Kaj delamo?!
V vseh mogočih občilih (in praksi) poudarjamo odgo-vomost posameznika in družbe na delovnih mestih. Stara resnica, da pred tujimi vrati veliko raje pometamo, kot pred svojimi. Res pa je tudi, da smo se z mnogimi napakami sprijaznili, češ, saj ne gre drugače. Žalostno je to.da nas potem zmoti odgovomo delo.
No, pa ni moj namen politizirati, moralizirati in ne vem kaj še vse. Opozorila bi le na nekaj dejavnosti, ki so za nekatere obrobnega pomena.
Ste kdaj opazovali, se zamislili ali celo razjezili nad delom komunalcev? Mnogokrat, pravite.
V  našem okolišu namreč še vedno uživamo vso idilo kant za smeti. Vreč zaenkrat še nimamo. Tako se njihovo delo začne približno ob šestih zjutraj. Ponavadi s svojim ropotanjem zbudijo vse, ki še spe. Kante vlečejo po asfaltu in pesku, tako da preddelavec omogoči tovomja-ku čim hitrejše praznjenje kant.
Ko se vračamo z dela mnogokrat stopimo iz avtomobi-la, da umikamo kante. Ker precej časa traja pot do garaže oziroma do dvorišča. Seveda je potrebno pobrati kup malomarno razstresenih smeti.
Tudi z raznašalci časopisov in pošte ni dosti bolje. Mnogokrat razglednice in pisma romajo po vsem okolišu predno pridejo v roke naslovniku. Koliko pošte sploh ne
dospe do prejemnika, ker je nemarno vržena pred vho-dna vrata, namesto v nabiralnik. Sporočila raznaša veter kakor mu je Ijubo. Nedavno tega je sosed pri košnji travnika našel pismo, v katerem je bil film, najbrž drago-cen spomin komu.
Kaj je vzrok takemu neodgovornemu delu? Slabi osebni dohodki, morda težki pogoji dela ob vremenskih neprilikah.
Ta problem bi bilo potrebno rešiti, seveda najprej znotraj vsake delovne organizacije. Žal zaradi posamez-nikov mnogokrat pade slaba luč tudi na dobre delavce in sploh na delovno organizacije.                              S. S.