jezika. Koliko morajo pretrpeti — moralno in materijalno — naši izseljenci zaradi nepoznanja tujih jezikov, ker se ne morejo direktno pogoditi s svojim delodajalcem, od katerega so popolnoma odvisni! Koliko so pretrpeli za časa vojne številni ujetniki, ki jim je bilo v tujini naenkrat odvzeto prevažno sredstvo za medsebojno sporazumevanje! Odrezani popolnoma od domačega ozemlja in rodnega jezika, ki so ga bili edino vajeni, so močno občutili to praznoto sredi drugorodcev. Pa ne le preprosti ljudje, tudi izobraženci že čutijo veliko potrebo po mednarodnem jeziku, ki bi omogočil učenjaku direktno črpanje virov in zajemanje snovi iz potrebnih mu jezikov, brez njih neobhodno potrebnega predznanja. Tako bi se mogel vsak učenjak popolnoma posvetiti znanosti in se zar dostno izobraziti v svoji stroki Dejstvo je tudi. da bodo mani nadarjeni le z največjo muko zmogli to, kar je nadarjen človek laže dosegel. Znanost. ki se danes vedno bolj specializira, pa zahteva praktičnega študija potom edinega skupnega jezika, ki bi omogočil vsakemu najkrajši način izobrazbe ob kar najmanjši izgubi časa in duševnih sil. To praktično potrebo po mednarodnem jeziku pokazujejo posebno mednarodne zveze in mednarodni promet, kjer vlada pravi kaos v medsebojnem občevanju in so si svetovni jeziki v ostrem sporu med seboj. Minili so časi, ko so mogli živeti po-edinci relativno osamljeni po svojem stanu in poklicu. Organizacije se iačijo potom mednarodnih stikov in zvez, ki jim olajšajo pot do skupnih interesov. Na sestankih in kongresih je prva potreba jezikovna skupnost, kar leto za letom kot nujno potrjujejo popolnoma neesperantske mednarodne konference raznovrstnih strokovnih organizacij. Koliko denarja, dela in časa se potrosi s prevajanjem zapisnikov v druge «manjvredne» jezike! Kolikega pomena bi končno bilo, ako bi radio-postaje javljale vesti v istem jeziku hkrati celemu svetu! V nadaljnjem bomo imeli priliko prepričati se. da je esperanto najodličnejše sredstvo za odpravo teh babilonskih zmešnjav in za vzpostavitev enotnega, lahkega medsebojnega občevanja, ker je pač lažji in pravilnejši jezik nego vsi ostali, naravni jeziki. (Dalje prihodnjič) Vladislav Fabjančič Imena ljubljans kih ulic, trgov in cest (Dalje) L. 1876. se je odpravil stari način »aritmetičnega numeriranja«. Dotlej so mesto in predmestja veljala kot celote in so se hiše numerirale s tekočimi številkami. V mestu samem je imel št. 1 rotovž. najvišjo hišno številko, 3161, pa hiša Antona Kolnika v Hrenovih ulicah. V polianskem predmestju, ki se je kot vsa predmestja numeriralo seveda posebej, ie bila 1. 1876. naivišja hišna številka 108, v šentpeterskem 166, v kapucinskem 94. v karlovškem 33, v kra- 1 L. 1770 |e bila najvišja hišna številka v mestu 358, 1. 1822 pa samo 314, isto 1. 1840. kovskem 76, v Gradišču 77, v Trnovem 88, v Kurji vasi 47, na karolinški zemlji pa SO. Skunai 1085 hišnih številk. Po «Winklerjevem» sistemu, ki je bil v Ljubljani uveden 1. 1876. in je še danes v veliavi, pa se beležijo številke sleherne ulice, trga ali ceste posebej, kot zaključena celota. Ta novotarija ni prodrla brez odpora Precei časa in truda je bilo treba, da so mestne očete pridobili zanjo. Prvi ie sprožil to misel sam »iznaiditeli« novega sistema, tovarnar Mihael Wink1er z Dunaia. ki se je s pismom z dne 31. oktobra 1873 ponudil magistratu, da izvede novo nume- riranje v Ljubljani po istih načelih, kot je to že 1. 1862. izvršil na Dunaju. Magistrat mu na to ponudbo sploh ni odgovoril. Na nedostatke v hišnih numera-cijah je opozarjal županstvo tudi šentjakobski župnik Gustav Kosti, ki je ugotovil. da je v Kurji vasi, za botaničnim vrtom, pod Golovcem in v Pasji ulici več hiš brez številke, kar mu prizadeva sitnosti pri vpisovanju novorojenih in umrlih. Magistrat je sicer uvidel, da se mora napraviti red, toda odklanjal je Win-klerjev sistem. Župan dr. Rosmann ga je v pismu stavbnemu odseku občinskega sveta z dne 28. januarja 1874 obe'e-žil, da je »nesprejemljiv in tudi ne lahko izvedljiv«. To pa zato. ker imajo liuhbanske ulice »nepravilno smer« in »se često stika po več nego dvoje ulic na eni točki, vsled česar nastane navadno majhen, popolnoma nepravilen trg, ki je preneznaten. da bi .nosil posebno ime in bi se v njem samostojno numerirale hiše«. Ovira je tudi »velika množina majhnih prečnih ulic, v katerih je le malo hiš. vsled česar bi bila posebna numeracija težko izpeljiva in tudi nepraktična«. Zupan sploh ni verjel. da bi politična, sodnijska in davčna oblastva dovolila uvedbo Winklerjeve-ga sistema. Iz vseh teh razlogov je smatral za Ljubljano samo numerira-nje po celih okrajih »kot razmeram primerno in umestno«. Predlagal je delitev celega mestnega ozemlja v 11 okrajev. Združeni stavbni in policijski odsek pod Laschanovim načelstvom je sklenil vprašati za svet mesto Gradec. Graškl župan ie odgovoril 10. marca 1874 z obširnim dopisom, v katerem je izjavil, da se ie tam Winklerjev sistem, ki je vpeljan tudi na Dunaju, v Linou in Brnu, izborno obnesel. Ljubljanski magistrat pa ni bil še prav prepričan. Načelnik stavbnega urada inž. Adolf Wag-ner je v svojem elaboratu z dne 9. maja 1874 docela zastooal županovo konservativno stališče. Predlagal je le, naj se pri vhodu in izhodu iz vsake ulice nabiiejo table, »na katerih naj se zaznamuje ime ulice v nemškem in slovenskem jeziku in številka okraja«. Winkler pa se nikakor ni dal opla-šiti. Neumorno je bombardiral županstvo s svojimi ponudbami in poudarjal, da so njegov sistem sprejela že »vsa deželna stolna mesta«. Končno je pod novim županom Laschanom dosegel smoter. Mestni magistrat je stopil leta 1876. z njim v pogajanja. Stavbni urad ter stavbni in policijski odsek občinskega sveta sta izdelala elaborat, v katerem se uvaja Winklerjev sistem, se mesto popolnoma na novo razdeli na okraje in se seveda za vsa neimenovana cestišča predlagajo imena, a mnoga prejšnja preimenujejo. Pri odsekovih posvetovanjih sta v odlični meri sodelovala zgodovinar, finančni svetnik Avgust Dimitz ter slovenski književnik, tedanji skriptor študijske knjižnice France Levstik. Poročevalec na sejah občinskega sveta z dne 20. in 22. junija 1876, na katerih je bil sprejet novi sistem numeriranja hiš in imenovanja ulic, je bil občinski svetnik dr. Keesbacher. Iz njegovega (seveda nemškega) poročila naj navedem par zanimivosti. Dr. Keesbacher navaja kot »curio-sum, da je v Ljubljani čez dvajset ulic brez vsakega imena«. Med drugimi hibami starega sistema omenja velikansko zmešnjavo v numeraciji hiš. V Hrenovi ulici n. pr. je stala med hišama št. 79 in 80 hiša s številko 316. Hišno številko 97 ste morali iskati ob Gruberjevem kanalu, 98 pri kaznilnici, 99 na Sejmskem (sedanjem Krekovem) trgu, 100 ob Ljubljanici v začetku Poljan. 101 pa zopet ob Gruberjevem kanalu. Pri reviziji uličnih imen se je ravnal odsek po teh-le načelih: vsaka ulica, tudi če je v njej ena sama hiša, dobi svoje posebno ime. Ostati je v glavnem pri že obstoječih domačih nazivih. Nova imena so samo tam dopustna, kjer jih dotlej sploh ni bilo ali pa se niso lepo glasila, n. pr. »Blatna vas«, »Pasja ulica« itd., kjer se ponavlia eno in isto ime, n. pr. pri obeh Tržaških cestah,2 in končno tedaj, če se hoče ovekovečiti kak važen zgodovinski dogodek ali kak slaven mož. Po ugotovitvi teh načel predlaga dr. Keesbacher najprej nazive za obe obrežji Ljubljanice, »ki nimata v velikem delu prav nikakega imena,« n. pr. »del obale od »toplic« (Marienbad na Pru-lah) do Hradeckega (t. i. čevljarskega mostu) ie brez označbe, pravijo ji »na starem trgu«, »Zabjak« in »za vodo«. Proga od čevljarskega do Francovega (t. i. špitalskega) mostu se zove »za zidom«, od tod do mesarskega mostu »šolski drevored«, dalje pa preneha sleherni naziv. »Na levem bregu Ljublja- * »Tržaška« se !e p raj imenovala današnja Rimska, pa tudii današnja Bleiweis<(wa cesta. VELIKA STRAŽNICA NARODNE GARDE na Kongresnem trgu pred starim deželnim dvorcem. Stražnico so podrli okrog l. 1857. A. na levem bregu! Od Jelovškove opekarne do mostu Čez Gradaščico: »Trnovski pristan«' (Tyrnauer Lande). Od tod do šentjakobskega mostu: »Krakovsko nabrežje«. Dalje naj se ohrani zgodovinsko ime »am Raan« (Na bregu)*. Od Hradeckega mostu do gledališča (poznejše Filharmonije): »Burg-Quai« (»Dvorno nabrežje«). Od frančiškanskega do mesarskega mostu: »Sv. Petra nabrčžje«. Od tod do »kasarnskega« (t j. šent-petrskega) mostu pa »Kasern-Quai«5, ki ' Slovensfct prevod j« LevstJfcov. * Ta statvek ]e prečrtan ta piše nad vrsto; »zrajdbeiia in poMoifstoa sekcija predlaga ime »P r e š e r n - Q u a i«. Tudi Levstik ima v prvotnem elaboratu »Brežtrnovo nabrežje«. 6 V Levstikovem seznamu ud tesa imena. Dalje do mesarskega mostu: »Dom-Ouai«'. (»Naziv »šolski drevored« naj se opusti!« pripominja dr. Keesbacber.) Od mesarskega do kasarnskega mostu: »Poljansko nabrežje«. »Od tod do prisilne delavnice radi tamošnjega žitnega trga pa »Getreide-Ouai«. Ta pasus je črtan in se predlaga: »že sedaj veljavna označba »am neuen Damm« (slov. »Novi nasip«). »Kar pa se tiče zgodovinskih obeležij za mestno cestno nomenklaturo,« nadaljuje poročilo, »smatra združena stavbna in policijska sekcija sledeča imena kot primerna in vredna, da se ovekovečijo: Iz vrste naše vladajoče hišer Cesarica Marija Terezija in cesar Jožef . . , Isto. ntce naletimo na Ime še-le na Bregu (am Raan), od tu pa se izgubi do Marijinega trga. Obala od Francovega mostu, recte od Mayrove hiše pa do šent-petrske vojašnice niima imena, reče se »za vodo« in se mora pristaviti ime predmestja, n. pr. »auf der Vorstadt am ,Wasser«. Dr. Keesbacher je predlagal za obe obrežji Ljubljanice naslednja imena: naj ohrani to ime do konca vojašnice. B. Na desnem bregu Ljubljanice: Od »toplic« do šentjakobskega mostu: »Prula-Ouai« (zraven piše Briihl-Ouai), slov. »Prulsko nabrežje«. Od tod do Hradeckega mostu: »Sv. Jakoba nabrežje«. Od tu do Francovega mostu: »Fran-zens-Ouai«, slov. »Cesarja Franca nabrežje«. Izmed vojaških imen v spomin na turške vojne: general Lavdon in (v drugi vrsti) Lenkovič. Izmed krainjskih reformatorjev: Primož Trubar, Dalmatin (Bohorič). Od u č e n j a ko v (!) : grof Anton Auersperg, Prešern, Vodnik, Valvazor, Vega, Cojz in v Ljubljani umrli izumitelj ladijskega vijaka Resi. Dalje naj pride nekdanja rimska doba Ljubljane do primerne zabeležbe.« (Kundschaftsplatz, sedaj Jurčičev trg) ni prekrstil v Resljev, marveč v Prešernov trg. Slednje ime je ostalo do 1. 1890., ko so Slonove ulice preimenovali v Prešernove. (Sploh so Prešerna temeljito premikali, kakor da ne vedo, kam ž njim. Odsek je prvotno predlagal zanj prekrstitev Brega v Prešernovo nabrežje. ■ Ta misel je padla v vodo. Tudii ni uspel inačrt, da bi se Marijin trg preimenoval v Prešernov.) V STARO STANOVSKO GLEDIŠČE, današnja Wolfova ulica s sp> Končno se predlagata še »dva krajevno spomina vredna moža: župan Ambrož in Šelenburg — ustanovndk.« Nato se navajajo po vrsti vsi novi ulični nazivi. Pri podrobni debati je marsikateri odsekov predlog propadel, tako n. pr. »Lavdonova cesta«, ipod katerim imenom naj bi se združila Flo-rijanska ulica, Zvonarska7 in Kadovška cesta. Sprejeti sta bili današnji imeni Sv. Florijana ulica in Karlovška cesta. Odklonjen je bil predlog, da bi se Sv. Jakoba trg prekrstil v Valvazorjev trg, in sicer najbrž vsled odpora slovenskih katoliških krogov. Valvazorju so odstopili prejšnji Šolski (sedanji Vodnikov) trg. Istotako se Obrtrfijski trg 7 Ta »Olookengiesse r sitrasse« je bila začetek današnje Rartovške cest«, ne pa morda današnja Zvonarska ulica, ki so jo svojčas zvali »Butids-gasse« ali pa jo beležili pod širši pojem »Za preiskoval nioo« (tiinter dem lnquisitkniishause). i se je po njem nekdaj imenovala njim delom Kongresnega trga. podrobni debati ni bil nadalje siprejet za spodnji konec Resljeve ceste — od šentpetrske ceste do mesarskega mostu — naziv Ambrožev trg. Prvi ljubljanski slovenski župan Ambrož, ki j« bil izvoljen 1. 1861. iin je poleg nemškega vpeljal tudi slovensko uradovanje. je tako ostal prezrt do Hribarjevega županovanja, ko se je prejšnji Žitni in Poljanski trg prekrstil v današnji Ambrožev trg. Dalje je bil zavržen odsekov predlog, da bi se Marijin trg preimenoval v Šelenburgov. Le-ta je dobil prejšnjo Poštno ulico (imenovano tudi Klosterfrauengasse), ki mu je ostala do danes. Stara »Barmherzigerstrasse« (sedanja Dalmatinova ulica) je dobila slovensko ime Dolge ulice, ne pa tudi nemško »Lange Gasse«. kot je želel dr. Keesbacher. Za Dalmatina se je predlagala današnja Beethovnova ulica. Toda slednji, ki mu je bila prvotno pridr- žana sedanja Knafljeva ulica, je Izpodrinil velikega protestantskega pisca, ki je ostal brez ulice do konca stoletja. Poleg teh je beležiti še več manjših izprememb prvotnega predloga, ki pa so večinoma brez bistvenega pomena. V naslednjem naj podam seznam vseh ulic, kakor so bile imenovane 1. 1876. in kot so tiskane v nemško-slovenskem »Zapisniku hiš deželnega glavnega mesta ljubljanskega« iz 1. 1877. Navajal pa bom samo slovenska imena in sicer doslovno po končni Levstikovi redakciji. A. Stara ulična imena, ki se niso preimenovala in se še danes rabijo8: Breg, Cerkvčne ulice, Čevljarske ulice, Dvorni trg, Dunajska cesta, Frančiškanske ulice, Gospodske ulice, Hrenove ulice. Ključavničarske ulice', Ko-lezijske ulice (prej K. cesta), Kolodvorske ulice (še stareje: Blatna vas), Kongresni trg. Krakovske ulice (prej: Krakovske velike ulice), Kržkovski ndsip, Krojaške ulice. Lingarjeve ulice, Marijin trg. Cesta v mestni log, v Rebri, Rožne ulice. Cesta- na Rožnik, Salen-drove ulice, Sotčska (nem. Einodgasse), Stari trg. Strellške ulice (te obsegajo tudi del prejšnjega »Za streliščem«), Sv. florijžna ulice (pod te je 1. 1876. pripadel tudi konec prejšnjega Starega trga od redute do šentjakobskega župnišča), Sv. Jakoba trg, Sv. Petra cesta (ta se je pred 1. 1876. imenovala »Sallocher Hauptstrasse«, slovenski pa se navaja v citiranem »Zapisniku hiš« Šentpetr-ska cesta kot staro ime), Pred škofijo, Študentovske ulice, Pod trančo. Trnovske ulice. Tržaška cesta (ta je do leta 1876. obsegala tudi sedanjo Rimsko cesto in pod Hribarjem krščeno Bleiwei-sovo cesto). Vrtne ulice, Žabjak, Židovska steza. Židovske10 ulice. ' Manjših, zgolj slovničnih ali pravopisnih izprememb ne upoStevam. 9 V prvotnem predlogu se 1« glasilo nemško »Schlossergasschen«, kar je Levstik posloveni! s »Ključavničarske uličice (Ključavničarska stžg-na)«. Izraz »stegna« je v opombi sploh priporočal kot boljši nego »das tlbelklingende ..uličice"«. Tako beremo v njegovem prvotnem prevodu n. pr.: »Nunske uličice (Nunska stžgna)«, »PJotne uličice (Plotna stšgna)«, »Uličice v Rčber (Stegna v R6ber)t, »Bžrvar&ke uličice (Barvarska stegna)« itd. Večina teh »GSsschen« se Je končno itak skrajšala v »Oassec, kar je Levstik prevel seveda z »ulice«, ali pa v »Steig«, kar je vedno prevajal s »stezo«. m Levstik je prvotno rabil obliko »Judovske«. B. Stara imena, ki so se let? 1876. opustila: Gornje poljanske ulice (večji kompleks, ki je dobil nazive: Poljanska cesta, del. Barvarska steza, Kaplteliske ulice. Poljanski nasip. Suknžrske ulice, Žitni trg). Novi trg (se je prekrstil v Turjaški trg). Seimski trg (se ie preimenoval v Cesarja Jožefa trg, danes Krekov trg). Pred šolami (v Valvazor-jev, danes Vodnikov trg). Vodne ulice (v Vodnikove ulice, danes Kopitarjeve). Cojzov »graben« (v Cojzovo cesto), Obrtnijski trg (v Preširnov, danes Jurčičev trg). Nemške ulice (od 1. 1876. dalje Križevnfške11), Nemški trg (v Križevnfški trg. danes Valvazorjev), Za zidom (v Francovo nabrežje, danes Cankarjevo n.). Cesta na grad (v Ulico na grad). Ob Gradaščioi (v Gradšške ulice). Gornje Gradfšče (v Gradišče), Za gradom (v Gruberjevo cesto), Dolnje Gradišče (deloma v Hrl-šerjeve ulice, del. v Včgove ulice"), Zvonike ulice (se premestile s Kar-lovške ceste v Pasje ul.). Pri Glavanovi ooekarnici, del Trnovskega nžsipa in Trnovskih ulic (v Koniušne ulice, sed. Švabičevo ul„ ter Pred konjušnico), Nad streliščem (v Lončarsko stezo), Celovška cesta (v Marije Terezije cesto), Vel ki trg (v Mestni trg). Pri toplicah (v »Pred prulami«). Ribji trg (se je z okolico združil v Ribie ulice). Za ško-fiio (se prekrstilo v Semenfške ulice), Za streliščem (v Streliške ulice in Str-mfi pot). Poštne ulice (v Šelenburgove ul.). Za preiskovalnico (deloma v Žab-iak, del. v Zvonarske ulice). Dolnje poljanske ulice (del. v Poljansko cesto, del. v Živinozdravske ulice). __(Dalje prihodnjič) 11 »Zapisnik« navaja to ime kot staro, toda nomšiko se ie ulica imenovala »Deutsche Gasse«. Ista opomba velja za Nemški trg. " Levstik )e zapisal prvotno »Včhovčeve ulice«. Vljuden avtomat Združena tobačna skladišča (United Cigar Stores) so postavila v svojih magazinih v Broadwayju nov samopib, ki deluje v zvezi s fonografsko napravo. Ko si vrgel v stroj tri ali Štiri »nikle« (beliče po pet centov), kakršnih smotk si pač želiš, nato potisneš majhen vzvod — in prikaže se zavojček papl-rosk ali cigar s škatlico vžigalic vred. Hkrati pa slišiš razločno besedi: Thank you (hvala vam), ki jih izreče fonogra!. O ubežnikih, malih vagabundih in malem pesniku Po E. E. Kischu II. Zaviti in zamotani, da bi kljubovali nočem v ledu, snegu in vetru, ušivi in polni bolh, kakor ne more drugače biti, ko pa pozdravljajo z dobrodošlico vsako pobrano krpo kot oblačilo, zamazani in sajasti, kakršni pač so. če več mesecev nočujejo v izranžiranih kotlih, na kupih opeke ter v notranjosti stebrov za lepške, z razparano malho in razbito jedilno posodo v rokah, taki prihajajo mali vagabundi. v spremstvu policaja, socijalnega inšpektorja, pasanta, ali pa iz lastnega nagiba v kolektor. Nič jih ne izprašujejo in malo minut kasneje se izpremenijo te bedne postave v otroke, divjajo nagi po kopalnici, skačejo v banje ter puhajo pod prhami. Kopalni mojster iste starosti jih drgne z milom in ščetko. Ko so suhi. jim poreže brivec kodre »na balin«. Beraška malha in beraška posoda sta med tem šli skozi desinfektor in od tam v skladišče. Vsak dobi čisto perilo in črno. visoko zapeto obleko. Tako preoblečenega vprašajo po imenu, starosti, poreklu, doživljajih in pritožbah, ali zna pisati in Citati, kaj bi hotel postati in kaj je uganjal doslej. Mnogi so bolni na očeh, imajo garje, kožne izpuščaje rane. ki so si jih pridobili pri pretepu ali morda pri vlomu, dva do tri odstotke je jetič-nih, en odstotek pa luetičnih. Zdravi pridejo v eno izmed velikih spalnic, kjer stoji po petdeset postelj. Vsako moskovsko zbirališče more spreieti skoro šest sto otrok. L. 1921., ko je divjal ob bregovih Volge glad. se je zateklo toliko sirot v zaščito belih zidov, da je bilo treba v enem domu spraviti pod streho do dvatisoč otrok. Prostora je bilo dovolj. Eden izmed kolektoriev je nameščen v kompleksu, ki je doživel tipično u.Wo caristionih poslonii: najprej vojašnica, potem zatočišče za vdove državnih nameščencev, ki so jih postavili na početku vojne na cesto. Velikanski nrostori so bili notrebni kot la-zareti. Ranjenci in bolniki so popravili zidovje. da so moeH bivati v poslopju. Po revoluciji je bilo določano za otroke. Delavci iz okraja so ro čistili, belili in tudi uredili — v večernih urah', prostovoljno, brezplačno: delo za skupnost. Osem do šestnajst let imajo dečki, ki se sprejemajo tukaj, in osem šol je tu. Nekateri izmed otrok poznajo zemljepis Rusije od Jekaterinoslava do Odese, mehaniko vratnih ključavnic, blago-znanstvo železniških tovorov, računske načine skrivačev ter prirodopis vseh užitnih živali in rastlin, ne poznajo pa abecede niti poštevanke niti poštenega prijema z roko. Drugi so bili sicer deležni vzgoje, toda umrli so jim starši v dobi intervencije in državljanske vojne. Zopet drugi, komaj dvanajst let stari, so se naučili obrti svojega očeta, kateremu so morali pomagati od rane mladosti ter so čevljarji, pletarji košev, krojači ali mizarji. Napravili so le premor in se morejo, ako se posreči vzgojno delo, kmalu zopet posvetiti staremu delu. Marsikdo razume več jezikov (tur-kestanski. poljski, tatarski). Eden govori tudi nemški: »Komm rio!« (Dialektična oblika za »herein«. — »Pridi notri!«). — »Tako, in kai znaš še?« Tedaj zavihti pest in zakliče: »Verfluchter Kerl!« (»Prokleti capin!«) To ni psovka nego druga polovica njegovega nemškega znanja. Več se ni naučil ko je beračil v republiki ob Volgi: prijazen »Komm rin!« ali pa srdit »Verfluchter Kerl!« Z ostalimi moramo govoriti ruski, ako hočemo izvedeti, kaj vedo o Rusiji. Pokažemo Lieninovo sliko in vprašamo, kdo je to. »Ljenin je bil voditelj delavcev in kmetov ter jih je osvobodili. da imajo kai jesti ter se morejo učiti čitati in pisati.« »Tako — in kdo je gospa ob steni?« — »To je Roza Lu-xemburg, ki je v Nemčiji hotela storiti isto kakor Ljenin, toda car io je tam ustrelil.« — »In Liebknecht?« — »To je bil mož Roze Luxemburg in tudi dober človek.« — »In kdo ie oni mož tam z veliko brado?« — »To je Kari Marx. Lieninov učitelj.« — »Ali ste slišali kaj o Kristusu ?« — »Seveda. Kmetje verujejo da ie Bog, toda Boga nI.« Trije klavirji in en pianino so v hiši. Na vsakem razbija samouk. Večin« dečkov leži v klubski sobi na trebuhu nad mizami in igra »damo«. Sestna.st-letnik in komaj osemletnik igrata partijo šaha. Mali bo svojega nasprotnika v štirih do petih potezah matiral. Ob stenah visijo velikanski pisano poslikani in kaligrafirani kartoni: stenski časniki. Izhajajo mesečno ter se bavijo z aktualnimi zadevami doma, satirično in resno, a jako naivno. (Stenski časniki so v Rusiji sploh v vsakem obratu, v vsakem domu in v vsakem skladišču. Zasuta bivša umetnost, »afiširanih žur-nalov« (Journaux d' affiche) iz velike francoske revolucije nastaja na novo. V največji dvorani je oder, na katerem igrajo gojenci vsak teden po eno igro. V ponedeljek se vprizori Čajkovskega opera »Stenka Razin« — brez Čajkovskega muzike; besedilo se govori in orkester za balalajko predvaja v odmorih »internacijonalo«, marseljezo in nekoliko narodnih pesmi. Godbeniki so ravno pri poskušnji, toda pretrgajo jo, ker prihaja gost. in igrajo, nemškemu gostu na čast, »Madel ruck, ruck. ruck an meine griine Seite« (»Dekle, sedi, sedi, sedi mi ob srčno stran). Njihova godala so okorno sestavljena iz ne-zoblanih desk. Učitelj, godbenik po poklicu, popravlja, kar skoro ni potrebno. kajti dečki so z neverjetno muzi-kainostjo pri stvari, in celo dva člana orkestra, ki ne moreta sodelovati, ker ni dovolj godal, sedita nad vse resna na svojih prostorih in prebirata s prsti strune, ki jih ni. na balalajki, ki je tudi ni. V risalnici slikajo dečki. Učitelj jih poučuje v rokovanju s čopičem, papir-!f> paleto ali paletnih barvah ter v modeliranju iz gline. Majhni otroci se ba-vijo z igrami za z'aganje ter s slikanicami. Ključavničarska delavnica, električen obrat, je že prazen, štiriurni delovni čas ie potekel, toda v mizami še dela nekoliko otrok. Dobili so dovoljenje za to. ker hočejo kakor h'" 7prnst\'o 1 in nnl J^inrja na '"'o. Urejuje Božidar Borko. — Fzdt-ia za konzorcij Adolf Ribnikar — Za »Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani. Foto Fran Kraiovec Robbov vodnjak v Ljubljani