Postavljajmo jaslice!
Ali je še veliko slovenskih družin, kjer za vsak božič postavijo jaslice? Ce jih je veliko, prav veliko, potem blagor nam! Če pa hi ste h er na slovenska družina vsako leto v pravem duhu poskrbela za jaslice v kotu, potem sodim, da bi se nam ne bilo treba bati zu usodo našega naroda!
Valovi verske obnove zadnjih let so zopet dvignili jaslice iz pozabljenja. Vsi veliki narodni voditelji in vzgojitelji so danes soglasno mnenja, da gre jaslicam v našem družbenem življenju zelo vužno in Časti vredno mesto. S tem so odkrili samo prastaro resnico, ki so jo poznali davni predniki, a jo jc vladajoča in odločujoča »razsvetljena« plast v ljudstvu dosledno ubijala.
Ljudstvu so dali civilizacijo in mu vzeli kulturo, dali šumno zunanje veselje in mu vzeli neizmerno srečo tihe zbranosti. Ali pozuute kak lepši pojav religiozne kulture med ljudstvom, kakor so jaslice in se za lepše ure družinskega veselja, kakor so ure pred jaslicami?
Tudi Ti, ki se morda samo še spominjaš jaslic iz svojih otroških let, skleni, da si bos letos postavil jaslice, Boš videl, ali je res ali ne, da prihaja iz njih blugoslov in mir vate in v Tvojo družino!
Jafllico. Stikal M. Lantus.
Osnovo jaslic, nam je iskati v pripovedovanju drugega poglavja Lukovega in drugega pogluvja Matejevega evangelija. Zučeikc >predstavljanjfi< te zgodbe moramo gotovo iskati v Betlehemu samem v prvih stoletjih krščanstva, ko so Se kazali jaslice, ki da je v njih ležal naš Zveličar. Od 5. stoletju dalje so častili nekaj kosov te častitljive relikvije v cerkvi Santa Maria Maggiore v Rimu. Štiri stoletja zu tem so že postavili jaslice v Marijini cerkvi onkraj Tiber e. Kako se je postavljanje jaslic za naprej razvijalo, ne vemo. Gotovo pa je tu razvoj v zvezi z duhovnimi igrami, ki so se začele pojavljati v zvezi s krščanskim bogoslužjem od K), stoletja dalje. Lesene jasli so bile središče božičnih itfer, ki so jih predstavljali pred oltarjem v cerkvi. Že v 12. stoletju beležimo v celoti izdelane božične iure. Zanimivo pa je, da jih najdemo najprej v severnih deželah, šele za leto 1223 nam je
izpričana iaka »predstava« v Italiji, Zu vsakega jaslt-čarju je to imenitna lelnica — takrat je postavil sveti Frančišek Asiški svoje juslicc v gozdu pri Grecciu. V U. stoletju pa dobimo tudi v Italiji že razkošne božične igre. Kmalu se pojavijo v teh igrah tudi lutke. Od njih do postavljanja sjuslic* je le en sam korak. Zaradi vedno obilnejših posvetnih potez v duhovnih igruh je sledila v 1", stoletju njih prepoved. Zato pa se je izvršil prehod od živo predstavljenih božičnih iger do plastično postavljenih juslic, Vmesna oblika so slavni kipci iz terakote, ki jih je ustvarilo 15. stoletje v Neuplju in okolici in so predočevali razne figure iz starih božičnih iger. Za leto 1478 pa so nam že izprieunc prve prave jaslice v cerkvi in sicer v Neaplju. Zdaj se je začela širili navada postavljanja jaslic po vsein tedaj znanem krščanskem svetu. Posebno trdno se je ukoreninilu tu navada v alpskih deželah. Tu se je tudi obdržala kljub sovražnemu razpoloženju v dobi razsvetljenstva (konec 18. in začetek 19. stol.}. Tod je še danes jedro jasličarstva.
*
V pojmovuitju jaslic se ne kaže samo versko Čustvovanje naroda, ampak tudi njegov značaj. Kakšna razlika med italijanskimi in med n. pr. alpskimi jaslicami! V italijanskih jaslicah razkošje in zunanji pomp, ki sta za nas navidezno v nasprotju s sporočeno svetopisemsko zgodbo, v alpskih jaslicah pa predvsem preprostost in vase pogreznjena pobožnost, prav v smislu skopega evangeljskega pripovedovanja. Pač pa je jaslicam obeh tipov lastno, da pripravita okoli sebe najrajši domače okolje. Tako so italijanske jaslice brez pomišljanja postavljene v rimsko Kam pa nij o, poti razvaline kakega starega poganskega svetišča, med stebrov je in kipe v starem rimskem, pa tudi v renesančnem in celo baročnem načinu. Alpske jaslice pa postanejo del alpske pokrajine. Votlino zamenja pogosto planinska staja ali senik. Beti ehe in je vas z značilnimi alpskimi kmečkimi hišami, iz ozadja pa pozdravljajo zasneženi gorski vršaci. In če so v italijanskih jaslicah figure vseskozi tipi, kot jih pozna živahni jug. so pa v alpskih jaslicah beti ehe ms k i pastirji navadni alpski gorski kmetje in pastirji v domačih nošah.
Mimo jaslic v čistem orientalskem slogu kažejo torej te vrste nurotliio in pokrajinsko barvanih jaslic s posebnim poudarkom resnico, da se božična skrivnost od vseh skrivnosti naše vere najgloblje dojema slehernega človeka, da tako zelo pronikne vanj in ga tako zelo vsega prevzame, da jo gleda pričujočo in živo v svojem vsakdanjem življenju, jo postavlja vanj in ga prav nič ne moti neskladje med domačo obliko in zgodovinskim izročilom. Nuj nam tu nc pride kak historični in dlakocepski razumar, ki se nad tem spotika! Saj so take ljudske jaslice, kot jih poznajo različne krščanske deželo, ravno dokaz globoke religiozne narodne kulture in samoniklega ljudskega ustvarjanja!
*
Kako pa je z jaslicami na Slovenskem? Božične igre, ki naj bi bile dale pobudo zu postavljanje jaslic, zasledimo zelo pozno, šele okoli leta 1800 (Andrej Šuster Drabosnjuk ua Koroškem). Jaslice pa so bile
med našim ljudstvom že poprej znane, ko torej prišle k nam od drugod kot že razvil pojav.
Zdi se pa vendar, da smo v tipu jaslic ustvarili svojo posebnost: jaslice v kotu. Ker kažejo naše jaslice vseskozi alpski značaj, ne moremo iskali posebnih zvez z južuimi laškimi deželami. Jaslice v nemških alpskih deželah pa se ne postavljajo v > Bog ko ve m koint, ampak drugje v izbi. Osnovna ploskev jaslic tu torej ni trikotnik, ampak pravokotnih. Tirnici in Bavarci postavljajo svoje jaslice na predalnik, na mizo, na posebno ogrodje, da, postavijo jih celo v posebni izbi — ne v družinski »hiši« —, kjer zavzemajo skoraj ves prostor.
To nam dokazuje, da imamo Slovenci svoj posebni lip jaslic, ki ni soroden ne 2 nemškim alpskim, še manj seveda z južnuškiiu luškim načinom. Slovenske jaslice se postavijo v »kotu« na trioglatp osnovno desko v višini oči odraslega človeka.
Če jc jusličarstvo v nemških alpskih deželah posebna umetnija, je pa postavljanje navadnih slovenskih jaslic kaj preprost posel. V kot naložijo mahu, tako da nastane »hribe, pod hrib postavijo »štalico«, vrhu hriba pa mesto Beflehem. Po hribu navzgor se razvrstijo ovčke in pastirji. Plastičnih figur navadne slovenske jaslice ne poznujo. Vse figure z mestom Betlebemom vred se izrežejo iz cenenih barvanih pöl, nalepijo na kos trščice in zasadijo v mah.
Tak način jaslic je zaradi svoje stereotipnosti seveda zelo boren. Priča tudi o skromni lastni tvornosti.
Ali ne hi bilo prav, da bi ustvarili slovensko jasliearstvo, ki bi moglo ob pridobitvah visoko razvitega ostalega alpskega jasliČarstva sprostiti tvorne sposobnosti našega naroda, zlasti njegove mladine? Moje trdno prepričanje je tudi, da bi spopolnitev naših navadnih jaslic, s tem vzporedno njihovo umetniško požlahtnenje imelo svoj pomen pri doživljanju božične skrivnosti.
*
Kaj ima v roko vzeti slovenski ja s ličar?
Bore, bore malo. Imamo pač ene domaČe jaslice, Gasparijeve, katerih tisk pa je tako siromašen, da ne odgovarja niti naj skromnejšim zahtevam. Tudi bi tem jaslicam lahko očital, da so — preveč narodne, a premalo pobožne. Ostanejo potem pole, ki jih raz-peČava vsako leto na debelo neki ljubljanski trgovec in so izrazita plaža po starih predlogah, torej umetniško brez sleherne vrednosti. Iu vendar kupujejo naši preprosti ljudje leto za letom samo te pole — ker drugih ni. Zato pu imajo naši nemški sosedje lepo izbiro umetniško dovršenih papirnih jasličnih podob. Omenjam samo visok o v redne (orientalske) Fuchsove pole, nedosežne srednjeveško dojete Buchlechnerjeve podobe (na razglednicah), preprostejše Fangohrjeve jaslice in klasične i iihrichove podobe. Mi imamo dosti umetnikov, ki bi zadovoljivo naslikali vrsto potrebnih figur v našem duhu. Treba je le pobude — in založnika.
Plastičnih figur po vzorcu obcrammergauskih in drugih nemških jasličnih figur ne poznamo. Če bi že imeli umetnike, ki bi jih delali, pa nimamo ljudi, ki hi jih mogli plačevati. Tako prodajajo naše trgovine z devocijonalijaini uvožen kič iz papirnega macheja. Ker pa jc namen trgovin z devocijonalijaini po mojem mnenju drugačen, kot pa da prodajajo našemu vernemu ljudstvu ničvreden kič, se mi zdi skrajni čas, da se s pomočjo naših umetnikov, požrtvovalnostjo za
Babica 1 vnufkom vb jaslicah.
to poklicanih podjetij in primerno propagando čimprej osamosvojimo.
Prave tradicije v umetnem jasličarstvu pri nus torej še ni. Treba je posredovati naši mladini najprej nekaj tehničnega znanja: kako se napravi »hriht Se drugače, ne samo s kupom nametanega mahu (tehnika s skorjami, tehnika z juto), kako je treba izbirati, nabirati, spravljati mah in kuko ga je treba uporabljati, kako se porabijo neštete drobnarije, ki zunanji videz naših j oslic poživijo (drevje iz raznih naših domačih zelišč, poti, potoček, mostovi, slap, pastirski ogenj, ceste, skale itd.).
Ni treba, da bi odpravili sporočeni slovenski način
jaslic v kotu. Samo spopolniti bi ga morali.
*
Pravi jasličar misli vse leto na svoje jaslice. Pri slehernem sprehodu po gozdu se ozira, če bo kaj za njegove jaslice: ali kuk posebno lep skalni mah — jeseni bo treba pravočasno ponj; ali kakšen svojevrstno oblikovan kos drevesne skorje na tleh — v nahrbtnik z njim, pri jaslicah lahko prav pride! In ko pride advent, se začne delo: večer za večerom poseda jasličar s svojo družino okoli mize v kuhinji. Vse »bogastvot, kar si gu je čez leto nabral, je raz-položil. In zdaj vsu družina pripravlja jaslice — sebi v srcih pu božično razpoloženje. Zakaj vse to delo je prazno, če delajo samo roke. Tudi duše opravljajo ta čas »duhovne vuje*, ko se veselijo svetega večera in lepih jaslic.
V tem pa je tudi bistvo našega jasliČarstva: da se duše pripravijo in du se naše skromne jaslice s tem pobožnim duhom prepojijo. Potem ga bodo izžarevale vsej družini, ko se bodo ozirati pogledi v svetem božičnem času k njim v kot, in izžarevale ga bodo tudi obiskovalcem, ki bodo prihajali gledat, kaj smo napravili.
Takšnega jasliČarstva je pri nas malo. Moramo ga priklicati v življenje. Moramo ustvariti pogoje zanj. Potem pa na delo.