Monitor ISH Vol. Ill /no. 1-2, 2001 Revija za humanistične in družbene znanosti Revue des Sciences Humaines et Sociales Review of Humanities and Social Sciences Rivista di scienze umane e sociali Revista de ciencias humanes y sociales Zeitschrift für menschliche und Sozialwissenschaften Izdaja / Published by / Publie par: /nstitutum £tudiorum //umanitatis Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani ISH - Ljubljana Graduate School of the Humanities ISH - Ecole des hautes etudes en sciences humaines Ljubljana, oktober 2001 Monitor ISH Revija za humanistične in družbene znanosti © ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani Vse pravice pridržane. Ponatis objav je brez avtorizacije uredništva prepovedan./ All rights reserved. No part of this publication may be reproduced without the authorisation of the Editorial Board./ Tous droits reserves. La reproduction des articles est interdite sans autorisation du Comite de redaction. ISSN: 1580-688X Revija izhaja dvakrat letno/ The Review is published twice a year/ La Revue paratt deux fois par an. Nekateri teksti v celoti in vsi povzetki tekstov rubrik Članki in Transcriptiones so objavljeni tudi v spletni reviji Monitor ISH - elektronska izdaja na spletnih straneh:/ Some full texts and all abstracts of the sections Articles and Transcriptiones are published as well in the online review Monitor ISH - Electronic Issue:/ Quelques textes entiers et touts les resumes des rubriques Articles et Transcriptiones sont publies aussi dans la revue electronique Monitor ISH - edition electronique'. http://monitor.ish.si Revija je v letih 1999-2000 izhajala kot informativno glasilo z naslovom Monitor - interno glasilo ISH in pod šifro ISSN: 1580-688X. Spomladi 2001 smo jo na podlagi sklepa Uredniškega odbora o razširitvi revije s teoretsko-analitičnim delom preimenovali v Monitor ISH - Revija za humanistične in družbene znanosti, odtlej ima tudi novo, gornjo ISSN številko. Odgovorna urednica/ Editor-in-Chief/ Redactrice en chef: Taja Kramberger Glavni urednici/ Managing Editors/ Redacteurs en clief adjoints: Barbara Zych, Spela Vodopivec Uredniški odbor/ Editorial Hoard/ Comite de redaction: Peter Arko, Andreja Inkret, Alenka Janko Spreizer (ISH, Ljubljana). Vlado Kotnik (ISH, Ljubljana), Taja Kramberger (ISH, Ljubljana), Spela Ledinek (Znanstveno raziskovalni center SAZU, Ljubljana). Sabina Mihelj (ISH, Ljubljana), Tadej Praprotnik (ISH, Ljubljana), Lucia Rodeghiero (Universitä degli Studi di Milano - Bicocca), Nataša Rogelja (ISH, Ljubljana), Dobrinka Valkinova (New Bulgarian University, Sofia), Nina Vodopivec, Špela Vodopivec, Barbara Zych (Mladinska knjiga založba, Ljubljana), Martin Žužek (SNG Opera in balet Ljubljana, Ljubljana) Mednarodni uredniški svet/ International Advisory Board/ Conseil de redaction international: Marie-Elisabeth Ducreux (Ecole des hautes etudes en sciences sociales. Paris), Maria-Cecilia d'Ercole (Universite de Paris 1 - Sorbonne, Paris), Janez Justin (Pedagoški inštitut, Ljubljana), Drago B. Rotar (ISH, Ljubljana) Tajništvo uredništva/ Editorial Office/ Secretariat de redaction: Jana Babšek Oblikovanje naslovnice/ Front page/ Couverture: Alenka Koderman, Jure Zalokar Računalniški prelom in fotografija/ Electronic design and photography/ Modelage electronique et photographic: Martin Žužek (za pomoč hvala Marku Hcrcogu) Jezikovni pregled/ Language supervision/ Supervision linguistique: Drago B. Rotar Tisk/ Printed by/ Imprime par: Littera Picta d.o.o., Ljubljana (zanjo: Jernej Pleško) Naklada/ Impression/ Tirage: 600 Ta številka je izšla s podporo Mestne občine Ljubljana, Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter z večinsko finančno podporo ISH. Vsi člani uredništva in tehnične ekipe, ki so ustvarjali to številko, so se odpovedali plačilu./ The publication of this issue was sponsored by The City Municipality of Ljubljana, Ministry of Education, Science and Sport and especially ISH. All members of the Editorial Board and of the technical team who were creating this issue have renounced their payments./ Le numero publie avec le support de la Mairie de Ljubljana, du Ministere de 1’Education, Science et Sport et pour la plus grand partie de 1’ISH. Tous les membres du comite de redaction et de 1’equipe technique ont renonce ä le payement. Uredništvo/ Editorial Office/ Redaction: MONITOR ISH ISH, Breg 12, 1000 Ljubljana, Slovenija, Evropa Tel.: (+386 1)425 18 45; Fax: (+386 1)425 18 46 E-mail: monitor@ish.si Internet: inonitor.isli.si Pisma, anke, recenzije in druge prispevke pošljite na naslov uredništva. Tehnični napotki za avtorje so na zadnjih straneh publikacije/ All correspondence, articles, book reviews, etc. should be sent to the Editorial Office. Technical instructions to contributors are to be found at the end of the publication./ Le courrier, les articles, les comptes rendus et les autres textes sont ä adresser au bureau de redaction. Notices ä 1’intention des auteurs se trouvent ä la fin de la publication. NAROČILA / SUBSCRIPTIONS I ABONNEMENTS: Naročila pošljite na naslov uredništva./ Subscriptions should be addressed to the Editorial Office./ Les abonnements sont ä addresser ä la redaction. Slovenija: Letna naročnina: • fizične osebe: 4000 SIT • institucije: 8000 SIT • študenti, nezaposleni, upokojenci: 2400 SIT Cena posamezne številke: • fizične osebe: 2500 Sil' (enojna). 4500 SIT (dvojna) • institucije: 5000 SIT (enojna), 9000 (dvojna) • študenti, nezaposleni, upokojenci: 1500 SIT (enojna), 2700 SIT (dvojna) • Prosimo vas, da dodale 300 SIT za stroške poštnine. Naročnino in stroške poštnine nakažite na žiro račun in jasno izpišete svoje ime in naslov: 50100 - 603 -43351, sklic: 00 603 - 01, s pripisom "za Monitor ISH" Imetnik računa: ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Breg 12, 1000 Ljubljana. Slovenija _____________________________Banka: Nova ljubljanska banka d.d.. Trn republike 2. 1000 Ljubljana. Slovenija___________________________ Korcimi/ Etranncr: Annual Subscription / Tarif d’abonncmcnl pour 1 an: • for individuals/ pour les partieuliers: 20 EUR • for institutions/ pour les institutions: 40 EUR Single Issue/ Le Numero: • for individuals/ pour les partieuliers: 12 EUR (single), 24 EUR (double) • for institutions/ pour les institutions: 24 EUR (single), 48 EUR (double) Please add 3S (2,5 EUR) to cover postage and handling costs./ On est prie d’ajouter 2,5 EUR pour les frais de poste et la manipulation. Please remit the necessary amount for the post to our giro account, clearly indicating your name and address:/ Prier d'assigner l'abonnement plus les frais de post au compte numero, prier d’inserire votrc nom et adrcssc: 50100 - 620 - 133. 010 - 7100 - 93627/8, “for Monitor ISH"I “pour Monitor ISH" Account holder: ISH -Graduate School of the Humanities, Breg 12, 100 Ljubljana, Slovenia Bank name: Nova ljubljanska banka d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana. Slovenia Uvodnik / Editorial / Editorial..................................................... 1-12 ISH FILES Članki / Articles / Les articles La quete d’identite; “die Judenfrage” et la production de l’identite ethnique dans un pays sans Jiiifs (Stikanje za identiteto; »die Judenfrage« in produkcija etnične identitete v deželi brez Judov -Povzetek) Drago B. Rotar..................................................................... 15-27 Socialno-antropološki pogledi na romologijo v Sloveniji (Socio-anthropological Views on Romology in Slovenia - Abstract) Alenka Janko Spreizer...............................................................29-63 Etnografija lokalnih turizniov; primer povezovanja ribištva in turizma v Izoli (Ethnography of Local Tourism; Connections between Fishery and Tourism in Izola - Abstract) Nataša Rogelja......................................................................65-83 Neposredni športni prenos in TV gledalec, I. del (Live Sport TV Coverage and its Viewer, Part I - Abstract) Vlado Kotnik .....................................................................85-133 Transcriptiones L' epoque de la contre-reforme catholique. Orientations de recliercltespour line perspective anthropologique Pierre-Antoine Fabre................................................... 135-153 Translationes Zgodovinska antropologija Lucette Valensi in Nathan Wachtel.................................................. 155 - 172 (prevod Taja Kramberger) Mentalitete. Dvoumna zgodovina Jacques Le Goff...................................................................... 173-185 (prevod Drago B. Rotar) Graphiae Zgodovina norosti David Macey 187 - 203 (prevod Taja Kramberger) Colloquia »Quand on est petit, tin des moyens de hitter contre la provincialisation, est d'echanger au phis haut niveau« »Ce si majhen, je eno izmed sredstev za hoj proti provincializaciji prav izmenjava na najvisji ravni« (vprašanja Taja Kramberger in Drago B. Rolar; prevod Sabina Mihelj) 204 -209 MISCELLANEA Raziskovalni projekti - tekoči in končani Research Projects - Current and Completed Les projets de recherche - courrants et termines Konstitucija nacionalnega interesa in raba merila nacionalnega v slovenski kulturni politiki / The Constitution of the »National Interest« and the Uses of the »National« as a criterion in the Slovene Cultural Politics / La formation de I'interet national et I'utilisation du critere national dans la politique culturelle Slovene Drago B. Rotar................................................................................211-218 Obravnavanje kulture v slovenskih medijih /Representation of Culture in Slovenian Media/ Le traitement de la culture dans les media slovenes Taja Kramberger, Sabina Mihel j.............................................................219 - 222 Značilnosti in tendence vsakdanjega življenja v “družbi na prehodu”/ Characteristics and Tendencies of Everyday Life in the Society of Transition ”/ Les caracteristiques et les tendences dans la vie quotidienne dans une "societe de transition " Bogdan Lešnik.....................................................................................223 Med spominom in pozabo: mednarodni raziskovalni projekt »Televizijska konstrukcija 20. stoletja« / Between Memory and Oblivion: International Research Project »Televisual Construction of 20th Century«/ Entre la memoire et I'oubli: Le projet de recherche international »La construction televisee du 20eme siede« Ksenija H. Vidmar............................................................................... 224 - 226 Ponovni premislek literarne zgodovine: Primerjalna zgodovina literarnih kultur Latinske Amerike in Vzhodne Centralne Evrope / Rethinking Literary History: Comparative History of Latin America and East Central Europe Literary Cultures / Repenser I 'histoire litteraire: L 'histoire comparee des cultures litteraires de I'Amerique latine et de I'Europe orientalo-centrale Sabina Mihelj .................................................................................. 226 - 228 Post scriptum istraživanja “Jezične mogučnosti it Sloveniji”/ Post scriptum to the Research Project “Linguistic Possibilities in Slovenia ”/ Post scriptum du projet de recherche “Les possibilites linguistiques en Slovenie” Dubravko Škiljan..................................................................... 229 - 230 Raziskava o frankofoniji raziskovalcev v humanistiki in družboslovju v Sloveniji/ Research of the Francophonie of Researchers in Humanities and Social Sciences in Slovenia/ Recherche de la francophonie des chercheurs en sciences humaines et sociales en Slovenie Taja Kramberger...................................................................... 231 - 237 Evalvacija študijskih programov na ISH/Evaluation of the Educational Programs ar ISH/ Evaluation des programmes des etudes ä I'ISH Alenka Janko Spreizer................................................................ 237 - 238 Model računalniško posredovane komunikacije za potrebe izobraževalnih in drugih javnih inštitucij v mestu Ljubljana v smeri izboljšanja interaktivne komunikacije / A Model of Computer-Mediated Communication for Fulfilling the Needs of Educational and Other Public Institutions in Ljubljana, Aiming to Improve Interactive Communication/Le modele de la communication mediatisee par ordinateur en vue des besoins des institutions d’education et des autres institutions publiques ä Ljubljana dans le sens d ’ameliorisation de la communication interactive Tadej Praprotnik.......................................................................... 238 - 240 Individualno raziskovalno delo s študenti (IRD) - socialna antropologija / Individual Research Work (IRW) - Social Anthropology/ Recherche individuelle des etudi ants (RIE) -anthropologie sociale Nataša Rogelja, Alenka Janko Spreizer..................................................... 240 - 241 Drugi raziskovalni projekti / Other Research Projects/ Autres projets de recherche...............242 Praelata lumina menti Gostovanja vabljenih profesoric in profesorjev na ISH Visiting Professors Lectures at ISH Les interventions des professeurs invites ä I’lSH Marie-EIizabeth Ducreux I CNRS - Centre de recherches historiques, Pariz .... (Taja Kramberger) Daniel Nordman | CNRS - Centre de recherches historiques. Pariz............... (Taja Kramberger) Andrea Petö I European University, Firence.................................... (Barbara Zych) Tony Mitchell I University of Technology, Sydney.............................. (Ana Vogrinčič) Lomayumtewa Curtis Ishii I Northern Arizona University, ZDA .................. (Alenka Janko Spreizer) 243 - 247 247 - 248 249 - 250 250 - 260 261 - 263 Atomi, meteorologija, erotika. Iz antične antropologije intelektualcev. Nastopno predavanje za redno profesuro, dne 13.3.2001 na ISH, slovenski povzetek Svetlana Slapšak......................................................................... 264 - 269 Druga gostovanja / Other Guests Lectures /Autres invitations...................................270 EVS - Epistemološka video sekcija EVS - Epistemological Video Section / VSE - Video section d’epistemologie EVS - drugič Sabina Mihelj................................................................... 271 - 273 Pregled knjig I Book Reviews / Revue des livres Löfgren Orvar | On Holiday: a History of Vacationing, University of California Press \ Berkeley, Los Angeles, London 1999. Nataša Rogelja.............................................................................. 274 - 275 Paul Verhaeghe | Love in a Time of Loneliness. Three Essays on Drive and Desire | Rebus Press, London 1999. Zdenka Kristan.............................................................................. 276 - 284 Nea Mednarodna ženska univerza/International Women's University /Internationale Frauenuniversität (ißt) Sabina Mihelj.......................................................................... 285 - 287 Cambridge, Cambridge Andreja Inkret......................................................................... 288 - 290 Prvi dnevi podiplomskih študentov Slovenije / First Days of Slovenian Postgraduate Students / Les jours premiers des etudiants du 3eme cycle Tadej Praprotnik....................................................................... 290 - 291 Brucovanje na ISH 2000/2001 / Fresh(wo)men's Party at ISH 2000/2001 / Le bizutage d 1'ISH 2000/2001 Špela Vodopivec, Peter Arko............................................................ 291 - 292 Knjižnične dogodivščine / Adventures at the Library/ Les aventures dans la bibliotheque Martin Žužek........................................................................... 292 - 295 Poročilo o obisku na Ecole des hautes etudes en sciences sociales v Parizu / Report of the Visit at Ecole des hautes etudes en sciences sociales in Paris / Rapport sur la visite ä I' Ecole des hautes etudes en sciences sociales ä Paris Vlado Kotnik........................................................................... 296 - 298 Zimska šola na Collegium Budapest / Winter School at Collegium Budapest / L'ecole d'hiver au Collegium Budapest Taja Kramberger........................................................................... 299 - 301 Kongres združenja evropskih študentov 2001 / OCES Initial Summit 20UI /Le congres cle I' Union des etudiants europeens Vlado Kotnik..............................................................................302 - 304 Mednarodna konferenca podiplomskih študentov o medijih in kulturi / International Graduate Students Conference on Media and Culture / Conference Internationale sur les media et sur la culture Vlado Kotnik.............................................................................. 304 - 306 Misija v Parizu / Mission in Paris / Mission ä Paris Braco Rotar...............................................................................306 - 309 Konferenca »Ljudje in morje: pomorske raziskave v družboslovju«, Amsterdam, 30.8. -1.9. 2001 / Conference »People and the Sea: Maritime Research in the Social Sciences«, Amsterdam, 30.8. - 1.9. 2001 / Colloque »Les gens et la mer: les recherches maritimes dans les sciences sociales«, Amsterdam, 30.08- 1.9. 2001 Nataša Rogelja............................................................................309 - 310 Kolokvij Antika in 3. tisočletje / Colloquium Antiquity and the 3rd Millennium / Colloque I' Antiquite et le 3C"K millenium Maja Sunčič...............................................................................311-316 ISH - Razširitev pogleda/ ISH - Widening of the View/ ISH - Elargissement de la vue Slika - zapis sprememb / Painting - Note of Changes/ Le tableau - la notation des changements Alenka Koderman.........................................................................318-319 Kotiček za nekadilce / Corner for non-Smokers/ Coin pour les non-fumeurs Nada Žgank........................................................................... 320 - 321 »Dies fasti« - ISH Vlado Kotnik................................................................................322 Short Cuts.............................. 323 -325 Uvodnik Prava bolečina, ki drži stvari budne,/je majhna brezmejna opeklina/ v nedolžnih očeh drugih sistemov El verdadero dolor que mantiene despiertas las cosas/ es una pequeha quemadura injinita/ en los ojos inocentes de los otros sistemas. (F.G. Lorca, Slepa panorama New Yorka, slovenski prevod: Ciril Bergles Panorama ciego de Nueva York, 1929- 1. izdaja 1940) Veseli smo, da se v teh nenavadno toplih oktobrskih dneh redakcija naše nove revije počasi bliža koncu. Veseli zato, ker bo s tem, prvič, naša znanstvena in raziskovalna dejavnost prišla do neke kulminacije; v reviji nam je vendarle uspelo združiti raznovrstne intelektualne potenciale in sile in s tem na neki način priti do produkcije tekstov, ki osvetljujejo doslej spregledane perspektive. Pri tem mislimo predvsem na vklop antropološke perspektive v tistem specifičnem pomenu, ki implicira prehod iz totala, nivoja generalizacij brez konkretnih exempla, k partikularnemu kontekstu in skuša šele odtod, obogatena s specifičnimi serijami novih podatkov ali novimi vrstami vednosti, na novo ovrednotiti staro teorijo. Ti preboji, te ponovne apropriacije v odnosu do starih (nemalokrat ideološko skrepenelih) vednosti niso nekaj lahkega in še manj samoumevnega; nemalokrat celo pomenijo zastavitev celotne intelektualne kapacitete in vseh družbenih vezi posameznika, ki vstopa v zahtevno razmerje z (neulovljivim) znanstvenim objektom. So pa nepogrešljive in nujno potrebne geste, če naj ima znanost digniteto. Tako smo z našo novo revijo v roki na pragu tega, čemur bi naši francoski kolegi rekli »redefiniranje terena« (glej prevod članka Lucette Valensi in Nathana Wachtela v pričujoči številki). Drugič, veseli, ker bo z izidom revije izredno naporno in dobro koordinirano delo zadnjih šestih mesecev vendarle prešlo v materializirano obliko. Del olajšanja in dobre volje pa zagotovo izhaja tudi iz tega, da smo s pričujočo novo revijo, Monitorjem ISH, na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, končno ustvarili necenzuriran prostor in glas (edina cenzura je vstop v mednarodni recenzentski sistem). ISH sicer že nekaj časa obstaja in deluje kot skupek različnih chantiers (gradbišč) in iz njih izhajajočih intelektualnih strategij, torej kot močno intelektualno žarišče v slovenskem prostoru, ki pa je vse prevečkrat - iz takih ali drugačnih razlogov - zamolčano ali odrinjeno v sivo cono pozabe. Učinki intencionalne ars oblivionalis pa so znotraj slovenske male ograde neprimerno večji in bolj nevarni kakor v prostoru, znotraj katerega vsebinsko zares obstaja več suverenih mentalnih opcij. Želimo si, da bi izid naše revije deloval stimulativno v smeri, ki bi pomenila aktiviranje teh skritih, a vendar zahtevnih kapacitet. To, da smo v prostoru, ki ga sokreiramo člani Uredniškega odbora Monitorja ISH in nekateri drugi sodelavci in sodelavke, neprestano potiskani na raven, kjer se moramo vsak hip boriti za obstoj, pomeni tudi, da naše angažiranosti, kakor je v svojem prispevku v pričujoči reviji po poslušanju predavanja Jacquesa Derridaja na EHESS v Parizu zabeležil naš kolega Vlado-Vladislav Kotnik, v reviji ne vzpostavljamo le kot načelne drže, potrebne za akademsko referenco, temveč jo občutimo v enaki meri kot nepogrešljivo referenco življenja [la rejerence de la v/e]. Iz istih irreduktibi 1 nih razlogov tudi naša dvojna usmeritev - v slovenski in v mednarodni intelektualni prostor - saj smo v svoji dejavnosti v Sloveniji osamljeni, zavedamo pa se, da nismo samozadostni. Kakor je zapisano v Navodilih avtorjem na koncu revije, je prioritetni poudarek tekstovnega materiala, ki ga bomo v reviji objavljali, vsebinsko vezan na programe, kijih izvajamo na ISH. Ti so: epistemologija humanističnih in družbenih znanosti, zgodovinska antropologija, socialna antropologija, antropologija antičnih svetov, antropologija spolov, antropologija vsakdanjega življenja, lingvistika govora in teorije družbene komunikacije, medijski in kulturni študiji ter sorodne discipline. Vabimo vas, da se nam s prodornimi in kakovostno zahtevnimi teksti (v kateremkoli od jezikov, omenjenih na zadnjih straneh revije) pri tem pridružite. Vsebinsko-formalna členitev revije je rezultat dolgotrajnih priprav in diskusij. V prvem, analitično-teoretskem razdelku, ki smo ga imenovali ISH FILES, bomo v rubriki Članki objavljali članke iz humanističnih in družbenih znanosti, ki seveda niso strogo omejeni le na znanstveno produkcijo naše institucije, so pa vendarle vsebinsko določeni z zgoraj omenjenimi področji. Sledi rubrika Transcriptiones, v kateri se bodo tudi v bodoče pojavljale transkripcije predavanj tujih gostujočih profesorjev in profesoric na ISH (v prihodnje bomo transkripciji dodali tudi slovenski prevod, torej bodo objave v tem sklopu dvojezične). V rubriki Translationes bomo v prihodnje pripravljali prevodne tematske bloke temeljnih referenčnih člankov, ki se bodo navezovali na različne sklenjene problematike (kot so npr. družbene reprezentacije, teritorialne in mentalne krajine, sodobne kon-ceptualizacije medijev, kolektivna memorija, semiotika, antropologija rasizmov, pristopi k zgodovini intelektualcev idr.), za katere bomo po tri članke za prevod izbrali v okoljih z različnimi vednostnimi orientacijami in različnimi epistemičnimi izhodišči. V rubriki bodo torej za primerjalno branje in diskusijo sopostavljeni prevodi iz različnih jezikovnih miljejev in intelektualnih središč. Rubrika se nam zdi zelo pomembna, posebno zaradi izdelave specifičnih terminologij, ki v Sloveniji pravzaprav nikdar niso bile problematizirane v širšem intelektualnem krogu (večinoma so rezultat prizadevanj ljudi, ki so veliko in poglobljeno prevajali in si ob prevodih vzporedno skušali izgrajevati in dograjevati, skratka terminološko precizirati konceptualizacije v slovenščini) in zaradi tega tudi ne dosledno izpeljane. V času, ko državni eksperti krčijo sredstva za prevode pritisk na prevode ni slovenska posebnost (glej »Odprto pismo o politiki prevajanja«, objavljeno v L'Esprit, junija 1999) - odpiramo nov prostor za znanstvene prevode kot integralen del znanstvenega dela. Z rubriko Graphiae vpeljujemo novost v relativno tog intelektualni prostor, ki vklepa status znanstvenika v neprimeren in nestvaren obstret nedotakljive avtoritete, zlasti še, ker je ta nedotakljivost le druga plat antiintelektualizma v družbenem okolju. Rubrika je tu zato, da pomaga demistificirati in normalizirati slovensko recepcijo velikih referenčnih znanstvenih osebnosti in bi jo, pravzaprav, mogli pripeti h gradivu za antropologijo vsakdanjega življenja. V njej bomo kontinuirano predstavljali drugo, skrito stran proizvodnje subjektivnosti in različnih načinov objektivacij velikih intelektualnih figur znotraj posameznih družbenih regulacij, tako da bomo objavljali odlomke iz njihovih dnevnikov, bežnih zapisov, korespondenc, memoarjev, intelektualnih biografij in avtobiografij (ni naključje, da to rubriko začenjamo z odlomkom intelektualne biografije Michela Foucaulta). Zadnja rubrika v prvem razdelku revije je rubrika Colloquia, v kateri bodo intervjuji s slovenskimi in neslovenskimi znanstveniki/-icami oz. z osebami, ki v sebi združujejo določeno intelektualno moč oz. potencial, občutljivost in prodornost, ter s svojo prisotnostjo na različnih točkah posegajo v strukturacijo mentalnega okolja. Na tem mestu bodo tudi objave zanimivejših diskusij, debat in polemik, ki se odvijajo in se bodo odvijale na naši instituciji. V drugem, informativnem delu. MISCELLANEA, bomo objavljali nekatere pomembnejše informacije, ki so bolj ali manj tesno povezane z našo fakulteto. Med drugim boste tu našli zapise o končanih in tekočih raziskovalnih projektih, krajša poročila o gostujočih predavanjih na ISH, pregled in recenzije pred kratkim izdanih znanstvenih knjig, informacije o obiskih naših kolegov in kolegic na tujih simpozijih, beležke o umetniških razstavah, ki jih organiziramo na naši fakulteti v okviru projekta ISH - Razširitev pogleda, in druge novice o živahnem družabnem dogajanju. Ne mislimo, da je antropološka perspektiva, ki za objekt postavlja partikularno in singularno, kaj povsem novega, je pa neizogibna in potrebna, če naj presežemo trmasto vztrajnost starih klišejskih matric, ki nam jih ideološki sistem vsiljuje kot edino možno perspektivo. Vrednost takega pristopa, ki je nujno pogojen s specifičnim zgodovinskim kontekstom, vidimo v diferencirani vednosti, ki zmore dopolniti ali ponovno evalvirati stari objekt in stare interpretativne sheme. V nekem smislu torej začenjamo tam, kjer se kolesje stereotipov, vdor ideologij v znanost od zunaj in poudarek na zgolj političnih ali oblastnih diskurzivnih praksah začenjajo drobiti v posamezne enote in prepuščati svoje mesto finejšim in preciznejšim raziskovalnim in diskurzivnim praksam. Vzemimo za ilustracijo kar gornji moto, tri verze F.G. Lorce: Prava bolečina, ki drži stvari budne,/ je majhna brezmejna opeklina/ v nedolžnih očeh drugih sistemov/ El verdadero dolor que mantiene despiertas las cosas/ es una pequena quemadura infinita/ en los ojos inocentes de los otros sistemas. Pa so res nedolžne? V kakšnem odnosu, v kakšnem zgodovinskem kontekstu in s kakšno intenco jih lahko imenujemo »nedolžni«? Kakšno je mentalno vesolje, ki stoji za gornjo artikulacijo? (vprašanji bi lahko naslovili na zgodovinsko antropologijo) Kakšne vrste realnost vzpostavljajo gornji trije verzi, kakšna je njihova jezikovna stratifikacija in v kateri red diskurza se vpenjajo? Kaj je in kje je (in v kakšnem smislu sploh obstaja) normativna gornja meja te govorice? Kakšne učinke proizvajajo/so proizvedli gornji verzi v horizontih kasnejših rab, diverzifikacije in javne komunikacije? Kaj se na jezikovni ravni dogaja, kaj se distribuira ob množični recepciji na velikih javnih branjih in kako poteka oralna transmisija kolektivne memorije prek teh »skupkov« besed? (sprašujemo lingvistiko in teorijo družbene komunikacije?) V katera zgodovinska, imaginarna in komunikacijska omrežja so vpeti ti drugi sistemi in kakšne (ko)relacije med seboj vzpostavljajo? Kakšne vrste recepcij in učinkov je producirala »mediatizacija« gornjih verzov v različnih okoljih? (vprašanji bi mogli nasloviti na medijske in kulturne študije) Kaj markira sintagma »brezmejne opekline«? Je to madež, notranja guba, pregib, notranja ločnica določene družbe, in če: kako se odraža na ravni vsakdanjega življenja? (vprašanje, katerega naslovnik bi lahko bila antropologija vsakdanjega življenja) Znotraj katere širše mišljenjske paradigme bi se sploh mogli približati gornjemu diskurzivnemu dispozitivu? Kam (v diskurzu) se vpisuje spoznavni proces, ga je mogoče detektirati z diskurzivno analizo? Kateri pojem je orientacijska točka, označevalec tega dispozitiva? Kateri so pogoji, ki so omogočili artikulacijo gornje sintagme? Kaj je specifični objekt t.i. »budnosti« in kaj se skozi njega/njo zares izreka? {epistemološka vprašanja) Vsa ta in še mnoga druga vprašanja nakazujejo neko določeno smer, smer gibanja, ki seje bomo v uredništvu skušali držati in jo uravnavati. A prav tako ne izgubiti izpred oči, daje učinek gornje polifone poetične sekvence, ki smo jo uporabili kot moto, močan, nemara v nekaterih momentih celo neprepusten za interpretacijo. Da ima učinke in globljo družbeno resonanco, ki seje ne da preprosto zajeziti in tudi ne locirati. Da nobena interferenca med obema poljema artikulacije, znanstvenim in umetniškim, ne more zbrisati ali v slepo polje potisniti drugega polja, kakor tudi ne izvajati finalnega označevanja ali se konstituirati skozi izključitev dragega, ne da bi pri tem imobilizirala svoj objekt in s tem izgubila del svojega potenciala. To so elementarna izhodišča. Edino, kar lahko odreja pertinentnost specifične artikulacije, je na eni strani prodornost artikulacije same, na drugi pa konsek-ventnost in konsistentnost njenega konceptualnega aparata. Odprtost za branje in sledenje horizonta, ki se izreka skozi register Drugega. Tudi to je del naših usmeritev. Toliko. A tuje še nekaj vrstic, ki gledajo čez rob, a so istočasno najpomembnejše. Brez njih ne bi mogla pisati tega uvodnika in ga vi ne brati. Nekaj besed, ki prav tako ohranjajo stvari budne: Hvala vsakomur, ki nam je kakorkoli pomagal, ali za ekipo, ki je toliko vlagala in bo svojo intelektualno energijo tildi v nadaljevanju vlagala v to, da izboljša kakovost revije, našel spodbudno besedo. Čisto posebno in osebno zahvalo odgovorne urednico revije Monitor ISH pa seveda dolgujem obema glavnima urednicama ter ekipama Uredniškega odbora revije in Mednarodnega uredniškega sveta, kakor tudi vsem tistim, ki jih boste poimensko našli zapisane v kolofonu. Zaradi njihovih (veliko več kot zgolj) kolegialnih investicij revija Monitor ISH ta hip v vaših rokah je. Taja Kramberger Odgovorna urednica V Ljubljani, 10. oktobra 2001 Editorial The true pain that keeps things awake,/ is a small boundless burn/ in the innocent eyes of other systems El verdadero dolor que mantiene despiertas las cosas/ es una pequena quemadura injinita/ en los ojos inocentes de los otros sistemas. (F. G. Lorca, Panorama ciego de Nueva York.) We are pleased to see that in these unusually warm October days the redaction of our new periodical is slowly coming to an end. We are pleased, firstly, as this will be the very first time when our scientific and research activities will have reached a kind of culmination. In the review, we have finally managed to integrate a wide variety of intellectual potentials and forces and in this respect also rendered possible the production of texts illuminating the perspectives that have so far been persistently overlooked. By this we especially have in mind the inclusion of the anthropological perspective in that specific sense which implies the transition from the,total - the level of generalisations without concrete exempla — towards a particular context. It is from this context, then, that the anthropological perspective, enriched with specific series of fresh data or new kinds of knowledge, can consequently re-evaluate the old theory. These breakthroughs, these resumed appropriations in relation to the old (and ideologically often inflexible) knowledge are not light achievements and arc even less to be taken for granted. They often even stake upon the entire intellectual capacity and all social bonds of an individual stepping into the demanding relationship with (an unattainable) scientific object. On the other hand, these resumed appropriations are considered indispensable and most required gestures that provide science with its due dignity. Thus, with the new periodical in our hands, we are ushering in what our French colleagues would call “the redefinition of the terrain” (see the translation of the article by Lucette Valensi and Nathan Wachtel in the current issue). Secondly, we are pleased that this issue will be giving a materialised form to all the great and excellently co-ordinated efforts of the last six months. Our relief and delight are also due to the fact that with the current, new periodical - Monitor ISH, Ljubljana Graduate School of Humanities has finally created a space and voice that arc not subject to censorship (the only mode of censorship is the entrance into the international reviewers’ system). ISH, which is short for Institutum Studiorum Humanitatis, has otherwise existed and operated for quite some time as a conglomerate of various chantiers (building sites) and intellectual strategies springing from them. Thus, ISH has been presenting a strong intellectual focal point in the Slovenian territory, even though it has also - for one reason or another - been silenced or pushed into the grey zone of oblivion. However, one should bear in mind that this intentional ars oblivionalis has an incomparably greater and more dangerous impact within the narrow boundaries of Slovenian picket fences than within a space actually comprising several sovereign mental options. We wish that our periodical would present an incentive leading force in the direction of activating those hidden but no less demanding capacities. The Monitor ISH Editorial Board and other associates find ourselves in an extremely limited space in which we are constantly forced to struggle for our existence. This fact, however, only proves that our engagement in the review does not only amount to a principled stance, vital for academic reference; it is, quite on the contrary, felt as nothing less than an indispensable reference of life (la reference de la vie). This claim is also presented in this issue by our colleague Vlado-Vladimir Kotnik based on the lecture of Jacques Derrida at EHESS in Paris. The same irreducible reasons provide the foundations of our double focus - on the Slovenian and international intellectual sphere: as regards our activity, we represent the lone agents in Slovenia but at the same time we are well aware that we are not self-sufficient. As it is stated in the Instructions to authors at the end of the current issue, the high priority for publication will be given to the textual material that is substantially related to the syllabus of our graduate school. The latter includes: Epistemology of the Humanities and Social Sciences, Historical Anthropology, Social Anthropology, Anthropology of Antique Worlds, Anthropology of Gender, Anthropology of Everyday Life, Linguistics of Speech and Theories of Social Communications, Media and Cultural Studies, and other related disciplines. Everybody who willing to contribute a penetrating and text of high quality (in any language as listed on the last pages of the current issue) is cordially invited to join us. The classification of the periodical with regard to its contents and form is a result of lengthy preparations and discussions. The first, analytical-theoretical section ISH FILES - comprises the subsection Articles, in which articles from the spheres of the humanities and social sciences will be published. Although these articles are essentially defined by the above mentioned interest spheres, they are by no means restricted to the scientific production of our institution. The next subsection - Transcript tones, will continue to bring its readers the transcriptions of lectures by foreign professors visiting ISH (in the future, the transcriptions will also be added Slovenian translations, so that the publications in this subsection will be bilingual). The Translationes subsection will feature translations grouped into thematic complexes of principal reference articles related to several issues, such as social representations, territorial and mental frontiers, modem conceptualisations of media, collective memory, semiotics, anthropology of racisms, approaches to history of intellectuals, etc. Each issue will present translations of three articles selected from the environments bearing different orientations of knowledge and various epistemic starting points. For a comparative reading and discussion, the rubric will thus present translations from various linguistic milieus and intellectual centres. We find the Translationes subsection extremely relevant, owing especially to the production of specific terminologies, which have actually never been discussed in broader Slovenian intellectual circles and consequently not properly derived (mostly, these terminologies are the result of efforts made by individual assiduous and committed translators who, in parallel to their work, aspired to construct and complete or, in other words, terminologically specify conceptualisations in the Slovenian language). During the period in which government experts have been cutting the resources for translation services - the oppressive policy in this field is not just a Slovenian peculiarity (see: “Open Letter on Translation Policy”, published in June 1999 issue of L 'Esprit) - we are opening a new space for scientific translations as an integral part of scientific work. With the Graphiae subsection, we are introducing a fresh novelty into a relatively stiff intellectual space, which has been ascribing to the status of scientist an inappropriate and unreal halo of untouchable authority, especially since this untouchability is just the other side of anti-intellectualism in the social environment. The main objective of the subsection is to help demystify and normalise Slovenian reception of prominent scientific figures. In this respect, the subsection could actually prove an ideal supplementary material for Anthropology of Everyday Life Studies. In the subsection, we will continually present the other, hidden side of the production of subjectivity and several manners of objectivation of prominent intellectual figures within the boundaries of individual social regulations. We will achieve this by publishing excerpts from their journals, cursory notes, correspondences, memoirs, intellectual biographies and autobiographies (it is no coincidence that this subsection opens with an extract from the intellectual biography of Michel Foucault). The subsection closing the first part of the periodical is called Colloquia. It contains interviews with Slovene and foreign experts or people exhibiting a certain degree of intellectual power or potential, sensitivity and penetrative force - that is, to say, people exploring the structure of mental environment from various aspects. And finally, in this rubric will also be included the publications of interesting discussions, debates and polemics that are currently and will continue unfolding at our institution. The second, informative section MISCELLANEA, will feature some of the most relevant pieces of information that are more or less closely related to our institution. Among other things, the reader will be able to find here are also the records of finished and current research projects, brief reports on lectures given by visiting professors, overviews and reviews of recently published scientific books, information on our colleagues’ visits to foreign symposiums, notes on art exhibitions organised by our school within the framework of ISH - Widening of the View (Razširitev pogleda) project, and other news about the lively social developments. We do not regard the anthropological perspective whose object is the particular and the singular, a complete novelty. It is, however, an unavoidable and necessary tool for surpassing the obstinacy of the old stereotypical matrices that have been forced upon us by the ideological system as the only possible perspective. The value of such an approach -which, in turn, has to relate to a specific historical context - is seen in the differentiated knowledge conveying the competence of complementing or re-evaluating the old object and old interpretative schemes. In a certain sense, we thus begin where the wheels of stereotypes, the cross-border irruption of ideologies into science, and the emphasis on nothing but political or governmental discourse practices begin to fragment into separate units, and yield their places to more refined and precise research and discourse practices. Let us take for an illustration the above stated motto, the three verses by F. G. Lorca: The true pain keeping things awake,/ is a small boundless burn/ in the innocent eyes of other systems/ EI verdadero dolor que mantiene despiertas las cosas/es una pequena quemadura infmita/ en los ojos inocentes de los otros sistemas. Are they really innocent? In what relationship, in what historical context and with what intention can they be called “innocent”? What is the mental universe like standing behind the above stated articulation (these questions could be addressed to the field of Historical Anthropology)'? What kind of reality is established by the three verses, what is their linguistic stratification like and to which discourse do they belong? What and where is (as well as in what sense it exists at all) the above normative limit of this language? What kind of effects are or have been produced by the three verses in the horizons of later uses, diversification and public communication? What is happening on the linguistic level, what is distributed by means of mass perception at great public readings and how does the oral transmission of collective memory take place through these clusters of words (we ask Social Communic ation Linguistics and Theory)? To which historical, imaginary and communicational networks these and other systems belong, and what kind of (cor)relations do they establish? What kind of receptions and impacts the “mediatisation” of the above verses has produced in different environments (these questions could be addressed to the Media and Cultural Studies)? What does the syntagm of “boundless burn” mark? Is it a stain, inner loss, a bend, an inner demarcation line of a certain society? If so, how is it expressed on the level of everyday life (the addressee of this question could be the Anthropology of Everyday Life)? Within the boundaries of which thinking paradigm we could possibly near the above discoursive judgement? Where (in discourse) the cognitive process is registered, is it possible to detect it by means of discourse analysis? Which notion serves as the orientation point, as the signifier of this judgement? Which are the conditions that have enabled the articulation of the above stated syntagm? What is the specific object of the so-called “wakefulness” and what is really asserted through him or her (epistemologic questions)? All these and other questions signal a certain direction, a direction of movement that the editorship shall try to pay regard to and regulate. But at the same time we must also bear in mind that the effect of the above polyphonic poetic sequence that has been used as a motto, is powerful - perhaps at certain moments even impermeable for interpretation; that the above poetic sequence has several effects and a deeper social resonance that can neither be simply controlled nor located; that no interference between the two fields of articulation, the scientific and cultural one, can erase or push either of them into a blind field. In the same way, no interference can perform a final denotation or become established through the elimination of one or the other, without immobilising its object and thus losing a part of its own potential. These are elementary points of departure. The only thing that can determine the pertinence of specific articulation is, on the one hand, the penetration of the articulation itself, and on the other, the steadfastness and consistency of its conceptual apparatus. The openness for reading and chasing the horizon expressed through the register of the Other. This, as well, constitutes one part of our objectives. This would, in a nutshell, conclude the editorial. Yet, there are still a few more lines peering beyond the margin that are actually of most vital importance. Without them, the editorial could not be written by me nor read by you. So, here are the few words that keep things awake: Thanks to everyone who has helped us in any way or put in a good word for the team that had invested and will continue to invest all their energy in improving the quality of the periodical. And finally, of course, as an Editor-in-Chief of Monitor ISH, I owe a special and personal thanks to both managing editors and the teams of Editorial Board and the International Advisory Board, as well as all those who will find their names on the colophon. Owing to their (much more than) collegial investments, the Monitor ISH review is at this very moment in your hands. Taja Kramberger Ljubljana, October 10, 2001 Editor-in-Chief (prevod: Manca Gašperšič) Editorial El verändern dolor que manitene despiertas las cosas/ es una pequena quemadura injinita/ en los ojos inocentes de los otros sistemas. (F. (i. Lorca, Panorama ciego de Nueva York). On est content de fait que, en ces chauds jours d'octobre, la redaction du premier numero serieux de notre nouvelle revue s'approche ä sa fin. Content, parce que, primo, par ce numero, nos efforts de recherche et de reflexion ateignent en quelque sorte une culmination: on a reussi de reunir dans cette revue les potentiels et forces intellectuels bien varies, et parvenir en quelque sorte ä sousciter une production des textes jetant quelque lumiere sur les perspectives bevues ou ignorees jusqu'ä present. On y pense en premier lieu ä l'intervention de la perspective anthropologique dans ce sens specifique qui implique le passage du total, du plan des generalisations sans exempla, ä des contcxtes toujour particulaires, et tente, ä partir de ce changement de registre, enrichi par les series specifiees des donnees nouvelles ou par les nouvelles especes de savoir, proceder une nouvelle fois ä une nouvelle evaluation des theories anciennes. Ces percees, ces re-appropriations par rapport aux savoirs anciens (et mainte fois figees ideologiquement) n'ont rien de facile, et encore moins d'evident; pour un individu qui par ces efforts entre dans une relation bien exigeante avec un objet scientifique (et done incaptable), eiles voulont dire, dans beaucoup des cas, I'engagement de sa capacite intellectuelle dans sa totalite ainsi que celui de ses relations sociales dans le milieu. Or, elles sont indispensables et inevitables, si Ton croit que la science comporte line attitude de dignite. Ainsi on se trouve, l'exemplaire de notre nouvelle revue ä la main, au seuil de ce que nos collegues fransais appeleraient la »redefinition du terrain« (voir la traduction de l'article de Lucette Valensi et de Nathan Wachtel dans ce numero). Secondo, on est content, parce que avec la partition de ce numero, le travail bien fatiguant, bien qu'aussi bien coordonne, passe enfin dans une forme materialisee. Une partie de nos soulagement et bonne humeur provient aussi de ce qu'on a finalement cree, ä notre Ecole des hautes etudes en sciences humaines, par le Monitor IS!I aussi un espace et une voix non-censures (la seule censure etant celle de passage par le systeme devaluation international du Monitor ISH). Que, pendant un certain temps dejä, 1'ISH existe et foncionne comme un ensemble des differents chantiers et des strategies intellectuelles issues de ces chantiers, est un fait notoire, et qu'il fait office d'un foyer intellectuel relativement fort dans notre milieu Test aussi, et malgre ce qu'il est tres frequement denie el repusse dans la zone grise de I'oubli - pour des raisons qu'on n'aimerait pas traiter en cette occasion. Or, les effets de Vars oblivionalis sont, ä l'interieur de la petite cloture Slovene, incomparablement plus forts et plus dangereux que dans un espace ä l'interieur duquel plusiers options mentales souveraines existent reellement. Notre souhait, e'est que la parution du Monitor ISH ait les effets stimulants dans le sens de l'activation de ces capacites assoupies mais exigeantes. Le fait que, dans l'espace cree aussi par les membres du comite de redaction du Monitor ISH et les collaborateurs de la revue, on se trouve pousse dans une situation oil on est contraint, ä chaque instant, de luttcr pour l'cxistence pure et simple veut dire aussi que notre engagement dans cette revue, tel qu'il nous est manifeste dans le rapport de notre collegue Vlado-Vladislav Kotnik sur son sejour parisien et ä propos de son entendement d'une conference de Jacques Derrida ä l'EHESS, n'est pas ä compredre seulement comme une attitude de principe, mais eile est ressenti par nous comme l'indispensable »reference de la vie«. Des memes raisons irreductibles ressort notre double orientation dans les espaces intellectuels Slovene et international: dans ses efforts, on est isole en Slovenie, mais dans aucun des cas, on ne se suffit lui-meme. Comme il est dit dans les Instructions pour les auteurs ä la fin du cahier, l'accent prioritaire des textes qui seront publies dans le Monitor ISH est mis sur le contenu des programmes d'etudes de l'Ecole, ä savoir, sur l'epistemologie des sciences humaines et sociales, l'anthropologie historique, l'anthropologie sociale, l'anthropologie des mondes antiques, l'anthropologie des genres, l'anthropologie de la vie quotidienne, la linguistique de la parole et de la communication sociale, les etudes des media et de la culture et autres. Vous etes invites ä nous joindre par vos ecrits perspicaces et exigeants (dans n'importe quelle langue indiquees sur les dernieres pages du volume). Articulation, formelle et par contenus, en divisions et rubriques resulte des longues preparatifs et discussions dans le sein du comite de redaction. Dans la premiere division analitico-theorique appelee ISH FILES seront publies les articles des sciences humaines et sociales, non-limites, naturellement, ä la seule production des textes par les collaborateurs de l'ISH, mais qui seront neanmoins, du point de vue du contenus et des approches, determines par les domaines scientifiques travailles par eux. Suit la rubrique Transcriptiones ou seront publiees les interventions des enseignants et des chercheurs des autres institutions enregistrees sur la bande magnetique, transcrites, completees et autorisees par leurs auteurs (on a l'intention d'y ajouter aussi la traduction Slovene ainsi que ces textes seront publies bilingualement). Dans la rubrique Translationes on publiera les blocs thematiques des traductions slovenes des articles de reference renouant avec les sujets differents, ä savoir, par exemple, les representations sociales, les paysages geographiques et mentaux, les conceptualisations contemporaines des media, la memoire collective, la semiotique, l'anthropologie des racismes, l'histoire des intellectuels et de l'intellectualisme, etc. On procedera, en principe, par un choix des trois articles pris chacun dans un milieu intellectuel ayant une orientation de valeurs et une perspective epistemologique propres et differentes des autres milieux; cette juxtaposition des perspectives et des approches devrait permettre une lecture comparative des textes pris dans les milieux linguistiquement et intellectualement differents. Cette rubrique a pour l'equipe de Monitor ISH une importance toute speciale parce qu'clle est vouee aux recherches des concepts et de la terminologie liees aux travaux dc traduction. On se prepare de poser la question des traductions scientifiques en general et dans ce milieu specifique qu'cst la Slovenie. Ces traduction, ä ce que nous en savons, n'etaient en Slovenie jusqu'ä maintenant I'objet d'une discussion quelque pcu sčrieuse (bien que les traducteurs existent, et bien consciencieux de l'importance de leur travail) ce qui debouche dans une sous-estimation generalisee de cette activite fondamentale. Dans le moment oil les »experts« d'Etat s'efforcent ä reduire, voire ä arreter les subventions pour les traductions - on sait ties bien que les pressions de ce type ne sonl pas une specialke Slovene (cf. La letre ouverte sur la politique de la traduction, L'Esprit, juin 1999) - on ouvre I'espace nouveau pour les traductions des textes scientifiques conftis comme la partie integrante du travail scientifique. Par la rubrique Graphiae on introduit une autre nouveaute dans I'espace du discours scientifique en Slovenie qu'on trouve relativement rigide el qui enferme les chercheurs, et les intellectuels en general, dans I'aura de l'antorite intangible peu appropriee et ireelle, et d'autant plus, parce que cette intangibilite n'est que le revers de I'anti-intelectualisme dans le milieu social Slovene. La lache de cette rubrique, c'est de nous aider ä demistifier, c'est-ä-dire ä normaliser la reception Slovene des grandes personnages des sciences, et eile entra, par cette preocupation, dans le domaine de l'anthropologie de la vie quotidienne. Dans cette rubrique, on presentera systematiquemenl l'autre partie, moins evidente, de la production de la subjectivite et de l'objectivation des grandes figures intellectuelles ä l'interieur des domaines des regulations sociales differentes par la publication des fragments de leurs journaux, des idees hativement notees, des correspondences, des memoires, des biographies et autobiographies intellectuelles (ce n'est pas par hazard qu'on debute par un fragment de la biographie intellectuelle de Michel Foucault). La derniere rubrique de cette division s'appele Colloquia, son contenu seront les entretiens avec les scientifiques, slovenes ou pas, mais qui disposent d'une puissance intellectuelle, d'une sensibilite et une perspicacite, et qui, par leur presence active sur certains points, interviennent dans la structuration du milieu mental. Elle est l'emplacement meine des discussions, debats et polemiques se deroulant en rapport avec l'ISH ou bien au sein de l'ISH. Dans la seconde partie. la MISCELLANEA, voucc ä ('information, seront publiees les information les plus importantes liees au travail et aux activites de notre Ecole. Entre autres informations, on y trovera les comptes rendus des projets dc recherche lermines et en cours, les brefs rapports sur les conferences et autres interventions des universitaires et des chercheurs de l'etranger, et les comptes rendus des partitions recentes des ouvrages scientifiques des nos domaines, les informations sur les participations de nos collegues aux reunions scientifiques internationales ä l'etranger, les notes sur les expositions artistiques organisees aussi par notre Ecole dans le cadre de l'activite appelee l'ISH - I'elargissement de la vue, ainsi qu'autres nouvelles sur nos activites de la sociabilitč. Nous ne pensons que la perspective anthropologique, en prenant pour l'objet le singulaire et particulaire, soit une nouvaute absolue, mais nous croyons qu'elle soit inevitable pour que devient possible d'exccder I'inertie opiniatrc des cliches anciens imposes par la conjoncture ideologique locale coniine la seule perspective possible. La valeur de l'approche qu'on cherche ä faire valoir et qui n'est pas sans relations avec le contexte historique specifique, on la voit dans lc nuancemement, dans le savoir differenciee capable completer et reevaluer les vieux objets et les schemas d'interpretation anciennes. Dans un sens, on debute la oil le rouage des stereotypes, I'irruption des ideologies du milieu dans la zone reservee des sciences et l'accent mis presque exclusivement sur les pratiques discursives politiques ou du pouvoir commence ä se raffincr et de sc decomposer en unites separees tout en cedant leur place aux pratiques discoursives plus rafinees el precises. Qu'on prcnne pour I'illustration les trois vers de F. G. Lorca qu'on a choisi pour motto'. El verdadero dolor que mantiene despiertas las cosas/ es une pequena quemadura infinita/ en los ojos inocentes de los otros sistemas. Or, sont-ils vraiment innocents? Dans quel rapport, dans quel contexte historique et avec quelle intention peut-on les dire innocents? Quel est l'univers mental qu'on pourrait deceler derriere la formulation du poete? (les questions pourraient etre adressees ä l’anthropologie historique). Quelle est l'espece de la realite qui est constiluee par ce trois vers, de quelle stratification dc langage disposent-ils, dans quel ordre dc discours entrent-ils? En quoi consistc el ou sc Irouve (et dans quel sens elle existc) la limite superieure de ce langage? Quels etaicnt les effets de ces trois vers dans les horizons des usages ulterieurs, de la diversification et de la communicatiopn sociale? Qu'est-ce qu'il se passe sur le plan linguistique, qu'est-ce qu'est distribue ä l'occasion de la reception massive pendant les grandes lectures publiques et comment fonctionne la transmission orale de la memoire collective moyenant ces ensembles des mots? (on questionne la linguistique et la theorie cle la communication sociale). Dans quel reseaux historiques, imaginaires et de communication sont installes ces autres systemes, quelles sont les relations qu'ils etablissent entre eux? Quels sont les types de reception qu’a produit la mediatisation des vers de Lorca dans les milieux socio-culturels differents? (les questions pourraient etre adressees aux etudes des media et de la culture). Qu'est-ce qu'il est marque par le syntagme »quemadura infinita«? S'agit-il de la souillure, du pli interieur, de la charniere, de la demarcation interieure d'une certaine societe? Et, dans le cas oü il s'agit bien de cela, comment se reflechit-il sur le plan de la vie quotidienne? (l'adressat choisi pourrait etre l'anthropologie de la vie quotidienne). A l'interieur de laquelle paradigme de pensee pourrait-on s'approcher au dispositif discoursif en question? Oü (dans le discours) le processus de connaissance s'inscit-il? Est-il possible de le detecter par l'analyse de discours? Laquelle des notions est le point de repere, le signifiant de ce dispositif? Quelles sont les conditions rendant possible remission du syntagme en question? Qu'est-ce que c'est l'objet specifique de la »vigilance«, et qu'est-ce que c'est qui se dit moyennant lui? (une question epistemologique). Toutes ces questions, et aussi les autres qu'on n’a pas pose dans ce texte, indiquent une certaine direction, la direction du mouvement dans la redaction, on s'efforcera de la tenir. De meine, on fera le necessaire pour ne pas perdre de vue quo l'effect des trois vers cites en motto soit tres fort, dans certains moments ils sont peut-etre impermeables pour toute ['interpretation. Qu'ils ont des effets et une resonance socialc plus profonde qui ne saurait pas etre tout simplemcnt endiguee, ni meme localisee. Qu'aucune inteference entre les deux champs d'articulations, artistique et scientifique, ne pourrait pas effacer ou repousser dans un champs aveugle un des deux champs, de meme qu'elle ne peut effectuer une dessignation finale ou etre constitue par l'exclusion de I'autre, sans qu'elle se trouve contrainte d'immobiliser son objet et perdre ainsi une partie de son potentiel. Ce sont les points de depart elementaires. Seules deux choses pouvont detenniner la pertinence de l'articulation specifique, ä savoir, d'une cote la force de l'articulation elle-meme, et, de I'autre, la constistcnce de son appareil coneeptuel. Ouverture pour la lecture et poursuite de l'horizon qui se dit moyennant le registre de I'autre. Cela aussi est une des nos directions. Soit! Or, il me faut encore quelques lignes, un peu transgressives, pour dire le plus importante. Je voudrais evoquer ce sans quoi jc ne pouvais pas ecrire cet editorial, et vous, vous ne pourraient le lire. Quelques mots qui, eux aussi, maintiennent le choses eveillces. Merci ä tout le monde nous ayant aide, d'une maniere ou d'une autre, et, nottament ä I'equipe qui a deja investi et investira encore une energie sans mesnre commune avec Vambiance. En tant que redactrice en chef, je voudrais exprimer ma gratitude aux deux redactrices adjointes et aux deux equipes: ä celles du Comite de redaction et du Conseil de redaction international, mais aussi ä tous ceux que, cites par leurs noms, vous trouverez dans le colophone. C'est en raison de leurs efforts plus que collegiaux que la revue Monitor ISH, en ce moment, sc trouve dans vos mains. Taja Kramberger Ä Ljubljana, le 10 octobrc 2001 Redatrice en chef (prevod Drago B. Rotar) ■ - : ' " - - - ' Drago B. Rotar LA QU ETE DE L 'IDENTITE; »DIE JUDENFRAGE« ET LA PRODUCTION DE L 'IDENTITE ETHNIQUE DANS UN PAYS SANS JUIFS1 Resume / Povzetek: Distančno oz. izključevalno razmerje do judaizma in Judov je konstitutivno notranjekrščansko razmerje in je potemtakem med najbolj stalnimi in neogibimi značilnostmi “krščanske civilizacije”. Paradoks antisemitizma brez Judov, s katerim se srečamo v zgodovini slovenskega, pa ne zgolj slovenskega, nacionalizma pravzaprav “evropeizira” ali “okcidentalizira” Slovence na najbolj temeljni ravni. Vendar se to razmerje, ki je bilo že v XIX. stoletju načeto z laicizacijo zahodnih družb (z vsemi konflikti, nasilji in sprenevedanji, ki jih poznamo iz zgodovine), v slovenskem primeru prelamlja še skozi zaslon provincializma in ponarejenosti kulture. Mots cles / Ključne besede: Literatura, nacionalizem, antisemitizem, produkcija identitete, zgodovina Dejä plus que seize ans se sont ecoules depuis la parution, en son temps peu appergue, d'un numero special de la revue Slovene Problemi contenant les aetes d'un colloque sur la »question juive«2. Dans une certaine mesure, ce recueil d'interventions releve aussi de la mythologie du groupe responsable du projet. Certes, ce n'etais pas la premiere publication des textes traitant cette »question« en Slovenie, bien au contarire, il y en avait une proliferation vers la fin du XIXe siecle et au debut du XXe siecle coincidant, d'une maniere approximative, ä la vague de l'antisemitisme ä Vienne, avec Karl Lueger et ses Chretiens sociaux3, ainsi que ' Cet article est un compte rendu bien modeste d’une partie des resultats d’un projet de recherche mene, sous la direction de Pauteur de Particle, ä PISH, Ljubljana, dans les annees 1994-1997, sur 1’Antisemitisme - necessite stnicturale des conjoctures ideohgiques nationalistes au X'IX' siecle et au debut du XX' siecle en Europe centrale et dans les pays slovenes. Le projet etait finance par le Ministere de la Science et de la Technologie. ' Problemi, I, 1985, n° special La question juive. 1 La litterature historique sur Vienne, Berlin, 1'Autriche-Hongrie, I'Allemagne est trop abondante pour etre enumeree dans un texte si peu exhaustif que le notre, mais citons neanmoins: Simon Doubnov, Histoire moderne du peuple juij (Preface par P. Vidal-Naquet), Paris, Cerf, 1994; William O. McCagg Jr., A History of Habsburg Jews, 1670-1918, Bloomington and lndianopolis, Indiana Univ. Press, 1992; Leon Poliakov, Histoire de l’antisemitisme, Paris, Calmann-Levy, 1981; Bruce F. Pauly, Eine Geschichte des österreischen Antisemitismus. Von der Ausgrenzung zur Auslöschung, Vienne, Kremayr & Scheriau, 1993; Helmut Berding, Histoire de l'antisemitisme en Allemagne, Paris, Editionsw de la MSH, 1991; Jacques Ehrenfreund, Memoire juive et nationalite allemande. Lesjuifs berlinois ä la Belle Epoaue. Paris. PUF, 2000. pendant les quatres ans de l'occupation par le Reich nazi et Italie fasciste du territoire Slovene au milieu du XXC siecle une proliferation analogue etait souscitee, controlee et divulgue sous la toutelle des autorites d'occupation et de collaboration. Or, ce fut la premiere publication Slovene traitant l'antisemitisne d'une maniere distanciee et critique, de plus qu'aussi les portes-parole du socialisme bolchevique triomphant des premiers annees d'apres la guere, et meme les ideologues du socialisme autogestionnaire ä partir des annees soixante hostils ä l'ouverture des questions de ce type, ont manque de se prononcer sur ce sujet. Aujourd'hui, cette publication a un double interet. D'abord, parce qu'elle manifeste, et de maniere bien disctincte, les limitations epistemologiques resultant d'une conscience trop vague de 1'existence d'une dimension historique de la »question« en question. Cette »question« etait, la Shoah incluse, non seulement ignoree par certains des auteurs-»theoriciens« de la societe autogestionnaire, mais bien refusee en tant que telle, comme appartenant ä un monde ideologique dejä perime. Dans le recueil, telle prise de position ne se manifeste pas de maniere ouverte, elle y est quand meme presente sous la forme de sous-estimation du probleme4, et, notamment, dans la conviction des acteurs qu'ils pouvaient traiter un sujet historique, et d'une maniere satisfaisante, malgre leur connaissance non-systematique et superficielle, en quelque sorte accidentelle du sujet de ce sujet precis. Les limitations epistemologiques et autres que nous venons d'evoquer sont aussi ä attribuer ä la restriction, inevitable au temps du coloque, portant sur le choix des invites: c'etaient les theoriciens en sciences sociales et les intellectuels de l'autre cote de la barriere ideologique mais, neanmoins, le »notres«, du pays (ainsi, il est devenu possible que, ä l'exeption conditionnelle de M.A. Svarc, personne parmi les participants n'etait pas un specialiste en etudes juives ou celles de l'antisemitisme europeen, pour ne pas parier de l'antisemitisme dans cette region du pays oil, pratiquement, il n'y avait pas de juifs). Ensuite, le fait frapant encore aujourd'hui, c'est la perspicacite et nature »programmatique« d'un bon nombre des articles du recueil qui se sont manifestes ainsi, ä l'insu des participants eux-memes, bien au moment oil, dans les pays de l'Occident, l'etudes des sujet juifs et les discussions ont redemarre avec une vigeur sans precedent. Ainsi leurs textes oscillent entre les propositions des dispositifs et les presentations des analyses limites des »cas«, tandis que leurs references sont, par la force des cironstances, non-standardisees, ad hoc, incompletes et non-precises. Le titre du recueil et le sujet qu'il dessigne etaient eux aussi compris comme un exemplum propre et süffisant ä laisser percevoir la force interpretative de ce courant de pensee appele ä l'epoque, et par ses representants eux-memes, la »theorie materialiste«. Et cette force interpretative avait de quoi surprendre: elle a elabore, bien que malgre elle, un programme de recherches qui ne faisait part des intentions d'aucun de ses auteurs (en premier lieu, parce que l'horizon epistemique de base de cette theorie la n'avait nul besoin intrinseque d'une activite de recherche 4 Ainsi, parexemple, i’article de R. Močnik, evite les dimensions du sujet du colloque en reduisant toutc line problematique historique aux seules sophistiquc pscudo-althuserienne et rhetorique de la demostration “logique” des bevues marxiennes dans son texte sur la question juive. qui verifieraient, en la confmnant ou en la rejetant, et nul besoin de changement issus d'une telle verification). Or, au moment de la publication des actes du colloque sur la question juive, cette attitude n'a pas encore souscite le reductivisme formaliste auquel cette ecole allait deboucher dans quelques ans, mais par une equipe composee des autres personnes, bien que dans certains textes son sort s'etait dejä laisse soupgonner. Quoi qu'il en soit, le programme de recherches est present, souvent d'une maniere floue et latente dans la plupart des textes publies, ainsi que toutes les recherches posterieures de ce colloque entrent sur un terrain dejä defriche ou determine par lui5. Apres ce colloque de 1985 et la publication de ses actes, toutes les recherches concernant quelque peu les juifs et l'attitude des non-juifs envers eux entrent dans son sillage, parfois sans que les chercheurs connaissent les textes en question. Les recherches ulterieures et la grande majorite des textes qui en rapportent les resultats, constatations et decouvertes sont bien plus nai'fs que les textes theoriques des Problemi dans la mesure oü ils cherchent ä faire entrer la »question juive« dans le cadre de l'histoire nationale Slovene. Ces travaux, on les a fait, dans le cadre des recherches sur l'antisemitisme, assez profitables, lä oil elles faisaient etat des archives nationaux et municipaux et des fonds des documents prives; or la oil ils cherchent ä expliquer le phenomene juif dans ce cadre national mal approprie, elles font le recours ä des schemas ideologiques evidentes et spontanees6. 11 s'ensuit une sous-estimation du sujet lui-meme, y compris une denegation de l'anti-judaisme chretien comme l'horizon general des attitudeds concretes et individualists envers les juifs. Par exemple, un specialiste en histoire litteraire cette fois, Igor Grdina nous offre dans un article de 1989 sur l'antisemitisme dans la litterature Slovene7, plutot qu'une analyse de l'antisemitisme, plusiers exemples du sens commun local. En voilä un exemple: »Un ecrivain ne saurait pas etre accuse d'antisemitisme pour la seule raison qu'il creat, dans un oeuvre d'art concrete, un tel ou tel Juif, meme si 5 Lc triste triomphalisme d’un Ivan Urbančič (dans la Nova revija, vol. XX, n° 230-231, juin-juillet 2001, pp. 1 -22 ) suggerant que la “thcoric materialiste” se serait montree bien ephemere en eomparaison avec la position heideggerienne qui est la sienne, etale sa vanite par la mecomprehension meine de la nature de la “theorie” supposee perimee: e’est bien Urbančič lui-meme qui a pris au serieux un slogan de conjoncture pour le denominateur commun d’un large eventail des prises de position epistemologiques bien differentes: de la psychanalyse lacanienne d’un S. Žižek, passant par la philosopbie politique, anthropologie sociale, ä 1’antliropologie historique et ä une cetraine linguistique de la parole ou du discours. f) C’est le cas, par exemple, de 1’ouvrage de Vlado Valenčič Židje v preteklosti Ljubljane (Les juifs dans le passe de Ljubljana), Ljubljana, Park, 1992. qui malgre les donnees nouvelles, et meme inedites y receuillies reste irremediablement invalide, et, cela a cause dc 1’ignorance de la problematique juive (dont la connaissance est remplacee dans le texte par un commentaire stereotype de ce qu’il y est decrit ou cite) et qui debouclie sur I’insignifiance et non-pertinence, pour l’histoire nationale slovčnc, des themes ličes aux juifs en raison dc leur faible nombre, et “depuis toujours”, sur le territoire qui, ä l’heure actuelle, est cclui de la Republique Slovene. 7 Igor Grdina, “Podoba Žida v slovenski literaturi” (“L’image du Juif dans la litterature Slovene”), Kronika, 37, 1989, n° 3, p. 272. mauvais, mais concrete«. La phrase citee est bien revelatrice: si Ton laisse de cote le fait que, dans un pays oü les juifs ne sont pas et n'etaient jamais tres nombreux, un juif concret est done la rarite, il est vrai qu'ici on trouve difficilement une creature lettree qui omettrait de divulguer »son« opinion, I'Opinion sur les Juifs, et ce fait a selon toute apparence echappe ä l'attention de l'auteur. La phrase demontre aussi une conception pre-moderne, »realiste«, de la litterature tenant le mirroir ä la societe et suivant les procedes de representation obeissants aux regies de la persuassion rhetorique et de la veracite: l'oeuvre concrete comprenant les figures litteraires concretes done les juifs concrets8. Les croyants ä la Terre plate ne repre-sentent aucun probleme culturel serieux dans une societe oü il se trouvent obliges ä se tenir dans la compagnie des adherents de la meme croyance; or, dans une societe oü ils occupent les postes ä l’Universite, il est, quand meme, un peu desolant. De plus, les textes litteraires slovenes, dans leur majorite, ne s’inscrivent pas dans cette categorie des oeuvres litteraires qu’on peut, et ä juste titre, considerer comme le lieu d’innovations textuelles et intellectuelles. Or, ces textes n’entrent pas non plus dans la categorie de la litterature dite triviale ou populaire. Ce flotte-ment entre les deux categories pourrait lui meme devenir l’objet de l’interet anthropologique, parce que dependent d’une evaluation extra-litteraire, quoique critique et discoursive, dans un milieu oil la litterature partage l’espace du pouvoir ideologique, national ou communiste, sans differences de base. Et en meme temps, cet espace n’etait jamais defini par le raisonnement purement economique, nous le rapportons ici juste comme un fait qui jette quelque lumiere sur le discours qu’il nous faut prendre en consideration. La phrase citee d’l. Grdina ici fait partie d’un plaidoyer recurrent consacre au blanchissement, inutile d’ailleurs, des grandshommes locaux, en l’occurrence Ivan Cankar, et ä l’effacement anachronique de leurs vices, mais qui, en realite, n’est qu’un renfermement, reitere sporadiquement et peut-etre rituellement, par d’auteurs dans la culture nationale dans sa forme anachroniquement perennisee. Ces cam-pagnes de reapropriation servent comme les rites d'epuration et de renouvelement de la communaute, supposee a priori de consister des Slovenes, et, notamment, d’esprits cultives ou semi-cultives parmi les Slovenes. Une pratique illusoire mais bien presente. La Culture Nationale ne pourrait evidement pas jouer son role unifi-cateur et constitutif de la communaute ethnique que sous la quadruple condition d’etre produite par les Irreprochables (au moins du point de vue moralisant), d’etre fa^onnee de maniere stereotypee, de n’entrer pas en concurrence, ni meme en comparaison, avec les faits de culture d’une autre provenience, et, surtout, de ne pas presenter des problemes de comprehension insurmontables meme au niveau d’exigeance des eleves des ecoles primaires.9 Ces conditions, ces exigeances 8 Le theme du realisme, dans la peinture en premier lieu, fut prise en consideration par l’auteur de Particle present; cf. Braco Rotar, Govoreče figure: Eseji o realizmu (Les figures parhmtes. Les essais sur le realisme), Ljubljana, DDU Univerzum, Analecta, 1981. 9 Ä 1’objection dc Svetlana Slapšak que e’est bicn le contrairc qu’on pent observer, qu’il y a, dans ces cultures nationales mineures (jamais adultes?), une surabondance de comparaisons: partout on se hcurte aux “nos” Homeres, Sienkiewiczs, Mozarts, Raphaels, etc. C’cst impossible ä nier. Or. vues de plus pres, ces comparaisons se transfoment en autant des barričres aux comparaisons effectives, ainsi offrent toute une serie des possibilites pour les intreptetations et interpretes plus espiegles de se montrer plus audacieux et plus up to date au petits frais. Le probleme de la mentalite, de l'imaginaire litteraire en Slovenie, et celui de la nature des reseaux mentaux ainsi mis en oeuvre, et que nous n'avons jusqu'ä maintenant laisse qu'entrevoir, reste une question ä laquelle on ne songe pas ä re-pondre dans ce texte. Or, il est neanmoins necessaire, pour les raisons de l'intelligibilite de nos developpements, d'en dessiner quelques lignes. Les discours de socialisation et de consacration (ce n'est qu'un mode un peu specifique du premier) disposent, certes, d'un reseau conceptuel qui pennet ä leurs prononciateurs de jouer le röle d'arbitre, d'autorite, des potestats culturels et de l'instance qui canalise les moyens financiers vers eux meines et vers ceux qui obeissent ä »la regle«. II n y pas lä grand chose ä nous surprendre; ce qui est specifique et qui est probablement caracteristique des milieux provinciaux, c'est qu'il n y a pas lä de rapport entre le produit litteraire et son interpretation, celle-ci etant ritualisee et videe de tout effort analytique et de celui de comprehension quelque peu individualisee, bien au contraire, par les procedes de cette reception autorisee, tout texte litteraire se trouve reduit au meme contenu de base, la diversification n'etant con?ue que comme accidentelle. En Slovenie, toutes les inventions, toutes les nouveautes, toutes les marques de style, tous les sujets se trouvent ramenes, par cet appareil d'ajustements qu'est l'interpretation (critique) profesionnelle, au repertoire modeste, issu du XIXC siecle »realiste« ou »romantique« et ä un contenu pseudo-existentialiste. De l'autre cote, bien que cette membrane interpretative difficilement permeable separe l'interpretation de »son« objet plutöt qu'elle ne les met en relation, il ne serait pas vrai de dire qu'elle soit sans effet sur la production litteraire elle-meme. Si, d'une part, cette production, sa structure, ses enjeux, ses moyens sont sombres dans l'obscurite de la meconnaissance par une interpretation auto-limitee, on pourrait dire aussi qu'elle ne correspond pas aux categories litteraires qu'on connait dans des autres milieux culturels. II existe lä un decalage qui devient assez important dans le cas oü on est emmene ä utiliser les deux series consecutives, litteraire et interpretative, dans l'etude du milieu intellectel ou ideologique slovene ä un certain moment de son histoire: chaqune de deux series ne focalise l'autre que d'une maniere arbitraire, ou plus precisement, c'est l'absence de l'interpretation propre-ment dite qui determine la situation en produisant un effet d'indistinction, d'instabilite conceptuelle, de difformite, d'arbitraire du cote de la production litteraire, La raison et l'enjeu de cette configuration - que je propose d'appeler la situation provinciale - n'est pas un secret: du cote de la cause, on pourrait souligner une vie intellectuele locale en quelque sorte mutile, produisant, par ce defaut de la conceptualisation, le manque de motivation, la perte de la realite; du cote de l'enjeu, on peut parier d'une inconsistence des conceptions (indistinction, medio-crite), qui permet la subordination (ou l'assoujetissement) aux criteres emanants de qu’on pent, et ä juste titre, soutenir que ces “comparaisons” ne disposent pas de termes de comparaison. En tout cas, c’est encore un sujct interessant ä rechercher. la mentalite du milieu, et non pas des pratiques mises en jeu. Et d'autant plus que, pour les Slovenes, ou bien pour une bonne partie d'entre eux, la litterature est censee faire l'office de l'instrument majeur de ['identification nationale ou de la constitution de l'identite nationale, sociale et religieuse ä la fois. Bien sür, les textes litteraires ecrits en Slovene existent, et cela depuis le XVIe siecle, et leur existence ne pose pas des problemes; on pourrait suivre un certain developpement de cette litterature: dans les situations exceptionnelles, elle se trouve limitee aux territoires ethniques, mais dans la plus grande partie du temps elle rentre parfaitement dans le contexte regional de l'Europe centrale qui, au desespoir des habitants de la region quelque peu cultives, est aussi loin de la nonchalance de sa definition par Danilo Kiš comme »rien qu'une notion meteoro-logique« que de la construction d'un imaginaire »substantiel«. Ce qui est dit ici sur la nature de la litterature Slovene est done, avec une probalite convaincante, valable aussi pour celle du voisinage regional. C'est vrai aussi pour les autres composantes des conjonctures ideologiques nationales ou ethniques de la region, bien que les rapports de force et les accents pourraient bien etre differents. On a dejä dit que la plus grande partie de la production litteraire Slovene ne releve pas ä des grands genres litteraires, litterature triviale incluse. II s'agit plutöt d'une masse ecrite faiblement differenciee oil on peut bien sür discerner les distinctions entre la prose et la poesie, et meme plus subtiles, mais, dans son ensemble, en tant que produit social, elle est soumise aux usages non-litteraires: edifiant, educatif, moralisant, politique, de promotion sociale, d'identification nationale et de groupe, de vernacularisation. La part de la litterature »haute« ou savante y est bien faible, ce que pourrait etre atribue ä l'absence des institutions intellectuelles (et non pas seulement intellectu-elles) dans la zone geographique et sociale de langue Slovene jusqu'au premier tiers du XXe siecle quand l'Universite de Ljubljana fut creee, auxquelles s'est substitute l'Eglise catholique qui s'etait chargee de fonctions les plus restrictives et les plus repressives des institutions non-existantes. La oil, dans les societes du XIXe siecles de l'Occident, glissees dans un modele moins traumatique joignant quelques traditions libertaires bourgeoises et autres et la separation des cultures civique et ecclesiastique, ou au moins respectant une certaine isolation magnifique de la haute culture, science incluse, on rencontre les institutions de 1'enseignement superieur et de recherche, dans la societe Slovene et dans les societes du type semblable on se heurte contre le corps et le pouvoir reel de l'Eglise catholique: 1'Academia etait largement, sinon totalement, remplace par YEcclesia. Le fait que les autorites administratives de I'ancienne Carniole (la region centrale de la Slovenie actuelle) ont nettement, et en pleine revolution industrielle du XIXL’ siecle, rejete l'industrialisation de leur pays sans tenir compte (ou sans se rendre compte) des consequences d'une telle attitude pour la population du pays, exemplify l'etat des choses, meine exposees aux pressions de la Cour imperiale viennoise et malgre la construction rapide du Chemin de fer du Sud (de Vienne ä Trieste), qui allait de pair avec une urbanisation, ainsi en Carniole que dans cetrains autres Länder, les plus faibles ä l'epoque, et, evidemment Trainee par les autorites locales, ce qui etait en vif contraste avec les Länder progresistes ou liberaux, tel la Styrie voisine et les bassins de Vienne et de Prague10. Dans une perspective differente de celle que nous avons adopte jusqu'ä ce moment, celle de revolution des identites collectives politiques sur le territoire Slovene, on pourrait parier aussi d'un autre passage constitutif de l'arriere plan ideologique, ä savoir le passage du nationalisme inclusif au nationalisme exclusif qui s'etait opere au XIX1, siecle, au sein des changements des perspectives geo-politique et culturelle. Provisoirement, on pourrait definir le debut du XIXe siecle comme une periode de l'implantation intense de la forme du nationalisme issue des Lumieres oü des langues vernaculaires et des cultures nationales etaient travaillees sur l'arriere fond de l'egalite humaine et des droits de l'homme. Les porteurs de ce nationalisme et, en meme temps, de la culture des Lumieres etaient des savants reunis dans les societes savantes ou dans les cercles savants, comme par exemple le groupe autour du baron Sigismund Zois, un naturaliste et amateur polyvalent bien informe, en Carniole. Ces intellectuels ont developpe un programme intellectuel et politique englobant l'emancipation nationale ä l'interieur de ['emancipation gene-ralisee, les membres n'etant pas necessairement les membres du groupe ethnique destinataire (Sigismund Zois, Anton Thomas Linhart, par exemple, n'etaient pas Slovenes, ils appartenaient ä la noblesse de l'Europe centrale de l'epoque). Le type de la culture promue par eux avait son cote universaliste et, en meme temps, elitiste du point de vue intellectuel, si l'utilisation de tels termes anachroniques nous est permise. L'interet pour la reactivation des cultures etouffees en quelque sorte dans leur propre inertie etait de type anthropologique, et il etait inscrit dans la tradition savante issue de I'humanisme moderne. La situation sociale et culturelle ou le cer-cle de Zois fonctionnait pourrait etre decrite comme une societe d'Ancien Regime provinciale au moment oil eile etait subvertie partiellement par les reformes de Joseph II, mais aussi comme une societe regionale et multi-linguale (le Slovene en meme temps que l'allemand et l'italien) au moins dans des petits centres urbains du pays. Mais c'etait aussi une societe vivant sous l'hegemonie des institutions catho-liques issues de la Contre-Reforme et dans le cadre mental de la piete baroque guarantie par elles. L'apogee du projet politico-culturel des Lumieres est survenu par 1'occupation napoleonienne, et pour une breve periode des Provinces Ilyriennes, au moment oil la virtualite de la creation d'une ossature institutionnelle »nationale« et regionale etait ä entrevoir ä l'horizon. Pendant la periode de la Restauration, beaucoup plus longue que celle des Provinces Ilyriennes, qui etait aussi la periode des regimes policiers et de la dictature ideologique de l'Eglise catholique, au temps oil Ljubljana etait devenue une parmi les destinations penitentiaires pour les intellectuels »rebels« provenants des autres endroits de l'Empire des Habsbourgs, ces forces reactionnaires se sont acharnees sur les traces et restes visibles des Lumieres, et ä l'effacement de ses avatars - plus, notamment, des ebauches des institutions intellectuelles, dont l'Universite imperiale, dans des conditions un peu speciales d'une culture provin- 10 De cctte anomalie s’cst apperpu Emile Durkheim dans le Suicide oü il explique le taux des suicides relativement peu eleve en Carniole de son temps par le sous-developpement du pays. ciale. Le niveau intellectuel des ecrits de l'epoque s'abaissait considerablement, ä l'exception de ceux du cercle du poete F. Prešeren, lui, au moins, communiquait, sur le plan intellectuel, plus intimement avec la tradition des Lumieres qu'avec le climat culturel contemporain, mais le nombre des Slovenes parmi les ecrivants augraentait progressivement. Parallelement ä cet paradoxe d'une degradation cultu-relle, le projet de la creation des ecoles primaires en langue Slovene etait en plein essor ayant pour son but explicite d’instaurer les barrages linguistiques entre les habitants du pays ainsi alphabetises et, en meme coup, depourvus d'un acces libre aux humanites, parce que la circulation meme d'informations et des idees etant consideree une source de la revolution par les autorites administratives et ecclesiastiques1'. Jusqu'au milieu du siecle, le porteurs de la culture des Lumieres etaient ou morts ou bien degrades et marginalises socialement. Vers le milieu du XIXe siecle, en reaction contre le nationalisme tribal (völkisch) allemand, sa copie locale commence ä s'articuler et eile prend l'image du nationalisme ethnique Slovene, panslaviste, ilyrien ou yougoslave qui, ä l'interieur de la communaute Slovene, predominera vers 1848, au moment du »Pintemps des peuples«. Ce nationalisme qui se construisait moyennant les exclusions et les distanciements multiples - de tous les »etrangers«, les »juifs« (malgre ce que la population juive du pays etait reduite ä quelques families venues de Trieste), produisait en effet l'ethnie (le peuple) Slovene comme un ghetto ethnique, renferme sur lui-meme, nettement delimite de toutes les autres communautes dans le pays et dans l'entourage jadis traites en voisins et compatriotes regionaux. L'universalite de la culture des Lumieres cedait progressivement la place ä l'ethnocentrisme et au localisme de patelin (l'ideologie de la race et du sol) devenu l'arriere-plan et la base de la constitution culturelle nationale. C'etait la periode d'introvertion culturelle, des delires ethno-genetiques, de la Xenophobie lies ä l'egalitarisme »populaire« anti-capitaliste d'une communaute ä la parente imaginee (de la nation au sens »litteral«), Au sein de cette communaute, des conflits d'acculturation et du refus de 1'industrialisation et de la modernisation se sont aggraves, par exemple l'attitude generale envers le chemin de fer vers le milieu du siecle, envers l'industialisation, le refus des contacts avec les cultures etrangeres. Suivit une elaboration des criteres de la vie sociale et publique locaux presentes comme emanants »naturellement« des valeurs chretiennes traditionnelles. L'absence beante et ä perpetuite des institutions intellectuelles (scientifiques, d'enseignement superieur, de culture) renfor9ait sans doute le radicalisme ethno-nationaliste. Mais celui-ci etait en meme temps amortise et limite par la composition multi-ethnique et integrante de l'Empire, dans son entite administrative austro-hongroise, ou, plus precisement, par le discours officiel de la Cour de Vienne, son ideologie particuliere calquee sur un modele de la tolerance et du respect des differences (horizontal), mais pas moins autoritaire dans le sens de la hierarchie jamais mise en question (vertical). Les intellectuels ambitieux, don’t quelques uns vraiment d'un format international reconnaissable, pouvaient emigrer dans les communautes ethniques plus promettantes tout en 11 Cf. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem (Histoire du systeme scolaire et de la pedagogic en Slovenie), Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1964, vol. 2. restant non pas seulement dans le meme contexte administratif et civique, mais aussi dans la meme ville, ou bien ils quiterent pour de bon le territoire national pour aller s'installer dans les centres intellectuels de l'Empire (a commencer par Bartholomeus Kopitar, le bibliothecaire de la Cour, le conseilleur, censeur pour les publications dans les langues balkaniques et le linguiste romantique, jusqu'ä Fritz Pregl, le Prix Nobel pour la chimie organique 1923). Vers la fin du XIXe siecle, ces intellectuels devenaient peu k peu, dans le discours public manipule par la hiearchie ecclesiastique et les membres des elites provinciales, »les traitres« de la nation-peuple, c'est-ä-dire, les deracines, etrangers. Quelque intiatives et mouvements aux buts differents ont pris naissance nean-moins, souscites et menes par des intellectuels et intellectuelles moins epris par des narrations et stereotypes courants. Cette situation est encore lisible dans la scissure entre les deux groupes des Länder aux orientations politiques distinctes et aux developpements culturels defferents sur le territoire de la partie autrichienne de la double monarchie: l'un compose de province de Styrie, de la region viennoise et de la region pragoise, s'est distingue par une croissance economique parmi les plus rapides en Europe; l'autre, comprenant les provinces de Tyrol, Carinthie et Carniole, ä croissance nulle ou negligeable, etait voue ä la lethargie economique tout en subissant une crise sociale, economique et demographique des plus dures et des plus tardives dans la region entiere, qui resultait en fin du compte d'une politique locale de refus de la modernisation. Sous la surface des conflts des partis politiques, une constitution culturelle deviee faisait l'office d'un espace des articulations unique tout en empechant la creation des institutions. Cette constitution specifique etait imbriquee dans l'edifice imperial pourtant fonctionnel dans les autres paradigmes mentaux: on s'evadait de Ljubljana pour aller respirer ä Trieste ou ä Vienne, les ambitions imperialistes et coloniales des Habsbourgs (Drang nach Osten) ouvraient, par la force du texte ideologique sous-jacent, des contacts avec l'espace balkanique en souscitant en meme temps des reactions locales diversifies, mais non imprevisibles ä cette ouverture peu desiree. La these generale, tres repandue dans le milieu litteraire et partagee par la plupart de historiens slovenes au cours du siecle dernier, est que le role des belles lettres dans l'elaboration historique de l'identite nationale des Slovenes etait essentiel. Bien que largement mystifiee, cette these n'est pas sans tout fondement dans la realite historique de la societe locale; on doit admettre que cette litterature n'etait pas et ne pouvait pas etre seulement une pratique d'ecriture et de lecture engageant auteur, public, et des institutions necessaires ä la production, mais une actvite socio-politique hautement fonctionnalisee, surchargee des notions complexes d'une mission »historique« multiple: de la construction, de la constitution, de la perennisation de l'identite Slovene, de la moralisation des populaces, de l'etablissement d'un lien »naturel« entre l'identite nationale Slovene et la confession catholique de la population, et en meme temps de l'evacuation de l'individualisme, des idees socialistes, du civisme, bref, du politique, de l'auto-representation des Slovenes en tant que groupe ethno-nationale. Tenant compte de ces preocupations des opinion makers locaux, l'indistinction dans la reception de la production litteraire n'a rien de surprenant. Bien au con-traire, ce qui est surprenant, c'est ce qu'il existe de textes litteraires impregnes de l'innovation, de la communication avec les mondes litteraires, peuples de profils individuels ciseles contre ce fond obscurcisant du regime mental dans le pays. Or, c'est bien cette tranche extremement reduite et sans impact social de la production litteraire qui est aussi la moins importante pour nos preocupations ici. La specificite de la region est aussi une minimalisation, sinon un aneantissement de ce type de litterature qu'on qualifiait de populaire/vulgaire et vouee au passe-temps des masses lettres urbanisees. L'apport de cette derniere categorie litteraire ä la formation d'une mentalite urbaine de l'epoque industrielle reste ä mesurer. En revanche, un autre genre litteraire, moins rafinne et moins analyse par les chercheurs parce qu'il ne visait pas, dans les conjonctures des valeurs des societes industrielles des XIXe et XXe siecles, des consommateurs du haut degree culturel, se montre important. Quoique fige dans sa propre subordination aux genres de la haure litterature, ce genre joue un role important dans les societes »en retard«, non pas tellement de l'education des masses semi-urbanisees comme on tente de nous persuader, mais plutöt effectant un controle invisible des esprits. Le phenomene dont on s'efforce de se rendre compte ici est double: un genre specifique de la litterature populaire moralisante et portante (reproduisante, transmettante) une ideologic ruraliste et clericale d'egalitarisme illusoire, produisant un imaginaire des communautes chretiennes: melee en meme temps au nationalisme du sang et du sol, cette production litterare qu'on appele, en Slovenie, la lecture des soirees, ve-černiško branje, imprime une marque reconnaissable aux tous les genres, de la poesie lyrique aux tentatives de la prose realiste ou neo-romantique, pour XIXC siecle, mais qui ne perd pas son insistance ni au cours du XXe siecle malgre les changements drastiques des regimes politiques. En fin des comptes, ces regimes politiques tous imbibes d'un plus ou moins latent et visible, l'etaient moins qu'on ne le pense. L'antisemitisme constitutif de l'identite nationale Slovene ne saurait se passer de ce support litteraire. Les constatations de Marie-France Rouart'~ sur la non-distin-ctivite des elements ideologiques dans la litterature populaire de l'antisemitisme (oü les parts du didactique et de l'ideologique dans le dejä-dit »brouillent les frontieres theoriques entre les litteratures savante et naive. En effet, quelle qu'en soit l'origine, anonyme ou non, la voix du conte antisemite se veut consensuelle, persuasive; entre emeteur et recepteur, entre opinion ou cl ox a, effet ä produire et milieu ä convaincre, que se tisse un legendaire avec sa part de projections, de suppositions et d'attentes collectives qui determinent la validite d'une fiction, tout autant que la fa^on dont est dispense un savoir«) sont ties valables ici. Sur le territoire geo-culturel et dans le groupe ethnico-linguistique qu'on traite ici, le seul espace litteraire, done culturel, done ideologique, done mental qu'existe 12 Marie-France Rouart, L 'antisemitisme dans la litterature populaire, Paris, Berg International Editeurs, 2001, p. 10; sur la pratique quotidienne de I’imaginaire entisemite cf. aussi Wolfgang Benz, Bilder vom Juden. Studien zum alltäglichen Antisemitismus, Munich, Verlag C. H. Beck, 2001. reellement est celui d'entre deux mondes: celui qui nous interesse d'avantage, entre la tradition issue de la Contre-Reforme catholique sauvee par l'ideologie de la Restauration dans la premiere moitie du XIXe siecle s'opposant nettement aux courants dominants de l'epoque qui, selon toute evidence, etait une des periodes-cles dans l'elaboration de differences entre les supposees mentalites intra-europeennes - done ä un autre monde. Comme ce monde-ci ne se construisait pas en reponse ou en reaction ä l'exportation des idees universalistes revues retro-spectivement, comme se constrisait la masque du nationalisme framjais, un oubli se glissa entre les couches de narrations, effagant la reflexion des nationalismes comme des produits de conflits issus des changements sociaux et politiques au debut du XIXC siecle. Par contre, la narration »nationalisante« de ce monde se construisait comme une reception des stimuli d'une modernisation bourgeoise et capitaliste, par un milieu socio-culturel peu prepare1"’. Qoiqu'il en soit, ce qu'on doit observer pendant la plus grande partie du XIXC siecle et une bonne partie du XXC siecle sur le territoire geo-culturel et dans le groupe ethno-linguistique qu'on s'est propose ä analyser, le seul espace d'interpre-tation ou d'action intellectuelle etait celui liminal, entre un christianisme suppose inchangeable et des »legendaires« provenant d'autres milieux. La situation n'a pas change que par des secteurs de la vie sociale (parce que il n'y a pas lä beaucoup de liaisons entre la production intellectuelle et la consommation culturelle locale); cet espace est done celui des transmissions, des banalisations, des stereotypes, des prejuges, des »valeurs« ethniques (plutot que populaires) et chretiennes, il ne se definissait pas, et il ne se definit pas non plus ä l'heure actuelle, comme un espace de production. Dans une perspective nationaliste, e'est un espace de l'identite manquee oü la groupe ethnique ne saurait etre defini que par les attributs positifs, impossibles ä se presenter originates ou d'appartenance ä une Eglise universaliste, ni porteurs de stereotypes importes prets-ä-1'usage, done des segments de la doxa des milieux producteurs d'opinion, ceux-memes par rapport auxquels le groupe ethnique est suppose de se distinguer. Ainsi l’antisemitisme local dans les pays slovenes se presente aussi peu autochtone que les autres »jugements de valeur« ou »opinions«, ce qui ne veut pas dire qu'il n'etait pas, qu'il n'est pas encore bien reel et operant. Ce fait ne distingue nullement la societe Slovene de l'ensemble des societes analogues, e'est-a-dire provinciales, europeennes ä souhait, qui, d'un point de vue quantitatif, predominent de maniere absolue. La seule specificite, e'est que cette so-ciete se per9oit elle-meme, dans les yeux de ses representants, ainsi litteraires que politiques, comme une societe de second ordre et ayant des ambitions et des possibilites limites par son statut meine du »peuple/nation sans histoire« (das Volk ohne Geschichte)', voilä 13 Les reactions aux pressions modernisantes de ce type constituent un des aspets majeurs des societes peu preparees ä la modernisation; la creation d’un fondamentalisme ä la fois religieux et de civilisation que n’est aujourd’hui attribue qu’aux societes ou mondes non-occidentaux, trouvcnt leur parallele, et tres probablement ties proche, dans ce mouvement de colonisation capitaliste et ses echecs intra-europeens aux XIX“ et XXC siecles. un autre stereotype courant et topiquement defini, historiographique et politico-ideologique cette fois. Les occurences presque obsessionnelles d'un antisemitisme flou et souple, c'est-ä-dire applicables ä n'importe quelles circonstances, parce que presentes de fa^on plus ou moins frequente, mais obligatoire chez tous les gens de lettres locaux indiquent quelque chose d'inattendu, quand on considere la densite demographique extremement faible de la population juive dans le pays: jusqu'a la fin du XIXe siecle pas plus que deux ou trois families juives etaient installees ä Ljubljana, les juifs etaient encore plus rares dans les autres villes sur le territoire Slovene. L'insistance extraordinaire de l'antisemitisme chez toute personne ecrivante, ä l'exception, dans la deuxieme moitie du XIXe siecle, des deux ou trois auteurs qui n'ont pas participe dans la divulgation des stereotypes, ä une pesence garantie par des gens de lettres, ces vrais agents elus du »reveil du peuple« et du nationalisme Slovene, fixees par une opinion publique, celle-ci largement creee par ces memes agents... La situation decrite ne saurait pas avoir trop d'accidentel; il n'etait pas trop difficile pour nous d'y reconnaitre l'enjeu et sa nature de la necessite structurale d'un nationalisme deficient. En passant en revue, en cours de nos recherches sur l'antisemitisme en Slovenie, les enonces antisemites publiees dans les journaux de deux siecles passees, dans les oeuvres de prose, dans les memoires et correspondances publiees14, on s'est trouve dans la situation de pouvoir discerner d'une maniere claire et precise, quelques traits communs, ainsi qu'une differentiation peu accentuee, mais couvrant quand meme un eventail entier des variations s'ouvrant dans l'antijudaisme chretien, et fermant dans le racisme tout court. Comme si, en quelque sorte l'objet de la crainte et de la haine, de la Judenhaß, n'etait pas tres important, mais surpasse ä l'infmi par la crainte et l'haine seules. Malheureusement nous sommes contraints de transmettre ä une autre occasion l'analyse concrete et detaillee des materiaux par lesquels nos developpements pourraient etre corrobores et prouves: c'est le moment de nous limiter aux breves evocations des trouvailles et aux caracterisations sommaires des phenomenes rencontres. D'abord, pour la grande majorite des cas, la litterature Slovene sur la »question juive« hissant le pavilion de la competence et de la pretention scientifique, bien que rarissime (la liste en depasserait ä peine une dizaine des textes meritant d'etre lus), fait tout, avec les exceptions tres rares, pour eviter les questions qui pourraient mettre en question la constitution et du nationalisme local et de l'idientite nationale ou ethnique. D'oii la tendence, evidemment futile, mais inevitable en quelque sorte, de trouver les juifs slovenes (comme les Gitans autochtones, bons par rapport aux mauvais Tsiganes ou Roma venus d'ailleurs) n'a rien de surprenant. Enfin, les narrations de ce type etaient construites dans les litteratures des »democraties occidentales« avant et pendant la deuxieme guerre mondiale, concernant les juifs 14 Une bonne partie du travail des archives et de publication est accompli par Marko Štepec dans sa these de magistere (3e cycle) Slovenski antisemitizem IH6I - /895 (Antisemitisme Slovene 1861 -1895), Ljubljana, Faculte des Lettres, 1994. Cf. aussi 1. Grdina, les deux textes dejä cites. fugitifs du IIP' Reich et des pays occupes. De l'autre cote, le refus suppose (le plus souvent invente purement et simplement) des Juifs ä s'identifier ä la »population indigene« offre aux »chercheurs« une explication parfaite pour la rarete des juifs dans le pays, et pour l'attitude hostile de la »population« envers eux. Or, on ne peut pas connaitre l'attitude populaire que par la transmission textuelle filtree des litterati, et on n'est pas autorise d'en parier de maniere assuree. La tendence complementaire de blanchire les slovenes »ethniques« de toute responsabilite pour leur antisemitisme se resume ainsi: ce n'aurait pas pu etre un antisemitisme veritable, produit d'une attitude authentique, et surtout pas religieuse, ce n'etait qu'une maniere de parier causee par la crainte d'ordre economique povoquee elle-meme par la misere sociale, un antisemitisme done de second degree, susscite par les causes contingentes, Un fait un peu bizarre est neanmoins note par l'auteur de ['interpretation critiquee: e'est que le juif un fois passe au christianisme catholique cesse d'etre dangereux et pour l'economie et pour le milieu15. Ou bien, le probleme de l'antisemitisme, beaucoup plus reel dans le milieu Slovene, que ne l'etait jamais la question juive »marginale«, done proclamee sans importance. Le changement du registre par le passage de l'antisemitisme (frequent et insistant) ä la »question juive« (marginalisee par les faits demographiques) est tres caracteristique: il s'accorde bien avec le passage de la realite historique d'un discours de l'identification (l'antisemitisme comrae instrument de la constitution du groupe ethnique, surtout quand on amalgame n'importe quel »etranger« au »juif«, ce qui est le cas pour les Italiens, les Allemands, les Frangais, les Anglais dans les textes antisemites slovenes, tout en s'appuyant sur une doxa produite peut-etre ä l'insu des acteurs bien par les etrangers dans les milieux etrangers, enfin, e'est bien la provenance obscourcisee des entites doxologiques qui leur garantie, tout en s'appuyant sur les effets de la verite qui autenfient le message moral16, une reception et une mise en circulation par les consommateurs/transmetteurs d'opinion. Sentiments exprimes par les ecrivants slovenes qui, en fin du compte, ne sont pas des superficialites ou des erreurs pures et simples, mais les instruments permettant ä leurs usagers ä ne pas se confronter aux problematiques transgressant les limites du domaine ethnique: en premier lieu, celles qui pourraient denoncer sa relativite, sa non-autonomie en l'inserrant parmi des phenomenes analogues dans le voisinage immediat et dans celui plus eloigne - tout cela mis ä part pour le moment, l'antijudai'sme et l'antisemitisme pourraient etre compris comme l'arriere-fond general de la construction des communautes chretiennes ainsi que des commuautes ethno-nationales. Drago B. Rotar Institutum Studiorum Humanitatis (ISH) Breg 12, Ljubljana, Slovenija e-mail: braco@ish.si 15 Vlado Valenčič, op. cit. 16 Cf. Vcronique Campion-Vincent & Jean-Bruno Renard, Legendes urbaines, rumeurs d'aiijowd’hui, Paris, Payot, 1993. vm9 ' tsss® Alenka Janko Spreizer SOCIALNOANTROPOLOŠKI POGLED NA SLOVENSKO ROMOLOGIJO Kako brati slovensko romologijo1? V času opravljanja socialno antropološke raziskave, zlasti še ob opazovanju z udeležbo na terenu v Prekmurju,2 ki sem ga izvajala med magistrskim in nadaljevala med doktorskim študijem socialne antropologije na ISH, se je izoblikovala nekakšna neizogibna nuja za kritično branje romoloških besedil slovenskih romologov. Omenjena zahteva ni izhajala iz kakšne patriotske, da ne rečem nacionalistične pripadnosti slovenstvu, ali morda kakšne pretenzije po profesionalni identifikaciji z romologi, pač pa jo je narekovala prej sama lastnost toposa: Romologija namreč ustvarja vtis o vseobsegajočem korpusu znanja o Romih, pri produkciji tovrstne vednosti pa gre bolj za tematsko in regionalno orientirano, lahko bi rekli tudi z nacionalnimi mejami zamejeno strokovno znanje. Klasično orientirani romologi tako obdelujejo predvsem svoje nacionalne teritorije ter skupine Romov, ki živijo znotraj nacionalne države; navadno nudijo parcialni in regionalizirani izbor jezikoslovcev, folkloristov, etnologov, popotnikov in drugih poznavalcev Ciganov, ki živijo v posameznih deželah in veljajo za nekakšne avtoritete; pri tem kot referenčni korpus prevladujejo pisci iz 19. stoletja, kar jasno Članek je bil napisan za pričujočo številko Monitorja in skuša zgoščeno analizirati polje, ki se reprezentira za slovensko romologijo, s katero sem sc ukvarjala med doktorskim študijem. Dr. Braco D. Rotar in Taja Kramberger sta pozorno prebirala članek in si vzela čas za podrobno komentiranje mojega teksta in izčrpne uredniške pripombe. Obema se zahvaljujem za koristne vsebinske in jezikovne predloge, ki so prispevali k jasnosti besedila. Dr. Braču D. Rotarju se zahvaljujem še za precizno lekturo. Zahvaljujem se tudi Nataši Rogelja, kije med prvimi brala to besedilo. Seveda so morebitne dvoumnosti in neprecizne artikulacije, ki so ostale, moja odgovornost. 1 Polje študijev, ki si za objekt postavljajo Rome (Cigane), jc v okviru različnih tradicij različno poimenovano. V slovenskem prostoru kot tudi v prostoru bivše SFRJ ga strokovnjaki, ki se s temi študiji ukvarjajo, imenujejo romologija; tudi v anglofonem in frankofonem prostoru so te študije imenovali ciganologija (g)>psiology, tsiganologie). Zdi se, da sc temu poimenovanju sodobnejši proučevalci v frankofonem in anglofonem prostoru izogibajo, ker označuje »tradicionalistično« zasnovane študije, utemeljene predvsem na filologiji in folkloristiki. Namesto tega raje uporabljajo poimenovanje romski študiji (Romani studies) oziroma študiji Ciganov (Eludes Tsiganes). Antropologi znotraj teh polj govorijo tudi o antropologiji Ciganov. Poimenovanja naj bi kazala pri večini tudi na spremenjeno epistemološko perspektivo, četudi to ne velja dosledno za vse avtorje. Več o tem sem pisala v svoji doktorski disertaciji Romologija in romski študiji: socialnoantropološkipogled na romološke diskurze v Sloveniji, zlasti v prvem poglavju z naslovom Oris poimenovanja Romov in polja njihovega proučevanja (Janko Spreizer 2001:62-107). " Terensko delo sem izvajala v letih od 1995 do 2000 z različno intenzivnostjo. Ni bilo omejeno le na eno samo romsko naselje, čeprav sem večino terenskega dela opravljala v Pušči, pač pa je potekalo, kolikor ga lahko določim a posteriori, po mreži relacij med romskimi informatorji na eni, pa tudi po relacijah med romologi, romskimi društvi, prostovoljskimi organizacijami na drugi strani. Sprva sem nameravala zbrati nabor podatkov za monografijo, vendar seje kasneje raziskovalni interes modificiral in preoblikoval v študij načina reprezentacij v romolouiii in romskih politikah ter načina samoreprezentacii Romov. kaže na distribucijo avtoritet in njihovih tekstov v daljšem časovnem obdobju (primerjaj Willems 1997, Balič et al 1989). Ciganologija (Tsiganologie), kakor jo opredeljujejo v frankofonem prostoru, naj bi bila »ekskluzivni intelektualni teritorij«, vzporedno polje, ločeno tako od etnologije kakor tudi od antropologije: misli in predstavlja se kot ločena -logija; ne kot skupek interdisciplinarnih študij, pač pa kot »ciganska ropotarnica«3 (iin »fourretout« tsigane) (Piasere 1994:21). Zahteva za antropološko refleksijo in kritično branje se je izkristalizirala po nekajletnem aktivnem udejstvovanju in vodenju delavnic na romskih taborih, občasnem delovanju v romskih projektih v prostovoljskih društvih, po udeležbi na različnih političnih in strokovnih posvetih, ki sojih pripravljale različne institucije, in nenazadnje po večletnem obiskovanju romskih proslav ob t.i. svetovnem dnevu Romov, ki ga zadnja leta praznujejo v Sloveniji na nacionalni ravni. K omenjeni odločitvi je znatno prispevala tudi udeležba na mednarodnem posvetu v Pragi 1998 in izobraževanje na Centralno evropski univerzi v Budimpešti 1999.4 Na terenu, ki sem ga raziskovala med doktorskim študijem poleti 1999' in ob vzporednem študiju literature predvsem s področja antropologije o Ciganih oziroma Romih,6 se je vse bolj potrjevala moja teza, da pri zatrjevanju o veličini dosežkov slovenske romologije ne gre zgolj za ideološki diskurz7. Izkristaliziral se je pomislek, da gre tudi za znatno epistemološko neinformiranost ter neseznanjenost z novejšim korpusom problematik v okviru sodobnih romskih študijev (nekateri od teh si med drugim prizadevajo za odmik od folkloristične in filološke orientacije romologije) in antropologije o Ciganih, če ne kar za ignoriranje znanosti, ter za samozadostnost slovenske romologije, pa tudi za odvezovanje Romov od sleherne akterske vloge, kar dodatno olajšuje vzpostavitev oblastnih razmerij. ' K. sklepanju, da gre pri romologiji za bolj idiosinkratično, vseobsegajočo in konceptualno konfuzno inventariziranje nejasno artikuliranih problematik, nas navaja tudi popolnoma posplošena in ohlapna opredelitev romologije za »znanost, ki raziskuje vse pojavnosti Romov« (Tancer 1998:23) in za »vedo o Romih, o romski tematiki« (1997:95). 4 Mišljeni sta konferenca, ki je potekala od 10. do 13. decembra v gradu Štfin blizu Prage: »The Roma Community and Multi-Ethnicitv in the Countries of Central Europe - A European Problem?« in Poletna univerza, kije potekala na Centralni Evropski Univerzi v Budimpešti, na kateri sem se udeležila kurza z naslovom »Plight oj the Gypsies (Roma)«, od 5. do 23. julija 1999. 5 Teren sem lahko izvajala nemoteno šele potem, ko sem se zaposlila na ISH. Pri dotedanjem delodajalcu namreč nisem mogla doseči soglasja glede izvajanja terenskega dela. Četudi je tedanje Ministrstvo za znanost in ■ tehnologijo financiralo moje delovno mesto, so prejšnji delodajalci predlagali naj terensko delo omejim, ga izvajam v svojem prostem času in se posvetim bolj teoretskemu študiju po literaturi. Ker se mi je takšna zahteva zdela neproduktivna, sem se zaposlila na ISH in bila kasneje celo leto brezposelna; raziskovalci na fakulteti, ki si sicer prizadevajo za kritično in reflektirano znanost, v tedanji politični situaciji niso dobili financiranega projekta, na katerem naj bi delala. 6 Pojma Cigan oziroma Rom veljata za sinonima med slovenskimi romologi, pa tudi v romskih politikah v R Sloveniji. Odnos med tema pojmoma pa je vendalc bolj kompleksen; pritrdili bi lahko Piaserovi tezi (1994), da prevod pojma Cigan v Rom, v smislu sinonima, pomeni semantično redukcijo; niso namreč vsi ljudje, ki veljajo za Cigane, Romi. Za razliko od pojma Cigan velja izraz Rom za politično korektno denominacijo, medtem ko velja prvi pojem za pejorativno poimenovanje te skupine ljudi. Več o tem primerjaj v: Janko Spreizer 2001. ' Roland Barthes (1990) opredeljuje diskurz v zvezi z dihotomijo jezika in govora. Jezik je institucija in sistem, govor pa predvsem individualno dejanje izbire in aktualizacije; sestavljajo ga kombinacije, s pomočjo katerih govoreči subjekt lahko uporablja kodeks jezika, zato da izrazi osebno misel in psiho-fizični mehanizmi, ki govorcu omogočajo, da te kombinacije izrazi. Razširjeni govor bi lahko imenovali diskurz, pojasnjuje Barthes (1990:143). Diskurz razumemo v smislu razširjenega govora, naše razumevanje pa vključuje tudi pisno representiranje Romov, zapisan govor v širšem pomenu. Ponavljajoče se, pogosto kar arhetipske reprezentacije Romov, ki so bolj spominjale na ljudske imaginarije o dimu, ognju, vročekrvnih ženskah, violinah in konjih kakor na sodobne znanstvene teorije, ter hkratno sklicevanje na veličino slovenske romologije,s sta sprožila interes za kritično branje in interpretacijo tega strokovnega polja. Znotraj sodobnih anglofonih in frankofonih romskih oziroma ciganskih študijev se že skoraj desetletje ne ukvarjajo več izključno s teoretizaci-jami skupnega biološkega izvora, kulture in indijskega jezika (četudi se v večini političnih dokumentov podmene o izvorih konstantno omenjajo, saj so jih večinoma sprejeli tudi predstavniki romskih političnih elit); raziskovalci so premestili raziskovalna vprašanja in proučujejo npr. vprašanja moči pri reprezentaciji Ciganov, analizirajo romske etnopolitike in procese etnogeneze, ki jih konstruirajo tudi antropologi in sociologi romskega »porekla«, ki so se posvetili romski politiki; nekateri med njimi kritično reflektirajo folkloristično orientirane ciganske študije, ki datirajo v 19. stoletje in so prezentne vse do danes (npr. Acton 1973), drugi, npr. Hancock, si prizadevajo za dekonstrukcijo ciganske eksotizirane in arhetipske podobe, ki jo je izoblikovala romologija, elaborirala pa hollywoodska filmska industrija (Hancock 1997b, 1999); predvsem pa so informirani o epistemoloških vprašanjih študijev etničnosti in nacionalizma. Ob branju sodobnejših romskih študijev (npr. študijev nizozemskih raziskovalcev Cottard, Lucassen, Willems (1998) — zlasti Willems (1997) seje posvečal tudi zgodovini romskih študijev in njihovim epistemološkim vprašanjem) in predvsem ob tezah, da gre pri tradicionalističnih romskih študijih za enostransko vednost o skupini ljudi, ki je najbolj ustrezala modelu »pravih« Ciganov, ki gaje izoblikovala viktorijansko koncipirana tradicija, označena za znanstveni rasizem (primerjaj Acton 1973; 1989, 1998, tudi Willems 1997; Willems, Lucassen 1998), se je izrisal zadržek, da gre tekste slovenskih romologov jemati z rezervo in da so lahko relevantni zgolj za tiste, ki so izbrali pot neinformiranosti. Omenjeno produkcijo lahko beremo prej kot etnografske vire, ki odsevajo reprezentacijo slovenske romologije iz šestdesetih let in njen tedanji epistemološki doseg; članek ima namen prikazati, da se slednji pri tekstih slovenskih romologov praktično v ničemer ne razlikuje od sedanjega. s Tancer slovensko romološko produkcijo označuje za »zakladnico slovenske romologije«, kamor umešča Miklošičeve filološke raziskave, raziskavo Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju (1962), monografiji in opuse Vaneka Šiftarja (1970, 1978, 1988, 1989a, 1989b, 1994, 1996, 1999) in Pavle Štrukljeve (1964, 1977, 1980, 1989, 1991,1996,1997, 1999), pisanje Trdine (1957) in Koštiala, Zadravčevo monografijo (1989) ter produkcijo ostalega strokovnega znanja, ki občasno nastaja v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja in je objavljena v zbornikih Romi na Slovenskem (1991) in Poti za izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi. Izziv za manjšinsko pravo (1999). Ker je Tancer vseskozi prisoten v romoloških krogih in ker je tudi prispeval besedila v oba omenjena zbornika, štejemo v »zakladnico slovenske romologije« še Tancerjevo monografijo o izobraževanju Romov (1994). Avtorja Pettan (1992a, 1992b, 1996a, 1996b, 1997, 1999, 2000) in Jezernik (1993, 1996, 1997), ki sta publicirala študije o »neavtohtonih« Romih, nista vključena v romološki krog; edini razlog, da njunega opusa v pričujočem članku ne analiziramo, je, da ju slovenski romologi ne omen jajo. »Prebujena romologija«: Izolati Ciganov in kalvinistov v Prekmurju (1960-1962) V slovenskem nacionalnem intelektualnem prostoru se z romologijo intenzivno in dolgotrajno ukvarja le peščica posameznikov. Pred izvajanjem raziskave Izolati ciganov in kalvinistov v Prekmurju (1960-1962), je o Ciganih, kakor so bili tedaj imenovani, poleg Miklošiča, Trdine (1957) in Koštiala9 pisalo le nekaj t.i. »amaterskih« piscev."1 Raziskavo, ki predstavlja pomemben mejnik za slovensko romologijo - »S to raziskavo so bili postavljeni trdni temelji sodobnemu raziskovanju na tem segmentu našega družboslovja in na novo prebujeno zanimanje za raziskovanja o Romih na Slovenskem« (Tancer 1994:30) - je sestavljal nabor obsežnih naturalizirajočih opisov, ki so bili umeščeni v geografski, etnografski, medicinsko-antropološki del in sociološki del, za »psihološki vidik«, s pomočjo katerega bi morda lahko pridobili »pogled v romsko mentalnost«, pa niso pridobili ustreznih sodelavcev." Omenjeno raziskavo je v letih 1960-1962 financiral sklad Borisa Kidriča. Svoje projekte so izvajali različni strokovnjaki z Antropološkega inštituta biološke katedre univerze, Sociološkega inštituta Univerze, Zavoda za transfuzijo, Muzeja Ljubljana in Muzeja Murska Sobota, ter Pediatrične klinike Medicinske fakultete.'2 Avčin (1962), Pogačnik (1967) in Štrukljeva (1964) so iz izsledkov napisali doktorske disertacije,13 Šiftar (1970) in Štrukljeva (1980) pa sta {) Produkcija omenjene trojice je postavljena v čas pred »pravim organiziranim raziskovanjem romske tematike na Slovenskem« (primerjaj Tancer 1994:28). 1,1 Primerjaj v: (Janko Spreizer 2001:181-188) 11 V uvodnih poglavjih k opisu raziskave v Prekmurju v Avčinovem doktoratu izvemo, daje geografski del opisoval makro in mikro - položaj naselja, prirodno sliko - genealoško strukturo vasi, reliefni in geomorfološki pregled, klimatske razmere, hidrogeografijo, inundacijsko področje, prst in prirodno vegetacijo-; gospodarstvo, razvoj posestnih razmer, prebivalstvo in naselje ter funkcijo naselja. Etnografski del so sestavljali: etnološki oris; dom in hiša; pridobivanje hrane in gospodarstvo »po panogah« - čeprav je ustrezneje reči po evolucionističnem lestvičenju - od nabiranja rastlin, lova in ribolova, poljedeljstva, živinoreje, pastirstva, ljudskega čebelarstva, vrtnarstva, sadjarstva, vinogradništva do ljudske prehrane; pravno narodopisje; ljudski običaji; narodno pesništvo; pregovori, uganke, pesmi, povestice, ljudske igre; ljudska medicina; ljudska noša; obrt in domača dejavnost. Medicinsko-antropološki del je vseboval »kompletni klinični status pri vseh, v svrho ugotovitve rasti, razvoja, raznih bolezni, predvsem anomalij, malfonnacij in dednih bolezni, vključujoč potrebne preiskave in dokumentacijo«; določitev krvnih skupin in podskupin; določitev molekularnega tipa hemoglobina; antropometrijo in antroposkopijo za ugotavljanje konstitucijskih in morfoloških vektorjev, rodovnike za čimveč oseb in čimveč generacij, »v kolikor je to objektivno možno« (Avčin 1962b:5-8); določitev pogostnosti značilnih zlasti anormalnih in patoloških dednih lastnosti v populacijah izolatov; določitev nosilca gena homozigotnosti; določitev odnosa nosilcev homozigotnosti do nosilcev heterozigotnosti za določene genetsko pogojene, zlasti patološke lastnosti; določitev koeficienta skrižanja; določitev zveze med koeficientom skrižanja in pogostnostjo nosilcev homozigotnosti in heterozigotnosti za določene genetsko pogojene, zlasti patološke lastnosti; osvetlitev tradicij, ki vplivajo na maloštevilne porode pri kalvincih in zelo številne porode pri Ciganih. Sociološki del naj bi ugotavljal vse ali vsaj glavne družbene značilnosti in momente, ki so oblikovali anketirane populacije v sociološkem pogledu, in osvetlil naj bi takratno stanje z družbeno- sociološkega vidika. Izvedba psihološke raziskave ni bila možna, ker baje niso dobili sodelavcev (Avčin 1962b:5-8). Za vsakega posameznika so izdelali medicinsko-antropološki dosje. 12 Več o raziskavi sem pisala v: (Janko Spreizer 2001:189-199). 13 Gre za naslednje disertacije: Avčin, Marij (1962b). Učinki krvnega sorodstva na potomstvo. Štrukelj, Pavla (1964). Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije s slovenskim prebivalstvom. Pogačnik, Anton (1967). Antropološke in moifološke karakteristike Ciganov v Prekmurju. kasneje objavila še vsak svojo monografijo.14 Celovito podobo o izhodiščih in izsledkih raziskave, ki bi jo bilo glede na njen pisni dosje ustrezneje imeti za vzporedno proučevanje posameznih tematik, lahko razberemo le po celovitem branju sicer zelo obsežnega materiala, nastalega v tem obdobju in še kasneje. Konceptualni anahronizem: tradicionalistična zasnova interpretacijskih orodij in evgenična koncipiranost raziskovanja Raziskava o »ciganskih izolatih«,'5 kakor so tedaj imenovali romska naselja -sintagma seje pri nekaterih ohranila do danes (npr. Zadravec 1989; Šiftar 1999) -je potekala v štirih romskih naseljih. Raziskovalna skupina seje malce razlikovala od ekipe raziskovalnih sodelavcev, ki je proučevala »kalvinski izolat«, kot so označili »madžarsko narodno manjšino«, za katero je veljalo, da so pripadniki kalvinske vere. Slednji naj bi »nekdaj« veljali za konzervativne, saj naj bi imeli z »verskim naukom utemeljeno tradicijo«, ki seje po osvoboditvi začela »izgubljati« in jo je bilo v šestdesetih letih težko rekonstruirati (primerjaj Izolciti Ciganov in Kalvinistov v Prekmurju, 3. in 4. zvezek). Nosilec raziskovalne teme je bil univerzitetni profesor in antropolog dr. Božo Škerlj z Biološkega inštituta v Ljubljani, ki je umrl sredi raziskave.16 Po njegovi smrti je njegovo mesto prevzel zdravnik-pediater dr. Marij Avčin. Raziskovalce, ki sodijo v vrste postgrellmannovsko inspiriranih romologov, je prežemal skupek različnih vsebinskih investicij in ideološko navdihnjenih predpostavk, ki jih je do tedaj razvila romologija. Vsem je bilo skupno, da so sprejeli uveljavljeno teorijo o indijskem izvoru Ciganov, ki se je oblikovala znotraj filologije in romološke tradicije v 19. stoletju in ki je bila v šestdesetih letih, kolikor mi je znano, med romologi in drugimi proučevalci Romov še razmeroma neproblematizirana.17 Tako so v uvodih k svojim tekstom raziskovalci opisali kano- 14 Šiftar, Vanek 1970. Cigani (Minulost v sedanjosti), Pomurska založba. Murska Sobota; Štrukelj, Pavla 1980. Romi na Slovenskem, Cankarjeva založba, Ljubljana. 15 Pojem je Marij Avčin prevzel po Dahlbergu; izrazje, kot navaja, iz področja populacijske genetike (primerjaj Avčin 1962). 16 Kneževič Hočevar, ki Škerljevega sodelovanja v raziskavi ne omenja, navaja podatek, da je umrl 10. novembra 1961 (Kneževič Hočevar 1996:33), domnevno sredi raziskave. Ostali sodelavci so bili: že omenjeni univerzitetni profesor in zdravnik Marij Avčin, kije delal na Pediatrični kliniki in je v projektu sodeloval kot klinični in genetski pregledovalec; dr. Jože Zorko, asistent; doc. dr. Zlata Dolinar Osole, genealoginja z Biološkega inštituta, Ljubljana; Tone Pogačnik; dipl. tl 1., biolog; antropometrik, prav tako z Biološkega inštituta, Ljubljana; Peter Rogelj je sodeloval kot laboratorijski tehnik s Pediatrične klinike v Ljubljani; Irena Batistič iz Zavoda za transfuzijo Ljudske republike Slovenije v Ljubljani je skrbela za odvzem in odpošiljanje materiala; Vanek Šiftar, diplomirani pravnik in svetnik pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva ter sodelavec Sociološkega inštituta Univerze, Ljubljana; Pavla Štrukelj, etnologinja, Narodni muzej. Ljubljana; Bela Sever, geograf s Srednje ekonomske šole, Maribor. V Avčinovem uvodu k doktoratu so navedeni tudi informatorji ter laboratorijsko osebje (Avčin 1962b: 20-23). 17 V osemdestih letih je britanska antropologinja Judith Okely (1983) začela spodbijati sedentaristično in biologistično-rasno teorijo o mono-prostorskem in mono-rasnem izvoru vseh Ciganov (Okely 1983: 8- 15; 1999:72); Wim Willems (1997), kije nadaljeval z dekonstrukcijo uveljavljene teorije je predlagal, daje indijski izvor popolnoma neciganska znanstvena invencija; o domorodnem izvoru številnih Travellers na nizozemskem primerjaj tudi Lucassen (1998). Štrukljeva in Tancer pa trdita, da med znanstveniki ni dilem o »izvoru« ter daje to vprašanje »dokončno rešeno« (Štrukelj 1997:61) oziroma da »vanj ne dvomi nihče med resnimi romologi. nasprotno, stoletja stara hipoteza je potrjena in dokazana« Tancer 1994:43). nizirano vednost o izvorih in zgodovini Ciganov (primerjaj Avčin 1962a, 1962b; Pogačnik 1967; Šiftar 1962, 1970; Štrukelj 1964, 1980), zlasti o zgodovini prihoda Ciganov na Balkan, ki je bila grobo rečeno rekonstruirana na podlagi Grell-mannove, Pottove in Paspatijeve teorije o indijskem izvoru. Sledila je Miklošičevi teoriji o različnih dialektih in interpretaciji njegove ideje, daje možno na podlagi jezika določiti migracijsko pot Ciganov iz domnevne domovine Indije. Posebno pozornost so posvetili prihodu v jugoslovanske dežele in na Balkan, pri čemer so se sklicevali na jugoslovanske romologe, npr. na Filipoviča, Dordeviča in znatno na Uhlika (1955, 1956, 1957), kar so opisali v uvodnih poglavjih (zlasti Šiftar 1962, 1970; Štrukelj 1964, 1980; Pogačnik 1962, 1967). »Reševanje romskega problema« in »socialistični humanizem« Izhodišča tedanjega romološkega raziskovanja so bila tesno povezana s politiko »reševanja romskega problema«. Ljudske oblasti so izrazile zainteresiranost za raziskovanje »sociološko-političnih značilnosti izolatov«, »ker bi rezultati te akcije brez dvoma lahko v veliki meri pomagali pri družbeno-političnem reševanju določenih problemov našega področja« in ker bi podatki sodelavcem Območnega ljudskega odbora Murska Sobota omogočili, »da bi svoje delovanje v bodoče lahko usmerili na odklanjanje nekaterih problemov Sloveniji. V: Vera Klopčič in Miroslav Polzer (ur.) 1999. HOUSEMAN, Michael 1994. “Etudes des Tsiganes et questions d'antliropologie”. V: Etudes Tsiganes, Une Ethnologie des Tsiganes. Revue semestrielle, 2/1994, str. 11-18. JENKINS, Richard. 1997. Rethinking Ethnicity. Arguments and Explorations. Sage, London. JESIH, Boris et al 1994. Ethnic Minorities in Slovenia. On the occasion of the 6'1' European conference of Border Regions in Ljubljana, 13.-15. October 1994, Institute for Ethnic Studies-Ljubljana, Information Bureau- Government of the Republic of Slovenia. JEZERNIK, Božidar 1993. “Cigansko taborišče”. V: Borec, revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 14, str. 161-169. JEZERNIK. Božidar 1996. “Dcklica in črni mož”. V: Glasnik SED 36/1996, št. 2-3, str. 31-35. JEZERNIK, Božidar 1997. “The Little Girl and the Swarthy Beast”. V: Journal of the Gyplsy Lore Society 5, Vol. 7, No. 1, str. 39-48. JONES, Siän 1997. The Archeology of Ethnicity. Constructing Identities in the past and present, Routledge, London, New York. KAPROW, Miriam L. 1982. “Resisting Respectability: Gypsies in Saragosa”. V: Urban Antropologa> 11 (3-4), str. 399-431. KAPROW, Miriam L 1991. Celebrating Impermanence: Gypsies in a Spanish City. V: Philip R. DeVita (ur.): The Naked Anthropologist. Tales from Around the World, Belmont, CA, Wadsworth. KLINAR, Peter 1991. Romi med revščino in etnično depriviligiranostjo. V: Vera Klopčič in Sonja Novak-Lukanovič (ur.) (1991). KLOPČIČ. Vera in Sonja NOVAK-LUKANOVIČ (ur.) 1991. Romi na Slovenskem. Razprave in gradivo 25. Revija za narodnostna vprašanja. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. KLOPČIČ, Vera in Miroslav POLZER (ur.) 1999. Poti za zboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi. Izziv za manjšinsko pravo. Zbornik referatov na znastvenem srečanju v Murski Soboti 11.-12. april 1997. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. KNEŽEVIČ-HOČEVAR, Duška 1996. “Božo Škerlj, Slovene Anthropologist: Dilemmas and Controversities of an Early Professional Career”. V: Tatjana TOMAZO-RAVN1K (ur.) 1996. LEMON, Alaina 2000. Between Two Fires. Gypsy Performance and Romani Memory From Pushkin to Postsocialism, Duke, London. LIEGEOIS, Jean-Pierre 1976. Mutation Tsigane. La revolution bohemienne, Editions Complexe. LIEGEOIS, Jean-Pierre 1987. Gypsies and Travellers. Dossiers for the intercultural training of teachers, Council for cultural co-operation, Council of Europe, Starsbourg. LUCASSEN, Leo 1998. »Harmful Tramps« Police Professionalization and Gypsies in Germany, 1700-1945. V: Leo Lucassen, Wim Willems in Annemarie Cottaar (ur.) 1998. LUCASSEN, Leo, Wim WILLEMS in Annemarie COTTAAR (ur.) 1998. Gypsy and Other Itinerant Groups: A socio-historical approach, MacMillan, London. MIRGA, Andrzej 1987. »The Category of »Romanipen« and the Ethnic Boundaries of Gypsies. V: Ethnologia Polona, vol. 13, str. 243-255. MIRGA, Andrzej 1992. Roma Territorial Behaviour and State Policy: The Case of the Socialist Countries of East Europe. V: Michael J. Casimir in Aparna Rao (ur.): Mobility and Territoriality. Social and Spatial Boundaries among Foragers, Fischers, Pastoralists and Peripatetics, Berg, New York, Oxford, str. 259-278. OKELY, Judith 1983. The Traveller-Gypsies, University Cambridge Press. OKELY, Judith 1994a. “L'etude des Tsiganes: un defi aux hegemonies territoriales et institutionnelles en anthropologie”. V; Etudes Tsiganes, Une ethnologic des Tsiganes. Revue semestrielle, 2/1994, str. 39-58. OKELY, Judith 1994b. “Construction Difference: Gypsies as »Other«”. V: Christian Giordano, Ina-Maria Greverus, co-editor Klaus-Peter Koepping (ur): Anthropology and Ethics, Anthropological Journal on European Cultures. Volume J, Number 2, str. 55-73. OKELY, Judith 1997. Cultural Ingenuity and Travelling Autonomy: not copying, just choosing. V: Thomas Acton in Gary Mundy (ur.) 1997. OKELY, Judith 1999. »Writing Anthropology in Europe: an Example from Gypsy Research«. V: Folk. 41, 1999. PETKOVIČ, Anton in Simona NEUVIRT 1998. Opis romskih razmer. V: Zbornik seminarjev. Izobraževanje romskih staršev za dvojezično in dvoidentitetno vzgojo otrok, Andragoški Zavod Maribor, Ljudska Univerza, Maribor, str. 27-30. PETTAN, Svanibor Hubert 1992a. Gypsy music in Kosovo: Interaction and creativity. Doktorska disertacija. University of Maryland. PETTAN, Svanibor Hubert 1992b. “Lambada in Kosovo: A profile of Gypsy creativity”. V: Journal of the Gypsy Lore Society 5 Volume 2, Number 2, str. 117-130. PETTAN, Svanibor Hubert 1996a. Selling music. Rom musicians and the music market in Kosovo. V: Ursula Hemetek (ur.) 1996. PETTAN, Svanibor Hubert 1996b. “Female to male - male to female: Third gender in the musical life of the Gypsies in Kosovo”. V: Narodna umjetnost, 1996, 2, 33, str. 311-324. PETTAN, Svanibor Hubert 1997. The Kosovo conflict through the eyes of local Rom (Gypsy) musicians. V: Ger Duijzings, Dušan Janjič in Shkelzen Maliqui (ur.): Kocobo/Kosova: confrontation or coexistence. Nijmegen: Peace Research Centre. PETTAN, Svanibor Hubert 1999. “Spomini na boljšo preteklost”. V: Muska. 1999, 12, str. 16-18. PETTAN, Svanibor Hubert 2000. Gypsies, music, and politics in the Balkans : A case study from Kosovo. Verlag für Wissenschaft und Bildung, Berlin. PIASERE, Leonardo 1985. Mare Roma. Categories humaines et structure sociale. Une contribution ä l'etlinologie tsigane, Etudes et documents balkaniques et Mediterrancens 8, Paris. PIASERE, Leonardo 1986. »Les Slovensko Roma entre sedentarite et nomadisme«. V: Joseph C. Berland in Matt T Salo (ur.) 1986. PIASERE, Leonardo 1989. Les amours de »tsiganologues«. V: Patrick Williams (ur.) 1989. PIASERE, Leonardo 1994. “Les Tsiganes sont-ils »bons ä penser« anthropologiquement?” V: Etudes Tsiganes, Une cthnologie des Tsiganes. Revue semestrielle, 2/1994, str. 19-38. POGAČNIK, Anton 1962. Antropološki pregled dveh izolatov v Prekmurju. V: Marij Avčin (vodja raziskave) 1962. POGAČNIK, Anton 1967. Antropološke in morfološke karakteristike Ciganov v Prekmurju. Doktorska disertacija. Medicinska fakulteta. Univerza v Ljubljani. PROCTOR, Robert 1988. From Anthropologie to Rassenkunde in the German Anthropological Tradition. V: George W. Stocking (ur.) 1988. ROZMAN, Vlado 1991. Romi - tisočletja živimo na slovenski zemlji in tu bomo ostali. V: Vera Klopčič in Sonja Novak-Lukanovič (ur.) 1991. SARKÖZ1, Rudolf 1999. Položaj in organiziranost Romov in Sintov v Avstriji. V: Vera Klopčič in Miroslav Polzer (ur.) 1999. SEVER, Bela 1962. Opis štirih prekmurskih naselij Pušča, Črnelavci, Vanča ves, Borejci. V: Marij Avčin (vodja raziskave) 1962. SILVERMAN, Carol 1988. “Negotiating Gypsiness: Strategies in Context”. V: Journal of American Folklore, Vol. 100, No. 101, str. 261-275. STEWART, Michael 1997a. The Time of the Gypsies. Boulder, Westview. STEWART, Michael 1997b. The Puzzle of Roma Persistence: group identity without a nation. V: Thomas Acton in Gary Mundy (ur.) 1997. STEWART. Michael 1999. »Brothers« and »Orphans«: Images of Equality Among Hungarian Rom. V: Sophie Day, Evthymios Papataxiarchis in Michael Stewart (ur.) 1999. STOCKING, George W. (ur.) 1988. Bones, Bodies, Behavior. Essays on Biological Anthropology. The Universtiy of Wisconsin Press. SUTHERLAND, Anne 1975 [1986], Gypsies. The Hidden Americans, Waveland Press, Inc., Prospect Heights, Illionos. ŠAJNOVIC, Rajko 1991. Ureditev statusa Romov kot narodnostni - osnutek amandmaja k ustavi Republike Slovenije. V: Vera Klopčič in Sonja Novak-Lukanovič (ur.) 1991. ŠIFTAR, Vanek 1962. Cigani. V: Marij Avčin (vodja raziskave) 1962. ŠIFTAR, Vanek 1970. Cigani (Minulost v sedanjosti). Pomurska založba. Murska Sobota. ŠIFTAR, Vanek 1978. “Romi v Sloveniji (s posebnim poudarkom na njihov položaj v Prekmurju in občini Novo Mesto)”. V: Dialogi, Maribor, 7,8, str. 426-442. ŠIFTAR, Vanek 1988. “Že dolgo so med nami - a smo že daleč vsaksebi”. V: Znamenja, Maribor, leto XV1I1, št. 4, str. 329 - 337. ŠIFTAR, Vanek 1989a. Knjigi na pot. V: Jože Zadravec 1989. ŠIFTAR, Vanek 1989b. Jezik I kultura Roma u Sloveniji (osobito u Prekomurju). V: Balič et al. 1989. ŠIFTAR, Vanek 1990. “Romi včeraj...Pojutrišnjem?” V: Znamenja, Maribor, leto XX, št. 5. str. 122-137. ŠIFTAR, Vanek 1994. Knjigi na pot. V: Mladen Tancer 1994. ŠIFTAR, Vanek 1996. »Jezik (narečja) Romov v Sloveniji«. V: Rast 1-2, str. 107-110. ŠIFTAR, Vanek 1999. Cigan - Rom ?! V: Vera Klopčič in Miroslav Polzer (ur.) 1991. ŠTRUKELJ, Pavla 1964. Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije s slovenskim prebivalstvom. Inavgularna disertacija, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani. ŠTRUKELJ, Pavla 1977. “Pismenost romskih žensk v Sloveniji”. V: Slovenski etnograf, letnik XXX, št. 30, str. 149-158. ŠTRUKELJ, Pavla 1980. Romi na Slovenskem, Cankarjeva založba, Ljubljana. ŠTRUKELJ, Pavla 1989. Priče in pripovetke kod Roma u Sloveniji. V: Balič et al. 1989. ŠTRUKELJ, Pavla 1991. Etnološke raziskave romske populacije v Sloveniji. V: Vera Klopčič in Sonja Novak-Lukanovič (ur.) 1991.: Romi na Slovenskem. Razprave in gradivo 25. Revija za narodnostna vprašanja, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. ŠTRUKELJ, Pavla 1996. Romi. (V sodelovanju s Petrom Winklerjem) V: Enciklopedija Slovenije, 10 Pt-Savn, Mladinska knjiga, str. 285-288. ŠTRUKELJ, Pavla 1997.0 romski kulturi v preteklosti. V: Milan Vincetič (ur.) 1997. ŠTRUKELJ, Pavla 1999. Romska kultura (Pomen tradicionalnega etničnega izročila in pospeševanje današnjih kulturnih dejavnosti). V: Vera Klobčič in Miroslav Polzer (ur.) 1999. ŠUMI, Irena 2000. Kultura, etničnost, mejnost. Konstrukcije različnosti v antropološki presoji, Inštitut za narodnostna vprašanja, ZRC SAZU, Ljubljana. TANCER, Mladen 1991. Pomanjkljiva jezikovna kultura otrok Romov zmanjšuje njihovo šolsko uspešnost. V: Vera Klopčič in Sonja Novak-Lukanovič (ur.) 1991. TANCER, Mladen 1994. Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem. Založba Obzorja, Maribor. TANCER, Mladen 1998. Romi v slovenskem prostoru. V: Zbornik seminarjev. Izobraževanje romskih staršev za dvojezično in dvoidentitetno vzgojo otrok, Andragoški Zavod Maribor, Ljudska Univerza, Maribor. TANCER, Mladen 1999a: Bibliografija. V: Vera Klopčič in Miroslav Polzer (ur.) 1999. TANCER, Mladen 1999b. Komparativni prikaz učne uspešnosti romskih in neromskih osnovnošolcev i' Prekmurju. V: Vera Klopčič in Miroslav Polzer (ur.) 1999. TANCER, Mladen 1999c. Ob osemdesetletnici romologa dr. Vaneka Šiftarja. V: Vera Klopčič in Miroslav Polzer (ur.) 1999. TOMAZO-RAVNIK, Tatjana (ur.) (1996). Antropološki zvezki 4. Ljubljana: Društvo antropologov Slovenije. TRDINA, Janez (1957). Cigani Brajdiči. V: Zbrano delo. Deseta knjiga. Črtice in povesti iz narodnega življenja. Državna založba Slovenije, str. 5-51. VAN DE PORT, Mattijs (1998). Gypsies, Wars and Other Instances of the Wild. Civilisation and its Discontents in a Serbian Town, Amsterdam University Press. WINKLER, Peter 1999. Izkušnje Slovenije pri urejanju položaja Romov. V: Klopčič, Vera in Miroslav Polzer(ur.) 1999. WILLEMS, Wim 1997. In Search of the True Gypsy. From Enlightment to Final Solution, Frank Cass. WILLEMS, Wim in Leo LUCASSEN 1998. The Church of Knowledge: Representation of Gypsies in Encyclopaedias. V: Leo Lucassen, Wim Willems in Annemarie Cottaar(ur.) 1998. WILLIAMS, Patrick 1984. Mariage Tsigane. Une ceremonie defiancailles chez les Rom de Paris, L'Harmattan, Selaf. WILLIAMS, Patrick 1989. Introduction. Dans le lieu ed dans l'epoque. V: Patrick Williams (ur.) 1989. WILLIAMS, Patrick (ur.) 1989. Tsiganes: Identite, Evolution. Textes reunis et presentes par Patrick Williams. Actes du Colloque pour le trentieme anniversaire des Etudes Tsiganes. Etudes Tsiganes, Syros Alternatives. ZADRAVEC, Jože 1989. Zdravstvena kultura Romov v Prekmurju, Pomurska Založba, Murska Sobota. ŽAGAR, Mitja 1998. Kulturna dejavnost italijanske in madžarske avtohtone narodne skupnosti, romske skupnosti, drugih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v Republiki Sloveniji. V: Razprave in gradivo 33, Revija za narodnostna vprašanja. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. ŽNIDARŠIČ, Tatjana in ŽAGAR, Milja 1999. Intervju z dr. Vanekom Šiftarjem. V: Razprave in gradivo 35. Revija za narodnostna vprašanja, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana. Nataša Rogelja ETNOGRAFIJA LOKALNIH TURIZMOV: PRIMER POVEZOVANJA RIBIŠTVA IN TURIZMA V IZOLI* Ko sem pred leti na večeru diapozitivov kazala prijateljem v objektiv ujete trenutke iz potepanj po Jadranu, so med posnetki, ki so najbolj pritegnili tako pozornost zbranih, kot tudi fotografovo (mojo) pozornost, bili tudi tisti, ki so prikazovali pristanišče z nagnetenimi živobarvnimi barkami, obrise ribiških čolnov, ki so se ob zahodu zarisovali na morju, panoramo obmorskih vasi, pri kateri mi je uspelo iz objektiva izpustiti neonske napise nad bari, ter zagorele obraze ribičev v rumenih dežnih plaščih. V času, ko sem v okviru raziskave na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH začela opravljati terensko delo na obalnem pasu med Ankaranom in Piranom, ter pregledovati turistično propagandni material vezan na omenjeno področje, sem ugotovila, da so podobni motivi prav tako med priljubljenimi v turističnih prospektih, vodičih in na razglednicah obmorskih krajev. Začetna vprašanja, ki so vodila mojo raziskovalno radovednost, so bila naslednja: kje korenini zanimanje za določene podobe in kakšni mehanizmi se v socialnem svetu vzpostavijo, da se takšno občudovanje materializira (bodisi v pogovorih, fotografijah, dejanjih...); ali kako takšne imaginirane predstave vplivajo na konkretne akcije v časovno-krajevnih presekih. O omenjenih vprašanjih sem razmišljala ob primeru povezovanja ribištva in turizma. * Za branje besedila pričujočega članka ter za instruktivne debate in pripombe se zahvaljujem Alenki Janko Spreizer, Ireni Šumi, Bojanu Baskarju, Taji Kramberger in Braču Rotarju. Naročniki: paiBTt V prihodnji številki objava nove nagradne igre!! Glavna nagrada - ladmlcalll h val-navtika ■art. »I/vol/ Že v fazi končnega oblikovanja ideje za pričujoči tekst sem naletela na reklamo, objavljeno v navtični reviji Val. Ker reklama na nek način združuje zgoraj omenjeni polji ribištva in turizma, jo bom za začetek komentirala. Reklamna fotografija, ki promovira omenjeno revijo, je posneta na piranskem pomolu. Mlada ženska v kratkem belem krilcu sedi na ribiški mreži polni rib, se sonči in prebira revijo Val. Za njo vidimo starejšega moškega, ki čisti mreže, ter obenem radovedno gleda ženski čez ramo. Po eni strani ga zanima navtična revija, po drugi se spogleduje z mlado žensko. V reklami nastopata dva stereotipa: turist(ka) in ribič. Ena od možnih interpretacij reklame je sledeča: ribič je postavljen na pol starega, arhaičnega, pasivnega principa, medtem ko je turistka na strani modernega, lahko rečem tudi agresivnega pola (lasti si namreč pravico, da sproščeno sedi na mreži, ki jo ribič čisti). Ribič je tu od nekdaj, turistka pride in gre. Ribič dela, turistka uživa. Turistka se spogleduje z lepim okoljem, ribič je del tega okolja. Ribič se spogleduje z mlado žensko in navtičnim svetom, turistka je del njegovega polja spogledovanja. Čeprav sta njuna lika v več pogledih diametralno nasprotna -moško-žensko, arhaično-moderno - delujeta harmonično. Reklama pravzaprav govori na eni strani o harmoniji, na drugi strani o napetosti med stereotipoma; prikazuje stik dveh svetov, ki si izkazujeta naklonjenost, hkrati pa govori o njunem neskladju in nezdružljivosti. Zdi se, da Val premošča to nezdružljivost. Revija je pri tem le kanal, vsebinski vezni člen je širše polje, vezano na imaginarij morja. O povezovanju ribištva in turizma v obalnem pasu med Ankaranom in Piranom bom govorila na dveh ravneh. Prva raven izpostavlja ribiče kot turistične delavce. Gre za analizo etnografske evidence vezane na Izolo, torej za predstavitev perspektive ribičev ter za opis turizma in turistov s pozicije ribiča. Na drugi ravni bo predstavljeno ribištvo kot deI turistične krajine. Pri slednjem gre za analizo izbranega turistično propagandnega materiala vezanega na obalno področje med Ankaranom in Piranom izdanega v zadnjih desetih letih. Predstavljen in komentiran bo motiv ribiča in ribištva, kot se ta kaže v izbranem turistično propagandnem materialu.1 Soočanje dveh ravni (analize perspektive in analize diskurzivnih praks v turistično propagandnem materialu) je utemeljeno na predpostavki, da '»etnografija lokalnih turizmov kaže na vlogo širših procesov pri formiranju in definiranju ekonomskih in kulturnih realitet« (Durrenberger & Palsson 1996:7). Ob primeru povezovanja ribištva in turizma na obalnem področju med Ankaranom in Piranom, se zdi preplet analize perspektive ribičev z analizo turistično propagandnega materiala smiseln zaradi razširitve pogleda z ravni lokalnega na raven nacionalnega in transnacionalnega.2 Slednji dve ravni po mojem mnenju prav tako sodelujeta pri 1 Tekst ne analizira perspektive turistov-obiskovalcev na barkah. Omenjeni segment bi pokril novi zorni kot, vključen pa bo v nadaljnja raziskovanja. 2 Menim, da termin transnacionalno bolj natančno zajema moje problemsko polje nasproti terminoma globalizacija in internacionalnost. V rabi termina transnacionalno se pridružujem Hannerzovim pogledom. Ti namreč dajejo prednost terminu transnacionalno zaradi sledečih razlogov: ker v problemsko polje ne inkorporira narodov kot akterjev, kot to počne termin internacionalno (transnacionalno lahko vključuje druge interesne skupine, katerih skupni imenovalec ni nujno nacionalno - op. avtorice) in pa zato, ker se mnogi tako imenovani globalni tokovi pravzaprav izkristaliziranju konkretnih akcij na izbranem krajevno časovnem presečišču. Ker v analizo jemljem turistično propagandni material vezan na obravnavano območje, je moja druga predpostavka ta, da skozi turistično propagandni material lahko odčitavamo nacionalni in transnacionalni nivo. Turistične predstavitve smatram na eni strani kot predstavitve kontekstualizirane z aktualnim turističnim imaginarijem, na drugi strani pa imajo tendenco po zadovoljevanju kriterijev »pravilne« nacionalne predstavitve; skratka spogledujejo se tako z transnacionalnim kot z nacionalnim diskurzom. V konkretnem primeru etnografije lokalnih turizmov me torej zanimajo lokalni detajli, konkretne akcije in pomeni ter njihova navezava na širši kontekst. Pri tem izhajam iz Hannerzove misli o redefiniranju antropološkega projekta v smislu razširitve pogleda; antropolog, ki želi povedati nekaj smiselnega o ljudeh v obdobju pospešenega pretoka informacij, naj ne gleda samo predse in nato čez ramo k svojemu občinstvu doma, temveč naj se ozre tudi okoli sebe; v svoji analizi mora upoštevati tudi ljudi, ki soustvarjajo socialne svetove -novinarje, filmske producente, socialne delavce, turiste, turistične delavce itn. (prim. Hannerz 1993:48 v Palsson, Durrenberg 1996:6)/' Poleg tega se opiram na teoretična izhodišča prispevkov iz zbornika z naslovom Images of Contemporary Island; Everyday Lives and Global Contexts (ur. Palsson, Durrenberg 1996), ki odkrivajo lokalne skupnosti situirane v dinamiki časa in prostora, pri čemer izhajajo iz predpostavk o kaotičnem toku podob in identitet v globalnem kontekstu ter o pluralnosti glasov pri procesu imaginiranja4. Nekateri avtorji (MacCannell, Hewison, Greenwood) razmišljajo o spoju lokalnega in širšega konteksta v smislu odtujitve od lokalnega. MacCannell npr. govori o odtujitveni rekonstrukciji lokalnega kot o procesu, kjer je lokalno podrejeno globalnemu (prim. MacCannell 1992 v MacDonald 1997:157). Kljub temu, da turistične reprezentacije vsekakor vključujejo del zgoraj omenjene izkrivljenosti (izkrivljenost kot odtujitvena rekonstrukcija lokalnega), pa se na tem mestu pridružujem pogledom Sharon MacDonald, ki na primeru turističnega centra v Arosu na Škotskem poudarja poleg pojava prevajanja lokalnih kategorij v globalno semantično polje tudi dejstvo, daje v primeru turističnih reprezentacij kljub uniformiranosti opaziti tudi željo po prezentaciji lokalne drugačnosti (MacDonald 1997:156,157). dejansko ne razširjajo po celem svetu. (Hannerz 1996:6). Podrobneje o razmerju transnacionalno -globalno v opombi 8. ' »One necessaiy ingredient in making anthropology contribute realistically to an understanding of the contemporary world... might be not to look just in front of us, first, at whatever we take to be an other culture, and then over the shoulder, at the audience at home, but also sideways, at the various other people also situated at the interfaces between cultures and engaged in making the global ecwnene. There are journalists and film-makers there, tourists und tour guides, social workers, jurists, business consultants,« (Hannerz 1993:48 v Palsson, Durrenberg 1996:6). 4 Obrat v »globalni pogled« v okviru družboslovja in humanistike ni nov. V zgodovini antropologije seje v sredini prejšnjega stoletja A. Kroeber zavzemal za predmet preučevanja definiran kot: kultura vsega človeštva, v vseh časih in na vseh krajih (Hannerz 1996:6-8); v zgodovini sociološke misli pa je eno pomembnih imen, na katero se navezuje predvsem kasneje popularizirana metafora globalna vas, Marshall McLuhan. Novejši pogledi prinašajo novosti v epistemoloških izhodiščih ter v refiektiranju terminologije. Ribiči' kot turistični delavci Odgovori skozi katere bom v prvem delu poskušala opisati fenomen povezovanja ribištva in turizma, temeljijo na etnografskem materialu, ki se nanaša na obdobje od januarja leta 1999, izhajajo pa iz sledečih treh sklopov vprašanj: v prvem sklopu bom predstavila kakšne oblike prevzema povezava v konkretnih akcijah, v drugem delu bom govorila o okoliščinah, kijih ribiči podajajo pri razlagi začetnega razloga vzpostavitve takšne dejavnosti ter o njihovem ovrednotenju ribištva nasproti turizmu (oz. obratno), zadnji sklop pa se ukvarja z analizo mnenj ribičev - turističnih delavcev glede pričakovanj in želja obiskovalcev, ki naj bi jih takšen način turizma omogočal. Povezovanje ribištva in turizma v številkah Na področju med Ankaranom in Piranom je bilo po podatkih Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo pri občini Koper z dne 23.4.1997 registriranih 74 ribičev, ki opravljajo dejavnost kot glavni poklic, in 107 ribičev, ki opravljajo dejavnost kot dopolnilni poklic. Moje odločitve za raziskovanje lokalnih turizmov ob primeru povezovanja ribištva in turizma na izbranem obalnem področju, ki danes pravno-politično spada pod državo Slovenijo, ni opredeljevala predpostavka, da se v kulturnem repertoarju razlikujejo od ljudi, ki se ukvarjajo s kombinirano dejavnostjo ribištva in turizma izven meja RS, temveč dejstvo, da se zaradi politično-gospodarskih predpisov po letu 1991, po nastanku države Slovenije, srečujejo v določeni točki s podobnimi problemi in rešitvami. Ribičem na obalnem pasu med Ankaranom in Piranom je vzpostavitev meje med Slovenijo in Hrvaško odvzela lovna območja na jugu Jadranskega morja; z mejo zaprti lovni teritoriji in prepoved kočarjenja6 poleti pomenijo skupini ribičev, ki s kočo lovijo mrtvo sezono v pozno spomladanskih in poletnih mesecih, veliko izgubo; v času »mrtve sezone« država Slovenija ribičem ne krije zdravstvenega zavarovanja, prav tako jim ne teče delovna doba; zakoni v zvezi z ribištvom se po letu 1991 oblikujejo v Ljubljani. Ribiči, ki se predvsem v poletnih mesecih ukvarjajo s turistično dejavnostjo imajo poleg ribolova registriran tudi prevoz potnikov. Na obravnavanem obalnem pasu je takih ladij, na katerih se izvaja kombinirana dejavnost ribolova in prevoza potnikov 16,7 v Izoli, na katero se v pričujočem tekstu nanaša moja etnografska 5 Obravnavanje ribičev kot poenotenega identifikacijskega polja zahteva premislek v različnih smereh. Naj omenim samo nekatere izmed njih: a) polje samoidentificiranja - analiza etnografske evidence obravnavane populacije, b) polje popularne uporabe v vsakdanjem govoru, c) polje formalnih razlag v slovarjih, d) uporaba v medijskem govoru, e) obravnave ribičev v slovenski etnologiji... Pričujoči tekst omenjene problematike ne zaobjema, vključena pa bo v uvodna poglavja doktorske disertacije. 6 Način ribolova z uporabo vlečne mreže-koče. 7 Vir podatkov je moja etnografska evidenca, ki se nanaša na obdobje od januarja 1999. evidenca, pa jih je šest. S kombinacijo ribištva in prevoza potnikov se v Izoli ukvarjajo tako zasebni ribiči (od 21. maja 1999 je po podatkih Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo njihov status izenačen s statusom kmeta) kot tudi podjetje Riba d.o.o. O različnih načinih lova na ... turiste ali obiskovalce? Skozi analizo moje etnografske evidence so se izluščile tri prevladujoče oblike turistične ponudbe na barkah v Izoli, ki jih v pričujočem članku uporabljam kot deskriptorje: panoramske vožnje in celodnevni pikniki ter drugi izleti z gostinsko ponudbo; oblika športnega ribolova, kjer ribarijo sami obiskovalci; ter demonstracije ribolova. Pri slednjem obstajata dve podobliki: lahko gre za prirejen ribolov, kjer je delo prilagojeno ogledu - gre za demonstracijo ribolova v turistične namene pri drugi obliki poteka delo na barkah neprilagojeno obiskovalcu. Oblika neprilagojenega ribolova ob obiskovalcih se izvaja organizirano le v okviru podjetja Riba d.o.o., medtem ko zasebni ribiči včasih vzamejo koga s seboj na barko (zelo redko), vendar pa tega, kot sami pravijo, ne delajo zaradi zaslužka, kot je to praksa pri panoramskih vožnjah, temveč zato, da ustrežejo željam. Pri prikazu ribolova gre za skrajšan čas vleke koče (največkrat so to izleti v okviru naravoslovnih dni na osnovnih in srednjih šolah), v drugem primeru pa se manjše skupine (3-5 oseb) udeležijo ribolova, kjer delo na barkah poteka bolj ali manj nemoteno. Kočarjenje se zdi pri tem najbolj primerno, oziroma je celo edini ustrezni način, ki dovoljuje demonstracijo ulova obiskovalcem. Lov z mrežo je zaradi svoje narave dela (med postavitvijo in dvigom mrež je cca. 12 ur) neprimeren za ogled, prav tako ulov cipljev (čas ulova je nepredvidljiv, velikokrat pride do ulova ob zgodnjih jutranjih urah). Najbolj pogosta praksa ribičev, ki se ukvarjajo s turistično dejavnostjo, je oblika panoramskih voženj in raznovrstnih izletov z gostinsko ponudbo. Obdobje, v katerem se taka dejavnost izvaja, je nekje od maja do srede septembra. Ribiči poudarjajo, da se za njihovo dejavnost izve »od ust do ust« in da nimajo kakšne posebne reklame, razen letakov z osnovnimi informacijami in fotografijami bark. Nekateri izmed njih imajo reklamo tudi na spletnih straneh. Delno sodelujejo tudi s turističnimi agencijami, vendar od njih niso odvisni. Mesečna zasedenost niha glede na strukturo obiskovalcev, ki prihajajo na določene barke. Približno število dni z vožnjami v turistične namene se na sezono giblje nekje od 70 do 100 dni.8 Na vožnje se prijavljajo predvsem ljudje, živeči v Sloveniji. Pri opisovanju obiskovalcev ribiči pogosto poudarjajo, da nimajo opravka s turisti, temveč z organiziranimi skupinami. Pri tem se pojem turist navezuje največkrat na tujca, ki ne živi "blizu" in ne govori slovensko oziroma italijansko, medtem ko se organizirane skupine navezujejo na šolske in predšolske izlete (šole in vrtci iz Slovenije), delovne kolektive in druge skupine, ki pridejo v Izolo zavoljo 8 Podatek se nanaša na mojo etnografsko evidenco. seminarjev, konferenc, delovnih srečanj... Besede, s katerimi ribiči označujejo slednje skupine obiskovalcev so: organizirane skupine, domači gost, poslovni svet ipd. »Uglavnem delamo z... to dejansko s turizmom ne delamo nič... skoraj nič, ker delamo malo z agencijami in tujcev imamo zelo malo. Imamo uglavnem Slovence, razne firme, razna društva, klape... iz cele Slovenije,« (M2, Izola, februar 2001).9 Oblike izletov z ribiškimi barkami se po mnenju ribičev tudi vsebinsko med seboj razlikujejo. Če se pri panoramskih vožnjah poudarjata zabava in sprostitev, gre pri demonstraciji ribolova za izobraževanje, pri športnem ribolovu za tekmovanje, pri udeleževanju ob ribolovu pa za vrsto »posebnega doživetja«, ki zajema fizično angažiranje in emocije. Vsebinske razlike pri naštetih oblikah turistične ponudbe lahko delno povežemo z različnimi oblikami turističnega pogleda (tourist gaze)"': John Urry v knjigi z naslovom The Tourist Gaze navaja distinkcijo med kolektivnim in romantičnim turističnim pogledom, pri čemer je pri slednjem poudarjena osebna, domnevno spiritualna povezava z objektom turističnega ogledovanja, medtem ko je v prvem primeru pomembna sestavina turističnega doživetja družabnost (prim. Urry: 1990). Delno povezovanje z različnimi oblikami turističnega pogleda poudarjam zato, ker se takšne idealne teoretične razdelitve velikokrat ne ujemajo z etnografskimi evidencami. Na primeru etnografske evidence lahko sklepam, da najbolj izrazito sovpadata koncept romantičnega turističnega pogleda ter udeležba ob ribolovu. V ostalih primerih -pri panoramskih vožnjah, športnem ribolovu, demonstraciji -, bi bilo referiranje na takšno tipologijo preveč nasilno. Konkretne akcije v omenjenih primerih so namreč, glede na etnografsko evidenco, preveč kompleksne. V primeru panoramskih voženj lahko delno govorimo tudi o vsebinah kolektivnega 9 Pri navajanju citatov iz intervjujev je narejen kompromis med standardom, pogovornim jezikom in mojim razumevanjem povedanega ob transkribiranju. 10 Podrobneje o konceptu tourist gaze glej John Urry 1990. The Tourist Gaze. London in Chris Rojek, John Urry (ed.) 1997. Touring Cultures. Transformations of Travel and Theory. London. Besedno zvezo tourist gaze,prevajam v tekstu kot turistični pogled, vendar prevod zahteva določeno refleksijo rab besede gaze. Koncept gaze je pravzaprav prevod francoskega le regard in izhaja iz francoske terminologije (prim. Lacan, Foucault), v angleščino pa je bil preveden kot gore in ne kot view. Gaze kot samostalnik je v Oxford Dictionary of English opredeljen kot »steady intent look«, tj. kot pogled, povezan z določeno perspektivo, navajajoč na določene aspekte relacij med opazovalcem in opazovanim. Kot primer takšne rabe navaja slovar zvezo male gaze (prim. Oxford Dictionary of English 1998:761). V Webster Encyclopedic Unabridged Dictionary of the English Language je za samostalnik gaze navedena ista definicija kot v prvem primeru, v glagolski obliki pa opisuje slovar to gaze kot »to look steadily and intently, as with great curiosity, interest, wonder.« Kot primer rabe je navedena zveza to gaze at scenery, kar zopet navaja na določeno vrsto relacije med opazovanim in opazovalcem (prim. Webster Encyclopedic Unabridged Dictionary of the English Language 1989:588). V delu The tourist gaze John Urry analizira soodnosnost turističnega pogleda (gaze) in turističnih praks. Pri tem turistični pogled ne ostaja individualna praksa, temveč je pri Urry-ju določen turistični pogled avtoriziran z določenim diskurzom. Lahko torej rečem, daje kljub slovenskemu prevodu tourist gaze v turistični pogled gaze potrebno razumeti v kontekstu Urry-jeve argumentacije, ki navaja ne le na pogled, temveč na interpretiran pogled. turističnega pogleda, vendar pa se zgoraj omenjena tipologija turističnega pogleda, ki naj bi odslikavala različne narave turističnih izkušenj, pričakovanj in želja, v konkretnih primerih lahko oddaljuje od takšnega modela. Pri udeležbi pri ribolovu, ki je vsebinsko obarvan s poskusom vživetja in sobivanja z domnevno avtentičnostjo — skratka, kjer gre za poskus, kakor seje izrazil eden izmed ribičev, postati ribič za en dan je povezava z romantičnim turističnim pogledom bolj izstopajoča. V slednjem primeru postane delovna rutina predmet turističnega ogledovanja; še več: delovna podoba in vsebina določene osebe postane predmet, v katerega se je v času turistične izkušnje zaželeno vživeti. V določeni točki lahko pravzaprav govorimo o eksotizaciji ribištva, ki je v tem primeru postavljeno na pol romantičnega vrednotenja. Konstituiranje povezave med novo državno mejo, plažo in marino Vzpostavitev meje v povezavi z izgubo lovnih teritorijev na jugu je najpogostejša razlaga ribičev za nastanek organiziranega prevoza potnikov in vstopa v druge vrste turističnih dejavnosti. S prevozom potnikov v turistične namene so se sicer ribiči ukvarjali že pred letom 1991, vendar je bilo takrat, kot pravijo sami, to početje neorganizirano, neresno in prisilno.11 »In kot sem rekel, pred petnajstimi leti smo se, tako bom reku, bolj prisilno začeli s tem ukvarjat, ker se je pač to poj avlo, ti interesi, gor, dol... in potem si to čez poletje, kaj jaz vem, mimogrede si to petek, sobota, nedelja... to opravil. Ko se je vidlo, da tega interesa je, se je začelo tudi malo bolj organizirano to opravljat in so se postavle tudi neke cene, ne,« (M3, Izola, marec 2001). Skladno z argumentom o novonastali meji, ki naj bi po mnenju ribičev povzročila nastanek turistične dejavnosti med ribiči, se pojavljajo tudi druge razlage: zaradi interesa strank, ker je taka ponudba novost na tržišču, ker je premalo prostora in preveč ribičev, ker so ribe v slovenskem morju izlovljene, ker se ribiči samo prepirajo. Takšne razlage ribiči nadalje soočajo s trditvami: vsi govorijo, da je ribištvo škodljivo, govorijo da je morja malo in da ga je treba zaščititi, da je potrebno zmanjšati ribolov ipd., ki naj bi se pojavljale bodisi v časopisih, na TV ali v izjavah javnih osebnosti.12 V zlitju takšnih razlag soočenih z javnimi izjavami poudarjajo pozitivno plat usmeritve ribičev v turistično dejavnost, ki bi jo morala po njihovem mnenju država bolj podpirati. Ribiči poudarjajo tudi interes strank, ki naj bi prav tako pridal svoj delež k realizaciji takšne dejavnosti. Interes obiskovalcev je omenjen predvsem v primerih, 11 Z opisom prisilno je označeno povpraševanje po turističnih storitvah v času, ko ribiči na take storitve še niso bili pripravljeni, si takšne vrste dejavnosti niso želeli, oziroma vanjo še niso bili primorani. 'j 2 . .. . , Čeprav se izjave mojih informatorjev ne nanašajo na konkretne članke, oziroma televizijske ali radijske oddaje, pa je takšna stališča moč zaslediti v medijih javnega obveščanja (npr.: Šuligoj 1994, Šuligoj 1995, Šoštaršič 1994, Šuligoj 1999, Mlaj 2001). ko gre za demonstracijo ulova oziroma participacijo na ladji ob delavnikih. Skladno s tem poudarjajo atraktivnost svoje ponudbe v smislu novosti na tržišču, ker povezuje ribiški svet s turistično ponudbo. »Začel sem v bistvu z ribiško osmicoRibiška osmica, kaj bi to pomenilo... zakaj ne osmica kot osmica meso in tako naprej, zakaj ne bi bla ribja osmica, ne... Že ker je sama izhodiščna točka riba, je ribiška osmica. In iz tega smo tudi tu začeli to delat. No, mogoče prehitro... ni bilo pravega razumevanja v tem stilu, tako da smo naredili sicer velik bum svoje čase, govorim leta 90, 91. Smo naredili kar velik bum s te ribiške osmice, to je zelo zanimivo, ker je bilo nekaj novega. Povezovali smo ta ribiški svet s turistično ponudbo... In to je bla ena taka ideja, kako bi ta ribiški svet spremenili v turistično ponudbo, ker enostavno ni blo več morja. In morja ni blo in si moral nekako drugače usmerit zadevo,« (M2, Izola, april 2001). Čeprav se zdi, daje glavni razlog za vključevanje ribičev v turistično dejavnost novonastala politična situacija po letu 1991 in z njo v zvezi predvsem nova meja na morju, pa lahko iz izjav in dejanj ribičev razberemo še vrsto drugih dejavnikov, ki so prav tako ključni. Razlage o vzpostavitvi takšne povezave odgovarjajo namreč tako na okoljevarstveni in politični diskurz kot tudi na turistične predstavitve tega dela obale. Za potrebe pričujočega članka jih lahko razdelim v razloge, ki poudarjajo lastne interese, tiste, ki govorijo o interesih strank, ter razlage, ki se vežejo na ekološke interese. V okviru lastnih interesov je poudarjen predvsem zaslužek, raznolikost dela v poletnih in zimskih mesecih in s tem popestritev delavnika ter dejstvo, da s takim načinom dela še vedno ostajaš na morju in barki; v polju interesa strank je izpostavljena predvsem zabava, sprostitev, dobra hrana, svež zrak, možnost športnega ribolova, izobraževanje, morje, spoznavanje z ribištvom ter »avtentično« doživetje; v polju ekoloških interesov pa se koristnost takšne povezave veže predvsem na razlage o premajhnem, umazanem in izlovljenem morju, o prevelikem številu ribičev ipd. Čeprav se stvari prepletajo, lahko sklepam, da so razlage interesa strank v bližnji povezavi s turističnim diskurzom, medtem ko je polje ekonomskega in ekološkega interesa predvsem v dialogu s političnim in okoljevarstvenim diskurzom. Obiskovalci in njihove želje: žur, sveža riba, meja, velika modrina in morski volkovi Ena izmed razlag ribičev, zakaj seje takšna povezava vzpostavila, je tudi interes strank. V zvezi s tem izhodiščem se postavlja vprašanje: katera so tista vprašanja, ki jih družba in okolje (npr. stranke, ustvarjalci turističnih brošur) postavljata pred ribiče in v kakšni meri ribiči sploh vstopajo v odnos z njimi; kako jih skušajo zadovoljiti? Ker pričujoči tekst ne zaobjema analize perspektive obiskovalcev, bodo v nadaljevanju predstavljena mnenja ribičev-turističnih delavcev glede zahtev 13 Osmica je ime za posebno obliko postrežbe in prodaje, ki jo je uvedla Marija Terezija in pri kateri je bila vinogradnikom dovoljena prosta prodaja viška starega vina. in želja turistov ter njihovih zmožnosti, da te želje uresničijo. V povezavi s panoramskimi vožnjami in izleti je ena najbolj izpostavljenih sestavin, zaradi katere naj bi obiskovalci prihajali, zabava in pa predvsem sprostitev, ki naj bi jo takšen način ponudbe prinašal. Po mnenju nekaterih mojih sogovornikov je v primerjavi z »zabavanjem na kopnem« njihova ponudba »zabave na morju« drugačna in boljša. Reakcije, ki jih ribiči poudarjajo pri turistih, so sledeče: na barki se razgovorijo, se razživijo, se sprostijo, pojejo, odvržejo kravato, niso fini, včasih je malo adrenalina zaradi valov in je zato potem toliko večje veselje... Poleg ambienta sta izpostavljeni sestavini takšnih izletov tudi: dejstvo, da je ljudem zanimivo, ker so gostitelji ribiči, ker na barki tudi preko poletja ostanejo ribiški pripomočki in ker lahko oni sami obiskovalcem pojasnijo določene stvari v povezavi z ribištvom; ter izvirna ponudba hrane, pri čemer je mišljena predvsem morska hrana, ki naj bi po mnenju mojih sogovornikov veljala za »zdravo« hrano. Velikokrat se poudarja, da poskušajo, če je le mogoče, dobiti ribo, ki je še pred nekaj urami plavala v vodi. Za obiskovalce se predvideva, da sami ne bi bili zmožni dobiti tako sveže ribe. Na izletih, kjer ribarijo obiskovalci sami, naj bi bila pozitivna plat takšne ponudbe po besedah nekaterih ribičev-turističnih delavcev v tem, da lahko več ljudi skupaj lovi ribe in med seboj tekmujejo, se hočejo pokazati kot ribiči, po drugi strani pa jim ribiči lahko pokažejo mesta, kjer ribe so. »Ta gost pride zaradi svojega užitka, torej hoče nekaj ujet. Zato ga tudi peljem na določene pozicije, kjer je ribe, tam seveda se lovi. In ribolov se ve, lahko se ujame, lahko ne. Ma, uglavnem se pelje tja, da se nekaj ujame... zadeva se odvija v tej smeri, da se nekaj ujame. Istočasno postanejo lačni, postanejo žejni, postanejo sitni sami med sabo. Nekateri niso nič ujeli, nekateri so ujeli... če so ujeli, je zadovoljstvo, če niso nič ujeli, so jezni (smeh). No tako, da moraš sledit samemu ambientu in se temu prilagodit, tako da goste zadovoljiš spet v tej smeri. Če niso nič ujeli, jim jaz pač ponudim eno malco, za tolažbo (M2, Izola, april 2001).« Udeležba pri ribolovu je med vsemi turističnimi storitvami, kijih ponujajo ribiči, posebej izpostavljena. V primeru udeležbe pri rednem ribolovu se ta praksa ne obravnava kot dobičkonosen posel, temveč kot ugajanje interesom strank, ki naj bi bile ob takem izletu deležne nečesa resnično posebnega. Poudarjanje posebnosti takšne ponudbe se najpogosteje artikulira skozi naslednje fraze: živiš z ribiči, udejstvuješ se ribolova, postaneš ribič za en dan... Če sta pri drugih vrstah ponudb ura odhoda in prihoda določeni že v naprej, sta v primeru udeležbe ob ribolovu fleksibilni. Pri tovrstni ponudbi ribiči poudarjajo, da so jo oblikovali prvenstveno zaradi interesa strank. Občasno ribiči na nekaterih ladjah obiskovalcem kot zanimivost pokažejo mesto, kjer naj bi bila potopljena ladja Rex, ki je domnevno že preplula Atlantski ocean. Poleg nje obiskovalcem večkrat pokažejo tudi turistični objekti vzdolž obale, opišejo geografska krajevna imena zalivov in krajev. Ribiči večkrat poudarjajo, kako obiskovalce zanima, kje je državna meja med Hrvaško in Slovenijo. »...kšna zanimivost, recimo, če je posebna želja se pelje... običajno želijo vidit našo mejo na morju... zanimivo in ne vemo kje je... nekateri si predstavljajo, da je tam žica na morju, te, ki nimajo ideje... mislijo da je mogoče celo žico vidit. In nič, rečeš, zdaj sem noter, zdaj sem zunaj, pa ne veš, kje si dejansko. Sam z inštrumenti se točno določi, ker ni določena ne moreš točno, ampak približno se ve. Z Italijo se točno ve, ne. Rečeš zdej smo tie na meji, zdej smo v italijanskih vodah, zdej smo nazaj tie (M5, Izola, marec 2001)«. Vrednotenje turistične dejavnosti, s katero se ukvarjajo ribiči, odpira tudi sledeče vprašanje: kakšen je presežek, ki ga ribiči nudijo nasproti običajnim turističnim prevoznikom ob morju? Vprašanje je pravzaprav v tesni povezavi predvsem s poljem interesom strank. Če soočimo vsakega od omenjenih elementov iz tega polja z razlagami ribičev, kako te želje zadovoljujejo, izluščimo sledečo sliko: a) uspešna zabava in sprostitev je postavljena v relacijo z ambientom (domačnim, zdravim, preprostim...), varnostjo, ki jo omogoča pomorsko znanje (uspešno vodenje barke in poznavanje morskih razmer), ter z osebnimi lastnostmi ribiča (pozitivne lastnosti so komunikativnost in prilagodljivost); b) pri športnem ribolovu so ribiči bistveni zaradi ribiškega znanja (pokažejo obiskovalcem mesta, kjer se lovi); c) pri izobraževalnih izletih ob demonstracijah ribolova je prav tako ključno ribiško znanje d) pri participaciji obiskovalcev ob ribolovu pa prevzamejo ribiči in njihova delovna rutina pravzaprav mesto objekta ogledovanja. Ribištvo kot del turistične krajine Specifično obliko povezovanja ribištva in turizma lahko zasledimo v turističnem diskurzu. V pregledanem turistično-propagandnem gradivu14 se med drugimi pojavljajo tudi motivi, ki prikazujejo dejavnost ribolova ter z ribolovom povezanih aktivnosti, predmetov in oseb. Glede na pregledan material lahko sklepam, da predstavitve ribištva spadajo med izbrane prizore, ki jih je vredno predstaviti turistom in za katere se predpostavlja, da jih turisti želijo videti, doživeti in izkusiti. Skupaj z jadrnicami, srfi, zagorelimi telesi, arhitekturnimi prikazi mest in pisanimi sončniki (če izpostavim le par najbolj pogostih prizorov) tvorijo del turistične krajine. Krajino pri tem obravnavam kot mišljenjsko kategorijo, ki je časovno-krajevno pogojena. Gerard Lenclud v prispevku z naslovom L'ethnologie et le paysage (Lunclud 1995) ugotavlja, da nas krajina napoti na dva nivoja realnosti -na objektivno in subjektivno realnost, pri čemer je odcepitev dvojčka subjektivno-objektivno, ki gaje potrebno obravnavati kot celoto, predpogoj za analizo. Beseda krajina naj bi navajala na fragment sveta pod mentalno vodenim pogledom, krajino 14 Analiziran propagandno-turistični material obsega: • turistične fotovodnike; Izola-fotovodnik (1995), Koper-Jotovodnik (1995), Piran-fotovodnik (1994); • turistične vodiče: Piran (Simčič 1996), Izola (Simčič 1996), Koper (Simčič 1996); • turistične prospekte: Mediteran na vašem pragu - Izola (1998), Mediteranska Slovenija (1999); • razglednice: Slovenska riviera na 14 razglednicah, razglednice založb Sidarta, Sisai'1, Confidia, Jugovič & Nevečnv. kot mišljensko kategorijo pa je potrebno razumeti kot kulturno-zgodovinsko pogojeno.15 Konceptualna shema turističnega diskurza, ki pejsažira obalo med Piranom in Ankaranom, je torej le ena od možnosti interpretiranja. V omenjenem prispevku, katerega osrednje vprašanje je, na kakšen način je lahko krajina predmet proučevanja v etnologiji, Gerard Lenclud zaključuje, da mentalne refiguracije kraja oz. objekta v krajino ne moremo opazovati, ampak lahko o njej samo sklepamo, (prim. Lenclud 1995). Izhajajoč iz Lencludovega predloga se zdi smiselno govoriti o refiguraciji objekta oz. kraja v krajino prav na primeru »ustvarjalcev krajine«. Med te lahko prav gotovo štejemo tudi pisce, fotografe in oblikovalce turističnih brošur, razglednic in vodičev. Moja analiza se bo omejila na končne produkte turističnih reprezentacij, medtem ko na tem mestu izpuščam raziskavo med ustvarjalci turističnih reprezentacij (fotografi, pisci tekstov, oblikovalci), ki ima za objekt njihovo videnje lokalnosti in širših kontekstov.16 Kot piše Magnus Einarsson je turizem potrebno kontekstualizirati znotraj potrošniških kulturnih imaginarijev in kulturne produkcije med katere Einarsson, šteje polje estetskih užitkov, želja, sanj, podob in stilov (prim. Einarsson 1996:217). Skladno s tem lahko predpostavljam, da turistične brošure kreirajo in legitimirajo področje podob in pomenov in tako predstavljajo pomemben člen pri raziskovanju lokalnih turizmov. V pričujočem tekstu bodo analizirane fotografije z ribiškimi motivi v izbranem gradivu ter teksti, ki se nanašajo na ribištvo, bodisi v obliki zapisa ob fotografijah ali pa v obliki veznega teksta v vodičih. Konstruiranje podobe ribiča med Mediteranom, dobrimi starimi časi in nepredvidljivim morjem Tako kakor drugi motivi tudi reprezentacij e ribištva nosijo svoja sporočila in se z njimi vklapljajo v specifičen niz družbenih zahtev, pričakovanj in občudovanj. Osmišljeni so preko različnih tematik, ki vsaka na svoj način doprinesejo k njihovi učinkovitosti. Osvetlitev samih reprezentacij ter njihovih kontekstov nam lahko delno razkrije odgovor na vprašanje, zakaj so določene podobe popularne in v kaj so vpeta njihova sporočila. Turistične reprezentacij e razkrivajo mrežo socialnih relacij, odnosov do narave, omejitev, pravil, pričakovanj, želja, oblikovanj novih identitet itd. Na konkretne reprezentacij e (vizualne in tekstualne) lahko gledamo kot na izkristalizirane forme aktualnih tematik, njihova učinkovitost in umestitev na hierarhični lestvici slikovitosti pa je kulturno zgodovinsko pogojena. John Urry ugotavlja, da so »objekti turističnega ogledovanja« postavljeni v kompleksno in spreminjajočo se hierarhijo (prim. Urry 1990:3,4).17 l5V eni izmed prihodnjih številk Monitorja 1SH pripravljamo obsežnejši prevodni blok o pričujoči tematiki: Prostor, Krajina, Teritoriji: mentalne reprezentacije. 16 Omenjeni segment perspektive ustvarjalcev krajine bo vključen v nadaljnja raziskovanja. 17 »An array of tourist professionals develope who attempt to reproduce ever new objects of the tourist gaze. These objects are located in a complex and changing hierarhy. This depends upon the interplay between, on the one hand, competition between interests involved in the prevision of such Povednost turističnih reprezentacij je pomembno razumeti izven kategorij resnično-neresnično, temveč jih je potrebno obravnavati skozi prizmo njihove trenutne inteipretacije. Razkrivajo nam vrednotenje turistične izkušnje, ki se oblikuje skozi nenehno redefiniranje primernega in neprimernega, lepega in grdega. Produkcijo turističnih reprezentacij si lahko predstavljamo kot konstruiranje povezav s kraji, liki, pokrajinami, prostori in časi. Pri tem povezava ne ostaja zgolj na vizualni ravni, v smislu vizualizacije določenega segmenta, temveč so, kot pravi Orvar Löfgren, v počitniške pokrajino ali motiv, kot ključni element vpletena tudi občutenja. Löfgren je mnenja, da lahko na moderni turizem gledamo kot na polje, kjer posamezniki raziskujejo, kultivirajo in oblikujejo čutne izkušnje skozi zadnjih dvesto let (Löfgren 1999:16). Reprezentacije ribištva, ki se pojavljajo v pregledanem gradivu, zavzemajo cca. 10% predstavitvenega materiala (tekstulanega in vizulanega). Vizualiziranje ribištva v obdelanem gradivu se osredotoča na tri polja: na prikaz čolnov, ki se uporabljajo za dejavnost ribolova, na prikaz pripomočkov, ki se uporabljajo pri ribolovu ali predelavi rib ter na prikaz oseb, ki izvajajo dejavnost ribolova oz. z ribolovom povezanih opravil (čiščenje mrež...). V celotnem pregledanem materialu je 13 takšnih fotografij, ki prikazujejo ribiške čolne. Na 10-ih fotografijah so prikazani manjši leseni čolni, ki se uporabljajo za ribarjenje z mrežo, in le na treh najdemo večje ladje, s katerimi se kočari. Med ribiškimi pripomočki izstopajo mreže, poleg teh se pojavljajo še vrvi in leseni sodi za soljenje sardel. Tretji sklop motivov prikazuje moške, ki so na različne načine vpleteni v gospodarsko dejavnost ribolova (ribolov, čiščenje mrež...). V središču zanimanja je njihovo delo. Polovica fotografij (predvsem tiste, pri katerih je en človek v prvem planu) prikazuje starejše moške (cca. 50-70 let). Tako manjši leseni ribiški čolni, ki se uporabljajo za ribolov z mrežami, kakor tudi mreže in prikazi starejših oseb, ki se ukvarjajo z ribištvom, dajejo vtis arhaičnosti, v nekaterih primerih tudi nostalgije (rjavo tonirani črno-beli posnetki, silhuete lesenih čolnov ob sončnem zahodu...). Skupni imenovalec omenjenih podob je povezljiv s pomeni »dobrih starih časov«, ki je vsebinsko vpet v tradicionalizem, avtenticizem... Podobne vsebine izražajo tudi tekstovni zapisi. Ribištvo se pojavlja kot del gospodarske zgodovine obalnih mest, pripisani pa sta mu dve značilnosti: na eni strani nastopa kot del neprekinjene tradicije območja, skoraj kot muzejski objekt, ki ga je uspelo ohraniti v uporabi vse do danes, na drugi strani pa se poudarja pomembnost te dejavnosti za razvoj mesta. Ribištvo se v tekstih pojavlja torej kot prvinska kurioziteta vsakdanjika, ki teče vzporedno z veliko kulturno politično zgodovino; pripisana muje značilnost konstante (medtem ko se politični in kulturni dogodki spreminjajo, je ribištvo tu od nekdaj), v nekaterih odtenkih teksta pa prevzema celo mesto »naravne« vraščenosti v območje. Kot ena naravnih in samoumevnih značilnosti kraja se skupaj z geografskimi in drugimi karakteristikami pojavlja tudi v začetnih opisih obravnavanih krajev. Na mestih, kjer avtor želi z nekaj besedami čim lepše in učinkovitejše okarakterizirati mesto in objects and, on the other hand, changing class, gender, generational distinctions of the taste within the potential population of visitors,« (Urry 1990: 3,4). je pridevnikom prikupno in prijazno ali slovensko pridan še pridevnik ribiško, lahko opazimo, da ima ta močno pozitivno konotacijo. V sloganih kot: »Izola je nadvse prikupno, urejeno in mikavno ribiško mestece ali Izola, slovensko obmorsko turistično mestece z nasmehom in ribiško tradicijo«, lahko sklepamo, da »ribiškost« sporoča sledeče: Izola je mesto, ki ni obrnilo hrbta dobrim starim časom, Izola je še vedno pošteno mesto ipd. Še posebej učinkovita je v tej zvezi pomanjševalnica mestece. Povezava majhnosti in poštenosti se velikokrat pojavlja tudi v turističnih sloganih, ki propagirajo Slovenijo kot majhno in pošteno deželo/deželico. Nadalje je ribištvo izpostavljeno kot del gostinske ponudbe, ki nudi »zdravo morsko hrano«, v okviru turističnih aktivnosti pa je zanimivo povabilo na vsakoletni ribiški praznik v Izoli. Opis praznika (praznik vina, ribičev, plesa, glasbe in dobre volje) ima skrito intenco napeljevanja na domnevno prvinskost, naravnost, sproščenost, svobodnost. Tekst ob fotografijah z ribiškimi motivi osvetljuje še nekatere druge kontekste, v katerih se ribištvo v turistično propagandnem materialu zarisuje. Med njimi izstopata predvsem dva: morje in Mediteran. V enem izmed prospektov, ki ga je bilo moč leta 2000 dobiti v turističnih centrih in potovalnih agencijah na Obali, je bila še posebaj opisana povezava Izole in prebivalcev Izole z morjem ter končno povezava turistov z morjem. Tekst izpostavlja tudi pomembnost ribištva pri ohranitvi te povezave. » Vsaka zgodba ima svoj začetek. Nekoč je bila Izola otok. Čas je mineval in otok se je združil s celino, kljub temu pa je Izola ohranila bližnjo povezavo z morjem - skozi ribištvo, mile zime in vroča poletja nas Izola vabi da preživimo svoje počitnice prav tu, na morju, v Izoli, kjer je zven vaših počitnic podoben šumenju morja (Kump design, Vek Koper)«. Opisi morja so v tekstu romantizirani, povezanost krajev in ljudi z morjem pa nosi prizvok transcendentalnosti. Ti teksti turistom tudi sugerirajo, da lahko na počitnicah v obmorskih krajih vzpostavijo vez z morjem, zaužijejo nekaj te čarobnosti, mogočnosti, zdravilnosti... Bolj kot morje, v katerem bi samo za zabavo plavali, je torej izpostavljeno morje kot objekt občudovanja, skozi katerega lahko pridemo v stik z naravnim, večnim... Pesem Jorge Luisa Borgesa, ki opisuje morje in ki je pridana enemu izmed obravnavanih turističnih prospektov, navaja tudi na to, da je morje objekt umetniškega navdiha, da je doživetje ob morju predvsem duhovno. Začetni verzi se glasijo takole: »Ko se čas še ni zgostil v dneve, je večno morje že oblivalo morske obale (prev. avt.) Analiza ženskega superveleslaloma (Innsbruck, 26. 2. 2000). c) Analiza moškega smuka (Bormio, 15. 3. 2000). V prenosih AS je prišlo do velikega napredka v razvoju kamerne tehnike: povečanje števila kamer, ekspanzivne variacije kotov in različne postavitve, uporaba raznih perspektiv (ptičja - helikopterska kamera, bočna ...), različni plani. To je privedlo do tega, da se vizualna podoba na TV ekranu hitro spreminja. Za ilustracijo teh efektov sem izdelal primerjalno analizo kadrov in planov 10-minutnih sekvenc prenosov AS. Primarna vizualna perspektiva prenosov AS razkriva formo ritmične menjave splošnih in srednjih planov. Slednji imajo pri smučarskih prenosih razumljivo skoraj absolutno dominacijo. Pri vseh disciplinah AS odstotek teh dveh vrst planov neprimerljivo prevlada nad drugimi elementi. Tako je npr. pri smuku več kot 9/10 celotnega vzorčnega izseka pripadlo srednjim in splošnim planom. Razpon enega kadra v smuku se poveča do zavidljivih 36 sekund in pol, pri ostalih disciplinah približno 18-20 sekund. Uporaba bližnjih planov, ki fokusira eno osebo, se osredotoča na dogajanje za startno hišico (prikazovanje priprav smučarjev, njihovih telesnih delov in opreme) ali v cilju (t.i. 'reakcijski plani' - 'reaction shots' - ne le tekmovalcev, temveč tudi trenerjev, serviserjev, celo občinstva). Kakor kaže tabela, so bili bližnji plani v 10 minutnem razponu analiziranega gradiva smuka prava redkost (le 1.8%). Počasnih posnetkov tudi ni dosti, a se konstantno pojavljajo pri vseh štirih panogah AS. Kadre ciljne množice sem opazil le pri vzorcu superveleslaloma in so imeli funkcijo zapolnitve oz. zamašitve nedogajanja zaradi prekinitev tekmovanja, katerega režiser prenosa je bil Fritz Melchert, ki velikokrat usmerja pozornost TV gledalcev na občinstvo v cilju. V drugo so uvrščeni prikazi razpredelnic rezultatov, posnetki narave, reklama in zamrznitev slike. Dodatek k tabeli govori o tem, kako število kamer, ki spremlja smučarsko akcijo od slaloma do smuka narašča, število akterjev akcije pa je temu številu obratno sorazmerno. Vse to je v skladu z logiko pravil prikazovanja AS in ustaljeno strukturo tovrstnih tekmovanj. V zadnjem času vidimo v nekaterih prenosih, da se kamere »premikajo« ob boku tekmovalca oz. ga spremljajo. Ta je iluzija, dosežena s postavitvijo kamere in z njeno izrabo vidnega polja - polja dosega, ni pa to njena resnična zmožnost za mobilnost. Gledalec tako dobi predstavo o hitrosti smučanja, ki jo sicer običajna uporaba teleobjektivov navidezno, zaradi televizičnosti, zmanjšuje. Poveča se dinamika dogajanja. Taki manevri s kamero so mogoči predvsem pri prenosu najpočasnejše alpske smučarske discipline, pri slalomu. K dinamičnosti prenosa prispevajo tudi kamere, montirane na dolgi gibljivi mehanski »roki«, ki omogoča linearno prehajanje kamere na različne pozicije, ne da bi pri tem izgubila stik s središčnim objektom prenosa, smučarjem. Niti niso tako redki primeri, ko TV kamera zaradi različnih razlogov (hitrost smučarja, pobeg iz teleobjektiva, slabih vremenskih razmer - tipanje kamere v megli za tekmovalcem ...) izgubi svoj izredno izmuzljivi objekt spremljanja. Pogled na posnetke prenosov AS izpred petnajstih let v primerjavi z današnjimi prenosi opravičuje prepričanje, da je tehnologija pokritja smučarskega spektakla nenehno napredovala in dospela do najbolj preciznih oblik in sofisticiranih pomenov televizacije. V zgodovini prenosov AS je veliko primerov, ko smukaške proge še niso bile v celoti pokrite s TV kamerami. Tako je bil zanimiv moment, ko je TV »izgubila smučarja« iz ekrana zaradi nepokritega dela proge in takoj preklopila na naslednjo kamero, s katero smo potem skupaj, TV in gledalci, čakali, kdaj se bo v kadru spet pojavil za nekaj sekund izginuli tekmovalec. Športni prenos AS ima svojo specifiko. Gre »v živo« in se cepi na dva sestavna elementa: režijo priskrbi dežela, ki organizira tekmovanje (Če je tekma v Kitzbiihlu, potem poskrbi za pogoje TV prenosa avstrijska TV. Slika tega prenosa je uniformna in edina, ki gre po svetu.), komentar priskrbi vsaka država prenositeljica dogodka zase (Pogoje prenosa iz Wengna zagotovi švicarska TV, komentar na TVS 2 pa naša nacionalka.) Delo TV se tako porazdeli. Namen vsega je ustvariti izvirno fascinacijo TV, biti sredi dogajanja nekje drugje. Tako ni treba posebej poudarjati, da je športni dogodek na TV režiran - televiziran, kot sta to ugotavljala že Umberto Eco in Bettettini. Doslej je bila v ospredju le vizualna plat prenosa. S prikazom naslednje klasifikacije se ji pridružuje še avditivna, pri čemer njen vizualni del ni izpuščen, saj še nekoliko razširi pojmovno polje do sedaj predstavljenih pomenov in funkcij vizualne podobe prenosa. Jože Vogrinc loči naslednje TV registre: vizualni - slika, grafija, design; avditivni - govor, glasba, glas in zvoki okolja. Tabela TV registrov v funkciji konkretizacije njihovih pojavljanj znotraj prenosa AS TV registri v športnem prenosu alpskega smučanja I. slika vizualna podoba prenosa: raznovrstno delo kamere; elementi narativizacijc: ritmična menjava kadrov tvori zveznost dogajanja na progi, ki je sicer televizijsko razsekana, sklcnjcnost in logično sosledje; elementi dramatizacije: plani (SP, SRP ...), bližnji plan (VP) - individualizacija polja, oddaljeni kader - enotnost prostora, približani kader - »intimizacija«, oddaljitveni plan - deintimizacije slike; osvetlitev: nočne tekme v slalomu (in veleslalomu); 2. grafija stalna ikona: logotip v zgornjem desnem kotu ekrana; vsakršna pisava na ekranu: imena tekmovalcev na ekranu, clcktr. čas - vmesni časi, zaostanki. VIZUALNI prednosti, skupni časi, mesta .... grafikoni, tabela končne klasifikacije smučarjev v raznih seštevkih točk - za posamezno disciplino, za vse štiri discipline, za zbir točk nacij, začetna grafična predstavitev tekmovanja o prireditelju tekme, podatki o tekmi, progi in vremenskih okoliščinah (temperatura zraka na startu in v cilju, temperatura snega ...), startna lista smučarjev/smučark; grafija reklam med prenosom; najavna špica kot raven grafijc (grafična, pisna napoved tekme); design kot raven grafije (oblikovanje grafikonov, razpredelnic skupnih seštevkov, oblika in velikost pisave; elementi grafije znotraj analogne slike (reklamni napisi ob/na progi, napisi na navijaških transparentih v cilju, reklamne etikete na kombinezonih smučarjev ...); 3. design oblikovanje slike, grafije in zvoka; harmonizacija vseh registrov: celovita podoba prenosa; estetika prenosa: načini in principi z-montiranja gradiva; I. govor komentar: komentatorjevo glasno spremljanje/gledanje prenosa, sokomentator (npr. Tomaž Cerkovnik pri prenosih moških tekem SPAS na TVS 2) - strokovni govor, terenski reporterji -sodelavci na terenu, ki intervjuvajo trenerje, športnike, zanimive obiskovalce in znane goste tekmovanja; govor kot del mednarodnega zvoka: štarterjevo odštevanje sekund na startu, vzpodbudne besede trenerjev tekmovalcem pred odrivom na progo, monologi in dialogi smučarjev/smučark v cilju; govor javnega napovedovalca tekme; 5 H 5 2. glasba glasba kot samostojen register: glasbena podlaga najavne in odjavne špicc ob vključitvi v eurovision in izključitvi, podlaga reklam med prenosom in glasbeni rezi med prenosom in reklamo; glasba kot del mednarodnega zvoka: petje navijačev, glasba ansamblov v cilju - »muskonterji«; > < 3. glas glas kot temeljna komponenta človeškega govora: bistven je glas komentatorja, na katerega se pripenja identifikacijska, humanizacijska in komunikacijska komponenta gledalčeve zavesti; glas kot tisti, ki naredi nemo strukturo prenosa zares živo, domačno, pristno in prisotno; 4. zvoki mednarodni zvok: šumi na zvezah: okol ja zvoki na prizorišču: navijanje obiskovalcev in neartikulirano »kruljenje« navijačev, kriki trenerjev ob progi, hropenje in sopenje smučarja na progi, zvok trkov smučarskih palic ob količke, zvok oddrsavanja smučk ob stiku s snežno podlago na zavojih npr. v VLS in SG, zvok pristanka smučarja pri smukaškem skoku, zvok zvoncev (kurenti) ...; Dve dodatni pojasnili glede tabele: prvič, omenjena »intimizacija« v registru slike ima zavajajočo konotacijo. Ta »intimizacija« je podana zgolj na ravni formalnega dualizma in nima posebno močne povezave z neko drugo intimizacijo, ki po Vogrincu predstavlja učinek, ki ga doseže TV, ko »objektivni« diskurz poročil izroča gledalcu (VAG) z »neposrednim« nagovorom »iz oči v oči« in tako spremeni status sporočila iz javnega v navidez zasebno izročenega sleherniku. Druga opomba se tiče registra glasu. Predstavljeni instanci glasu nista različni pojavni obliki glasu, temveč različna načina objekta glasu. Različni razsežnosti glasovnega registra bi bili: zven glasu (ki ga prepoznamo in olajšuje identifikacijo zaradi tega); emocionalne in prozadične razsežnosti glasu (»emotivna funkcija« po Jakobsonu). Kajti ko se reporter razvname, »legitimira« gledalce kot poslušalce, da se navzamejo navdušenja. Tako slednji postanejo nosilci identifikacije.23 Podatki v prikazani shemi izhajajo iz dveh virov: osnovna razdelitev tabele je plod teoretskih izsledkov Jožeta Vogrinca, konkretni navedeni podatki pa so rezultat mojih spoznanj pri analizi empiričnega gradiva. Koristnost tabele je v njeni tendenci k občosti in k zajetju celotnega polja neke TV forme. Problematičnost navajanja take sheme v tem tekstu pa vidim v omejenih ali neizkoriščenih možnostih njene argumentativne utemeljitve. A moj prvi cilj pri tem je bila predvsem širitev in akumulacija določenega korpusa podatkov in vednosti, ki bi se jo dalo v prihodnosti reflektirano ovrednotiti in interpretirati. Vračam se k razlagi podane sheme. Poudarjam, da se razsežnosti slike niti ne zavedamo. A dejstvo je, da je ta večidel podlaga tudi za radijski prenos in časopisno poročanje. Tako pridemo do formule: koncentriran isti vir - različno razpršena reprezentacija. Pomen govora oz. komentatorjeve besede je, kljub pomislekom, češ da bi lahko brez težav shajali brez nje, izjemen. Vogrinc zapiše: »To, kar gledamo, v vsakem primeru postane za nas nekaj določenega šele, ko je imenovano in opisano. Povezanost med besedo in sliko je potemtakem rezultat montaže in komentarja, ki proizvajata naš način gledanja in vzbujata iluzijo, da je dogajanje na ekranu stvarno, od TV in od nas neodvisno. »Izvirni greh« gledanja TV je žal preprosto v tem, da verjamemo, da gledamo to, o čemer teče beseda in da govorijo o tistem, kar je posnela kamera. Gledamo z ušesi in poslušamo z očmi.«24 Zato besedovanje športnega komentarja ne more biti objektivno, saj ustvarja pogoje produktivne dejavnosti, s katero konstruira realnost za svoje gledalce. Športni prenosi utrjujejo vero v objektivnost, potrebno, da jih gledalec sploh lahko prebavi. Kar Vogrinc podkrepi s trditvijo: »Kadar negodujemo nad tehničnimi kiksi, ... se nehote zavzemamo za prepričljivejšo iluzijo. Občutimo neugodje, ker nas ne varajo dovolj dobro. Hkrati pa je v tem, da TV spodleti, za gledalca sicer bežen, a nenadomestljiv užitek.«25 2-1 Jože Vogrinc, »Rokovnjači, Radio London in 'Ostanite še naprej z nami' « , v: Gledanje televizije (zbornik, ur. M. Zajc). 24 Jože Vogrinc, »Ko nas ne varajo dobro«, v. Slop, št. 10 (7. 3. 1985), Ljubljana, str. 5. 25 Vogrinc (7. 3. 1985), ibidem. Prejšnji prikaz kaže »vsebinsko« strukturo TV prenosa AS. Prenose tekem pa bi lahko z redkimi izjemami glede na temporalno zaporedje zvedli na naslednjo formalno strukturo, ki je nastala kot produkt moje refleksije ob ogledu številnih prenosov AS. Namen konstrukcije je pokazati kompleksno strukturo partikularnih prenosov AS in v njih najti neko občo strukturo, ki bi bolj ali manj lahko zajela večino variacij strukture prenosov AS in jih na poenoteni ravni izkristalizirala ter osmislila. Skratka, na podlagi indukcije naj bi prišli do splošnih sklepov ali okvirov. Q O > D m f- C/) O Z tü cd a. O cd O PJ ÜJ >CJ D 3 2 < N najavna špica TVS 2 reklamni blok vklop v eurovision vklop na prizorišče turistična razglednica kraja prizorišča s širšo okolico - posneti spot vklop na prizorišče »v živo« (+ grafična podoba najave) udomačitev s prizoriščem (start, proga, cilj) reklama TEKMA (+ sprotne grafične klasifikacije trenutnih rezultatov) + reklame »spektakel« v cilju grafični prikazi končnih rezultatov - na vizualni podlagi ciljnega izteka izklop iz eurovision izklop s prizorišča c. . o E ^ o N ^ T3 O 00 o T3 C r. o o. •o o to o T3 so > H ao o -a > o Shema teži k sistematični razvrstitvi in razporeditvi elementov prenosa AS. Možno jo je enako legitimno brati tako horizontalno kakor vertikalno. V vertikalni liniji gre očitno za tri različne obsege dejavnosti: časovnega, prostorskega in tretjega, ki bi mu težko našli ustrezno ime, zato ga puščam zaenkrat neimenovanega. Ti obsegi so medsebojno povezani kot plasti v čebuli. Prenos tekme lahko časovno relativno brez večjih težav razčlenimo na tri dele: uvod, jedro in zaključek Zdi se, da je pri prenosih AS ločnica med tem, kaj naj bi bil uvod in kdaj naj bi se pričelo jedro, precej transparentna. Začetek tekme je tista navidezna, a bistvena meja. Težje je določiti jasno mejo med jedrom prenosa in njegovim sklepom oz. epilogom. Čas, ko je znan zmagovalec tekme, je brez dvoma vrhunec prenosa. Po tem gre vse samo še navzdol - proti koncu. Grafični prikazi končnih rezultatov tako že ponazarjajo in napovedujejo začetek konca prenosa. Veliko bolj kompleksen je osrednji del sheme, ki vključuje prostorsko zaporedno oz. verižno zaporedje ali zveznost elementov prenosa, pri čemer je bilo potrebno nekatere notranje še dodatno diferencirati; tako se komentator v prenos vključuje na dveh točkah: ali že ob turistični razglednici ali pa ob vključitvi na prizorišče. Podobno je tudi ob vklopu na prizorišče in izklopu. Tudi desni del sheme bi bil potreben podrobnejše obravnave in premisleka. V resnici je namreč zelo težko potegniti kakršno koli ločnico med tem, kar lahko vidi obiskovalec tekme, in tem, kar vidi TV gledalec. Posebej če vemo, da seje obiskovalčev horizont percepcije/recepcije začel razširjati z nastopom velikega zaslona v ciljni areni. Poleg tega je izhodišče percepcije nekega obiskovalca težko primerljivo s pozicijo TV gledalca. V tem smislu je shema dosledno naravnana na zorni kot TV gledalca. Če shemo pogledamo horizontalno, vidimo, daje uvod zdaleč najbolj diferenciran in razparceliran. Sledi mu zaključek, čeprav sta gledano časovno najkrajši komponenti prenosa. Struktura TV prenosa ima estetsko vrednost, saj predstavlja pomanjšan model resničnega športnega dogodka. Claude Levi-Strauss je menil, da je pomanjšanje originala (resnični športni dogodek), miniaturizacija (kar TV prenos na nek način je v primerjavi z gromozansko organizacijsko mašinerijo in izvedbeno zahtevnostjo), podvržena procesu estetizacije. Model sam na sebi je že nekaj estetskega. Zato npr. resnična ladja uteleša originalnost, njen pomanjšani model pa ljubkost. Tudi estetika Umberta Eca26 televiziji priznava določeno »umetniško držo« in »estetsko potencialnost«. Fenomen TV produkcije kot potencialno estetske produkcije je Eco oprl na specifično TV strukturo neposrednega prenosa, ki v procesu realizacije preide tri stopnje »umetniške operacije«: izbor, kompozicijo in interpretacijo. Tri faze se dogajajo simultano in so del režiserjeve zgodbe. Montaža, ki predstavlja izbor slik, ki ga zagotavljajo različno postavljene kamere, postane hkrati že tudi režiserjeva interpretacija dogodka in logična postavitev kronoloških faz dogajanja. Eco pravi, da režiser med prenosom nima veliko časa za tehnično manipulacijo, saj si ga je prisiljen tako rekoč sproti izmisliti in domišljati. Eco pripoveduje: »Od trenutka, ko steče dogodek, dobiva režiser na treh ekranih slike telekamer, s katerimi so operaterji po njegovem naročilu izbrali kadre v mejah svojega vidnega polja. Pri tem so uporabili določeno število objektivov, ki omogočajo, da se vidno polje omeji ali razširi ali se poudari globina. Na tem mestu je režiser pred novo izbiro, ko mora ob montiranju sukcesivno zbranih slik dokončno oddati le eno od 26 Umberto Eco, Otvoreno delo, V. Masleša, Sarajevo, 1965. str. 170-185 / Ksenija H. Vidmar, ibid., str. 205-206. treh. Izbor tako postane kompozicija, naracija, diskurzivna izenačitev slik ki se odvijajo hkrati in počez.«27 Tako lahko ugotavljamo, da je prenos AS vselej že režiserjeva pripoved o tekmi, njegova interpretacija. On oblikuje dogodek v pripoved, katere del je sam. Eco svoja stališča o estetski komponenti prenosa podpre z Aristotelovim pojmovanjem umetnosti. Neposredni TV prenos je mimesis, posnemanje dogodka, ki sam na sebi še ni dogodek, ker šele poteka, teče in oblikuje svojo dogodkovnost, svoje dogodje. Kar pomeni, da ga »televizijska poiesis« oblikuje, kot da bi bil že njen dogodek. Kljub procesom estetizacije, kijih ustvarja prenos imanentno, le-ta ne postane estetska ali umetniška forma. Razloge za to Eco najde v prikriti TV realnosti, ki opredeljuje zamolčano razmerje med dvema svetovoma, televizijskim (opredeljen kot predvajanje) in onim, ki naj bi bila njegova podloga (opredeljen kot nastajanje). Garry Whannel28 ne najde razlogov za estetskost športnih prenosov v mehanizmih njihove produkcije, marveč na vsebinski ravni, v sami naravi športa. Družbeno stereotipizirana in konstruirana reprezentacija mešanice ženskih (stil, eleganca, ljubkost ...) in moških (tekmovalnost, grobost, fizična moč ...) atributov izoblikuje estetski okvir vsakemu športu. In ne zgolj to: še zanimivejši je po mojem mnenju aspekt pogleda, ki nam razkriva, da si šport dovoli oblikovati človekovo telo (npr. izrazit primer reprezentacije ženskega telesa v atletiki). Whannel29 tako sklepa, da npr. drsanja ne moremo imeti niti za bolj estetsko od nogometa niti za manj kompetitivno. Skratka, šport sam ustvarja neke pred-kode kot pogoje za estetizacijo TV prenosov. Alpsko smučanje se TV gledalcu lahko kaže tako v luči akcije, zabave, drame kot umetnosti. Kajti glavno delo TV reprezentacije športa leži namreč ravno v njeni artikulaciji teh različnih elementov v koherentno celoto na sebi prepoznavne TV forme. V tej kompleksnosti gradiva dogodka (smučarske tekme) vidi John Goldlust30 TV prenos skonstruirano razpet med tri plasti »dogodkovnosti«, ki se odvijajo sočasno: 1. tekmovalni (igralni) dogodek (game event), kije opredeljen s celotnim nizom aktivnosti tako na tekmovalnem polju samem (proga) kot tudi tistimi, ki se vršijo ob progi, a so neposredno povezane s smučarsko akcijo (trenerji in štarterji na startu, trenerji ob progi in popravljalci proge). 2. dogajanje v ciljni areni (stadium event), ki v primeru smučanja vključuje dejavnosti obiskovalcev ob progi in občinstva, navijačev v ciljni areni, s prvo vrsto dogodka vred. 3. medijski dogodek (medium event), ki je definiran kot celotno TV oddajanje (total telecast), katerega del je tudi sam prenos tekme (coverage of the game event). Medijski dogodek vključuje tekmo samo in dogajanje ob njej, v cilju, 27 Eco, ibidem, str. 170. 2K Whannel, op. cit., str. 115 (prirejeno). 29 C/.' Whannel, op. cit. '1U Goldlust, ibidem, str. 85-86. ob progi, to pa dopolni s komentarjem, intervjuji, grafičnimi vložki in designom, reklamnim materialom sponzorjev ter propagiranjem lastne TV postaje. Z leti je razvoj nove tehnologije, npr. videoposnetkov, slow motion replay, računalniško obdelanih tabel rezultatov, statistike, itd., omogočil povečano zmožnost vključevanja materiala iz drugih virov zunaj neposrednega prizorišča, kar je izoblikovalo model medijskega dogodka na način, ki je v precejšnji meri določen s prizadevanjem za »dobro televizijo« - športni prenos kot struktura, ki se je kvalitativno oddaljila od obiskovalčevega doživljanja športa na kraju samem. Televizijski gledalec je v primerjavi z obiskovalcem tekme prikrajšan za avtentičnost, v prednosti pa je zaradi ekspanzije okvira recepcije in percepcije smučarskega dogodka. Prenose smučanja lahko TV zaradi njihove bogate manevrirne strukturne kompetence prezentira na različne načine: kot napovednik tekme (posnetki preteklih prenosov TV služijo za napovedovanje/oglaševanje prihajajočih tekmovanj - samoreklama; Tako TVS v času tekem redno z reklamnimi spoti (in z reklamami sponzorjev) v »prime time« vabi gledalce k ogledu prenosov, ki so »samo na TVS«; kot izbrane vrhunce prenosa ali posnetke tekme (redukcija na bistvo); Gre za montirano verzijo (report-ažo), ki je namenjena rabi športnih oddaj, poročil, športnih dokumentarcev. Vsa omenjena načela transformacije in registri TV diskurza rabijo za izpolnitev temeljne naloge: prenos narediti za pripoved oz. ustvariti pogoje za ustrezno konstruiranje linearne zgodbe. Zato ni potrebno poudarjati teze, da je tudi smučarski prenos fabulativen. To je samoumevno, čeprav ne bi smelo biti. Smučarski dogodek mora televizija nujno predstaviti svojemu gledalcu v obliki pripovedi zaradi kompleksnosti in neprebavljivosti morebitnega neobdelanega TV teksta. John Goldlust navaja mnenje filozofa Arthurja Dantosa, ki takole razloži narativnost: »Narativnost sama na sebi je forma eksplanacije, selekcija in ureditev dogodkov, zaradi česar je njihovo dogajanje razumljivejše ... Vsaka uspešna narativna deskripcija nujno vključuje avtorjeve ali naratorjeve domneve o tem, zakaj so bili posamezni dogodki izbrani, medtem ko so bili drugi izpuščeni, in zakaj tisti izbrani vsebujejo zadovoljivo deskripcijo. Te domneve pripeljejo do razlage dogodkov, ki pojasni, zakaj končno dogajanje vedno sledi predhodnemu.«3' Temu mestu Vogrinc oporeka, saj ne verjame, da pretvorba v pripoved karkoli pojasni. Nasprotno: eksplanacijo (vzrokov, vzvodov, smisla produkcije dogodka) naredi odvečno, saj zvede dogodek na dogodek. Torej »normalno«, samoumevno zaporedje trenutkov, ki so povzročili nove trenutke. Za Vogrinca je funkcija narativizacije vedno ideološka, normalizirajoča. Menim, da je narativnost prenosa prav takšne vrste pojasnjevanje, ki daje prenosu širšo kulturno legitimnost. Lahko 31 ibidem, str. 88. bi celo zatrdili, da je športni prenos katerega koli športa ena izmed najbolj pripovednih form TV produkcije. Goldlust meni, da je mogoče kljub mnogim variacijskim oblikam športnih prenosov predstaviti določene sestavine slehernega športnega prenosa. Predlaga, da je za analitične namene prav, če TV prenos razdelimo na njegove vizualne in avditivne komponente. Klasifikacija, ki sledi, je nadgradnja predhodnih shem, ki v ospredje sicer postavljajo vizualno plat prenosa. To nadgradnjo vidim v razširitvi avditivne komponente na podrobno predstavitev vloge komentarja. Zato klasifikacijo podajam na tem mestu, saj bo njena interpretacija vodila v nadaljnjo predstavitev ideološkega učinkovanja prenosov AS na TV gledalca. Klasifikacija teh komponent z obrazložitvijo je naslednja. A) Med vizualne komponente sodijo: 1. Vnaprej pripravljeno gradivo (pre-prepared material) na video kaseti ali filmskem traku. To obsega naslovno in sklepno sekvenco prenosa (npr. TV vizualna, grafična najava prenosa AS), vnaprej posnete intervjuje, arhivske posnetke in drugo stransko gradivo, inkorporirano v »živ« prenos (npr. posnete reklame). 2. Grafika (graphics), ki zajema predhodno pripravljeno grafijo (naslovi, napisi, imena tekmovalcev, statistika rezultatov) in sprotno proizvedeno grafijo (tekoči čas, trenutne rezultate, pojasnjevalne diagrame, analize posameznih akcij ...). 3. Potek tekme (action of the contest), ki obsega vso športno aktivnost »v sliki« s prekinitvami (npr. popravljanje proge, zabijanje/vrtanje količkov, odstop smučarja ...) in TV spektaklom pred in po tekmi. Pri tenisu je odstotek čiste igre glede na dolžino prenosa presenetljivo nizek. Posledica tega je bila vključitev dodatne opreme in pomožnega gradiva, s čimer so dosegli zmanjšanje nepretrganega in omejenega vizualnega polja tekmovanja. Za ilustracijo je Brien Williams izračunal, da zaseda čista športna akcija triurnega prenosa ameriškega nogometa približno 10 %. S povečanim številom kamer, različnimi položaji in perspektivami TV pri gledalcu ruši občutek majhnega deleža športne akcije (live play action) v primerjavi s celotnim prenosom (total telecast time), pri čemer gradi imaginarno podobo spektakla, ki zadovolji nepotrpežljivo dušo pred televizorjem. 4. Počasni posnetki (slow motion replays). Možnost videoposnetka je športni prenos obogatila s časovno neomejenostjo. Prenos zato ni determiniran izključno s prenašanjem dogodka v »realnem času«. Dodatno privlačnost predstavljajo počasni posnetki razburljivih in odločilnih delov športne akcije. Tako so »upočasnjene podobe gibanja« za TV prenos AS ne le pogoste, temveč obvezne in konstitutivne. Težko si je predstavljati prenos brez teh elementov. Razvajeni gledalec tako rekoč že vnaprej pričakuje, da bo režiser predvajal določene momente, kot na primer: počasni posnetek smučarjeve napake (cilj - pod drobnogledom pojasniti vzrok smučarjevega odstopa); počasni posnetek zahtevne ali težke situacije na progi, iz katere se je tekmovalec rešil (poudarek na sreči, iznajdljivosti ali mojstrstvu); počasni posnetek segmenta briljantne vožnje (hvalospev veščini in znanju); videoposnetek (včasih tudi za odtenek upočasnjen) celotne zmagovalčeve vožnje (mistificiranje in glorificiranje zmage). Goldlust trdi, da so počasni posnetki sami-sebe-pojasnjujoči (self-explanatory). Sami sebe pojasnjujejo in so na splošno insertirani v točkah, kjer je potek športne akcije ustavljen, kar povečuje njihovo kredibilnost. Ta segment TV produkcije proizvaja prednostne ideološke učinke spoznavnega in estetskega gledalčevega doživetja tekme. Počasni posnetek pomeni revolucionarno novost v razvoju TV produkcije športa. Televizijskemu občinstvu zagotavlja možnost podrobnejše analize in presoje posamezne akcije. Posnetek se da ustaviti na vsaki točki, ga zamrzniti, saj negibna slika včasih ponuja številne možnosti za dobro interpretacijo ali ocenitev situacije. S pomočjo mnogovrstne uporabe videoposnetka, se lahko počasni replay prikaže po dejanju v nekaj sekundah, in to z enega ali več položajev kamere, kijih režiser ni uporabil v direktnem predvajanju istega akta tekmovanja. Prenosi AS so dosegli visoko stopnjo manipulacije z različnimi tehnikami posredovanja počasnih posnetkov: razsekana slika počasnega posnetka (TV slika je razdeljena vertikalno na levo in desno polovico ekrana; počasna posnetka obeh sinhronih slik ponavadi predstavljata primerjalno vožnjo prvo- in drugouvrščenega smučarja); prekrivanje počasnih posnetkov (primerjava smučanja prvih dveh tekmovalcev poteka na isti slikovni matrici); zvezno spenjanje več posnetkov, ponavadi smučarskih aktov akcije prvih petih smučarjev. Zanimiv odnos do počasnega posnetka je ustvaril Whannel, ko trdi, da ta uresničuje fantazijo telesa kot popolnega stroja z auro božanskosti. Počasni posnetek je zanj očiten vir fetišizma, voyeurizma in narcisizma. Jože Vogrinc poudarja, da je potrebno obravnavo replaya nujno navezati na tradicijo filmske teorije. Ta ve, da so upočasnjeni posnetki bili izumljeni za reprezentacije subjektivnega časa; tistega, ko se intenzivira doživljanje do te mere, da »izgubimo občutek za realnost« (npr. šok, ekstaza ...). Športni prenosi standardizirajo replay. Vendar ta deluje enako: gledalec »bolje vidi«, česar »realno« ni dobro videl. Zlasti ti momenti se potrdijo kot odločilni in dramatični. Njihovo podaljšanje prek meje dejanskega trajanja paradoksno povečuje gledalčev občutek »realizma« prav zato, ker ustreza psihični »realnosti« njihovega doživljanja in vrednotenja. Ideološka posledica tega je standardizacija uživanja in njegovo »normiranje« za potencialne gledalce. To pa je najbrž stimulus k nadaljnji spektakularizaciji prenosa, saj se sicer ti vrhunci prenosa zaradi standardiziranosti začnejo kazati kot stereotipni.32 5. Spontan ali vnaprej pripravljen prenos netekmovalnih elementov dogajanja na prizorišču (spontaneous or pre-arranged live coverage of non-action elements of the game or stadium event). Sem sodijo posnetki ciljnega občinstva, ki se odziva na dogajanje na terenu. Kamere se ustavijo na navijačih, sotekmovalcih, trenerjih, z namenom prikazati njihovo reagiranje. Režiser zasledi med občinstvom tudi slavne osebnosti, sorodnike tekmovalcev, kijih v primernem trenutku vključi v prenos. Najpogostejša praksa predvajanja takšnih posnetkov: posnetki čustvene reakcije vodečega smučarja v cilju ob spremljanju njegovih tekmecev, ki prihajajo v cilj; posnetki odzivov navijaških skupin ob prihodu njihovega tekmovalca v cilj; posnetki odzivov trenerjev, fizioterapevtov in tehničnih serviserjev (zelo markanten primer tega je bila reakcija slovenskega fizioterapevta v cilju ob zmagoslavnem prihodu Matjaža Vrhovnika v smučarski sezoni 1999/2000 v Adelbodnu. Še bolj markantno se je to ponovilo v Pjongjongu ob zmagi Mitje Kunca. Režiserja prenosa je reakcija tako navdušila, da jo je nekajkrat zapored predvajal.); standardni vsakoletni posnetek predsednika države na Zlati lisici v Mariboru... 6. Reklame so del prenosa in so pri AS predvajane kot vezni člen med TV, sponzorji in gledalci. Najpogosteje predvajane so tiste, katerih sponzorji so glavni pokrovitelji slovenske moške in ženske reprezentance. Vstavljene so skozi celoten potek prenosa, skoraj vedno pa ob prekinitvah tekem. Podane so tudi v bolj sofisticiranih oblikah sporočil (emblemi, tržne znamke podjetij, ki prenos omogočajo - tehnično in finančno) na ekranu med samim prenosom.33 Lahko smo prepričani, da reklame nimajo nikakršne prave zveze (vsaj ne estetske in fabulativne) na prvi pogled. Toda reklama vzpostavlja znotraj prenosa svojo lastno fabulo. Jože Vogrinc tako zapiše: »Reklama je namreč prav v tem, da se napravi vtis zveze med rečmi, ki niso v nikakršni zvezi.«34 Reklama je tudi vez med oglaševalci in gledalstvom. Televizija pa je teritorij, kjer se ta vez lahko udejanji. Ratingi gledalcev AS narekujejo TV marketing znotraj prenosa. Čas športnega prenosa je poleg »prime time« najbolj iskan in donosen prostor za oglaševanje podjetij in reklamiranje njih izdelkov. Televizijski šport je po Whannelu postal eden najdražjih in najučinkovitejših terminov za Vogrinčeva pripomba ob pregledu pričujočega teksta. 33 Goldlust, op. cit., str. 89-9! (povzeto in prirejeno). 34 Jo/e Vogrinc, »Reklamna zveza«, v: Slop, št. 15(11.4. 1985), Ljubljana, 1985. marketing. Marxova shema družbeno-ekonomske formacije se pokaže v vsej razprtosti. Ekonomska baza je temelj vsakršne družbene nadgradnje. Alpsko smučanje kot del športne aktivnosti družbenega subjekta je s prenosom postalo stalna ekonomska praksa. Oglaševanje med prenosom poteka večplastno: Podjetja oglašujejo med samim potekom tekme AS: reklamna sporočila so umeščena na podlagi režiserjeve ali pokroviteljičine razvrstitve na mesta prenosa, kjer je športno dogajanje prekinjeno. Predmet oglaševanja so lahko ali izdelki, povezani s športno panogo prenosa, ali izdelki, ki niso povezani s smučanjem. Oglaševanje, ki poteka znotraj registra slike: reklamni panoji in napisi na terenu tekme, emblemi podjetij na kombinezonih tekmovalcev. Delo kamere zajame tako tudi posredno reklamiranje na TV. Dogodek AS fmančno-organizacijsko koncipirajo tri strani: prireditelj tekmovanja, oglaševalci in TV: prireditelj tekmovanja (+ sponzorji prireditve) oglaševalci (kot sponzorji prenosa) Oglaševanje je bistven vir denarja za prireditelje tekmovanja, ki omogoča, da smučarsko tekmo sploh lahko organizirajo in za TV, da športni dogodek prenaša. Televizija mora kupiti pravice za pokrivanje dogodka, ki predstavlja enega od finančnih virov tudi za prireditelje tekme. To je začaran krog. Televizija in oglaševalec tako posredno in neposredno podpirata izvedbo smučarske tekme." Dobri dosežki seveda povečajo (slabi pa zmanjšajo) oglaševalsko konkurenco. 35 Kot zanimivost: stroški švicarske TV za prenos moškega smuka iz Wengna se merijo v milijonih švicarskih frankov. Zelo zgovoren primer zapletenih odnosov je iz letošnje smučarske sezone: kljub nevzdržnim vremenski m razmeram so prireditelji pod pritiskom TV postaj in oglaševalcev morali, sicer neuspešno (do številke 33), izvesti tekmo veleslaloma za moške v Adelbodnu na zahtevo televizije, ker je pravice prenosa vnaprej kupila. Tekma je bila po mučnih poskusih le odpovedana. Časnik Delo seje potem razpisal o tem, kako odpadlo adelbodensko tekmo Mednarodna smučarska zveza FIS ponuja naši Kranjski Gori. To je bila za Kranjskogorce dobra priložnost za pokritje rdečih številk poslovanja, saj jih taka tekma stane kakih 650.000 nemških mark. Toda prireditelji so morali dobiti pristanek RTV Slovenija za izvedbo TV prenosa. (Borut Šauta, »Adelbodenska tekma v torek v K. Gori?«, v: Delo, sreda, l. 3. 2000, Ljubljana, str. 11) Saj brez TV prenosa tekme ni. Sicer pa podobne zgodbe niso nič novega. televizija (kot institucija) Bogato rekreativno zaledje in zavest o nacionalnem športu smučarskim prenosom zagotavljata nesporne možnosti oglaševanja. Veliko število rekreativcev za oglaševalce pomeni bazo oz. ciljno občinstvo za reklamiranje svojih izdelkov. V tem terminu TV deluje kot ojačevalec za odmevnost in utrjevalec boljše dostopnosti športnega dogodka in oglaševanja. Neposredni športni prenos je izjemen fenomen za oglaševalce. Ti namreč predvidevajo, da je ravno športni prenos tisti TV teren, ki zaradi nepredvidljivosti dogodkov zagotavlja nenehno napetost pri TV gledalcu. Napetost gledalca »omehča«, ga naredi dostopnejšega, dovzetnejšega. Televizija se ima, v sodelovanju z oglaševalcem, za lakanovski subjekt, za katerega se domneva, da ve, kakšne okoliščine omogočajo popolno vdanost gledalca. To so napeti in odločilni trenutki tekmovanja, zato (posnete) reklamne spote vriva v nalašč za to narejene kratke premore ali prekinitve prenosa. Podoben način reklamiranja komercialke še bolj na veliko prakticirajo med filmi. Smučarska oprema (znamke smuči, palic, vezi, kombinezona ...) ima semantično vrednost. Znamke sponzorjeve opreme dandanes (posebej seje to izkazalo ravno v minuli sezoni na primeru kratkih smuči v slalomu) zaradi silnega razvoja le-te podvojujejo svojo vrednost. Alpsko smučanje pa včasih že dobiva rahlo perverzen obraz, saj se zdi, da za uspeh ni toliko pomemben človek - športnik s svojimi kvalitetami, temveč le še produkti tehnološkega razvoja (tendenca skrajševanja slalomskih smuči, pred leti iznajdene čudno zavite palice za hitre discipline, in seveda slavna »carving smučka«). 118 ISH FILES Članki / Articles / Les Articles O o o (N ON Os Os C o N o > h- a c »N u « n = S *N O c CO E > 00" • JŽ - i 5 < > .S o O ~ £ C c £ E 3 n C i M S .t! « rr: o ■§2fS S-§s-i 8. Is J O =3 J O C ••«/> — - g >.0 C .> J £ o -o £ £ — ca y y O U. g «N n. go _e ™ P Cd .£- + < o GO * E .a E T3 K 3 O + N E O. P Sl- C3 n c , go- o Q> C _ C3 .E 'O E « C* i -S S -£§ w o •-Eg * ~ Ss 52 «s g -= £ •- f Cd e «- e 2J C3 'C? GO — O d) .N G CA — „ S X) c c £ S,<,< Voir specialement le recueil collectif, Disciplina dell’aninta, disciplina del corpo e disciplina della societa Ira medioevo e eta moderna, cd. P. Prodi, lstituto storico italo-germanico di Trento, II Mulino, Bologne, 1994. normatif global d’education, de formation des ‘masses’, comme on le disait au XXe siecle.17 Ce moment historiographique important a marque la possibility d'une approche renouvelee de l’histoire des pratiques, et plus precisement de l’articulation de ces pratiques, de ces disciplines (et indisciplines), et des dogmes qui les fondent : pelerinages, culte et echanges de reliques, etc. Ceci merite d’autant plus d’etre note que cette articulation du dogme et de la discipline dans le catholicisme post-tridentin a ete, pour le dire beaucoup trop rapidement, doublement contournee dans la production discursive de l’epoque moderne (dont toute une historiographie est longtemps restee etroitement dependante): d’une part du cöte de l’orthodoxie catholique qui presupposait la deductibilite des pratiques devotionnelles par rapport ä leurs fondements ; d’autre part du cöte des courants evangeliques, qui, au con-traire, s’attachaient essentiellement ä la critique de pratiques ‘superstitieuses’, de pratiques qui n'etaient plus que les vestiges desaffectes d’une Eglise disgräciee : « 1’Eglise, c’est nous autres chretiens ». Reste un troisieme niveau qui serait celui d’un decoupage d’objet specifiquement anthropologique, selon l’ordre d’une anthropologie historique dans son acception la plus disciplinaire, si l’on ose dire, dans son acception la plus cla-ssique, focalisee sur les rituels, sur les objets cultuels, sur tout ce qui, dans les pratiques devotionnelles modernes telles qu’elles ont pu etre soit promues, soit controlees, soit combattues dans l’Eglise de la fin du XVIe siecle, manifeste la relation de l’homme et du sacre (de la socialisation, de 1’interdit et de la transgression) au travers de toute une serie de mediations dont les anthropologues ont fait l’objet de leurs recherches. Mais dans la stratification naive que je viens de dessiner, on constate que ces trois niveaux historiographiques se superposent, parliellement au moins, et que l’on ne peut done pas parier d’une rupture epistemologique radicale dans le troisieme niveau, puisqu’il se trouve que le decoupage anthropologique est en quelque sorte, pour revenir ä Michel de Certeau, travaille par les strates anterieures, dont la premiere, contemporaine des acteurs eux-memes. L’anthropologie historique me semble ici devoir deux fois s’expliquer avec une memoire historique qui travaille dans ce qu’elle croit etre le decoupage d’un objet neuf. D’oti le renversement de perspective que j’ai propose : viser moins une anthropologie de l’histoire que, faire l’histoire du ressort anthropologique tel qu’il est ä 1’oeuvre dans les couches successives de 1’interpretation historiographique du Concile de Trente. Voilä pour-quoi aussi le probleme reviendrait en fin de compte, comme je l’annon^ais en commengant, ä effectuer ce que Ton pourrait appeler une critique du referent 17 Comme je l’indiquais dans l’introduction de cet expose, l’implication du concept historiographique de proces de civilisation dans l’histoire religieuse moderne ne peut etre pertinente qu’ä l’echelle mondiale : pour ne prendre ici qu’un seul excmple, il est rcmarquable que l’argumentation developpee par les Jesuites de Chine pour rendre compte des ‘cultes chinois’ et justifier leur adoption en tant qu’ils etaient des cultes seulement civils, d’une part, et que, d’autre part, leur pratique n’engageait aucune forme d’adoration idolätre - il est remarquable que cette argumentation, dans ses termes meines, exporte celle par laquelle le culte des ‘saintes images’ recherche une legitimite nouvellc dans une civilite nouvelle, dans la distance du respect. anthropologique dans l’historiographie contemporaine du phenomene religieux, qui deboucherait sur une critique de la reference religieuse (comme tradition culturelle) dans l’historiographie contemporaine, et de son rapport avec le referent anthropologique (comme effet de reel). J’ajouterai quelques mots ici, en forme d’illustration de ce dernier propos, sur Particle recent d’un historien anglais, Simon Ditchfield, qui me semble tout ä fait essentiel, «In search of local knowledge (A la recherche d’un savoir local) ».ls L’expression est d’ailleurs, comme par hasard, empruntee au titre d’une collection dirigee par l’anthropologue Clifford Geertz. Dans cette brillante synthese sur l’historiographie religieuse de Pepoque moderne en Italie, Simon Ditchfield propose de renoncer ä deux substrats de cette historiographie : premierement, une lecture teleologique de l’histoire qui fait du Concile de Trente l’evenement inaugural de l’histoire moderne; deuxiemement, une conception binaire de I’institution ecclesiastique, un pouvoir central d'une cöte, des pouvoirs periphe-riques, ou « locaux », de l’autre. Or Ditchfield suggere Peclatement de ces deux poles en mettant en evidence, dans le moment du Concile de Trente, des conflits internes au milieu romain et des conflits internes ä certains lieux ‘peripheriques’, ä Pechelle des dioceses, des villes, c'est-ä-dire ä Pechelle de l’autorite episcopale. Ce qui me semble ici important est que cette suggestion conduit ä un modele discontinu, et que ce modele mobilise pour lui le concept d’une « longue duree » -mais d’une longue duree qui ne s’inscrit plus du tout, contrairement aux grandes histoires du Concile que j’ai evoquees au debut de cet expose, dans la perspective d’une dynamique unitaire du processus concililaire, d’une dynamique qui accoucherait de la conversion de l’Eglise ä la modernite. Le concept de la ‘longue duree’ est mobilise pour mieux indiquer ceci, que le Concile de Trente a ete un moment contradictoire, ä Pechelle des lieux, des differents poles de pouvoir, un moment contradictoire entre differents segments historiques, un moment contradictoire en fonction duquel pouvait se trouver convoque, pour les contempo-rains du Concile et dans un rapport etroit et essenliel ä cette contemporaneite, la notion anthropologique d’un temps conciliaire, du Concile comme epreuve du temps. 11 se trouve que l’echelle des lieux rencontre ici la convocation du temps, dans une discussion de la continuite historique ~ et de la sequence Reforme catholique/Contre-reforme - oü se retrouve ce que j’ai propose plus haut, sous l’angle doublement historique et anthropologique d’une critique de Yevenement conciliaire. Or il se trouve aussi que la synthese de Simon Ditchfield conduit ä une relecture critique des presupposes de l’historiographie conciliaire de la seconde moitie du XXe siecle : d’une part en ceci que cette historiographie, en particulier ä travers les travaux majeurs de Paolo Prodi sur Pepiscopalisme tridentinIy, 18 S. Ditchfield, « ‘ln search of local knowldge’. Rewriting early modern Italian religious history »,Cristianesimo nella Storia, 19, 1998, p. 255-296 (les notes bibliographiques de ce long article suffisent ä en faire un instrument de travail precieux). S. Ditchfield est par ailleurs l’auteur de Liturgy, sanctity and history in Tridentine Italy, Cambridge, 1995. 19 Voir en particulier I*. Prodi, II cardinale Gabriele Paleotti, Rome, Edizioni di storia e letteratura, 1959-1967. Ditchfield montre bien cependant comment I’argumentation de « Paolo Prodi lui-meme » (art. cit., p. 278) peut čtre revisitče au benefice d’un eclatement de ces polarites. interiorisait la fermeture politique de la democratie chretienne en construisant Pirresistible sujetion des dynamiques locales au pouvoir central; d’autre part, et plus fondamentalement, en ceci qu’une interpretation politique du disciplinamento, qui faisait jouer le clivage du dogme et de la discipline, ouvrait la voie - cette fois-ci du cöte des travaux d’Adriano Prosperi20 et de la critique, chez Prosperi, des travaux de Paolo Prodi21 - ä une reconfessionnalisation de l’histoire religieuse, avec une double consequence, que Simon Ditchfield attribue, non sans pertinence, ä une certaine forme d’instrumentation des analyses de Michel Foucault22 : d’une part, une assignation politique, en termes de techniques de pouvoir, de Phistoire des institutions ecclesiastiques, a laisse le champ libre ä une reconquete du terrain religieux dans les termes d’un discours spirituel ; d’autre part, ce discours spirituel libere a ouvert la possibilite d’une relegitimation des institutions ecclesiastiques, dont un certain nombre de discours de ‘rehabilitation’ de l’lnquisition romaine -dans le contexte de l’ouverture des Archives du Saint-Office, posterieure ä la publication de Particle de Ditchfield - pourrait, en effet, offrir 1’illustration. Concile de Trente et archeologie de la representation Je reviens, en forme de conclusion d’un propos ouvert sur d’autres terrains, et pour nouer une derniere fois differents fils tires au cours de Pexpose, ä Particle d’Alphonse Dupront dejä cite. Dupront note ceci : le Concile de Trente ne fut pas, et ne se voulut pas representatif. II apporte ä l’appui de cet enonce le fait que la proposition, avancee par Pun des eveques presents lors de la premiere session du Concile, de declarer son premier decret universalem ecclesiam repraesentans, fut rejetee. Eüt-il pretendu l’etre, ajoute-t-il, qu’il le serait devenu d’autant moins, en particulier en fonction de Popposition qui, au sein meine de PEglise romaine aurait resiste ä cet acte d’autorite conciliariste.23 Certes, et nous avons egalement rappele, ä divers niveaux, les enjeux de ce debat. Mais il nous semble necessaire, du point de vue d’une approche anthropologique, d’entendre aussi autrement cette question de la representativite du Concile. Si celui-ci a pu avoir lieu, et vivre avec son temps, c’est en effet parce qu’il n’etait pas representatif, mais tout ä la fois parce qu’il n’etait que le Concile d’une Eglise catholique, et que, de ce point de vue, comme j’y ai insiste, il ne faisait qu’eprouver le temps ; et parce que, comme Concile, il ne pouvait qu’etre d’autant moins representatif qu’il devait definir la representation, et done se situer en amont de celle-ci : dire la representativite de Pinstitution ecclesiastique, c’est-ä-dire articuler les fondements theologiques de sa legitimite ; dire les conditions de possibilite de la representation sacree, celle de 20 Voir surtout A. Prosperi, Tribunali della coscienza, Turin, Einaudi, 1996. A. Prosperi, « Riforma cattolica, crisi religiosa, disciplinamento », lstituto storico italo-germanico in Trento, II Mulino, Bologne, 1993, p. 401-415. ■' S. Ditchfield, art. cit., p. 286-287 (l'auteur ‘oppose’ sur ces points, tout aussi pertinemment, Michel de Certeau ä Michel Foucault). 23 A. Dupront, art. cit., p. 218-219. l’Ecriture dans ses reecritures, celle des ‘saintes images’ - la derniere session du Concile de Trente, preparatrice du decret sur ces ‘saintes images’, nouant ici le nceud ultime du probleme du Concile comine instance fondatrice d’une repre-sentativite et de l’autre probleme, qui nous a retenu dans ces pages, de l’acheve-ment du Concile comme accomplissement d’un temps, et de sa non-representativite comme contemporaneity contigüe au mouvement du monde. Pierre-Antoine Fabre Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) Bd. Raspail 54, Paris, France e-mail: pafabre@ehess.fr Lucette Valensi in Nathan Wachtel ZGODOVINSKA ANTROPOLOGIJA Na policah naših knjižnic najdemo knjige, ki so zamajale naše gotovosti in modificirale naše načine delanja zgodovine. Pod povečevalnim steklom opazujemo drobne spremembe, ki jih razodevajo programi in poročila o poučevanjih šeste sekcije Ecole pratique des hautes etudes (op. prev. - v nadaljevanju EPHE) vse do Ecole des hautes etudes en sciences sociales (op. prev. - v nadaljevanju EHESS). Ponavljamo korake raziskovalcev, ki so izkrčili nove terene in jim nato dali vrednost. S starejšimi delovnimi kolegi si izmenjujemo spomine. In na koncu ponovno razporedimo vse te sledi, da bi povedali zgodbo zgodovinske antropologije na Ecole: natančen povzetek izkušenj in debat, ki so prispevale k obogatenju naše institucije in so obenem strašna vaja iz samo-poveličevanja na račun vseh, ki smo bili začetniki. Prav tako, začnimo s priznanjem svojega dolga do tujih avtorjev, od Vladimirja Proppa do Romana Jakobsona in od Jacka Goodyja do Natalie Davis ali Erica Hobsbavvma'; do zgodovinarjev - denimo, Georgesa Dubya ali Mauricea Agulhona - katerih delo seje razvilo zunaj Ecole; do tistih, ki so se nam pridružili šele ob koncu svojih potovanj (mislimo na Philippa Ariesa in na Michela de Certeauja)’. Ohranjajajoč v spominu to, daje eden od užitkov našega dela bil prav v stikih z velikimi inovatorji, si za primer, da del ne bomo predstavili tako kot bi si zaslužila, zapomnite, daje ta zgodba deloma že bila povedana v istem času, kakor seje dogajala.3 Pričujoči članek je preveden iz knjige Une ecole pour les sciences sociales. De la VI1' section a I 'Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (urednika: Jacques Revel in Nathan Wachtel; predgovor Marc Auge), Les Editions du CERF, EHESS, Paris, 1996, str. 251-274. Dela posameznih avtorjev, ki so v članku navedena in so že bila prevedena v slovenščino, v nadaljevanju označujem med tekstom v oklepajih (ali tudi v opombi) pod oznako op. prev. Druge opombe prevajalke so označene s posebno, neoštevilčeno opombo (glej: *). 1 J. Goody, tako blizu našim preokupacijam in tako dolgo povezan z našimi debatami, da bi ga mogli legitimno obravnavati kot sodržavljana. Glej njegova dela o družini, o oralni tradiciji in prehodu k pisnem, o kuhinji itn.; Ernest Gellner, ki mu socialna zgodovina severne Afrike toliko dolguje (glej: Saints of the Atlas, 1969) in čigar francoski prevod Pouvoir politique et fonction religieuse dans I'Islam /naročain je bil objavljen v Analih (Annales) 1970. Prav tako sodržavljani: E. Hobsbawm, čigar delo Les primitifs de la revolte dans I ’Europe moderne, Paris, Fayard, 1959 v angleščini, 1963 v francoščini, označuje smer v invcnciji zgodovinske antropologije, N.Z. Davis, avtorica inovativnih in stimulativnih esejev o popularni kulturi v Franciji XVI. stoletja, objavljenih v šestdesetih letih (v francoščino so bili prevedeni leta 1979 pod naslovom Les cultures du peuple) in Carlo Ginzburg, katerega italijanska verzija dela Henandanti sodi v leto 1966 (njen francoski prevod Les batailles nocturnes, sorcellerie et rituels agraires en Frioul (XVI‘ - XVII1 siede), Paris, Vcrdier, pa v leto 1980. 2 V EIIESS sta vstopila Philippe Aričs leta 1978 in Michcl de Certeau leta 1982. 1 Nekaj kronoloških smernikov: F. Furet, »L'histoire et l’homme sauvage«, v: L 'liistorien entre I'ethnoloaue et le futurolonue. Paris-La I lave. Mouton, 1972. str. 231 -237; J. Le Goff, »L’historien et Rojstvo Leta 1976 v napovedi programa predavanj na EHESS prvič nastopi rubrika »Zgodovinska antropologija«, v katero so uvrstili kakih deset seminarjev in sedemnajst predavateljev. Vendar pa imenovanje terena raziskovanja in modifi-ciranje dispozitiva napovednika ne sodita k reklamni operaciji, ki bi hotela lansirati nov produkt ali k taki, ki bi produkt spustila skozi kot zgolj takega (novega). Gre za zapis tega, kar bi tedaj po formulaciji slavne knjige imenovali znanstvena revolucija.4 Ali, kar najbolj skromno rečeno, gre za registriranje spoja in hkrati za impulz gibanju. Ta spoj takoj označi - kronološko zadnji - prodor antropologije v polju družbenih znanosti. Kajti vse do konca petdesetih let so zgodovina, sociologija in ekonomija skupaj pokrivale izobraževanje v VI. sekciji EPHE. Antropologija je torej zasedala osamljen položaj: štela je le eno direction d'etudes*, C. Levi-Straussovo, ki se je imenovala »Socialna antropologija«, izobraževalni program zanjo pa so načrtovali predvsem v V. sekciji EPHE. Lakonična poročila, ki jih je o katedri napisal nosilec (C. Levi-Strauss), so še vedno poudarjala učinek distance med omenjeno disciplino in vsemi drugimi. Predavanja Georgesa Balandiera, Jacquesa Berqueja ali Louisa Dumonta se tako vpisujejo v poglavje sociologije. Na začetku šestdesetih let se v programih rubrika »etnologija« združi s sociologijo; Germaine Tillon in Maxime Rodinson sta v letih 1958 in 1959 druga za drugo vpeljali etnologijo Magreba in zgodovinsko etnologijo Bližnjega Vzhoda. Čeprav je bila antropologija osamljena, njen položaj zato ni bil nič manj visok. Leta 1955 Tristes tropiques; leta 1962 Le totemisme aujourd’hui (op. prev., glej: Rasa in zgodovina, Totemizem danes, v slovenskem prevodu Zoje Skušek, Studia humanitatis, Ljubljana, 1994.) in La pensee sauvage: publikacijo so primerjali z mojstrovino in priznana kot taka je takoj učinkovala kot magnetno polje.^ Ustanovitev Laboratorija socialne antropologije leta I9606, rojstvo dveh domicilnih l’honime quotidien«, eod. loc., str. 238-250; G. Duby. »L’histoire des systemes de valeurs«, eod. loc., str. 251-263; A. Burguiere, »L’anthropologie historique«, v: J. Le Goff, R. Chartier in J. Revel (uredniki), La Nouvelle Histoire, Paris, Retz. 1978, str. 37-61; A. Burguiere, »Anthropologie historique«, v: A. Burguiere (urednik), Dictionnaire des sciences historiques, Paris, PUF, 1986, str. 52-60. Kritični pogled v: F. Dosse, L 'histoire en mielles. Des »Annales« ä In »nouvelle histoire«, Paris, La Decouverte, 1987, str. 163-177; G. Lenclud, »Anthropologie et histoire, hier et aujourd’hui en France«, v: 1. Chiva in U Jeggle (izbor esejev), Ethnologies en miroir. La France el les pays de langue alleinanda, Paris, Ed. de la MSH, 1987, str. 35-66; J.-P.Dozon, »Anthropologie et histoire, un mariage de raison?«, Paris, Centre d'etudes africaines, Document de travail 11, juil. 1989; J. Berlioz et J. Le Goff, s sodelovanjem A. Guerreaua-Jalaberta, »Anthropologie et histoire«, v: L 'histoire medievale en France. Bilans et perspectives, Paris, Le Seuil, 1991, str. 267-304. 4 T. Kuhn, Structures des revolutions scientijiques (tr. fr.), Paris, Flammarion, 1970 (prva izdaja v Združenih državah, 1962). Op. prev.: Struktura znanstvenih revolucij, v slovenskem prevodu Gorazda Jurmana in Simona Kreka, Krtina, zbirka Temeljna dela, Ljubljana, 1998. * Visok francoski akademski status, ki v slovenščini nima ustrezne vzporednice. ■' Za analizo takojšnjega uspeha dela in za priznanje avtorju glej lep predgovor Pierra Noraja k ponovni izdaji Tristes tropiques, Paris, Francc Loisirs, La bibilotheque du XXe siecle, 1990, str. 9-18. 6 Ta laboratorij je pripadal hkrati CNRS, College de France in EPHE VI. sekciji. revij tega laboratorija - L'homme in Etudes rurales - leta 1961, razširitev predavanj, izhajajočih iz discipline, s seminarji Alfreda Metrauxa (Vpeljava v socialno antropologijo) in Mauricea Godeliera (Ekonomska antropologija) v letih 1962 in 1963, pričajo o njeni bliskoviti ekspanziji, ki pa je bila s programom predavanj v letih 1966-1967 sankcionirana z ustanovitvijo avtonomne sekcije, imenovane »Socialna antropologija, etnografija in etnologija«. Afriške študije so se prevesile iz sociologije v antropologijo. Georges Balandier je svoj seminar v letih 1967-1968 naslovil »Antropologija oporekanj. Afriški primeri«, leta 1967 pa je objavil Anthropologie politique (Politično antropologijo). Sicer pa je prav afrikanizem pripeljal v Francijo funkcionalizem in anglosaško različico strukturalizma. Tako so bili Les Nuer Evansa Pritcharda (op. prev., glej: Ljudstvo Nuer, v slovenskem prevodu Bogdana Lešnika, Studia humanitatis, Ljubljana, 1993), katerih angleški izid beležimo v letu 1937, končno prevedeni v francoščino leta 1968; enako velja za Anthropologie sociale (Socialna antropologija) istega avtorja, ki je bila prevedena v francoščino leta 1969, dvajset let za angleško izdajo. Enako kakor raziskovanja o Afriki, so tudi študije o stari Grčiji odkrito črpale navdih iz antropologije: Jean-Pierre Vernant je leta 1960 v Revue de l’histoire des religions objavil tekst z naslovom »Le mythe hesiodique des races. Essai d'analyse structurale«, zatem pa še delo, ki je takoj postalo klasika in je kar po vrsti navdihovalo razcvet drugih del: Mythe et pensee chez les Grecs (1965).7 Če naj se držimo te surname kronologijje, lahko devet let kasneje vpišemo pojav zgodovinske antropologije kakor dodatno manifestacijo privlačnosti, ki jo je antropologija izvršila nad drugimi družboslovnimi znanostmi. A to še ni vse. V svoji ekspanziji se je antropologija najjasneje naslonila na sociologijo in je tako kmalu poznala notranjo diferenciacijo. Ta je tedaj, pod svojimi različnimi modalitetami, različnim specialistom drugih disciplin ponujala možnost modificiranja njihovega vprašalnika, konstruiranja novih objektov, kakor tudi obnovitve njihovega instrumentarija. Zgodovina, ob kateri se bomo tu pomudili nekoliko dlje, se je okoristila predvsem z redistribucijo danosti med družboslovnimi znanostmi in znotraj antropološke discipline. Pod oznakami, ki so ostajale tradicionalne ali nedoločene - »interdisciplinarne menjave«, »družbe«, »civilizacije«, »mentalitete« - , se je odtlej dalje obravnavala snov, ki je svoj status znanstvenega objekta dolgovala antropologiji. Številne sledove tega najdemo v poročilih predavanj za leto 1960. V tistem, ki se nanaša na leto 1961-1962 Jacques Berque označi, daje seminar »posebno vztrajal pri prispevku Levi-Straussa in pri nujnosti vpeljave zgodovinske dimenzije in aspekta doživetega za razumevanje različnih pomenskih ravni ‘družbenih dejstev’ (faits sociaux)«. Istega leta Robert Mandrou, katerega direction d'etudes je ohranila klasičen naziv - Socialna zgodovina modernih mentalitet - ljubeznivo sprejme Georgesa Dubyja za eno predavanje »o družinskih razmerjih v 11. in 12. stoletju«. Prav v teh letih tudi Alphonse Dupront v okviru svoje direction d'etudes (Kolektivna psihologija in zgodovina evropske civilizacije) napove »začetek kolektivne raziskave, ki namerava 7 J.-P. Vernant je 1968 napisal tudi predgovor k delu Louisa Gerneta L 'Anthropologie ite la Grece ancienne. vzpostaviti inventar romanj v modemi zahodni Evropi«. In tu se pokaže, da ga je razvoj te raziskave nekoliko pozneje, v njegovem seminarju v letih 1966-1967, privedel do tega, da je eksplicitno razglasil: »Raziskava, bodisi sociološka bodisi zgodovinska, se izteče v antropološko.« Upoštevajoč svoja predavanja istega leta 1966-1967, je Jacques Le Goff omenil »povsem novo raziskavo«, »povezano z raziskavo kultumo-zgodovinske antropologije Francije«, ki jo je lansiral Center za zgodovinske raziskave (Centre de recherches historiques; op. prev. - v nadaljevanju CRH). Istega leta je tudi Pierre Vilar zasnoval svoja predavanja z naslovom »Zgodovinar pred pojmom strukture«, medtem ko je Jacques Berque povzel »zelo živahno debato« v svojem seminarju o Greimasovem članku z naslovom »Histoire et structure«, ki je bil objavljen v Les Temps modernes. V istem času se je Pierre Vidal-Naquet spraševal o »vezeh, ki obstajajo med obredi prehoda, iniciacijami v bojevniško funkcijo« in nekaterimi družbenimi oblikami v stari Grčiji, medtem ko seje Andre Miquel znotraj »Langue et litterature arabes« navezoval na preučevanje besednjaka sorodstva, nato družbenega reda. Če listamo Annuaire šestdesetih let, lahko potemtakem že opazimo živo intelektualno vrenje, lahko uganemo, katero branje je zgodovinarje in njihove kolege, specialiste sosednjih disciplin, navdihovalo, katera zavezništva so jih privlačila.8 Ustanavljanje novih direction d'etudes (ali sous-directions) dodatno prispeva, da se privlačnost zgodovine za antropologijo potrdi in omogoči različne eksperimente v naslednjih letih. V letih 1972-1973 je William G. L. Randles začne s seminarjem iz Zgodovine in antropologije, ki se mu pridružijo še Alfredo Margarido, Michel Cartier, Nathan Wachtel in raziskovalci, ki ne pripadajo (ali še ne pripadajo) Ecole.l) V seminarju obravnava pojem recipročnosti, pri čemer se opira na dela Karla Polanyija in jemlje v obravnavo »tradicionalne družbe« črne Afrike, severne Afrike, andske Amerike in srednjeveške Evrope. Te prve izmenjave omogočijo objavo manifestnega teksta, ki mu je sledil dosje, v katerem so bile predstavljene študije in reakcije, ki sojih študije izzvale pri zgodovinarjih (Georges Duby, Paul Veyne) in pri antropologih (John Murra, Antoniette Foiravanti-Molinie, Claude Meillassoux, Marc Auge in Maurice Godelier).10 Naslednjega leta si Christiane Klapisch in Andre Burguiere delita seminar o »Družini in družbi«, medtem ko s Levi-Straussov navdih ni edini. Spomnimo npr. na poročilo A. Dupronta z naslovom De l'acculturation, ki gaje predstavil leta 1965 na XII. Mednarodnem kongresu zgodovinskih znanosti. Sklicevanje na tem kongresu na Melvilla J. Herskovitsa je indic za njegove stike z enim od tokov ameriške etnologije. Herkovits je bržčas navdihoval dela ekonomske antropologije. Regularno so seminarju bili pridruženi: J. Bachelot, J.-P. Chretien, A. Margarido, J. Morili, F. Raison, L. Valensi, bolj občasno pa M. Debouzy, A. Gourbeillon in A. Schnapp. Iz teh izmenjav je izšlo predvsem delo Le travail et ses representations, Paris, Ed. des archives contemporaines, 1984, ki gaje predstavil M. Cartier. Ob sodelovanju z drugimi raziskovalci seje nato v okvirih tematske akcije, ki jo je programiral CNRS, ta skupina morala lotiti raziskav o času v predkapitalističnih družbah. Projekt sta vodila J. Le Goff in antropolog G. Balandier. Rezultati teh raziskav so bili objavljeni v veliko različnih publikacijah. Izkušnja se je nadaljevala v reviji, History and Anthropolog)’, ki sojo sprva vodili F. Ilartog, L. Valensi in N. Wachtel in kije med leti 1984-1989 združevala zgodovinarje in antropologe ob temah, kakršne so kraljevstvo (royaute), bolezen, pravo, geste in kolektivna memorija. 10 »Pour une histoire anthropologique. La notion de reprocite«, v: Annates ESC, 6, nov-dec. 1974. zgodovinar Joseph Goy skupaj z etnologom Isacom Chivo vodi etnozgodovinsko raziskavo o religiji v regiji Baronnies. Jacques Le Goff je v svoj seminar sprejme »M. Godeliera in A. Guerreaua, ki sta spodbudila diskusijo, posvečeno problemom odnosov med zgodovino in antropologijo, natančneje, na področju ekonomije in simbolnih praks in novega položaja odnosov med infrastrukturami in super-strukturami«. Emmanuel Le Roy Ladurie, ki poroča o semi-narju iz ruralne zgodovine, pokaže, da je »uporabil teoretski model Chayanova, Polanyija in Sahlinsa itn.«. Pierre Vidal-Naquet naposled med svojimi objavami tega leta opozarja na »Surovo, grškega otroka in pečeno«, skupaj z Jacquesom Le Goffom pa na »Levi-Straussa v Broceliande«, kar ne pušča dvoma o delu, s katerim se je hranila avtorjeva refleksija. Zajetje, ki se je na začetku sedemdestih let zgodilo med zgodovino in antropologijo, je zadevalo vse regije, od ruralne Francije do velikih imperijev Azije in Amerike, in vse sekvence preteklosti, od klasične antike do sodobnega časa. To mutacijo je leta 1976 registrirala rubrika »Zgodovinska antropologija«. Tedaj Za zgodovinsko antropologijo je izrezati prostor v polju družbenih znanosti pomenilo zaznamovati dve meji. Prvo, ki jo je ločevala od nekoliko nejasne cone »interdisciplinarnih« raziskovanj: ta rubrika je tudi sicer izginila z velikih oddelkov v programu predavanj. Drugo, ki je zaznamovala temeljno razliko s tem, da je oddelila naše sodobne družbe od tistih, ki pripadajo drugemu prostorskemu ali kronološkemu horizontu. Instrumenti analize ekonomske zgodovine, sociološke taksonomije, interpretativni modeli družbenih in političnih sprememb v Evropi zagotovo nespremenjeni niso mogli biti preneseni v neevropske prostore, kakor tudi ne več aplicirani na stari ali srednjeveški svet. Do postavitve preizkušenega modela zgodovinske interpretacije pod vprašaj, bodisi tiho bodisi eksplicitno, pride v določeni konjunkturi, ki združuje intelektualne in politične dogodke. Ne da bi mislili, da smo na sledi zgodovini, ki bi zahtevala izčrpnejša izvajanja, se spomnimo vsaj na to, da seje v šestdesetih letih, ob koncu kolonialnih imperijev in ob rojstvu mladih držav, veliko zgodovinarjev usmerilo v študij predkolonialnih in neevropskih družb. To razkrivanje sledov preteklosti ni imelo enake narave, kakor razkrivanje na Zahodu, stik z »arhivi«, ki jih ni bilo mogoče obravnavati enako, depaysement', o katerem je Philippe Aries Op. prev. po Le petit Robert, 1992, str. 497: 1. depaysement: dejanje izgona (stari pomen), neprijetna sprememba navad (moderni pomen), 2. depayser: zamenjati družbo, kraj, okolje (stari pomen, sinonima deraciner - izkoreniniti in exiler - izgnati), neprijetno se počutili ob spremembi dekorja, okolja in navad (moderni pomen, sinonima derouter - iztiriti in desorienter - dezorientirati). Po Francosko-slovenskem slovarju A. Grada, DZS, 1989, str. 378: 1. depaysement: sprememba kraja; odtujenost, zgubljenost, izgon, izgnanstvo, 2. depayser: poslati (iz domovine) v tujino, izkoreniniti, spraviti koga v nelagodnost zaradi spremembe okolja, zmesti, zbegati, osupiti, zavesti v zmoto. V pomanjkanju boljšega izraza gornji termin slovenim z opisno sintagmo »zamenjava okolja«. govoril že leta 1954," ki je nekatere od nas pripeljalo do tega, da so po stopnjah razvrstili orodja, proizvedena za ekonomsko in socialno zgodovino Evrope, da so jih preoblikovali ali da so zahtevali nova od antropologije. Ko poročamo o prvih rezultatih naših raziskav, si sramežljivo, toda oprti na raziskave, drznemo reči, da zatekanje k še neznanim modelom zgodovine utegne obroditi sadove. V istem trenutku je v svojih najbolj dogmatičnih oblikah marksistično mišljenje doživljalo globoko krizo, vendar pa je ohranilo privlačno moč, toliko bolj močno, ker je, navkljub očitnim neuspehom, na katere je okrutno opozorilo uničenje praške pomladi avgusta 1968, še vedno trdilo, da ponuja hkrati sredstvo za interpretacijo in za transformacijo sveta. Če so mladi zgodovinarji že menili, da je svetloba marksizma bila svetloba mrtve zvezde (Jacques Julliard si je upal to zapisati črno na belem), seje veliko drugih še zmerom ukvarjalo s tem, da bi ga pomladili in da bi iz njega izvabili pozabljene plasti. Eric Hobsbawm je o Marxu leta 1964 objavil delo Precapitalist Economic Formations, ki mu je sledilo francosko delo Fondements de la critique de I'economie politique (1967), medtem ko je Maurice Godelier v Sur les societes precapitalistes (1970)12 predstavil izbor tekstov. Pojmi, kakor denimo, »družbena formacija« ali »produkcijski način«, so vstopili v besednjak zgodovinarja nekapitalističnih družb. Ta intelektualni tok seje pridružil nekemu drugemu, veliko močnejšemu toku: tistemu, ki je zgodovinsko disciplino od ustanovitve Annales leta 1929 prenovil od vrha do tal. Zaslepitev, ki jo je povzročilo branje dela La Mediterranee et le monde mediterraneen c'i l'epoque de Philippe II, je bila oživljena z objavo druge izdaje te mojstrovine leta 1966, ki ji je leta 1967 sledila izdaja prvega volumna (zvezka) Civilisation materielle, economie et capitalisme (op. prev., glej: Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje, v slovenskem prevodu Gregorja Modra, Studia humanitatis, Ljubljana, 1988, 1989, 1991). Ta oblika totalne zgodovine, ki je v roke vzela koipus z vsemi nivoji - kakor so tedaj rekli -zgodovinske realnosti, je disciplini odprla neomejen horizont. Potem, ko se je Fernand Braudel pomeril z geografijo, ekonomijo in demografijo, pa se je spopadel z antropologijo. Antropologija je bila disciplina, ki je uživala naj večji ugled in v svoji strukturalistični obliki, okrog zglednega dela Clauda Levi-Straussa, je bila na tem, da zasede dominanten položaj v skupku 11 Le temps de l'histoire, Paris, Plon, 1954, str. 298 ss.; Braudel je to kasneje prevzel v »l listoire et sciences sociales. La longue duree«, sprva objavljeno v Annales, 1958. »A rekel bi, da presenečenje (la surprise), zamenjava okolja (le depaysement) in oddaljitev (1'eloignement) - ta velika spoznavna sredstva - niso nič manj potrebna za razumevanje tega, kar vas obdaja, in to vas obdaja tako tesno, da ga ne vidite več jasno... Spričo aktualnosti, je preteklost sama zamenjava okolja.«, v: F. Braudel, Ecrits sur l'histoire, Paris, Flammarion, 1969, str. 59. 12 Opozorimo na to, da seje altusserovska eksegeza Marxa razprostrla od leta 1965 dalje (Lire le Capital, Paris, Maspero, 1965; Pour Marx, Paris, Maspcro, 1966) in daje, bolj ali manj neposredno, navdihnila dela CI. Meillassouxa (Anthropologie economique des Goitro de Cöte-d'lvoire. Paris-La Haye, Mouton, 1964), E. Terraya (Le marxisme devanl les societes »primitives«, Paris, Maspero, 1969), M. Godeliera (Horizons, trajets marxistes en anthropologie, 1973; Un domaine conteste: anthropologie economique, 1974, druga izdaja, Paris, Maspero, 1977). Glej tudi: F. Pouillon, L'anthropologie economique. Courants etproblemes, Paris, Maspero, 1976. družbenih znanosti. Fernand Braudel je že leta 1958 v rubriki »Debats et combats« (Debate in spopadi) v Annales sprejel ta izziv zgodovine s tem, da je objavil članek, kije postal klasičen, »Histoire et sciences sociales. La longue duree«. Ljudožerska zgodovina Potemtakem nismo bili nezvesti zgodovini, prav narobe, polno smo izpolnjevali njene ambicije in pri tem od antropologije vzeli metode dela, tematike in modele. Je Levi-Strauss, v nasprotju z etnografijo in etnologijo, ki jima je bila namenjena bolj skromno deskriptivna vloga, antropologiji pripisoval teoretično poklicanost? Med strukturalno lingvistiko in matematiko, je antropologija pretendirala na status znanosti? Zgodovina je ravnala enako, in zgodovinarji, ki se niso zadovoljili s tem, da so prelomili z dogodkovno in kronološko zgodovino, so hoteli dvigniti eruditsko in empirično delo na višjo stopnjo elaboriranosti in do teoretske formalizacije. Zdi se, da se je zgodil prehod od »problemske zgodovine«, ljube Marcu Blochu in Lucienu Febvru, do konceptualne zgodovine, zmožne narediti teorijo iz opazovanih in skonstruiranih dejstev, kar nekako sam od sebe. Korak je bil narejen. Je bil strukturni model uporabljen tako pri preučevanju mitov kakor tudi pri preučevanju družbene organizacije? Zgodovinarji so poskusili z istim pristopom pri družbah preteklosti, ali pa s tem, da so popačili pojem strukture in naredili novo orodje za mišljenje mnogoterih časovnosti zgodovinskih družb. Če je res, da je Braudelova struktura, »realnost, ki jo čas slabo obrabi in jo zelo dolgo nosi«13, zelo drugačna od Levi-Straussovih transformacijskih sistemov, če so se, bolj na splošno, zgodovinarji zadovoljili s tem, da imajo za pripadajoče strukturi tisto, kar se ponavlja, kar se vrača, se pravi vsakdanje, so se vsaj potrudili, da so onstran videzov, na način, ki je analogen antropološkemu načinu, osvetlili mehanizme ali logike, ki, četudi uhajajo zavesti akterjev, upravljajo z njihovimi kolektivnimi obnašanji. Ali terenska raziskava etnologu nadene prestižno avro? Zgodovinar se tedaj naveže na Marca Blocha glede tega, da je povezava terenske raziskave in eksploatacije dokumentov v arhivih vodila v prakso »regresivne zgodovine«: veliki medievist je pri svojih raziskavah, da bi identificiral Caracteres originala de l'histoire rurale frangaise (Izvirne lastnosti francoske ruralne zgodovine), izhajal iz opazovanj krajin in analize katastrov. Pri sestopu od bolj znanega k manj znanemu ni šlo le za inventariziranje zbirke sopostavljenih elementov, katerih sledove naj bi ločeno iskali v preteklosti, ampak tudi za obnovitev, denimo, »agrarnega režima«, katerega sestavine (naravno okolje, habitat, agro-pastoralne prakse, sistemi družbenih razmerij) so bile med seboj zvezane z odnosi združljivosti in adekvacije, zarisujoč konfiguracije, ki jo upravlja notranja koherenca. Etnografsko opazovanje je tako spremljalo pregledovanje arhivov; zaznavanje regularnosti in razmerij, in je merilo na prepoznavanje struktur. Prav je, da na tem mestu omenimo medievistko 13 F. Braudel, »La longue durče«, v: Annales ESC, 1958, str. 725-753, ponatisnjeno v Ecrits sur l'histoire, 1969, str. 50. Lucie Varga, sodelavko Luciena Febvra, na katere tako obetajoči opus nas je pred kratkim opozoril Peter Schöttler.14 V dveh člankih, o dolini Montafon v Vorarlbergu in o dolini Enneberg v ladinski deželi, je uporabila povezavo zgodovine in etnologije in eksplicitno zahtevala ovinek prek preučevanja sedanjosti, da bi bolje razumeli preteklost. Tedaj je poskrbela tudi za to, da se je posvetovala z najbolj eminentnim etnologom dobe, Bronislawom Malinowskim.15 Odtlej so zgodovinarji sprožili veliko vprašanj o terenu, katerega demografske in antropobiološke aspekte ruralnega sveta naj bi preučevali, analizirali konstrukcijo in transmisijo religiozne identitete ali zbrali biografije posameznikov, moških in žensk, za katere velika zgodovina doslej ni imela posluha.16 Ker je redefinicija poučevanj na Ecole pomenila nov impulz, se zgodovinarji lotevajo različnih terenov. Dela preizkušajo na seminarjih, o njih razpravljajo in jih predstavljajo v reviji Annales ESC, katerih nekatere posebne številke od časa do čas prikažejo produkte cepljenj, opravljenih med zgodovino in antropologijo: »Histoire et structure« (»Zgodovina in struktura«) leta 1971, »Familie et societe« (»Družina in družba«) leta 1974, »Histoire et anthropologie des societes andines« leta 1978 (»Zgodovina in antropologija andskih družb«), »Recherches sur 1'Islam. Histoire et anthropologie« dve leti kasneje (»Raziskave o islamu. Zgodovina in antropologija«). Etudes rurales in druge revije družbenih znanosti, »Bibliotheque des histoires«, ki jo Pierre Nora vodi pri založbi Gallimard, serije, kakor so »Textes ä 1'appui« (pri založbi Maspero in kasneje pri Decouverte) ali L'histoire de la France rurale pri založniški hiši Seuil in L'histoire de la famille pri založbi Armand Colin, upoštevajo izvajane raziskave in dialoge, ki se pletejo med obema disciplinama. Antropološko raziskovanje se v Franciji deli na vsaj štiri območja: ekonomsko, sorodstveno, simbolno in politično. Po tej kartografiji se ravna tudi zgodovinska antropologija. Ekonomska antropologija omogoča predvsem pomladitev ruralne zgodovine, zgodovine menjav v nekapitalističnih družbah in antičnih ekonomij.17 Čeprav seje zdelo, da seje njena poklicanost zaradi propada marksizma zmanjšala, so se zgodovinarji slej ko prej na splošno otresli ekonomskih teorij sodobnih zahodnih družb in se oprijeli praks in družbenih reprezentacij, oddaljenih v času in prostoru. Tako Michel Cartier s študijami o delu, ekonomskih konceptih, bogastvu in revščini zasleduje ekonomsko antropologijo v kitajskem svetu. Tako Alain Guery ponovno preizkuje vprašanje, ki je v francoski historiografiji vsaj klasično, če ne že obrabljeno: fiskalnost v času Ancien Regime na stični ploskvi med politiko 14 P. Scöttler, Lucie Varga. Les autorites invisibles. Une historienne autricliienne aiix Annales dans les annees trente, Paris, Ed. du Cerf, 1991. 15 Ibid., str. 83. 16 Glej spodaj. Med deli, ki jih je sprejela »Bibliotheque d'ethnologie historique«, ki jo vodi J. Le Goff pri Flammarion, citirajmo delo A. Burguiera, Bretons de Plozevet, 1975. 17 Cf. J.-P. Vernant (dir.), Problemes de la lerre dans la Grece antique. Paris, Maspero, 1968; M. Austin et Pierre Vidal-Naquet, Economic et societes en Crece ancienne, Paris, Maspero, 1972, in sodobna dela M. Finleya (op. prev. glej njegovo del o Antična ekonomija, v slovenskem prevodu Jožeta Vogrinca, Sludia humanitatis, Ljubljana, 1987). Tudi L. Valensi, Fellahs tunisiens. L'economie rurale et la vie des campagnes aux XVIIF siecles, Paris-La Haye, Mouton, 1977. in ekonomiko. Pri tem se ne navezuje na linearno zgodovino institucij, temveč se predvsem opira na dela Marcela Maussa in Emila Benvenista. Poslej pri srednjem veku ne gre toliko za davek kakor za liberalnost vladarja kot sredstva vladanja. Nato pride do napetosti med moderno državo in monarhijo Ancien Regime. Na eni strani se res že v 16. stoletju razvije drugačna koncepcija vezi, ki povezujejo monarha s podložniki: liberalnost vladarja je obsojena, saj prava kraljeva vrlina ni več neomejena poraba, ampak upravljanje svoje črede. Na drugi strani pa mora kralj seveda kazati svojo veličino v razmerju do plemstva kot sistem ravnovesja oblasti, in svojo zaščitništvo v razmerju do ljudstva, ki od svojega kralja to zmeraj pričakuje. Iz te napetosti, s prizadevanjem, da bi konceptualizirali kraljevske prakse, nastane nova disciplina: politična ekonomija.18 Še zmeraj v zvezi s Francijo v času Ancien Regime je tu navsezadnje še Jean-Yves Grenier, ki v čisto novih delih postavi pod vprašaj tradicionalno razlago mehanizmov oblikovanja cen in pravil trga, pri čemer se navdihuje - vendar ne zgolj - pri trditvah Karla Polanyija. Dela o sorodstvu so bila najbogatejši in najdlje izkoriščan rudnik zgodovinske antropologije. Sprva se je preučevanje otreslo demografskih preokupacij in se povezalo z Jeanom-Louisom Flandrinom zlasti na zgodovino seksualnosti, z Andrejem Burguierom, Josephom Goyem in Christiane Klapisch pa na zgodovino sistemov svaštva in rodovnikov, na razmerja moški-ženske, na analizo poročnih obredov ali na zgodovino nasledstvenih režimov. Članki v velikih revijah ter individualna ali kolektivna dela členijo napredovanja teh raziskav, ki jih je navdihovala antropologija sorodstva in nenehno širjenje vprašalnika zgodovinarjev.19 Družbeno se za zgodovinarja res ne more zvesti na sorodstvo. Svaštev in rodovnika ni bilo mogoče oddeliti od oblik posesti in od prenašanja dobrin. Hiš in družin ni bilo mogoče ločiti od njihovega družbenega tkiva. Fran^oise Piponnier et Jean-Marie Pesez vpisujeta srednjeveško socialno zgodovino v okvir vasi in v ruralno skupnost. Emmanuel Le Roy Ladurie ovekoveči eno izmed vasi z delom Montaillou, village occitan (1975). Mnogotere družbene prakse - od kuhinje in omizja do državljanskih ceremonij, od vzgoje otrok do ritualov smrti - so podvržene pristopu, ki sodi k zgodovinski antropologiji.20 Ker ne bi mogli navesti podrobnega inventarja precejšnje in prekipevajoče produkcije zadnjih dvajsetih let, se bomo za ilustracijo zadovoljili s tem, da predstavimo raziskavo, ki se je začela na začetku 70. let. Gerard Delille v delu ls A. Guery, »Le roi depensier. Lc don, la contrainte et l'origine du systeme financier de la monarchic frangaise d'Ancien Regime«, v: Annates ESC, 1984, str. 1241-1269. 19 D. Herlihy et C. Klapisch, Les Toscans el teurs families. Une elude du Calasto florentin de 1427, Paris, Ed. de l'EHESS, 1978; Collomp, La maison du pere, Paris, 1980: M. Segalen, Amours et manage dans I'ancienne France, Paris, PUF, 1981; id.. Quinie generations de Bas-Bretons. Mariage parentele el societe dans le pays bigoudin sud, 1720-1980, Paris, PUF, 1985; E. Claverie et P. Lamaison, L'impossible manage. Violence et parenie en Gevaudan, XVII'', XVIlf etXIX1 siecles, Paris, Hachette, 1982; A. Burguiere. C. Klapisch, M. Segalen et F. Zonabend (dir.), Histoire de la familte, Paris, Ed. des Archives Contemporaines, 2 vols., 1986; P. Aries et G. Duby (dir.), Histore de la vieprivee, Paris, Lc Seuil, 1987; C. Klapisch, La maison el le nom, Paris, Ed. de l'EHESS, 1990. Dosje »La culture gcnealogique«, v: Annates ESC, 1991, str. 741-847. Prav je omeniti tudi sodobna dela P. Laslctta, J. Goodyja in L. Stona. 20 Glej dela P. Ariesa, M. de Cciteauja, J.-L. Flandrina, nato F. Sabban ali Sylvie-Anne Goldberg. Familie et prop riete dans le Royaume de Naples (XVC - XIXC siecles) pokaže vse pridobitve, ki jih je zgodovina pridobila z uporabo antropoloških modelov.2' Avtor prikaže tako plemiško kakor kmečko okolje in sisteme svaštva, ki se močno prilagajajo »klasičnim« modelom obče menjave in omejene menjave (prav tistim, ki opredeljujejo »elementarne strukture sorodstva« pri Levi-Straussu). Seveda dedovanjski sistemi južne Italije v modernem času izhajajo iz vsaj »pol-kompleksnih« struktur, v katerih se kombinirajo delovanja kanoničnih prepovedi in družinskih strategij, ki zadevajo obtok dot in prenos dediščin. Ti sistemi omogočajo določeno število variant v prostoru in v času. V tej zgledni raziskavi je bilo spet mogoče najti klasične modele sorodstva: skozi podroben študij popolnih genealogij, ki kljub temu, da vključujejo precejšnje število posameznikov, niso zato nič manj postavljene v omejen okvir. Če pa spremenimo razmerja, je avtor v stanju dopolniti ta nominalni pristop, tako da ga z uporabo kvantitativnih metod vpiše v širši demografski, družbeni in ekonomski kontekst, kjer se razgrinjajo različne variante istega sistema. Komplementarnost obeh pristopov, statističnega in nominativnega, zahteva, da se objekti, konstruirani v različnih razmerjih, povežejo in da se mikro in makro analiza pripneta druga na drugo. V redit simbolnega se zgodovina mentalitet, ki jo je v svojem času razvil Lucien Febvre, preusmeri k religiozni in kulturni antropologiji verovanj in praks kakor tudi k antropološkim raziskovanjem idej in reprezentacij. Jacques Le Goff in Jean-Claude Schmitt podvržeta srednjeveške exempla strukturni analizi. Konstruirata simbolne sisteme srednjeveškega Zahoda in se pri tem opirata na študij gest ali ikonografije.22 Nicole Belmont je razkrila ljudsko religijo; Daniel Fabre, mite in obrede neke francoske regije. Zgodovinarji neevropskih območij so se lotili primerjalne študije koncepcij in družbenih rab časa v neevropskih družbah. Tudi tokrat je rezultate teh samotnih ali združenih raziskav mogoče brati v knjigah, ki so zaznamovale zgodovinsko disciplino.23 Zgodovinska antropologija političnega se je, tudi tokrat, morala navezati na pionirsko delo Marca Blocha, katerega Les rois thaumaturges so se izkazali za utemeljitveno delo. Leta 1924 je bilo, v zvezi s svetim srednjeveškim kraljevstvom 21 G. Delille; Familie el propriete ilans le Rovaume de Na/>les (XV'-XIX1 siecles), Paris-Rome, Ecole fran<;aise de Rome, 1985. Avtorje znal odkriti in izrabiti vire: dolge serije župnijskih registrov, »proces« porok, »stanja« duš, štetja, in pri tem dosegel izjemno kvaliteto. Še bolj redek dokument. Libro magno delle famiglie di Manduria, mu je priskrbel in omogočil vpogled v vaške genealogije od srede 15. stoletja do začetka 19. stoletja. 22 J. Le Goff, Pour an autre Moyen Age, Paris, Gallimard, 1977 (op. prev. - v slovenskem prevodu Draga B. Rotarja, Za drugačen srednji vek, Studia humanitatis, Ljubljana, 1985); id., L'imaginaire medieval. Paris, Gallimard, 1985; »Gestures«, ur. Jean-Claude Schmitt, v: History and anthropology. I, 1, Londres, Harwood Academic Publishers, 1984; J.-C. Schmitt, La raison des Gestes dans /'Occident medieval, Paris, Gallimard, 1990 (op. prev - v slovenskem prevodu Maje Sabec, Geste v srednjem veku, Studia humanitatis, Ljubljana, 2000); C. Bremond, J. Lc Goff in J.-C. Schmitt, L'Exemplum, Turnhout, Brcpols, 1982; Alain Boureau, La »legende doree«. Le systeme narratif de Jacques de Voragine (f 1298), Paris, Ed. du Cerf, 1984; Alain Boureau, L'Aigle. Chronique politique d'un embleme, Paris, Ed. du Ccrf, 1985. Omeniti je treba tudi dela G. Dubyja. 21 Pod vodstvom J. Le Goffa in R. Remonda, Histoire de la France religieuse, Paris, Lc Seuil, 1988-1993. (royaute) citirati Frazerja in primerjati Roberta Pobožnega ali Svetega Ludvika (.Robert le Pieux ou Saint Louis) s kralji polinezijskih otokov Tonga precej drzno dejanje, četudi Marc Bloch previdno dodaja: »Ne bi mogli pričakovati, da bomo v Evropi odkrili vse oceanijske institucije«. Primerjava srednjeveških družb z »družbami, ki jim pravimo primitivne«, je predvsem hotela sugerirati potrebnost novih kategorij analize. Marc Bloch je zlasti z načinom, kako je definiral temo in raziskovanje in kako jo je obravnaval, v zgodovinsko disciplino vpeljal inovacijo, analogno tisti, ki jo je tedaj uporabljala antropološka disciplina. Dotik škrofeljnov* vse do danes ni pritegnil pozornosti zgodovinarjev (sprva, preden je mojstrovino prebral in jo pozdravil, je tudi Lucien Febvre mislil, da gre za »preozko temo«, za nekaj, kar je »za zgodovino postranskega pomena«).24 Ob preučevanju kraljevskega dotika »v njegovem času in njegovi evoluciji«, s skrbjo za »totalno razlago«, je Marc Bloch izumil raziskovalni predmet in nekako v zgodovinsko polje prestavil ekvivalent »totalnega družbenega dejstva« (fait social total), na katerega je opozoril Marc Bloch, in ga vložil v dve perspektivi: primerjalne analize in spreminjanja v času. Ta epistemološka novost se v zgodovini zdi tako zelo pomembna, kakor tista, ki jo je Fernand Braudel vpeljal petindvajset let kasneje s svojo razgradnjo toka razvoja v diferencialne časovne ritme. Od Marca Blocha dalje so bile zgodovinske reference obogatene z deli Ernsta Kantorowicza in P. E. Schramma, pa tudi z deli Georgesa Dumezila; medtem ko je antropologija zgodovini ponudila konceptualni aparat, neprimerno bolj razširjen in kompleksen kakor v času Frazerja: poleg del Clifforda Geertza o balijskem kraljevstvu, ali tistih o hierarhiji kast v Indiji Louisa Dumonta, so predvsem študije afrikanistov - Evans-Pritcharda, Hocarta, Gluckmana in posebno dela Luca de Heuscha o različnih modelih kraljevstva (»magičnem« ali »religioznem«) - tiste, ki z novimi interpretacijami »geneze Države« navdihujejo zgodovinarje srednjeveškega Zahoda.25 V letih med 1970 in 1980 je razcvet raziskav o insignijah oblasti, emblemih, ceremonijah (kronanje, posvečeno kronanje v Reimsu, pogrebne slovesnosti), svetiščih, legendah, prispeval k obnovi analize monarhičnih institucij in k interpretiranju njenih povezav s fevdalnim sistemom. V hotein širše primerjalni perspektivi, nas je številka History and Anthropology, izdana leta 1989 pod vodstvom Jeana-Clauda Galeya o »Kingship and the Kings« (»Kraljevstvo in Kralji«), po poti od kraljevstva v Starem Izraelu, vodila k »zelo krščanskemu Kralju« Francije, nato k brahmanskem mišljenju in hindujskem kraljevstvu in se Op. prev.: otekline oz. vnetje žlez na vratu pri tuberkulozi (Lepetit Robert, 1992, str. 604). Ubogi tisti, ki bi se v SSKJ hoteli podučiti, kaj pomeni ta beseda. SSKJ (DZS. 1994, str. 1357): pod geslom škrojeljni preberemo: škrofeljni -ov. zastar. skrofuloza: imeti škrofeljne. Da gre za bolezen izveš šele ob besedni zvezi, »šrofulozni bolniki« pri geslu škrofiilozen. Ampak - kot laični bralec - še vedno ne veš, katera in kakšna bolezen je to. Poučni slovar iz leta 1933, ki gaje sestavil Joža Glonar, založila pa »Umetniška propaganda« v Ljubljani, ponuja natančnejšo razlago, daje/so »škroluloza jetične bezgavke, bramorji ob vratu« (Glonar, 1933, str. 377; hvala Alenki Janko Spreizer za to dopolnilo). 24 M. Bloch, Les Rois thaumaturges (1924), Paris, Gallimard, 1983, s Predgovorom Jacquesa Le Goffa, str. XXIX. 25 Cf. J.-C. Schmitt, »Problčmes religieux de la genese de 1'Etat moderne«, Etat et Eglise dans la genese de 1'Etat moderne, Madrid, Casa de Velazquez, 1986, str. 55-62. vrnila k oceanijskim tradicijam Balija in Tonga ter se končala z inkovsko sončno teologijo andskega sveta. Pred kratkim objavljeno delo Alaina Boureauja in Claudia Ingerfloma La Royaute sacree dans le monde chretien (od francoske monarhije pa do skandinavskega, kastiljskega, srbskega in ruskega kraljevstva), je prav tako primerjalna študija, le da v evropskem merilu, v kateri je v razpravah medievistov delo Louisa Dumonta postavljeno v kontrapunkt z delom Ernsta Kantorowicza.20 Od terena do arhiva Kar zadeva ustanovitelje revije Annales, kontinuiteto spremlja precej svobodno prevajanje terminov v njihovem programu antropološkega projekta. Tako je bil povzročen globok pretres predmetov in orodij zgodovine. Ne zdi se, da bi zgodovinarji opazili, da so se sami pognali v to pustolovščino, ali pa so se pretvarjali, da ne vedo. Če je Levi-Strauss že leta 1971 menil: »Imam občutek, da delamo isto. Velika knjiga zgodovine je etnografski esej o preteklih družbah«27, ostane, da je antropologija masovno odslovila zgodovino, predvsem v svoji Levi-Straussovi različici kakor tudi v britanski tradiciji, ki jo zastopa zlati Evans-Pritchard.28 V zvezi s tem Jean-Pierre Dozon govori o »zgodovinskem agnosticizmu« pri učiteljih antropologije.29 K tej asimetriji med zgodovino in antropologijo se bomo vrnili le, da bi zabeležili in vsaj situirali nekatere pomenljive izjeme. Nekaj poklicnih antropologov je zares dobrodošlih za zgodovino. Pri amerikanistih je to najprej bil atipični primer Alfreda Metrauxa. V zadnjih letih svojega življenja je, kot kronanje izredno kozmopolitske kariere v VI. sekciji EPHE izvajal direction d’etudes z naslovom: »Ethnologie et socio-logie des populations indigenes de lAmerique du Sud« (»Etnologija in sociologija domorodskih populacij Južne Amerike«). Alfred Metraux je neverjeten primer antropologa, šolanega v Parizu, na Ecole des Chartes (a tudi na Ecole des langues orientales in v V. sekciji EPHE). To, kar predstavlja originalnost njegovega delaje redka kombinacija navidez protislovnih aspiracij in zahtev, ki pa so vendarle tesno povezane: na eni strani z nostalgičnim iskanjem začetka, z radovednostjo, usmerjeno k rekonstrukciji izginulih kultur, na drugi strani pa z brez primere bogato etnografsko izkušenostjo, ki si jo je nabral na številnih terenih, katerih prisotnost je ohranjena zaradi literarne kakovosti in prepričevalne moči njegovega pisanja (Metraux je bil v bližini nadrealističnega gibanja in prijatelj Georgesa Batailla); vse to pa se naposled opira na erudicijo arhivarja, na strogost in na neoporečno obvladovanje obravnave zgodovinskih dokumentov. 2(’ A. Boureau et C.-S. Ingerflom (pod vodstvom), La Royaute sacree dans le monde chretien, Paris, Ed. de 1'EHESS, 1992. 27 C. Levi-Strauss, Lundis de 1'histoire, France-Culture, janvier 1971, citirano po F. Dosse, op.cit., str. 165. ■8 Glej avtorjevo delo Anthropologie sociale, op. cit. 29 .l.-P. Dozon, Anthropologie et histoire. Un mariage de raison?, art. cit., str. 12. Tako že leta 1928 v svoji doktorski tezi o skupnostih Tupinamba v Braziliji, sistematično uporablja tekste kronistov, misijonarjev ali popotnikov XVI. in XVII. stoletja (Jean de Lery, Andre Thevet, Yves d'Evreux, Claude d'Abbeville itn.) z namenom, da bi, kot kak amerikanistični Michelet, pripeljal do vstajenja tako materialno življenje kakor verovanja in religiozne prakse Indijancev, ki so jih ob odkritju srečali prvi Evropejci.30 Njegovi »strah zbujajoči« opisi tupinambovskega kanibalizma uprizarjajo halucinantno sliko raztreščenih lobanj in požrtih udov, pri čemer jih spremljajo avtorjeve pretanjene analize pomena tega tipa žrtvovanja.31 Zgodovinska razsežnost je postala zares operativna in eksplikativna v njegovi študiji o »araukanskem šamanizmu« (1942), kjer Metraux poizkuša rekonstruirati in analizirati transformacije religioznih praks in verovanj čilenskih Indijancev.32 Glede na dokumente XVI. in XVII. stoletja dejansko opaža, da so aurakanski šamanizem v glavnem izvajali moški, ki so izstopali po svoji homoseksualnosti {des »berdaches«), dalje, da se zdijo v XVIII. stoletju ženske v tem poklicu številnejše od moških, in naposled, da je danes velika večina machi (šamank) žensk. To evolucijo pripisuje naraščajočemu, čeprav velikokrat posrednemu, vplivu »krščanskih navad in moralnosti«: araukanski Indijanci so, kljub temu, da so se divje bojevali proti Špancem in Čilencem, hodili po poti akulturacije.33 Metraux je svoj seminar na Ecole posvetil civilizaciji Inkov; ta dela so privedla do objave slavne knjižice (Les Incas, 1962), ki je v času svojega izida o tej snovi ponudila najboljšo sintezo. Delo se predvsem sklicuje na Polanyijeva pojma recipročnosti in redistribucije, ki ji je John Murra v svoji tezi, ki jo je zagovarjal leta 1955 v Chicagu, apliciral na andske družbe, in je dolgo časa ostala neobjavljena.34 Tesne prijateljske vezi so povezovale Johna Murraja in Alfreda Metrauxa, potem ko je A. Metraux med vojno živel v ZDA, John Murra, šolani antropolog, pa je s svojim pionirskim delom na začetku šestdesetih let spodbudil 30 A. Metraux, La religion des Tupinamba et ses rapports avec celle des autres tribus tupi-guarani, Bibliotheque de l'Ecole des hautes etudes, sciences religieuses, vol. XLV, Paris, 1928; cf. poglavje o »obredni antropologiji Tupinamb« (str. 124-169), ponatisnjeno v Religions et magies indiennes d'Amerique du Sud, Paris, Gallimard, 1967, str. 45-78. 31 Treba je narediti mesto za L'lle de Päques (1941), veličasten primer regresivne zgodovine. 12 A. Metraux, »Le shamanismc araucan«, Revista del Instituta de Antropologia de la Universidad nacional de Tucuman, vol. 11, 10, 1942, str. 309-362; ponatisnjeno v Religions et magies indiennes d'Amerique du Sud, Paris, Gallimard, 1967, str. 179-235. 33 Ibid., str. 233. Sploh se ne čudimo, da se ta zgodovinska analiza naposled izteče v drugo iskanje začetka, saj se, po Metrauxu, araukanski šamanizem odlikuje po svojem skrajnem arhaizmu: »Navezuje se na sibirski šamanizem, kakor tudi na šamanizem drugih južnoameriških plemen«. A že v XVI. stoletju so Araukani, ki so se obenem upirali Špancem, začeli uporabljati konja in postali strah zbujajoči konjeniki; te spremembe so korclativno določile modifikacije na področju religioznega življenja »in dale modernemu šamanizmu obliko in stil, ki sta - kar je čudno - vendarle poudarila podobnost z modernim šamanizmom azijskih ljudstev«. In Metraux sklene svojo študijo z naslednjimi besedami, ki so hkrati primerjalne in dolgotrajne, v grandiozni perspektivi: »Z drugimi besedami, stari fond verovanj in obredov, kije pred tisočletji prišel iz Azije, seje v teh zadnjih nekaj stoletjih približal nekaterim manifestacijam sibirskega šamanizma s tem, ko je postal religija konjeniškega ljudstva, ki živi od vojne, in s tem, da si od svojega nasprotnika ni sposodil le tehnik, ampak tudi novo pojmovanje nadnaravnega.« 34 John V. Murra, La Organizacion economica del Estado Inca, Mexico, Siglo XXI, 1978. globoko obnovo naših poznavanj andskih družb: nenehno izčrpavanje tradicionalnih narativnih virov (»kronik«). Priporočal in prakticiral je izrabo virov, ki so vse dotlej bili neizrabljeni: dokumentov španske administracije.35 Antropolog je s tem prehodom iz terena v arhiv očitno postal zgodovinar. Drugi prehod terenske antropologije k arhivu pa je tisti, ki ga opravljajo strokovnjaki za ruralno zgodovino Francije oziroma za Evropo v Ancien Regime. Mimogrede smo že omenili sodelovanje med Francise Zonabend, Andrejem Burguierom in Christiane Klapisch ali tisto med Isacom Chivo in Josephom Goyem. Pri enem od teh sodelovanj, ki so ga preizkušali na Baronnies cles Pyrennees (Baronijah v Pirenejih) so morali od začetka do konca, tako v raziskavi kakor v končnih objavah, povezovati raziskovalce iz obeh disciplin in še biologe/6 Prav je, da se ustavimo tudi pri izkušnji Elisabeth Claverie in Pierra Lamaisona. Antropologa sta začela s klasičnim spraševanjem o izvajanju sorodstva. Ko pa sta analizo kmečkih družin postavila v daljše trajanje — med XVII. in XIX. stoletjem -sta prikazala, da je to izvajanje sorodstva produciralo družbeno tekmovalnost, razmerja moči, se pravi, račune, ki jih je treba poravnati iz generacije v generacijo: njuno raziskovanje je privedlo do ekonomije nasilja v kmečki družbi Ancien Regime, družbi, pri kateri dostojanstvo ne izhaja iz miroljubne vrline njenih članov, ampak iz srditosti in nenehne pripravljenosti na boj. ’7 Ne bo nas presenetilo, če odkrijemo, da sta oba avtorja te nenavadne študije začela kot afrikanista. Gre pravzaprav za afrikanistično raziskavo, ki je na eni strani historizirala preučevane družbe, na drugi pa je razširila polje delovanja socialne antropologije. Antropolog je pri tem, navdihnjen bodisi od Georgesa Balandiera in manchestrske šole (z M. Gluckmanom), bodisi od marksizma, srečal zgodovino in dal na dnevni red svojega raziskovanja še nenačete probleme: suženjstvo, trgovino, vojno, ženske, afriška kraljestva in države, vse teme, ki zahtevajo proces konstrukcije in diferenciacije, variacije, konflikte, z eno besedo: zgodovino. Šolani in poklicni antropologi - Claude Meillassoux, Jean Bazin, Michel Izard, Emmanuel Terray, Jean-Loup Amselle - so, med skupnimi podjetji ali pri samotnih raziskavah*'8, ki opozarjajo na to, kar so tedaj preizkušali zgodovinarji, podvrgli 35 Posebna številka Annales ESC, »Anthropologie historique des societčs andines« (»Zgodovinska antropologija andskih družb«), sept.-dec. 1978, predstavlja veliko sliko tc prenove. Med deli, ki so na omenjenem področju izšla po tej številki, naj med drugim omenimo delo France-Marie Renard-Casevitz, Thierry Saignes in Anne-Christine Taylor, L'lnca, I'Espagnol et les Sauvages, Paris, ERC, 1986 (objava je rezultat sodelovanja dveh antropologov in enega zgodovinarja), in delo Nathana Wachtela, Le retour des ancetres. Les Indiens Urus de Bolivie (XX'-XVt siede). Essai d'histoire regressive, Paris, Gallimard, 1990. 36 Del rezultatov te izkušnje je bilo objavljenih pod vodstvom I. Chive in J. Goya v delu Les Baronnies des Pyrenees, Anthropologie et histoire. Permanence et changements; t. 1, G. Augustins, R. Bonnain, Maisons, modes de vie, societe, Paris, Ed. de l'EHESS, 1981; t. II, G. Augustins, R. Bonnain, Y. Peron in G. Sautter, Maisons, espace, famille, Paris, Ed. de l'EHESS, 1985. 17 E. Claverie in P. Lamaison, L'impossible mariage, op.cit. ,s Naši kolegi afrikanisti se spominjajo »neformalnih« ali regularnih seminarjev, ki jim je Ecole nudila zavetje (o katerih pa se niso ohranila ne poročila in ne programi). Poudarjajo pomembno vlogo, ki jo je igral C. Meillassoux, vlogo, ki jo potrjujejo tudi Meillassouxova dela, ki jih je bodisi napisal bodisi vodil. Glej naslednjo opombo. antropološke trditve testu zgodovine. Tako so zgodovino pripravili do tega, da je igrala temeljno kritično vlogo v razmerju do njihove lastne discipline.39 Novejše raziskave Jeana-Loupa Amsella in Elikie M’Bokolo o etničnih skupinah in identitetah prav tako dekonstruirajo kategorije, ki so v klasični etnologiji veljale za kanonične, in se s tem, da sta si priskrbela dokumentacijo za delanje zgodovine, lotevata notranjih diferenciacij, heterogenih konfiguracij, variacij, drugače rečeno, zgodovinskih procesov konstrukcije in erozije identitet.40 Teren menjave Zgodovinarji so se naučili leksike in gramatike antropologije, antropologi so uvrstili zgodovino v svoj program: v obeh primerih gre manj za zavezništvo med disciplinama kakor za modifikacijo raziskovalnih praks znotraj posamezne discipline, manj za paritetno transakcijo kakor za involucijo. Potemtakem je vredno za konec omeniti dva prostora, po katerih se gibljejo zdaj zgodovinarji zdaj antropologi: prvi, ki od Jeana-Pierra Vernanta do Marshalla Sahlinsa in od Marshalla Sahlinsa do Francisa Hartoga in Gerarda Lencluda orisuje režime zgodovinskosti (regimes d'historicite) v različnih kulturah. Pojem pomeni »tip odnosa, ki ga sleherna družba vzdržuje s svojo preteklostjo, način, kako družba preteklost obravnava in kako z njo ravna, preden jo uporabi in konstituira (in zato, da uporabi in konstituira) tisto vrsto stvari, ki jo imenujemo zgodovina«.1" Skozi to ravnanje se kuje zavest o sebi, ki je lastna sleherni družbi in ki daje pomen dogodku glede na bodisi kumulativno, bodisi ponavljalno orientacijo. Ta razmišljanja, ki so odslej skupna zgodovinarjem in antropologom, kdaj pa kdaj spominjajo na pretekla raziskovanja, zlasti na raziskovanja Jacquesa Soustella. Ameriška izkušnja je, preden so razglasili: »drugi časi, druge šege, druge zgodovine« in tako, kakor je briljantno storil Marshall Sahlins, predlagali »antropološko branje zgodovinskih besedil«, ki poročajo o srečanju med kapitanom Cookom in Havajci42, izzvala analogno problematiko, ki sojo raziskovali v La pensee cosmologique des anciens 39 J. Bazin in E. Terray, Guerres de lignages et guerres d'Etals en Afrique, Paris, Ed. des Archives contemporaines, 1982; M. Izard, »Les changcments d'identite lignagere dans le Yatenga«, Journal de la societe des Africanistes, 46, 1 -2, 1976; Id., Gens de pouvoir, gens de la tene: les institutions politiques de fanden royaume du Yatenga, Cambridge-Londres-Paris-New York, Cambridge University Press-Ed. de la MSH, 1985; C. Meillassoux, Femmes, greniers et capitaux, Paris, Maspero, 1975;C. Meillaussoux (ed.), Revolution du commerce en Afrique de i'Ouest, Oxford, 1971; L'esdavage en Afiqueprecoloniale, Paris, Maspero, 1975; J.-L. Amselle, Les negociants de la savane, Paris, Anthropos, 1977; J.-L. Amselle in E. M'Bokolo (eds.), Au caur de l'ethnie: ethnies, tribalisme et Etat en Afrique, Paris, La Decouverte, 1985; E. Terray, Une Histoire du royaume Abron du Geyaman. Des origines ä la conquete coloniale, these, 1984. Autres references dans Dozon, op. eil.; M. Izard, L'Odyssee du pouvoir, Paris, Ed. de l'EHESS, 1992. 411 Amselle et M'Bokolo, op. eil. 41 F. I lartog in G. Lcnclud, »Regimes d'historicite«, L'Etat des lieux en sciences sociales, tekste sta zbrala Alexandre Dutu in Norbert Dodille, Paris, L'Harmattan, 1993. p. 26. 4‘ M. Sahlins, Des fies dans leur histoire, Paris, Gallimard-Le Seuil, 1989. Mexicains (1939), nato v La rencontre de la civilisation hispanique et des civilisations indigenes de I ’Amerique.43 Nekateri šolani zgodovinarji so prav tako analizirali spremembe, ki so preoblikovale režime zgodovinskosti v družbah ameriških Indijancev, pod kolonialnim gospostvom. Članek Nathana Wachtela »Pensee sauvage et acculturation: 1’espace et le temps chez Felipe Guaman Poma de Ayala et 1’Inca Garcilaso de la Vega« v posebni številki Annales ESC o »Zgodovini in strukturi« (»Histoire et structure«) prikazuje dva nasprotna tipa akulturacije, ki ustrezata različnima predelavama zgodovinske preteklosti, od katerih je prva podvržena zahodnim kategorijam, druga pa andskim kategorijam. Opozorimo še, da je ena najlepših analiz sinkretičnega procesa, ki je na delu med dvema režimoma zgodovinskosti, v La colonisation de Vimaginaire Sergea Gruzinskega, v njegovi študiji o »prvinskih pravicah« (»titres primordiaux«): ti dokumenti, napisani v jeziku nahuatl v drugi polovici XVII. stoletja, so v resnici ponaredki, v katerih se mešajo spisi zelo različnih tipov (anali, ustanovitvena besedila, naštevanje krajevnih imen, razdelitev zemljišč, določanje meja itn.), skozi katere preseva ponovno branje preteklosti, ki teži k temu, da bi kolonialni domorodski vasi podelili krščansko in špansko legitimnost, temelj skupnostne identitete: se pravi, kristalizacijo kolektivne memo-rije okrog nastanka lokalne cerkve in razmejitve zemljišča, medtem ko so časi »poganstva« skrčeni na nejasno ozadje, nekako v pričakovanju evangelizacije. S krščansko vero se sicer začenja novo obdobje, vendar kopičenje in mešanje epizod v teh »pravicah«, ponavljanje istih dejstev v različnih kontekstih, redundantnost diskurza, negotovost datiranj privedejo do prepletanja predšpanskega in kolonialnega obdobja, kakor da bi navidezna linearnost pripovedi v resnici prekrivala sledove bolj temeljnega cikličnega časa.44 Drugi prostor, ki si ga delita obe disciplini in ki se stika s prvim, njun skupni predmet in kraj vzajemne akulturacije, je prostor kolektivne memorije. Ta invencija ima ime, ime sociologa Maurica Halbwachsa, čigar velike knjige so opredelile program in obdelale prve eksperimente. V zvezi s konstrukcijo družbene memorije, v zvezi z načini in agensi njenega prenašanja, v zvezi z variiranjem njenih družbenih motivov in rab mu dolgujemo vse, čeprav je bil zaradi pretiranega sociologizma gluh za nauke psihologije in psihoanalize. Lepo delo Frances Yates, ki je izšlo iz anglosaške tradicije, je obogatilo Halbwachsov program, s tem da je pritegnilo pozornost k mnemotehniki: k vidnim, retoričnim ali logičnim sredstvom, s pomočjo katerih so spomini sporočani, ohranjani in prenašani naprej.45 43 J. Soustelle, La pensee cosmologique des anciens Mexicains, Paris, 1940 (predavanja, ki jih je avtor imel na College de France leta 1939); Rencontre de la civilisation hispanique et des civilisations indigenes de I'Amerique. Paris, s.d. Glej pred kratkim objavljeno knjigo: C. Duverger, L’origine des Azteques, Paris, Le Seuil, 1983, o delu pri rekonstrukciji zgodovine pri starih Mehičanih, o ponovnem pisanja te zgodovine mexica in o njenem ponovnem kolonialnem prepisu. 44 S. Gruzinski, La colonisation de Vimaginaire. Societes indigenes et occidentalisation dans le Mexique espagnol. XVf- XVIII1' siede, Paris, Gallimard, 1988, str. 139-188. 45 L 'art de la memoire, fr. prev., Paris, Gallimard, 1975 (op. prev.: original The Art of Memory, Routledge & Kegan Paul, 1966, London). Mi sami smo razvili ta program, s tem da smo se spraševali o potlačenih memorijah, o memoriji preganjanih skupin, o memoriji verskih manjšin, o memo-riji gospodovanih okolij, ki niso imela dostopa do pisanja, medtem ko antropologi zapisujejo oralne tradicije in arhive. Ta raziskovanja niso le hotela uporabiti novih tehnik in dati zgodovinarjem nove korpuse dokumentov. Tako zbrani material je enako kakor sleherni zgodovinski vir zahteval kritični preizkus verodostojnosti, kar nas je privedlo do tega, da smo preučevali razmere, v katerih se vzpostavljajo oralna tradicija ter modalnosti in procedure njenega prenašanja: odtlej je manj pomembna njegova vsebina v pravem pomenu kakor njegove zapovrstne predelave v funkciji spreminjajočih se kontekstov. Ta premestitev perspektive je spremenila vir v predmet raziskovanja: ker ima sleherna memorija (individualna ali kolektivna) zgodovino, se je interes nanašal v glavnem na zgodovino te memorije, ki ni bila obravnavana kot odsev preteklosti, temveč kot reprezentacija nenehno reinterpretirane preteklosti in kot nekaj, kar je del sedanje realnosti. Tako smo preoblikovali začetni vprašalnik in vanj uvrstili pozabo, laž, afabulacijo in mistifi-kacijo.4<’ In za konec smo ga subvertirali, tako da smo se lotili dekonstrukcije nacionalne memorije (kar v francoskem primeru delajo zgodovinarji, ki jih je Pierre Nora zbral okrog Les lieitx de memoire41), ali brali pripovedi, prihajajoče iz plemenskih družb, ne kot skupne spomine, temveč kot sociološke listine: če omenjamo prednike, ne pripovedujemo zgodbe, temveč govorimo o sedanjosti, opredeljujemo solidarnosti, svaštva in stalna nasprotja. Stare nacije so se navsezadnje glede tega zatekale k istim zvijačam kakor antične ali eksotične družbe. Na koncu tega inventarja, ki je včasih dolgočasen in nedvomno nepopoln kakor vse operacije te vrste, upamo, da smo vsaj pokazali raznolikost produkcij, ki izhajajo iz mešanja med zgodovino in antropologijo. V teku let je antropološka zgodovina vtisnila svoj stil v najrazličnejša področja zgodovinopisja. Spreminjala se je in se na tihem odpovedala začetnim referencam, saj je zaradi obsodbe zgodovine opustila marksistično referenco, medtem ko sta se strukturalizem in funkciolanizem obrabila. Če se ekspanzija zgodovinske antropologije umešča v 46 Dela na tem področju je nešteto del. Za spomin in po kronološkem redu: P. Joutard, La legende des Camisards, Paris, Hachette, 1977; Id., Ces voix qui nous parlent du passe, Paris, Gallimard, 1983. V skladu z D. Schnapperjem (1979-1981) je delo seminarja: »Memoires juives. Identite et acculturation« vodilo do objave Memoires juives, Paris, Gallimard, 1984, in do posebne številke History and Anthropology, vol. 2, 2. del, 1986. Seminarja Lucette Valensi: »La politique de la memoire« (1978-1979) in nato »La memoire en partage« (1988-1989) sta se nadaljevala /. okroglima mizama, katerih prispevki so bili objavljeni predvsem v Cahiers d'etudes africaines, 119, 1990; L. Valensi, Fables de la memoire. La glorieitse bataille des trois rois, Paris, Le Seuil, 1992. Glej tudi J. Dakhlia, L'oubli de la cite. La memoire collective t) l'epretive du lignage dans le Jerid tunisien, Paris, La Decouverte, 1990; N. Loraux, »Le 2 Bocdromion. A Propos d'un jour interdit de calendrier ä Athenes«, La commemoration. CoUoque du centenaire de la sec tion des sciences religieuses de I'EPHE, Paris-Louvain, 1988. J. Le Goff, Memoire et histoire, Paris, Gallimard/Folio, 1988. Dobcr pregled vprašanje in sodobnih del je najti v delu Jamesa Fentressa in Chrisa Wickhama, Social Memory, Oxford-Cambridge, Blackwell, 1992. 47 P. Nora (pod vodstvom), Les lieux de memoire, 1. La Republit/ue, II. La Nation, 111. Les France, Paris, Gallimard, 1984-1992. obči kontekst konca kolonialnih imperijev in nastanka novih držav, so sedanje razmere morebiti tudi same zaznamovane z nič manj spektakularnimi preobrati, ki spremljajo propad sovjetskega imperija in razočaranje, ki ga je izzvalo precej držav, ki so izšle iz nekdanjih kolonialnih imperijev. Krog je nemara sklenjen. Vendar konec utopij in obraba znanstvenih paradigem ne moreta ogroziti izvajanja disciplin, ki so si zadale nalogo, da naredijo razumljivo neskončno raznolikost človeških družb. Epistemološke konvergentnosti med zgodovino in antropologijo ni mogoče zavreči, niti ni mogoče zavreči novih eksperimentiranj na predmetih, ki so bolj razkosani od tistih, kakor sijih danes izbirata ena in druga.4>> Ta konvergentnost ne reducira specifičnosti obeh disciplin, saj vsaka izmed njiju ohranja tako svoja pravila in svoja učna mesta kakor teoretske reference, ki so ujemajo le deloma. Odpiranje ene in druge omogoča sodelovanje in prehode, ne da bi vodilo k temu, da izgineta. Lahko se le veselimo, če iz tistega, kar ju razlikuje, nastajajo možnosti za nove izmenjave. Lucette Valensi Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) Nathan Wachtel Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) prevod: Taja Kramberger 48 Za bolj splošno refleksijo o razmerjih med znanostmi o človeku glej lepo knjigo Jeana-Clauda Passerona, La raisonnement sociologique. L'espace non-popperien du raisonnement natural, Paris, Nathan, 1991. Jacques Le Goff MENTALITETE Dvoumna zgodovina “Mentaliteta mi ugaja. Obstajajo take nove besede, ki jih lansiramo” Marcel Proust (Iskanje izgubljenega časa. Pri Guermantovih - A la recherche du temps perdu. Le cote de Guermantes, Bibl. de la Pleiade, t. II, str. 236-7). Danes je za zgodovinarja mentaliteta nekaj še zmeraj novega in že sprijenega. Veliko se govori o zgodovini mentalitet, le malo pa je prepričljivih zgledov. Ker pa gre še zmeraj za pionirsko fronto, za domeno, ki naj bi jo izkrčili, se sprašujemo, ali izraz pokriva neko znanstveno realnost, ali vsebuje konceptualno koherentnost, ali je epistemološko operativen. Kljub temu, da je postal moden, se zdi, da je že prišel iz mode. Naj pomagamo, da obstane ali da izgine? Zgodovina-križišče Prva privlačnost zgodovine mentalitet je v prav v njeni nedoločnosti, v poklicanosti označevati ostaline zgodovinske analize, ne ve se česa zgodovine. Od leta 1095 naprej je posameznike in množice v zahodnem krščanskem svetu zajel nemir in udeležile so se velike pustolovščine križarskega pohoda. Demografski razmah in začetek prenaseljenosti, trgovski pohlep italijanskih mest, politika papeštva, ki si je želela zoper Nevernika obnoviti enotnost razdeljenega krščanstva, vsi ti vzroki ne pojasnjujejo vsega in morebiti niti najpomembnejšega ne. Potrebni so privlačnost zemeljskega Jeruzalema, dvojnika nebeškega Jeruzalema, impulzi podob iz kolektivnega mentalnega, nakopičenih okrog njega. Le kaj je križarski pohod brez določene religiozne mentalitete?' Kaj je fevdalnost? Institucije, produkcijski način, družben sistem, tip vojaške organizacije? Georges Duby odgovarja, da je treba iti dlje, “Podaljšati ekonomsko zgodovino z zgodovino mentalitet” Vstaviti v račun; “fevdalno pojmovanje službe”. Fevdalnost? “Fevdalna mentaliteta”2. Od XVI. stoletja naprej se na Zahodu razvija nova družba: kapitalistična družba. Je produkt novega produkcijskega načina, izloček denarne ekonomije, konstrukcija ' Glej delo Alphanderyja-Dupronta in članek A. Dupronta v Bibliografiji. 2 G. Dubv. “La fčodalitč. une mentalite medievale”, v Annales.E.S.C.. str. 765-771 buržoazije? Nedvomno, je pa tudi rezultat novih drž v odnosu do dela, do denarja -rezultat mentalitete, ki jo po Maxu Webru povezujemo s protestantsko etiko3. Mentaliteta potemtakem pokriva neki presežek zgodovine, meri na to, da bi zadovoljila radovednost zgodovinarjev, ki so se odločili iti dlje. Predvsem pa srečanje z drugimi humanističnimi vedami. Marc Bloch je, ko si je prizadeval, da bi orisal “religiozno mentaliteto” srednjega veka, v njej prepoznal “mnoštvo verovanj in praks..., od katerih so nekatere podedovane od tisočletnih magij, druge pa so nastale pozneje v okrilju civilizacije4, katere gibalo je še zmerom bila velika mitska plodnost”. Zgodovinar mentalitet se bo potemtakem približal etnologu in si tako kakor on prizadeval doseči najbolj stabilno, najbolj nepremično raven družb. Če ponovimo besede Ernesta Labroussa; “Za ekonomskim zaostaja družbeno, za družbenim pa mentalno«5. Keith Thomas, ki je tudi sam preučeval religiozno mentaliteto ljudi iz srednjega veka in renesanse, odkrito uporablja etnološko metodo, ki jo navdihuje zlasti Evans-Pritchard6. Etnolog se od proučevanja obredov, ceremonialnih praks, povzpne do verovanj, do sistemov vrednot. Enako zgodovinarji srednjega veka po Marcu Blochu, Percyju Ernstu Schrammu, Ernstu Kantorowiczu, Bernardu Gueneeju7 prek kronanj, čudežnih ozdravljenj, insignij oblasti, kraljevskih vstopov odkrijejo monarhično mistiko, politično mentaliteto in tako prenovijo politično zgodovino srednjega veka. Stare specialiste za hagiografije so zanimali svetniki, moderni se ukvarjajo s svetostjo, s tem, s čimer se utemeljujejo duhovi vernikov, s psihologijo lahkovernežev, s hagiografovo mentaliteto.x Tako je religiozna antropologija povzročila, daje religiozna zgodovina radikalno spremenila pogled.'* Zgodovinar mentalitet, ki je tako blizu etnologu, mora postati tudi sociolog. Njegov predmet je nenadoma kolektivno. Mentaliteta nekega zgodovinskega 3 Klasična dela: Max Weber, Die protestantische Ethik und der Geist des Kapitalismus, 1904-1905; Slovenski prevod: Protestantska etika in duh kapitalizma, Studia Humanitatis, Ljubljana. 1988; Francoski prevod: L 'Ethique protestante et I esprit du capitalisme, 1964; R. Tawney, La religion et I 'essor du capitalisme, 1926, franc. prev. 1951; H. Luthy, La Banque protestante en France de la revocation de I 'Edit de Nantes ä la Revolution, 2 vol., Pariz, 1959-1960. Cf. J. Delumeau, Naissance et affirmation de la Reforme, 2. izdaja, Pariz, 1968; Capitalisme et mentalite capitaliste, str, 301 sqq. 4 M. Bloch, La societejeodale, nova izdaja, Pariz, 1968, str. 129. 5 E. Labrousse, predgovor v knjigi G. Dupeuxa, Aspects de I 'histoire sociale et politique du Loir-et-Cher; 1848-1914, Pariz, 1962, str. XL 6 K. Thomas, Religion and the Decline of Magic, London, 1971: E. E. Evans-Pritchard, Anthropology and History, Cambridge, 1961. 7 P.E. Schramm, Herrschaftszeichen und Staatssymbolik, 3 vol., Stuttgart, 1954; E. Kantorowicz, The King ’s two Bodies. A Study in Medieval Political Thought, Princcton, 1957; B. Guenee in F. Lehoux, Les Entrees royales franqaises de 1328 a 1515. Pariz, 1968. 8 H. Delahaye, Sanctus. Essai sur le culte des saints dans I’Antiquite, Bruselj, 1927; B. de Gaiffer, “Mentalite de l’hagiographe medievale d’apres quelques travaux rčccnts”, v Analecta Bollandiana, 1968, str, 391-399; A. Vauchez, “Saintete laique au Xllle siecle; la vic du bienheureux Facion de Cremone”, v Melanges de I 'ecolefranqaise de Rome, 1972, str. 13-53. 1 Cf. D. Julia v Faire de I ’liistoire in v Recherches de science religieuse, t. LVI11, 1970, str. 575 sqq., in A. Dupront v Faire de I 'liistoire in “Vic et creation religieuse dans la France moderne (XI Ve-XVlIle)”, v La France et les Franqais, cd. M. Frangois, “Encyclopedic de la Pleiadc”, Pariz, Gallimard, 1972, str. 491-577. posameznika, četudi je bil pomemben človek, je prav tisto, kar ima skupnega z drugimi ljudmi svojega časa. Poglejte Franca I. francoskega. Vsi zgodovinarji ga hvalijo zaradi smisla za ekonomijo in za upravo. Je kralj modrec, bralec Aristotela, ki je obnovil finance kraljestva, bojeval z Angleži vojno izčrpavanja, ki je stregla njegovim koristim, kije kar se da pravilno računal. Leta 1380 je na smrtni postelji odpravil del davkov, les fouages (davek na ognjišče). Zgodovinarji pa se sprašujejo, iščejo za motečo kraljevo gesto bodisi kako politično misel, ki jo je težko razpoznati, ali trenutek blodnje človeka z že odsotnim duhom. Zakaj pa ne tisto, kar so verjeli, kar so verovali v XIV. stoletju, kralja, ki seje bal smrti in se ni hotel ob sodbi prikazati obremenjen s sovraštvom podložnikov? Kralja, ki je v zadnjem hipu dovolil, daje njegova mentaliteta prevladala nad njegovo politiko, da je skupno verovanje prevladalo nad osebno politično ideologijo? Zgodovinar mentalitet se še prav na poseben način srečuje s socialnim psihologom. Pojma vedenja ali zadržanja sta za oba bistvena. Sicer pa se socialna psihologija toliko, kolikor socialni psihologi, kakor C. Kluckhohn10, vztrajajo pri vlogi kulturnega nadzora v bioloških vedenjih, nagiba k etnologiji in prek nje k zgodovini. V dveh domenah se kaže ta vzajemna privlačnost med zgodovino mentalitet in socialno psihologijo; v razvoju proučevanj kriminalitete, marginalcev, deviantnežev v preteklih dobah in v vzporednih sondažah mnenja in zgodovinskih analizah volilnega vedenja. Po tej poti se razodene ena izmed koristi zgodovine mentalitet; možnosti, ki jih ponuja zgodovinski psihologiji, da se poveže z nekim drugim velikim tokom današnjega zgodovinskega raziskovanja; s kvantitativno zgodovino. Zgodovina mentalitet, ki je navidez znanost o gibljivem in niansiranem, lahko v nasprotju s tem z nekaterimi prilagoditvami uporablja kvantitativne metode, ki so jih izdelali socialni psihologi. Metodo zadržanjskih lestvic (echelles d’attitude), ki - kakor poudarja Abraham A. Moles11- omogoča, da izhajamo iz “gmote dejstev, mnenj ali verbalnih izrazov, ki so na začetku povsem nekoherentni”, in na koncu analize odkrijemo hkrati “merilo”, kije primerno veliko za skupek obravnavanih dejstev, s tem pa bo “opredelitev” teh dejstev na podlagi njihove lestvice morebiti prinesla zadovoljivo opredelitev dvoumne besede mentaliteta po zgledu slovitega Binetovega obrazca; “Inteligenca je tisto, kar meri moj test.” Enako kakor bodo povezave z etnologijo zgodovini mentalitet omogočile dostop do nekega drugega velikega arsenala sedanjih humanističnih znanosti; do strukturalističnih metod. Ali ni tudi sama mentaliteta struktura? Toda privlačnost zgodovine mentalitet izhaja - še bolj kakor iz ugodnosti razmerij z drugimi humanističnimi znanostmi, ki jih je priskrbela - predvsem iz spremembe navad, ki jo ponuja zasvojencem z ekonomsko in socialno zgodovino, zlasti pa z vulgarnim marksizmom. Ekonomska in socialna zgodovina, iztrgana dei ex machina stare zgodovine -previdnosti in velikim osebnostim, revnima konceptoma pozitivistične zgodovine; '° C. Kluckhohn, “Culture and Behavior”, v G. Lindzey, edit., Handbook of Social Psychology, Cambridge, Mass., 1954. 11 Predgovor k V. Alexandre, Les echelles d'altitude, Pariz, 1971. dogodku ali naključju - navdihnjena ali ne od marksizma, je dala zgodovinski eksplikaciji trdne temelje. Izkazala pa seje za nezmožno udejanjiti program, ki ga je Michelet namenil zgodovini v predgovoru iz leta 1869; “Zgodovina /.../ se mi zdi še zmeraj šibka v obeh svojih metodah; premalo materialna /.../, premalo duhovna, ko govori o zakonih, o političnih dejanjih, ne pa o idejah, šegah Znotraj samega marksizma se zgodovinarjem, ki se nanj sklicujejo, ni posrečilo prepričljivo preiti od infrastruktur k superstrukturam. V ogledalu, ki ga ekonomija drži družbam, vidimo le bled odsev abstraktnih shem, ne pa obrazov, ne pa obujenih živih ljudi. Človek ne živi samo od kruha, zgodovina pa ni imela niti kruha, hranila se je zgolj z okostji, gibajočimi se v mrtvaškem plesu avtomatov. Te mehanizme brez mesa je bilo treba odtehtati z nečim drugim. Zgodovini je bilo treba najti neki drugje. To drugo, to drugje so bile mentalitete. Toda zgodovine mentalitet ne opredeljujejo zgolj stiki z drugimi humanističnimi znanostmi in razkritje domene, ki jo je potlačila tradicionalna zgodovina. Je tudi kraj, kjer se srečujejo nasprotujoče si zahteve, ki jih dinamika, ki je lastna sedanjemu zgodovinskemu raziskovanju, prisiljuje k dialogu. Postavljena je na stičišče individualnega in kolektivnega, dolgega časa in vsakdanjika, strukturnega in konjunkturnega, marginalnega in občega. Raven zgodovine mentalitet je raven vsakdanjega in samodejnega, je tisto, kar se izmika individualnim subjektom zgodovine, ker razkriva neosebno vsebino njihovega mišljenja, tisto, kar imajo skupnega Cezar in zadnji vojak njegovih legij, Ludvik Sveti in kmet iz njegovih gospoščin, Krištof Kolumb in mornar z njegovih karavel. Zgodovina mentalitet je za zgodovino idej to, kar je zgodovina materialne kulture za ekonomsko zgodovino. Reagiranje ljudi XIV. stoletja vpričo kuge, božje kazni, se je hranilo s sekularnim in nezavednim naukom krščanskih mislecev od svetega Avguština do svetega Tomaža Akvinskega, pojasniti ga je mogoče s sistemom enačenja bolezen = greh, ki so ga izdelali kleriki zgodnjega srednjega veka, vendar pušča vnemar vse logične povezave, vse subtilnosti razmišljanja, ohranja le grobi kalup ideje. Tako vsakdanji pripomoček, oblačilo reveža, izhaja iz prestižnih zgledov, ki so jih ustvarila površinska gibanja ekonomije, mode in okusa. Tukaj je mogoče dojeti stil kake dobe v globinah vsakdanjika. Ko Huizinga imenuje Johna iz Salisburyja “predgotski duh”, mu sicer s predpono prizna superiornost anticipiranja zgodovinskega razvoja, vendar ga z izrazom, v katerem duh (mind) evocira mentaliteto, naredi za kolektivno pričo dobe, kakor je to storil Lucien Febvre z Rabelaisom, ki gaje iztrgal anahronizmu eruditov idej in ga vrnil v konkretno zgodovinskost zgodovinarjev mentalitet. Diskurz ljudi, ne glede na to, v kakšnem tonu je bil izgovorjen, v tonu prepričanja, čustvenosti, emfaze, so največkrat zgolj skupaj zmetane že izdelane ideje, obča mesta, intelektualna stara šara, odlagališče razbitin kultur in mentalitet različnega izvora in iz različnih časov. Od tod metoda, ki jo zgodovina mentalitet vsiljuje zgodovinarju; najprej arheološko raziskovanje plasti in kosov arheopsihologije - v pomenu, v katerem Andre Varagnac govori o arheocivilizaciji - toda te razbitine so bile kljub temu zbrane v mentalne, če že ne logične koherence; nato pa dešifriranje psihičnih sistemov, podobnih intelektualnemu brkljanju, po katerem Levi-Strauss prepoznava divjo misel. Papež Gregor Veliki v četrti knjigi Dialogov, napisanih med letoma 690 in 600, pripoveduje zgodbo o enem izmed menihov iz samostana v Rimu, katerega opatje bil, ki je na smrtni postelji priznal svojemu bratu, daje bil skril tri zlate solde, kar so strogo prepovedovala pravila, ki so prisiljevala brate, da so vse izročali skupnosti. Gregor, ki so ga obvestili, je ukazal, naj pustijo umirajočega izdihniti v samoti, brez sleherne tolažilne besede, da bi se poln groze očistil svojega greha in da bi njegova smrt v tesnobi bila zgled za druge menihe. Zakaj ta opat, ki je bil kultiviran in izobražen, kolikor je pač tedaj lahko bil, ni stopil k postelji umirajočega grešnika, da mu odpre nebeška vrata z izpovedjo in kesanjem? Gregorju seje vsilila misel, daje treba greh plačati z zunanjimi znaki; s sramotno smrtjo in pokopom (truplo so vrgli na gnojišče). Barbarska navada (ki sojo prinesli Goti ali pa je prišla na dan iz starega psihičnega fonda?) telesne kazni je prevladala nad pravili. Mentaliteta je porazila doktrino. Tako tisto, kar se zdi brez korenin, kar nastane z improvizacijo ali z refleksom, makinalne geste, nepremišljene besede, prihaja od daleč in priča o dolgem odmevanju mišljenjskih sistemov. Zgodovina mentalitet obvezuje zgodovinarja k temu, da se bolj od blizu zanima za nekatere najpomembnejše pojave na svojem področju: za dedovanja, proučevanje katerih nas poučuje o kontinuiteti, izgubah, prelomih (od kod, od koga prihajajo ta mentalna guba, ta izraz, ta gesta?); za tradicijo, to se pravi, za način, kako se mentalno reproducirajo družbe, razmiki, ki nastanejo zaradi zaostajanja duhov pri prilagajanju spremembam, in zaradi neenake hitrosti razvoja različnih sektorjev zgodovine. Privilegirano torišče analize za kritiko linearnih koncepcij zgodovinske službe. Inercija, glavna zgodovinska sila, ki bolj pripada duhovom kakor materiji, ker je ta velikokrat veliko bolj hitra kakor oni. Ljudje uporabljajo stroje, ki jih izumljajo, obenem pa obdržijo mentalitete izpred teh strojev. Avtomobilisti imajo besednjak jezdecev, delavci v tovarnah XIX. stoletja imajo mentaliteto kmetov, kar so bili njihovi očetje in stari očetje. Mentaliteta je tisto, kar se spreminja najbolj počasi. Zgodovina mentalitet je zgodovina počasnosti v zgodovini. Kažipoti za zgodovino geneze zgodovine mentalitet Od kod prihaja zgodovina mentalitet12? Od pridevnika mental, ki se nanaša na duha in prihaja od latinskega mens, vendar latinski vzdevek mentalis, ki ga klasična latinščina ne pozna, sodi v besednjak srednjeveške sholastike in pet stoletij, ki ločujejo nastop besede mentalno (sreda XIV. stoletja) od nastopa besede mentaliteta (sreda XIX. stoletja), l: Rad bi sc iskreno zahvalil G. Jeanu Vietu. direktorju Službe za izmenjavo znanstvenih informacij Maison des Scicnccs de 1’Homme (Pariz), in g. Philippu Bcsnardu, kije na svojo pobudo zbral dosje o “besedi in konceptu mentalitete”, iz katerega sem veliko črpal. kaže, da samostalnik ustreza drugim potrebam, da sodi v drugo konjunkturo kakor pridevnik. Francoščina ne izpeljuje naravno mentalite iz mental. Sposodila si jo je iz angleščine, ki je že v XVII. stoletju mentality izpeljala iz mentalnega. Mentaliteta je hči angleške filozofije XVII. stoletja. Označuje kolektivno obarvanost psihizma, poseben način mišljenja in občutenja “kakega ljudstva, določene skupine oseb itn.”. Vendar ostaja izraz v angleščini omejen na tehnično govorico13 filozofije, medtem ko v francoščini kmalu preide v običajno rabo. Zdi se, daje pojem, ki seje iztekel v koncept in v besedo mentaliteta, nastal v XVIII. stoletju v znanstveni domeni, bolj natančno, na področju novega pojmovanja zgodovine. Voltairu je dal navdih za knjigo Essai sur les moeurs et l'esprit des nations (1754), kjer začutimo zametek podaljška angleškega mind. Ko je, po slovarju Robert, beseda nastopila leta 1842, je imela pomen, podoben mentality, “lastnosti tistega, kar je mentalno”. Toda Littre jo leta 1877 ilustrira s stavkom, sposojenim iz pozitivistične filozofije H. Stupuya, kjer ima beseda že razširjen, vendar še “učen” pomen “oblike duha”, ker gre pri njem za - naključje ali hotena referenca na čas razsvetljenstva? -“spremembo mentalitete, ki so jo inavgurirali enciklopedisti”. Nato, okrog 1900, Proust poudarja novost izraza, ki ustreza njegovemu psihološkemu iskanju - beseda dobi sedanji pomen. Je ljudski nadomestek za nemško Weltanschauung, svetovni nazor vsakogar, stereotipno in hkrati kaotično mentalno vesolje. Zlasti pa je sprevržena vizija sveta, prepuščanje drsenju v slabe psihične nagone. V izrazu je nekakšna pejorativna usodnost. Govorica jo poudarja tako, izraz spremlja odkrito - neposredno ali prek antifraze - pejorativen vzdevek: ”kme-tavzarska mentaliteta” ali “krasna mentaliteta!” ali v absolutni rabi: “kakšna mentaliteta!” Angleščina pa je obdržala to tendenco besede pri pridevniku: mental (s podmeno deficient) dobi pomen zaostal ali “butast”. Ta obarvanost običajne govorice je hranila dva znanstvena toka oziroma se je hranila z njima. Prvi je etnologija. Mentaliteta na koncu XIX. in na začetku XX. stoletja označuje psihizem “primitivcev”, ki se opazovalcu prikazuje kot kolektiven fenomen (v okrilju katerega individualnega pojava ni mogoče razločiti), ki je lasten posameznikom, katerih psihično življenje je sestavljeno iz refleksov, avtomatizmov, ter se zvede na kolektivno mentalno, ki praktično izključuje osebnost. Lucien Levy-Bruhl je leta 1922 objavil La Mentalite primitive. Drugi tok je psihologija otroka. V njej so sicer prenehali otroka obravnavati preprosto kot majhnega odraslega, so pa ga naredili mentalno nedoraslega. Medtem ko francoski tehnični besednjaki filozofije, psihologije in psihoanalize ne poznajo besede mentaliteta, najnovejši besednjak Psychopedagogie et psychiatric de 13 V primerjavi z mentalite ima mentality veliko bolj kognitivno, intelektualno konotacijo. Mejen primer najdemo v naslovu knjige W. Kohlerja The Mentality of Apes (1925), kar je angleški prevod nemškega naslova Intelligenzpnifingen an Menschenaffen (1921). Narobe pa so krepke afektivne konotacije v francoski mentalite, kakor lahko na nekoliko paradoksen način vidimo v članku E. Rignana “Les diverses mentalites logiques”, v Scientia, 1917, str. 95-125, ki proučuje »temeljno prevlado afektivnih elementov nad intelektivnimi« v dveh velikih kategorijah mentalitet, kiju ločuje avtor: v sintetiki in v analitiki. I'enfant (1970) opredeljuje otroško mentaliteto. Henri Wallon je že leta 1928 vzpostavil vez, ko je posvetil članek Mentalite primitive et celle de I’enfant (to primerjavo je, kakor vemo, odločno obsodil Claude Levi-Strauss na slavnih straneh Structures elementaires de la parente). Preden se odpravimo dlje v analize zgodovine mentalitet, je pomembno, da odpravimo dve poprejšnji hipoteki. Prvo pomeni dvom, ki bi utegnil nastati zaradi ugotovitve, da mentaliteta ne igra praktično nobene vloge v psihologiji, da ni del tehničnega besednjaka psihologije. Raziskava o pogostosti izraza mentaliteta v indeksih psiholoških bibliografij, ki jo je izvedel Philippe Besnard, je pokazala, da je bila beseda v Psychological Abstracts med letoma 1927 in 1943 redka14, da pa je danes v psihologiji opuščena15. Kako bi lahko psihološka zgodovina (ali še bolj zgodovina kolektivne psihologije) s pridom uporabljala termin in za besedo pojem, ki ju je psihologija zavrgla? V zgodovini znanosti je veliko zgledov za prenose pojmov in konceptov. Neka beseda, neki koncept, ki se je pojavil v nekem polju, kjer je kmalu zbledel, je, presajen v sosednjo domeno, tam rasel in se razbohotil. Zakaj mentaliteta v zgodovini ne bi doživela uspeha, ki jo je v psihologiji obšel? In, ali ni psihologija, kije prek lingvistike in strukturalizma doživela, da seje razmahnila Gestah, pozno odkrila uporabnost mentalitete? V vsakem primeru je jasno, da je v domeni znanosti prav zgodovina mentalitet rešila besedo in njena raba v francoščini je znova uvedla besedo v angleščini ter jo prenesla v nemščino, španščino, italijanščino (mentality, Mentalität, mendalidad, mentalita). Tukaj je blišč nove francoske zgodovinske šole - kar je izjemno - zagotovil uspešnost besede, izraza in zvrsti (trije “teoretiki” zgodovine mentalitet so Lucien Febvre, 1938, Georges Duby, 1961, in Robert Mandrou, 1968). Druga hipoteka je tista, zaradi katere bi utegnila obremenjevati zgodovino mentalitet pejorativna tendenca izraza. Seveda je, denimo, Levy-Bruhl trdil, da se mentaliteta primitivcev in mentaliteta članov razvitih družb ne razlikujeta po naravi. Vendar je že na začetku ustvaril slabo vzdušje za mentalitete, ko je že 1911. napisal Les fonctions mentales dans les societes injerieures. In res je, da zgodovinar mentalitet besede sicer ne zapira v pekel kolektivnega spomina, jo pa prežene v nemirne vode marginalnosti, nenormalnosti, družbene patologije. Zdi se, da se mentaliteta najraje razodene na območju iracionalnega in ekstravagantnega. Od tod množica študij - med njimi so nekatere pomembne - o čarovništvu, hereziji, o milenarizmu. Od tod tedaj, ko zgodovinar mentalitet usmeri pozornost k skupnim občutjem ali integriranim družbenim skupinam, njegova hotena odločitev za mejne 14 Opozarjamo na bolj ali manj pejorativne konotacije najdenih izrazov: arabska, hindujska mentaliteta, mentaliteta danskega kriminalca, zapornika, German mentality leta 1943. Zanimiv izraz: “Levels of mentality 15 Mentaliteta ni nič bolj navajana v novejših antropoloških bibliografijah (s šibko uporabo “primitivne mentalitete” ali “domorodske mentalitete”) in v socioloških bibliografijah (izmed sedmih referenc v Bibliographie internationale de Sociologie med letoma 1956 in 1961 jih tri napotujejo k nizu člankov R. Lenoira, ki so izšli v španščini v Rivista mexicana Je sociologia med letoma 1956 in 1961. obravnavali pa so različne primitivne ali civilizirane mentalidades). teme (zadržanje vpričo čudeža ali smrti) ali za kategorije, ki začenjajo (trgovci v fevdalni družbi). V sorodni perspektivi si je psihosociolog, kakršen je Ralph H. Turner (“Collective Behavior” v R.L. Faris, Handbook of Modem Sociology, Chicago, 1964) za proučevanje vedenja množice izbral opazovanje dezastra, ki generira paniko, in uporabil podatke, ki jih je zbral Disaster Research Group. Praksa zgodovine mentalitet in njene pasti Zgodovinar, ki je strokovnjak, najprej poišče materiale. Kje so materiali zgodovine mentalitet? Delati zgodovino mentalitet najprej pomeni opraviti določeno branje kateregakoli dokumenta. Vse je vir za zgodovinarja mentalitet. Denimo dokument administrativne ali fiskalne narave, register kraljevskih dohodkov v XIII. ali v XIV. stoletju. Katere rubrike ima, kakšno vizijo oblasti in administracije odsevajo, kakšno stališče do števila razkrivajo postopki naštevanja? Ali pa oprema groba iz VII. stoletja: nakit (igla, prstan, pasna zaponka), srebrni kovanci, eden izmed njih je bil položen v mrtvečeva usta, ko so ga pokopali, orožje (sekira, meč, sulica, velik nož), zbirka orodij (kladivo, klešče, žlebasta dleta, pile, škarje itn.)'6. Ti pogrebni obredi nas poučijo o verovanjih (poganski obred obola za Harona, prevoznika v onostranstvo), o stališču merovinške družbe do rokodelca, obdanega z malone svetim prestižem: do kovača-zlatarja (ki je tudi vojščak), ki kuje meče in rokuje z njimi. To branje dokumentov se bo navezalo zlasti na tradicionalne, skoraj samodejne dele besedil in spomenikov: na obrazce in preambule listin, ki govore o motivacijah - resničnih ali navideznih na topoi, ki so ogrodje mentalitet. Ernst Robert Curtius sicer ni prispel do zgodovine mentalitet, je pa začutil pomembnost tega temelja ne le literature, kakor je mislil, ampak mentalitete neke dobe: “Če retorika na modernega človeka učinkuje kot spačena prikazen, kako naj bi ga potem zainteresirali za topiko, katere ime je komajda znano celo strokovnjaku za literaturo, ki se hote izogiba podzemljem - žal tudi temeljem - evropske literature'7?” Žal seje temu bleščečemu ljubitelju kvalitete, ki se ni odločil za to, da bi se ukvarjal s kulturnim kvantitativnim, izmaknila divjad zgodovine mentalitet. Ta obvezni in makinalni diskurz, kjer se navidez govori, da se ne bi ničesar povedalo, kjer se v nekaterih obdobjih podolgem in počez kliče Boga in hudiča, v drugih pa dež in lepo vreme, je globoka pesem mentalitet, konjunktivno tkivo duha družb, najdragocenejša hrana zgodovine, ki jo bolj zanima trajajoči bas kakor pretanjena beseda glasbe iz preteklosti. I(’ J. Decaens, “Un nouveau cimetiere du Haut Moycn Age cn Normandie, Hierouvillette (Calvados)”, v Archäologie medievale. I, 1971, str. 83 sqq. 17 Evropska literatura in latinski srednji vek; Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Francke Verlag, Bern und Münchcn, 3. izd., 1961; franc, prev., 1956, str. 99. Vendar ima zgodovina mentalitet tudi privilegirane vire, tiste, ki bolj in bolje kakor drugi uvajajo v kolektivno psihologijo družb. Njihov inventarje ena izmed prvih nalog zgodovinarja mentalitet. Predvsem obstajajo dokumenti, ki pričajo o tistih občutjih, tistih skrajnih ali marginalnih vedenjih, ki s svojim odmikom osvetljujejo temeljne mentalne strukture: prežemanje med čutnim in nadnaravnim svetom, naravno identičnost telesnega in psihičnega - od tod možnost čudeža in, bolj na splošno, pravljičnega. Korolarij svetnikove marginalnosti - ki razkriva podstat stvari - je zgledna marginalnost tudi diabolikov: obsedencev, heretikov, kriminalcev. Zato ima značaj privilegiranega dokumenta vse, kar omogoča dostop do teh prič: izpovedi heretikov in inkvizicijski procesi, odpuščalna pisma (remissio), odobrena kriminalcem, ki so podrobno opisali svoje hudodelstvo, pravni dokumenti in bolj na splošno spomeniki represije. Drugo kategorijo privilegiranih virov za zgodovino mentalitet tvorijo literarni ali umetniški dokumenti. Zgodovina - ne “objektivnih” pojavov, ampak - reprezen-tacij teh pojavov, zgodovina mentalitet, se naravno hrani z dokumenti imaginarija. Huizinga je v svoji slavni Jeseni srednjega veka pokazal, da lahko uporaba literarnih besedil (to je moč in šibkost te knjige) prispeva k poznavanju senzibilnosti in mentalitete neke dobe. Toda literatura in umetnost nosita forme in teme, ki prihajajo iz preteklosti, ki ni nujno preteklost kolektivne zavesti. Ekscesi tradicionalnih zgodovinarjev idej in form, po katerih nastajajo z nekakšno partengenezo, ki ne pozna neliterarnega ali neumetnostnega konteksta njihovega nastanka, nam ne smejo skriti tega, da se literarna in umetniško dela ravnajo po kodih, ki so bolj ali manj neodvisni od njihovega posvetnega okolja. Za slikarstvo Quattrocenta se nam zdi, da priča o novem stališču do prostora, arhitekturnega dekora, do človekovega mesta v vesolju. Zdi se, da je do predkapitalistične mentalitete prišlo po tej poti. Toda Pierre Francastel, kije najbolje opazil pikturalni sistem Quattrocenta kot del širšega skupka, nas opozarja tudi na »specifičnost slikarstva, izraznega in komunikacijskega načina našega duha, ki ga ni mogoče zvesti na nobenega drugega«.Is Pomembno je, da ne ločimo analize mentalitet od proučevanja krajev in sredstev produkcije. Lucien Febvre, veliki predhodnik v teh rečeh, je dal zgled inventarjev tega, kar je imenoval mentalno orodje', besednjak, sintaksa, obča mesta, koncepcije prostora in časa, logični okviri. Filologi so opazili, da so koordinacijski vezniki med destrukturiranjem klasične latinščine v srednjem veku doživeli vznemirljivo evolucijo. Vendar zato, ker so se logične artikulacije govorjenega ali pisanega diskurza radikalno spremenile. Autem, ergo, igitur in drugi vezniki so vstopili v nov mišljenjski sistem z drugačnimi razvrstitvami. Nekateri delni sistemi igrajo v mentalitetah še posebej pomembno vlogo. Ti “modeli” so dolgo v veljavi kot privlačnostni poli mentalitet: samostanski model se izdela v zgodnjem srednjem veku in se uredi okrog pojmov samote in asketizma, nato se pojavijo aristokratski modeli in so centrirani okrog konceptov široko-srčnosti (largesse), drznosti, lepote in zvestobe. Eden izmed njih je prepotoval stoletja do nas: dvorjenje (kurtoazija). 18 La Figure el le lieu: 1'ordre vistiel cin Quattrocento, Pariz, Gallimard, 1967, str. 172. Čeprav sta si ti mentaliteti sposojali pri zelo starih tradicijah, ju ni mogoče pojasniti ne s temo mračnih časov ne z misteriji kolektivnega psihizma. Njuno genezo in difuzijo dojamemo na podlagi središč izdelave v ustvarjalnih in vulgarizatorskih okoljih, na podlagi vmesnih skupin in poklicev. Palača, samostan, graščina, šole, dvori so skozi srednji vek središča, kjer se kujejo mentalitete. Ljudski sloji izdelujejo ali sprejemajo svoje modele v svojih žariščih, ki so zmožna modeliranja mentalitet: v mlinu, v kovačiji, v gostilni. Mass media so privilegirani nosilci in matrice mentalitet: pridiga, naslikana ali skulpturna podoba so pred Gutenbergovo galaksijo meglenice, od koder so se kristalizirale mentalitete. Mentalitete vzdržujejo z družbenimi strukturami kompleksne odnose, niso pa od njih ločene. Ali obstaja v sleherni družbi, v vsaki izmed dob, ki jih zgodovina razloči v njihovi evoluciji, dominantna mentaliteta ali več mentalitet? Človeka srednjega veka ali renesanse je Lucien Febvre razkril kot abstrakcijo brez zgodovinske realnosti. Še jecljajoča zgodovina mentalitet se obeša na komaj kaj bolj konkretne abstrakcije - zvezane s kulturnimi dediščinami, z družbeno stratifikacijo, s periodizacijo. Kot delovno hipotezo, še zmerom v zvezi s srednjim vekom, bomo, denimo, uporabili pojme barbarska, dvorjanska, romanska, gotska, sholastična mentaliteta. Okrog teh etiket lahko pride do sugestivnih razvrščanj. Erwin Panofsky je gotsko umetnost in sholastično znanost primerjal, kakor da sta udeleženi v istih mentalnih strukturah. Robert Marshal je na to pripel tedanjo pisavo: »Gotsko pisavo lahko imamo za gotski izraz določene dialektike. Analogije, ki jih lahko ugotovimo med njo in arhitekturo, niso - ali so zgolj naključno - vizualne, so pa intelektualne; so rezultat apliciranja nekega načina razmišljanja, ki ga najdemo v vseh produkcijah duha, na pisavo«.19 Soobstajanje več mentalitet v isti dobi in v istem duhu je ena izmed delikatnih, vendar bistvenih danosti zgodovine mentalitet. Ludvik XL, ki je v politiki dokaz za moderno mentaliteto, v religiji kaže zelo tradicionalno praznoverno mentaliteto. Enako delikatno je dojemanje preobražanja mentalitet. Kdaj se razkroji mentaliteta, kdaj iz nje nastane druga? Inoviranja v tej domeni trajnosti in odporov ni lahko dojeti. Prav tukaj mora proučevanje lopoi dati odločilen prispevek. Kdaj se neko obče mesto pojavi ali izgine in - kar je težje ugotoviti, a ni nič manj pomembno - kdaj ni več kakor prežitek, živi mrtvec? To oponašanje (psittacisme) pri mentalitetah je treba opazovati od blizu, da lahko zgodovinar lahko zazna, kdaj se kako obče mesto odpne od realnosti, postane neoperabilno. Pa obstaja čisti flatus vocisl Zgodovina mentalitet, ki je v velikem delu izšla iz reakcije na imperializem ekonomske zgodovine, ne sme biti ne renesansa nekega preseženega spiritualizma - ki bi se skrival, denimo, za meglenimi videzi neke neopredeljive kolektivne psyche -ne prizadevanje za preživetje nekega vulgarnega marksizma, ki bi v njej iskal poceni opredelitev superstruktur, mehanično nastalih iz družbeno-ekonomskih infrastruktur. Mentaliteta ni odsev. 19 “L'ecriture latine et la civilisation occidentale du Ier au XVT siecle”, v L 'ecriture et la psychologic despeuples, XXllc semainc de synthese, Pariz, 1963, str. 243; E. Panofsky, Architecturegothique et pensee scholastique, 1957, franc. prev. 1967. Zgodovina mentalitet se mora ločiti od zgodovine idej, zoper katero je tudi deloma nastala. Duhov od XVIII. stoletja naprej niso vodile ideje svetega Tomaža Akvinskega ali svetega Bonaventure, ampak mentalne meglenice, v katerih so določeno vlogo igrali popačeni odmevi njunih doktrin, osiromašeni koščki, nasedle besede brez konteksta. Vendar je treba iti dlje od tega zaznavanja navzočnosti izrojenih idej znotraj mentalitet. Zgodovina mentalitet ni mogoča, ne da bi bila tesno zvezana z zgodovino kulturnih sistemov, sistemov verovanj, vrednot, intelektualne opreme, znotraj katere so se izdelale, živele in evoluirale. Sicer pa utegnejo pri tem biti učinkoviti nauki, kijih etnologija prispeva zgodovini. Ta vez z zgodovino kulture mora zgodovini mentalitet omogočiti, da se izogne drugim epistemološkim pastem. Zgodovine mentalitet, zvezane z gestami, vedenji, držami20 - s čimer se pripenja na psihologijo, na mejo, na kateri se bodo morali zgodovinarji in psihologi nekega dne srečati in sodelovati - kljub temu ne sme začopatiti behaviorizem, ki bi jo zvedel na avtomatizme brez reference na mišljenske sisteme - in ki bi odstranili enega izmed najpomembnejših aspektov njene problematike: deleža in intenzivnosti zavestnega in ozavedenja v tej zgodovini. Zdi se, da se mentaliteta, čeprav je eminentno kolektivna, izmika negotovostim družbenih bojev. Kljub temu bi bila groba napaka, če bi jo ločili od družbenih struktur in družbene dinamike. Prav narobe, je poglaviten element družbenih napetosti in bojev. V socialni zgodovini je vse polno mitov, v katerih se razkriva delež mentalitet v zgodovini, ki ni ne enodušna ne nepremična: modri nohti, beli ovratniki, dvesto družin... Ob skupnih mentalitetah obstajajo razredne mentalitete. Njihovo delovanje je še treba preučiti. Zgodovina mentalitet, ki je zgodovina počasnosti zgodovine, naposled zato ni nič manj zgodovina preobrazb, in to kar najbolj odločilna. Neki pojav vznemirja srednjeveški Zahod od XI. do XIII. stoletja: polet mest. Iz njega izide nova družba, obdarjena z novo mentaliteto, narejeno iz nagnjenosti k varnosti, menjave, ekonomije, oprta na nove oblike sociabilnosti in solidarnosti, na ozko družino, na korporacijo, na bratovščino, na tovarištvo, na četrt... Kakšno mesto imajo znotraj totalne zgodovine mentalitete v teh mutacijah? Navkljub svojemu nejasnemu značaju ali bolje zaradi njega je zgodovina mentalitet na tem, da se namesti v torišču zgodovinske problematike. Če se izognemo temu, da bi bila pokrov za vse, smetanova torta, alibi za epistemološko lenobo, če ji damo njena orodja in metode, mora danes igrati vlogo drugačne zgodovine, ki si v prizadevanju za razlago upa na drugo stran ogledala. Jacques Le Goff Prevod: Drago B. Rotar 20 C/, zlasti M. Jahoda in N. Warren, edit., Attitudes, Harmonsworth, 1966. Bibliografija BOUTHOUL (G.): Les Mentalites, Paris, P.U.F. (coll.« Que sais-je?«, 1952 (5c ed., 1971). BURSZTYN: Schizophrenie et mentaliteprimitive, Paris, Jouve, 1935 (these doctorat de medicine). Carnets de Lucien Levy-Bruhl, Paris, P.U.F., 1949. CAZENEUVE (J.): La Mentalite archai'que, Paris, Colin, 1961. DUBY (G.): «L'histoire des mentalites«, pp. 937-966, in L'Histoire et ses methodes, Paris, »Encyclopedic de la Pleiade«, Gallimard, 1961. DUBY (G.): » Histoire sociale et histoire de mentalites«(entretien avec A. Casanova), Nouvelle Critique, 34, mai 1970, pp. 11-19. DUMAS (G.): «Mentalite paranoide et mentalite primitive«, Annates medico-psychologiques, mai 1934. DUPRONT (A.): »Problemes et methodes d'une histoire de la Psychologie collective«, Annales 16 (1), janvier-fevrier 1961, pp. 3-11. DUFRENNE (M.): La PersonnaUte de base; m concept sociologique, Paris, P.U.F., 1966 (Ire edition 1953). FABERMAN (H.A.):«Manheim, Cooley and Mead; toward a social theory of mentality« Sociological Quarterly, 11(1), hiver 1970, pp. 3-13. FEBVRE (L.):« Histoire et psychologie«, in Encyclopedic frangaise, t. VIII, 1938, repris in Combats pour I'Histoire, Paris, 1953, pp. 207-220. -»Comment reconstituer la vie affective d'autrefois? La sensibilite et l'histoire«, in Annales d'histoire sociale. 111, 1941, repris in Combats pour I'Histoire, pp. 221-231. -»Sorcellerie, sottise ou revolution mentale?« in Annales E.S.C.. 1948, pp. 9-15. - »Histoire des sentiments. La terreur«, in Annales E S.C., 1951. pp. 520-523. -»Pour l'histoire d'un sentiment: le besoin de securite«, in Annales E S.C., 1956, pp. 244-247. GEREMEK (B.):«Umyslo\vošč i psychologia zbiorowa w historii« (Mentalite et psychologie collective en histoire), in Przeglad Historyczny, LI1I, 1962, pp. 629-643, et note in Annales E.S.C., 1963, pp. 1221-1222. HERZLICH (C.): »La Representation sociale«, pp. 303-325, in Moscovici (S.): Introduction ä la psychologie sociale, I, Paris, Larousse, 1972. LEVY-BRUHL (L.): L'ämeprimitive, Paris, Alcan, 1927. LEVY- BRUHL (L.): La Mentalite primitive. Paris, Alcan, 1922. LEVY-BRUHL (L.): Le Surnnaturel et la nature dans la mentalite primitive, Paris, Alcan, 1931. LEVY-BRUHL (L.): Les Fonctions mentales dans les societes injerieures, Paris, Alcan, 1910. MANDROU (R.): »L'histoire des mentalites«, in article »Histoire«, 5, Encyclopaedia universalis, vol. VIII, pp. 436-438. PIAGET (J.): La Representation du monde chez I'enfant. Paris, Alcan, 1926. SOROKIN (P.A.): Social and Cultural Dynamics, New York, Bedminster Press, 4 vol., 1937-1941. RUSCHEMEYER (D.): »Mentalität und Ideologie«, in Soziologie, ed. R. König, 1967, trad, franchise in Sociologie, 1972. SPRAN DEL (R.): Mentalitäten und Systeme Neue Zugänge zur Mittelalterlichen Geschichte, Stuttgart, 1972. TRENARD (Louis): «Histoire des mentalites collectives: les livres, bilans et perspectives«, in Revue d'histoire moderne et contemporaine, 1968, pp. 691-703. VIOLET-CONIL (M.) et CAN1VET (N.): L'Exploration de la mentalite infantile, Paris, P.U.F., 1946. WALLON (H.): «La mentalite primitive et celle de l'enfant«, Revue philosophique, juillet-decembre 1928. WALLON (H.): »La mentalite primitive et la raison«, Revue philosophique, 4, octobre-decembre 1957, pp. 461-467 (sur Levy-Bruhl). WALLON (H.): Les Origines de la pensee chez l'enfant, Paris, P.U.F., 1945. Zgledi iz zgodovine mentalitet ALPI1ANDERY (P.) et DUPRONT (A.): La Chretiente et 1'Idee de Croisade, 2 vol., Paris, 1954-1959. BAYET (J.):«Le suicide mutuel dans la mentalite des Romains«, in L'Annee sociotogique, 3e serie (1951), 1953, pp. 35-89. BLOCH (M.): Les Rois thaumaturges. Etude sur le caractere surnaturel attribue a la puissance royale..., Strasbourg, 1924, reed. 1960. -La SocieteJeodale, Paris, 1939, reed. 1968 (1 re partie, liv. 11: Les Conditions de vie et /'atmosphere mentale). BRANDT (W.J.): The Shape of Medieval History. Studies in Modes of Perception, New Haven et Londres, 1966. DHONDT (J.): «Une mentalite du douziemc siecle: Galbert de Bruges«, in Revue du Nord, 1957, W 101-109. FEBVRE (L.): Le Probleme de l'incroyance au XVIe siecle. La religion de Rabelais, Paris, 1952, reed. 1968. HUIZINGA (J.): Le Declin du Moyen Age, Haarlem, 1919, trad, fran^aise 1932, reed. Paris, 1967. FIOUGHTON (W.E.): The Victorian Frame of Mind, New Haven, 1957, 7e ed. 1968. LEFEBVRE (G.): La Grande Peur de 1789, Paris, 1932. MANDROL) (R.): Introduction ä la France moderne. Essai de psychologic historique, 1500-1640, Paris, 1961. -Magistrats et sorciers en France au XVlle siecle. Une analyse de psychologie historique, Paris, 1968. -»Le baroque europeen: mentalite pathetique et revolution sociale«, in Annales E.S.C., 1960, pp. 898-914. MORGAN (J.S.): «Le temps et 1'intemporel dans le decor de deux eglises romanes: facteurs de coordination entre la mentalite religieuse romane et les oeuvres sculptees et peintes ä Saint-Paulles-Dax et ä Saint-Chef cn Dauphine«, in Melanges Rene Crozet, t. 1. Poitiers, 1966, pp. 531-548. PASTOR DE TOGNERI (R.): «Diego Gelmirez: une mentalite ä la page. A propos du role de certaines elites de pouvoir», in Melanges Rene Crozet, I. pp. 597-608. ROUSSET (P.): »La croyance en la justice immanente ä l'epoque feodale«, in Le Moyen Age, LIV, 1948, pp. 225-248. TENENTI (A.): // senso della morte e I'amore della vita net Rinascimento, Turin, 1957. - David Macev' ZGODOVINA NOROSTI Francija, v katero seje Foucault vrnil jeseni letal960, seje spreminjala. Četrta republika je odprla pot Peti in de Gaulle je bil na oblasti že dve leti. Francija seje začela modernizirati. Februarja je dežela preizkusila prvo atomsko bombo in poleti je bila sprejeta zakonodaja, ki je dovolila gradnjo prvih avtocest s cestnino. V obtoku je bil novi frank. Godardov film A bout de souffle {Do zadnjega diha) je bil na kinematografskem sporedu in do konca leta si gaje ogledalo četrt milijona ljudi. Januar je bil čas Camusove smrti v avtomobilski nesreči; marca so lansirali novo literarno revijo Tel Quel. Maja je Sartre objavil svojo monumentalno Critique de la raison dialectique (Kritika dialektičnega uma), v kateri je razglasil, da je pozno dvajseto stoletje trenutek Marxa, prav tako kakor so pretekla stoletja imela svoje trenutke Descartesa, Kanta in Hegla, in da je marksizem edini humus, iz katerega lahko raste individualna misel, horizont, ki določa vso kulturo.' V septembru je 121 intelektualcev in umetnikov podpisalo deklaracijo v podporo naraščajočem številu mladih mož, ki so zavračali odhod na bojišče v Alžiriji ali dezertirali iz francoske vojske. Noben od nacionalnih časopisov si je ni upal objaviti. Vojna v Alžiriji še ni bila končana, prej kakor v enem letu pa je zgrešeno vojskovanje planilo na dan tudi v Parizu, ko je Organisation Armee Secrete obupano poskušala zaustaviti neizogibnost alžirske samostojnosti. Prevladujoči trend modernizacije se ni razširil na vsa področja francoske kulture. Assemblee Nationale (Nacionalna skupščina) se je 18. julija 1960 zbrala, da bi ' Pred vami je prevod dela 5. poglavja obsežne intelektualne biografije Michela Foucaulta (na 599 straneh), ki jo je leta 1993 pri založbi Hutchinson v Londonu (2. edicija: 1994 pri založbi Vintage) izdal David Macey, ki je sicer doktoriral na University of London in je obenem avtor še ene intelektualne biografije o Jacquesu Lacanu (Lacan in Contexts, London, Verso, 1988). Vrednost knjige ni toliko v prodorni moči, še manj v analizi Foucaultove misli, temveč bolj v prikazu informacijskega in komunikacijskega utripa določenega obdobja, v natančnem sledenju kontekstualne in intelektualne topografije, v nizanju drobnih detajlov in opisih vrste družbenih interakcij ter zanimivih intimnih razmerij med znanimi francoskimi osebnostmi. K. prednostim tega dela gre vsekakor tudi skrbno zbran in natančen referenčni aparat (na okoli 100 straneh). Namen tega krajšega prevoda bo vsaj deloma dosežen, če bo bralcu/bralki služil kot napotilo k branju originalnih del Michela Foucaulta ali drugih avtorjev, ki so M. Foucaultu bili tako ali drugače blizu, tem bolje, če bo bralca napotil k raziskovanju širšega konteksta akademskih razmerij, vloge intimnih ali oddaljenih šepetalcev, katerih glas ni bil (ali še ni bil) pripuščen v zgodovino, skratka, če si bo dovolil stopiti v nek (brez njegove intervencije) strukturiran prostor in nemara imel še dovolj volje, da dalje sledi kompleksni mreži razmerij, ki ustvarja in določa pogoje produkcije in delovanja določene »institucije«, tako avtorja kakor tudi njegovih tekstov. Za nekatere druge poudarke priporočam v branje prvo biografijo M. Foucaulta izpod peresa Didicra Eribona, Micliel Foucault, Flammarion, Collection »Champs« (druga izpopolnjena izdaja), 1991. 1 Jean-Paul Sartre, Critiaue de ta raison dialectiaue. Paris. Gallimard, 1960, str. 17. razpravljala o zakonu, ki je vlado pooblaščal za ukrepanje v zvezi s socialnimi nadlogami, kot so prostitucija, alkoholizem in bolezni, denimo tuberkuloza. Mirguet, izvoljeni predstavnik volilnega območja Moselle, ki je dal pobudo za sprejetje ukrepov proti homoseksualnosti in jo pojasnjeval kot nadlogo, pred katero je potrebno na vsak način zavarovati otroke, je potem predlagal amandma. Zakon in amandma sta bila potem izglasovana in 30. julija 1960 se je francoska vlada uradno zavezala, da bo omejila pojav alkoholizma z znižanjem cen nealkoholnim pijačam... in napovedala boj proti homoseksualnosti." Mirguetov amandma, ki seje ohranil v veljavi do leta 1981, je le malo vplival na vsakdanje življenje ljudi, imel pa je velikanski simbolen pomen, posebno še, ker je bila zakonodaja iz leta 1946 še v veljavi. Spremembe so se zgodile tudi v Foucaultovem življenju. Njegov oče je umrl leto prej. Foucaultove reakcije niso zabeležene, vendar je simptomatično, da seje odsej veliko pogosteje zadrževal pri materi, ki seje umaknila v Le Piroir. Z denarjem, ki gaje podedoval po očetu, sije Foucault lahko kupil prvo stanovanje na rue du Dr. Finlay, nekoliko odmaknjeni od quai de Grenelle. Visoki stanovanjski blok je bil funkcionalen in moderen; v enem najbolj modemih quartiers v Parizu, skoraj neposredno nasproti Maison de la Radio, na drugem bregu reke. Stanovanje je bilo svetlo in zračno, s pogledom na Seino. Foucaultu je bilo domala vseeno, kje je živel, stanovanjska oprema pa je kazala na jasen okus, ki gaje zaznamoval švedski modernizem. Temno, moderno tikovo pohištvo je prevladovalo, z nekaj reliefi na prikupnih lesenih knjižnih policah, ki so hranile zbirko nadrealističnih tekstov. Tu je Foucault delal, na delovni mizi pa je bila prislonjena risba Andreja Massona, ki mu jo je bil zapustil oče. Daniel Defert opisuje Foucaultovo novo stanovanje kot stanovanje znanstvenika ali stanovanje protestantskega pastorja iz Švedske.3 Septembra 1960 naj bi Daniel Defert, ki mu je spodletelo na ustnem delu concoursa na rue d’Ulm (ENS - Ecole Normale Superieure), začel študij na Ecole Normale de Saint-Cloud. Defert, ki seje rodil v Vezelayu v Burgundiji, je bil tedaj v dvajsetih letih in je bil - ob materini prizanesljivosti - razigrano in odkrito gej od pubertete dalje. V Lyonu ga je poučeval Robert Mausi, ki je Foucaulta poznal z ENS. Razočaran zaradi nepričakovanega učenčevega (Defertovega) padca na ustnem sprejemnem izpitu se je ponudil, da Deferta spozna z »najboljšimi filozofi svoje generacije«, dodal je tudi, da bo prihodnje leto sedel v komisiji- ENS in svetoval Defertu, naj ponovno poskusi na concoursu. Defert se ni ravnal po Mausijevem nasvetu glede concoursa, ker je bil medtem že sprejet na Saint-Cloud, je pa zato srečal Michela Foucaulta. Mladi Burgundec je bil hitro sprejet v Foucaultov krog in se je zlahka zlil z Barthesom in drugimi prijatelji. Iz tega je sledilo tesno prijateljstvo, ki je sčasoma preraslo v seksualno zvezo. Ni šlo za ekskluzivno razmerje; Defert je lakomno odkrival užitke Pariza in občutek je imel, da jih z enako lakomnostjo ponovno odkriva tudi Foucault. Foucault je deloval kot prijatelj in mentor, ki je Defertu ' Janine Mossuz-Lavau, Les Lois de 1'amour. Les politiques de la sexualite en France 1950-1990. Payot, 1991, str. 239-240. 1 Intervju z Danielom Defertom. dajal spodbudo pri študiju filozofije in se posvetoval z njim, ko se je postopno prebijal skozi obrede izobraževanja, DEA in agregation. Na enem od področij pa Defert ni potreboval nasveta. V nasprotju z večino Fou-caultovih prijateljev, je bil politični aktivist in je bil zelo močno vpleten v kampanjo proti nadaljevanju alžirske vojne. Za Veliko noč je močna in vplivna Union Generale des Etudiants FranQais uspela navezati stike z Union Generale des Etudiants Musulmans Algeriens, ki je bila študentska veja FLN, in se uspela z vso težo postaviti na stran boja za neodvisnost. Za veliko mladih ljudi je to bil začetek postopnega razočaranja nad PCF (Parti Communiste franpais), katere podpora alžirski neodvisnosti je obče veljala za manj kot ravnodušno. Defert je bil aktiven v protivojnem gibanju in tuje začenjal pridobivati svoje politične spretnosti, pa tudi nagnjenje k poltajnim aktivnostim, ki so se izkazale za tako uporabne desetletje kasneje. Pridobil si je tudi nekaj znanstev v Arabskem getu v predmestju Nanterre in pri tem na svoje veliko veselje naletel na nie du Dr. Finlay. Foucault ni imel nobenih izkušenj v političnem bojevanju; Defert je bil nova species.4 Kljub prisotnosti Deferta se Foucault ni zapletel v politično življenje in je nadaljeval s klasično literarno in intelektualno eksistenco. Druženje z Barthesom se je nadaljevalo in oba sta večerjala skupaj s skupino prijateljev (večinoma gejev, a ne zgolj) dva do trikrat na teden. Barthesove priložnosti in intelektualna opaženost so se izboljševale. Na Ecole Pratique des Hautes Etudes, ki naj bi bila institucionalna trdnjava strukturalizma, so ga 1960 imenovali za chef de travaux (vodja del) in pokazal je nepričakovan talent in užitek pri opravljanju administrativnega dela. Njegove Mythologies so izšle leta 1957, zdaj pa je delal na esejih, ki naj bi sestavljali Systeme de la mode (1967). Foucault se je ukvarjal predvsem s publikacijo svojega prvega velikega dela, ki naj bi mu prineslo doktorat in pravico do določene pozicije v sistemu francoske univerze. Iz Hamburga se je vrnil s svojim prevodom Kanta in z zajetnim rokopisom na 943 straneh (z dodatnimi 40 stranmi opomb in bibliografije), produktom petih let raziskovanja in pisanja. Kar je začelo svoje življenje kot predvidena zgodovina psihiatrije za Table Ronde in se je nato preobrazilo v projektno švedsko doktorsko tezo, je končno postalo Foucaultovo prvo veliko delo: Norost in nerazum: zgodovina norosti v klasični dobi (Folie et deraison: Histoire de la folie ä I ’äge classique). V originalnem predgovoru, datiranem »Hamburg, 5. februarja 1960«, je Foucault napisal, da se je knjiga začela »v švedski noči« in končala v »veliki, kljubovalni svetlobi poljske svobode«. Večkrat je trdil, daje večino dela opravil v Uppsali, vendar njegove opombe pripovedujejo nekoliko drugačno zgodbo. Tekst je bil zares napisan v eksilu, toda večina raziskovanj je bila vendarle opravljenih v Parizu, deloma v rokopisnih in knjižnih oddelkih Bibliotheque Nationale, deloma v Archives Nationales in deloma v Bibliotheque de l’Arsenal na rue de Sully. Foucault se je v določenih zadevah skliceval tudi na knjižnične usluge Sainte-Anne, kar potrjuje tudi sam v zasebno tiskani brošuri, ki so jo natisnili v podporo njegovi kandidaturi na College de France: 4 Intervju z Danielom Defertom. »V Zgodovini norosti v klasični clobi (Histoire de la Jolie ä I ’äge classique) sem želel opredeliti, kar so lahko vedeli o mentalni bolezni v določeni epohi... Predmet je zame dobil obliko: znanje, investirano v kompleksne sisteme institucij. In metoda je postala imperativ: bolj kakor skrbno prebiranje... zgolj knjižnice znanstvenih knjig, je bilo nujno konzultirati arhivski material, ki vsebuje odredbe, pravila, bolnišnične ter zaporniške registre in akte jurisprudence. Bilo je v Arsenalu ali v Nacionalnih Arhivih, kjer sem se lotil analize znanja, katerega vidno telo ni ne znanstven ne teoretičen diskurz, ne literatura, temveč dnevna in urejana praksa.«5 Dolgotrajna ljubezenska zveza z arhivi seje začela in njen začetek je bil začasno prebivanje v »nekoliko zaprašenih arhivih bolečine«.6 Morda nam prav predgovor k prvi izdaji Zgodovine norosti, ki je bil žalostno skrajšan v skrčeni verziji leta 1964 in zamenjan z novim predgovorom v novejših izdajah, podaja najčistejši vpogled v to, kar je Foucault bil v svoji »prvi knjigi.«7 Odpre se nepričakovano s citatom iz Pascala: »Ljudje so tako nujno nori, da bi bili nori od druge vrste norosti, če bi ne bili nori.«s Foucaultova zgodovina je zgodovina te nadaljnje »druge vrste norosti«, »s katero ljudje z dejanjem najvišje upravičenosti omejujejo svoje sosede in komunicirajo in priznavajo drug drugega v 5 »Titres et travaux de Michel Foucault« (»Naslovi in dela Micliela Foucaulta«), Paris nd (1969). 6 »Preface« (Predgovor - v slov. prevodu 1998, glej.spodaj op. 8, se »Preface« prevaja kot »Uvod«, kar je sicer slovenska beseda za »Introduction«; gornjega navedka v slovenskem prevodu ni) k Histoire de la folie, izdaja iz leta 1961, str. ix. 7 Reference, razen tistih v zvezi s predgovorom, so iz Gallimardove »Tel« izdaje iz leta 1976. Glede na njegovo nepopolno naravo se zdi jalovo uporabljati angleški prevod. 8 Blaise Pascal, Pensees, angl. prevod: A. J. Krailsheimer, izšel je pri Harmonds worth, Penguin, 1966, fragment 414 (Brunschwicg edition; 412 in Lafuma). Op. prev.: naj se tu navežem na opombo 7 in skupaj z avtorjem pričujočega besedila o Foucaultu zapišem, da je slovenski prevod prav tako jalovo uporabljati; oskubljeni digest, ki je izšel pri založbi * c/, v prevodu Zdenke Erbežnik, Zgodovina norosti v časti klasicizma, Ljubljana, 1998, le težko prepoznamo kot relevantno znanstveno delo. Prevod ni problematičen le zaradi okleščenosti besedila, t.j. zaradi njegove nepopolne narave, temveč tudi zaradi nekaterih semantičnih lapsusov in nezaznavanja teoretične konceptualizacije, česar učinek je niz napačnih terminoloških rab. Tako je v prevod vpisana odsotnost tistega, kar je sicer bistvena odlika in velika prednost večine Foucaultovih del: trdnost konceptualizacije in konsistentnost teksta. Pred vsem tem pa zares lahko začnemo prevod problematizirati že kar pri naslovu: age classique ni kar neproblematično »klasicizem«; za klasicizem obstaja v francoščini beseda: classicisme (nedvomno bi to besedo lahko M. Foucault sam uporabil, če bi le hotel), ki sojo Francozi začeli uporabljati na začetku 19. stoletja kot oznako za umetnost, kije v nasprotju z romantizmom., itn. Ob citiranju originala, kjer je pač to mogoče, zato navajam tudi referenco prevoda, da bi si kritični bralec pač lahko sam ustvaril mnenje. V eni od prihodnjih številk pa bomo zagotovo več prostora odmerili antropologiji prevoda in drugim aspektom prevajanja. Naj na tem mestu za ilustracijo omenim le povsem neuporaben slovenski prevod gornje Pascalove misli, kije izšel pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1986. Najprej original: »Les hommes sont si necessairement fous que ce serait etre fou par un autre tour de folie de n’etre pas fou.« Slovenski prevod Janeza Zupeta: »Ljudje so tako neizbežno neumni (!), da bi bila svojevrstna (!) neumnost, da bi še sam (!) ne bil neumen.« Slovenski prevod v Zgodovini norosti (1998, str. 5) je vendarle dosti bližje originalu: »Ljudje so tako neizbežno nori, da bi bila le druge vrste norost, če človek (!) ne bi bil nor.« V gornjem slovenskem prevodu namerno ohranjam čim bolj suhoparen in semantično zvest prevod. neusmiljenem jeziku ne-norosti«, (je) poskus »ponovnega odkritja trenutka te zarote, preden ga je dokončno vzpostavila vladavina resnice, preden ga je oživil lirizem protesta«*. Koncepti psihopatologije ne bodo v nobeno pomoč pri iskanju »ničelne stopnje zgodovine norosti«**; fraza, v kateri lahko vidimo poskus igrive aluzije na naslov Barthesove knjige Degre zero de 1’ecriture, v kateri se termin »ničelna stopnja pisanja« nanaša na enoličen naravni stil Camusovega Tujca (.L’Etranger). Niso kategorije nosografije"* tiste, ki so nato vodile Michela Foucaulta. Nasprotno, potrebno je bilo zagrabiti nekaj veliko bolj temeljnega: »Konstitutivno je dejanje, ki oddeli norost in ne znanost, ki se vzpostavi potem, ko je ločitev že izpeljana in se je mir že vrnil. Prvotna je cenzura, ki vzpostavlja razdaljo med razumom in ne-razumom.«9 Predgovor se nadaljuje: »Modemi človek v jasnem svetu mentalne bolezni nič več ne komunicira z norcem: na eni strani imamo človeka razuma, ki k norosti pošilja zdravnika in tako dovoljuje le odnos prek abstraktne univerzalnosti bolezni; na drugi strani pa je človek norosti, ki z drugim komunicira le prek posredovanja prav tako abstraktnega razuma, ki je red, fizična in moralna prisila, anonimni pritisk skupine, zahteva za konformnost. Skupne govorice ni, ali raje, ni je več; ko se je na koncu 18. stoletja norost vzpostavila kot mentalna bolezen, je to pomenilo, da se je dialog pretrgal, da je ločitev že bila dosežena in s tem so bile potisnjene v pozabo vse tiste nepopolne, nekoliko jecljajoče besede brez trdne sintakse, s pomočjo katerih se je pred tem odvijala menjava med norostjo in razumom. Govorica psihiatrije, ki je monolog razuma o norosti, se je lahko vzpostavila samo na podlagi takega molka.«10 Foucaultova ambicija ni napisati zgodovino govorice, ampak arheologijo tega molka. Njegova zgodovina bo ena tistih z mejami »obskurnih gest, ki so bile nujno pozabljene takoj, ko so bile storjene, s katerimi kultura zavrne nekaj, kar bo zanjo postalo Zunanjost.«" Je pa tudi poskus zajeti še nekaj drugega: »Polnost zgodovine je mogoča le v prostoru, ki jc hkrati prazen in posel jen z vsemi temi besedami brez govorice, zaradi katerih vsakdo, ki nastavi uho, sliši zamolkel hrup izpod zgodovine, vztrajno mrmranje neke govorice, ki naj bi govorila povsem sama, brez govorečega subjekta in brez sogovornika, ’ Op. prev.: ... lirysmc de la protestation - v slovenskem prevodu (1998) prevedeno z »zanosom upora«. ” Op. prev.: ... degre zero de 1'histoire de lafolie - v slovenskem prevodu (1998) prevedeno z »ničelno točko (!) zgodovine norosti«, kar seveda pri priči odpravi pomembno aluzijo na delo R. Barthesa, ki je v ozadju te navedbe. Nosografija - opis in metodična klasifikacija bolezni (po: Le Petit Robert 1992. str. 1281). 9 »Prčface«, str. i-ii (cf. slov. prev. 1998: »Uvod«, str. 5-6). Iu Ibid., str. ii (cf. sl. prev. 1998: ibid., str. 6-7). " Ibid., str. iii (cf. sl. prev. 1998: ta in še nekaj naslednjih odstavkov umanjka). stlačena vase, z zanko na grlu, ki se sesuje, preden doseže kakršnokoli formulacijo, in se brez hrupa vrne nazaj v molk, ki se ga nikoli ni znebila.«1' Pod heideggerovskim poudarkom nemara lahko prisluhnemo še enemu zamolklemu hrupu in se spomnimo dečkovih sanj - o »tekstu, ki ga nisem mogel prebrati ali pa sem lahko dešifriral le nekaj drobcev, četudi vem, da si ga izmišljujem; potem se tekst popolnoma zamegli in ga ne morem več ne prebrati in si ga tudi ne izmišljevati.«13 Kot v svojih otroških sanjah skuša Foucault prisluhniti nečemu, kar je skorajda neslišno, da bi ujel nekaj, kar ostaja frustrirajoče in izmikajoče se: izkušnjo norosti same. Zgodovina norosti ni lahek tekst za branje in se upira poskusom, ki bi hoteli na hitro povzeti njegovo vsebino. Foucault se sklicuje na osupljivo raznolikost virov, ki se vrstijo od dobro znanih avtorjev, kakršna sta Erazem in Moliere, vse do arhivskih dokumentov in pozabljenih figur iz zgodovine medicine in psihiatrije. Njegova erudicija izhaja iz večletnih razmišljanj, če citiramo Poeja, »iz mnogih privlačnosti in nenavadnega obsega pozabljenih znanj«, in njegove učenosti ni vedno lahko prenašati. Kronologija njegove zgodovine ni vselej spoštovana, saj uporablja kontraste, da bi ilustriral štrleče poteze klasičnodobne izkušnje nera-zuma. Vinjete, zbrane v arhivih, prekinjajo diskurzivne polete filozofije; empirični argumenti se mešajo s teoretičnimi trditvami. Občutek za parakods izhaja iz prisilno zgoščenih formulacij. Tako je grožnja, ki preti klasičnemu redu zaradi grozečega triumfa norosti ali blaznosti, prikazana kot tista, ki »razkriva nepopravljivo krhkost odnosov pripadnosti, neodložljiv kolaps razuma v stanje, v katerem išče svoj začetek: »razum se odtuji v prav tistem trenutku, v katerem se polasti nerazuma«.14 Bralcu je le redko dovoljeno pozabiti, da ima pred seboj knjigo, ki jo je napisal normalien. Predstava erudicije je ena od najboljših obramb. Foucaultova eksploatacija arhivskega materiala in pozabljenih znanj pomaga pri tem, da ga postavimo onkraj kritike. Le malo njegovih potencialnih bralcev se je zmožnih spopasti z njegovimi referencami, denimo s Paracelzom. Še manj jih je, ki so se zmožni hkrati soočiti z referencami Paracelza in s Foucaultovim branjem de Sada in Artauda. A vseeno tekst obenem tudi najbolj vsakdanjemu bralcu nudi velik užitek. Gledano v celoti so njegovi argumenti in strukture zapeljivo prepričljivi in prevzamejo bralca, kakor bi hoteli premagati in prepričati člane komisije, ki je izpraševala Foucaulta na zagovoru doktorata. Ko tavamo skozi botanični vrt »vrst«, kot so demenca, manija, histerija in melanholija, ali srečujemo nenavadne reference na »blazneža, ki je postal imbecil« in na »človeka, ki je bil nekdaj nor, zdaj pa je slabotnega uma in imbecilen«15, doživljamo osupljivo ugodje, sorodno tistemu, ki ga izvablja Borges s Kitajsko enciklopedijo. In pod osuplostjo 12 Ibid., str. vi (cf. sl. prev. 1998: ostavek manjka). 13 »Deuxieme Entretien: sur la faijon de 1'ecrire histoire«, str. 201-202. 14 Histoire de la folie, str. 366 (cf. sl. prev. 1998: stavek manjka). 15 ibid., str. 145 (cf. sl. prev. 1998: tekst manjka). občutimo, da je vselej, ko je vsakršno intelektualno prepričanje glede validnosti presoj o blaznosti spodkopano, na delu naraščajoči relativizem. Zgodovina norosti je v bistvu triptih ali tragična drama v treh dejanjih in podobna periodizacija je na delu tudi v Besedah in stvareh (Les Mots et les Choses). Prvi del oz. dejanje opisuje izkušnjo norosti v poznem srednjem veku in renesansi; drugi del, v klasični dobi, ki se po Foucaultu razteza od 1657, ko je bil ustanovljen Splošni špital (Hopital General) in so reveži Pariza postali žrtve »velikega zapiranja«, do 1794, ko je Philippe Pinel osvobodil zapornike Bicetra; dejanje, ki vpeljuje dobo zavetišč. Finalno dejanje zadeva moderno izkušnjo norosti. Zgodovina pa ima še eno podtemo: »V rekonstruiranju te izkušnje norosti se je zgodovina pogojev za možnost psihologije pisala kakor sama od sebe«.16 Predgovor se konča z drugim od dveh nepotrjenih citatov iz Partage formel (1948) Reneja Chara: »Patetični kompanjoni, ki komajda mrmrate,/ pojdite s svojo ugaslo lučjo in vrnite dragulje./ Nov misterij vam poje v kosteh./Razgmite svojo legitimno čudnost«.* 17 Na eni strani je Zgodovina norosti pozitivna zgodovina tranzicije od »norosti« (folie) do mentalne bolezni. Folie je termin, ki ga težko prevedemo, saj obsega tako »norost« kot »blaznost«; v francoščini Erazem hvali »norost« (folie, angl. folly) in oba, Lady Macbeth in Kralj Lear, postaneta njeni žrtvi. Na drugi strani pa gre za poskus naklonjenega poslušanja »velikih lirskih protestov, kijih najdemo v poeziji od Nervala in Artauda... poskus obnove izkušnje norosti ... globine in moči razkritja, ki sta bili z 'zapiranjem' reducirani na nič.«18 V letih, ki so sledila izidu Zgodovine norosti, je Foucault veliko truda usmeril v sledenje in dešifriranje te izkušnje in njenega literarnega izraza, vsekakor pa je tudi zaznal nekatere osnovne odnose med pisanjem in norostjo. Tekst sam se odpre v dramatičnem loku in razkriva način, ki je postal Fou-caultov stil in ga zaznamuje uporaba zaustavljenih začetnih podob ali izjav: »Na koncu srednjega veka je gobavost izginila iz zahodnega sveta«19 V zgoščenem in hitrem pregledu, polnem opomb na izjemno in včasih celo motečo raznolikost virov, Foucault opisuje izginotje gobavosti iz Evrope in prenos vseh strahov na nov objekt. Ker so hiše gobavcev prazne, se nov objekt pojavi v imaginarni krajini renesanse: Ladja Norcev, Narrenschiff, ki počasi pluje po rekah Porenja in po 16 Ibid.. str. ix (cf. sl. prev. 1998: ni tega dela teksta). V originalu: Compagnons pathetiques qui murmurez a peine, alle: la lampe eteinte et rendez les bijoux. Un myslere nouveau chante dans vos os. Developpez volre etrangete legi/ime. (Op. prev.: cit. po Rene Char dans I'alelier du poete, Quarto, Gallimard 1996, str. 406.) 17 Rene Cliar, »Partage formel« v Fureur et mystere, Paris, Gallimard, Poesies, 1967, str. 71. V zgodnjejši (priznani) verziji je bil na tem mestu citat iz Charove pesmi Suzerain (ibid., str. 193): Je retirai aux choses I'illusion qu'elles produisent pour se preserver de nous et leur laissai la part qu'elles nous concedent. (op. prev.: »Vzel bom stvarem iluzijo, ki jo ustavarjajo, da bi se obvarovale pred nami, in jim pustil tisti del, ki nam ga dodeljujejo«.) It! »Norost obstaja zgolj v družbi«. 1,1 Histoire de la folie, str. 13 (cf. sl. prev. 1998, str. 9). kanalih Flandrije s svojini simbolnim tovorom norcev. Medtem ko je srednji vek preganjal smrtni strah pred kugo in vojno, se renesansa ukvarja z izganjanjem novega strahu: strahu pred norostjo, ki je ne vidi več kot zunanjo grožnjo, temveč kot možnost, inherentno človeški izkušnji. Norost preganja človeško delo, preobrača misel v posmeh in reducira vsa človeška prizadevanja na ničevost. Celotna struktura strahu ostaja enaka, ljudje se še vedno bojijo »ničevosti eksistence, toda ničevost ni več prepoznana kot nekaj zunanjega in končnega, hkrati grožnja in sklep; doživlja se jo od znotraj, kot kontinuirano in konstantno obliko eksistence.«20 Norost pri Erazmu premaga modrost, s tem da zanika obstoj vsakršne ločnice med razumom in nerazumom in se posmehuje razumu na mnogih slikah. Norost je lahko celo višja oblika modrosti: Lear razume več v svoji norosti, kakor v svoji kraljevski zdravi pameti; norec pa je vselej pametnejši od Leara. Norost še ni čisto izključena iz sveta; govori - in pogosto govori resnico - iz Shakespeara in iz Cervantesa. Zamolkli zven njenega glasu bo šele utišan. Individualni norec, na katerega naletimo v vsakdanu srednjega veka, je izoliran od sveta, toda njegov status šele postane medicinsko definiran; on sam postane objekt posebne skrbi in celo gostoljubnosti. Norost je utišana in izgnana z »velikim zapiranjem« v sedemnajstem stoletju. Šlo je za zapiranje, ki je tedaj priskrbelo najvidnejšo strukturo izkušnje norosti. Dekret iz leta 1656 je dovolil ustanovitev pariškega Höpital General, ki je imela misijo oskrbovati ubožne, reveže, bolne, ozdravljive in neozdravljive, nore in zdrave, potepuhe, klošarje in »libertine« v umobolnici, znani vsakemu bralcu Prevos-tove Manon Lescaut. Veliko zapiranje se primarno ni ukvarjalo z norimi kot takimi. Höpital General, workhouses, bridewells in popravni domovi v Angliji so bili vsi del »policijskega sistema« in Foucault uporablja besedo »police« v smislu, ki naj bi zaznamoval njen originalni pomen oz. čut za tiste izmere, ki naredijo delo za potrebno in možno za vse tiste, ki ne morejo živeti brez dela.2' Postavljene v istem času kot velike manufakture s kasarniško disciplino,'" so bile delni odgovor na ekonomsko krizo sedemnajstega stoletja, poskus reglementacije dela. Bile pa so tudi produkt epistemološkega premika, ki ga je izvedel Descartes z delom Meditations metaphysiques (Metafizične meditacije), objavljenim v latinščini leta 1641 in v francoščini leta 1647: »Človek je sicer lahko vselej nor, misel kot izvrševanje suverenosti subjekta, ki si je vzel za dolžnost, da bo zaznaval resnično, pa ne more biti brezumna. Zarisana je ločnica, ki bo kmalu onemogočila izkušnjo nerazumnega Razuma, razumnega Nerazuma, tako običajno v renesansi.«*23 Kombinacija episte- 2U Ibid., str. 27 (c/ sl. prev. 1998, str. 21). 21 Ibid., str. 75. Foucault na tem mestu citira Voltaira. Definicija ni tako samoumevna, kakor avtor sugerira; izvorni pomen besede »police« je organizacija ali vlada polis. 22 Foucault ne posveča veliko pozornosti razvoju tovarne; njegova analiza je v širšem smislu dopolnjena z zgodnjimi poglavji dela Bernarda Doraya, From Taylorism lo Fordism. A Rational Madness, angl. prev. David Macey, London; Free Assiciation Books, 1988. V francoščini: Si I'homme pent toujours etrefou, la pensee, comme exercice de la souveranite, d'tm sujel qui se met en devoir de pecevoir le vrai. lie pent pas etre insensee. Une ligne de parlage esl tracee qui va bienlöt rendre impossible /'experience si familiere ä la Renaissance d'une Raison deraissonable, d'une raissonable Deraison. mologije in policije zagotavlja, da je »norost zaznavana skozi etično obsodbo brezdelja«.24 Znotraj institucij, kakršna je Hopital General, ki so nudile dom različnim populacijam pokvarjencev, sifilitikom, sodomitom, alkemistom, blasfemikom in drugim, ki so reprezentirali nerazum in so se pregrešili zoper kanon klasične racionalnosti, je zahodni razum srečal ali celo ustvaril tiste, za katere je menil, da so nori. Od klasične dobe dalje bodo ne-razumnike razlikovali z njihovim »obstretom krivde« (orig. fr.: halo de culpabilite, angl.: halo of guilt)?' Sprva zapiranje ni bilo kruti poskus hospitaliziranja norosti, ampak prej izenačitev norih z vsemi tistimi, ki so prišli v območje odloga razuma, kjer je bilo zamejeno vse, kar naj bi veljalo za nerazum.26 Odločitev o zaprtju določenega individuma je lahko bila sprejeta na medicinski podlagi; praktična definicija nerazuma pa je bila konstruirana preko zakonskega, družbenega in teološkega diskurza. Norost ali blaznost ni naraven fenomen, ki ga definiramo enkrat za vselej. Je gibljiva konstelacija, ki se lahko premešča. Vsekakor je vedno objekt zavesti, ki jo naznanja v imenu domnevne racionalnosti. Foucault identificira štiri modalnosti te zavesti: kritično, praktično, izjavljalno in analitično (fr. orig.: conscience critique, pratique, enonciative in analytique; v angl. critical, practical, enunciative in analytic consciousness).27 Kritično zavedanje ali zavest norosti je pravzaprav razkrinkanje, ki se zanaša na svojo lastno racionalnost, ki je prepričano o svoji ne-norosti, medtem ko je praktična zavest predvsem zaznavanje deviantnosti iz zornega kota norm skupine ali družbe. Slednja predoča sledenje ločnicam in razkrinkanju tistih, ki so jih prečili. Izjavljalna zavest se pri svojem obstoju sklicuje na izjavo: »On je nor«, a pri tem ne kvalificira in tudi ne diskvalificira norosti kot take. Je potemtakem obrnljiva v svoje nasprotje in s tem odpira možnosti za neskončno ironijo teksta kot je Le Neveu de Rameau (Rameaujev nečak) Denisa Diderota, ki ga Foucault v nadaljevanju na dolgo analizira in ga jemlje za primer »potrebne nestabilnosti in ironičnega obrata vsakršne oblike presoje, ki razglaša nerazum za sebi zunanjega in nebistvenega«28, saj vpeljuje motiv de te fabula narratur. Analitična zavest opazuje stvari, fenomene in načine pojavljanja svojega objekta. Za to modalnost norost ni misteriozna; je preprosto totalnost njenih fenomenov. Preskrbi temelj za objektivno vednost o norosti in je prevladujoča zavest dobe špitalov, prav tako kot je praktična zavest bila dominantna v klasičnem obdobju. V osemnajstem stoletju je norost prisiljena vstopiti v to, čemur Foucault pravi »vrt vrst«. V analizi, ki že zarisuje bistvene poteze Les Mots et les Choses (Besed in stvari), označuje dobo Razsvetljenstva kot dobo taksonomije, kot dobo, v kateri fenomen norosti vstopi v logično in naravno področje medicine, v polje 23 Histoire de la folie, str. 58 (cf. sl. prev. 1998: tega dela teksta ni). 24 Ibid., str. 85 (cf sl. prev., ibid., str. 59. 25 Ibid., str. I06 (cf. sl. prev., ibid.: omenjeni tekst manjka). 26 Ibid., str. 129 (cf sl. prev., ibid. : omenjeni tekst manjka). 27 Ibid., str. 181 ss (cf sl. prev., ibid.: omenjeni tekst manjka). 2S Ibid., str. 365 (cf. sl. prev. ibid.: omenjeni tekst manjka). racionalnosti, značilne po tem, da si prizadeva razvrstiti oz. aplicirati principe Linnejeve klasifikacije na mestih, ki so se pred tem upirala kategorizaciji. Nered zdaj postane predmet urejevanja, ki si prizadeva priklicati parametre iz naravne zgodovine in ideale herbarija. Diskurzivna vednost na tej stopnji postane mogoča. Vrt, v katerem so prvenstveno posajene vrste, kakor so frenezija, delirij, manija, melanholija in stupidnost Thomasa Willisa (1621-1673), postopno nadomesti bolj prepoznavni vrt Pinela (1745-1826) in njegovega učenca Esquirola (1772-1840), kjer vrste, kakor, denimo, demenca, manija in melanholija mutirajo v histerijo, hipohondrijo in živčno bolezen. Pojav pozitivne oz. diskurzivne vednosti o norosti seveda ne zaznamuje linearnega razvoja proti dokončni razjasnitvi kakor tudi nujno ne pomeni znamenja liberalizacije. Pojavi se nasproti ozadju velikega strahu, ki seje sredi osemnajstega stoletja nenadoma razvil, da bi se iz institucij, kot sta Hopital General ali Bicetre, mogla razširiti kakšna misteriozna okužba.29 Bilo je, kakor bi se stari strah pred gobavostjo vrnil v novi obliki. Temelji reform, uvedenih v revolucionarnem obdobju, izvirajo prav iz tega iracionalnega strahu, so odgovor nanj: »... zmanjšati okužbo z uničevanjem nesnage in hlapov ... preprečiti, da bi bolezni (les maiix) in zlo (le mal) pokvarili zrak in razširili okužbo v ozračje mest. Spital, zapor in vsi drugi kraji interniranja morajo biti bolje izolirani, obdani s čistejšim zrakom.«30 Rojstvo zavetišča (azila) zaznamuje ustanovitev institucije z aktom navidezne osvoboditve: York Retreat je prvič odprla svoja vrata leta 1796, in Pinel je odbil verige, ki so vklepale nore jetnike Bicetra leta 1794. York Retreat je bil kvekerska ustanova, ki jo je ustanovil Samuel Tuke z namenom, da bi oskrbel norce z bolj razsvetljenim režimom. Njena ustanovitev je bila mogoča šele na podlagi sprememb, ki jih je uvedel Poor Law. Ustanova je bila dobrodelna in v njej so sprva bili nastanjeni le kvekerji, toda kmalu je začela sprejemati paciente iz vseh sektorjev družbe, ne glede na veroizpoved. Njena lokacija v prijetni ruralni soseščini zunaj Yorka je priskrbela okolje, ki naj bi - tako so upali - z vadbo, rednimi sprehodi, z delom na vrtovih in mirni domačni atmosferi, prispevalo k vrnitvi razuma gojencem. Medtem, v času svojega obiska v Bicetre, pa je Pinel odkril, da bestialnost, ki jo je v tej ustanovi videl, ne izvira iz norih, temveč iz nedolžnih pacientov, da leži v nedoumljivi krutosti tistih, ki so nedolžne zaprli v ječo skupaj s kriminalci. Rojstvo zavetišča (azila) za Foucaulta predstavlja novo formo zapiranja, a tudi zaznamuje novo pomembnost doktorja medicine. Zapiranje je odslej medikalizacija norosti, vendar avtoriteta doktorja ni zgolj zdravstvena: vloga zdravniške profesije je, da priskrbi moralno in zakonsko garancijo za upravičenost zapiranja. Retreat si je prizadevala reproducirati strukturo kvekerske skupnosti: zmernosti, velike predanosti samospraševanju, dialogu z lastno zavestjo posameznika in nepre- 29 Foucaultova izbira naslova je zanimiva; Le Grande Peurde 1789 je naslov študije Georgesa Lefebvra o paniki, ki je zajela Francoze leta 1789. Pred nedavnim so se za to študijo ponovno začeli zanimati, predvsem zaradi Sartrovega sklicevanja nanjo v Critique de ki raison dialectique. 311 Histoire de la folie, str. 378-379 (c/.' sl. prev., 1998, str. 170; tu se maison de force prevaja z »poboljševalni«)«). stanega zavedanja glede prisotnosti Zakona in Greha. V tem vzdušju naj norost, ki je ozdravljiva, ne bi več vzbujala strahu. Nasprotno, strah in krivda naj bi bila vcepljena v norce, saj so ti vendar tako zaupljivi do dobrohotne pedagogike, resnice, morale in ponotranjenja omejenosti, in ker navsezadnje živijo pod nenehnim opazovanjem osebja, ki predstavlja, precej dobesedno, njihovo edino bratsko oskrbništvo.31 Pinelova osvoboditev gojencev Bicetra se je, vsaj deloma, začela kot politični manever. Govorilo se je, da stari zapor vzdržuje kriminalce, norce, politične zapornike, ki jih je v ječo pahnil Ancien Regime, in - kar najbolj pogubne od vsega - sovražnike revolucionarne maškarade kot lunatike. Preden bi jih obravnavali bolj humano, pa so morali norce kot take identificirati. Norci so bili, zaradi logike zapiranja, tiho: zdaj pa so morali svojo norost, ki jih je označila za nore, izgovoriti. Prepričati posameznika, da je pravzaprav nor, je postalo bistven predpogoj za zdravljenje. Pinel je vzpostavil režim, pri katerem je bila izpoved bistvenega pomena: norec seje moral prepoznati v obsodbi norosti, ki sojo izvršili nad njim, in to je sprožilo organiziranje obdajajočih struktur nadzorovanja, sodbe in obsodbe. Sklep je hladno pesimističen: »Norec, ki ga je 'osvobodil' Pinel, in po njem norec iz modernega zapiranja, ti dve osebi imata sicer privilegij na sojenju, da ju ne mešajo ali enačijo z obsojenci, vendar pa sta obsojeni na to, da sta v slehernem trenutku pod udarom obtožnice, katere besedilo ni nikoli dano, saj ga formulira vse njuno življenje v azilu. Azil iz pozitivističnega obdobja... ni prosto območje opazovanja, diagnosticiranja in terapevtike; je pravosodni prostor, kjer ste obtoženi, sojeni in obsojeni in ki se ga rešite le z verzijo tega procesa v psihološki globini, se pravi, s spokoritvijo. Norost bo azilu kaznovana, čeprav je zunaj oproščena krivde. Še dolgo časa, vsaj do danes, ostaja zaprta v moralen svet.«32 Foucault v Zgodovini norosti vseskozi namiguje na obstoj zamolklega hrupa, ki se upira poskusom utišanja zapiranja. To je glas, ki ga slišimo v delih pesnikov kot so Gerard de Nerval in Antonin Artaud, v Goyinih Disparates in Caprichos in v zadnjih slikah van Gogha, v norosti Nietzscheja, ko se proglaša hkrati za Kristusa in Dioniza, v pisanjih de Sada, ki orisujejo teorijo libertinage ali »rabe razuma, odtujenega v nerazumu srca«33. Skoraj neslišne besede šepetanja nerazuma skozi te tekste in slike, so bile stopnjevane v krike norosti, v končno dezintegracijo govora, ki je presenetila Artauda na odru teatra Vieux Colombier leta 1947. Četudi je tu Foucaultova misel zagotovo pod vplivom percepcije Jacquesa Martina kot filozofa brez dela (philosophe sans ceuvre), je verjetno Artaud tisti, ki ga je oskrbel z definicijo norosti: norost je odsotnost dela, dela v literarnem smislu. Tako se »Artaudova norost ne tihotapi v medprostore dela; je prav odsotnost dela (/’absence d'oeavre), je premlevana prisotnost te odsotnosti, njena doživeta in 31 Ibid., str. 502-503 (cf. sl. prev. ibid., str. 205-206). 12 Ibid., str. 522-523 (cf. sl. prev. ibid., str. 229). 33 Ibid., str. 115 (cf. sl. prev. ibid.: omenjenega teksta v prevodu ni). izmerjena osrednja praznina v vseh svojih dimenzijah, ki se sploh ne končajo.«34 Foucault ne da nobenega namiga, na kateri Artaudov tekst se tu sklicuje, a nemara je imel v mislih odlomek iz Le Pese-nerfs, fragmentiranega in skorajda halucina-tomega dela, prvič objavljenega leta 1925: »Povedal sem ti: nobenih del (ceuvre), nobenega jezika, nobenega govora, nobenega duha, nič. Nič, razen čistega Živčnega Ravnovesja. Vrsta nedoumljive in popolnoma pokončne drže na sredi vsega v umu.«'" Publikacija članka z naslovom »La folie, 1'absence d' ceuvre« (»Norost, odsotnost dela«) v letu 1964, ne prispeva prav dosti k razjasnitvi stvari. V članku Foucault razmišlja o tem, da nekega dne ne bomo več vedeli, kaj je norost nekdaj bila, in sanja o utopiji, v kateri »bo Artaud pripadal temeljem našega jezika in ne njegovemu prelomu; v kateri bodo nevroze spadale h konstititivnim oblikam naše družbe (in ne k odklonom).«’6 Dokazujoč, da se norost in mentalna bolezen - »dve različni konfiguraciji, ki sta se zlili in stopili od sedemnajstega stoletja dalje« - zdaj začenjata ločevati,’7 Foucault ponovno govori v zelo enigmatičnih terminih o odnosu med norostjo in literaturo. Norost (folie) in delo (oeuvre) obstajata v odnosu »dvojne nekompatibilnosti«; «Norost niti ne manifestira niti ne napove rojstva dela.... Označi prazno formo, iz katere nikdar ne preneha biti odsotna, kjer je nikdar ne bomo našli, ker je tam nikdar ni mogoče najti. Tu, v tem ograjenem ozemlju, pod pomembno masko (cahce), je razkrita dvojna nekompatibilnost dela in norosti.«38 Jasnejša predstavitev tega, kar je bilo mišljeno pod odsotnostjo dela izhaja iz diskusije o Nervalu, izdane leta 1964: »Za nas Nerval ni delo, ni niti poskus prevoda v izginjajoče delo, izkušnja, ki se zdi obskurna, tuja in zadržana. Za moderne oči Nerval pomeni določen odnos z jezikom, kontinuiran in robat. Vse od začetka ga je vlekla naprej prazna obligacija: pisati. Nervalovi teksti nam ne zapuščajo fragmentov dela, ampak ponavljajočo se ugotovitev, da moramo pisali, da se rodimo in umremo le skozi pisanje.«31 Odnos med Foucaultovo odsotnostjo dela in Artaudom še zdaleč ni jasen, a obstaja razpoznavna vzporednica v panteonu pisateljev, ki sta jih oba slavila. Artaud je sebe vsekakor videl kot pripadnika iste linije kot Nerval, Nietzsche in Hölderlin. Leta 1946 si je Artaud ogledal veliko van Goghovo razstavo, ki je bila v Orangerie in to gaje spodbudilo, daje napisal »Van Gogh le suicide de la societe«; delo, v katerem upodablja Van Goghove slike in svojo izkušnjo devetletnega 34 Ibid., str. 555 (cf. sl. prev. ibid.: omenjenega teksta v prevodu ni). 35 Antonin Artaud, »La Pese-nerfs«, v: L'Ombilic des limbes, suivi de La Pese-nerfs el autres texles. Paris, Gallimard, Collection »Poesies«, 1968, str. 107. 36 »La Folie, l’absence d’oeuvre« (op. prev: »Norost, odsotnost dela«), Lu table ronde 196, Maj 1964, str. 1 I. Esej je bil ponatisnjen kot dodatek k Gallimardovi izdaji Histoire de la folie leta 1972; ne pojavi pa se v izdaji »Tel«. 7 Ibid., str. 15. 3S Ibid., str. 19. 39 »L’obligation d'ecrire«, v: Arts 980, 11-17, november 1964, str. 3. zapiranja v različnih azilih, da bi prišel do svoje lastne definicije »avtentično norega človeka«: »Človeka, ki bi raje znorel, v smislu, v katerem je ta beseda družbeno razumljena, kakor da bi izgubil višjo idejo človeške časti... človeka, ki mu družba ni bila pripravljena prisluhniti in ki mu je skušala preprečiti izgovoriti neznosne resnice.«40 Na tej stopnji Foucault ne raziskuje tradicij pisanja in slikarstva, na kateri meri v zgodovini norosti. Omenja le malo opomb in imena, kot so Nerval, Nietzsche in Artaud funkcionirajo kot emblemi ali tutorska božanstva, ki so preprosto evocirana v kontrapunktu pri sagi medikalizacije norosti. Kasneje seveda to detajlno razišče v seriji esejev in člankov, ki so bili publicirani v letih med izidoma Zgodovine norosti in Besed in stvari. Da bi mogel oddati Zgodovino norosti in svoj prevod Kanta za doktorat, je Foucault moral najti akademskega mentorja, ki bi mu bil pripravljen napisati poročilo in sedeti v doktorski žiriji. Ni šlo za vprašanje supervizije v vsakdanjem pomenu besede, oba teksta sta namreč bila napisana v letih izolacije na Švedskem, v Poljski in v Nemčiji. V tistem času je teza, daje lahko bila sprejeta kot doktorat, morala izziti v knjižni obliki, in tako je Foucault prosil za imprimatur Sorbonne. Najprej seje približal Hyppolitu, kije leta 1954 postal direktor ENS; kot germanist je bil Hyppolit pripravljen sodelovati kot directeur d'etudes za petite these o Kantu, vendar je glede Zgodovine norosti, ki jo je prebral z velikim občudovanjem, rekel, da ne spada v področje njegove kompetence. Predlagal je Foucaultu, naj stopi do Canguilhema, kije nasledil Gastona Bachelarda na Sorbonni leta 1955.41 Canguilhemova vloga je v originalnem predgovoru Zgodovine norosti nekako zamegljena s Foucaultovimi komentarji. Tu se Foucault zahvaljuje Dumezilu, Hyppolitu in »predvsem M. Georgesu Canguilhemu, kije prebral delo, ko je bilo še brez oblike; svetoval mi je, kjer vse ni bilo tako preprosto, mi pomagal, da se izognem številnim napakam in pokazal, kakšna je cena za to, da te slišijo.«42 Canguilhem energično zanika, daje Foucaultu dal kak nasvet. Spominja se, da mu je bilo delo predstavljeno v celoti in da nikdar ni prišlo do konsultacije. Njegovi nasveti so bili omejeni na nekaj pripomb glede retorike in ni prepričan, da so bili upoštevani. Po njegovem mnenju je bil poklon, ki mu ga je Foucault pripisal, preprosto zadeva akademske olike.41 Alternativna razlaga bi lahko bila ta, da je Foucault prej skušal umestiti svoje delo pod simbolno avtoriteto »učitelja«, ki gaje občudoval, kakor da bi izražal hvaležnost za kak poseben dolg. Če je Canguilhemova vloga v genezi Zgodovine norosti tako nejasna, ni nič bolj jasno, zakaj ga je Hyppolite predlagal za poročevalca (rapporteur). Večina Canguilhemovih del je bila na temo zgodovine medicine in life sciences, ni pa bil ekspert iz zgodovine številnih tem, ki jih je v delu obravnaval Foucault. Can- 40 »Van Gogli ou le suicide dc la societe«, v: CEuvres completes d'Antonin Artaud, Paris, Gallimard, 1974, vol. 13, p. 17. Za angleški uvod v Artauda glej Ronald I layman, Artaud and After, Oxford University Press, 1977. 41 Georges Canguilhem, »Sur L'histoire de la folie en tant qu'evenement«, Le Debat, no. 41, Sept.-Nov. 1986, str. 38. 42 »Preface«, p. x. 43 Intervju z Georgesom Canguilhemom. guilhemovo pojasnilo k temu je, da gaje Hyppolite predlagal zaradi moči nedavno napisanega članka o psihologiji. Qu 'est-ce que la psychologie?- je bilo predavanje, ki ga je G. Canguilhem decembra 1956 imel na College Philosophique in je bilo leta 1958 objavljeno v Revue de Metaphysique et de morale 44 Gre pravzaprav za silovit napad na samo pojmovanje psihologije, izhajajoč iz temeljne nezmožnosti psihologov, da bi koherentno definirali objekt svojih študij; definiranje teoretskega objekta je bilo za Canguilhema ključnega pomena za kriterij znanstvenosti.45 Taka, kakor je, je psihologija komaj kaj več od »kompozitnega empirizma«, ki so ga literarno zakodirali za poučevalne namene. Kar je v psihologiji več od tega zlahka postane policijska disciplina. Canguilhem konča z zgodbo. Filozof da psihologu naslednji napotek: »Če zapuščaš Sorbonno po rue Saint-Jacques, greš lahko navzgor ali navzdol. Če greš navzgor, se lahko vzpneš do Pantheona, svetišča maloštevilnih velikih mož; pot navzdol pa neizogibno vodi na policijsko prefekturo.«46 Canguilhem je 19. aprila 1960 predal svoje tipkano poročilo o Foucaultovi tezi dekanu Sorbonne, predlagal objavo in predložitev dela v oceno komisiji Faculte des lettres et des sciences humaines,47 Poročilo je bila hvalnica: »Zares smo priča tezi, ki predstavlja nekaj novega, ne zgolj na področju idej, ampak tudi v tehnikah zapopadanja in predstavljanja dejstev v zgodovini psihiatrije.« Canguilhem je kasneje primerjal Foucaultovo predložitev z Introduction a la philosophie de l’histoire Raymonda Arona (1938), eno najbolj nepozabnih tez medvojnega obdobja.4X Velik del poročila povzema objektivno vsebino Foucaultovega teksta, toda njegov pomen in ton sta nemudoma prepoznavna kot reprezentativna in zadevata Caguilhemov lastni interes: »M.Foucault uporablja termin ‘klasično obdobje’, da bi označil sedemnajsto in osemnajsto stoletje v zgodovini Evrope, natančneje povedano, obdobje, ki se razteza od konca šestnajstega stoletja do prve tretjine devetnajstega stoletja, obdobja konstitucije mentalne medicine in psihiatrične prakse s pretenzijami na digniteto znanosti in na učinkovitost aplikacije teorije... M. Foucault skuša v temelju prikazati, da je norost objekt percepcije znotraj ‘socialnega prostora’, ki je v zgodovini strukturiran na različne načine, da gre bolj za objekt percepcije, ki jo oblikujejo socialne prakse, kakor pa za primež kolektivne senzibilnosti in, kar je še bolj pomembno, ne gre za analitični zlom objekta s spekulativnim razumevanjem.« 44 Zdaj v Georges Canguilhem, Etudes d'histoire et de philosophic des sciences, Paris, Vrin, 1989 (5. izdaja). Glede pomembnosti zgodnjejšega ponatisa v Caliiers pour I'analyse 2, 1968, bomo še govorili kasneje. 45 Glej zlasti »L'objet de l'histoire des sciences«, v: Etudes, p. pp. 9-23. 4(’ Georges Canguilhem, »Qu'est-ce que la psychologic?«, pp. 364-365, p. 381. 47 Izvod originalnega tipkopisa je mogoče poiskali v Bibliotheque du Saulchoir. Celoten tekst je shranjen kot »Annexe 2« v delu Didier Eribon, Michel Foucault. Flammarion, Collection 'Champs' (druga izpopolnjena izdaja), 1991, pp. 358-361. 48 Georges Canguilhem, »Sur L'histoire de hi folie en tant qu'evenement«, Le Debat, no. 41, Sept,-Nov. 1986, p. 38. Canguilhem bere tezo kot potrditev svojih lastnih pogledov na dvomljivo znanstvenost psihiatrije in psihologije: »... pomen začetkov pozitivistične psihiatrije - pred Freudovo revolucijo - je tisto, o čemer se M. Foucault v svojem delu sprašuje. Če pa gremo onkraj psihiatrije, je tisto, kar se tu ponovno pretresa, pojav pozitivistične psihologije. Prespraševanje o začetkih »znanstvenega« statusa psihologije ni najmanjše presenečenje, ki ga je to delo povzročilo... Kar zadeva dokumentacijo, je M. Foucault na eni strani ponovno prebral in spet pregledal, na drugi strani pa kot prvi prebral in eksploatiral zajeten del arhivskega materiala. Poklicni zgodovinar lahko le simpatizira s trudom, ki ga je mladi filozofa vložil v to, da pride do materiala iz prve roke. Na drugi strani pa tudi noben filozof ne more kritizirati M. Foucaulta, češ da je odtujil avtonomijo filozofske presoje, s tem ko je obravnaval vire z zgodovinsko informacijo. Pri uporabi obsežne dokumentacije je M. Foucault vseskozi zadržat dialektično moč, ki deloma izhaja iz njegove simpatije za Heglovsko vizijo zgodovine in njegovega poznavanja Fenomenologije duha..« Zadnji komentarje globoko ironičen, posebno še, če vemo, daje Foucault verjel, da sta ga Nietzsche in serijska/popularna glasba naposled le osvobodila iz ječe heglovstva; je pa spomin na to, koliko je v šestdesetih letih še pomenil Hegel. Pred kratkim je nek kritik poudaril, da je Canguilhem upravičeno navajal Hegla, saj Zgodovina norosti dokazuje, da se je Foucault »iz fenomenologije - fenomenologije zgodnjega Hegla, posredovane skozi Hyppolita - naučil, kako zamrzniti zgodovinske trenutke v konstelaciji, ki jo hkrati sestavljajo abstraktne kategorije in konkretni primeri, ki so predstavljeni brez interpretacije, brez sklicevanja na katerokoli tradicijo učenosti ali razpravo.« 49 Canguilhemovo poročilo je bilo s strani akademskih avtoritet sprejeto in Foucaultu je bilo dovoljeno, da tezo objavi. Iskanje založnika pa se je izkazalo za presenetljivo težavno. Foucaultova prva izbira je bil Gallimard. Gallimard, ki je zrasel iz Noitvelle Revne Frangaise in ki je začel objavljati v okviru svoje lastne založbe Librarie Gallimard leta 1919, je bil v Franciji daleč najbolj prestižna založba. Da bi imeli dela natisnjena v preprostih belih platnicah, je bila ambicija vseh mladih avtorjev; Gide, Proust, Sartre, Camus, Malraux in Blanchot: vsi ti so bili Gallimardovi avtorji. Sprejetje ali zavrnitev ni bila stvar posameznika, ampak je o tem odločal legendarni comite de lecture, t.i. »bralni odbor«, ki se je sestajal tedensko v posebnih skrivnih razmerah in je v rokah imel velikansko literarno in intelektualno oblast. Brice Parain je bil leta 1961 eden od najprestižnejših članov tega odbora. Kot šolani filozof je bil Paraine autor esejev o filozofiji jezika in o Platonovem logosu.50 Bil je tudi legendarni urednik, ki je leta 1930, skupaj z Gatonom Galli- 49 Simon During, Foucault and Literature: Towards A Genealogy of Writing, London, Routledge, 1992, p. 32. 5U Brice Parain, Recherches sur la nature et les fonctions du langage, Paris, Gallimard, 1942; Essai sur le logos platonicien, Paris, Gallimard, 1942. mardorn Sartru pomagal preoblikovati rokopis z naslovom »Melanholija« v bestseller La Nausee (Gnus).51 V odboru je bil že od leta 1927 in bil je prijatelj Dumezila, ki gaje prvič srečal na ENS takoj po prvi svetovni vojni. V štiridesetih letih je objavil nekaj Dumezilovih del, med drugim serijo Jupiter, Mars, Kvirin v akademski zbirki, ki se je imenovala La montagne Sainte-Genevieve.52 Zbirka ni bila posebno uspešna in morda je zato nasprotoval objavam akademskih del. Kakršnakoli že je končna razlaga, zavrnil je Norost in nerazum. Vseeno je knjiga naletela na nekatere občudovalce znotraj comite de lecture. Daniel Defert verjame, da je eden od njih bil Raymond Queneau, ki je bil za tiskanje knjige, še posebno pa je za tisk bil Roger Caillois. Caillois, član odbora od leta 1945 in urednik »La Croix du Sud«, edicije latinsko-ameriške literature (katere prvi naslov je bil francoski prevod Borgesovih Ficciones/Izmišljij). Pred vojno je bil član College de Sociologie in družabnik G. Batailla.53 Delal je za UNESCO, dejstvo, ki seje leta 1966 izkazalo za pomembno za usodo Les mots et les choses. Tudi on je poznal Dumezila, nekoč je pri njem študiral. Na Cailloisa je Foucaultova knjiga naredila vtis, bil pa je nekoliko zmeden zaradi njenega stila, kombinacija veličastnosti in preciznosti ga je vzemirjala.54 Nikakor ni mogel premagati Parainovih pomislekov. Tekst je dal Mauricu Blanchotu, ki je prebral vsaj del rokopisa. Blanchot in Caillois sta bila člana žirije, ki je podeljevala letno nagrado Prix des Critiques in sta ugibala, ali Foucault morebiti ne bi bil ustrezen laureat. Njuno snovanje pa ni privedlo nikamor.55 Biti zavrnjen pri Gallimardu spada med častno tradicijo. Prvi del Proustovega Iskanja izgubljenega časa je bil zavrnjen in ga je avtor na lastne stroške zasebno objavil; legenda pravi, da ga je odklonil Andre Gide, ker je bilo »preveč vojvodinj« na njegovih straneh. Pred nedavnim pa je Parain naredil tudi napako, ko je zavrnil Anthropologie structurale (Strukturalno antropologijo) Clauda Levi-Straussa. Vednost, da je znal razlikovati pretekle dogodke Foucaultu, ki je bil bridko razočaran, ni bila v uteho. Obupno si je želel biti tiskan pri Gallimardu in je celo zavrnil ponudbo Jeana Delaya, da bi knjigo objavil v zbirki, ki jo je urejal pri Presses Universitaires de France, menda zato, ker seje hotel izogniti akademskemu getu.56 Strukturalna antropologija je bila naposled objavljena pri Plonu in po nasvetu prijatelja je M. Foucault rokopis predložil istemu založniku. (Prijatelj je bil mladi Jacques Bellefroid, kije bil povezan z Jeanom-Paulom Aronom v Lillu.) Sprejem rokopisa je bil zaznamovan s tišino. Sam Foucault opisuje tek dogodkov takole: 51 Annie Cohen-Solal, Sartre 1905-1980, Paris, Folio, 1985, pp. 222-24. 52 Georges Dumezil, Entretiens avec Didier Eribon, p. 96; Picric Assouline, Gaston Gallimard, Paris. Seuil, edicija 'Points', 1985, pp. 126, 321. 53 Za kratek oris glej »Le dernier Encyclopediste: Roger Caillois, propos recueillis par Hector Biancotti«, Le Nuuvel Observateur, 4 novembre 1974, pp. 72-73. Za College glej Denis llollier. Le College de sociologie, Paris, Gallimard, edicija 'Idees', 1979. ,J Maurice Blanchot, Michel Foucault tel que je I'imagine, Montpellier, Fata Morgana, 1986, p. I I. 55 Didier Eribon, Micliel Foucault. Flammarion, Collection »Champs« (druga izpopolnjena izdaja), 1991. p. 130. 56 Ibid. »... odnesel sem rokopis na Plon. Nobenega odgovora. Po nekaj mesecih sem ga hotel dobili nazaj. Dali so mi vedeti, da ga morajo najprej najti, preden mi ga vrnejo. In potem so ga nekega dne našli v predalu in celo opazili, da gre za knjigo o zgodovini. Dali sojo brati Ariesu.«57 Vsebina govoric, ki so tedaj krožile po Parizu, je bila, da je uvoznik banan pravkar napisal revolucionarno študijo o zgodovini otroštva in družine; študija je bila L'enfant et la viefamiliale sous I'Ancien regime, njen avtor pa Philippe Aries.58 Aries dejansko ni bil uvoznik banan, ampak informacijski uradnik, zaposlen na institutu, ki se je ukvarjal s tropskim kmetijstvom. Nikdar ni imel akademske službe, sebe pa je opisal kot »nedeljskega zgodovinarja«. S Foucaultom se nikoli nista srečala, a Foucault je poznal njegovo delo L'enfant..., ki ga najdemo v bibliografiji, priloženi k Zgodovini norosti. David Macey prevod: Taja Kramberger '7 Michel Foucault and Arlettc Farge, »Le Style de 1'histoire«, Liberation, 21. februar 1984, p. 20. 58 Michel Winnock, predgovor k delu: Philippe Aries, Un Historien du dimanche, Paris, Seuil, 1980, p. 9. Glej tudi intervju z Andrejem Burguierom, ki je bil objavljen z naslovom »La Singuliere Histoire de Philippe Aries«, v: Le Nouvel Observateur, 20. februar 1978. Angleški prevod Ariesovega dela L'enfant et la viefamiliale sous I'Ancien Regime (Plon, 1960) ima naslov Centuries of Childhood, London, Jonathan Cape, 1962; (op. prev.: delo je na voljo tudi v slovenskem prevodu Bojana Baskarja, Otrok in družinsko življenje v starem režimu, Studia humanitatis, 1991). Quand on est petit, un des moyens de lutter contre la provincialisation, est d'echanger au plus haut niveau Entretien avec Mme Christine Schelle, le conseilleur cultureI et scientifique de l'Amassade de France en Slovenie et la directice de I'Institut frangais Charles Nodier ä I'occasion de son depart. 1° La cooperation entre I'IFCN et 1'ISH date du temps oil 1'IFCN etait encore Centre culturel. Du point de vue de l'ISH, cctte relation etait dcpuis toujours un pen ambigue: d'un cote un contact tres bon, au niveau des gens impliques, et, avec votre arrivee au poste de conseilleur culturel cl scientifique ct de directrice de I'IFCN. tel qui laisse ä desirer, (que voulez-vous dire ? Vous m'inquietez); el, de l'autre, un interel un peu douteux de la part du Ministere des affaires etrangeres frangais pour developper line cooperation dans Ic domaine des sciences humaines et sociales: les accords bilateraux franco-slovenes de cooperation en matiere et la pratique favorisent nettement les technologies et les sciences dures. Or, c'est pourtant la un domaine scientifique des plus cvolues en France ayant une influence hors du commun dans le monde. Est-cc que I'Etat franpais, par ce manque d'interet, ne neglige pas une possibilite de faire valoir un grand apport frangais a la culture mondiale? En fin des comptes, ce sont bien les sciences »molles« qui produisent les interpretations du monde humain, des processus produisant historiquement et actucllemcnt et les mentalites existantes coniine champs limite et structure des comprehensions du monde environnant et les possibilites des choix individuels ct de groupe dans son cadre. Qu'en pensez-vous et quelle est votre prognose sur le developpement de l'attitude »frangaise« ä propos de ce type d'»exportation des connaissances«? J'ignorais que l'attitude de la France vous de soitlenir l'ISH lout au long de ces 4 ans, avail paru si Iranchee, el je le regrelle. II d'une maniere oil d'une autre (bourses de est vrai que la priorite politique dans les stages et d'eludes, projets Proteus, soutien pays candidats it I'Union Europeenne est moral aupres du Ministere de la Science, actuellemenl de construire un Etat neuf soutien financier lors de /'invitation de done de developper la capacile administra- professeurs frangais). II exisle toujours des live qui est I' un des problemes principaux tendances divergentes an sein d'une grande de la Slovenie. Malgre cette orientation administration. II est souvent reproche aux defendue par le service-pilote de not re organismes frangais de recherche de ne pas Ministere en ce domaine, j'ai fait en sorte etre presents au sein des programmes bru- Foto: Nada Žgank Če si majhen, je eno izmed sredstev za boj proti provincializaciji prav izmenjava na najvišji ravni Pogovor z go. Christine Schell, svetovalko za kulturo in znanost Francoske ambasade v Sloveniji in direktorico Francoskega instituta Charles Nodier, pred njenim odhodom iz Slovenije. 1° Sodelovanje med Francoskim inštitutom Charles Nodier (FICN) in ISH sega v čase, ko je bil inštitut še Kulturni center. S stališča ISH je bil ta odnos od vsega začetka nekoliko dvoumen: na eni strani zelo dober stik na ravni udeleženih ljudi - z vašim prihodom na mesto kulturne in znanstvene svetovalke ter direktorice FICN tak, kakor si ga je mogoče le želeti - (kaj pravile? Vznemirjate me.), na drugi strani pa nekoliko dvomljivo zanimanje francoskega ministrstva za zunanje zadeve za razvoj sodelovanja na področju humanističnih in družbenih znanosti: francosko-slovenski bilateralni sporazumi o sodelovanju, ki zajemajo področje znanosti, in praksa očitno favorizirajo tehnologijo in »trde« znanosti. In vendar je prav področje humanističnih in družbenih znanosti v Franciji med najbolj razvitimi in ima izredno velik vpliv po svetu. Ali francoska država s takim pomanjkanjem zanimanja ne zanemarja priložnosti za uveljavitev tega velikega francoskega prispevka k svetovni kulturi? Navsezadnje prav »mehke« znanosti producirajo interpretacije človeškega sveta, procesov, ki so v zgodovini producirali in sedaj producirajo tako obstoječe mentalitete kot omejeno in strukturirano polja razumevanja obdajajočega nas sveta, kakor možnosti instivudualnih in skupinskih izbir v njegovem okvira. Kaj menite o tem in kakšna je vaša napoved o razvoju »francoskega« stališča do takega »izvoza spoznanj«? Nisem vedela, da se vam je stališče Franci- priporočajo, naj bomo bolj dejavni pri je zdelo tako enstransko in to obžalujem. konstrukciji evropskega znanstvenega pro- Res je, da je sedanja politična prioriteta v štora. Evropski programi pa, saj vemo, da- državah kandidatkah za vstop v Evropsko jejo dejansko zelo malo prostora hama- unijo graditev nove države, torej razvitje nistčnim znanostim in temeljnim raziska- upravljaske zmošnosti, kar je eden glavnih vam. Od kod ta prednost, ki jo dajejo apli- problemov Slovenije. Kljub taki usmeritvi, kativnim znanostim, in ta smernica, ki vas ki jo je zagovarjala pilotska služba našega je vznemirila ... ministrstva na tem področju, sem vsa ta šti- Morda je težko vse uskladiti, vendar pa ri leta storila vse, da na tak ali drugačen navkljub taki usmeritvi ne pride v poštev, način podprem ISH (štipendije za bivanje in da bi kar opustili humanistične in družbene študij, projekti Proteus, moralna podpora znanosti. Ker sem se zavedala, kako pogu- pri Ministrstvu za znanost, finančna pod- bne posledice lahko ta direktiva izzove na pora pri vabljenju francoskih profesorjev). enem izmed področij, na keterem se Fran- V veliki administraciji zmeraj obstajajo raz- cija odlikuje, sem celo dala napisati med bajajoče se težnje. Francoskim raziskoval- prioritete našega delovanja v Sloveniji pod- nim organizmom se velikokrat očita, da ni- poro družbenim znanostim, še zlasti zaradi so navzoča znotraj bruseljskih programov, obstoja ISH. To je torej vprašanje, ki se ne kjer se zlasti odlikujejo Britanci pri prido- bi smelo več zastavljati, bivanju (znatnih) proračunov. Zato nam xellois oil les britanniques en parliculier excellent ä obtenir des budgets considerables. // nous est done recommande d'etre plus actifs dans la construction d’lin espace scientifique euro-peen. Or les programmes europeens, on le sail, font actuellement Ires pen de place aux Sciences humaines et ä la recherche fonda-mentale. D’oii cette preference donnee aux sciences appliquees el cette directive qui vous a troubles... II est parfois difficile de tout concilier, mais il n'est pas question de laisser tomber les Sciences humaines et sociales. Consciente de ce que cette directive pouvait entrainer comme consequences desastreuses dans un des domaines d'excellence de la France, j'ai meme fait inscrire le soutien aux Sciences Sociales dans les priorites de notre action en Slovenie, en raison de l'existence de I'ISH en parliculier. Cest done line question qui ne devrait plus se poser. 2° La cooperation entre l'EHESS et I’ISH dure deja plus qu'une decenie; au corns de cette periode, plus qu'une vingtaine des chrecheurs et enseignants sont venus ä I'ISH pour y exposer leurs connaissances et intervenir dans les seminaires. Pendant tout ce temps, I'ISH n'a pas reussi de promouvoir ces contacts au niveau des projets de recherche en commun, pourtant souhaites et prepares, ä cause du manque de support du cote Slovene. Du point de vue institutionel et de celui de I'interet national Slovene en domaine scientifique, on a perdu beaucoup de temps. Par noire »francophilie« qui, en realite, n'est qu'une reconnaissance bien fondee de la valeur scientifique des travaux de nos collegues fran^ais, on s'est heurte ä un refus ä peu pres general ä peine dissimule du milieu academique local conservateur et peu ouvert aux innovations, et qui, de plus, connait Ires mal la production etrangere, et, notamment, fran?aise. C'est au moins notre opinion. A l'occasion du concours public pour les projets de recherche du Ministere competent Slovene de cette annee, le projet de recherche voue ä servir de base pour un projet plus vaste qu'on a intention de faire en cooperation avec les chercheurs de l'EHESS etait bien accepte ä Paris et rejete ä Ljubljana. Le climat intellectuel en Slovenie n'a pas meme bouge apres les elections en automne. Pour nous ä I'ISH, c'est une bizzarerie de patelin type. Mais, peut-etre, il y a d'autres explications. Comment vous voyez, d'apres vos experiences en contacts avec l'intelligentsia Slovene, les evenement de cette espece? Y a-t-il une autre explication? C'est Ires dommage, car la Slovenie a lout ci lible avec une vision autocritique et le tra- gagner ci diversifier ses partenaires, en vail d'intellecluels cosmopolites et ouverts. choisissant les meilleurs dans chaque pays. Comme disail Napoleon: «tout pays a la L'EHESS est un phare dans le monde en- politique de sa geographie», d'oii chez les tier, y compris aux USA et en Allemagne, slovenes un Iropisme germanique, complete vos interlocuteurs peuvenl le verifier facile- aiijourd'hui par une influence anglo-sax- ment s'ils ne le savent pas encore. Les au- onne globale due au tout-anglais et a la lorites slovenes ont peut-etre choisi (voir force de frappe americaine. La culture plus haul) de favoriser la recherche dans franqaise continue cependanl ä occuper, y des domaines plus immediatement renta- compris en Slovenie, une place symbolique bles pour /'integration europeenne qui est unique. Je pense que votre tutelle devrait bien siir la priorite numero im de votre s'en rendre compte egalement. Quand on pays. Mais cet objectif politique parfaite- est petils, un des moyens de hitter conlre la menl comprehensible n'est pas incompa- provincialisation, est d'eclianger au plus haul niveau. 2° Sodelovanje med Ecole des hautes etudes en sciences sociales (EHESS) in ISH traja že več kot desetletje; v tem obdobju je na ISH prišlo več kakor dvajset raziskovalcev in predavateljev, da bi predstavili svoja spoznanja in nastopili v seminarjih. V vsem tem času ISH zaradi pomanjkanja podpore s slovenske strani ni uspel dvigniti teli stikov na raven skupnih raziskovalnih projektov, čeprav so bili zaželeni in pripravljeni. Iz institucionalnega zornega kota in iz zornega kota slovenskega nacionalnega interesa na področju znanosti smo izgubili veliko časa. Zaradi svoje »frankofilije«, ki v resnici ni nič drugega kakor dobro utemeljeno priznavanje znanstvene vrednosti dela naših francoskih kolegov, smo zadeli ob komaj prikrito malone občo zavrnitev tukajšnjega konzervativnega akademskega okolja, ki je bolj malo odprto za inovacije in ki poleg tega zelo slabo pozna tujo produkcijo, še zlasti francosko. To je vsaj naše mnenje. Raziskovalni projekt, ki naj bi bil podlaga za širši projekt, ki ga nameravamo izpeljati v sodelovanju z raziskovalci z EHESS, je bil dobro sprejet v Parizu in zavržen v Ljubljani na letošnjem javnem razpisu za raziskovalne projekte pri pristojnem slovenskem ministrstvu. Intelektualna klima v Sloveniji se po jesenskih volitvah sploh ni spremenila. Za nas na ISH je to zakotno čudaštvo. Morda pa obstajajo druge razlage. Kako sami, glede na svoje izkušnje in stike s slovensko inteligenco, vidite tovrstne dogodke? Ali obstaja drugačna razlaga? To je velika škoda, saj bi lahko Slovenija z dom in delom kozmopolitskih in odprtih diverzijikacijo partnerjev, s tem, da bi izbi- intelektualcev. rala najboljše v vsaki deželi, veliko prido- Kot je govoril Napoleon: »sleherna dežela bila. EHESS je svetilnik za ves svet, z ZDA ima politiko svoje geografije«; od tod pri in Nemčijo vred in vaši sogovorniki bi to Slovencih germanski tropizem, ke je danes lahko preprosto preverili, če tega še ne ve- dopolnjen z globalnim anglosaškim vpli- do. Slovenske oblasti so se morebiti odlo- vom, ki je posledica povsodpričujočnosti čile (glej zgoraj), da bodo favorizirale angleščine in ameriške udarne moči. Fran- raziskovanje na področjih, ki so bolj nepo- coska kultura kljub temu še naprej zaseda, sredno rentabilna za evropsko integracijo, tudi v Sloveniji, enkratno simbolno mesto, kar je zagotovo prioriteta številka ena vaše Mislim, da bi se morali vaši skrbniki tudi dežele. Toda la povsem razumljivi politični tega zavedati. Če si majhen, je eno izmed cilj ni nezdružljiv s samokritičnim pogle- sredstev za boj proti provincializaciji prav izmenjava na najvišji ravni. Francoski institut Charles Nodier v Ljubljani je v letu 2000 med drugim pripravil tudi gostovanje francoskega znanstvenika Paula Veyna, strokovnjaka za rimsko literaturo, ki je tokrat v Ljubljani predaval o Vili misterijev v Pompejih ter predstavil poezijo francoskega pesnika Reneja Chara. Foto: Borut Kranjc 3° Vous etes en train de quitter notre pays, et pour toujours (on espere bien que ce n'est pas tout ä fait vrai et, surtout, de ne perdre pas les contacts avec vous); comme vous vous avez maintes fois montre l'observateur attentif et perspicace du milieu Slovene, nous vous prions de nous faire etat des constatations les plus importantes que vous avez tire de ce que vous avez epprouve pendant votre sejour en Slovenie: des rencontres, des evenements culturels, de la production litteraire, scientifique, etc. J'ai eu /'impression de vivre dans un lieu ä la fois Ires proche et tres lointain. J'ai aime enormement la grande douceur des Slovenes el de leurs paysages. Evidemment la caracteristique principale avec laquelle il faitt composer est la petite taille de ce pays. Cet element pent ä mon avis etre traite aussi positif que negatif. On ne pent qu'etre impressionne par la performance qui con-siste ä exister ä travers les siecles malgre la pression de puissants voisins. Aujourd'hui on pent rever de la Slovenie en tant que laboratoire d'lin nouveau mode de develo-ppement, d'un mode de vie proche de la nature et pourtant urbain, partiellement inviolee (foret primitive, traditions anci-ennes) tout en etant »branchee«. Si I'on est plus pessimiste, on pent craindre, pour elle-meme et pour les autres, certaines tenta-tions de fermeture, done de Xenophobie. J'ai ete J'rappee par les eonnaissances de certains groupes et personnes. J'ai appele un jour Silvan Furlan, Directeur de la Kinoteka, pour Jaire quelque chose autour de l'anniversaire de la mort de Serge Daney, critique et penseur important, bien qu'inconnu du public. II avail eu la meme idee an meme moment! Avec ce genre d'aclions, on ecliappe ä la loi du marche, du divertissement, du 'social' pour toucher aux contenus intellectuels et culturels purs, ce qui est I'honneur de notre metier. Meme chose lorsqu'Andrej Medved invite avec nous Jean-Louis Schefer. Dans le domaine de la poesie ou de la philosophic, il Jaut entendre Ales Berger parier de Rene Char ou Boris Novak de Stephane Mallarme, ou Edvard Kovac de Levinas, et je pourrais multiplier les exemples. Et puis il y a I'ISH et sa relation privilegiee avec I'EHESS. C'est un miracle que cela existe et perdure malgre les difficultes. Dans le domaine des sciences dures, il existe aussi des echanges d'un bon niveau, evidemment pas dans toutes les disciplines. 4° Est-ce que vous savez dejä ce que vous allez faire apres votre depart? Vous restez dans le affaires etrangeres et dans le secteur culturel? Vous avez mcntionne un poste ä Perpignan et un autre ä Lille, or votre adrcsse nouvelle est ä Paris, dans une rue qu'on connait tres bien, la ou se trouve Centre Louis Gemet. Est-ce que cela veut dire que vous avez choisi Paris? Si je suis retenue pour un poste, je ne vais pas pouvoir refuser. Mais si je n'ai pas ce poste, je serai tres heureuse d'etre pour quelque temps ä Paris oil je risque de vous rencontrer d l'Ecole des Halites Etudes... Apres des annees de travail de terrain, j'aspire ä pouvoir rejlechir, mediter, lire. C'est une bonne dialectique ä mon sens, d'alterner travail concret intensif et periode de reflexion. C'est mon luxe ä moi. Preparation des questions: Taja Kramberger et Drago B. Rotar; traduction en Slovene: Sabina Mihelj 3° Odhajate iz naše dežele, in to za zmeraj (seveda upamo, da to ni čisto res, in predvsem, da ne bomo izgubili stikov z vami); ker ste se velikokrat izkazali za pozorno in prenicljivo opazovalko slovenskega okolja, vas prosimo, da nam navedete najpomembnejše ugotovitve, ki ste jih dobili iz tega, kar ste doživeli med svojim bivanjem v Sloveniji: iz srečanj, kulturnih dogodkov, iz iterarne in znanstvene produkcija ipd. Imela sem občutek, da živim v kraju, ki je hkrati blizu in daleč. Neznansko mi je bila všeč velika blagost Slovencev in njihovih pokrajin. Očitno je glavna značilnost, s katero je treba računati, majhnost dežele. Ta element je mogoče po mojem obravnavati tako pozitivno kakor negativno. Lahko smo le impresionirani ob podvigu Slovencev, da so obstajali skozi stoletja navkljub pritisku mogočnih sosedov. Danes je mogoče sanjati o Sloveniji kot laboratoriju novega načina razvoja, načina življenja, ki bi bil blizu naravi, a vendar urban, deloma bi ostala nedotaknjena (pragozd, starodavne tradicije) in bila hkrati »priključena«. Če smo bolj pesimistični, se lahko pri njej kakor pri drugih določenih poskusov zapiranja, se pravi, ksenofobije. Izredno so me presenetila znanja nekaterih skupin in posameznikov. Nekega dne sem poklicala Silvana Furlana, direktorja Kinoteke, da bi naredili nekaj v zvezi z obletnico smrti Sergea Daneya, pomembnega, čeprav javnosti neznanega kritika in misleca. V istem trenutku je imel isto zamisel! S tovrstnimi dejanji ubežimo zakonu trga, zabave, 'družabnega' in se dotaknemo čistih intelektualnih in kulturnih vsebin, kar je čast našega poklica. Enako je bilo, ko je Andrej Medved skupaj z nami povabil Jean-Louisa Schefer-ja. Na področju poezije ali filozofije je treba slišati Aleša Bergerja, ko govori, o Reneju Charu, ali Borisa Novaka o Stephanu Mallarmeju, ali Edvarda Kovača o Levinasu, in še bi lahko naštevala. In potem je tukaj še ISH in njegova privilegirana povezava z EHESS. Čudež je, da ta obstaja in vztraja navzlic težavam. In tudi na področju trdih znanosti obstajajo izmenjave na dobri ravni, seveda ne v vseh disciplinah. 4° Ali že veste, kaj boste počeli po svojem odhodu? Boste ostali v zunanjih zadevah in v kulturnem sektorju? Omenili ste mesto v Perpignanu in še eno v Lillu, vaš novi naslov pa je v Parizu, v dobro znani ulici, tam kjer je Centre Louis Gernet. Ali to pomeni, da ste izbrali Pariz? Če me bodo obdržali za kako mesto, ne bom mogla odkloniti. Če pa takega mesta ne bom imela, bom zelo srečna, če bom nekaj časa v Parizu, kjer vas utegnem srečati na Ecole des hautes etudes ... Po letih dela na terenu si želim, da bi lahko razmišljala, meditirala, brala. Po mojem je to dialektika, če izmenjuješ intenzivno konkretno delo in obdobje refleksije. To pa je moje razkošje. (Priprava vprašanj: Taja Kramberger in Drago B. Rotar; prevod v slovenščino: Sabina Mihelj) Konstitucija nacionalnega interesa in raba merila nacionalnega v slovenski kulturni politiki* The Constitution of the »National Interest« and the Uses of the »National« as a criterion in the Slovene Cultural Politics La formation de I'interet national et /'utilisation du critere national dans la politique culturelle Slovene 1. Nacionalno kot garant za privilegirano obravnavo: »Nacionalni interes« kot kriterij delovanja kulturne politike pravzaprav v uradnih in nacionalno apologetskih besedilih ne nastopa tako pogosto, kakor bi pričakovali. Na mestih, kjer bi ga pričakovali, najdemo največkrat »nacionalno« oz. »narodno identiteto/ istovetnost«, velikokrat pa tudi »nacionalno substanco« in »narodno samobitnost«, nato še pridevnika »domač« in »slovenski«, svojilni zaimek »naš«, praviloma v povezavi s kako kulturno dejavnostjo ali produkti te dejavnosti. Pridevnik »nacionalen« je razmeroma pogosto v rabi, vendar nima povsod enakega pomena. V glavnem rabi za karakterizacijo dejanj, dejavnosti in produktov, vendar ta karakterizacija nikoli ni nevtralna: zmeraj je njen namen vključiti tako okarakteriziran objekt v tisto kategorijo objektov, ki so zunaj dosega (profesionalnih, strokovnih, estetskih itn.) kriterijev, ki so sicer v rabi pri objektih enake vrste, ki pa nimajo vzdevka »nacionalni«. Pridevnik »nacionalni« je le izjemoma uporabljen kot sinonim za »državni« (npr. Nacionalni kulturni program). »Nacio- * Pričujoče besedilo je rezultat raziskovanja v okviru Ciljnega raziskovalnega programa z istim naslovom v letih 1998-2000, ki sta ga financirali Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za znanost in tehnologijo. nalen« tudi v tej rabi ni nevtralen, ker pomeni prioriteto in s tem privilegira-nje z njim označenih dejavnosti, ne pomeni pa izključitve sicer veljavnih kriterijev in gaje zato mogoče-povezati s pojmom »nacionalni interes«. Skratka, izraz »nacionalni interes«, ki je zvezan z idelogijo nacionalne države 19. in 20. stoletja in kolonialistično-imperialistično koncepcijo države, je v slovenskem političnem diskurzu sekundaren, bržkone zato, ker ne vsebuje ideološko-mobilizacijskega naboja zaradi praviloma pragmatične in racionalne vsebine, četudi se ta pragmatičnost in racionalnost vpisujeta v iracio-nalizem tega, kar ponavadi imenujemo sacro egoismo. Prva konsekvenca raziskave je potemtakem ugotovitev o različnih pomenih, ki jih evocira beseda »nacionalen«; o pomenili odločajo konkretni vsakokratni konteksti, v katerih je beseda uporabljena. Beseda vselej označuje privilegirane dejavnosti, predmete in produkte, vendar ne zmerom na podlagi enakih ali istovrstnih argumentacij. Največkrat najdemo v istih besedilih nedistinktivno različne rabe, kar pomeni vsaj tole: da diskurz o nacionalnem (interesu), s kakršnim se srečujemo v slovenskem okolju, ni niansiran in da ni občeveljavne opredelitve nacionalnega, še manj pa nacionalnega interesa; da zato kot nacionalni interes največkrat ne nastopa obči interes družbe v državnih mejah, niti ni ta obči interes vsaj načelno postavljen za kriterij nacionalnega, pač pa na njegovem mestu nastopajo partikularni interesi, pravzaprav partikularna videnja nacionalnega, ki maskirajo partikularnost interesov; da je izraz »nacionalen« največkrat uporabljen v omejevalnem pomenu oz. ima omejevalno funkcijo, tudi tedaj, ko je sinonim za »državen«: nismo zasledili formulacije, ki bi v območje nacionalnega interesa postavljala razvoj in uveljavljanje kake kulturne ali umetnostne dejavnosti nasploh (se pravi, v duhu aktivne udeležbe v svetovnih dogajanjih), kar - v nasprotju z nacionalnim interesom, kakor ga razumejo v drugih okoljih - a priori postavlja slovensko kulturo v položaj porabnice kulturnih produkcij, ki se dogajajo drugje, destimulira pa slovenske kulturne dejavnosti, ki imajo ambicije poseči v svetovna kulturna dogajanja. Raba izraza »nacionalen« je praviloma usmerjena navznoter, v potrjevanje notranjih vrednostnih hierarhij in v izolacionizem, katerega funkcija je zagotavljanje nadaljevanja kulturne zaprtosti, ki traja v večji ali manjši meri vse od srede 19. stoletja, in seveda ohranjanje kontinuitete kulturniških elit določenega tipa (»domačijskih«, pred-modernističnih, psevdomodernističnih), ki se ne morejo brez eksistenčnega tveganja soočiti z dogajanji in procesi v svetovnih kulturnih metropolah in s kulturnimi fenomeni globalnega pomena. Vendar je omenjeni tip kulturniških elit - ki se zdi na prvi pogled homogen predvsem zato, ker si soglasno prizadeva ohraniti udeležbo pri delitvi sredstev in pri ohranjanju svojega privilegiranega statusa, zlasti pa pri kontroli nad dostopom novih akterjev v območje kulture, in seveda, ker se pri tem sklicuje na nacionalno (samobitnost, identiteto ipd.). - kljub vsemu notranje diferenciran: na eni strani ga sestavljajo regresivni, v obnavljanje domnevnih zgodovinskih vlog kulturnih akterjev usmerjeni kulturniki (ti se spet v grobem delijo na dve podskupini: na tiste, ki obnavljajo vlogo kulturnikov kot govorcev religioznih skupin, in tiste, ki reproducirajo horizont provincialnega romatizma tipa »rod in gruda«, vendar ti dve grupaciji nista ekskluzivni, pač pa velikokrat prehajata druga v drugo), na drugi strani pa kulturniki, ki si prizadevajo v omejenem in nadzorovanem obsegu igrati vlogo pooblaščenih zastopnikov tistih gibanj v svetovni kulturi, o katerih sami -pretežno zato, ker so se z njimi srečali po naključju, le redkokdaj tudi zaradi afinitet - sodijo, da so toliko pomembna in neizbežna, da jim njihova re-duktivistična implantacija v domovini zagotavlja primeren položaj (kar je kajpada mogoče le ob spontanem ali zavestnem ignoriranju oz. vsaj oviranju vseh drugih gibanj in njihovih potencialnih zastopnikov, še bolj pa njihovih morebitnih dejanskih akterjev - slednji so zato do nespoznavnosti marginalizi-rani). V nacionalnem interesu ne bi bilo eliminiranje ali razpuščanje sedanjih kulturniških elit, ampak odpiranje mož- nosti za kulturne dejavnosti, ki jih te elite ne nadzorujejo, s čimer bi se njihova vloga v kulturnem življenju na Slovenskem spremenila. To bi seveda pomenilo aktivno kulturno politiko, 2. Ideološki parametri: Kljub simplistični podobi ideoloških razmer v Sloveniji, kakršno lahko razberemo v medijih in ki prikazuje razmere kot antagonizem, če že ne kar spopad, med levičarstvom in desničarstvom ali med liberalizmom in klerikalizmom, lahko prepoznamo nekaj »globokih struktur«. V resnici so razmere precej bolj niansi rane, tako da imamo opraviti z vso pahljačo evropskih ideologij, le diskurzi so bolj sinkretični, razmerja moči med posameznimi ideologijami so drugačna, formulacije pa manj jasne in decidirane, med drugim tudi zato, ker imajo le malo ekskluzivnih nosilcev (posamezni politični subjekti kumulirajo različne, včasih celo nasprotujoče si ideologije). Kljub temu pa s specifičnostmi ideoloških razmer v Sloveniji ne smemo opraviti z zamahom roke: skozi ideološko zgodovino te dežele vsaj od srede 19. stoletja naprej se namreč ponavlja neka posebnost, ki je značilna za tista provincialna okolja, ki so na začetku zavrnila industrijsko modernizacijo, nato pa je nikoli niso zares nadoknadila: ideologije same na sebi imajo vse preredko zadostno legitimacijsko moč, da bi lahko na njih temeljila katerakoli politika, celo strankarska ne. Ideologije, tudi revolucionarne, so se vselej sklicevale na nekaj zunaj svojega pojmovnega območja, praviloma na obstoječe in posplošene identitetne stereotipe. Čeprav se zdi, da je bil »marksizem« po II. svetovni vojni he- temelječo na dolgoročni strategiji z jasno opredeljenimi cilji, ne pa zgolj distribucije proračunskih sredstev med »upravičence«. Nadaljevanje v tej smeri presega ambicije naše raziskave. gemona ideologija sui generis, analiza tedaj prevladujočega kulturniškega in političnega diskurza pokaže, da sta bili njegovi legitimacijski referenci (slovanski ali slovenski) rodovni nacionalizem (rodu in grude) in ruralno-korpo-rativistični (antiindustrijski in anti-kapitalistični, t.j. antikozmopolitiski in antiintelektualni) egalitarizem srednjeevropskih krščanskih socialcev (Krek). Scientizem in tehnicizem, ti vodilni ideologoji industrijskih revolucij 19. stoletja, se v Sloveniji še danes legitimirata s t.i. sentimentalnim nacionalizmom (gl. idejo »Rastoče knjige«), ki je dediščina nemškega romantizma, ki je učinkoval hkrati - prek antikozmo-politizma in antiintelektualizma - kot nemška združitvena ideologija. Skratka, četudi lahko razmeroma brez težav prepoznamo običajne evropske ideološke konfiguracije, ideoloških razmer v Sloveniji ne moremo zvesti na simbiotično ali konfliktno sobivanje različnih ideologij. O naravi razmer odločajo njihova sinkretična razmerja, ne pa boj za privržence v javnosti. Glavne ideološke formacije je mogoče našteti, vse imajo vgrajen identifikacijski mehanizem in vse imajo legitimacijsko referenco zunaj sebe. Začeli bomo z desnimi: klerikalizem, ki ponuja dvojno identiteto (pripadnik Cerkve je pripadnik nacije), postopek pa je podrejanje avtoriteti religiozne institucije prek morale (domnevnih tradicionalnih srenjskih vrednot) in specifičnih kulturnih obrazcev (npr. kulturna dediščina je krščanska dediščina; retorika pridige je retorika javnega govora ipd.); rodovni nacionalizem (rod in gruda) ponuja identiteto prek biološkega in duhovnega sorodstva (rasizem in etno-darwinizem), njegova varianta je nacionalni socializem, njegova legitimacijska referenca so domnevne nacionalne kulturne vrednote, »liberalni« antiklerikalizem in krščanskosocialni egalitarizem, in pa eshatologija etnične čistosti; konvencionalni ali republikanski nacionalizem, ki inkorporira elemente razsvetljenstva in racionalizma, scientizma in tehnicizma, a tudi etno-darwinizma; njegov identifikacijski postopek sta lojalizem in asimilacija, legitimacijska referenca pa eksistenca nacionalne skupnosti kot kulturno-politične skupnosti na državnem ozemlju; scientizem in tehnicizem (pravzaprav dve imeni za isto ideološko formacijo), katerih identifikacijski postopek je tehnični in tehnološki napredek ter blaginja, ki naj bi jo ta napredek spontano generiral (znanost je izenačena s tehniko, se pravi, je odpravljena v enem izmed svojih učinkov), legitimacijska referenca pa je - razen izjemoma -rodovno-nacionalistično pojmovanje »naroda«; neoliberalizem ponuja možnost identifikacije prek hipotetičnih enakih možnosti za socialno promočjo posameznikov v okviru nacionalne države, vključuje progresistične in racionalistične elemente (ne pa razsvetljenskih), vendar le v obsegu, ki se ujema z njegovim temeljnim horizontom — ekonomijo; njegova referenčna ideologija je socialni darwinizem s konca 19. in začetka 20. stoletja; njegova legitimacijska referenca je »narodov blagor« v osebi ekonomskih elit; je ravnodušen do kulturnih dejavnosti in v njegovem horizontu ni mogoče prepoznati kulturnih determinant družbenega (tudi ekonomskega) življenja; liberalizem ponuja identifikacijo prek libertarnosti in individualizma na ravni posameznika, prek iluzije enakih možnosti in prek iluzije spontane oz. samodejne vzajemnosti posameznikov; njegovi sestavini sta pravni egalitarizem in lojalizem, legitimacijska referenca pa je šibka in niha med rodovno-nacionalističnim in republikansko-nacionalističnim pojmovanjem nacije; krščanski socializem ponuja dvojno identifikacijo prek egalitarne skupnosti v prihodnosti in prek individualne tolerance, druge vsebine so variabilne, legitimacijska referenca pa je krščanskosocialni egalitarizem srenje; socializem, ki ponuja identifikacijo prek egalitarne vizije prihodnosti, boja za socialno pravičnost, prek progresističnega angažiranja, in-korporiral razsvetljenske, scienti-stične in liberalne elemente, njego- vi legitimacijski referenci sta krščanskosocialni srenjski egalitarizem in republikanskonacionalisti-čno ali rodovnonacionalistično pojmovanje nacije; komunizem (v marksistični verziji) s podobno identifikacijo in sestavinami kakor socializem, vendar z vizijo radikalne družbene spremembe v bolj ali manj bližnji prihodnosti, z eshatološkimi značilnostmi; legitimacijska referenca sta specifična podoba socialistične Jugoslavije in zgodovinsko poslanstvo, ki se navezuje na rodovno-nacionalistično pojmovanje nacije, vendar ne posebej slovenske, ampak hipotetičnega skupka jezikovno, kulturno in drugače sorodnih »narodov«. 3. Historiat pojmov »nacionalno« in »nacionalni interes«: Nacionalizem je skupno ime za ideologije, ki se sklicujejo na pojma nacionalno in nacija kot na središčna pojma, ki jima je podrejena vsa pojmovna struktura nacionalističnih diskurzov. Ta opredelitev je hkrati pravilna in nezadostna: pomen obeh križiščnih pojmov in njuna definicija nista vselej enaka. Če pustimo vnemar predmoderno rabo obeh izrazov (nacije na srednjeveških univerzah, nacije v nekaterih srednjeveških mestih itn., ki le razvrščajo posamezne segmente populacije, nimajo pa vsebine, ki bi bila podobna današnji), imamo od francoske revolucije naprej opraviti z dvema temeljnima vrstama nacionalizma, od katerih lahko prvega imenujemo republikanski ali konvencionalni nacionalizem, drugega pa rodovni ali etnični nacionalizem. Obe vrsti nacionalizma obstajata mutatis mutandis še danes, praviloma znotraj istih držav; področja družbenega življenja, na katera se aplicirata, pa večidel niso ista: konvencionalni nacionalizem je ideologija pravne regulacije (tudi v Evropski uniji), etnični nacionalizem pa prevladuje v kulturnem življenju nacionalnih družb. Prvi je nastopil kot dedič razsvetljenstva v francoski revoluciji in je pogojno ideologija »odprte družbe«: pripadnik nacije je vsak posameznik, ki se znajde na nacionalnem ozemlju, opravi državljanske obrede in pristane na veljavne zakone in družbena pravila, del nacije lahko postane sleherna skupnost ne glede na jezikovne in kulturne specifičnosti, ki se s plebiscitom odloči vstopiti v neko nacijo tega tipa, nacija pa v ta vstop privoli v skladu z regularnim in predvidenim postopkom. Ta nacionalizem omogoča dejavno kulturno vlogo neke nacije v mednarodnem prostoru, t.i. intelektualno in kulturno žarenje, ne omogoča pa resenti-mentov in izražanja kolektivnih frustracij. Etnični ali rodovni nacionalizem pa je zaradi podmen o jezikovni, se pravi, duhovni, se pravi, krvni sorodnosti članov naroda, ljudstva oz. nacije (ti izrazi postanejo sinonimi, kar niso v republikanskem nacionalizmu, kjer pomenita natio in populus dve različni pravno-politični perspektivi) zaprt za vse, za katere te podmene ne veljajo: član naroda/ljudstva ni mogoče postati, treba se je v njem roditi; prav tako ni mogoče iz njega izstopiti, mogoče pa je postati renegat, izdajalec itn., ki pa je še zmerom - iz zornega kota tega nacionalizma - pod nacionalno moralno jurisdikcijo, ker ni prenehal biti član naroda/ljudstva. Nacionalnosti ne izbriše nobena asimilacija v drugih etničnih okoljih in ne v generacijah odpadnikov ali emigrantov; etnični nacionalizem zmerom računa z diasporo, četudi je ta račun še tako očitno brez krčmarja. Danes ta dva nacionalizma ne nastopata v čisti obliki, kakor sta nemara na začetku vsakega izmed njiju: med prvo francosko republiko in med proti-napoleonskim odporom v še ne združeni Nemčiji. Etnični nacionalizem je kot ideologija nemške združitve pridobil nekaj pravno-regulativnih aspektov racionalističnega in razsvetljenskega tipa; republikanski nacionalizem je izgubil nedolžnost v konkretnih regulacijah človekovih pravic na ozemljih, ki jih je obvladoval (npr. s pogojevanjem državljanskih pravic za del judovskega prebivalstva), med restavracijo in po njej pa je bil izpostavljen močni kontaminaciji z etničnim nacionalizmom, ki je bolje ustrezal občutkom frustriranosti po koncu revolucionarne ekspanzije in je nato proti koncu 19. stoletja najprej prevladal tudi v Franciji II. republike in II. cesarstva, nato pa doživel zlom in omejitev s koncem Dreyfusove afere in s III. republiko. Med 1. in 2. svetovno vojno je bila mešanica teh dveh nacionalizmov primerno izhodišče za rasistične radikalizacije ali za diskriminativno obravnavanje tujcev, denimo beguncev iz nacistične Nemčije, osvojenih dežel in satelitskih držav. V Sloveniji, se pravi v spodnjeavstrijskih deželah s slovensko govorečim prebivalstvom, sta bili navzoči obe poglavitni vrsti evropskih nacionalizmov: konvencionalni na začetku 19. stoletja je bil zgolj zametek, vendar dovolj učinkovit, da je sprožil institucionalno preobrazbo dežele, ko je z Napoleonovo zasedbo to postalo mogoče, in dovolj globok, daje po Zoisovem krogu razsvetljencev generiral še Prešernov (ali Čopov) intelektualni krog, preden sta oba policijska režima -Metternichov in Bachov - ob krepki podpori Katoliške cerkve naposled pretrgala reprodukcijo intelektualcev in povzročila znižanje intelektualne ravni kulturnih akterjev v slovenskih krajih na sredi 19. stoletja, zlasti pa onemogočila reprodukcijo in razvoj intelektualne elite. S tem je nastal prazen prostor, ki ga je v 2. polovici 19. stoletja - tako za Slovence kakor za njihove nemške sodeželane - napolnil etnični nacionalizem v čisti obliki. Okolje se je, kar zadeva intelektualno raven vsaj nekaterih kulturnih akterjev, deloma opomoglo na koncu 19. in na začetku 20. stoletja, vendar znotraj etničnega nacionalizma s klerikalno dominanto, ne glede na to, ali so bili posamezni kulturni akterji konformni dominantni ideologiji v ideološki konjunkturi ali pa so ji nasprotovali. Prostora za avtonomno kulturno dejavnost je bilo na koncu 19. stoletja manj kakor na začetku tega istega stoletja, elitna mesta v kulturni hierarhiji so zasedle mediokritete, ki so se poslej z večjim ali manjšim uspehom reproducirale na istih pozicijah in zato kajpada poskrbele, da se institucionalna konstitucija nacionalne kulture ne bi dogajala zunaj njihove kontrole. Čas po letu 1848 imamo lahko za obdobje sistematične konstrukcije slovenske kulture kot provincialne kulture. Če lahko za nacionalizem v 2. polovici 19. stoletja rečemo, daje bila njegova najmočnejša konotacija klerikalno-religiozna, pa lahko za nacionalizem med obema svetovnima vojnama rečemo, da je bila v njem čedalje močnejša spontano in scientistično-rasistična komponenta. Izraze »pleme«, »rod« kot sinonima za družbo in nacijo in orga-nicistično metaforiko, najdemo tako rekoč v vseh diskurzih tistega obdobja (od H. Tume do J. Vidmarja). To sicer v evropskih razmerah v tistem času ni bilo nič posebnega, posebno je bilo to, da sta v veliki meri pojmovni aparat z opisanimi lastnostmi uporabljali obe vojskujoči se strani: okupatorji in njihovi lokalni sodelavci ter odporniško gibanje navzlic socialno-revolucionar-nemu tonu, ki ga je poskušala polovičarsko uveljaviti komunistična literatura. Dokumenti in objavljena besedila iz časa neposredno po 2. svetovni vojni vsebujejo cel arsenal rasističnih koncepcij: od pripisovanja hudodelske narave pripadnikom okupacijskih sil in njihovim nacijam (enačenje fašistov z Italijani, nacistov z Nemci) do pripisovanja vsaj moralne izrojenosti lokalnim političnim nasprotnikom. Ta temeljna stališča so, kakor je očitno, izšla iz 2. svetovne vojne še bolj uveljavljena, kakor so bila pred njo. Postala so podlaga za ločevanje med zdravimi in nezdravimi silami, med resnično nacionalnimi ter suspektnimi in izdajalskimi besedili in drugimi simbo- 4. Aktualne razmere: Po letu 1986 so ti izrazi postali legitimacijska referenca velike večine političnih in kulturniških diskurzov, in to do take mere, da je v določenih presekih slovenskega diskurzivnega vesolja, zlasti pri diskurzih radikalne desnice, nastal amalgam med političnim in kulturniškim oz. se je obnovil amalgam izpred osamostvojitve v drugačnih terminih. Zato imajo programska in kulturnopolitična besedila tega obdobja (ne le preambule k nacio- lizacijskimi produkti (in seveda osebami in grupacijami). Meja med temi in onimi je slej ko prej pomenila segregacijo, favoriziranje prvih in zatiranje drugih. Pozneje, v poznih 50-tih letih, ko se je zmagovalna evforija polegla, so federalne oblasti lahko začele izvajati politiko kulturnega poenotenja federacije in ustvarjanja jugoslovanskega etnonacionalizma, dokler ni sredi 80-tih let prišlo do konflikta med federalnim in »republiškim« nacionalizmom ob poskusu uvajanja t.i. skupnih jeder v šolske programe poleg že tako potekajočega in pretežno toleriranega pouka srbohrvaščine v slovenskih šolah. Odtlej so bile vse federalne intervencije na kulturnem in izobraževalnem področju suspektne in slabo sprejete, simpatije do lokalnega etno-nacio-nalizma pa so se krepile, četudi v pretežno zastrti obliki. Frekvenca izrazov, kakršni so »narodna samobitnost« in »narodna identiteta«, se je precej povečala v parauradnih besedilih, denimo, v izjavah tedanjih kulturniških dostojanstvenikov, objavljenih v množičnem tisku, ali v njihovih besedilih v množičnih elektronskih medijih. nalnim programom) praviloma etno-nacionalistično legitimacijsko referenco. Ta namreč zagotavlja ali obljublja tradicionalnim kulturnim elitam enak status, kakršnega so si pridobile politične elite oz. nadaljevanje te bližine med »politiko« in »kulturo«. Le navidezen paradoks je, da diskurzi, ki jih - bolj zaradi inercije kakor zaradi njihovih karakteristik - označujemo kot levičarske, poskušajo uveljaviti enak amalgam z enako legitimacijsko refe- renco. Do delne, vendar ne proklami-rane, dezagregacije samodejne vezi med »kulturo« in »politiko« je prišlo le v liberalnem segmentu slovenskega ideološkega spektra, vendar ne na način, ki bi omogočal kulturno politiko nove vrste, ampak kot devalvacija kulturne sfere nasploh in dezintere-siranje za kulturo ali celo sovražnost zlasti neoliberalnih akterjev do nje. Reakcija kulturne sfere na ta odnos ni reflektirana kritika, ampak na eni strani tesnejša in agresivna navezava na etnonacionalizem, na drugi strani pa površna imitacija in uzakonjenje domnevno liberalnega načina afirmiranja posameznikov in grupacij (komercialna propaganda, lansiranje avtorjev, manifestacij ipd., pretežno navidezno podjetništvo, ki še zmeraj neogibno računa s subvencijami), kontrola nagrad, pretežno navidezna aktualnost produkcij (ki za nastope v tujini, denimo, potrebujejo subvencije in meddržavne pogodbe, ne le za start, ampak trajno), kontrola nad distribucijo pro-računskih sredstev za kulturo (tudi prek ekspertnih teles Ministrstva za kulturo), kar vse naj bi prispevalo k podobno privilegirani situaciji z vzajemno publiciteto afirmiranih kulturnikov, kakršno imajo po vsem videzu nosilci etno-nacionalne kulture v horizontu ideologij rodu in grude (vendar niti etnonacionalna legitimacijska referenca ni zares tuja temu kulturnemu »liberalizmu«: aktivira se, ko si njegovi nosilci lahko od nje kaj obetajo, ali tedaj, ko bi morala nastopiti avto-refleksija). Po našem mnenju bi bila potrebna najprej izdelava nacionalne strategije, ki bi temeljila na identificiranem nacionalnem interesu na področju kulturnih de- javnosti; nacionalni interes, če ga razumemo v strogem pomenu izraza, ni rezultanta partikularnih interesov kulturniških posameznikov in grupacij, med drugim tudi zato, ker ni mogoče upravičeno domnevati, da ti posamezniki oz. grupacije sploh sežejo do horizonta, v katerem je na eni strani mogoče nacionalni interes postaviti v kontekst drugih nacionalnih interesov, na drugi strani pa doseči raven univerzalnosti (za katero je treba izpolniti pogoje v zvezi z znanjem, kultiviranostjo, razgledanostjo itn., kar pa je v nasprotju s precej preživelo obliko ideologije spontanosti in avtohtonosti z vsemi iluzornimi implikacijami, ki slej ko prej od znotraj obvladuje slovensko kulturno sfero, in težko dosegljivo z izobrazbo, kakršna je dostopna na zgolj slovenskih izobraževalnih institucijah), na kateri je šele mogoče formulirati nacionalni interes in glavne cilje nacionalne (ne kar nacionalistične) kulturne politike. Od tam naprej je mogoče določiti selekcijske kriterije za spodbujanje dejavnosti, ki vodijo k doseganju ciljev, ki so v nacionalnem interesu. V razmerah, ko take strategije ni in ko nacionalni interes ni formuliran (ta ne more biti nenehna produkcija/ reprodukcija nacionalne samobitnosti, identitete, tradicij ipd., niti ne podeljevanje kulturniških statusov novim osebam), bi bilo najbrž najbolj modro rezervirati del finančnih in tehničnih sredstev, ki so na voljo državi, za podpiranje kulturnih dejavnosti, ki niso deležne kulturniške vzajemne afirmacije in kanonizacije. Drago B. Rotar Obravnavanje kulture v slovenskih medijih Representation of Culture in Slovenian Media Le traitement de la culture dans les media slovenes V študijskem letu 2000/2001 smo na ISH-ju začeli izvajati raziskovalni projekt, katerega namen je analiza reprezentacij kulture v slovenskih medijih. Naročnika projekta sta Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport, njegov nosilec je prof. dr. Drago B. Rotar, koordinirata pa ga doktorantki Taja Kramberger in Sabina Mihelj. Pri projektu sodelujejo tudi drugi študentje in študentke ISH, ki tako opravljajo svoje individualno raziskovalno delo (IRD) ter s tem del študijskih obveznosti. Prvi, preliminarni rezultati raziskave bodo znani predvidoma konec leta 2001, poglobljeno analizo in interpretacijo pa bomo končali do jeseni 2002. V Sloveniji doslej ni bila izvedena še nobena raziskava, ki bi se sistematično lotevala analize mehanizmov reprezentacij e kulture v slovenskih medijih, kar je bistveno določalo način dela na projektu že od samega začetka. Menili smo, da je raziskava, ki skuša osvetliti, prikazati in kritično ovrednotiti sedanje razmere v sferi javnih reprezentacij kulture v Sloveniji, in sicer tako, da v izbranih korpusih medijskih prezentacij kulturne produkcije razbira učinke premeščanja recepcijskih mehanizmov (bodisi formalnih bodisi vsebinskih) oz. zaporedja kontinuitet oz. diskontinuitet določene mentalitete, za izgradnjo prihodnje slovenske kulturne politike (pa tudi širše) te- meljnega pomena. Ker v Sloveniji premoremo le nekaj večidel obrobnih opazk, ki so vključene v sicer vsebinsko povsem drugačne raziskave, in nekaj kritiško-esejističnih poskusov refleksije posamičnih primerov medijske reprezentacij e kulture, smo projekt zastavili primarno kot eksplo-ratomo-deskriptivno raziskavo, ki naj poda: a) Izčrpen pregled obstoječega stanja (za leto 2001) v sferi reprezentacij kulture v izbranih slovenskih množičnih medijih, tj. v tisku in na televiziji (sinhrona dimenzija raziskave). Pregled obstoječega stanja bo zajel tako evidentiranje prevladujočih reprezentacij (in skoznje implicitno prisotnih vrednotenj) kulture kakor tudi analizo formalnih in vsebinskih mehanizmov konstrukcije takih reprezentacij ter pregled kritiške pokritosti posameznih segmentov kulturne produkcije. b) Pregled spreminjanja oziroma ohranjanja določenih medijskih reprezentacij kulture v obdobju 80-ih in zlasti 90-ih let za izbrane slovenske množične medije oz. izbrane segmente njihove produkcije (diahrona dimenzija raziskave). Tako zastavljen projekt bo imel za rezultat obvladljivo bazo podatkov, analiz in interpretacij, ki bodo omogočili poznejše sistematično spremljanje problematike, pa tudi odprli poti za raziskave pretežno eksplana-cijskega tipa. V fazi sekundarne obde- lave in interpretacije zbranih podatkov bo mogoče ugotoviti, ali se v stanju na področju medijske repre-zentacije kulture kažejo temeljne strukturne usmeritve kulturne politike v Sloveniji in v kolikšni meri se kažejo. Med drugim bodo zbrani podatki omogočili odgovoriti na vprašanje, ali so v medijski reprezentaciji kulture na posreden ali neposreden način razpoznavne nevralgične točke slovenske kulturne politike v poosa-mosvojitvenem obdobju, kakor so opredeljene v nacionalnem poročilu o kulturni politiki Slovenije (Čopič, Tomc, 1997, 1998): privilegiranje javnega sektorja, centralizacija ipd. Kot je razvidno iz zastavitve raziskovalnega problema, je raziskovalni projekt v osnovi dvodelen (sinhrona in diahrona dimenzija), pri čemer se dela smiselno dopolnjujeta. Ker gre za pretežno eksploratorno-deskripti-ven projekt, so v skladu z uveljavljenimi standardi na področju družboslovnega in humanističnega raziskovanja v projektu uporabljene različne raziskovalne metode oz. tehnike, tako kvantitativne kot kvalitativne. Osnovna razporeditev uporabljenih metod in tehnik je glede na zgoraj zarisano dvodelnost projekta naslednja: načrtovane metode in tehnike K ^ sinhroni vidik diahroni vidik * ^ analiza vsebine analiza vsebine analiza diskurza analiza diskurza historično komparativna raziskava Analiza diskurza in analiza vsebine sta na diahroni ravni projekta aplicirani na izbranem vzorcu medijskih reprezentacij kulture, in sicer iz tiskanih medijev in (v manjši meri) televizije. Iz pragmatičnih razlogov je vzorec televizijskih oddaj, ki so predmet raziskave na diahroni ravni, relativno omejen. Zajema predvsem produkcijo TV Slovenija, znotraj tega pa le informativne oddaje (osrednji TV dnevnik, Kultura) v obdobju po osamosvojitvi, ter manjši vzorec produkcije POP TV v letu 2001. Vzorec tiskanih medijev zajema tako dnevno časopisje (Kultura in Čitalnica v Večeru, Književni listi in Kultura v Delu) kot tudi tednike (Mladina, Družina) in mesečnike oz. specializirano periodiko (Literatura). Tak vzorec je znotraj časovnih mejnikov raziskave količinsko obvladljiv, hkrati pa dovolj raznolik, da zajema tako tipološko kot tudi mentalno in nenazadnje geografsko različno umeščene tiskane medije. Posebna pozornost bo pri analizi omenjenih tiskanih medijev na diahroni ravni raziskave namenjena reprezentaciji literarnega segmenta kulturne produkcije (s posebnim poudarkom na kritiki), saj ima prav literatura med segmenti kulture v Sloveniji potencialno največji ideološki naboj kot »nosilka slovenske kulture«. Raziskava pri tiskanih medijih časovno zajema zadnji dve desetletji, ka- terih spodnja meja je izid 57. številke Nove revije kot simbolični akt vpeljave novega - v primeri s preteklim -bolj angažiranega diskurza v slovenskem literarnem prostoru. Izid omenjene številke Nove Revije, ki ga lahko beremo tudi kot pomemben strukturni premik na dveh nivojih: v slovenskem političnem in literarnem polju, je bil dovolj odmeven, da je preko njega potekalo opredeljevanje po liniji pro et contra (za navezavo literature na politiko oziroma proti omenjeni navezavi). Menimo, da je sopostavitev kulturne produkcije same na eni strani in njene medijske recepcije na drugi nujen predpogoj, da se kontekstualno markira, locira in natančneje opredeli (morebitni) semantično pomenljiv hiatus med obema, t.j. interakcijsko polje komunikacije, v katerem nemalokrat, prav zaradi nezavedanja komunika-' cijskih procesov, ki se v tem polju odvijajo, prihaja do političnih instru-mentalizacij. Vzporedno branje dveh zapisov (avtorskega in kritiškega), ki Prikaz doslej opravljenega dela V obdobju od novembra 2000 do maja 2001 je bila uspešno opravljena pilotna faza projekta, znotraj katere smo zbrali obsežen arhiv medijskih reprezentacij kulture za historično-komparativni del projekta, zastavili natančno metodologijo in jo (na pilotnem vzorcu) tudi preizkusili. Najpomembnejši korak znotraj pilotne faze pa je predstavljalo oblikovanje kompleksnih formularjev, ki omogočajo sistematično analizo medijskih reprezentacij kulture znotraj različnih (množičnih) medijev. se nanašata na isti objekt, omogoča analizo jezikovnih načinov nagovora mreže naslovnikov - bralcev /tako skozi formalni kot skozi vsebinski vidik dela/, vse od sintaksičnega pa do semantičnega in pragmatičnega nivoja. Slediti je mogoče različnim pozicijam posameznih diskurzov znotraj določenih vrednostno-mentalitetnih si-sitemov in med njimi vzpostaviti relacije, prek katerih je šele mogoče opredeljevati specifično socialno-kul-turno interakcijo teksta in konteksta kot dinamike določenega družbenega modusa ali določene partikularne politične situacije. Z analizo teksta, t.j. z diskurzivno analizo, potemtakem vstopimo v svet diskurzivnih odnosov, ki skozi jezikovno naracijo odražajo specifično ideološko konstelacijo. Kje se takšni teksti pojavljajo najpogosteje, kateri teksti imajo močnejši idološki naboj, kateri manjšega in do kolikšne mere ga je sploh mogoče raztegniti v okviru posameznih diksur-zivnih praks, pa je predmet pričujočega raziskovalnega projekta. V pilotni fazi so se potrdila vsa pričakovanja, ki smo jih omenili že v zasnovi projekta in ki se vežejo na skoraj popolno nepokritost tega problemskega področja znotraj slovenske znanosti. Gre predvsem za to, da zaradi popolne odsotnosti znanstvenih raziskav, ki bi se sistematično lotevale analize mehanizmov reprezen-tacije kulture v slovenskih medijih, ne premoremo niti najosnovnejšega konceptualnega in s tem tudi metodološkega instrumentarija, ki bi bil utemeljen na premišljeni epistemološki zasnovi. To pomeni, da so vsi, ve- činoma kritično-esejistični poskusi, ki so se tega polja v Sloveniji lotevali doslej, vsaj v nekaterih točkah ujeti v zanko zdravorazumskih kategorij, ki jih je skoraj brez izjeme mogoče zvesti na romantični imaginary (19. stoletja) in zato spregledujejo nekatere ključne probleme. Kot taki seveda lahko rabijo le za objekte, ne pa za referenčni tekst raziskave. Posledično to pomeni, da smo, kar zadeva relevantno znanstveno literaturo, omejeni na tuje tekste, ki za nameček v veliki meri tudi niso bili prevedeni v slovenščino. To pa nam nalaga še dodatno delo, saj moramo konceptualne instrumentarije teh tekstov ne le aplicirati in predelati za slovenske razmere, ampak jih tudi ustrezno prevesti. Vse to nas je utrdilo v prepričanju, da je bila odločitev za raziskavo eksploratorno-deskriptivnega, ne pa eksplanatornega tipa, pravilna. To seveda ne pomeni, da ne bomo ob koncu projekta podali hipotez in nastavkov, ki bodo nakazovali smeri razvoja možnih razlag sedanjih značilnosti obravnavanja kulture v slovenskih medijih. Vendar pa bo po-splošljivost teh hipotez omejena; za njihovo dodatno razširitev bo potrebno v naslednjem koraku nedvomno zastaviti projekt širšega obsega. Kljub omenjenim težavam nam je uspelo v zastavljenem časovnem okviru (t.i. pilotni fazi projekta) izdelati formularje, ki omogočajo zbiranje podatkov na zelo različnih nivojih in posledično tudi zelo razvejano analizo in interpretacijo. Upali smo, da bomo v ta namen lahko za zgled uporabili nekatere druge formularje in metodološke postopke t.i. analize vsebine. Vendar pa se je ob soočenju s kon- kretnimi teksti ter audio-vizualnimi reprezentacijami, ki predstavljajo sestavni del medijskih reprezentacij kulture, to izkazalo za popolnoma iluzorno. Tako smo bili prisiljeni zastaviti metodologijo povsem izvirnega tipa, ki je zahtevala (in še vedno zahteva) nenehno preverjanje ob empiričnih materialih kakor tudi nenehno premišljevanje osnovnih predpostavk tipa: Kaj je (v določenem obdobju, za določeni medij ipd.) kultura in kako te predpostavke razkriti? Produkt teh prizadevanj so formularji (razdelani za različne medije), ki so medsebojno primerljivi in posledično zvedljivi na skupno raven obravnave. Te skupne točke so poleg (seveda) časovne umestitve zlasti: parcelacija polja "kulture" oz "umetnosti", zastopanost posameznih tipov tekstov, zastopanost dogodkov glede na provenienco in spol akterjev, glede na prizorišče dogodka, glede na spol avtorja reprezentacij e in glede na obseg ter umeščenost posamezne reprezentacij e v kontekst celotnega programa oz. publikacije. Tako zastavljeni formularji omogočajo zbiranje zelo podrobnih podatkov kvalitativnega tipa in hkrati podatkov kvantitativnega tipa. Če so podatki prvega tipa bistveni zato, ker nas silijo v nenehno rafiniranje vzpostavljenih kategorij in za njimi stoječih konceptualnih mrež, so drugi pomembni zato, ker omogočajo primerjavo večjih korpusov podatkov in s tem odpirajo prostor za raziskavo longitudinalnega tipa, ki bi jo želeli izpeljati v prihodnosti in bi zajela bistveno večji časovni in prostorski razpon. Taja Kramberger in Sabina Mihelj Značilnosti in tendence vsakdanjega življenja v »družbi na prehodu« Characteristics and Tendencies of Everyday Life in »the Society of Transition« Les caracteristiques et ies tendences dans la vie quotidienne dans une »societe de transition« Cilj projekta je obdelava naslovnega predmeta z vidika njegove uresničitve v življenjskih zgodbah. Gre za preskus pri Freudu sposojene hipoteze, da so v vsaki življenjski zgodbi zastopana vsa praktična razmerja, ki konstituirajo subjekt te zgodbe. Pri tem kot »življenjska zgodba« ni mišljen zgolj opis življenja od rojstva do trenutka zapisa (ali smrti, če gre za pokojno osebo), temveč vsaka biografska ali avtobiografska pripoved (o dogodkih, mislih, občutjih itn.). Razlika med enim in drugim je manjša, kakor bi se zdelo, saj je tudi »celovita« življenjska zgodba nujno le izsek ali (vedno na določen način motivirana) poenostavitev kompleksa, ki ji daje konkretno obliko. Ker gre za metodo, ki je doslej rabljena v glavnem za druge cilje (za psihoanalitično ali psihoterapevtsko obravnavo in za ugotavljanje razvojnih značilnosti posameznih oseb), je piva naloga projekta ravno izdelati metodo za antropološko polje. Seveda ne gre za aplikacijo psihoanalize v smislu, da bi bil za namene raziskave kdo podvržen psihoanalizi, temveč za uporabo psihoanalitične metode pri ugotavljanju, katera za subjekt konstitutivna praktična razmerja so zastopana v katerih elementih življenjske zgodbe in kako oziroma pri rekonstrukciji tega, kar je na tak način zastopano v življenjski zgodbi. Niti ne gre za učenje psihoanalitične teorije in ponavljanje njenih formulacij; za izdelavo naše metode je veliko pomembnejše, v čem so te formulacije utemeljene, kako psihoanalitična teorija nastaja — v tem je namreč že zajeta njena metoda. Domnevamo, da nam bo raziskava na eni strani dala rezultate, ugotovljive tudi z drugimi metodami (s čimer so preverljivi), po drugi strani pa rezultate, ki z drugimi metodami niso ugotovljivi, in ta del je vsekakor zanimivejši. IRD je zastavljen kot praktično učenje (in s tem razvijanje) te metode, pri končnem izdelku pa se pričakuje od študenta ali študentke, da jo bosta povezala z metodologijo, ki jim je domača iz njunega primarnega študija. Bogdan Lešnik Med spominom in pozabo: mednarodni raziskovalni projekt »Televizijska konstrukcija 20. stoletja« Between Memory and Oblivion: International Research Project »Televisual Construction of 20th Century« Entre la memoire et l'oubli: Le projet de recherche international »La construction televisee du 20eme siede« Letos spomladi mineva drugo leto, odkar na ISH (odgovorna nosilca sva Jože Vogrinc in spodaj podpisana) sodelujemo v mednarodni raziskavi z naslovom “Televizijska konstrukcija 20. stoletja”. Gre za interdisciplinarni projekt, ki ga financirajo Arts and Humanities Research Board v Londonu, British Council (ta je denarno pomoč v prvem letu nudil tudi naši skupini) ter drugi manjši sponzorji, vodi pa ga prof. Ulrike H. Meinhof, trenutno direktorica Oddelka za germanske jezike in literaturo na Univerzi v Southamptonu. Sedež projekta je sicer na Univerzi v Bradfordu, ki je zbirno mesto raziskovalnih gradiv, na podlagi katerih potekajo analize, ter raziskovalcev, ki sodelujemo v projektu. Kakor je v Monitorju pred časom že poročala Sabina Mihelj, gre pri projektu “Televizijska konstrukcija 20. stoletja” za analizo nacionalnih televizijskih oddaj, posvečenih iztekajočemu stoletju. Analiza temelji na primerjalnem pogledu na programe nacionalnih javnih in komercialnih televizijskih postaj, ki so bili predvajani v zadnjem mesecu leta 1999. Širina pogleda ni zanemarljiva, saj vključuje 11 evropskih držav in dve regiji, in sicer (po abecednem redu): Anglija, Avstrija, Danska, Francija, Grčija, Ka- talonija, Madžarska, Nemčija, Poljska, Rusija, Severna Irska, Slovenija in Yorkshire in Liverpool. Osnovno vprašanje, ki se ponuja ob takšnem multi-nacionalnem pregledovanju televizijskih retrospekcij 20. stoletja, pa je vprašanje lokalne (nacionalne, regionalne) pogojenosti medijskega dokumentiranja minule zgodovine. Z drugimi besedami, ali je - navkljub očitni različnosti samih produkcijskih pogojev za tovrstne oddaje glede na institucionalne zgodovine in zgodovine kulturnih form na posameznih televizijskih postajah - mogoče pričakovati nek dokumentarni pogled na 20. stoletje, ki bi odpravljal notranje razlike med posameznimi nacionalnimi televizijami in prečil kontekstne lokalnih zgodovin z neko kolektivno, “evropsko pripovedjo” o stoletju? Odgovor na vprašanje zgodovinske koherentnosti evropskega televizijskega pogleda na 20. stoletje je, kot so pokazale prve analize, prej nikalen kot pritrdilen. Kar pa je ob tem morda bolj zanimivo, je sam razpad politike repre-zentacije 20. stoletja po osi zgodovinskega spomina. Zadnje srečanje skupine v Bradfordu novembra lani, kjer smo predstavili preliminarne rezultate naših analiz, ob tem pa prvič dobili tudi možnost vpogleda v programe drugih televizijskih postaj, je nam- reč pokazalo, da je “20. stoletje” eluzivni in spodmikajoč zgodovinski pojem, ki se oblikuje glede na nacionalne fantazije o preteklosti. Pri tej konstrukciji preteklosti seveda na gre zgolj za televizijsko preslikavanje objektivnih dogodkov - četudi pogosta raba dokumentarnega formata sugerira prav takšno televizijsko pristajanje na objektivnost - temveč predvsem za ideološko projekcijo sedanjosti. Padec Berlinskega zidu ali priznanje samostojne države, če ponazorimo z dvema primeroma, lahko zagotavljata triumfalen medijski epilog nacionalni travmi ali kolektivnemu kompleksu majhnosti, pa tudi možnost prepisovanja bolečih točk preteklosti na prečiščen zemljevid kolektivnega spomina. Televizijske reprezentacije “20. stoletja” so v tej luči manj projekcije preteklih političnih, kulturnih in ideoloških vsebin kakor pa dokumenti sodobnih evropskih polj spopadov za definiranje zgodovine in identitete, ki se odvijajo skozi rekonstrukcijo in nadgradnjo teh vsebin. Bradfordski projekt predstavlja delen katalog teh spopadov, ki ga bo mogoče brati bodisi skozi vpogled v evropske televizijske politike reprezentacije, bodisi skozi širše okvire kulturne konstrukcije zgodovinskega spomina. V obeh primerih, kakor je pokazalo tudi zadnje srečanje v Bradfordu, je kritično razumevanje lokalnih, nacionalnih kontekstov in zgodovin. Rezultati raziskave, ki so v pripravi za objavo, tako ne nosijo več naslova “Televizijska konstrukcija 20. stoletja”, temveč bodo zajeti v novem naslovu, ki se zdaj glasi: "Europe’s century: television discourses and the construction of historical memory”. Ob objavi skupne publikacije pa se nakazuje tudi možnost, da bodo s pomočjo bradfordskega Muzeja za film in televizijo televizijski programi, na katerih temelji raziskava, dostopni tudi na internetu. Ksenja H. Vidmar Ponovni premislek literarne zgodovine: Primerjalna zgodovina literarnih kultur Latinske Amerike in Vzhodne Centralne Evrope Rethinking Literary History: Comparative History of Latin America and East Central Europe Literary Cultures Repenser I’ histoire litteraire: L’ histoire comparee des cultures litteraires de l’Amerique latine et de I’ Europe orientalo-centrale Literarna zgodovina je, podobno kot vse historične znanstvene discipline, v drugi polovici 20. stoletja doživela nekaj pomembnih epistemoloških premikov, ki so večinoma vodili vstran od instrumentalizacije zgodovine za potrebe legitimacije trenutnih interesov (politične) moči, zlasti pa vstran od osredotočenosti na nacionalne oz. etnične kolektive kot osrednjo organiza- cijsko os zgodovine. Skladno s tem se je literarna zgodovina oddaljevala od svoje navezanosti na filološko tradicijo in se osamosvajala tako od utemeljenosti na nacionalnih jezikih (oz. kulturah) kot od utemeljenosti na evropo-centrični periodizaciji domnevno občečloveških literarnih obdobij, gibanj in smeri. Projekt Rethinking Literary History - Comparatively povzema in nadgrajuje doslej obstoječe kritike tradicionalnih načinov obravnavanja literature in poskuša izvesti temeljito rekonceptualizacijo literarne zgodovine. Gre za obsežno, pet let trajajočo mednarodno raziskavo, ki sta jo podprla University of Toronto in Social Sciences and Humanities Council of Canada, vanjo pa sta vključeni dve veliki mreži raziskovalcev in raziskovalk z različnih koncev sveta - fokus ene je literatura Latinske Amerike, fokus druge pa literatura Vzhodne Srednje Evrope. V projekt - in sicer v del, ki se ukvarja s primerjalno literarno zgodovino Vzhodne Srednje Evrope -je vključenih tudi nekaj raziskovalcev in raziskovalk /nstitutum Studiorum //umanitatis. Svetlana Slapšak sodeluje v ožji skupini, ki koordinira omenjeni del raziskave, s posamičnimi prispevki pa so vanj vključeni še Drago B. Rotar ter raziskovalki Sabina Mihelj in Taja Kramberger. V sklopu tega sodelovanja je 1SH junija 2000 obiskal Marcel Cornis Pope, ob Johnu Neubauerju glavni urednik in koordinator dela raziskave, ki se osredotoča na literaturo Vzhodne Srednje Evrope, in imel krajši ciklus predavanj, na katerih je predsta-vil koncept raziskave in nekatere dotlej dosežene rezultate, zlasti izsledke lastnega raziskovalnega dela. Raziska- va je trenutno v zaključni fazi in še v tekočem letu naj bi rezultati izšli v obliki obsežne monografije z več deli pri založbi Oxford University Press. Mario J. Valdes in Linda Hutcheon, koordinatorja projekta, sicer raziskovalca na Univerzi v Torontu, se pri razlagi temeljnega pristopa k literaturi, ki povezuje celoten projekt, sklicujeta zlasti na francosko šolo Annales, posebej na Fernanda Braudela ter njegovo obsežno trilogijo Civilisation materielle, economie et capitalisme, J5-18e siecle (slovenski prevod je izšel v zbirki Studia Humanitatis). Ponujata jo kot zgled pisanja zgodovine, ki temelji na zavedanju dialektičnega hermenevtičnega odnosa med sedanjostjo in prihodnostjo, ki poudarja nujnost primerjalne metode in upošteva heterogenost pojavov. V projektu, ki ga koordinirata, vidita primerljiv premik, a na področju literarne zgodovine - če je bila razpoznavna poteza tradicije Annales odmik od dogodkovne zgodovine k upoštevanju širših demografskih, geografskih, klimatskih ipd. kontekstov ter procesov dolgega trajanja (la longue duree), naj bi nov način pisanja literarne zgodovine ne bil osredotočen zgolj na literarne tekste, ampak naj bi pristopal k literaturi onstran okvirov estetike in forme, upoštevajoč relevantne politične, antropološke, ekonomske, geografske, historične, demografske in sociološke vidike. Ena izmed nujnih predpostavk takega pristopa je ukinjanje tradicionalnih razlikovanj med masovno, elitno in popularno kulturo, s tem pa inkluzivno oz. nenorma-tivno pojmovanje literature - tako pojmovanje literature sicer ni povsem novo, je pa bilo v zadnjem desetletju preteklega stoletja ponovno premišljeno na pod- lagi poststrukturalizma in feministične kritike. Hkrati s tako razširjenim raziskovalnim objektom je med temeljne premise tako zasnovanega projekta primerjalne literarne zgodovine vgrajen tudi premik od osredotočenosti izključno na literarne tekste k upoštevanju kontekstov produkcije in še zlasti recepcije teh tekstov, s tem pa tudi premik k upoštevanju delovanja literature v kontekstu specifičnih institucij ter postopno spreminjanje teh institucionalnih prepletov in načina umeščanja literature vanje. Eden izmed najpomembnejših kontekstov, v odnosu do katerega skušajo raziskovalci, vključeni v projekt, opredeliti literaturo, je nacija - a ne več tako, da bi v literaturi videli izraz nekega predhodno danega kolektiva (nacije), temveč tako, da skušajo uvideti načine, kako je literatura skozi številne nanjo vezane prakse in institucije (založništvo, knjigotrštvo, literarna kritika ipd.) vpletena v proces vedno vnovičnega produciranja nacije kot zamišljene skupnosti (v skladu z razumevanjem nacije kot ga je razvil Benedict Anderson). Šele upoštevanje tovrstne prepletenosti literature in nacije in s tem specifične zgodovinske umeščenosti literature kot institucije omogoča uvideti številne slepe pege, ki so značilne za tradicionalne načine pristopanja k literarni zgodovini, zlasti za nacionalne literarne zgodovine, pa tudi za primerjalne literarne zgodovine, kolikor so te pogosto še vedno utemeljene na nereflektiranem pojmovanju razmerja med določenim kolektivom in literaturo.1 Na epistemološki 1 Za tak, sicer precej razširjen način prakticiranja primerjalne literarne zgodovine, je značilno, da ne priznava omejevanja literature na izraz posameznih nacij; tako npr. ravni tak pristop k literarni zgodovini zahteva tudi nenehno reflektiranje lastne (zgodovinarjeve) umeščenosti v odnosu do raziskovanega objekta in upoštevanje lastne udeleženosti v procesu oblikovanja in vnazajskega osmi-šljevanja literarnozgodovinskih pojavov. Kaj tak način pristopa k literarni zgodovini pomeni v raziskovalni praksi, denimo v primeru primerjalne zgodovine literatur Vzhodne Srednje Evrope? Kolektiv oz. regija, ki je predmet proučevanja - namreč Vzhodna Srednja Evropa - je izbran strateško, in sicer z namenom izogniti se neželjenim zgodovinskim konotacijam obeh možnih alternativ: Srednje Evrope, ki se ne more otresti zgodovinske navezanosti na eksplicitne ali implicitne hegemone intencije Nemčije, in Vzhodne Evrope, ki se povezuje z imperialističnimi težnjami Rusije in se je še vedno držijo pomeni, pridobljeni v obdobju t.i. hladne vojne. Tako zamejeno območje po opredelitvi, ki jo upošteva okvir raziskave, zajema liminalno, prehodno območje med interesnima sferama vzhoda in zahoda: sega od Baltiških držav na evakovredno obravnava tudi literarne pojave, ki niso vezane na nacijo ali nacionalni jezik oz. kulturo, temveč denimo na dialekt, izseljensko skupnost ali kulturno izrazito mešano območje ipd. Vendar pa ob tem še vedno ohranja predpostavko o določeni skupnosti ali prostorsko zamejeni enoti (regiji, mestu, državi ipd.) kot vnaprej dani, naravni in nevprašljivi, se zato ne sprašuje o širših implikacijah udeleženosti literature v procesih konstituiranja določene zamišljene skupnosti ali prostora in jo v skrajni točki ponovno zvede na izraz predhodno obstoječe skupnosti oz. prostorske enote (le da tokrat ne nacionalne, ampak denimo regionalne, lokalne ali - kar je še posebej konjuktumo - večkulturne). severu do Makedonije na jugu, zahodna meja sovpada z mejami Avstrije in Nemčije, najbolj nejasna pa je (simptomatično) vzhodna meja. Raziskava je razdeljena na štiri večje sklope, vsak od njih predstavlja alternativo tradicionalnemu načinu obravnavanja literarnih pojavov. Prvi sklop zajema prikaz literarne zgodovine (oziroma zgodovin) obravnavane regije oz. njenih posameznih delov, pri čemer pojavi niso organizirani po logiki tradicionalne periodizacije na literarna obdobja in smeri, temveč razmeščeni okoli t.i. časovnih vozlov (temporal nods), ki sovpadajo z določenimi zgodovinskimi premiki; ti vozli so leta 1776/1781/ 1789, 1848, 1881/1878/1867, 1918, 1945, 1948, 1968/1956 in 1989. Drugi sklop prinaša topografijo literarnih kultur Vzhodne Srednje Evrope; ta je osredinjena okoli marginocentričnih mest in nanje navezanih hibridnih identitet, okoli multikulturnih regij oz. realnih in zamišljenih prostorov ter okoli zamišljenih skupnosti. Tretji sklop prinaša predstavitev t.i. institucionalnih vozlov (institutional nods) in žanrskih konvencij; gre za prikaze nacionalnih projektov institucionali-zacije literature skozi gledališče, skozi šolstvo oz. vzpostavljanje literarnih kanonov skozi časopise, cenzuro, insti-tucionalizacijo folklore in konstrukcijo literarnih žanrov in gibanj. Osrednja tema zadnjega, četrtega sklopa so literarne podobe (Jigitral nods) regije, in sicer pisatelj kot nacionalna ikona, podobe herojev, kolektivov, ženske in drugega. Veliko posamičnih argumentov, na katerih temelji osnovni koncept raziskave, je znanih že več desetletij. Vendar pa prevladujoči odnos do literature, še zlasti pa način poučevanja literarne zgodovine v šolah (celo na univerzitetni ravni) kaže, da so ti argumenti bili marsikje preslišani ali pa upoštevani le zelo fragmentarno. Vsaj kar se Slovenije tiče, se taki situaciji skorajda ne gre čuditi, saj je gre očitno za enega izmed mnogih stranskih produktov splošne retradicionalizacije, ki spremlja projekt vzpostavljanja nacionalne identitete v poosamosvojitvenem obdobju. A čeprav so prav v Sloveniji, podobno kot v večini t.i. tranzicijskih držav, za katere je značilna sorodna zgodovinsko-družbena konstelacija, tovrstne oblike pojavljanja nacionalizma in sovpadajočih predmodernih načinov konstituiranja skupnosti še posebej očitne, ne gre spregledati, da podobni nacio-nal(istič)ni ali vsaj prikrito evropo-centrični in za postkolonialno kritiko neobčutljivi pristopi k literaturi vztrajajo in celo doživljajo velik uspeh še marsikje drugje, tudi v domnevno najbolj moderniziranih okoljih - in to navkljub globalizaciji oz. prav zaradi nje. Projekt rekonceptualizacije literarne zgodovine, ki skuša tovrstne trende jasno locirati in reflektirati, ima zato v sedanjem trenutku toliko večjo težo. Sabina Mihelj Več o raziskavi na spletnih straneh: http://www.chass.utoronto.ca/lithis/index.html Post scriptum istraživanja “Jezične mogučnosti u Sloveniji” Post scriptum to the Research Project “Linguistic Possibilities in Slovenia’’ Post scriptum du projet de recherche “Les possibilites linguistiques en Slovenie” Istraživanje je trebalo ispitati u kolikoj je mjeri točna (i - u širem smislu -uopče prihvatljiva) tvrdnja koja se na prvi pogled čini »normalnom« i svakome prihvatljivom: U Sloveniji se govori slovenski. Dakako, ta je tvrdnja samo primjer za sve (uobičajene) tvrdnje istog tipa: U Francuskoj, Bu-garskoj, Kini, Hrvatskoj... se govori francuski, bugarski, kineski, hrvatski... Naime, usprkos svojoj prividnoj univerzalnosti, ovakvu je konstataciju omogučilo tek stvaranje država-nacija krajem 18. i početkom 19. stolječa, i ona samo u nekim, malobrojnim seg-mentima odgovara jezičnoj i komu-nikacijskoj realnosti. Zbog toga bi polazišna hipoteza istraživanja mogla biti slijedeča: Tvrdnja da se u Sloveniji govori slovenski samo je djelomično točna, a njezino prihvačanje i promoviranje stvara velikom broju govornika u Sloveniji značajne teškoče, ne samo u komunikaciji nego i u uspos-tavljanju socijalnih odnosa i odredi-vanju vlastitog kolektivnog i individu-alnog identiteta. Osnovni cilj ispitivanja bio je, dakle, utvrditi s kojim se poteškočama susreču govornici ne-slovenskih idioma u jav-noj komunikaciji u Sloveniji, te koliko su te poteškoče izazvane stvarnim komunikacijskim razlozima, a u kolikoj su mjeri one rezultat same pretpostavke daje slovenski nužno i zapravo jedino moguče sredstvo jezične javne komunikacije u Sloveniji. Treba pri tome voditi računa i o činjenici da je jezična politika doživjela značajne promjene u trenutku raspada nekadašnje Jugoslavije: dok je u Jugoslaviji, zbog ideoloških pretpostavki na kojima se ona temeljila, u principu vrijedilo pravilo jednakopravnosti raz-ličitih idioma u javnoj komunikaciji (uz značajna praktička odstupanja) i uvje-renje da je upravo ta jednakopravnost simbolički iskaz konstitucije same države, u postjugoslavenskim državama izmedu pojedinih idioma u javnom sao-bračanju uspostavlja se (i u legislativi) jasna hijerarhija na čijem se vrhu nalazi nacionalni jezik kao izrazit simbol države-nacije. Takva tipološka prom-jena jezične politike prema pretpostavci istraživanja odražava se i u jezičnoj praksi manj inskih jezičnih zajednica. Ispitanik je morao biti djevojčica ili dječak, star 14-15 godina, redovni učenik 8. razreda osnovne škole, koji nije ponavljao nijedan razred, kojemu ma-terinji jezik nije slovenski, kojemu su oba roditelja govornici ne-slovenskog idioma (u principu istoga; u obzir su dolazile sve varijante hrvatskog ili srpskog, talijanski, madarski, albanski, romski, makedonski), ali koji je roden u Sloveniji (ili je od najranijeg djetinjstva u Sloveniji, no u porodici ne govori slovenski). Anketa se provodila u obliku razgovora, za koji je trebalo izdvojiti otprilike jedan sat vremena u mirnim okolnostima. Razgovor se vodio na slo-venskoin (osim ako anketar nije ne- kompetentan u tom jeziku). Razgovor se snimao, a protokol razgovora se ispunjavao naknadno, kako to ne bi zbunjivalo ispitanika. Redoslijed pitanja i njihova formulacija nisu morali slijediti redoslijed u protokolu, nego su se mogli uklapati u slobodniji razgovor. Ipak, bilo je bitno da sva pitanja budu postavljena. Konačan rezultat istraži-vanja predstavlja nekoliko manjih case studies koje prikazuju neke aspekte jezične djelatnosti i stavova prema jeziku, te jezičnih mogučnosti (u vlastitoj percepciji), govornika kojima materinji jezik nije slovenski, a koji se nalaze pred odabirom životnog puta i moda-liteta pod kojima če se uključiti u javnu komunikaciju u Sloveniji. Istraživanje je samo djelomično po-tvrdilo polazišnu hipotezu, i to u onom njezinu trivijalnijem dijelu koji je pretpostavljao (a to nije bilo teško, na osnovi demografskih podataka) da se u Sloveniji ne govori samo slovenski, več da postoji niz govornika kojima su drugi jezici materinji. Nasuprot tome, svi ispitanici (pa i oni za koje su anketari utvrdili da ne vladaju u potpu-nosti slovenskim jezičnim standardom i koji su - zacijelo i zbog toga - imali odredene poteškoče u toku osnovno-školskog obrazovanja) prihvačaju slovenski kao neupitno sredstvo javne komunikacije, a u večini slučajeva upo-trebljavaju ga i u mnogim kontekstima privatnog komuniciranja. Drugim rije-čima, i oni su i sami prihvatili stav da se govornik mora prilagoditi svojoj jezičnoj okolini, osobito ako se radi o sudjelovanju u javnoj komuni-kaciji; štoviše, u takvu prihvačanju ne zapažaju - bar na površinskom nivou koji je ispitivanje moglo zahvatiti -nikakve štete niti za svoje jezične mogučnosti niti za svoje buduče socijalno situiranje unutar slovenskog društva. U dijelu odgovora može se jasno naslutiti (a ponegdje je to i eksplicitno izrečeno) da eventualna buduča ograničenja prema autopercepciji ispitanika mogu izazvati etnička i socijalna pripadnost a ne jezik kojiin se služe. Ipak, razgovori s ispitanicima ukazali su na drugu dimenziju problema koja ovim istraživanjem nije bila izravno obuhvačena: naime, ako pretpostavimo da jezik predstavlja bitan element individualnog identiteta i sredstvo uspostavljanja simboličkih veza s ko-lektivima kojima pojedinac pripada (ili im želi pripadati), moramo zaključiti da su se svi ispitanici, zacijelo večim dijelom nesvjesno, odrekli jednog aspekta svoj eg “originarnog” jezičnog identiteta i zamijenili ga, sa svojeg stajališta više ili manje uspješno, drugim: pitanje je, dakako, što se takvom zamjenom gubi a što dobiva, te koliko je ona ipak u krajnjoj kon-sekvenciji izazvana ne samo komunikacijskim potrebama nego i ideološkim (ili bar simboličkim) pritiskom okoline. Ispitivanje te dimenzije problema moglo bi biti sadržajem nekog budučeg istraživanja. Dubravko Škiljan Raziskava o frankofoniji raziskovalcev v humanistiki in družboslovju v Sloveniji Research of the Fraricophonie of Researchers in Humanities and Social Sciences in Slovenia Recherche de la francophonie des chercheurs en sciences humaines et sociales en Slovenie Med novembrom 2000 in junijem 2001 sem za francoski institut Centre fran9ais de recherche en Sciences Sociales v Pragi (CEFRES) - ki ga je pred leti ustanovila Marie-Elizabeth Du-creux-Lakits, profesorica na EHESS v Parizu (lani je imela cikel predavanj tudi na ISH ; glej poročilo o tem ciklu v rubriki Gostujoča predavanja v pričujoči reviji), danes pa ga vodi Antoine Mares - opravila sondažno raziskavo o stanju znanja francoščine med trenutno registriranimi raziskovalci v humanističnih in družbenih znanostih v Sloveniji. Slovenski del raziskave frankofonih humanistov in družboslovcev je vpet v širši projekt, ki zajema frankofone raziskovalce na območju Srednje Evrope; poleg Slovenije torej še naslednjih držav: Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške. V Sloveniji je bilo v obdobju šestih mesecev (prvega pol leta v koledarskem letu 2001), znotraj katerih je bila anketa izpeljana, skupno registriranih okoli 7900 raziskovalcev na 310 raziskovalnih institucijah, sodelujočih v ok. 1950 projektih. Med temi numeričnimi podatki, ki sicer zajemajo total vseh raziskovalcev v Sloveniji (in jih je mogoče tudi prebrati na začetku spletnih strani MŠZŠ), niso pa povsem precizni (ker je število raziskovalcev, ki jim na ta ali oni način preneha status, nenehno v gibanju), sem po tedanjih podatkih naštela skupno 1772 (k številu so prišteti tudi raziskovalci, ki niso dali soglasja za objavo podatkov) oz. 1667 humanistov in družboslovcev. V raziskavo je bilo tako zajetih 1772 oz. 1667 raziskovalcev in raziskovalk, od katerih seje glede na znanje francoskega jezika skozi raziskavo izluščilo skupno 652 deklariranih frankofonih humanistov in družboslovcev z 58 institucij po Sloveniji, torej ok. 37% vseh registriranih raziskovalcev v humanistiki in družboslovju. V nadaljnjih računih, ki seveda še zdaleč ne dajejo ne popolne ne zadovoljive slike o stanju znanja francoskega jezika med aktivnimi raziskovalci v humanistiki in družboslovju na Slovenskem (saj ostaja kar nekaj znanstvenikov ta hip zunaj registrirane mreže MŠZŠ, ki znajo odlično francosko in v pričujočem vzorcu sploh niso zajeti); to pomeni', da je med slovenskimi humanisti in družboslovci, ki so registrirani kot raziskovalci pri MŠZŠ, nefrankofonih 1016 (k številu so prišteti tudi raziskovalci, ki niso dali soglasja za objavo podatkov: 105) oz. 911 (če odštejemo »spornih« 105 raziskovalcev, ki niso dali soglasja za objavo podatkov). Če se torej gibljemo le znotraj zajetega vzorca nam ta dovoljuje največ 6% napako, saj v celotnem vzorcu ostaja nepreverjenih 6% raziskovalcev, od katerih so nekateri morda frankofoni ali pa tudi ne. Naj povem, da je znanje jezika seveda različnih nivojev in kompetenc (bralne, pisne in govorne), česar v tem kratkem poročilu ne mislim podrobno navajati niti analizirati, vendar je mogoče reči, da je omenjena številka nekakšen izhodiščni indikator, ki kaže, da se je ta segment raziskovalcev bodisi aktivno bodisi pasivno že srečal ali se srečuje s francoskim jezikom (atribucija elemen- tarnega znanja je tudi že zajeta v vzorec). Raziskovalce oz. raziskovalke, ki so poleg redne zaposlitve v določeni instituciji zaposleni še v dopolnilnem delovnem razmerju, sem v raziskavi upoštevala (torej odštela in se s tem izognila napakam podvojenih podatkov). Poglejmo si nekaj ponazoritev končnih rezultatov raziskave: FRANKOFONIJA V DRUŽBOSLOVJU IN HUMANISTIKI (prva polovica leta 2001) Univerza v j Ljubljani Univerza v Mariboru Instituti j Skupno število - total institucij, raziskovalcev in frankofonih raziskovalcev/-lk v Sloveniji j (zajetih v raziskavo) Brez avtorizacije za objavo podatkov Število zajetih institucij 15 4 39 58 - Št. zajetih raziskovalcev/-lk 941 239 487 1667 105 Št. frankofonih raziskovalcev/-lk 383 58 211 652 Razmerja odstotkov vseh frankofonih raziskovalcev/-lk v primerjavi z nefrankofonimi raziskovalci/-lkami v humanistiki in družboslovju na Slovenskem so glede na obe univerzi in na posamezne institucije naslednja: Univerza v Univerza v Instituti Ljubljani (15 enot) Mariboru (4 enote) (39 enot) % frankofonih raziskovalcev/-lk 41 % 24 % 43 % % nefrankofonih raziskovalcev/-lk 53 % 72% 49,5 % % raziskovalcev, ki niso dali soglasja za objavo podatkov 6% 4% 7,5 % Nemara še nekaj lapidarnih kompa-racijskih aspektov: med fakultetami Univerze v Ljubljani je najvišji odstotek frankofonih humanistov in družboslovcev na AGFRT (82% vseh zaposlenih humanistov in družboslovcev na AGRFT; seveda je treba upoštevati, da je na omenjeni fakulteti vzorec zelo majhen), sledijo: Teološka fakulteta (61%), Filozofska fakulteta, Biotehniška fakulteta, Fakulteta za pomorstvo in promet in Fakulteta za arhitekturo (vse po 50% frankofonih raziskovalcev/-lk med vsemi zaposle- nimi humanisti in družboslovci; opozarjam, da je statistična obdelava od vseh naštetih mogoča le pri FF), Pravna fakulteta (46%), FDV (44%), Visoka šola za zdravstvo (36%), Visoka šola za socialno delo (35%), Ekonomska fakulteta (28%), Visoka upravna šola (26%), Pedagoška fakulteta (20%), Fakuleta za gradbeništvo in geodezijo (17%; seveda le med zaposlenimi v humanistiki in družboslovju) in najmanj frankofonih raziskovalcev je na Fakulteti za šport (14%). Ra/in v rja med frankofonimi in nefrankofonimi humanisti in družboslovci na Univerzi v Ljubljani Fakulteta /a gradbeništvo in geodezijo Fakulteta za arhitekturo AGRFT Fakulteta /a pomorstvo in promet Visoka šola za socialno delo Visoka upravna Sola Pedagoška fakulteta j; Fakulteta /a j? Sport :5» 5 likonomska *"* fakulteta Travna fakulteta Biotehniška fakulteta Visoka Sola /a zdravstvo Teološka fakulteta Filozofska fakulteta Fakulteta /a družbene vede 0% 20% 40% 60% X0% 100% □ Frankofoni raziskovalci v humanistiki in dru>hoslovjii □ Ncfrankofoni raziskovalci v humanistiki in dni?boslo\ ju □ Zaposleni raziskovalci v humanistiki in družboslovju, ki niso ckili za objavo podatkov 4 „ ^ 'I ' * 1 2 \ 2 | 1 | 1 6 1 " i n 1 24 I 89 Ul 9 1 57 J :29 1 64 j * j 20 I 9 I 14 1 3 i 4 1 J 1 3 L ■? 11 1X0 j 1 >7 L’|| 57, J 66 |(. j *"1 i ' r f T" avtorizacije Graf 1: Univ. v Lj. - Razmerja med frankofonimi in nefrankofonimi humanisti in družboslovci Monitor ISH Vol. Ill / no. 1-2, 2001 Med fakultetami Univerze v Mariboru je prikaz naslednji: najvišji odstotek frankofonih humanistov in družboslovcev je na Pedagoški fakulteti (27,5%), sledijo Pravna fakulteta (25%), Ekonomsko poslovna fakulteta (21%) in Fakulteta za organizacijske vede (15%). Ra/mcrja med 1'ranknfoninii in nefrankofonimi humanisti in družboslovci na Univerzi v Mariboru Pravna fakulteta Pedagoška fakulteta Fakulteta za organizacijske vede Ukonomsko poslovna fakulteta 77 10 I 17 C 0% 20% 40% 60% 80% 100% □ Frankofoni raziskovalci v humanistiki in družboslovju □ Nefrankofoni raziskovalci v humanistiki in družboslovju □ Zaposleni raziskovalci v humanistiki in družboslovju, ki niso dali avtorizacije za objavo podatkov Graf 2: Univ. v Mb - Razmerja med frankofonimi in nefrankofonimi humanisti in družboslovci Med inštituti in drugimi institucijami -vseh pač ne bom naštevala, ker je napaka zaradi majhnega števila zaposlenih na mnogih institutih v tem segmentu največja - je daleč na prvem mestu naša fakulteta ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij (100%; tudi tu vzorec ni velik, v času raziskave je bilo zaposlenih 18 raziskovalcev), od nekoliko večjih (z nad ali okoli 20 zaposlenimi) institutov naj navedem še: Pedagoški institut (54%), Narodni muzej Slovenije (53%), Urbanistični inštitut (52%), Inštitut za ekonomska raziskovanja (47%), sledijo: ZRC SAZU (45%; daleč največji vzorec med instituti), Inštitut za narodnostna vprašanja (41%), Inštitut za novejšo zgodovino (36%) in Znanstveno raziskovalno središče RS v Kopru (31%) in Andragoški center RS (26%; pri tem v pričujoče poročilo seveda v ozir nismo vzeli institutov, kjer je zaposlenih manj kakor 12 razisko-valcev/-lk, saj je povsem nesmiselno govoriti o 100 % frankofoni instituciji pri enem, dveh ali 4 zaposlenih). Kvanitifikacija takega vzorca, posebno še v delu, kjer so v raziskavo bili pritegnjeni manjši instituti, ni smiselna (na grafih je tako več mest, ki s statistično obdelavo nimajo prav nič opraviti, zato sem, da bi graf ne bil zavajajoč, dodala numerične vrednosti - število frankofonih oz. nefrankofonih raziskovalcev/-lk in število raziskoval- cev, ki niso dali soglasja za objavo podatkov na posamezni instituciji). Pomen tega vzorčenja je bržčas v možnosti nekakšnega preleta sorazmerij glede znanja jezika in v manjšem segmentu, kjer je vzorec večji, tudi v mogoči nadaljnji obdelavi baze podatkov. Kvalitativni vidik je vseeno pomembnejši (in v tem primeru niso odveč objavljeni podatki manjših institutov), saj en sam raziskovalec s tekočim (odličnim) znanjem francoskega jezika v kvalitativnem (a tudi promocijskem in akademskem) smislu pomeni več kakor ducat tistih, ki skupaj ne zmorejo sestaviti dveh odstavkov tekočega teksta. V teku izvajanja raziskave je prišlo na dan še mnogo drugih izredno zanimivih vsebinskih aspektov širše narave, ki s samo frankofonijo v prvem hipu niso neposredno povezani (gledano širše, iz perspektive vertikalne mentalne stru-kturacije, s stališča obvladovanja veščine gramatike, morfologije in sintakse jezika, in pa iz zornega kota učinkov tega znanja: kakor je, denimo, sposobnost selekcije in prepoznavanje vrste in reda določenih pojmov, pa povezava nedvomno obstaja). Gre za navedbe, ki bi gotovo utegnile biti izredno zanimive, ko bi jih podvrgli preciznejši diskurzivni analizi. O tem le nekaj besed: izredno zanimiva je opredelitev posameznih raziskovalcev (humanistov in družboslovcev) po ključnih besedah (mots clefs). Ne le, da ti nizi besed velikokrat z neko epistemično znanstveno konsistenco nimajo nič skupnega; nemalokrat so celo povsem raznorodnega značaja in provenience, tako da se pravzaprav na nek način skozi pričujočo raziskavo kaže tudi (precej klavrno) stanje zmogljivosti in potence humanistike in družboslovja na Slovenskem, predvsem mislim na (ne)-zahtevnost njunih kriterijev. Ob sledenju’ rubrike s ključnimi besedami se zdi, da je v Sloveniji izredno malo »specializiranih intelektualcev« (t.j. tistih, ki bi znali ali zmogli z zaporedjem nekaj besed natančno zamejiti ali opredeliti svoje polje raziskav), veliko več je tistih, ki bi hoteli zajeti nekakšen »paradigmatičen ali konjun-kturni total«. Tozadevno je prav skozi ta »red diskurza« ključnih besed opaziti več deviacij. Nekatere od njih bi mogli uvrstiti v red izredno slabega poznavanja vsebin tekoče znanstvene produkcije ali vsaj odsotnosti' vsakršne epistemološke formiranosti raziskoval-cev/-lk, saj se v seriji ključnih besed nemalokrat pojavljajo pojmi, ki so, ne le neverjetna »kompilacija« in lepljenka besed in (odsotnosti) konceptov (denimo serija: etika, politična filozofija, teorija delovanja, filozofija duha, motivacija za ravnanje, razlogi za dejanja, racionalnost - praktična, moralnost vojne, patriotizem in nacionalizem z moralnega vidika; ali neka druga serija: idejni tokovi na Slovenskem in v svetu zadnjih 200 let, etika, človek, idologija, religija, idejna zgodovina, srednji vek, krščanstvo, novoveški tokovi), temveč povsem iz različnih pojmovnih redov in konceptualnih registrov (primer: človekov smisel, teološka antropologija, smisel življenja, človekov odnos do Boga in drug primer: telesna vadba, vzgoja, kultura, telesnost, šport, rekreacija, tekmovanja, igre, rituali, socializacija, nacionalizem, prosti čas, industrializacija, femizacija, integracija, društva, zveze, sokolstvo). V tej seriaciji (na nominalni ravni) nemalokrat zaznamo konjuntume pojme (globalizacija, lokalne skupnosti, integracija v EU ...), ki jih ne opredeljuje noben nadaljnji metodološki prijem in ne specifikacija. Ne bi rada izgubljala besed o tern, daje bilo nekatere od teh »kapricioznih arti-kulacij« zelo težko prevesti v francoščino, ne da bi zveneli sleherni resni znanosti neprimerno. Drugačno opažanje, ki izvira iz teh opredelitev pa kaže na določene kolektivistične projekte (seveda ne govorim o resnem teamskem delu ali interdisciplinarnosti, saj bi kaj takega umeščal povsem drugačen in bolj koncizen diskurz), drugače rečeno, v njih lahko vidimo homogenizacijske in unifikacij ske tendence (gotovo z neko jasno, a zato nič manj spregledljivo intenco) na nekaterih institucijah. Posebno štrli ven Institut za novejšo zgodovino, kjer se pri vseh raziskovalcih alternacijsko pojavljata le dve seriji ključnih besed (prva serija: Slovenija, politični sistem, politične stranke, politična opozicija, kulturna politika, gospodarski sistem, industrializacija, finance, preskrba, sociala, vojna, vojno nasilje; in druga serija: evidentiranje virov, objava dnevnikov, sodni spisi, vizitacijski zapisniki, korespondenca, reformacija, protireformacija, liberalizem, druga svetovna vojna), ki sta za vse zaposlene raziskovalce povsem nespremenljivi (podobno velja enotno in eno samo geslo v obliki ključnih besed za vse raziskovalce, ki se ukvarjajo z muzikologijo na SAZU; serija: glasba, zgodovina, renesansa, barok, klasicizem, romantika, glasba 20. stoletja, popis virov, bibliografija, glasbena teorija; pa tudi drugod naletimo na podobne ponovitve - prepise serij). Če si ob tem predstavljamo intelektualca-raziskovalca (npr. pač nekoga iz tujine), ki bi prek baze podatkov hotel priti do specializiranega področja nekega določenega raziskovalca, ki bi ga, denimo tisti hip, zanimal in bi bil npr. zaposlen na tem inštitutu, bi mu to zaradi »nekih višjih ciljev«, ki kolektivizirajo oz. depersonalizirajo raziskovalno dejavnost in za vse raziskovalce/-lke odrejajo le ti dve seriji besed, bilo onemogočeno. Komu je torej namenjena baza podatkov na MŠZŠ (zunanjim ali notranjim uporabnikom? In za koga je reprezentativna?). Po drugi strani pa bi se naš fiktivni in radovedni raziskovalec (z minimalnim intelektualnim obzorjem), ki brska po bazi podatkov o raziskovalcih na Slovenskem, verjetno ali vsaj morda ustavil že tu; vse omenjene serije ključnih besed namreč kažejo na popolno odsotnost sodobnih znanstvenih konceptualizacij, ki bi vključevale npr. antropološko-zgodo-vinsko ali kako drugo nadaljnjo optiko selekcije in obdelovanja podatkov (kar vidimo, jev glavnem fiksacija na pozitivnem/bolje: pozitivističnem odnosu do raziskovalnega objekta in pretežno politične, nacionalno in drugje spet folkloristično in etnogenetsko naglaše-ne tematike). Raziskava zagotovo ni kak verističen ali koncizen prikaz znanja francoščine med raziskovalci v družboslovju in humanistiki pri nas (pomislimo samo na različne zahtevnostne nivoje posameznikov, ki jih vprašalnik reducira na tri deskripcijske kategorije: branja, pisanja in govora, ali na pragmatične in funkcionalne učinke, ki jih ima višja klasifikacijska kategorija, torej atribu-cija tekočega znanja jezika pri nekom, ki kandidira za kako finančno subven- cijo ali tujo štipendijo; in konec koncev je vse skupaj vpeto v sistem, kjer kore-spondiranje med deklarativno ravnijo in stvarnim stanjem bržkone ostaja nepreverjeno), je pa vsekakor sklenjen in indikativen del celote korpusa samo-reprezentacije in samoevalvacije (glede znanja jezika) določene raziskovalno-znanstvene populacije v prerezu prostora in časa. V tem smislu je bila raziskava o frankofoniji med raziskovalci/-valkami v humanistiki in družbenih znanostih v obdobju prve polovice leta 2001 tudi dosledno izpeljana. Taja Kramberger Evalvacija študijskih programov na ISH Evaluation of the Educational Programs at ISH Evaluation des programmes des etudes ä I’ISH Študentje in študentke so lani oblikovali pobudo, da bi ocenjevali kvaliteto izvedenih predavanj na ISH. Letos je Študentski svet ponovno predlagal »ocenjevanje profesorjev«, ki predavajo na ISH, senat pa je sprejel sklep, da se oblikuje evalvacijska skupina. Oblikovali smo skupino iz predstavnikov profesoric in profesorjev (ga. Svetlane Slapšak), študentk in študentov (g. Peter Arko), mladih raziskovalk in raziskovalcev (gdč. Nataša Rogelja), administracije (gdč. Dragica Bac); sku-pino vodi asistentka ga. Alenka Janko Spreizer. Doslej smo želeli uresničiti pobudo študentov za vrednotenje kvalitete programa in smo oblikovali eksperimentalni vprašalnik za samoevalvacijo študijskih programov, ki se izvajajo na ISH. Vprašalnik smo poslali vsem letos vpisanim študentom naše fakultete; do predvidenega roka za oddajo je bilo vrnjenih 10 vprašalnikov. Tudi če ne bo število vrnjenih vprašalnikov večje od tega, bomo lahko z razpoložljivimi informacijami modificirali vprašalnik in oblikovali model za obdelavo podatkov, ki jih bomo zbirali v prihodnje. Izvedli smo tudi kratko evalvacijo letošnjih informativnih dni v juliju in septembru, saj nas zanima, kateri študenti so naša morebitna ciljna skupina oziroma katerim študentom naša fakulteta predstavlja vsaj eno od destinacij za podiplomski študij. Posvetili smo se tudi metodologiji za oblikovanje evalvacij skega sistema. Predstavnik študentk in študentov ter predstavnica mladih raziskovalk in raziskovalcev sta dobila v vpogled osnutek besedila za oblikovanje metodologije evalvacije s priporočilom, da bi oblikovala konkretne pripombe na posredovano besedilo. Metodologijo nameravamo sproti dopolnjevati in po potrebi modificirati. S predlogi dopolnjeno besedilo bo naknadno poslano še drugima dvema članicama. Zasnovati želimo fleksibilen sistem spremljanja kvalitete učnega procesa, v katerega bodo vpeti študenti, poleg tega pa tudi izvajalci modulov - profesorji, docenti in asistenti ter koordinatorji programa, pa tudi administrativno osebje. Predvsem želimo zbrati tiste informacije, ki bi lahko prispevale h kvalitetni izvedbi študijskih programov na naši fakulteti. Sistem evalvacije, ki ga predpisuje tudi zakonodaja na področju visokega šolstva, bo omogočil zbiranje tudi tistih informacij, ki zanimajo financerje, in o katerih jim mora fakulteta poročati. Jeseni bomo nadaljevali s pripravo metodologije za evalvacijo, oblikovali pa bomo še vprašalnik za spremljanje kvalitete posameznih modulov, ki ga bodo izpolnjevali študenti, vpisani v modul (ali pa so ga redno obiskovali); evalvacijo modula bomo izvedli le, če bodo posamezni izvajalci modulov na to pristali. Prav tako bomo po izvedenem modulu omogočili tudi predavateljem, da podajo mnenje o svojem izvedenem programu. Namen evalvacije ni vzpostavitev nekakšnega dopolnilnega sistema habilitacije, pač pa vidimo smiselnost v zbiranju informacij za kvalitetno izvajanje študijskih procesov. Na podlagi takšnih ocen bo možno izluščiti oceno predavateljevih predavanj in nastopov, ki bo pomagala predvsem predavateljem pri morebitni modifikaciji svojega izvajanja; informacije bodo lahko pomagale vodjem študijskih programov pri izbiranju kvalitetnih predavateljev. Evalvacij ski sistem bo možno le izjemoma in po potrebi - npr. ob izvolitvah v naziv — uporabiti kot dopolnilo pri oblikovanju mnenja študentov, ki ga bo pripravil Študentski svet ISH s pomočjo evalvacijske skupine. Ko bo metodologija izdelana, jo bomo predstavili tudi senatu ter študentom. Evalvaciji bomo namenili tudi forum, na katerem bodo predstavljena metodološka izhodišča ter obrazci, ki jih bodo lahko študenti prekopirali v svoje datoteke in izpolnjene vrnili v zaklenjeni predal; nekaj prostora bomo namenili tudi predlogom in komentarjem o evalvaciji. Alenka Janko Spreizer Model računalniško posredovane komunikacije za potrebe izobraževalnih in drugih javnih inštitucij v mestu Ljubljana v smeri izboljšanja interaktivne komunikacije A Model of Computer-Mediated Communication for Fulfilling the Needs of Educational and Other Public Institutions in Ljubljana, Aiming to Improve Interactive Communication Le modele de la communication mediatisee par ordinateur en vue des besoins des institutions d'education et des autres institutionspubliques ä Ljubljana dans le sens d’ameliorisation de la communication interactive Skupina raziskovalcev in raziskovalk letošnjem letu pričela v praksi na ISH - Fakulteti za podiplomski udejanjati idejo, da bi raziskovalne humanistični študij, Ljubljana je v aktivnosti, ki potekajo znotraj fakultete, pridobile nov kanal, prek katerega se lahko študenti in študentke ISH aktivno vključijo v raziskovalni proces na ISH. Možnost vključevanja študentov in študentk v raziskovalni proces je bil namreč tudi eden izmed ciljev ustanovitve ISH - Fakultete za podiplomski humanistični študij. V ta namen je bil izdelan in pripravljen tudi pričujoči raziskovalni projekt. Raziskovalni projekt je pridobil finančna sredstva na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje raziskovalnih projektov za potrebe Mestne občine Ljubljana. Projekt je zastavljen pragmatično, saj bodo rezultati raziskovanja uporabni za širok krog raziskovalcev in uporabnikov računalniško posredovane komunikacije. Sam projekt je razdeljen v dva vsebinska sklopa, in sicer: 1. Virtualni forumi V sklopu tega dela projekta načrtujemo vzpostavitev štirih poskusnih on-line forumov, ki bi bili vključeni tako v izobraževalni kot tudi v raziskovalni del programa Fakultete za podiplomski humanistični študij. Trije forumi bodo predvidoma delovali v okviru individualnega raziskovalnega dela (IRD) študentskih skupin na izbranih študijskih smereh ISH, četrti forum pa bo sestavni del projekta, ki se ukvarja z evalvacijo učnega procesa na ISH. Vsak forum bo imel svojega mode-ratorja-koordinatorja, ki bo koordiniral in usklajeval aktivnosti znotraj posameznega foruma. Komunikacija med študenti oziroma študentkami, ki sodelujejo v raziskovanju, se bo torej deloma prenesla na forume, s čimer bodo ti lahko postali učinkovito komunikacijsko sredstvo. V sklopu tega segmenta projekta se bomo ukvarjali tudi z oblikovanjem izhodišč za analizo forumov na ISH. Analiza forumov se bo pričela takoj ob začetku delovanja le-teh. Na podlagi analize bomo skušali ugotoviti tipologijo in značilnosti računalniško posredovane komunikacije v virtualnih forumih, v zaključni fazi projekta pa bomo oblikovali tudi smernice za prihodnje analize virtualnih forumov in ocenili primernost računalniško posredovane komunikacije za specifično prakso v raziskovalni in izobraževalni dejavnosti. Analiza online komunikacije v forumih bo torej opravljena z namenom raziskati možnosti, ki jih skupini daje računalniško omrežena tehnologija. Na podlagi analize komunikacije, vprašalnikov in opazovanja z udeležbo bomo lahko preverili, ali se v on-line forumih vzpostavlja kolaborativna računalniško posredovana komunikacija (RPK), kije konceplualizirana kot proces skupne kreacije, v kateri udeleženci/ke ustvarjajo skupne interese in se približujejo skupnim ciljem, ki jih lahko med samim potekom komunikacije tudi redefinirajo. 2. Virtualna knjižnica V sklopu segmenta virtualne knjižnice načrtujemo tehnično postavitev internetnega portala Virtualne knjižnice ISH. Internetni portal bo omogočal iskanje, pregledovanje in možnost branja tekstov v elektronski obliki. V ta namen je potrebno tekste oblikovati v pdj. formatu. V tej obliki se bodo namreč v naslednjih fazah projekta realizirala seminarska dela podiplomskih študentov. Načrtujemo torej, da bi v prvem koraku znotraj knjižnice postavili izbor seminarskih nalog po posameznih programih in smereh, ki se izvajajo na ISH. Te naj bi v prihodnosti izhajale letno kot periodična elektronska publikacija. Kasneje bi znotraj virtualne knjižnice v elektronski obliki pričela izhajati tudi magistrska in doktorska dela. Ob koncu projekta, ko bo virtualna knjižnica že delovala, načrtujemo tudi primerjavo oziroma analizo kodov informacij (avdio/ tekstualni/vizualni). Predvidoma naj bi bila narejena diskurzivna analiza in analiza perspektive uporabnikov. Predstavljeni projekt pomeni velik izziv in novo možnost, ki jih v sklopu svoje izobraževalne in raziskovalne ponudbe ISH ponuja svojim raziskovalcem in raziskovalkam ter študentom in študentkam. Komunikacija prek znanstvenih on-line forumov namreč zahteva intelektualno angažiranost in pripravljenost na kritično razmišljanje, pa tudi Samoiniciativnost samih raziskovalcev in raziskovalk ter študentov in študentk. Le na ta način lahko nastane kvaliteten produkt medsebojnega razumevanja in interpretacije ter refleksije danih problemov. On-line forumi predstavljajo odlično polje za divergentno mišljenje, za preizkušanje manj predvidljivih in variabilnih kontekstov, ki si jih udeleženci foruma lahko neprestano postavljajo in se s tem tudi ločujejo od predhodnih, pogosto hermetično zaprtih konceptov in paradigem, stališč in vse prepogostih samoumevnih predpostavk. Virtualna knjižnica pa hkrati predstavlja pomembno obogatitev v polju raziskovanja in izobraževanja na fakulteti. Tadej Praprotnik P.S. Ker bo ta številka Monitorja izšla približno v času pričetka delovanja forumov, že na tem mestu vabim vse študente/ke in raziskovalce/ke, in nasploh vse zainteresirane, naj se pridružijo tej novi obliki komunikacije. Če pa ne mislite aktivno sodelovati v forumu, lahko vsaj poškilite vanj. Morda se vam utrne ideja za kak nov forum. Individualno raziskovalno delo s študenti (IRD) - socialna antropologija Individual Research Work with Students (IRW) - Social Anthropology Recherche individuelle des etudiants (RIE) - anthropologie sociale V sklopu individualnega raziskovalnega dela pri socialni antropologiji je bila skupina študentov in študentk vključena v projekt z naslovom Zunanje meje, notranje meje: razmejevanje krajin in identitet v Sloveniji v 19. in 20. stoletju, pod mentorstvom prof. dr. Bojana Baskarja. Zaradi pomanj- kanja financ projekt v realnosti ni potekal, delo s študenti v okviru IRD socialna antropologija pa se je kljub temu vsebinsko navezovalo na določene dele omenjenega projekta. V prvem semestru smo se lotili prebiranja literature s področja antropologije krajine, delo pa je bilo organizirano v smislu debat ob prebranih člankih. Z branjem literature smo nadaljevali tudi v drugem semestru, ob tem pa se je zvrstilo tudi nekaj predavanj povezanih s tematiko krajinskih reprezentacij in identitet v določenih nacionalnih in transnacionalnih kontekstih. Eno izmed teh je bilo tudi predavanje Sabine Mihelj, mlade raziskovalke na ISH, ki je predstavila imaginiranje krajin na primeru Istre in Savrinije. Po prebiranju omenjene literature je bilo v središču • raziskovalnega zanimanja skupine predvsem tole vprašanje: na kakšne načine se imaginirajo posamezne identitete glede na specifične krajine oziroma ozemlja, pri čemer smo se osredotočili na preučevanje identitet izbranih skupin oziroma motivov (npr. • ribičev, tekstilnih delavk, Romov, beguncev, Soče ipd.); zlasti nas zanimajo kriteriji, po katerih je zamišljena njihova »skupinskost«, kako jo vidijo akterji sami ter kako je povezana z določenimi prostori. Nadalje smo si zastavili vprašanje, ali se reprezentirajo določene imaginarne podobe kot nekakšne krajinske specifičnosti in kakšni so njihovi vsakokratni konteksti ter nameni. V prihodnjem šolskem letu bi se radi posvetili predvsem naslednjim sklopom vprašanj: • kako so si določene skupine in motive zamišljali in kako so jih reprezentirali predvsem zgodovinarji, etnologi, geografi in drugi raziskovalci v okviru družbenih in humanističnih ved, ter kako so njihove reprezentacije povezane z vsakokratnim političnim in nacionalnim kontekstom; kako so izbrane skupine in motivi repre-zentirani v turističnem diskurzu, umetniških upodobitvah, medijskem diskurzu in za kakšne namene rabijo te distinktivne reprezentacije: ali za eksotiziranje skupin v določeni krajini (in drugih prostorskih kontekstih, npr. v mestih oziroma trženje identitet za različne namene npr. za turizem) ali za vzpostavljanje socialnih meja, za izključevanje ali za brisanje meja in asimilacijo določenih skupin ipd.; kako se določene skupine zamišljajo same, kakšne »imaginarne svetove« (Van der Port, 1998:134) si kreirajo in kakšna so mnenja, ki prevladujejo v javnem življenju o omenjenih skupinah, kako sijih zamišljajo drugi akterji; kako se s temi identitetami okoriščajo različne reprezentacije posameznih skupin, ki so povezane z regionalnimi, nacionalnimi in z morebitnimi drugimi ideologijami. Za realizacijo drugega dela druge alineje smo s študenti in študentkami že sestavili anketni vprašalnik, v katerem smo različne populacije spraševali, kako si zamišljajo podobe ribičev, Ciganov, tekstilnih delavk, beguncev, Soče. V analizi zbranih anket nas bo zanimalo predvsem, kako bodo ljudje zajeti v raziskavo (zajeli bomo otroke v vrtcih in osnovnih šolah, srednješolce, študente, delovne kolektive in upokojence), povezovali tekstilne delavke, ribiče, Rome, Sočo, s svojimi mentalnimi podobami o zamišljenih identitetah. Pri tem bomo še posebno pozorni na prekrivanje in prenašanje posameznih pomenov, ki so povezani s specifičnimi prostori in krajinami. Nataša Rogelja in Alenka Janko Spreizer Drugi raziskovalni projekti Other Research Projects / Autres projets de recherche Na 1SH so se poleg opisanih v študijskem letu 2000/2001 izvajali še naslednji raziskovalni projekti: INEA - Mednarodna raziskava bralne pismenosti/ IEA (1999-2003) Gre za raziskavo kompetence pri rabi narativnih in razlagalnih besedil v različnih kulturah, v raziskavo je vključenih 34 držav. Nosilec projekta: Janez Justin Jezik in spolna razlika II (1999-2001) Nosilka projekta: Eva D. Bahovec Invencije nacionalnih krajin v multietnični obmejni regiji: Istra od sredine 19. stoletja do danes (2001-2004) Nosilec projekta: Bojan Baskar Imaginiranje Drugega: konstruiranje Drugosti na primeru migrantov (beguncev, prebežnikov in prosilcev za azil) (2001-2003) Nosilka projekta: Alenka Janko Spreizer Oblikovanje družbenih rab novih komunikacijskih tehnologij v Sloveniji: Zgleda mobilne telefonije in interneta (2000-2002) Nosilec projekta: Jože Vogrinc Vloga državnega nagrajevanja v Sloveniji danes (2000-2002) Nosilka projekta: Ksenija H. Vidmar Imaginarij poznega srednjega veka na Slovenskem (2001-2003) Nosilec projekta: Jurij Mikuž Potlačena umetnost (1998-2001) Nosilec projekta: Jurij Mikuž Konstrukcija kolektivnega spomina v antiki (2000-2002) Nosilka projekta: Svetlana Slapšak Značilnosti in perspektive računalniško posredovane komunikacije (na primeru diskusijskih forumov in klepetalnic) (2001-2003) Nosilec projekta: Tadej Praprotnik Gostovanja vabljenih profesoric in profesorjev na ISH Visiting Professors Lectures at ISH I Les interventions des professeurs invites ä I'ISH Marie-Elizabeth Ducreux Lakits CNRS - Centre de Recherches Historiques, Pariz »IIfautprendre la conscience de double, triple histoire.«* Med 29. in 31. majem 2000 je na naši fakulteti s ciklom predavanj, naslovljenim Rekonverzija v katolicizem v monarhiji Habsburžanov - XVII. stoletje, gostovala profesorica z Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales, sodelavka Centre de Recherches Historiques in ustanoviteljica praškega francoskega instituta CEFRES (Centre Frangais de Recherche en Sciences Sociales). Najpomembnejša kvalifikacija predavateljice pa zagotovo izhaja iz dolgoletnih raziskav in je vsebinske narave: Marie-Elizabeth Ducreux-La-kits je strokovnjakinja za zgodovino religij v Srednji Evropi s posebnim poudarkom na deželah nekdanje republike Češkoslovaške. V nadaljevanju, sicer zelo sumarno, povzamemo nekatere od vsebinskih poudarkov njenih predavanj na ISH. S prvim, uvodnim predavanjem v Rekonverzijo v katolicizem v Habsburški monarhiji - XVII. stoletje nas je Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits s serijo poudarkov uvedla v svet svoje lastne konceptualizacije in vpeljala nekatere pojme, ki jih je potrebno ujeti in razmisliti v celotnem loku njenih * Maric-EliZabeth Ducreux Lakits na predavanju 29. maja 2001: »Treba se je zavetimi dvojne, trojne zgodovine.« predavanj. Epistemična podlaga zgodovinske antropologije, tako značilna za vse francoske predavatelje z EHESS, ki so doslej predavali na ISH, in ki začne z osvetljevanjem v pozabo potisnjenih drobnih in partikularnih 'dejstev in nadaljuje s postopnim zavračanjem klišejev ter z doslednim obravnavanjem konteksta z različnih plati, brez končnih determinacij in izključevanj tistih serij podatkov, ki so doslej ostajali spregledani na obrobju, pa tudi s samim načinom prezentacije obdelanega študijskega korpusa, pri katerem ni in ne more biti nobenih generalizacij brez zelo jasnega poznavanja, razkrivanja in prepoznavanja indicev in intenc v ozadju posameznih dogodkov,- vsaj za moja ušesa, naveličana na Slovenskem povsodpričujočnih (omniprezentnih) psevdo-teoretskih desantov nad detajle oz. znanstvene objekte, ki še niso bili zadovoljivo (zadostno) preučeni pod skrbno kontekstualno lupo - prinaša olajšanje in je tudi sicer prvovrstni užitek. Interpretacije, kot je bilo rečeno, ne prvič in ne zadnjič, so vselej v gibanju, so žive in diskutabilne. Da bi mogli razumeti, ali se vsaj približati razumevanju češke zgodovine, moramo imeti pred očmi specifičnost modela intele-gibilnosti češke zgodovine, ki sam na sebi seveda ni odrezan od navidez nevtralnih manifestacij zgodovine in vsakodnevnih dogodkov, kakor ga tudi ne moremo ločiti od različnih tipov kronologizacij (periodizacij) in s tem od intencionalnosti, ki jo v zgodovinske interpretacije neposredno investira konjunktuma ideološka misel, ki vsiljuje te periodizacije kot »kanonične«. Že tu, pri periodizaciji dogodkov, se potemtakem, začnejo težave legitimnosti, povezane z interpretacijo. Ko je, denimo, Ferdinand II. začel z rekatolizacijo v Bohemiji (1617 je kot kralj nasledil svojega bratranca Ma-thiasa; vladal je do leta 1637) so se recepcije legitimnosti v različnih okoljih Habsburške monarhije (v nadaljevanju HM) zelo razlikovale. Kralj v HM v svojih rokah ni imel skoncentrirane vse moči; institucijo HM je namreč vseskozi vzpostavljala kompleksna dinamika med stanovi in kraljem. Leta 1631 je novinar Pavel Stränsky v delu Res Publica Bojema opisal idealiteto delovanja, ki sicer vzpostavlja določeno diskurzivno realnost, s samo tedanjo vsakdanjo stvarnostjo pa nima veliko opraviti. Delo je tako treba brati z vednostjo o tej prekinitvi. Dejstvo je, da se je del aristokracije proti koncu 17. stoletja približal kralju in se prekrstil v katolicizem. Model vladavine, model delitve HM na posamezne urade, oddelke in pristojnosti, se skozi detajlno analizo kaže kakor »aristokratski model lastništva«. Diskurzivno realnost, ki v določenih točkah, trajektorijih, pomenskih vozlih korespondira s stvarnostjo (realite), v drugih zopet ne, je potrebno zelo natančno preučevati. Zasledovanje reda diskurza in sledenje genezi uporabe določenih pojmov in terminov, ki konceptualno izvirajo iz 16. in 17. stoletja, lahko raziskovalcu razkrijeta presenetljive podatke in ga v procesu raziskovanja usmerita povsem drugam, ne tja, kamor si je zamislil potovati na začetku intelektualnega dela. Na primeru takšnih raziskav na Češkem, je Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits na sledi koeksistenci različnih tipov diskurzov, različnih redov in sistematizacij simbolne legitimnosti, ki med seboj interferirajo z različnimi (pre)sečišči pojmovanj »resnice« in »zmote«. Primer: recepcija in eksplikacija suverenosti (souverenite) sta odvisni od mnogih faktorjev in funkcij. Husitsko gibanje je npr. na Češkem zgodovinsko vrednoteno zelo pozitivno; za razliko od poudarjeno negativno percepirane rekatolizacije (pomislimo ob tem samo na povsem nasproten primer: na slovensko popularizirano in pozitivno recepcijo protireformacije!). Da bi sploh mogli razumeti takšno vrednotenje, moramo vedeti za številne sledi in premike v imaginaryu skupnosti, ki se danes označuje z zbirnim pojmom kot »češka«. Vedeti moramo za izjemen vpliv praške univerze, ustanovljene leta 1348, kot prve univerze v HM in v Srednji Evropi nasploh; vedeti moramo, da je bilo leta 1436 dovoljeno bikonfesionalno stanje, kar je bila tedaj izredna redkost, in četudi je kmalu izgubilo vrednost, je za učinek imelo multipliciranje sekt s povsem svojsko situacijo v vsaki »signoriji«, ki je ni mogoče generalizirati. Konsekvence tega je mogoče razpoznavati skozi različne tipe sekularizacij. Vedeti moramo tudi, da na Češkem za časa Ferdinanda II. klera kot stanu še ni bilo (obstajajo haute noblesse, basse noblesse, villes), vedeti moramo, kaj vse so sprožili učinki bitke na Beli gori (1620; ki obenem pomeni konec neodvisnosti Bohemije); ne zgolj v strogo politični razsežnosti, temveč tudi na ravni vsakdanjega življenja, ki je bilo nasilno prekinjeno z izgonom na tisoče družin različnih stanov (1627), ki niso hotele sprejeti katoliške vere itn. Po 30 letni vojni se zadeve preobrnejo; po vojaških uspehih se nenadoma kot odločujoči faktor pojavi država. V »konfesionalnem smislu« se torej pomembno novo poglavje na Češkem začne s Ferdinandom II. Drugo predavanje z naslovom Kontrola mišljenja in vprašanje knjige - XVI. in XVII. stoletje, nas je približalo novi aktivnosti, ki se v 50. letih XVII. stoletja pojavi na Češkem: gre za kontrolo aktivnosti klera, ki je sinhrona pojavoma statističnega registra in reorganizaciji diocez (v vikarije). V misijonih, ki so jih izvajali v vaseh, so imeli pomembno vlogo pri širjenju vere t.im. cantici; protestantskega izvora, a preoblikovani v katoliško devocijo (širili so jih cantores). Vprašanje pokristjanjevanja je bilo tesno povezano s krstom, eno od pomembnih vprašanj, ki seje tu zastavljalo, pa je bilo: kako prekrstiti ljudi, ki jih obenem »kaznuješ«. Temeljno vprašanje je torej potekalo na razmejitveni liniji »pozitiviteta« -»negativiteta«, pri čemer je zapeljivost krivoverstva, kot lahko razberemo' iz študija materiala v večinoma temeljila na dveh nosilcih: in sicer, od zunaj in iz knjige. Knjiga je tako postala simbol * Za podrobnejši pregled glej izredno zanimiv članek Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits: »Lire ä cn mourir. Livres et lectures en Boheme au XVII I“ siecle«, v: Les usages de l'imprime (uredil Roger Chartier), Fayard, Paris, 1987, pp. 253-303. herezije. Na osnovi vprašalnikov (sg. formula examinis) , ki jih je M.- E. Ducreux-Lakits preučevala, je definiranje heretikov izredno težavno; nikakor ni mogoče priti do enostavnega odgovora, kaj je bilo tisto, kar jih povezuje. Zdi se, da »krivoverska« napaka (tomber dans l'erreur) prihaja od zunaj: s knjigo (kliše na Češkem, ki se je ohranil do danes, je seveda, daje bila »ljubezen do knjige tako velika, da so vsi brali«; M.-E. Ducreux-Lakits pravi, da je moč knjige vsekakor bila velika, da pa je povsem drugo vprašanje, v kakšni smeri in kontekstu). Da bi nosilci protireformacije lahko zamenjali heretične knjige s »pravimi« (katoliškimi), je bilo najprej treba ustvariti nove edicije, pogoje za distribucijo, izdelati strategijo distribuiranja samega. Vse to so tudi zares storili. Topos knjige na češkem je za produkcijo »nacionalnega« momenta izredno močan. To izhaja iz 17. stoletja (nasploh v drugi polovici 17. stoletja po vsej Evropi krivulja povečanja tiskanja knjig izredno strmo raste, celo recepcija latinščine se močno poveča) in se v 19. stoletju razvije v dve močni »orožji« nacionalnega vrenja, ki sta šola in knjiga. V tretjem predavanju je bil govor o Interpretaciji kriptoprotestantizma na Češkem. Sam pojem se nanaša na protestantizem v konfesionalnem (prikritem) pomenu. S protestantizmom naj bi, tako je zabeleženo v virih, končali brutalno in hitro (brutalement et rapidement), vendar je neke vrste kolektivni memoriji in njeni transmisiji na različne načine, z nizom lokalnih posebnosti in bizarnosti in prek različnih nosilcev mogoče kontinuirano slediti dalje v 18. stoletje. Enega izmed pomembnih transmisijskih faktorjev pri tem predstavlja pojav »pridigarjev« (predicateurs/predicants), ki so pred letom 1730 še maloštevilni, po tej letnici pa nenadoma začne njihovo število naraščati. Gre za nekakšne »protestantske misionarje«: preprodajalce knjig, ki pa so poleg knjig prodajali tudi orodje in drug manjši potrošili material in obenem skrbeli za ohranjanje imaginarne kontinuitete in razširjanje nekaterih starih »monolitnih mišljenjskih vzorcev«, ki jim je (vsaj nekaterim) M.-E. Ducreux-Lakits sledila v mikroštudijah. Nosilci kripto-protestantizma so bili predvsem ljudje, ki se niso hoteli konfesionalno izreči oz. so navajali izjave, kakor je, denimo, ta: »... nismo ne protestanti, ne luteranci..., smo nosilci novih idej...«. V zadnjem, četrtem predavanju, z naslovom Protestantska dediščina in nacionalna identiteta, je M.-E. Ducreux-Lakits strnila nekatere niti, ki jih je napeljala že v prejšnjih treh predavanjih, v interpretativni shemi o procesu konstruiranja nacionalne identitete. Model nacionalne identitete tako po njenem mnenju ni zaprt proces, temveč se neprenehoma premešča, giblje in je dinamičen (podobno velja za že omenjene interpretacije). Nacionalna identiteta temelji na pripovedi (recit), ki je dovolj splošna, da je vanjo mogoče umestiti nadaljnje izbire, ki jih odreja izredno kompleksen preplet zgodovinskih dejstev in mitskih vložkov. Ta operacionalizacija pripovedi je konstitutivna operacija, na njej in na njenih premikih ter naknadnih investi- * Glej tudi: Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits, »Entre catholicisme et protestantisme: 1'identite tchcque«, v: Le Debat, no. 59, mars-avril 1990, pp. 106-125. cijah slonijo nacionalni modeli. Za češko nacionalno identiteto izredno pomemben identifikacijski člen predstavlja František Palacky (1798-1876). Njegova koncepcija zgodovinske eks-plikacije predstavlja matrico za celo serijo modernih identitet (na Češkem). Zanj je češka zgodovina vpeta v boj med slovanskim in germanskim svetom in sicer na način, ki slovanski svet vzpostavlja za nosilce demokracije in katolicizma, medtem ko v germanskem svetu vidi nosilce fevdalizma in protestantizma. V to shemo se vpenjajo na različnih delih posamezni segmenti mitskih vzorcev in klišejskih obrazcev; eden od njih je npr. tisti, ki pravi, daje »češki narod prvi, ki je ostalemu svetu ponudil univerzalije« (bratstvo, enakost...). Bela gora šele kasneje, ne pri Palackem, temveč pri Masaryku, vznikne kot negativni element. Veliko tega, kar je bilo kasneje mitizirano, pa je obstajalo že prej (le da ni bilo strukturirano kot mit). Izredno zanimivo je spremljati te procese mistifikacij pripovedi in posamezne etape izgradnje mita (mitiziranje) na podlagi analize diskurza. Govori na taborih (ki jih seveda poznamo tudi na Slovenskem) so, kakor je na podlagi njihovega preučevanja povedala predavateljica, neverjetna mešanica, kompilacija starih odkruškov in raznorodnih diskurzov, ki konstituirajo veličino nacionalistične retorike. Posebno zanimivo je tudi to, da je Masaryk (M.-E. Ducreux-Lakits je med drugim preučevala tudi vplive A. Comta na Masaryka, za katere pravi, da so na nekaterih mestih izredno močni), ki je bil načeloma proti mitu in klerikalizmu, hkrati s produkcijo de-mistificiranja obojega, ustvaril še močnejši mit: mit o dolgi demokratični tradiciji, iz katerega Čehi, po besedah M.-E. Ducreux-Lakits sploh ne zmorejo izstopiti. Masarykovo delo je kajpak sprožilo bojevito polemiko, znotraj katere se je konstituiral horizont izrekanja pro et contra in znotraj katerega se je hkrati s tem sprožila velika količina čisto poljubnih interpretacij. Oficialna ideologija, ki je bila in je pravzaprav na nek način še razširjena v obtoku, izvira ravno iz teh vulgari-ziranih artikulacij. In paradoks je, daje ta demokracija bila vzpostavljena prav na robu svojega nasprotja. In tako ne smemo biti presene-čeni ob dejstvu, pravi Marie-Elizabeth Ducreux-Lakits, da so se nekateri kasnejši profeti tovrstne demokracije izgubili v stalinizmu. Taja Kramberger Daniel Nordman CNRS - Centre de Recherches Historigues, Pariz Med 2. in 6. aprilom 2001 je na ISH gostoval profesor z EHESS Daniel Nordman, directeur de recherches na CNRS (Centre national de recherches scientifiques). V petih predavanjih z naslovom Mediteran kot meja in Carolus Quintus in Villegagnon v Alžiru (1541), ki jih na tem mestu ne bom povzemala (so pa predavanja posneta na kasetah in si jih lahko, tisti, ki vas problematika posebej zanima, sposodite v knjižnici ISH), ker mislimo v eni prihodnjih številk naše revije v prevodnem bloku s skupnim naslovom Prostor, krajina, teritorij: mentalne reprezentacije v celoti objaviti njegov članek o nekaterih razločevalnih potezah med koncepti prostora, teritorija in terena, do katerih je Daniela Nordmana pripeljal dolgoletni študij prostorskih reprezentacij in konstrukcij (zadnjih nekaj let se je ukvarjal z morsko mejo in njenimi reprezentacij ami; pred kratkim pa je pri založbi Gallimard v ediciji Bibliotheque des histo-ires, NRF izšla tudi monografija na temo mej ). Obsežna komparativna študija, ki - kakor tudi ostala monografska dela - vselej umešča (nove in pre-ciznejše) dokazne diference v že obstoječo znanstveno produkcijo, nam skozi detajlno analizo prikaže načine razrezovanja prostora (decoupage de 1'espace) in geografskega »razvrščanja prostora v objekte, oskrbovanja prostora z mejami«, pri čemer prepoznavno razliko med prostorom (1'espace) in teritorijem Daniel Nordman, Frontieres de France. De I 'espace au territoire, XVf - XIX siede, Gallimard, Bibliotheque des histoires, 1998. Daniel Nordman v času gostovanja na ISH (Foto: T. K.) (,le territoire) umešča strategija kulturne ekskluzivnosti. Teritorij je, po D. Nordmanu, »dominiran, razmejen, označen in prilaščen prostor« (Vespace domine, delimite, designe et appro-prie), potemtakem na nek način navznoter elaboriran in apropriiran prostor. Prostor (Vespace) pa je kategorija, ki še ni limitirana, razmejena (peut-etre defini comme illimile); je neke vrste »nedefinirana vsebina, v katero se morejo umeščati različne entitete« (npr. umetniški prostor, trgovski prostor, religiozni prostor idr. - vse to so med seboj različni, a družbeno kompatibilni prostori, ki se vpisujejo v neke globalne vsebine). Meja, konceptualno, ni ne prostor ne teritorij, ampak je »ena od potez teritorija, natančneje: tista poteza, po kateri se v soglasju s političnimi izbirami in zgodovinskimi situacijami, prostor modelira v teritorij«. Meja je torej razločevalna, multiformna značilnost teritorializacije prostora. Naj zapišem le še nekaj lapidarnih dejstev o avtorju. Daniel Nordman je, skupaj z Andräsom Zemplenijem, na Collegium Budapest nosilec interdisciplinarnega projekta Structure et structuration de 1'espace en Europe, du Moyen Age ä nos jours/ Struktura in strukturiranje prostora v Evropi od srednjega veka do današnjih dni, katerega vsebinski pou- darek je na razmerjih in poskusih definiranj dveh temeljnih tipov prostorske organizacije v Evropi današnjih dni (seveda z ozirom na zgodovinsko genezo, kontinuitete in diskontinuitete teh dveh tipov organizacije). Z Danielom Nordmanom in še z nekaterimi kolegi z EHESS smo pred kratkim usklajevali in pripravljali obsežnejši mednarodni projekt o mejah na Balkanu, ki ga je nekaj (znanstveno očitno ex-komuniciranih) slovenskih »ocenjevalcev« ocenilo kot »nerelevantnega za naš prostor« (o tem nekaj več besed v prispevku Misija v Parizu Draga B. Rotarja v pričujoči številki); “nerele-vantnost” pa je zatem nenadoma dobila drug predznak, saj je MŠZŠ kmalu zatem sofinanciralo simpozij na isto temo, vendar na drugi instituciji. Na vsak način s sodelovanjem seveda nadaljujemo. Prvi rezultat teh priprav bo spomladanski simpozij na ISH: Frontieres et identites territoriales et imagiriaires de I'antiquite aux temps modernes/ Teritorialne in imaginarne meje in identitete od antike do modernega časa. Nadaljujemo tudi z usklajevanjem mednarodnega projekta; v njegovo vsebinsko raven nevredna vrednotenja pač ne morejo poseči. Nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet. Taja Kramberger Andrea Petö European University, Firence V četrtek, 18. maja 2000, je na ISH -Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani na povabilo profesorice ISH Svetlane Slapšak gostovala zgodovinarka in sociologinja Andrea Petö, ki trenutno predava na European University v Firencah. V predavanju nam je predstavila področja, ki jih raziskuje, to so: zgodovina žensk v Vzhodni in Srednji Evropi po II. svetovni vojni; tranzicija; družbeno gibanje v literaturi (social movement in literature), nova smer v sociologiji, ki analizira, zakaj se ljudje pridružijo različnim gibanjem, kako ta gibanja nastanejo, delujejo, prenehajo delovati in kaj se zgodi po tem; politika institucij; biografije žensk; ustna zgodovina, kjer jo zanima predvsem razumevanje različnih stopenj delovanja žensk v politiki in različne iluzije, ki se nanje nanašajo; podrobnejši pregled ženskih organizacij, ki so na Madžarskem delovale pred II. svetovno vojno in po njej. Po letu 1945, v tako imenovanem tranzicijskem obdobju, je na Madžarskem uradno delovala le komunistična stranka, delovanje vseh drugih strank/ organizacij, tako političnih kakor nepolitičnih, pa je bilo prepovedano. Ker je večina raziskovalcev, ki se je ukvarjala z zgodovino Madžarske po II. svetovni vojni, preprosto trdila, da na Madžarskem in v Vzhodni Evropi ni bilo ženskih feminističnih organizacij, drugi pa so verjeli, da je bilo žensko gibanje v komunizmu homogeno oz. daje delovala le ena velika homogena organizacija, se je Petöjeva odločila, da bo raziskala, kaj seje v tem obdobju doga- jalo z ženskami in kakšna je bila. udeležba žensk v politiki. Ko so se leta 1993 odprli arhivi Ministrstva za notranje zadeve, kjer so bili shranjeni dokumenti organizacij, ki so jim po letu 1945 prepovedali delovati, in je dokumente pregledovala, je našla sezname s člani organizacij, statute teh združenj, korespondence in finančna poročila. Iz tega je naredila zemljevid ženskih organizacij pred vojno in po njej. Zenske organizacije so delovale v dveh različnih okvirih: 1. Prve so se zavzemale za razlikovanje na podlagi bioloških razlik. Bile so civilne ali verske, ukvarjale so se z dobrodelnimi akcijami, vodile otroška zavetišča itn. 2. Druge so se zavzemale za enakost med moškimi in ženskami. V te organizacije so bile vključene (predvsem) ženske, ki so se v obdobju med I. in II. svetovno vojno izseljevale na Nizozemsko, v Rusijo, Ameriko ali Francijo, kjer so aktivno sodelovale v komunističnem gibanju, in se po vojni vrnile na Madžarsko. Znotraj tega okvira so bile organizacije razdeljene še v dve podkategoriji: nekatere organizacije so bile povezane z liberalnim feminizmom, druge z delavskim gibanjem (najprej s socialnimi demokrati, nato s komunisti). Po meščanski in komunistični revoluciji leta 1918 in 1919 so morale te organizacije preiti v ilegalo. Med njimi je nastalo sodelovanje; povezale so se v »submerged network« - termin, ki ga Petöjeva uporablja, ko razmišlja o feminizmu na Madžarskem v tistem času. Po II. svetovni vojni pa je med njimi prišlo do večjih razlikovanj. Po volitvah leta 1945, na katerih so ženske prvič lahko volile (in volile napačno), je komunistična stranka najprej začela z demobilizacijo žensk, ki so že bile aktivne, nato pa se je začela mobilizacija. Takoj so prepovedali delovanja vseh organizacij, ki so bile povezane s političnim sistemom pred II. svetovno vojno (to so bile ženske organizacije, ki so delovale v prvem okviru). Toda obstajale so še tri alternative: socialno demokratska, komunistična in liberalna ženska organizacija. Kaj se je zgodilo z njimi? Ko je bila ustanovljena Madžarska ženska demokratska zveza - skupno ime za vse tri organizacije - z namenom, da deluje neodvisno od političnih strank, so se preprosto izgubile v njej. Čeprav program nove organizacije ni imel veliko skupnega s politiko, je bila to pravzaprav komunistična organizacija. Ženske, ki so bile aktivne v komunističnem gibanju v Franciji, so bile kmalu utišane in nov aparat žensk se je pridružil komunistični stranki. To so bile ženske, ki so delovale v dobrodelnih organizacijah, zavetiščih, z vojnimi ujetniki ipd., kar je bil glavni program ženske komunistične stranke do leta 1949, ko je prišlo do množične mobilizacije v politične namene in podpore komunistični stranki. Mlade ženske so se tej stranki pridružile predvsem zaradi večje možnosti, da dobijo zaposlitev, in zaradi poklicnega napredovanja. Tisti, ki ste predavanje zamudili ali bi radi izvedeli več, preberite knjigo Pe-töjeve z naslovom Women in Hungarian Politics (1945-1951), ki je izšla v angleščini pri Central European University Press lansko leto. Barbara Zych Tony Mitchell University of Technology, Sydney Fakulteta je tri dni v novembru 2000 (od 20. do 22.) gostila Tonyja Mitchella, izrednega profesorja na t.i. performance studies na University of Technology v Sydneyju. Gospod Mitchell je po rodu sicer Novozelandec, tam se je rodil in šolal, študij pa je kasneje nadaljeval v Veliki Britaniji. Najprej gaje zanimalo predvsem gledališče: napisal je več knjig o italijanskem in angleškem gledališču, med drugim tudi študijo o znamenitem (zdaj že nobelovcu) Dariu Fou in na University of Bristol doktoriral iz drame. Potem se je usmeril v študij popularne glasbe; postal tajnik izvršnega organa Mednarodnega združenja za študij popularne glasbe (International Association for the Study of Popular Music - IASPM) in član uredniškega sveta avstralsko-pacifiške glasbene revije Perfect Beat. Raziskuje predvsem razmerje med globalnim in lokalnim v popularni glasbi. O tem na primerih rocka, popa in rapa razpravlja v knjigi Popular Music and Local Identity (Leicester University Press, 1996 - dobite jo tudi v knjižnici ISH!). Študija s podnaslovom Rock, Pop and Rap in Europe and Oceania analizira interakcije med globalnimi potezami sodobne popularne glasbe in lokalnimi glasbenimi pojavi v Italiji, Srednji Evropi, Avstraliji in Novi Zelandiji. Osredotoča se na razmerje domače avtohtone glasbene produkcije do uvoza in apropriacije ameriških in britanskih glasbenih idiomov, predvsem v kontekstu rocka, popa in hip hopa. Teoretiki popularne glasbe dominantne anglo-ameriške tokove v svetovni glasbeni industriji pogosto postavljajo za zgled kulturnega imperializma, saj naj bi si prisvajali avtentične reprezentacije izvirne lokalne glasbe in jo zreducirano zapakirali v komercialne proizvode, primerne za etnično nedefiniran, a pretežno anglo in evropocentrični trg. Mitchellova knjiga je poskus proble-matizacije teze o kulturnem imperializmu kot preposplošenem načinu predstavljanja kompleksnih kulturnopolitičnih vprašanj, med katera sodi tudi tematika lokalnih inačic uvoženih glasbenih kultur. Bolj ali manj o vsem tem je govoril tudi pri nas na ISH. Mitchell se je v Sloveniji udeležil tudi mednarodne konference o študijih popularne glasbe, ki se je pod tematskim naslovom ‘Popularna glasba in nacionalna kultura’ med 22. in 25. novembrom odvijala na Metelkovi. Tam se je ob številčni domači zasedbi - s svojimi prispevki so sodelovali J. Vogrinc, M. Ogrinc, R. Muršič, S. Slapšak, P. Stankovič, I. Vidmar, S. Pettan - zvrstilo kar nekaj tujih predavateljev (iz Hrvaške, Srbije, Velike Britanije, Nemčije, Bolgarije, Francije, Poljske, Avstrije, Združenih držav Amerike in seveda -Avstralije). Ker sama nisem strokovnjakinja za področje glasbe, bo pričujoči članek predvsem reducirano poročilo o povedanem. Napisano je večinoma povzemanje predavanj Tonyja Mitchella ali pa člankov, na katere seje pri tem opiral. ‘Where you are from’ in ‘where you are at’ Problematiko, ki zadeva razmerje globalno: lokalno je, kakor se za ogrevanje spodobi, gospod Tony simbolično začel s prizorom iz avstralske družbeno-politične situacije, zadeva pa takrat še čisto sveže sydneyske olimpijske igre. Na sklepni slovesnosti (katere bistveni del je vedno tudi glasba) je med drugim nastopila znana avstralska glasbena skupina Midnight Oil. Oblečeni v majice z napisom ‘sorry’ s pesmijo The Beds are Burning zelo eksplicitno aludirajo na sporen odnos avstralske vlade do aboriginskega vprašanja in konkretneje na sramotno držo premiera Johna Howarda, ki se kljub močnemu pritisku javnega mnenja noče opravičiti avstralskim staroselcem za stoletja zatiranj, poniževanj in krivic. Nastop Midnight Oil se spremeni v simbolno gesto, ki prikrito izreče javno obsodbo in obenem pomeni nekakšno nadomestno opravičilo. »The time has come to pav the rent« ne dopušča dvoma o sporočilu pesmi, ki pravzaprav govori o neuspelem poskusu sporazuma med avstralsko vlado in Aborigini že v osemdesetih letih. Učinek emocionalno dodatno okrepi nastop avtohtone aboriginske skupine, ki uspešno prepleta moderne in tradicionalne instrumente, kamor sodi seveda tudi didžeridu. Enega od vodilnih konceptov predavanj, nakakšen leitmotiv pravzaprav, ubeseduje pomenska razlika med vprašanjema ‘where you are from’ in ‘where you are at’, pri čemer prvo poizveduje za izvornim kontekstom, rodom, domovino, drugo pa se nanaša na aktualni življenjski okvir (izraz naj bi izhajal iz rap glasbe) in se pogosto uporablja prav med glasbeniki. V podobnem pomenskem nasprotju sta si izraza roots in routes, (korenine: ceste). Mitchell zelo jasno in ostro nasprotuje mnenju mnogih sodobnih teoretikov in praktikov popularne glasbe, da »v postmodernem svetu ne govorimo več o koreninah, ampak samo še o antenah« (Tony Mitchell, 20. 11. 2000). Sam nasprotno poudarja ravno bistven pomen izvora in meni, da je »postmodernizem z ideologijo vsesplošne dostopnosti in z virtualnim časo-prostorjem, ki osvobajajoče briše vse meje, naredil veliko škode konceptu lokalnega« (ibid.). Avstralija je z več kot 200 (!) narodnostmi zelo multietnična država -poleg staroselcev, Aboriginov, živijo tam tudi imigranti, veliko v diaspori. Tako je pravzaprav slehernik ujet v transkulturalizem; samoopredelitev An-glo-Avstralec odgovori na oboje - where you are from in where you are at. Prepajanja nujno odsevajo tudi v glasbi, ki zato v Avstraliji predstavlja imenitno polje za raziskovanje lokalno - globalnih prepletanj. Lokalno Mitchell se v razlagi lokalnega nasloni na besedilo Johna Streeta: »(Dislocated? Rhetoric, Politics, Meaning and the Locality«1 (članek dobite v knjižnici ISH), v katerem avtor razmišlja o konsistentnosti in koherentnosti retorike lokalnega v pisanju o popularni glasbi. Zanima ga predvsem, kako lokalnost (v smislu prostorskosti) vpliva na pomen in pomenjanje glasbe. Avtor pogostnost povezave glasbe s prostorsko - lokalnim kontekstom izvajalcev potrjuje s sklicevanjem na vrsto novinarsko-publicističnih zapisov: »Manic Street Preachers... band iz Blackwooda v južnem Walesu« ali pa »Gloria Estefan je najuspešnejša s tistimi pesmimi, ki jasno poudarjajo njene kubanske korenine« ... Tudi oboževalci so osvojili takšno retoriko, prav tako celo sami glasbeniki. Akademski glasbeni teoretiki so sicer previdnejši, a vendarle priznavajo, da prostorskost/ izvorni okvir nujno vsaj sooblikuje oz. sovpliva na način razpravljanja o glasbi. Pri tem pa lokalnost nikakor nima konsistentne, sploh pa ne ene same razlage. Tako je na primer Madonno in Michaela Jacksona slava že davno izstrelila v hiperprostor, daleč stran od domovinskih okvirov njunih začetkov. Na drugi strani Princea še vedno povezujejo z Minneapolisom. Pri vsem skupaj ima nekaj opraviti tudi glasbena zvrst. Kot lokalno najbolj dovzetna (prostorsko ozaveščena) veljata rap in rock. Ena od možnih razlag tiči v dediščini folka in bluesa, ki sta res močno zaznamovana z izvornim, s koreninami. Nasprotno pa je plesna glasba, pa naj bo to disko sedemdesetih ali tehno devetdesetih, vseskozi lokalno praktično neumestljiva. Kakorkoli že, 1 Besedilo je objavljeno v zborniku Will Straw (ur.): Popular Music, Style and Identity, Centre for Research on Canadian Cultural Industries and Institutions, 1995. načini prepajanj glasbenikov in prostora so zelo različni. Že sama detajli-ranost geografske opredelitve močno varira - tako na primer London znotraj glasbene prostorske terminologije praviloma razpade v posamezne predele, medtem ko Liverpool ali Glasgow ostaneta celoviti entiteti. Tuje izvajalce največkrat določa umeščenost v zgolj državni okvir; Abba prihaja preprosto iz Švedske, The Sugarcubes iz Islandije. Združene države so pri tem absolutna izjema: tu je pravilo razvrščanje po mestih, kar seveda nima nič opraviti s poznavanjem zemljepisa, pač pa veliko več s sociologijo in ideologijo. Načinov pripetosti na prostorske koordinate je več vrst, kar pomeni, da retorika lokalnega vključuje zelo različne diskurze. V vsakem primeru pa predpostavlja povezanost glasbe z lokalnim. Street ločuje šest različnih pokazateljev lokalnosti (ali lokalnega) v glasbi; lokalnost kot industrijsko bazo; kot socialno izkustvo; lokalnost kot estetsko perspektivo; lokalnost kot politično izkustvo; lokalnost kot skupnost in lokalnost kot sceno. ‘Lokalnost kot industrijska baza’ zaznamuje specifičnost ustvarjanja glasbe. Tako denimo Detroit, zaradi silne proizvodnje avtomobilov znan kot mo-town (motor town), simbolizira techno industrijsko glasbo, podobno se Philadelphia asociacijsko veže na vrsto soula - t. i. philv sound, Nashville na country music, Memphis na blues (da o Elvisu sploh ne govorimo) in Seattle na grunge. Močni središči industrijske, tehno glasbe sta Berlin in Düsseldorf, tudi Sheffield. ‘Lokalnost kot socialno izkustvo’ najbolj konkretno izraža idejo o glasbenih koreninah in o vezanosti izvajalcev na njihov izvorni kontekst, na prostor kot izvornost, domovinskost, avtentičnost. Takšno lokalnost ponazarja kalifornijska (deloma tudi avstralska) sin j music, ki izraža hedonistično zabavo jahanja valov, pa hipiji San Francisca ali liveipoolski mercy beat. Specifičen prostor se lahko v glasbo vpisuje tudi z artikulacijo (občutkov) eskapizma ali alienacije. Street to imenuje ‘lokalnost kot estetska perspektiva1 — prostor lahko pomeni natlačeno predmestje, majhno (komaj) mestece, ali pa širno prostranstvo, vedno pa zbuja določene občutke. Prav tako lahko kraji javno prevzamejo jasno politično dimenzijo in tako postanejo prizorišča konfliktov, ki navdihnejo glasbo. Temu bi rekli ‘lokalnost kot politično izkustvo’. Woody Guthrie, recimo, je po različnih delih Združenih držav Amerike pel v luči politične izkušnje. V to kategorijo bi lahko stlačili tudi punkovski ‘Lublana je bulana’ osemdesetih let, kot je pripomnil nekdo iz občinstva. Čeprav vse omenjene lokalnosti tudi že predpostavljajo idejo skupnosti, se ‘lokalnost kot skupnost’ nanaša na iz-oz. v-ključenost glasbenikov - izvajalcev v mrežo skupnih vrednot in zgodovine. Posebej specifične zvrsti glasbe ljudje pogosto dojemajo kot simbole pripadnosti, kot sidrišča tradicije, narodnih običajev - v tem smislu je po Streetovem mnenju markantna predvsem irska glasba. Manj običajno je negativno konotiranje lokalnosti kot skupnosti, ki glasbenike izloči. Lokalnost v ‘lokalnosti kot sceni’, pomeni proizvodno - potrošno mrežo popularne glasbe, nanaša se na zvezo med občinstvom, glasbeniki, industrijo in infrastrukturo, vselej pa vključuje tudi svojo zalogo izkušenj, ki so vezane na vsak kraj posebej. V nasprotju z lokalnostjo kot skupnostjo je lokalnost kot scena konkretna, vsepovsod obstoječa struktura, ki središči v glasbenih zbirališčih, t.i. venues. Street tako v teh šestih točkah kategorizira različne primere lokalnega, vendar v nadaljevanju njegovega pisanja postane očitno, da lokalnosti v resnici ne pripisuje bistvenega pomena in se bolj nagiba k mnenju, da ni zares važno, kakšen lokalni kontekst vnaša vanjo pevec/izvajalec. Narobe pa Tony Mitchell v glasbi vedno išče in prepoznava aspekt prostora in je prepričan, da globalizacija ni uničila lokalne idiosinkrazije. V podporo svoji tezi za primer navaja nekaj plagiatorskih ansamblov (Beatells so recimo avstralska varianta Beatlesov), ki ob glasbi pogosto posnemajo celo stil nastopa, oblačenja, govora (Avstralci Bjorn Again, ki posnemajo Abbo, celo govorijo s švedskim naglasom), pa vendarle še na ravni imitacije do neke mere izražajo lokalnost in ne uidejo prepletu ‘roots in routes’. Tako vsaj misli Mitchell. »Ker je glasba vpeta v naše identitete skozi avtobiografsko izkušnjo, zgodbe doma ni mogoče izbrisati« (Tony Mitchell, 21.11.2000). Globalno V nadaljevanju predavanj se Mitchell naveže na pojme globalizacija, indige-nizacija (iz angleško indigenize: udomačiti, sprejeti med domačine) in glokalizacija, ki ga kot poimenovanje za kompromisno ravnovesje oz. srečanje lokalnega in globalnega prvi vpelje Roland Robertson2 (zanimivo je, da naj bi izraz sprva označeval postopek prilagajanja japonskih kmeto-valnih tehnik geografsko in klimatsko drugačnim razmeram). Mitchell govori o makdonaldizaciji in McDonaldsu kot simbolu ameriškega kulturnega imperializma; pove zgodbo o tem, kako je silni medijski mogotec Murdock ustanovil Star TV v Indiji, potem pa ni nihče gledal ameriških programov in je moral zato vpeljati lokalne indijske vsebine, kar lepo kaže na ločenost ekonomske in kulturne globalizacije. Kljub enaki strukturi produkcije in distribucije je namreč okus občinstva vselej specializiran in fragmentiran. Ekonomska globalizcija ni isto kot globalizacija kulturnih form. Na tem mestu Mitchell povzema Johna To-mlinsona (Cultural Imperialism, 1991), ki opozarja na nujnost ločevanja globalizacije od kulturnega imperializma. Teza o kulturnem imperializmu se v sedemdesetih letih pojavi kot levičarska akademska označba za enosmerni proces ekonomske in kulturne prevlade, ki se iz enega centra moči širi po svetu in govori o tem, kako spretne reklame in medijski izdelki večinoma iz Združenih držav Amerike ogrožajo in izganjajo tradicionalne, lokalne kulture iz mnogih delov sveta. Vendar Tomlinson (in za njim Mitchell) trdi(ta), da mora proti koncu osemdesetih termin imperializem počasi nadomestiti izraz globalizacija, ki je veliko manj organiziran, naključnostni proces, ki oslabi kulturno koherentnost vseh posameznih narodov/držav, tudi 2 Glej Glocalization: Time - Space and Homogeneity - Heterogeneity V: Featherstone, - Lash, Robertson (eds.): Global Modernities, London, Sage, 1995. tistih ekonomsko najmočnejših. Podoba globalizacije je na primer tudi nacionalna shema petih naj večjih glasbeno-produkcijskih hiš, med katerimi je samo ena ameriška (ob japonskem Sonyju, britanskem EMI, nizozemskem Polygramu in nemškem BHC, samo Time Warner!). Na kratko Mitchell predstavi še shemo Arjuna Appaduraia, ki globalizacijo razplasti na pet različnih kategorij in z njimi definira pet področij vpliva, v katerih operira komnikacijski tok v globalni kulturni ekonomiji: ethnoscapes, ki se nanaša na ljudi po svetu; mediascapes, ki zadeva množično komuniciranje, finanscapes, ki pomeni denar, techno-scapes, ki poimenuje kroženje tehnologij in ideoscapes, ki zadeva ideje in ideologije. Vseh pet področij se neposredno navezuje na globalno produkcijo in konzumpcijo popularne glasbe. Vendar pa Mitchell pojmov natančno ne definira in še manj problematizira, ampak mu služijo samo za prehod v razpravo o svetovni glasbi. ‘World Music’ Mitchell se pri razlagi pojma world music nasloni na članek Stevena Felda: Anxiety and Celebration; Mapping the Discourses of World Music (članek dobite v knjižnici ISH!). V njem Feld postavi hipotezo, da so razprave o t. i. ‘world music’ v veliki meri narativizirane, da funkcionirajo kot zgodbe in da v sodobnosti v njih dejansko dominirata dve ključni oznaki oz. tropa; imenuje jih ‘tesnoba’ (anxiety) in ‘čaščenje’ (celebration). Feld opozori na njuno vse večjo prepletenost, s čimer presegata tendence, ki soju v preteklosti postavljale v položaj opozicije ali polarizacije. V nadaljevanju skuša artikulirati štiri t. i. splošna mesta (commonplaces) o globalizaciji v glasbi, ki jih je zasledil znotraj sodobnih intelektualnih tokov -predstavljena so kot aktualna ali pa kot neposredne napovedi za konec 20. stoletja. Prvič. Globalizacija je odločilno intenzivirala že tako tesno povezavo med glasbo in socialnimi identitetami. Ta intenzifikacija je rezultat načinov, s katerimi transnacionalni pretok tehnologij, medijev in popularne kulture hkrati pospešuje kulturno diverzi-fikacijo in družbeno izmenjavo. Zaradi tega so glasbene identitete in stili še bolj očitno prehodni in še razločneje v procesu neprestanega prepletanja in razpadanja kot kadarkoli prej. Drugič. Ne le, da so s sodobno tehnologijo vsi glasbeni svetovi postali potencialno prenosljivi in slišni v vseh drugih svetovih, pač pa je ta prenosljivost postala nekaj, kar se ljudem zdi vse manj omembe vredno. Zvočna virtualnost je bolj in bolj naturalizirana. Tretjič. Tehnologiji zvočnega snemanja je v zgolj sto letih uspelo tako povečati izmenjavo zvočnih zapisov, daje daleč presegla sorodne zgodovine potovanj, migracij, kolonizacije, diaspore itd. Glasbena industrija je z uspešnim povezovanjem tehnologij zvočnega snemanja in distribucijskih potencialov drugih zabavnih in informativnih medijev dosegla ključni cilj kapitalistične produkcije - nenehno ekspanzijo trga. Četrtič. Globalizacija v glasbi velja obenem za pozitivno in sporno. Na eni strani se zdi, daje glasba po vsem svetu enaka, na drugi pa so na voljo zelo raznolike glasbe z vseh koncev sveta. Termin ‘world music’ se je najprej pojavil v akademskih krogih v zgodnjih šestdesetih - nanašal naj bi se na (in spodbujal) raziskovanje in študij glasbene raznolikosti. V osnovi je bila ‘world music’ popularnejša alternativa starejšemu izrazu ‘etnomuzikologija’, ki je nastal sredi petdesetih let in zadeva raziskovanje ne-zahodne glasbe in glasbe etničnih manjšin. Tako ‘etnomuzikologija’ kot ‘world music’ sta imeli svoje poslanstvo - nasprotovati dominantni institucionalni predpostavki, da je termin glasba (music) sinonim za zahodno oziroma evropsko umetn(išk)o glasbo. V praksi naj bi ideja ‘world music’ vplivala na pluralizacijo zahodnih konzervatorijev tako s spodbujanjem ‘ne-zahodnih’ glasbenih izvajalskih praks, kot z zaposlovanjem ‘ne-zahodnih’ izvajalcev. Vendar pa dualizem ‘music’ - ‘world music’ v retrospektivi ideološko ni imel tako pozitivnega učinka, saj je nastala situacija, ko so glasbo, ki ni bila razumljena kot zahodna, ponovno rutinsko ločevali od zahodne. Dualizem terminov je tako prispeval k reprodukciji delitve muzikologije; razmerje med koloniziranim in kolonizatorjem je ostalo nedotaknjeno. Zanimivo je, da bi bila situacija le malenkost drugačna, če bi ‘world music’ preprosto poimenovali ‘third world music’ (glasba tretjega sveta). Zunaj akademskih krogov, v poslovnem svetu, je termin ‘world music’ doživel prav to preimenovanje. Pojem tretji svet je bil uporabljen, da bi dal nov tržni smisel širokemu spektru oznak glasbenih produktov, ki so se prodajali kot ‘primitivna’, ‘eksotična’, ‘etnična’, ‘folk’, ‘tradicionalna’ oz. ‘mednarodna’ glasba. Na tem nivoju so akademiki, ki so predstavljali smer ‘world music’, sodelovali z glasbeno industrijo kot garanti glasbene avtentičnosti, ki je hkrati označevala avtoritativen dokumentarni realizem in oddaljeno kulturno originalnost. Sodobni glasbeni tokovi Mitchell je med novejšimi glasbenimi tokovi predstavil najprej rap in potem še rejv. O rapu povzemam samo nekaj osrednjih misli, malo bolj pa se bom razpisala o rejvu - tudi zato, ker je aktualnejši in mnogo bolj na očeh. Rap je pravzaprav sestavni del hip-hop glasbe in se je, kot v deleuzevski dikciji pravi Mitchell, rizomično razširil po vsem svetu; po principu glokalizacije se v novem okolju vsakič znova adaptira in udomači. Mitchell v kratkem pregledu uveljavljenosti rapa po državah sveta na hitro oriše rap sceno v Italiji, Franciji, na Sardiniji, v Nemčiji in na Nizozemskem, poudari predvsem njegovo politično komponento in močno izvorno jezikovno prisotnost (v tem izstopajo zlasti maorski raperji s slavnim Deanom Hapeto, ki poje v maorščini (več o vsem tem v članku To-nyja Mitchella: »Doin' Damage in My Native Language: The Use of »Resistance Vernaculars« in Hip hop in France, Italy and Aotearoa/New Zealand«, ki ga seveda spet lahko poiščete v knjižnici ISH). Rejv V nasprotju z rapom oz. hip hopom je rejv skrajno apolitičen in teži k izbrisu lokalnih potez v popolno univerzali-zacijo. Mitchell se ob razlagi socialno-kulturnega konteksta rejva nasloni na besedilo Simona Reynoldsa o britanski »Rave Culture« (na voljo je tudi v knjižnici ISH), v katerem avtor pripi- suje rejvu dve bistveno novi, celo radikalno subverzivni značilnosti: ne-prenosljivost izkustva rejva in aseksualnost. Neprenosljivost se nanaša tako na banalni dobesedni manko objekta {to rave (rejvati) je neprehodni glagol!) kakor tudi na kult »accelaration without destination«, na zunajkontekstualno kreacijo občutkov, brez vsakršne reference - rejv ima cilj larpurlartistično samo v samem sebi in je v svojem bistvu tavtološki. ‘Raving is about the celebration of celebration’ (S. Reynolds, str. 104). Reynolds razume rejv kot skrajno postmoderno izkušnjo -samozadostno kulturo brez vsebine, kot veličastno potrošnjo energije v prazno. Druga posebnost rejva je zavrženje tradicionalne, seksualne naracije in naravnanosti v zameno za težnjo k stanju neskončnega predorgazmičnega vzburjenja. Extasy in amfetamini, nekakšni sponzorji in zaščitni znak rejv scene, naj bi delovali anti-afrodizično; poimenovanje extasyja kot ‘love drug’ se tako lahko nanaša kvečjemu na t. i. agape, nikakor pa ne tudi na eros, prav nasprotno, droga otežuje erekcijo in tako rekoč onemogoča moški orgazem. Ravno zato rejv funkcionira kot časoprostorje, kjer lahko dekleta sproščeno prijateljujejo s tujimi moškimi, ne da bi s tem izzvale ali se bale kakršnihkoli, sicer skorajda pričakovanih seksualnih konsekvenc. Rejv je prva mladinska subkultura, ki se ne odziva na idejo o grešni spolnosti. Narobe, zavrača libidinalno osvoboditev šestdesetih let in, izhajajoč iz popularne kulture, dodobra prepojene s seksom, locira užitek v predpubertetno otroštvo, celo v predojdipovsko nedolžnost. Povnanjanje take drže je na eni strani opazno v glasbenih sekvencah; t. i. nursery rhymes in stiliziranem otroškem brbljanju, na drugi pa v stilu oblačenja, predvsem v modnih atributih (dude, plišaste igračke, otroška dekoracija, barve, vzorci) in tipu pričesk (čopki, rutke, kitke ipd.). Podobno kot extasy tudi speed posredno z zmanjševanjem apetita zatira seksualno vzburjenje - anoreksija že dolgo velja za izraz odpora oz. zavrnitve seksualne zrelosti. Speed in extasy s tem ne zanikata telesa ali telesnosti, pač pa krepita ugodje fizičnega izražanja, tako da se ples popolnoma izprazni vseh seksualnih konotacij. Posebno za moške velja, da interakcija droge in glasbe učinkuje kot nekakšna defalizacija, ki naredi telo dojemljivo za sicer potlačene feminilne geste. Odprava ‘heteroseksualnega impulza’ implicira pogre-šljivost žensk in namiguje na homo-erotične konotacije rejva. Extasy z de-tabuizacijo ženskih vedenjskih vzorcev pri moških omogoči, da ti samostojno dosežejo ugodje, brez nujnega sodelovanja (pomoči) žensk. Od tod samozadostna, masturbatorična atmosfera rejv spektaklov, ki nadomesti rituale zapeljevanja, vpisane v večino glasbe-no-plesnih obrazcev. Posamezni besedilni pasusi, orgazmična stokanja in vzdihovanja v smislu ‘the way you make me feel’, ‘you light my fire’, ‘loving you’ in podobno sicer res opevajo zaljubljenost in spolno strast, vendar pa to ni klasična romantična in še manj divje ekstatična ljubezenska sla, ampak ponovno nereferencialna zaljubljenost brez objekta, hipergazmi-čna ekstaza, kjer ‘ti’ ali ‘ono’ ne pomeni osebe, ampak občutek. V rejvu v resnici obstajajo ljubezenske pesmi, posvečene drogi oz. hibridnemu prepletu droge, glasbe in svetlobnih efektov, ljubezenski poklon samemu rejv spektaklu. Važno je predvsem to, da ti je všeč glasba, na katero lahko plešeš oz. na katero se lahko drogiraš in ne narobe - da plešeš na glasbo, ki ti je všeč. S pomočjo extasyja se predani rejver dobesedno na novo zaljublja vsak konec tedna. A osnovna poanta Simona Reynoldsa je v resnici pesimistično - moralistična in članek z nekaterimi jasno izraženimi pomisleki očitno zavrača rejv, predvsem pa zanika idejo rejv kulture kot protislovno sintagmo, češ da kultura namesto na pomenu in pomenjanju, resnicah in ugodju (plaisir) ne more temeljiti na občutkih in užitku (jouissance). Upravičenost pojma rejv kulture dodatno rahlja dvom, ali je kakršnakoli rekreacijska uporaba droge sploh lahko primerna podlaga za ‘kulturo’, za to, da govorimo o kulturi. Sam termin zato razglasi za oksimoron. Pri tem je seveda bistveno, kako sam Reynolds sicer zelo ohlapno (in, kot priznava, nekoliko matthew-arnold-ovsko) definira pojem kulture, ki je po Luckmannu tako ali tako neskončno izmuzljiv (Luckmann tega pojma sploh ne uporablja in raje govori o družbeni zalogi znanja, T. Luckmann, predavanje na Filozofski fakulteti, 24. 3. 2001). Reynolds pojmuje kulturo kot nekaj, kar ti pove, od kod prihajaš in kam greš, kot silo, ki hrani, zdravi, ponuja življenjsko modrost, bogati posameznikovo notranje življenje, senzibilizira duha in dela življenje v splošnem znosnejše. Tako kakor je punk razpadel na številne različice, ki so si vsaka drugače razlagale, kaj je to punk in kako naj bi se razvijal, tako se je tudi sicer univerzalni homogeni rejv neogibno sfragmentiral in razplastil - razredno, rasno, regionalno. Tako kakor mnoge druge subkulture do sedaj tudi rejv sproža valove moralne panike, ki jo krepijo predvsem posamezni tragični primeri žrtev divjih rejv zabav. Najhujši očitki zadevajo problem drog. Zdravstveni in varnostni ukrepi posledično pomikajo rejv zabave v bolj eta-blirane klube in številčno omejene prireditve, kar jim opazno dviguje ceno. Kot ugotavlja Sarah Thorton3, postaja s tem rejv dostopen kvečjemu srednjemu razredu, to pa briše osnovna določila rejva kot subkulture. Učinek extasyja hitro popusti in potrebuješ ga vedno več, znova in znova. Med drugim baje krepi učinek ponavljanja, ki je prav tako prepoznavna poteza rejv glasbe in za katerega velja, da se ga je zahodna evropska glasba doslej uspešno izogibala, češ da je neizviren in manjvredno mašilo. O formalno tehnični plati rave glasbe sicer podrobneje piše Philip Tagg v članku »From refrain to rave: the decline of figure and the rise of ground« (članek lahko dobite v knjižnici ISH), kjer med drugim preverja tudi pri rejvu bistveno vlogo DJ-a. Klasičnih zvezd v rejvu sicer resda ni, osnovni akterji pa so zato ravno (skoraj stoodstotno moški) DJ-ji. Ti so po Taggu anonimne figure, s čimer pa se Mitchell nikakor ne strinja. DJ je nekakšen vodja, šaman, stimulator množice in njegova vloga v nekaterih interpretacijah zato pogosto vzbuja asociacije na fašistično manipulacijo. Zgovoren opis privržencev rejva je t. i. 1 V članku »Moral Panic, the Media and the British Rave Culture«: A. Ross and T. Ross (eds.): Michrophone Fiends (London and New York, 1994). Vol. Ill/no. 1-2, 2001 newageovski tribalizem ali nova ple-menskost, ki rejv misli v pojmih množičnih romanj na več dni trajajoče zabave in nomadskih pohajanj od ene do druge. Vendar je v masovnem slavljenju, kljub siceršnji abstraktni povezanosti v amorfno androgino gmoto, vsak udeleženec zaprt v svoj lastni svet — v zvezi s tem Reynolds govori celo o pojavu množičnega avtizma (collective autism). Rave spektakli vedno znova ustvarjajo nekakšen lastni začasen svet ali Temporary Autonomous Zone, o kateri govori ameriško-iranski kiberpank filozof Hakim Bey (srečate ga lahko predvsem na internetu). Pri rejvu gre vseskozi predvsem za to, da se posameznik izvzame iz realnosti in nikakor ne za to, da bi jo spreminjal. S tem je rejv izrazito apolitičen, izraža beg in osvoboditev iz politike, čisto drugače kot recimo rap, ki je predvsem v Italiji razširjen način za izražanje protestov. Rejv je spolitiziran kvečjemu Filmska glasba Ker se g. Mitchell zadnje čase ukvarja tudi s filmsko glasbo, nam je za konec malce spredaval tudi o tem, vendar pa nam žal ni povedal veliko novega in celo primeri so bili največkrat splošno znani - spagetti western leitmotiv Ennia Moriconea, Straussova klasika v Odiseji 200J, glasba Nina Rotte v Fellinijevih filmih, Ryja Cooderja v Wendersovem Paris, Texas, Bernarda Hermanna v Hitchcockovih grozljivkah {Moški, ki je vedel preveč, Psiho, Raztrgana zavesa...) ali pa instrumental Michaela Nymanna v Pianu. Od manj razvpitih nam je odvrtel odlomek filma The Boys (1999) z glasbeno podlago (klavir, bobni) avstralske skupine The Necks in prizor italijanske čarovniške ‘od zunaj’. Ko v Veliki Britaniji leta 1994 na javnih mestih prepovejo množično zbiranje, igranje in poslušanje glasbe s ponavljajočimi sekvencami, češ da to izziva uporniške in prevratniške reakcije, ti ukrepi potem res sprožijo ilegalna prehajanja na zabave v Belgijo. Kljub vsem tem diskutabilnim aspektom pa je rejv slabo samo-reflektiran ali avto-teoretiziran v smislu rejv o rejvu in se ne opredeljuje v odnosu do drugih subkultur. Pogost argument za tako vase zaprto držo je ideja limi-nalnosti, praga ali meje, ki jo prestopiš ali ne. Vsaka razprava o rejvu konotira tiho nepisano pravilo - samo, če se spustiš v plešočo množico, samo če živiš rejv, ga lahko razumeš, spoznaš bistvo in užitek, sicer ostaneš zunaj, začudeni opazovalec na drugi strani. V rejvu velja: ‘ne govori, če nisi poskusil’. Necks in prizor italijanske čarovniške srhljivke Davida Argentta z melodičnim suspenzom skupine Goblins. Mitchell od teoretikov filmske glasbe omeni samo Claudio Gorbman, ki skuša v svoji knjigi Unheard Melodies odgovoriti na vprašanje, kako to, da mnogo gledalcev glasbe v filmu sploh ne opazi, in postavi dve (ne preveč pretresljivi) tezi: da ji posvečajo premalo pozornosti, ali pa, da ravno dobra filmska glasba ostane neopažena. In spet se zatakne ob frankfurtski šoli in njeni obsodbi poceni trikov, kakršen je seveda tudi filmska glasba. Adorno skupaj z nemškim skladateljem Eis-lerjem napiše knjigo Composing for Films, ekstremistično analizo filmske glasbe, ki to razglasi za zavajanje in prevaro, del hollywoodskega aparata, ki skuša zgolj in samo narkotizirati ljudstvo in je skratka skrajno škodljiva. Kritika je med drugim zanimiva zato, ker kategorizira filmsko glasbo na devet tipov, med drugim na: - diegetično glasbo, ki ji lahko vir sinhrono vidimo na filmskem platnu (recimo ko nekdo v filmu igra violino), - banalno glasbo, ki skuša posnemati različne zvoke (recimo hrup vlaka), - lažno, denimo kvazi-kitajsko glasbo, (ki podloži prizore, ki se odvijajo na Kitajskem), - glasbeni pasticcio, - glasbene klišeje; sem sodi predvsem tisti tip glasbe, ki vzbuja suspenz in intenzivira pričakovanje. Glavno sporočilo razprave je seveda predvsem to, da glasba ogoljufa in gledalca/poslušalca zapelje stran od realnega življenja. V filmu glasbena podlaga po principu ideološke manipulacije vsiljuje občutke (suspenza, strahu, groze, žalosti, veselja, razčustvo-vanosti, hrepenenja, upanja, obupa, sočutja) in kreira nepravo, lažnivo subjektiviteto, ki onemogoča individualno razsojanje. Mitchell sicer zatrdi, da se s tem ne strinja, češ, da lahko vedno sami izbiramo, protiargumentov pa ne poda. Žal je predvsem to zadnje na naših predavanjih prišlo preveč do izraza. Če izpustim številne konkretne primere s področja glasbe, o širše družbenih vprašanjih, celo o sami naslovni temi, tj. dialektiki lokalno : globalno, teoretsko ni povedal prav veliko. O Adomu in kritični teoriji, ki je ostro obsojala popularno kulturo, smo pač že vsi slišali. In članke, ki nam jih je razdelil, si res lahko vsak prebere doma in zato nima smisla, da nam jih v tako kratkem času, kot ga imamo pri gostovanjih običajno na razpolago, potem razlaga še on oz. vsaj ne na tak dobeseden način. S tem seveda nikakor ne mislim, da gospod Mitchell v resnici ni bil zanimiv. Pač pa se mi zdi, daje pri teh predavanjih očitno nekoliko zgrešil nivo zahtevnosti, ki smo ga pričakovali, in je preprosto podcenil občinstvo. Je že fino, da so predavanja razumljiva, tudi za ceno ponavljanj, parafraziranj in razlage že razumljenega, a to nikakor ne pomeni in ne sme pomeniti, da mora biti tudi obravnavana tematika popre-proščena, površinska, neproblematiz-irana. Nazadnje smo še največ odnesli od prikazanih videoposnetkov glasbenih nastopov. Sicer pa - kot je nekoč izjavil sloviti angleški pevec Elvis Costello: »Talking about music is like dancing about architecture.«4 Ana Vogrinčič 4 Čisto na koncu objavljam še naslove dveh drugih besedil, ki nam jih je razdelil prof. Mitchell, pa mi jih v temle sestavku ni uspelo omeniti, lahko pa sijih sposodite v naši knjižnici: Paul Gilroy: »Alter the Love Has Gone«: bio-politics nad cthno-poetics in the black public sphere in Will Straw: »Organized Disorder: The Changing Space of the Record Shop«. Lomayumtewa Curtis Ishii Northern Arizona University, ZDA Prav tiste dni, ko so v četrtek demonstrirali študentje univerz, svobod na. si pa je imela žur v Križankah, ter v petek in soboto, ko je obisk Busha in Putina vznemirjal civilno iniciativo in njene somišljenike (nekateri med njimi so bili namenjeni na sobotno predavanje, vendar so se zadržali na demonstracijah), je na ISH-Fakul-teti za podiplomski humanistični študij predaval dr. Lomayumtewa C.Ishiii. Na vabilu na predavanja smo lahko prebrali, da je bil rojen leta 1959. Diplomiral je na področju družbenih ved, na univerzi Northern Arizona pa je leta 1990 magistriral iz poučevanja angleščine kot drugega jezika. Letos je doktoriral iz zgodovine ameriškega jugozahoda in s tem postal prvi doktor zgodovinskih ved med hopijskim ljudstvom. Kot predavatelj angleškega jezika je profesionalno deloval med letoma 1988 in 1991, med drugim v letu 1989 na Temple University v Tokiu. Sicer je predaval tudi zgodovino Združenih držav pred državljansko vojno; zgodovino Hopij-cev; in ameriško staroselsko zgodovino. Bilje štipendist mnogih fundacij, med drugimi Fordove, in Smithson-skega inštituta. Je tudi član več ekspertnih skupin različnih fundacij na univerzitetni in nacionalni ravni. Matična univerza mu je v letu 2000 podelila nagrado za znanstveno odličnost. Dr. Ishii je svoje znanstveno delo prezen-tiral na mnogih univerzah po ZDA in Evropi, posebej v zadnjih dveh letih pa po Nemčiji. Tudi letos je bil predavatelj na podiplomskem kurzu v Tiibingenu, kjer je predaval kulturno zgodovino ameriških staroselcev. Na 1SH smo v petek, 15. junija, poslušali dve predavanji o zgodovini Hopijcev in znanstvenem historicidu, z naslovoma Ameriški staroselci po zgodovinskem stiku: kratka zgodovina in Glasovi naših prednikov: Ho-pijski odpor proti znanstvenemu historicidu. V soboto 16. junija je dr. Ishii imel še javno predavanje Ameriški staroselci v ameriški pop kulturi in znanstveni fantastiki: Primer Hopijcev, na katerem je govoril o eksploataciji hopijske ikonografije, ki jo je izdelal zahodni scientizem." Če povzamemo vsebino predavanj, nam je dr. Lomayumtewa C. Ishii predstavil del svojega proučevanja hopijske zgodovine in zgodovine ameriških staroselcev. Pri tem se je skoncentriral na multidisciplinarno polje hopijskih študijev, kamor prispevajo svoje teorije antropologija, arheologija, zgodovina, etnologija, lingvistika in druge družboslovne znanosti. V ospredju njegove kritike zahodnega scientizma je bila O podobnih temah je govoril še na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Znanost pride k Hopijcem: Utišanje Hopijske zgodovine (četrtek, 14. junija 2001) ter na okrogli mizi na Inštitutu za narodnostna vprašanja, v sodelovanju z ZRC SAZU: Hopijci kot objekt in subjekt znanstvenega preučevanja (petek, 15. junija 2001). Foto: Nada Žgank teza o t.i. hopijskem historicidu, kakor označuje zahodnjaško interpretacijo ho-pijske zgodovine. Izraz je povezan s pojmom kulturnega genocida, pa tudi s pojmom intelektualnega genocida; izraz hopijski historicid uporablja specifično in v zvezi z znanostjo, ki ni priznala nobenega pomena in verodostojnosti zgodovini, kakšno gojijo Hopijci sami. Njegova teoretizacija temelji na tezi, daje (psevdo)kolonialni scientizem dejansko eliminiral hopijsko zgodovino in umestil hopijsko videnje lastne historičnosti bodisi v mit bodisi v folkloro. Hopijska domorodska varianta zgodovine tako nikoli ni dosegla legitimnosti in avtoritete, kakršno uživa znanost. Pri proučevanju Hopijcev, ki so najbrž eno najbolj preučevanih ljudstev od srednjega do poznega 19. stoletja, ki si ga je prilastil zahodni scientizem, so etnologi, arheologi, antropologi izhajali iz predpostavke, da so Hopijci eno od zadnjih arhaičnih ljudstev, ki mu grozi izumrtje, zato so pri prakticiranju salvage ethnology’ arhivirali praktično vse, kar je po njihovem tvorilo distinktivno »kulturo«. Dr. Ishii meni, da so proučevalci Hopijcev sestavili obsežen kulturni arhiv v saidovskem smislu, njegove elemente pa so interpretirali svojevoljno, iz lastnih teoretskih predpostavk; videnega niso znali ustrezno intepretirati, niti se niso informirali pri Hopijcih o možnih načinih interpretacije tega, kaj predstavljajo zbrani obsežni nabori podatkov Hopijcem. Dr. Ishii meni, da se inteipretacije iz Hopijske perspektive tako nikoli niso znašle v kulturnem arhivu. Ameriški staroselci v tern času sami še niso mogli kontrolirati znanja, saj so bili brez politične moči; ob znanstveni interpretaciji namreč nobena druga ni imela primerljivega mesta, saj je zahodni kolonialni scientizem izhajal iz predpostavke, da intelektualno inferiorni ameriški staroselci ne morejo logično diskutirati o svoji preteklosti in kulturi na način, ki gaje kolonialistična znanost razumela in želela. Tako je scientizem dejansko utišal glasove Hopijcev pri reprezentaciji zgodovine in kulturnih študijih. Projekt dr. Ishiija si na eni strani prizadeva za artikulacijo hopijske historičnost, ki privilegira več kot le en glas, t.j. glas zahodnjaškega scientizma, in ki vključuje tudi »glasove Hopijcev«. Po njegovem prepričanju lahko vpeljava hopijske historične perspektive ponovno etablira avtoriteto Hopijcev nad lastno preteklostjo in sedanjostjo. Pri tem dr. Ishiiju orientacijsko točko predstavlja dogodek iz osemnajstega stoletja, ko je bila vas Awato'vi (ta je med drugim povezana tudi z osebno zgodovino dr. Ishiija in njegove družine) drugič uničena: Hopijci sami so napadli in pobili vse odrasle moške zaradi spreobračanja v krščanstvo. Ob rekonstrukciji hopijskega spomina na te dogodke je lahko pokazal, da je hopijski spomin konsistenten s hopijsko epistemologijo, ki se kvalitativno razlikuje od perspektive anglofonov. Hopijci svojo epistemologijo ohranjajo kljub reprezentacijam, ki se perpetuirajo v akademskem znanstvenem svetu. Metoda, ki jo je izbral za eksplanacijo historičnosti hopijske preteklosti, je konstituiranje hopijske zgodovine z etno-logiziranjem zgodovine. Hkrati je natančno analiziral delo Jesseja Walterja Fewkesa, ki je med letoma 1935-39 vodil izkopavanja v vasi Awato'vi, ter druga dela iz tega časa, med drugimi npr. ekspedicijo Peabodyjevega muzeja iz tridesetih let prejšnjega stoletja, pripadajočo zbirko tega muzeja v Harvardu, ter nekatere izbrane tekste o Hopijcih, ki datirajo od poznega 19. stoletja do danes. Ta dela, katerih avtorji so vsi Nehopijci, so povsem ignorirala hopijsko zgodovinskost; s kognitivnim proučevanjem (sociologija, psihologija, antropologija) so skušala »racionalizirati« hopijske kulturne prakse in zgodovino. Potemtakem so po mnenju dr. Ishiija tako Hopijci kot hopijska kultura, kakršna je institucionalizirana v hopijskih študijih, ameriška invencija v saidovskem smislu. Znanost je v tem smislu veliko prispevala k alienacij i Hopijcev od lastnega življenja in je poskušala nadomestiti “avtetnične hopijske poglede” z znanstvenimi interpretacijami, ki so bili utemeljeni na endokrinologiji, etnologiji, arheologiji, etnologiji, antropologiji, stetografiji, znanosti. Na enem od predavanj je dr. Ishii analiziral tudi diskurzivne prakse, kakršne so značilne za znanost, politiko in ekonomijo, pa tudi antropologijo. Te diskurzivne prakse so bile prav tako sestavni del zahodne dominacije. Poleg analize Fewkesovega raziskovanja in poleg analize materiala s Peabodyjeve ekspedicije seje posvetil še posebnemu žanru znotraj hopijskih študijev, ki so ga razvili t.i. »popotniki iz naslonjača« (,armchair travellers), ter utemeljevanju teze, da je bil domišljijska kreacija, inkarnacija »pristne« Američane. Popularizirane podobe jugozahoda so bile izoblikovane z namenom, da bi ljudje prišli v stik z eksotiko, ne da bi jim bilo treba kamorkoli oditi. Ko je znanost prišla k Hopijcem, je odprla vrata številnim znanstvenikom, pa tudi mnogim imaginarijem. Medtem ko so otroke jemali družinam in jih dajali v internate, kjer so jih skušali asimilirati v dominantno, zahodnjaško kulturo, je bila hopijska kultura popularizirana in ujeta v podobe, ki so jih konstruirali popotniki iz fotelja, med katerimi je postala verjetno najbolj atraktivna in hkrati repulzivna podoba obrednega Kačjega plesa. Ples, ki ga zahodni akademiki niso znali interpretirati niti ga niso razumeli, se je zdel osupljiv, eksotičen, atraktiven, pa hkrati odvraten vidik hopijske kulture, ki je zbujal radovednost in vabil popotnike in turiste kakor magnet. Hkrati je postal popularizirana in izkrivljena ikona za reprezentacijo Hopijcev. Slike, ki sojih popotniki objavljali o tem plesu, per-petuirajo deformiran pogled med znanostjo in popularnim imaginiran-jem, kije popolnoma odtujen od avtentičnega hopijskega samorazumevanja. Imaginirane reprezentacije so postale del kulturnega arhiva, ki ga je kasneje še bolj izrabljala zahodna holywoodska pop kultura. Študije ameriških staroselcev, predvsem zgodovine njihovega pokolonial-nega upora in refleksijo kolonializma, smo umestili tudi v program socialne antropologije, ki je trenutno v verifikaciji pri komisiji za visoko šolstvo, tako bo dr. Lomayumtewa C. Ishii kot nosilec predmeta v prihodnje reden gost na ISH-ju. Alenka Janko Spreizer Svetlana Siapšak Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana Atomi, meteorologija, erotika. Iz antične antropologije intelektualcev Nastopno predavanje za redno profesuro, dne 13.3.2000 na ISH slovenski povzetek Ni posebnega dvoma o tem, da skupino intelektualcev, ki jih država plačuje za določene usluge, ki svoje usluge zaračunavajo in jih ponujajo na trgu in ki se med seboj poznajo zaradi skupnega iskanja znanja, prvič v zgodovini antike srečamo v 5. stoletju pred našim štetjem, v atenski demokraciji. Platon in Ksenofont v dialogih in spominih opisujeta vodilno osebo intelektualnih krogöv Aten, Sokrata, in široko panoramo drugih intelektualcev - Sokratovih učencev, prijateljev in nasprotnikov. Superiorni status Sokratovega načina intelektualnega komuniciranja zbuja določen sum, da so okoliščine, nasprotniki in ugled Sokrata zunaj kroga intelektualcev in njim naklonjene elite (kot sta denimo Perikles ali Alkibiad), v teh besedilih cenzurirani. Aristofan, ki je brez posebno vidne zamere sodil v te kroge, je na sceni svoje prijatelje prikazoval na drugačen način, recimo Sokrata v Oblakih, Agatona v Ženskah na Tezmoforijah, ali Evripida, ki ga sicer ne vidimo ne pri Platonu ne pri Ksenofontu. V skupini, ki jo lahko rekonstruiramo iz Platonovih dialogov, Ksenofontovih spominov, Aristofanovih komedij, zgodovinskih podatkov, so poleg Atencev, zelo bogatih in zelo revnih, poleg učencev iz različnih grških mest in kolonij, tudi tisti, ki bi jim lahko rekli tujci - kar sta, denimo, Herodot in Anaksagora. Med njimi najdemo tudi ženske - intelektualke, kar sta Diotima ali Aspasija. Aspasija je v Platonovem dialogu Meneksen, avtorica govorov za Perikleja. Odmevi drugačnega pogleda na ženske so nedvomno tudi v Aristofanovih komedijah. Sokratovo sojenje in smrt travmatično skleneta našo, evropsko predstavo o atenskih intelektualcih zlatega obdobja. Po tem dogodku seje večina raziskovalcev antične zgodovine in kulture psihološko pripravljena sprijazniti s padcem demokracije kot družbenega sistema in z začetkom dekadence grške misli. Antropološki pogled na nastanek in razvoj skupine, ki tako odločno prelomi z aristokratskim načinom oblikovanja družbenih skupin, z družinskimi povezavami, pa tudi s spolnimi predsodki in se očitno postavlja po robu vladajočim strategijam iskanja državljanske identitete, mora zajeti dva objekta: samoopredeljevanje skupine, in odmeve v javnosti. V družbi, ki jo Jean-Pierre Vernant opredeljuje kot »ekstravertno« iz zornega kota zgodovinske psihologije, v kateri je konstrukcija notranjega življenja tako v temelju drugačna od krščanske identitete, ki se je vsi udeležujemo, se zdi realizacija skupine, ki zase ustvarja svojo identiteto zunaj državljanske identitete (zoon politikon), izrazito tvegano početje. Na tem področju ’ Daljši in elaboriran angleški članek gornjega povzetka nastopnega predavanja Svetlane Siapšak sledi v eni od prihodnjih številk revije. zlahka najdenih vzporednic in močne evropske identifikacije je antropološki pogled na prakse, stereotipe in razlike še kako potreben. Kdaj in kako postanejo intelektualci drugo, ali, kakor pravi Davies, outsiderji, kar so že bili sužnji, ženske, živali in barbari? Kako se iz piscev statutov za nove kolonije in nove polis spremenijo v potujoče filozofe, kijih množica pri priči napade na javnem mestu na javnem kraju? V mislih imam seveda zastrašujoči opis agresivnega obnašanja, ki ga navaja Dion Krizostom v spisu o filozofovi zunanji podobi. Evropska misel o antiki je našla zadovoljiv in zavajajoč odgovor v konfliktu med filozofijo in retoriko oz. politiko. Ali ta moderna apologetska predstava karkoli prenaša iz antične situacije? Ne mislim, da bom odgovorila na vsa ta vprašanja, zdi pa se mi, ' da bi začetek resne debate, v nasprotju s površnim Daviesovim enačenjem sodobnih in antičnih družbenih skupin, lahko bila koristna antropološka analiza ali, bolj preprosto, popis praks in podob, ki spremljajo razvoj pomenske mreže intelektualca od zlatega obdobja atenske demokracije, do druge sofistike. Podoba oz. vizualni stereotip, ki me zanima, je filozofovo telo. Praksa, ki nemara najbolje priča o samozavestni konstrukciji intelektualne identitete in ki povezuje ta kolektiv, je smeh/smejanje. Novi ritual, ki ga intelektualci uvedejo, je odnos do ženske. Trije »prevodi« v krogih sodržavljanov, ki niso uvrščeni med intelektualce, ustrezajo omenjenim antropološkim kategorijam: atomi, kot popularna in prepoznavna simbolna podoba telesa, ki ne obstaja, oz. ga ni mogoče videti; meteorologija kot področje kompetence, znanja in družbene prakse intelektualcev, ki je najbolj razumljivo in najbolj nepredvidljivo za druge državljane; erotika, kot področje izzivalne razlike v ritualih. Paul Zanker analizira v svoji študiji Die Maske der Socrates: das Bild des Intellektuellen in der antiken Kunst (1995), različne podobe intelektualcev oz. filozofov - od Sokrata s silensko podobo do Jezusa s filozofsko podobo - predvsem v luči podob avtoritete. Ker gre za generiranje kopij in za razvoj tipov, v tej študiji ni prostora ne za antropološko raziskavo ne za raziskovanje stališča oz. samokonstrukcije filozofov kot skupine, nepomembne za proizvajanje, prodajo, in uporabo podob. Zame je pomembno, da podobe povežemo z besedili, ki o podobah govorijo. Iz tega zornega kota se mi zdi povezava Sokrata s Silenom oz. s satirskim podobami odločilna za podobo filozofa v mestu in navsezadnje tudi za Sokratovo usodo. Satiri, kakor kažejo izredno natančne študije Fran^oisa Lissarragua, počnejo tisto, česar državljani ne smejo. So ekran, na katerega državljani projicirajo svoje fantazme o neizmerni možatosti, o nekontroliranem uživanju vina, o neobremenjenem vedenju v družbi, o seksualnem pretiravanju. Kaznivo, družbeno nedovoljeno in nekodificirano se prenaša na neobstoječe drugo, na plod imaginacije. Če se plod imaginacije izenači z realnim, obstoječim sodržavljanom, je jasno, da tega čaka neusmiljeno kaznovanje. Svoboda misli se ne more izenačiti s svobodo popivanja v družbenem in kulturnem kontekstu, vizualno, na nivoju podob, pa se lahko. Tudi televizijski Prešeren ves čas popiva, ker je v popularni imagologiji to »znak« pesnika. Ko Sokrat izvaja svoj dialog, ki je na ravni družbenega pomena čisto nasprotje demokraciji, polilogu enakih in kompetitivnih, se s tem postopkom simbolno izenači s satirom, ki uživa vino brez vode, oz. ne upošteva pravil. Sokrat mora po zunanji podobi spominjati na satira, ker je socialno in kulturno satir. Platon poskuša v Simpoziju pokazati, da Sokrat po svojih navadah in obnašanju ni satir. Morda lahko domnevamo, da Sokrata kazen ne bi doletela, če bi svoje učenje povezoval z Dionizovim kultom... Vprašanj e je, ali je »satirska« podoba Sokrata imela kakršno koli zvezo z njegovo realno podobo. Tekst namreč pokaže drugačno situacijo. V Aristofanovi komediji Oblaki, na telesih učencev in učitelja ni nič satirskega. O sami Sokratovi podobi ni veliko podatkov, učenci so pa bledi, suhi, izčrpani: tukaj smo pri samem viru evropskega stereotipa o razumu, ki izčrpava telo. Sokrat je Strepsiadesovem naslavljanju »Sokratidion«, kar se lahko nanaša na telo in obenem deluje kot termin intimizacije. Sokrat, po prvih besedah, ki jih o sebi pove, »hodi v zraku«. Telo intelektualca je »neobstoječe«, »bolno« ali »nenaravno« zaradi razpona med dimenzijami, s katerimi se ukvarja: na eni strani majhno, neopazno, skoraj neobstoječe, na drugi strani orjaško, nepojmljivo velikih dimenzij, bolha in sonce v Aristofanovi komediji. Sokrat na eni strani računa dolžino bolšjega koraka, izdeluje copatke iz voska za bolho, da bi eksperimentalno prikazal matematični izračun, na drugi strani pa gleda v sonce. V obeh primerih je zaslepljenost nujen element podobe. Na grških vazah obstaja karikaturni tip filozofa z ogromno glavo in velikanskimi očmi. Telo, ki ne gleda na enak način kakor večina državljanov, je tudi videti drugačno: filozofova obleka je zanemarjena, socialno nereferenčna. V ambivalentni igri standardizacije večine in uporništva intelektualne manjšine se pogled kot temeljni postopek telesa v identifikaciji prek drugega nevarno relativizira. Odmev te relativizacije so ekstremne dimenzije, ki se vpisujejo v podobo intelektualca. Nerazumljiva kompetenca intelektualcev, ki ne izhaja iz znanih ritualnih dejanj, kakršna so, denimo, moška iniciacija, hoplitska izonomija, državljanski politični vsakdanjik, demokratični polilog, utečena funkcija institucij, je morda najbolje prikazana v prizoru, v katerem Sokrat razkazuje Strepsijadesu zemljevid. Strepsijades sploh ne razume prevajanja in simbolne predstavitve dimenzij, ker je nezmožen abstrakcije. Znanje, ki proizvajajo mystes Sokratove šole, ne sodi k demokratičnim praksam. Hiša, v kateri živi Sokrat s svojimi učenci, nima simbolnega pomena, je le scenski pogoj - dva ali trije vhodi in prostor pred hišami. Toda medsebojno razumevanje nivoja abstrakcij je znamenje drugačne družbene organizacije. Nastanek skupine, ki destabilizira že obstoječe odnose med državljanom in njegovim drugim - žensko, sužnjem, živaljo, barbarom, je bil očitno za atensko družbo travmatičen. Identiteta državljana se ni mogla reflektirati v podobi in obnašanju intelektualcev, ki so ustvarjali nove načine komunikacije, nove kode razumevanja, nove dimenzije sveta. Hitrost sprememb, pripravljenost enih, da neodvisno od socialnega statusa prevzamejo nove kode, z enako hitrostjo ustvarja mentaliteto, ki jo lahko razumemo kot »konzervativno«, le da imajo »konzervativci« atenske demokracije v resnici manj časa za konstrukcijo kolektivne identitete kakor nova skupina. Atenski »konzervativci« so znašli v položaju, da so drugačnost svoje identitete morali braniti iz institucij, ki na to niso bile pripravljene, medtem ko dinamika tega dialoga izredno ustreza intelektualcem. V tem kontekstu lahko edino Aristofana opredelimo kot »konzervativca«, kot genialnega »konzervativca«, ki z neverjetno, avangardno hitrostjo opazuje in v kulturne podobe »prevaja« komunikacijske težave z intelektualci. Komediograf ima neprimerljivo manjše težave, ko gre za drugega, ki je družbeno-kulturna konstrukcija, ki sodi v longue duree, denimo za ženske, za sužnje, ali za živali. Simpatije, poetizacija, natančna analiza strategij drugega, zmaga drugega v komediji: Ptiči, Lisistrata, Zenske pri Tezmoforijah, Ženske v ljudski skupščini, pa Trigej, Ksantias, in drugi »zmagovalci«. Komediograf lahko svojim prijateljem, intelektualcem le zažge hišo... Provokacija je radikalna, sodeč po Aristofanovem družbenem statusu v Platonovem Simpoziju, so se intelektualci v gledališču temu smejali... Enako provokativno je bilo vsakdanje obnašanje te skupine v javnosti, konstrukcija podobe telesa in uvajanje drugačnih komunikacijskih kodov. Filozofovo, intelektualčevo telo in njegove priljubljene pogovorne teme se potemtakem organizirajo okrog neurejenih dimenzij, neurejenega telesa/obleke/ pričeske in neurejenega komuniciranja oz. domnevanega znanja, ki intemalizira ene in eksternalizira druge. Slehernega izmed teh elementov je mogoče brez težav uvrstiti v kršenje tabujev, nepriznavanje ritualov, in nespoštovanje, običajev. Bolha/sonce za atensko gledališko občinstvo, se pravi, zbor državljanov, lahko izraža skrajne razsežnosti. Generacijo pozneje, ko je Demokritov nauk o atomih prevzel Aristotel, za njim pa Epikur, postane atom simbolna podoba filozofove obsedenosti z majhnim, nerazumljivim, pa tudi nepomembnim, vendar družbeno nevarnim. Dovolj, da se skoraj enaka'podoba predrami še enkrat, v evropskem popularnem kulturnem imaginariju 20. stoletja, ob robu znanstvenih odkritj, zvezanih z atomsko fiziko in njenimi zgodovinskimi in globalnimi usodnimi aplikacijami. V petih ali šestih stoletjih med atensko demokracijo in drugo sofistiko je dovolj časa, da se v nasprotju s še zmeraj izrazito dinamiko intelektualnih gibanj, šol in idej, stabilizira konzervatini imaginarij, v katerem spričo pomanjkanja demokratičnih vrednot zasede centralno mesto »pozitivne« primerjave urejen zasebni vsakdanjik, meščanske vrednote. Alkifron v svojih fiktivnih Pismih heter navaja to obče mesto in v nostalgičnem kontekstu spominov na demokracijo opredeli nevarnost intelektualcev za državo: hetere sicer nemara ne poznajo delovanja atomov in ne razumejo premikov oblakov, vendar skrbijo za stabilnost države s tem, da usmerjajo in pomirjajo seksualnost intelektualcev, ki naj bi bila destruktivna, antisocialna sila. Hetere s tem ne le onemogočajo aristokratske zarote, ki so zmeraj povezane s homoseksualnimi stiki in z efebsko iniciacijo, marveč skrbijo tudi za stabilnost heteroseksualnega zakona in zmanjšujejo nevarnost incesta. Argumentacija ima svojo ključno in zelo prepričljivo zgodovinsko ozadje: učenec hetere je bil Periklej, prvak demokracije, Sokratov učenec Kritias, pobudnik krvave tiranske zarote proti demokraciji. Alkifron v fiktivnih Pismih parazitov opisuje celotno panoramo filozofov, ki se na gostiji vedejo v karnevalskem nasprotju s svojimi nauki. V obdobju, v katerem pišeta dva najbolj zanimiva simpatizerja in obenem kritika intelektualcev, Lukijan in Alkifron, je intelektualec že figura drugega v družbi, v kateri pa se je pojmovanje drugega radikalno spremenilo po padcu atenske demokracije in po strukturnih spremembah mesta po Aleksandrovi globalizaciji. Dion Krisostom, tudi sam potujoči intelektualec, z grozo opisuje, kako množica naskoči filozofa, ki ga pri priči prepozna po značilni obleki in pričeski. Neurejeno telo, neurejena seksualnost in atomi v glavi: rojen je neprilagojeni evropski intelektualec, ki nikoli v svoji kolektivni zgodovini ni imel izkušnje atenske demokracije, na katero se neprenehoma sklicuje in jo kot ključno referenco vnaša v svojo identiteto. Edina podoba antičnega filozofa z nasmehom je satirska, Sokratova: to bi bil še en dokaz, da gre za izrazito simbolno podobo. Toda antični intelektualci se smejijo v tekstih. Herodot opisuje svoj - očitno precej sarkastičen smeh poznavalca - ko mu predstavljajo naivne geografske in etnološke poglede in slabo narejene zemljevide (na koncu opisa Skitov). Platonov Sokrat se smehlja, Ksenofontov tudi. Smeh je nedvomen znak kritičnega stališča, superiornega znanja, kompetentnosti. V atenski demokraciji, ki je smeh-kritiko vzdrževala kot pomembno politično institucijo, je smeh intelektualcev bil še najmanj izzivalen. Ko se na gledališki sceni osmešijo bogovi, duhovniki, državniki, vojskovodje, pesniki, intelektualci, in ko je to del samoidentifikacije državljana, z vso možnostjo, da tudi sam pride na sceno kot predmet smešenja, superiornost intelektualčevega smeha intelektualca ni v celoti drugačna od superiornosti državljana v karnevalskem obdobju in v karnevalski instituciji, katere namen je bil, daje na glavo obrnila državni sistem, kar je bila kolektivna terapija in je zmanjševalo napetost. V trenutku, ko ni več atenske demokracije in institucije komedije, ostane nasmeh intelektualca osamljen in subverziven oz. nevaren, ker designira socialno nepotrjeno avtoriteto. Zgolj stranska opomba: antropološki status rimskega intelektualca se je zaradi pomanjkanja demokracije atenskega tipa skonstruiral okrog odgovornosti intelektualnega komentarja in okrog pomoči kolektivu na širokem področju od gojenja zelja do religije (Katon in Kikeron) oz. do skritega, anonimnega, maskiranega norčevanja iz najbolj karikaturnih simbolnih podob družbe (Petronij, avtor Apokolokintoze). Atenski krog intelektualcev potemtakem ne more brez Aristofana, čeprav je po nam sodobnih merilih javno razmesaril prijatelja Sokrata in Agatona (Evripida ni v Platonovem Simpoziju), in brez atenske demokracije, katere »kolateralna žrtev« je Sokrat. Enkratni smeh intelektualcev v atenski demokraciji je neponovljiv in poskusi ponavljanja te strategije se v evropski zgodovini izkažejo za močno tvegane: Petronij, Rabelais, Voltaire... Področje manj tvegane avtoritete antičnih intelektualcev pa ostane tisto, kar je pomembno za obstanek polis: prehrana oz. meteorologija. Predvidevanje vremena (povezano z abstrakcijo prostora, geografijo, fiziko, astronomijo, merjenjem) seje najlaže izločilo iz področja kulta (prerokovanja) in prešlo v področje znanja in znanosti. Pogled intelektualca meteorologa je v nasprotju s pogledom navznoter, na tla (bolhe, atomi) usmerjen navzgor, k nebu. Ta dinamika je očitna v anekdoti o Taletu, ki pade v jamo, ker gleda nebo. Strepsiad seveda omenja Taleta, ki prihaja v Sokratovo hišo. Aristofanovi oblaki so torej simbolna predstava tistega področja, ki ga še najbolj razumejo ne-intelektualci in v katerem se o medsebojnih uslugah lahko pogovarjajo z intelektualci. Praksa predvidevanja vremena, vremenska napoved, je v atenski demokraciji tesno zvezana z zmožnostjo komuniciranja v demokraciji, oz. je enako potrebna. Kot zgled bi lahko pokazali, da imata meteorologija in retorika v atenski demokraciji enak ontološki status. Kompetenca filozofov — intelektualcev se na tem področju metaforično povezuje s pojmi oblakov, nejasnega, zvijačnih besed, manipulacije s podatki, zavajanja in s paradoksom nematerialnega, nepreverljivega. Metafora megle in oblakov je torej bolj utemeljena v neposredni avtoriteti, v poljedelstvu in v demokratični praksi kakor zaslepljevanje z bolhami/atomi in soncem. Intelektualci, ironično priznava komediograf, vidijo boljše oblake in besede in so s tem tudi bolj vidni v vsakdanjem življenju. Tem večje je socialno in politično tveganje intelektualcev: prepoznani so kot nosilci drugačnih vrednot, drugačne ideologije, drugačnih političnih projektov, pa tudi verskih sistemov. V praksi atenske demokracije je vojna sezonsko zvezana s poljedelstvom in usodna predvsem za poljedelstvo. Poleg tega je vprašanje prehrane tudi usodno zvezano s poljedelstvom, uvozom, in kolonizacijo. Intelektualčev pogled navzgor in beseda interpretacije sta torej ključna elementa identitete skupine. Povezava besede in megle oz. oblakov je vpisana v antropološko zgodovino, v podobe: starejša in dokaj ideološko naivna, vendar redka v svoji povezavi z antropologijo, je etimologija besedišča, ki v indoevropskih jezikih povezuje pojme diha, duše in duha: megla, ki prihaja iz človeških ust, ki govorijo v ostrih vremenskih razmerah... Rahlo rasistična kombinacija, ki daje prednost konceptualizacije jezika severu Evrope, še zmeraj ni dobila bolj umerjene verzije, ki bi uvedla možni spomin na vseevropsko ledeno dobo. Zabavna vzporednica je praksa stripa, v katerem besedilo nastopa v oblačkih. Vizualizacija besedila potemtakem vključuje podobo megle in oblakov. Intelektualci so se lotili tudi velike skupine drugih, žensk, in radikalno inovirali konstrukcijo spolnosti. V tradiciji, ki se navezuje na Pitagoro in pitagorejsko družbo in ki se nedvomno nanaša tudi na Elevzinske misterije, premišljujejo atenski intelektualci zlate dobe o ženskah in govorijo z ženskami. Aristotelov konzervativizem ob tem ni »starejši«, temveč je reakcija na Platonova stališča, stare predsodke pa uporablja kot ilustracijo. Vendar nihče ne prikazuje bolje od Aristofana in Evripida spremembe v mentaliteti, ki priklicuje opazovanje ženskih praks in ženskega političnega potenciala. Pri predstavljanju antropološke problematike spolnosti sploh ni pomembno, ali sta Aristofan in Evripid »prijatelja« ali »sovražnika« žensk: oba opozarjata na nevarnost nepriznavanja določenih ženskih možnosti, pa tudi pravic. Oba tudi pokažeta, kako je atenskemu državljanu potrebna drugačna ženska, ki ne bi bila antagonistična in konfliktna. Skupina intelektualcev je že našla takšne ženske, ki jih ne obremenjujejo družinska pravila in obveznosti: hetere. Vprašanje, ali je evropski in na sploh zahodni meščanski zakon, ki temelji na solidarnosti in medsebojnem upoštevanju, plod antičnega in na sploh tradicionalnega zakona, ali ima tudi antropološke vsebine svobodne zveze med edino antično relativno svobodno žensko, hetero, in intelektualcem, puščam za zdaj ob strani. Svetlana Slapšak Institutum Studiorum Humanitatis (ISH) Breg 12, Ljubljana, Slovenija e-mail: svetlana@ish.si Druga gostovanja V študijskem letu 2000/2001 so poleg zgoraj omenjenih na ISH gostovali še naslednji vabljeni predavatelji in predavateljice: Jean Andreau Eco/e des hautes etudes en sciences sociales, Pariz Jean Andreau, strokovnjak za ekonomsko in socialno zgodovino antičnega Rima, je imel na ISH-Fakulteti za podiplomski humanistični študij v tednu med 20. in 24. novembrom 2000 ciklus predavanj z naslovom Epigrafika »instrumentuma« - koristi in ekonomska vedenja rimske elite. Konstantin Bogdanov European University, St. Petersburg Allen Feldman National Development and Research Institute, New York Jennifer Friedlander University of New Hampshire Katja Gerasimov European University, St. Petersburg Henry Krips University of Pittsburgh Georges Sawadogo Ecoie Normale Superieure, Koudouqou llja Utekhin European University, St. Petersburg Vlasta Erdeljac Sveučilište u Zagrebu Milorad Pupovac • Sveučilište u Zagrebu EVS - 2000/2001_________________________ Sabina Mihelj Na prvi marčevski četrtek smo na ISH zagnali drugo sezono diskusijske video delavnice, znane pod kratico EVS (Epistemološka video-sekcija). Poglavitni cilj EVS tudi v drugem letu delovanja ostaja vzpostavitev fizičnega in mentalnega mesta, kjer bo kontinuirano potekala debata in kjer bodo lahko kadri iz različnih strok, področij in horizontov pluralno in tolerantno, a tudi polemično in ostro debatirali o določenih temah. Kot nakazuje že samo ime, so diskusije strukturirane v navezavi na določene video posnetke in tematike, ki jih vabljeni gostje ob njih predstavijo. Videoposnetki in vizualni materiali v širšem smislu so se po dosednjih izkušnjah izkazali kot zelo uporaben vzvod, ki hkrati fokusira in sprošča debato. Seveda pa nismo zanemarili tudi tradicionalnejših "nosilcev" vednosti, tj. člankov in knjig; če je le mogoče, vsak gost sestavi spisek priporočljive literature, ki so vsaj teden dni pred vsako posamezno diskusijo na voljo v knjižnici ISH ali pa jih je mogoče najti na svetovnem spletu. Druga ključna lastnost sekcije, ki je prav tako zajeta v njenem imenu -namreč epistemološkost - meri na prevladujoči nivo pristopa k obravnavanim "objektom" - tematikam, tekstom, filmom in drugemu vizualnemu materialu. To pomeni, da zasledujemo (bolj ali manj skrite) temeljne predpostavke določenih teorij, prepričanj, izjav, ka- kor so utelešene v tekstih in vizualnih materialih, hkrati pa skušamo uvideti tudi predpostavke, ki vodijo naše lastne poglede na "objekte". Ali drugače: naš namen je eksplicirati linijo produkcije vedenja ter tako razvijati sposobnost refleksije lastnih in tujih izhodišč, ter argumentirano braniti lastna stališča oz. sprejemati protiargumente. Izkušnje minulega študijskega leta, ko smo izpeljali šest takih posvetov (tri znotraj cikla "Francoski znanstveniki" in tri znotraj cikla "Dokumentarni filmi"), so pokazale ne le, da priložnosti za tovrstno diskusijo v Sloveniji primanjkuje, ampak da obstaja kritična masa ljudi, ki prostor, kakršnega vzpostavlja EVS, pogrešajo in so vanje tudi pripravljeni investirati. Jedro ekipe, ki vztrajno poganja EVS, sestavljamo mladi raziskovalci oz. raziskovalke in študentje oz. študentke ISH - Taja Kramberger, Martin Žužek, Nataša Rogelja in Sabina Mihelj -, občasno pa dobivamo okrepitve tudi z drugih raziskovalnih in širše intelektualnih krogov. V sezoni 2000/2001 je EVS delovala vsak četrtek od začetka marca do konca maja med 19.00 in 21.00 uro na ISH. Zastavili smo tri cikle posvetov -diskusij z naslednjimi naslovi: 1. Closing up - Oddaljeni pogledi (niarec 2001), 2. Družbene naracije in polje izključitve drugega (april 2001), 3. TV reprezentacije: od "nacije" do šunda" (maj 2001). Marčevski cikel je bil, vsaj na prvi pogled, sestavljen iz zelo ohlapno povezanih tematik. Skozi videomate-riale so nam naši kolegi in profesorji približali zelo raznolike izkušnje, ki so imele eno skupno točko, namreč "tujost" ali vsaj "oddaljenost" - najsi bo s stališča kolegov, ki so izkušnje predstavljali, ali pa s stališča publike, ki je njihovim predstavitvam prisluhnila in iz njih izpelja-la debato. 1. marca je Sabina Mihelj, mlada raziskovalka in doktorska študentka ISH, predstavila projekt Mednarodne ženske univerze (IFU), ki se je je udeležila v preteklem koledarskem letu; ob tem je odprla vprašanja, povezana z možnostjo revolucioni-ranja univerze in znanosti ter vprašanjem koncepcije spola. Sledila je seznanitev z mednarodnim spletnim projektom, ki se osredotoča na sodobne družbene procese v bolgarski družbi, kakor se kažejo skozi urbane prostorske pojave in vsakdanje življenjske prakse v Sofiji. Projekt, ki ga je predstavila Dobrinka Valkova z New Bulgarian University v Sofiji (ki je v študijskem letu 2000/ 2001 gostovala na ISH), je bil povod za diskusijo o timskem delu, umetniških praksah in družboslovnih znanostih. Nato smo se ob podpori obilice videomaterialov in pod vodstvom publicista Pavleta Raka podali v raziskovanje podob Rusov in "ruskosti" ter se lotili razprave o delovanju identifikacijskih mehanizmov, pa tudi o (iz)rabi teh mehanizmov in podob v namene diskriminiranja posameznikov in kolektivov ter podpihovanja kon- fliktov. Zadnji oddaljeni pogled prvega cikla je prispeval Matej Černigoj, asistent na katedri za socialno psihologijo Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je prikazal socialnopsihološko analizo pogovorne oddaje Ricki Lake. V drugem ciklu, ki se je začel aprila, smo problematizirali nekaj temeljnih tem, okrog katerih se konstituirajo polja izključitve in razmejevanja. Koordinatorica programov Antropologija antičnih svetov in Študije spolov na ISH Svetlana Slap-šak je skozi analizo izjemno prodorne (in zato tudi hitro potlačene) reklame za izdelke Droge Portorož spregovorila o ženskah kot enem izmed najbolj vztrajnih polij izključitve v sodobnih družbah. Alenka Janko Spreizer je ob video materialih govorila o reprezen-tacijah Romov v različnih diskurzih: slovenski romologiji, antropologiji o Romih, v političnih diskurzih in samo-reprezentacijah romske skupnosti, kjer je izvajala terensko raziskavo. Koordinator programa Zgodovinska antropologija na ISH in dekan ISH Drago B. Rotar se je lotil težko dojemljivega objekta - rasizma (oziroma rasizmov) -in prikazal načine njegovega prepoznavanja in obravnavanja znotraj civilizacije, ki ga je sproducirala in katere element je. Cikel je zaključila Irena Sumi, znanstvena sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanja, ki je predstavila modelno razlikovanje med zvrstmi, tujstva, med prehodnimi in neprehodnimi različnostmi in možnost- mi ekspertnega posredovanja med njimi. Zadnji, majski cikel letošnje EVS seje žal, zaradi težav pri pridobivanju ustreznih vidomaterialov iz tujine, iztekel predčasno. Kljub temu sta bili izpeljani dve dobro obiskani in diskusijsko živahni srečanji. Prvega je vodila Taja Kramberger, ki je prikazala kritično analizo razvpite TV nadaljevanke o Francetu Prešernu; na podlagi primerjave z nadaljevanko francoske produkcije o grofu Monte Cristu je predstavila različne načine artikuliranja reprezentacij in njihovo umeščenost v sočasni mentalni horizont skupnosti. Na zaključnem srečanju druge sezone EVS je Jože Vogrinc, koordinator programa Medijski študiji na ISH, zbrano družbo vodil skozi analizo situacijske komedije I Love Lucy, TV serije iz 50-ih let, ki sodi med največje hite komercialne televizije v ZDA nasploh. K EVS sodi tudi preizkušanje možnosti komunikacije, ki jih ponujajo spletne strani, zato vas vabimo, da dodatne in ažurirane infonnacije poiščete na spletnem naslovu http://www2.arnes.si/~ljish2s/studenti.htm, do katerega pridete tudi preko spletnih strani ISH na naslovu www.ish.si (preko ikone"Študentske strani"). Tam boste našli tudi forum, na katerih se bodo "v živo" začete debate lahko po želji nadaljevale tudi v "virtualnem" prostoru. Löfgren Orvar On Holiday: a History of Vacationing University of California Press, Berkeley, Los Angeles, London 1999 Löfgrenova knjiga On Holiday si postavlja (vsaj) dve ključni vprašanji: kako se je turizem razvil v tako pomemben del življenja in na kakšen način so turisti utirali pot novim načinom gledanja krajine. Löfgren pri tem povezuje počitniško pokrajino s kulturnim laboratorijem, kjer imajo ljudje možnost eksperimentirati z novimi aspekti identitet, socialnih relacij, interakcij z naravo... in pri tem uporabljati kulturna znanja sanjarjenja in mentalnega potovanja. Proces oblikovanja počitniške krajine spremljamo v knjigi skozi preplet treh polj: polje prepoznavanja odgovarja na vprašanje, kako smo se naučili gledati in locirati zanimivosti; polje udeleževanja si zastavlja vprašanje, kako smo se naučili imeti piknik na plaži ob sončnem zahodu; polje spominjanja pa osvetljuje odgovore na vprašanja, kako in zakaj je prišlo do produkcije počitniških albumov in drugih oblik “spominov na počitnice”. Zgodovina počitnikovanja, kot se glasi podnaslov knjige, je predvsem razmišljanje o severno ameriških in evropskih počitniških krajih ter o oblikovanju turističnih izkušenj in čustvovanj, vezanih na te kraje v zadnjih dvesto letih. Izpostavljenih je nekaj časovno-krajevnih specifik, kakršne so franco- ska riviera, grški otoki... Čeprav Löfgren posveča opisom preteklih turističnih praks precejšen del knjige, ne gre za evolucionistični prikaz razvoja turizma, temveč je preteklost v knjigi uporabljena kot analitično orodje za problematiziranje sedanjosti. Poleg razmerja med preteklostjo in sedanjostjo je v knjigi vidno še neko drugo razmerje; odnos med lokalnim, nacionalnim in nadnacionalnim. Čeprav delo ne temelji na etnografiji lokalnih turizmov, vseeno gradi na umeščanju lokalnega v širše kontekste, v dinamike prostorov in časov. V tej točki se Löfgren približa predlogu Ulfa Hannerza o redefiniciji antropološkega projekta: antropolog, ki želi povedati nekaj smiselnega o ljudeh v obdobju pospešenega pretoka informacij, naj ne gleda samo predse in nato čez ramo k svojemu občinstvu doma, temveč naj se ozre tudi okoli sebe. Pri razlagi procesa nastajanja počitniške krajine nas tekst vodi skozi dnevniške zapise dveh švedskih popotnikov iz 18. stoletja. Oba popotnika potujeta po isti poti v razmiku pol stoletja. Čeprav tekst prvega popotnika z začetka stoletja ni brez poetične dimenzije, pa Löfgren opazi to, da je napisan v povsem drugem slogu kakor dnevniški zapis, ki je nastal ob popotovanju po isti poti pol stoletja kasneje. Linnerhielm, drugi popotnik, ne zbira več ptic in kamenin temveč poglede in občutke. Vpletenost čustvovanj pri oblikovanju počitniške krajine je ena ključnih točk Löfgrenovega razmišljanja. Učenje slikovitosti naj ne bi bilo samo znanje o tem, kam naj gledamo, temveč tudi kaj naj občutimo, kako naj krajino doživimo. Pri tem pomeni vedeti, kaj je slikovitost locirati izbrano pokrajino ali motiv v okvir določenih kvalitet. V podpoglavju z naslovom Dejä vu se nam zastavlja vprašanje, ali lahko vidimo brez kulturnih leč, brez senzornih filtrov, kot se izrazi Gerard Lenclud, ki nam nujno preoblikujejo pogled na krajino. Löfgren razlaga reakcijo na določeno krajino kot plod dolgotrajnega procesa institucionaliziranega razvoja, ki je kondenziral določeno sceno v kulturno matrico, v ikono. Prav zaradi takšne kondenzacije lahko kokosova palma naslika celo krajino in vzbudi celo paleto občutkov. Vsaka krajinska izkušnja naj bi zmešala edinstveno in osebno s standardiziranim. Kar dobimo, je začaran krog: izkušnja oblikuje ekspresijo in ekspresija oblikuje izkušnjo. Delno lahko v knjigi spremljamo tudi razvoj popularnih motivov skozi analize izbranih razglednic. Pri tem izpostavlja enega najpopularnejših motivov v zadnjih sto letih - motiv sončnega zahoda. Primerja ga z etnografsko evidenco Mande Cesara, ki na primeru svojega afriškega terena navaja, kako se njeni informatorji čudijo “ljudem, ki strmijo v sončni zahod”. Prav soočanje z etnografskimi evidencami priča, daje krajina zgodovinsko in kulturno pogojena mišljenjska kategorija. Löfgren ugotavlja, daje motiv sončnega zahoda postal popularen zaradi svoje zmožnosti zadovoljevanja mnogih emocionalnih potreb: izkušnje popolnosti, nad-časovnosti, vračanja k mitskemu času... Na počitnicah je poučno branje za vse tiste, ki jih zanima polje antropologije turizma, antropologije krajine ter druga sorodna polja in tudi literatura primerna za počitnice. Tekst se namreč spretno in lahkotno giblje med osebnimi izkušnjami in širšimi - lokalnimi, nacionalnimi in transnacionalnimi - konteksti ter ponuja ideje za avtorefleksijo ob počitnikovanju. Nataša Rogelja Paul Verhaeghe Love in a Time of Loneliness Three Essays on Drive and Desire Rebus Press, London 1999 Paul Verhaeghe je pri nas (žal) manj znan avtor, ki pa dela na teoretičnem polju, kjer se že desetletja srečujeta in razhajata psihonaliza in feminizem - to je tematizacija subjektivitete in spolne razlike. Njegova knjiga Does the Woman exist?, ki je pri isti založbi izšla pred dvema letoma, je po mnenju mnogih pomemben prispevek, mimo katerega ne bi smel nihče, ki se resno ukvarja s to problematiko. Kot je poudaril v svoji oceni Slavoj Žižek, se je avtor uspel v omenjeni knjigi (kar velja po mojem mnenju tudi za tu obravnavano knjigo) izogniti tako poenostavljenemu prikazu funkcioniranja patriarhalne logike na eni strani kakor popularni feministični kritiki falocentrizma (v odnosu do psihoanalize) na drugi strani. Kakor pove že podnaslov knjige, se avtor ukvarja s predstavitvijo tistih področij človekovega bivanja v svetu, kamor je vsak od nas vpet od rojstva do smrti. Gre za poljudno delo, ki na osnovi širokega poznavanja teoretskih konceptov psihoanalize, kot jih je zastavil Freud in jih je v duhu 'vrnitve k Freudu' dalje razvil Lacan, s svojstveno jasnostjo izražanja (sinteza Freudove jasnosti in Lacanove strogosti) in duhovitostjo stila, pritegne že s prvim stavkom in se bere skoraj kot roman, ki ga ne moreš odložiti, dokler ga ne prebereš do konca. Knjiga je sestavljena iz treh razprav, ki so logično povezane in ki jih zadnji esej sklene s svojevrstno interpretacijo tega, kaj je, oziroma kaj bi lahko bila ljubezen, kolikor je ljubezen tisto, kar iščemo v spolnem razmerju. Verhaeghe nam ponudi v premislek malo drugačen pogled na ljubezen, ki ni neodvisen od tega, v kolikšni meri se je vsakdo pripravljen soočiti z mankom v sebi. Če je za Lacana ljubezen edina stvar, ki zagotavlja zvezo med gonom in željo, potem nam ta knjiga ponudi odlično priložnost, da se seznanimo s tem težkim konceptom. Morda je ljubezen odgovor na Freudove zagate v zvezi z odnosom med čutnim in čustvenim elementom v človekovem spolnem življenju. Da se v tem razmišljanju srečamo s temeljnim konceptom psihoanalize, to je Nezavednim, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Četudi povezave med Nezavednim in človekovim spolnim življenjem niso odkrile šele feministke, drži tudi, da je bilo področje tematizacije spolne razlike tisto, kjer je bilo med psihoanalizo in feminizmom največ razhajanj. Del odgovora leži v vprašanju, na katerega si Freud ni znal odgovoriti, namreč 'Kaj hoče ženska?' Kaj je sploh tisto, kaj hočemo? Ali hočemo tisto, kar si želimo? Zakaj si sploh kaj želimo? Verhaeghe nam ne ponuja nikakršnih receptov za uspešnejše ljubezensko življenje, niti ne daje dokončnih odgovorov na naša najbolj eksistencialna vprašanja. Kvečjemu nam drži (in to na duhovit način, da se lahko marsikdaj iz srca ali pa malce bolj kislo nasmejimo) ogledalo, v katerem lahko sebe vidimo na način, ki ga ne uporabljamo tako pogosto, ker nam o nas samih pove marsikaj, kar spada v rubriko 'O tem nočem nič vedeti!'. Ponuja nam ogledalo, kjer ne vidimo le sebe , ampak tudi drugega (Drugega), nad njima pa zaznamo senco bitke med željo in gonom, ki se dogaja v ozadju. Morda nam včasih ni všeč tisto, kar vidimo v takem ogledalu - vendar tega ni krivo ogledalo. Postopek odstranjevanja tančic z naših fantazmov vsekakor ni prijetno delo, je pa nujno - in na trenutke je lahko tudi zabavno. Morda bi lahko dodali, kot v svoji študiji pravi Alenka Zupančič,1 daje 'hoja ljubezni' (kot se je o tem izrazil Alain Badiou, ki mu je ljubezen ena izmed štirih generičnih pojavnosti resnice, o čemer lahko več preberemo v Žižkovi spremni študiji k prevodu knjige Sveti Pavel. Utemeljitev univerzalnosti2) vselej malce komična. Ta hoja je pogosto 'šepava' in element komičnosti je nekakšna sublimacija, ki vzpostavlja distanco do objekta ljubezni. Tako kot obstajata dva načina, na katera lahko 'stvar', to je, razmerje med spoloma spodleti, tako ' Alenka Zupančič, "Passage ä 1'art ali umetnost kot dejanje. Drugi del: Sublimacija in ljubezen.", Problemi 2000/1-2, str. 61-90. ‘ Slavoj Žižek, "Alain Badiou kol bralec svetega Pavla", v Badiou - Sveti Pavel. Utemeljitev univerzalnosti, Analecta 1998, str. 115-148. imamo tudi dva načina, ki jih omenja Alenka Zupančič, 'kako zgrešiti ljubezen'. In katera sta ta dva načina?3 Izhodišče je v dveh različnih odnosih do objekta. Prvi način kreira sublimni objekt oziroma sublimno ljubezen, kjer se pustimo 'zaslepiti' objektu. Tu ni dostopa do drugega, ker ni distance do drugega - zato v drugem zadenemo v zadnji instanci le na lastno fantazmo. Drugi način (ki se nanaša na 'banalni' objekt) je podoben nekritični spojitvi želje in prijateljstva, kjer je premalo elementa sublimnega. Čudež ljubezni je v ravno pravi distanci do objekta. Ljubezen je edina vez med gonom in željo v tem smislu, da nam naredi dostopno realno želje.4 Na to meri Lacan, ko pravi, da ljubezen 'počloveči užitek'. Ljubezen je oblika sublimacije in '...zgolj ljubezen - sublimacija omogoči užitku, da sestopi k želji.' Na nek način se je treba v ljubezni odpovedati objektu, kar vzpostavi distanco in šele odpre možnosti za uravnoteženo dajanje in sprejemanje. Ali kot pravi Verhaeghe ob koncu prvega eseja, razlikovati moramo med zaljubljenostjo (ki je blizu prvemu tipu zgrešitve ljubezni) in ljubeznijo - kjer je včasih ravno element smešnega oziroma humor tisti člen, ki kaže, da smo do objekta ljubezni vzpostavili nek nujni moment distance, ki omogoča moment kreativnosti. Zakaj je Lacan opredelil ljubezen kot 'dati tisto, česar nimaš'? Kaj je tisto, česar nimamo? Kako lahko damo nekaj, česar sami nimamo? Odgovore lahko najdemo (včasih med vrsticami) tudi v tej knjigi, čeprav nima pretenzij, da bi dajala dokončne odgovore, ampak nam nudi enega od ogle- 3 A. Zupančič, ibid. str. 87. 4 A. Zupančič, ibid. str. 88. dal, kamor se lahko pogledamo. Kaj bomo videli, pa je odvisno od nas samih. Že prvi stavek predgovora nas postavi v samo jedro obravnavane problematike z izjavo: "Nobene druge človekove aktivnosti ni, kjer bi si človek tako zelo prizadeval doseči 'tisto', kot ravno v spolnosti. Dejstvo, da 'tistega' morda sploh ne bo mogoče doseči in da niti ne more biti opredeljeno, ne ovira teh strasti. Ravno nasprotno..."V vseh treh esejih se ukvarja s problematiko, ki je sinonim za kulturo kot človekov simbolni univerzum - gre za vprašanja spolnosti, smrti in moči. Skozi celotno knjigo lahko sledimo prepletanju treh velikih tem človeškega bivanja kot se kažejo v različnih reprezentacijah - in vseskozi je nekakšna rdeča nit dejstvo, da so zadeve drugačne pri moških kakor pri ženskah. Poskuša odgovoriti na vprašanje o tem, zakaj je ženska v tem prepletu problematike vedno znova v središču pozornosti. V prvem eseju, ki nosi naslov Nemogoči par, se lahko skupaj z avtorjem sprašujemo, kaj je sploh 'par', kaj žene pare skupaj in kaj je sploh ljubezen. Avtor nas popelje skozi razkrivanje različnih kulturno determiniranih vzorcev obnašanja in pravil, v katere se umeščajo različni načini odnosov med spoloma oziroma med partnerjema. Tu se srečamo s koncepcijo fantazma, kjer vsakdo se lahko sooči z dilemami o tem, zakaj sta spola med sabo tako različna. Zakaj moški vedno sanja o seksu, ženska pa o razmerju? Zakaj je tako in ali nujno mora biti tako? Ne da bi bralec opazil kako in kdaj, se kar naenkrat znajde sredi jedra problematike, ki je sicer razumljiva le v psihoanalizi izobraže- nemu bralcu - razcepljeni subjekt s 'svojo' razcepljeno željo (ki je želja Drugega), praznina v osrčju našega bivanja (manko, s katerim je posameznik v današnjem času še bolj soočen, kakor je bil pred sto leti), gon, objekt(i) želje, Ojdipov kompleks in še kaj. Pozornost posveti prvemu ljubezenskemu odnosu, ki je 'temeljni model ljubezni' - to je razmerju med materjo in otrokom, ki pa v svojih pojavnih oblikah ni nespremenljivo. Drugi esej obravnava področje avori-tete (ki je ne smemo enačiti z močjo oziroma oblastjo) kot tiste instance, ki v funkciji očetovskega lika zagotavlja otroku (ki je do tedaj del nediferencirane unije med materjo in otrokom) vstop v simbolni red oziroma v kulturo. Funkcija očeta (ki ni nujno zvezana z dejanskim očetom) je tisti nujni tretji člen, ki je obstajal skozi vso človeško zgodovino, je tisti pogoj, ki vpelje Zakon. Avtor nas pri tem popelje skozi dve Freudovi teoriji, ki obravnavata funkcijo očeta. Gre za njegovo zgodnejšo tematizacijo iz dela Totem in tabu in kasnejšo razlago, kot jo je podal v delu Mojzes in monoteizem. Verhaeg-he nam skozi ti dve Freudovi teoriji predstavi koncept ojdipske drame (znane kot Ojdipov kompleks), pri čemer uporabi za ponazoritev razmerja med t.i. patriarhatom in matriarhatom dve veliki grški dramski deli, to sta Kralj Ojdip in trilogija Oresteja. Tematika, ki je osrednji del omenjenih velikih umetnin, je med drugim tudi povezava med avtoriteto in (spolno) identiteto. Za patriarhalno avtoriteto je značilno, da priznava in predpostavlja zgolj instanco Enega, velikega in nezmotljivega Očeta (tudi Boga Očeta -saj je krščanski monoteizem le druga plat patriarhalne moči očeta). Ravno trilogija Oresteja je tisto umetniško delo, kjer lahko 'v živo' sledimo zmagi očetovske linije nad materinsko. Gotovo se lahko strinjamo z avtorjem, daje "...razlika med moškim in žensko glede spolne identitete rezultat mono-teističnega patriarhalnega sistema" in daje "ta razlika vedno vodila do podrejenega položaja ženske". Za tiste, ki se jim zdijo izvorni Freudovi teksti včasih (varljivo) preveč enostavni, razumljivi v tolikšni meri, da so bili poenostavljeni do te mere, da se je subverzivna ost izgubila, na drugi strani pa v Lacanovem branju Freuda ničesar ne razumejo, je lahko ta knjiga nekakšen uvod. Vendar ne uvod v smislu zapiranja stvari, o katerih govori kot o dokončnih. Pred nami je historično antropološka študija psihoanalitičnih konceptov, ki je močno sintetičen uvod v nadaljnje branje. V preteklih desetletjih je pod vplivom ameriške revizije Freuda prišlo do tolikšne poenostavitve izvirnih Freudovih konceptov, da danes skoraj vsakdo meni, da razume Freuda, četudi ga večina nikoli ni brala, če pa ga je, se je to pogosto dogajalo preko množice sekundarnih popularnih psiholoških priročnikov, ki s samim duhom problematike, o kateri je govoril Freud, niso imeli več nobene zveze, nikakor pa niso tisto, čemur bi lahko rekli psihoanaliza, saj je bil koncept nezavednega in ambivalentnosti človekove gonske strukture, ki jo je Freud zaslutil v razdelavi Erosa in Thanatosa, pozabljen. Subverzivna oziroma revolucionarna ost psihoanalize ni v domnevno humanističnem poenostavljanju Freuda (kot seje to dogajalo pod izveskom 'revizije' Freuda - glede tega je še vedno zelo koristna klasična knjiga Russela Jacobyja,5 Družbena amnezija), pač pa je "resnica psihonalize ... v tem, da je še naprej zvesta svojim najdrznejšim hipotezam."6 Verhaeghejeva knjiga nas nemara spominja na povezavo med psihoanalizo in kulturo, ki pri Lacanu ni eksplicitno v ospredju in do katere se je zaradi težavnosti njegovega stila tudi težje dokopati. Vendar omenjena knjiga ni študija v smislu 'psihonaliza in....', temveč gre za študijo, ki se zadeve loti v samem jedru, ne z nekakšnim naključnim voluntarizmom med historičnimi manifestacijami regulativnih principov, ki so vsiljeni posamezniku od zunaj. Močnik in Žižek sta to dialektiko odlično povzela v spremni študiji k zborniku člankov z naslovom Psihoanaliza in kultura, kjer pravita: »...tisto, kar psihoanaliza res lahko pove o kulturi, je njena 'druga, temna' stran, ki pa ni le naključni presežek ali stranska pot, na kateri se kultura izgubi - pač pa je tako rekoč njen notranji izrinjeni in spregledani pogoj. Psihoanaliza in kultura pomeni: da kulturo soočimo z njenim 'nekulturnim' travmatičnim jedrom, ki skoz njegovo zatajevanje kultura živi. S tistim jedrom, ki nam navadno obtiči pod jezikom, kadar govorimo o kulturi na običajni 'kulturni' način.« 7 Da pa je koncept gona in Zakona eden tistih drznih konceptov (ki se ga tako zlahka 'relativizira' in odpravi, ker je lažje nekaj zanikati kot pa se soočiti z 5 Russell Jacoby, Družbena amnezija. Kritika sodobne psihologije od Adlerja do Lainga. CZ, Ljubljana 1981. 6 Herbert Marcuse, »Zastarelost psihoanalize«, v Psihoanaliza in kultura, DZS, Ljubljana 1981, str. 175-193. 7 Rastko Močnik in Slavoj Žižek, »Spremna beseda«, v Psihoanaliza in kultura, str. 345. neznosnostjo travmatičnega jedra) tako pri Freudu kot pri Lacanu, se lahko prepričamo, če poskušamo brati na primer Lacanovo Etiko psihoanalize (ki ima tako zavajajoče obetajoč naslov) brez predhodnega poznavanja temeljnih konceptov psihoanalize - kot so: razcepljeni subjekt, falos, kastracija, Drugi, Zakon, objekt a in seveda gon (pulzija). Spraševanje o razmerju med naravo in kulturo (ki je bilo tako pogosto v nekem obdobju feminizma) je kot tako postavljeno binarno razmerje samo že učinek določene simbolne organizacije in ne tisto, kar simbolno šele vzpostavlja. Zato pri Lacanu tovrstne opozicije več ne najdemo - pač se srečamo z registroma Simbolnega in Realnega. Vendar pa je v samem Simbolnem luknja, manko, ki ni neki naključni stranski proizvod simbolizacije, ampak ravno strukturni pogoj za konstituiranje Simbolnega kot takega. Manko, ki je v samem jedrn subjekta, se manifestira skozi željo kot njena druga plat. Je tisto, kar simbolno mrežo sploh drži skupaj. Manko je v sebi ambivalenten pogoj za našo subjektivacijo, vzpostavljen z Zakonom - ki je najprej prepoved incesta, v zadnji instanci pa prepoved vrnitve v primarno nediferencirano stanje enosti z materjo kot prvim drugim. Razne mitološke zgodbe nam to prepoved vrnitve (ki jo pogosto spremlja obžalovanje v smislu nemožnosti vrnitve v raj, ki je za človeka vselej že izgubljen) prikazujejo na različne načine. Vsaka mitološka pripoved o stvarjenju je tako vselej tudi pripoved o izgubljenem raju. Ali - 'prepovedno je seči po nemogočem."'' Nemogoče mora biti prepovedano. Temeljni označevalec te nemož- s R. Močnik, S. Žižek, ibid., str. 354. nosti v smislu prepovedi, ki konstituira sam vstop v Simbolno, je pri Lacanu falos, označevalec simbolne kastracije. Podvrženost faličnemu označevalcu pa ni enaka za oba spola. To je tisto, o čemer nam govori Lacan v znanih formulah seksuacije. Moški in ženska sta označevalca spolne razlike kot načina, kako je vsak od spolov odtujen znotraj govorice. Zato Lacan lahko pravi, da "Ženska ne obstaja" in da "ni spolnega razmerja". Vendar pa se zadeve tu ne končajo, ampak šele odpirajo. Več o povezavi med subjektivacijo in (spolno) diferenciacijo lahko najdemo v Verhaeghejevi odlični knjigi Does the Woman exist?.'' Če je eden od sklepov omenjene študije, da Ženska ne obstaja v simbolnem, potem lahko v njegovi zadnji knjigi izvemo marsikaj o manifestacijah te različnosti v naših medsebojnih odnosih. Če je Lacan izjavil, da je 'ženska simptom moškega1, potem lahko ob branju Verhaeghejeve zadnje knjige morda zaključimo, da je ženska simptom moškega, ki je simptom družbe, v kateri se ženska kaže kot njegov simptom. Vendar pa ni le (njegov) simptom, ampak tudi fantazma - pri čemer ne smemo pozabiti, da sta oba spola v situaciji, ko sta drug za drugega fantazma, fantazma, ki prekriva nemožnost spolnega razmerja. Tretji esej se ukvarja z razmerjem med načelom ugodja in načelom realnosti, z inherentno dvojnostjo človekove narave, z lepotico in zverjo v nas samih. Pri tem kar takoj opravi z behavioristi-čnimi poenostavitvami o gonu kot domnevno živalskem preostanku v člo- l) Paul Verhacghe, Does the Woman exist? From Freud’s Historic to Lacan’s Feminine. Rebus Press 1997, 1999. veku. Gon in želja sta kot lepotica in zver, sta Jekyll in Hyde in morda je najtežja človekova naloga ravno uravnoteženje oziroma obvladovanje zveri v nas. Foucault je bil po Verhaeghe-jevem mnenju eden redkih avtorjev v 20. stoletju, ki je 'voljo do vedenja' povezal s 'skrbjo zase' (z načinom, kako 'uporabljati užitke' - kot se glasijo naslovi posameznih študij, ki jih je Foucault združil pod skupni naslov Zgodovina seksualnosti) - v smislu starogrške modrosti srednje poti, z zmožnostjo obvladovanja svoje gonske strukture. Gre za potrebo po (samo) kontroli, ki jo je klasična grška kultura imela za najvišjo modrost, medtem ko so kasnejši (preko gnostično manihejske variante prvotnega krščanstva - o tem je na voljo zanimivo delo protestantske teologinje Utte Ranke Heinemann z naslovom Katoliška cerkev in spolnost) cerkveni očetje (ki so v znanjih o obvladovanju samega sebe, svoje gonske strukture, videli močno orodje, s katerim so lahko imeli množice na vajetih) človeku odvzeli to vednost in si jo prilastili, s tem ko sojo premestili na nebo oziroma izven človeka, v lik velikega Drugega, v Boga Očeta. Strah pred temno platjo v nas, pred neznanim temnim breznom, pred izginitvijo subjekta in kar je še podobnih strahov, ki v človeku (moškem) zbuja tesnobo, je povezan s strahom pred žensko oziroma ženskostjo (ki zadeva tudi ženske, da ne poenostavljamo zadev, saj je ta strah nekaj primarnega in ni omejen samo na moški spol). Ta strah je torej temeljni strukturni pogoj za podrejenost ženskega v simbolnih reprezentacijah. Lucc Irigaray je temu rekla kar izgon ženske iz simbolnega. Ženski je zahodna kultura pripisala funkcijo ogledala - je tista, ki zrcali, a sebe ne more videti."' Luce Irigaray trdi, da ženske zagotavljajo nesimboliziran temelj za moške teoretične konstrukte. Ali drugače rečeno, rezultat tega, da ženska v simbolnem ne obstaja (razen kot mati), je v tem, da se je te simbolne reprezentacije prav tako oprijela temeljna ambivalentnost, ki ženskost povezuje s smrtjo oziroma Realnim. Vprašanje ženskosti, ki je Freuda mučilo kot 'uganka ženskosti' do konca življenja, je ponazoril tudi v kratkem tekstu o motivu izbire skrinjic." Takole pravi: »Lahko bi rekli, da so tu predstavljeni prav trije odnosi do ženske, ki so neizogibni za moškega: roditeljica, družica in uničevalka. Ali tri oblike, v katere se v teku življenja spremeni podoba matere...«n Kot je ob tem poudarila Eva Bahovec13, je Freud v tem kratkem tekstu izpostavil pomemben paradoks. Nanaša se na žensko kot objekt: kar je protislovno, je ženska kot objekti Gre za temeljno ambivalentnost ženske - matere, ki jo je Freud v tem tekstu povezal s tremi podobami matere. Ženski je pripisan oziroma nanjo odložen ta 'paradoksalni spoj' življenja in smrti. Mati je tako darovalka življenja (mati Zemlja, ki daje življenje - boginja Gaja) kot tista, kamor se po smrti vsi vračamo (mati Zemlja, ki nas po smrti sprejme), Freud 10 Zdenka Kristan, "Misliti spolno razliko. Lacan in Irigaray", Delta 1998/4, str. 133-171. 11 Sigmund Freud, "Motiv izbire skrinjic", v Delta 1996/3-4, str.7-14. 12 S. Freud, ibid. str. 14. 11 Eva D. Bahovec, "Deny thy Father and refuse thy Name". Shakespearske travestije, feminizem in Freud. V Delta 1996/3-4, str. 15-30. 14 E. D. Bahovec, ibid. str. 19. je tako v tem kratkem tekstu izpeljal samo 'razsežnost drugosti1, kjer se ženska kaže kot' privilegirana podoba Drugega' '5, kar pa problemov ne zapira, ampak jih šele daje v premislek. Dejstvo je, da se tudi edine simbolne reprezentacije ženskosti, to je lika matere, drži temeljna ambivalentnost med življenjem in smrtjo (želja po vrnitvi v stanje primarne enosti in obenem skrajna tesnoba, ki jo sproži ta želja in jo je potrebno na neki način odstraniti). V nasprotju med gonom in željo, pravi Verhaeghe (na poljuden način) v omenjeni knjigi, gre za nasprotje med Lepotico in Zverjo, se pravi, "Obstaja temeljno nasprotje med tem, kar je subjektu domače in kar mu je tuje, med tem, kar subjekt ve in prepozna pri sebi, in med tem, kar odklanja in premešča zunaj sebe." 16 Mnogo tega, kar se je subjektu zdelo tujega (Unheimliche), je bilo premeščeno na drugo stran ali na žensko, ki je postala drugo subjekta ali še vedno 'drugi spol'. Četudi je mati "edina funkcija 'drugega spola', ki ji lahko z gotovostjo pripišemo eksistenco"17, Kristeva opaža, da se "tudi tu ujamemo v paradoks." Paradoks vidi v tem, da se je naša civilizacija ujela v primarni narcisizem skozi materinsko fantazmo. Izvor narcisistične ujetosti vidi v idealizaciji materinskega lika kot edine reprezentacije ženskosti. Temu pravi "posrkanje ženskosti v materinsko" in je zanjo oblika moške prilastitve materinskega, ki rabi za "fantazma, ki 15 E. D. Bahovcc, ibid. str. 20. 16 Paul Verhaeghe, Love in Time of Loneliness, str. 158. 17 Julia Kristeva, "Stabat mater", v Delta 1995- 1-2, str. 9-29. Več o ambivalentnosti ženske in matere v njeni knjigi Moči užasa. Zagreb 1989. prekriva primarni narcizem". Višek je ta idealizacija doživela v krščanstvu, kjer Marija združuje v sebi vse tri skrinjice oziroma tri ženskam primerne reprezentacije, ki so bile za krščansko ideologijo sprejemljive (to so mati, žena in hči). Marija je tako na svoj način postala nemi temelj kulture, ali kot pravi Irigaray , gre za 'uboj matere'. Marija kot povzdignjena in izločena je edina simbolna reprezentacija, ki je za ženske primerna (četudi se kot njen protipol vedno vrača druga plat device, grešna Eva, ki je kriva za vse zlo na zemlji). Preko ovinka se tako vrnemo h gonu, kajti gona ni mogoče simbolizirati, nima ustrezne reprezentacije, medtem ko je za željo značilno ravno posredovanje, simbolna predelava, oziroma je želja tisti del Realnega, ki je lahko simboliziran, medtem ko je gon s svojim upiranjem simbolizaciji tisto, kar Lacan imenuje Realno. Zato je želja v nekem smislu obramba pred padcem v gon in jouissance. Želja je tisto, kar počloveči gon. Funkcija imaginacije je po mnenju Verhaegheja tista, ki rabi za nekakšno sidro, ki daje subjektu občutek varnosti pred tesnobo. Ravno ženska je tista, ki vsakemu moškemu vedno znova odpira brezno izginitve, redukcije na pasivni objekt užitka drugega. Zato človek potrebuje prepoved oziroma Zakon, ki je način sublimacije gonov. Sublimacija je način vzpostavljanja vsaj minimalne kontrole, ki naj omogoči človeku spoprijem z gonom. Vendar je že Freud vedel, da sublimacija ne more biti popolna, da je vedno nekaj, kar se temu upira. Tisto, kar se nam zmeraj vrača, se pri Lacanu imenuje 'objet a' ali objekt-vzrok želje. Subjektova želja pa ima obliko fantazma (S <> a), ki nas na neki način varuje pred padcem v brezmejni užitek, v jouissance. Ravno Zakon ta užitek regulira in na neki način šele vzpostavlja željo. Sicer pa pustimo besedo Lacanu: »Ta zapoved dobi svojo vrednost, prav kolikor ohranja to distanco do Stvari, ki je zasnovana s samo besedo A kam tako pridemo....Ali je Zakon Stvar? Nikakor. Vendar pa vem za Stvar le preko Zakona. Dejansko mi ne bi padlo na pamet, da bi si jo želel, če mi Zakon ne bi rekel - ne želi je.« 18 Temu je Miller 19 dodal, daje prepoved v temeljih 'mit o izgubi'. Kako pride do te izgube? Želja se drži prepovedi in v tern je jedro ojdipske drame, brez katerega ne moremo vstopiti v Kulturo, v simbolni red. »Torej je privzetje kastracije tisto, ki ustvari manko, iz katerega se vzpostavlja želja. Želja je želja želje, želja Drugega,... namreč podvržena Zakonu.«10 Že Freud je vedel, da so 'goni naši miti' (pri čemer si je 'izmislil' dva znana mita). In zakaj sploh potrebujemo mite? Lacan je ugotavljal, daje njihova funkcija v tem, da na svojstven način 'mistificirajo realno', »v tem primeru tisto, ki tvori željo, s tem kot v njej reproducira razmerje subjekta do izgubljenega objekta.« 21 ls Jacques Lacan, Etika psihoanalize. DE Ljubljana 1988, str. 84-85. 19 Jacques - Alain Miller, "Komentar Lacanovega teksta" (ki se nanaša na Lacanovo kratko predavanje z naslovom "O Freudovem 'Trieb' in o psihoanalitikovi želji"). Oboje v Problemi 1998/7-8. 20 J. Lacan, "O Freudovem Trieb' in o psihoanalitikovi želji", ibid. str. 6. J. Lacan, ibid. str. 7. Kjer je sveti Pavel govoril o grehu, govori Lacan o Stvari (das Ding), ki je korelat Zakona. »Zaradi razmerja med željo in Zakonom se naša želja razplamti šele v nanosu na zakon, s čimer postane želja smrti;...«" Smrt se od Grkov dalje (kot je tu opozoril Lacan) nanaša na manko v smislu neudeleženosti na Stvari. Prepoved je namreč razcepila subjekt na željo in užitek. Tako subjekt ni razcepljen samo v smislu izvorne Spaltung med bitjo in smislom, ampak je 'razčetverjeno' 23 bilje, ki ga gon razcepi na željo, ki prihaja od Drugega in na užitek, ki je na strani Reči. Spolnost, smrt in ženska pa so glavna tema omenjene knjige, katere sklepno poglavje se nanaša prav na ambivalentnost gona, ki je vedno delni gon, je gon življenja in gon smrti, pri čemer ne gre za to, da bi lahko potegnili enostavno vzporednico med gonom življenja in Erosom na eni strani ter gonom smrti ter Thanatosom na drugi strani. »Eros in Thanatos nista ločena gona: kažeta nam le nasprotne smeri življenja«,24 V zadnji instanci se nasprotje med Erosom in Thanatosom lahko izrazi kot nasprotje med aktivnim in pasivnim, kar je tudi edina oblika, v kateri se še lahko interpretira opozicija med moškostjo in ženskostjo, kjer nikakor ne smemo enačiti ženskosti s pasivnostjo in moškosti z aktivnostjo, saj gre za dve obliki odnosa do sveta, za dva načina naše vpetosti v simbolno. 22 J. Lacan, ibid. str. 85. 23 Verhaeghe Paul, "Subject and Body". Članek je bil predstavljen na UCLA v marcu 1999, kasneje objavljen v The Leiler, 1999/17. 24 Paul Verhaeghe. Love in Times of Loneliness, str. 197. Subjekt se znajde v situaciji, v kateri mora pričakovati odgovore s strani Realnega (okoli katerega kroži objet a, objekt - razlog želje), ne s strani Drugega. Vendar temu ni tako, saj pričakujemo odgovore od drugega in od Drugega. Tam pa se vselej srečamo le s (svojim) fantazmo. Vemo,25 da sta fantazem in gon 'dva načina subjektovega razmerja do izgubljenega objekta' in da je manko na strani želje in ne gona. Subjektu preostane, da se spoprime z nalogo 'prekoračitve fantazma', da se v končni instanci identificira s simptomom. »Identifikacija s simptomom v tem smislu ni niti simbolna niti imaginarna ampak realna identifika- cija, ki funkcionira kot dopolnitev za manko v Drugem.«26 Gre za spremembo pozicije subjekta v odnosu do jouissance (ki ga subjekt ne veže več na Drugega, ampak na realno simptoma). Lacan je v tem konteksu skoval svoj neologizem Sinthome in identifikacija s Sinthomom je tako sklenitev procesa postajanja subjekta kot tudi edina prava sklenitev analitične situacije. Možnosti za to novo vrsto identifikacije, identifikacijo z realnim simptoma, z izbiro užitka in s tem za nov subjekt, so »umeščene povsem v linijo ženskosti.«21 Zdenka Kristan J. - A. Miller, "Komentar Lacanovega teksta". Str. 12. 26 P. Vcrhaeghe. F. Decklerck, Lacan's goal of analysis:' le Sinthome' or llie feminine way (še neobjavljen rokopis). 21 P. Vehaeghe, F. Decklerck, str. 17. Sabina Mihelj Mednarodna ženska univerza International Women's University I Internationale Frauenuniversität (ifu) Mednarodna ženska univerza, znana pod kratico ifu (Internationale Frauenuniversität) je ambiciozen akademski, pa tudi izrecno politični in kulturni projekt, ki je prvič zaživel leta -2000 v Nemčiji. Gre za prvo in doslej edino izključno žensko univerzo v Evropi: ves kader, profesorski zbor in študentsko populacijo sestavljajo zgolj ženske. Prvi semester omenjene univerze je poskusno potekal tri mesece - od 15. julija do 15. oktobra (vzporedno s svetovno razstavo EXPO 2000), in sicer v štirih nemških mestih: Hannovru, Hamburgu, Kasslu in Sudeburgu. V teh štirih mestih se je znotraj šestih različnih projektnih polj (Informacija, Voda, Delo, Migracije, Telo, Mesto) zbralo 950 žensk iz preko 120 držav sveta (vse z najmanj univerzitetno izobrazbo), pri čemer so bili bolj ali manj enakomerno zastopani vsi kontinenti, predvsem pa je bilo - v primerjavi z univerzami mednarodnega tipa drugod po svetu -bistveno več udeleženk iz držav t.i. "tretjega sveta". Tako zasedbo je omogočila zlasti obilna finančna podprtost projekta; univerza oz. njeni štipenditorji so z vsaj delno štipendijo omogočili udeležbo približno šestdesetim odstotkom vseh udeleženk. Ob izrazitem poudarku na mednarodnosti ne gre spregledati, da ima ifu tudi nekatre motivacije, ki so vezane na specifike okolje njenega nastanka, tj. Nemčijo. Projekt je rezultat dolgoletnih prizadevanj skupine nemških univerzitetnih profesoric v povezavi s posameznimi formalnimi in neformalnimi političnimi in kulturnimi grupacijami, med katerimi velja posebej omeniti Helgo Schuchardt, nekdanjo ministrico za znanost Spodnje Saške, ki je še vedno med ključnimi političnimi osebnostmi tega dela Nemčije. Čeprav gre za mednaroden projekt, je njegove začetke in vzroke treba iskati v položaju žensk v Nemčiji: v državi, ki po večni kriterijev sodi med najbolj "razvite" države sveta, so ženske še vedno bistveno podreprezentirane na vseh ključnih področjih javnega delovanja, socialne institucije, ki bi spodbujale njihovo večjo aktivnost v tej sferi (npr. varstvo otrok), pa so še vedno slabo razvite. Dovolj poveden je že podatek, da je bilo še leta 1999 v celoti kadra na vseh nemških univerzah (vključujoč asistentke, lektorice ipd.) le nekaj čez 8% žensk, med ljudmi z nazivom rednega profesorja pa je žensk celo manj kot 3%. Ifu ima tako jasno razpoznavne lokalno-specifične motivacije, med katerimi sta zagotovo promocija žensk v univerzitetnih oz. akademskih krogih v Nemčiji in vpeljava ženskih študij oz. študij spolov v kurikul nemških univerz. Poglavitna vodila Mednarodne ženske univerze je mogoče strniti v nekaj alinej: -interakcija znanosti in družbe oz. teorije in prakse, -interdiciplinarnost, -integracija znanosti in dugih družbenih praks, med temi je bil poudarek zlasti na umetnosti, -internacionalnost in interkulturnost, -implementacija ženskih študij oz. štuij spolov (aspekta spola) v vsa področja raziskovanja, povezovanje umetnosti in znanosti ter teorije in prakse oz. promocija žensk v znanosti (preko odpiranja možnosti za medsebojno sodelovanje, vzpostavljanje mrež etc.). Sledenje tem načelom je že v prvem semestru delovanja univerze nujno peljalo v revolucioniranje ali vsaj preverjanje sodobne znanosti in univerze. Študijski kurikulum tako ni bil strukturiran na način prepoznavnih znanstvenih disciplin, temveč so znotraj vsakega izmed tematsko opredeljenih projektnih polj sodelovale strokovnjakinje iz zelo različnih disciplin. V okviru vsakega projektnega polja so delovale manjše projektne skupine, katerih delo je bilo načeloma tako teoretično kot praktično in je povezovalo prijeme znanosti in umetnosti. Krovna tema prvega semestra je bila Tehnologija in'kultura, vendar so se posamezna projektna polja oz. posamezne projektne skupine in posameznice znotraj njih te tematike različno tesno držale. Projektna polja so bila tudi različno organizirana; nekatera so bila bolj, druga manj vnaprej strukturirana, ponekod je delo potekalo znotraj projektnih skupin, drugje so udeleženke pripravljale individualne projekte, katerih koncept so bile pripravile že vnaprej. Poleg študijskega programa je Mednarodna ženska univerza zajemala tudi t.i. “odprti prostor” (open space) - osem celodnevnih programov, ki so bili strukturirani na način javnega foruma, tj. odprti ne le za udeleženke, ampak tudi za širšo javnost. Sestavljali so jih različni dogodki od predavanj, debat, performansov, do instalacij, koncertov ipd. Posamezni dnevi so bili organizirani okoli določenih, pogosto kontroverznih tem, npr. umetna inteligenca, kloniranje, spol in konflikti/mir, rituali in spominjanje ipd. Pomembno vzporedno dejavnost ifu predstavljala tudi t.i. Vifit ali Virtualna mednarodna ženska univerza (http:// www.vifu.de). Ta je obstajala že kot pripravljalna faza na trimesečno srečanje v Nemčiji (približno pol leta prej) in še vedno obstaja, ponuja pa široko paleto različnih “servisov”, od informacij o organiziranosti, ciljih, vsebini posameznih projektnih polj preko rezultatov projektnega dela do virtualnih forumov, dostopa to mailing list, baze podatkov ipd. Mednarodne ženske univerze sem se udeležila kot edina iz Slovenije, sodelovala pa sem v projektnem polju Informacija v Hamburgu, na tamkajšnji univerzi (celotna Mednarodna ženska univerza je gostovala na različnih že obstoječih univerzah v času poletnih počitnic). Poglavitna vprašanja, s katerimi smo se ukvarjale udeleženke tega projektnega polja, so bila povezana z družbeno produkcijo informacij in vednosti, z njihovo organizacijo, dostopnostjo in cenzuriranjem, s posebnim poudarkom na možnih novih perspektivah kakor tudi omejitvah, ki jih omogočajo nove tehnologije. V prvi tretjini semestra je bila večina časa namenjena predavanjem iz različnih disciplin, nato se je poudarek vse bolj premeščal na projektno delo: vsaka izmed 12 projektnih skupin je izpeljala skupen projekt. Okvirne smernice projektov so bile določene že vnaprej (določile so jih posamezne projektne direktorice), sicer pa je bilo potrebno skupno delo definirati od točke nič naprej. Za obsežnejše empirične raziskave pravih možnosti ni bilo - razen če je npr. raziskovana populacija zajemala kar samo univerzo. Zato se je večina projektnih skupin omejila na bolj teoretsko delo, debate in pripravo določenega produkta, ki naj bi po možnosti vključeval tudi umetni- MISCELLANEA - Praelata lumina menti väa ške prakse. Projektna skupina z delovnim nazivom Identitete in Globalizacija, pri kateri sem sodelovala, se je z naslovno (zelo široko) problematiko ukvarjala predvsem z vidika medijev. Uvodno obdobje projektnega dela smo namenile branju skupne zaloge tekstov in debati ter samo-predstavitvam oz. tudi predstavitvi osebnih videnj posameznih kultur, družb, nacij in z njimi povezanih identitet, ki smo jim »pripadale«. V drugem delu se je vsaka osredotočila na en izbran problem, v povezavi s katerim je nato nastal po en krajši videospot in en krajši tekst, vse rezultate pa smo nato predstavile tudi v obliki spletne strani. Teksti so bili izjemno raznorodni - eni literarni (ena od udeleženk je bila namreč pesnica oz. pisateljica), drugi bolj poročevalsko/ novinarski (dve udeleženki sta bili novinarki), drugi spet znanstveni ali poljudno-znanstveni. Videospote smo, vse od zasnove scenarija preko snemanja do montaže izpeljale same, ob osnovni tehnični podpori. Zaradi svoje megalomanskosti ter zlasti zaradi časovno zelo omejenega trajanja (trije meseci), je ifu težko, predvsem pa neprimerno ocenjevati z vidika zastavljenih ciljev. Sama zgostitev razlik (kulturnih, disciplinarnih idejno-ideo-loških ipd.) je v kratkem času proizvedla situacijo, v kateri je postalo jasno, kako omejene so prevladujoče strukture poizvodnje in reprodukcije univerzitetnega, tj. družbeno visoko priznanega znanja. Vendar pa alternativnih modelov po tako kratkem času ni mogoče pričakovati in prej bi bilo smiselno reči, da modelov, ki bi lahko nastopali kot univerzalno veljavni garant bistveno kvalitetnejšega raziskovanja in univerzitetnega študija, preprosto ni oz. jih je potrebno ustvarjati vsakič sproti. Pristop, ki ga je uporabila ifu, je pripeljal do nekaterih dobrih rezultatov, opozoril na nekatere težave, hkrati pa je nekatere puščal prikrite oz. neproblematizirane. Med slednjimi velja omeniti vsaj vprašanje feminizma in zlasti homoseksualnosti; zaradi nedefiniranega odnosa do obeh vprašanj je bila Mednarodna ženska univerza sicer še toliko bolj raznorodna (med udeleženkami je bilo veliko takih, ki so feminizem zavračale ali izražale izrazito homofobna prepričanja), vendar pa bo za prihodnost jasnejša opredelitev do omenjenih vprašanj najverjetneje ključnega pomena, če naj univerza ohrani svojo ostrino in ne zapade v mehanizme reprodukcije družbenih delitev. Prihodnost ifu je v tem trenutku zelo nejasna. Finančne podpore za izvedbo sorodnega nekajmesečnega podviga v letu 2001 ni bilo, in po najnovejših informacijah bo kmalu zmanjkalo tudi osnovne podpore za funkcioniranje strežnika in s tem virtualne ženske univerze, ki je v tem trenutku za komunikacijo med udeleženkami ključnega pomena. Obljubljena podpora organizacij, kakršna sta Unesco in DAAD (Deutsche Akademische Austauschdienst) sicer daje upati, da bo zadostna količina sredstev zbrana v prihodnjem letu, vendar garancije za to ni. A negle-de na konkreten izid bodo poznanstva in bolj ali manj formalizirane mreže, ki so se oblikovale znotraj Mednarodne ženske univerze v prvem semestru njenega obstoja, preživele. To že dokazujejo mnoga post-festum srečanja, tako družabna kot strokovna, ter različne oblike mednarodnih sodelovanj oz. skupnih projektov. Andreja Inkret Cambridge, Cambridge Ne gre drugače, o študijski izkušnji v slavnem Cambridgu ne morem pisati brez svojega usodnega moškega. Starogrški komediograf Aristofan, nagovarjajoč me predvsem kot avtor, ki zahteva živo odrsko upodobitev tukaj in zdaj, je moj študij zaznamoval že na obeh ljubljanskih institucijah, Filozofski fakulteti in Institutum Studiorum Humani-tatis, kjer sem študirala pred odhodom v Veliko Britanijo; če je na FF pomenil moj prvi resnejši prevajalski izziv na papirju, in za časa mojega štetja na 1SH tudi na odru, je nedvomno pomembno vlogo odigral tudi pri moji prvi pravi izkušnji tujine. Najprej seveda zato, ker je predstavljal temelj moji študijski 'viziji' - vedeti, kaj točno hočem domisliti v Cambridgu, se je kasneje izkazalo za eno izmed dveh najpomembnejših stvari. Razsežnosti druge na samem začetku nisem povsem dojela: obvestilu, da so na University of Cambridge, Faculty of Classics ugodno rešili mojo prošnjo za sprejem na magistrski študij, je namreč kmalu sledilo pismo štipendijskih skladov, Zavoda za odprto družbo ter britanskih Cambridge Overseas Trust in Foreign and Commonwealth Office, ki so krili vse, šolnino, stroške bivanja in celo letalske karte. Tako usodno pomembnost denarja dojemam šele sedaj, ko v rokah držim sprejemno pismo na doktorski program, na tistega, ki bi mi prinesel še finančno kritje, pa le še upaželjno čakam. A vendar, moja najpomembnejša izkušnja je, da je Cambridge in z njim druge univerze dosegljiv, da objava razpisa štipendij v Delu (kakor je bila tista, na katero sem se pred dvema letoma prijavila sama) ne pomeni edine možnosti za študij v tuji-ni, da je prvi korak prav otročje lahek - na spletnih straneh večine univerz po svetu si človek lahko na domač naslov naroči brošuro, kjer so navadno objav-ljeni pogoji in navodila za vpis kot tudi najpomembnejše smernice pri iskanju denarja. V Cambridge sem torej prišla z 'vizijo', ki ji je botroval moj Aristofan in katere temelj je predstavljalo vprašanje, kakšna naj bo njegova sodobna prevodna podoba, predvsem na odru. Tujina je seveda pomenila izziv mojemu dotedanjemu iskanju, do neke mere tako zavezujoče povezanem s slovenščino, s slovensko tradicijo prevajanja in razumevanja antičnih dramskih besedil. Se tem bolj, ker sem kmalu spoznala, da sicer impozantna knjižnica ne nudi dovolj gradiva za dialog mojega Aristo-fana s tistimi v kakih malo bolj eksotičnih jezikih (in sem očitno, vsaj kar se tiče prevodnih izdaj Aristofanovih komedij, sodijo praktično vsi jeziki razen angleškega). Meni nič, tebi nič, sem si morala poiskati nov zorni kot. Svoj prostor pod angleškim rosenjem sem si seveda iskala pod streho matice, Faculty of Classics, te - za študentko, vajeno miniaturne predavalnice Oddelka za klasično filologijo v tretjem nadstropju FF ter tistih treh na Bregu, ki si jih Antropologi antičnih svetov bratsko delimo z drugimi - enormne, z romantičnim mostičkom med seboj povezane dvodelne stavbe, z muzejem na podstrešju. Tu se je odvijal naš tedenski literarni seminar, v okviru katerega smo študentje predstavljali svoje nastajajoče delo. Zanimiva in nadvse prijetna izkušnja (po vsakem druženju smo bolj ali manj izmozgani udeleženci dobili čaj in piškote), a vendarle so, kot se mi je zdelo, naši pogovori vedno nekako obviseli v zraku - v temeljih jih je, kot številna predavanja, gostovanja in marsikateri pogovor z mentorjem (ta je vsekakor najpomembnejši človek v življenju vsakega podiplomskega študenta) določala kraljica klasična filologija, ki kot da še vedno in tudi (ali prav) tu ne potrebuje teoretičnega preizpraše-vanja. Naj zanimivejše smernice sem tako odkrivala sama, v knjižnici fakultete, uf, in kakšni knjižnici! To ni le knjižnica, pač pa pravi družabni prostor, saj je hkrati ogromna čitalnica, s knjigami na dosegu roke, s številnimi računalniki, do katere imajo podiplomski študenti štiriindvajseturni dostop, stalno mizo, seveda vedno kako simpatijo, pa še zgolj par korakov do dveh t.i. common rooms, kjer živčne razvaline ob vsakem delu dneva prijazno čakata avtomat za kavo ter vending machine s čokoladnimi priboljški. Druga pomembna postojanka je bila seveda mogočna univerzitetna knjižnica; ne vem zakaj, ampak prav v menzi te ogromne (falično oblikovane) stavbe sem si nemalokrat zastavljala vprašanja o smislu bivanja v tem mestecu, vzpodbujena predvsem ob dvojnosti, tako tipični za Cambridge, ki kot da je včasih zgolj ena sama romantična množica koles in knjig, mogočnih poslopij kolidžov in nabrežij reke Cam z značilnimi punti, ki so v sončnih dneh dajala prav po mediteransko ležerno vzdušje. Za Cambridge, ki zna tako dobro vzbujati naravnost new age občutja, ko se zdi, da je ves kraj s svojo atmosfero en velik akademski navdih, hkrati pa lahko človeka navda s tako neverjetno praznino, da se počuti kot na otočku, brez vsakršne zveze s 'pravim' svetom. Tako razcepljena občutja so seveda zaznamovala tudi mojega Aristofana. Akademsko navdihnjena sem našla svoj novi zorni kot, jezik starogrških gledaliških konvencij, katerega bolj 'univerzalni' problemi presajanja v moderno gledališko okolje so me začeli vznemirjati na enak način kot prej slovenjenje grških besednih zvez. Ta jezik se je zdel kot nalašč, da postane lingua franca narodnostno pisane druščine kolegov, s katero sem se nekega večera znašla ob mlačnem angleškem pivu. To mi razveže jezik, da začnem naglas nostalgično obujati spomine na maj, pa na manifestacijo v podporo ISH, pa na našo Lizistrato, ki da smo jo z neverjetno energijo in zanosom postavili v golih štirinajstih dneh. In glej ga zlomka, tudi sošolci začnejo vsak s svojo gledališko izkušnjo; da so vsi veliki ljubitelji grške drame, se glede na smer študija razume samo po sebi, čeprav še bolj ob drugem pivu, pri tretjem pa vsi že naravnost skačejo od navdušenja, da se bodo lahko po odru podili kot Ari-stofanove zborovalke - načrt o uprizoritvi komedije, o kateri sem pisala enega izmed treh obveznih esejev, ki jih je nadgradila teza, je bil seveda edini logični zaključek večera. A vendar kljub trdni volji, ki v jutru naslednjega dne vsaj pri večini ni bistveno splahnela, kljub podpori na fakulteti, da svojih visokoletečih načrtov o mednarodni sekciji Theatrona sploh ne omenjam, stvar ni zaživela. Takrat sem bila prepričana, da preprosto zato, ker smo bili preobremenjeni (študij v Cambridgu, milo rečeno, zahteva celega človeka), a danes se mi vendarle zdi, daje nekje v ozadju tičalo tisto osnovno brookovsko vprašanje, zakaj sploh gledališče, seveda izostreno, kot se za staro atiško komedijo spodobi - zakaj Aristofan. Vprašanje, ki je zlahka našlo odgovor ob manifestaciji v podporo instituciji, ki mora vsak dan opravičevati svoj obstoj, je na nas z vso težo leglo v okolju, kjer je vsak študent sicer prisrčno dobrodošel, a vendar povsem nepomemben gost. Tadej Praprotnik Prvi dnevi podiplomskih študentov Slovenije First Days of Slovenian Postgraduate Students Les jours premieres des etudiants du 3eme cycle Lansko jesen se je zgodilo srečanje podiplomskih študentov Slovenije, ki ga je organiziralo Društvo mladih raziskovalcev Slovenije. Dogodek je potekal v zbornični dvorani Univerze v Ljubljani. Srečanje so poimenovali Prvi dnevi podiplomskih študentov Slovenije, na srečanju pa sta bila širši javnosti predstavljena tudi dva zbornika tekstov, v katerih so podiplomski študenti in študentke predstavili rezultate svojega raziskovalnega dela. Organizator srečanja - Društvo mladih raziskovalcev Slovenije - je društvo, ki vključuje podiplomske študente in študentke. Deluje pet let, večino članov pa predstavljajo mladi raziskovalci in asistenti stažisti. Društvo je naj večje tovrstno združenje v Sloveniji, saj je trenutno članstvo nekaj manj kot 500 študentov in študentk na magistrskem in doktorskem študiju v Sloveniji in slovenskih študentov na podiplomskem študiju na tujih univerzah. Društvo mladih raziskovalcev Slovenije je tudi ustanovni član mednarodnega združenja podiplomskih študentov ;i-net -Postgraduates International Network. Podiplomski študenti so ga ustanovili prav z namenom, da bi zastopal njihove interese v okviru univerz in širše skupnosti. Društvo želi aktivno sodelovati pri večini procesov, ki zanimajo mlade raziskovalce, asistente stažiste oziroma vse podiplomske študente ter njihove mentorje. Društvo mladih raziskovalcev Slovenije (DMRS) ima tudi svojo domačo stran na internetu (http://www.drustvo-dmrs.si), kjer si lahko polje njegovega delovanja natančneje ogledate. Upravni odbor društva je v lanski pomladi povabil vse podiplomske študente (mlade raziskovalce, asistente stažiste in druge podiplomske študente) ter magistre/ice in doktorje/ice znanosti, ki niso več podiplomski študenti, so pa svoj akademski naziv pridobili v zadnjem letu, da predstavijo svoje raziskovalno delo z znanstvenim člankom v zborniku Raziskovalno delo podiplomskih študentov Slovenije. Članki so izšli v dveh zbornikih; v prvem so članki s področja družboslovja in humanistike, v drugem pa članki s področja naravoslovja in tehnike. Namen izdaje zbornikov je bil prikazati rezultate dela podiplomskih študentov v Sloveniji širši javnosti in opozoriti na bogastvo znanja, ki nastaja v procesu podiplomskega študija. K sodelovanju so pritegnili 86 avtorjev, ki so samostojno ali v soavtorstvu prikazali najnovejše rezultate svojega raziskovalnega dela. Tovrstni zborniki naj ne bi bili enkratno dejanje, ampak naj bi se ponavljali vsako leto. V pričujočih zbornikih so prispevki urejeni v osem tematskih sklopov (Človekove pravice; Bit in biti; Identitete (v tem sklopu sem predstavil svoje raziskovalno delo tudi sam - prispeval sem članek o konstrukciji spolne identitete); Politike; Izobraževanje; Informacijska družba; Gospodarjenje; Oglaševanje, odnosi z javnostmi in porabništvo). Zbornik, namenjen družboslovju in humanistiki, vsebuje številne aktualne članke, v katerih se lahko prepoznajo tudi študenti 1SH, saj članki pokrivajo praktično vse veje humanističnih in družboslovnih znanosti. Smiselnost tovrstnega izdajanja zbornikov pa je tudi v tem, da se zavemo, da v naši ožji okolici obstaja množica sposobnih študentov in raziskovalcev, ki morda preučujejo zelo podobne stvari kot mi sami. Namen raziskovalnega dela ni v tem, da vsak tiči v svojem fotelju stran od živahnih debat, ampak prav v intenzivnem povezovanju. Slavnostna govorca na srečanju sta bila med drugim tudi dr. Jože Mencinger in dr. Aleksandra Kornhauser, krajša pre-davanja o znanosti ter o pomenu po-diplomskega študija pa sta imela dr. Andrej Ule in dr. Jože Vižintin. Po predavanjih je bila pogostitev udeležencev srečanja, nato pa še predavanji o povezavi med gospodarstvom in znanostjo, sklic skupščine DMRS in izredna volilna skupščina DMRS. Brucovanje na ISH 2000/2001 Fresh(wo)men's Party at ISH 200012001 / Le bizutage ä l'ISH 200012001 kdo: mladež in starcž humanistično-družboslovnega porekla, zbirajoč se v krogu željnih pridobitnikov intelektualnega sla-tusa kaj: brucovanje - prestop študentov ' prvega letnika Fakultete za podiplomski humanistični študij v tapravo podiplomsko sfero kdaj: od četrtkovega večera do petkovega jutra nekega decembra 2000 A.D. kje: na bregu Ljubljanice, nedaleč od Čevljarskega mostu, kjer stoji ISH, v prvem nadstropju levo, predavalnica l, 2 in 3, hodnik, prostori MR, stranišča, srednja/jugovzhodna Evropa MISCELLANEA - Praelata lumina menti uea kako: z zadregami in možganskimi blokadami pred zastavljenimi vprašanji v stilu lepo je biti bruc na ish in pričakovano duhovitostjo in izvirnostjo, z ustvarjalnim in modno domišljijskim tekstilno-industrijskim naporom ter ekstravagantnimi plesnimi točkami, z veliko mero mesne in vegetarijanske izbire jedače ter alkoholnimi, sadnimi, mineralnimi in ostalimi pijačami, z obilo glasbeno-plesne spremljave ... utrujeno, intelektualno, izčrpano, opojno komuniciranje zakaj: povprečje odgovorov anketiranih brack in brue-kov ter ostalih - antropologija antičnih svetov: zaradi vzdrževanja ravnovesja med dionizičnim in apoliničnim - zgodovinska antropologija: zaradi razkrivanja pove-zav med različnimi ravnini družbeno-družabnega živ-ljenja ter sočasne transformacije v zgodovinske sub-jekte - antropologija vsakdanjega življenja: zaradi žura medijski študiji: zaradi analize medijsko posredovane konstrukcije družbenih in nacionalnih identitet ter za-radi slovenske mediatizacije stanja in perspektiv - antropologija spolov: zaradi razlikovanja spolov in politike telesa lingvistika govora in teorija družbene komunikacije: zaradi sociolingvističnegu raziskovanju funkcije jezika v družbi - Dafne: zaradi užitka nastopanja in honorarja Vtisi: Enkratno, razburljivo, poučno, navdihujoče. Vredno ponovitve. Brucka in Brucek (Foto: T.K.) Martin Žužek Knjižnične dogodivščine Adventures at the Library / Les aventures dans la bibliotheque S tem prispevkom želim bralcu doživljajsko predstaviti dve medseboj povsem različni knjižnici. Ena je gromozanska Bibliotheque de France (BNF) v Parizu, druga kot dragulj skrita in dragocena knjižnica kretske univerze v Rethyninu. Dogodivščina prodreti, vstopati, se včlaniti in brskati po zbirkah, je za vsako od obeh knjižnic samosvoja zgodba, ki odkriva razlike in podobnosti obeh ustanov. Vsaka stoji na svojem koncu sveta, pa ne samo geografsko. Vsaka je drugačna po organiziranosti, vsaka umeščena v drugačno okolje, med drugačne ljudi in drugačen življenjski utrip. Prva sredi velemestnega vrveža, hrupa in otipljivega pretoka idej ter »drugačnosti«; druga med oljkami in pomarančevci, napolnjena z mediteranskimi dišavami, sredi vakuumskega miru, ki nas sili k samosti-mulaciji in sintezi vsega tistega, kar smo percipirali drugje, med vrvežem norih krav in hitrih vlakov. Še pred dvema letoma so bile dogodivščine s francosko nacinalno knjižnico nekaj popolnoma drugega kot danes. Takrat so namreč s precejšnjo zamudo še vedno gradili futuristični kompleks »Tolbiac«, ki danes predstavlja osredno in največjo enoto BNF. Večina zbirke je bila takrat na voljo le v »stari« nacionalki na rue Richelieu, v centru Pariza, tam za Palais Royal. Skratka, pot do velike »stare« čitalnice, ki je bila vselej prenatrpana in si moral na svoje mesto tudi sredi avgusta čakati dve uri, je vodila mimo stavb in preko ulic, ki so ti vsakič znova sugerirale asociacije s tistimi dogodki pariških obdobij, ki so prerasli ne samo okvire Pariza ampak tudi Francije... Globalni humanizem, hm, zabavna kombinacija, posebej če jo povežem s prav obredno iniciacijskimi zahtevami, ki so jih postavljali pred tiste, ki s(m)o želeli vstopiti v ta »posvečeni« kraj: brez priporočilnega pisma profesorja s francoske univerze ni šlo. Birokracija, primerna lokalnemu elitizmu in labirintu težkih zidov mestnega predela, kjer stoji »stara« nacionalka. Kafkovsko vzdušje? Skoraj, če birokratske togosti ne bi znali prelamljati prav profesorji, po sili tradicije »vrači« tega rituala, ki s pismi-propustnicami ne komplicirajo. Ampak, kot rečeno, brez njih, profesorjev in pisemskih propustnic, nisi prišel nikamor. Zaradi te izkušnje izpred dveh let ob odločitvi, da prodrem v »novo« mega knjižnico, zdaj monumentalno vzvišeno nad bregovi Sene, nisem bil brez treme. »Nova« BNF »Tolbiac« je že na prvi pogled nekaj povsem drugega kot »stara«. Postavljena je izven pariške zgodovine, nad železniške tire Gare d'Austerlitz, nasproti športnega Ber-cyja, z razgledi na blokovska predmestja Pariza. Prihod v ta kolos danes omogoči nova in najmodernejša, tiha, čista, zaenkrat še povsem ne-pariška metrojska proga št 17. Nikjer zgodovine, samo reklamni plakati. Arhitektura: uniformna modernost, futurističnost za vsako ceno. Štiri zgradbe v obliki odprtih knjig, ki v odsevu multipli-cirajo dehumaniziranost urbanega prostora v okolici. In človek se počuti kot produkt, artikel moderniziranega sveta, ko se po tekočem traku, ne stopnicah, »pripelje« v betonsko-tapisonsko notranjost vhodne avle. Pred dvema letoma je »Tolbiac« delal samo na pol. Na tako imenovanem Haut-de-Jardin so bile dostopne odprte zbirke, ki so za ljubljanske »nukovske« razmere še vedno presentljive, a do bralskih posebnosti, ki jih sicer pričakujemo od pariških arhivskih kleti (ho, ho, kot vino!), nisi mogel mimo že prej opisane »stare« trdnjave na rue Richelieu. Zdaj pa je BNF obetala, da so vsa ta bralska sladokustva že deponirana v %»Tolbiacu«. In osebno sem se, predvsem zaradi potrebe, malo pa tudi zaradi »gušta«, odločil poskusiti priti do njih. Haut-de-Jardin, torej odprte zbirke, kjer si na kilometrih polic knjige izbiraš sam, je dostopen vsakemu, je ljudski, od »vseh«, egalitarističen. A kot rečeno, poslastice se tudi v »novi« BNF skrivajo niže, v kleti, tam pri koreninah dreves, v Rez-de-Jardin. Tu pa se egalitarizem konča. Rez-de-Jardin namreč ni več od »vseh«. Podobno »starim« običajem, je potrebno prido- biti posebno »čip karto«, ki ti odpira sicer zaprta »Sezamova« vrata. Ampak stvari se kljub vsemu izboljšujejo, postajajo bolj propustne, manj hermetične. V zaprti oddelek »nove« BNF mi je namreč uspelo priti celo brez priporočil, ki so bila pri »stari« knjižnici nujna. Korak za korakom, kot vodilo morebiti zainteresiranim, bom opisal, kako je mogoče priti v »rdečo cono« BNF. Na začetku je nujen seznam knjig, tekstov ali česar koli drugega, kar bi radi dobili v roke iz »Tolbiacovih« depojev. S tem seznamom greste najprej v informacijsko sobo. Nekaj časa lahko sami brskate po računalnikih, toliko da vidite, kaj od iskanega je res »spodaj« v Rez-de-Jardin. Potem stopite do pulta in svoje želje s seznamom v roki izročite (načeloma prijazni ali prijaznemu) uslužbencu. Z njim malo kramljate, skupaj iščete tekste, vmes razložite, da ste na študijskem obisku v Parizu, da se imate »fino« ... in končno, ko se iskanje zaključuje, povprašate, kako bi lahko prišli do vseh teh knjig ali tekstov, ki jih tako nujno rabite. Če vas uslužbenec napoti v pisarniški oddelek te informacijske hale, ste že na pol poti do uspeha. Sicer pa morate pri taisti osebi sami poizvedeti, kako bi se dalo vpisati v knjižnico. In nikakor ne pozabite zaprositi informatorja tudi za izpis, za »print« knjig, ki ste jih iskali skupaj z njim. Ti papirji vam kasneje, v tistem bolj uradniškem delu pridobivanja »vstopnega vizuma« za BNF, dajejo kredibilnost, da ste resen iskalec knjig, da jih res potrebujete. Z »naprintanim« seznamom nekako izkazujete, da iščete nekaj, kar ni tako rekoč nikjer drugje kakor v Parizu... pariški uradniki imajo radi ta občutek. Zdaj se torej odpravite v bolj birokratski, pisarniški del informacijske hale. Najprej morate pri prvi mizi, ki je v čakalnici postavljena kot nekakšna »rampa«, razložiti, da iščete knjige in da so vam informatorji tam in tam (pri tem lahko tudi malo krilite z rokami) dejali, da naj pridete sem, ker imate seznam knjig (prej »naprintane« liste z oznakami BNF zdaj molite pred to birokratsko postavo), ki se jih da dobiti samo spodaj, v Rez-de-Jardin. Gospodična ali gospodič vas prijazno posluša, vzame v roke papirje in vam potem da v roke neko številko. Dober znak! Zdaj ste na čakalni listi. Nad vami je semafor, na katerem se pojavljajo s piskom nove in nove številke, sčasoma vedno bliže tisti, ki jo držite v rokah. In slej ko prej se na semaforju pojavi tudi vaša. Z vsemi papirji greste do te, takrat upate, poslednje inštance, in že tretjič ponavljate zgodbo o seznamu knjig, o tem kako jih rabite, zakaj itd. Ne pozabite tudi na potni list! Temu potem sledi krajši »zasliševalni« del, kjer razložite tudi, zakaj ste v Parizu; natrosite tudi kakšno ime institucije, kjer da ste, navržete še kakšno ime... in potem... malce čakate... čakate... in končno: »Obrnite se nekoliko na desno, prosim!«, reče ista oseba. Ne veš zakaj, a pohlevno slediš ukazovalni prošnji: bliskavica, slikajo te. Zmagal si. Slikajo te za izkaznico, za čip kartico: Rez-de-Jardin z vsemi svojimi miljoni izvodov knjig ti je na razpolago. Sicer res, da na začetku samo za nekaj dni, a ko imaš enkrat v rokah čip kartico s svojo sliko, potem je vsakič naslednjič pridobivanje »vstopnice« le še rutinsko opravilo... Na drugem koncu sveta, na Kreti, pa človek doživi čisto drugačno zgodbo. Čeprav se zdi enostavnejša, je bolj čarobna. Nikoli si namreč ne bi mislil, daje lahko sredi Sredozemskega morja, na otoku, kamor se stereotipno zdi, da ne gre nihče razen sonca, plaže in grške hrane željno turistovo telo, človeku na voljo tako uporabna, prijazna in z literaturo založena knjižnica. Na Kreti je univerza, v Irakliu tehnična, v Rethymnu humanistična. O tisti v Irakliu ne vem nič, Rethymnska pa se je izkazala za najdeni dragulj sredi navdušujoče Krete. Z razliko od pariških bojev in prebijanja birokratskih barikad, je kretska izkušnja diametralno nasprotna. Tukaj je pa res knjižnica »od vseh«. Nihče te nič ne sprašuje, samo prideš, vstopiš in se čudiš... Po založenosti je sicer ne moremo primerjati z BNF, pa tudi smiselno ni. Njeno poslanstvo na južnem otoku je namreč nekaj povsem drugega. Knjižnica na Kreti je kar se le da dobro založena z vsemi mogočimi sodobnimi knjižnimi izdajami in periodiko. Tu imajo bolj ali manj vse, kar je bilo izdano na področju humanistike in družboslovja. Poleg tega pa je denimo periodika tako dobro zastopana, da stežka najdeš kakšen časopis, ki ga ne bi bilo, in to od prve številke izhajanja, ki se začnejo tam nekje sredi 19. stoletja. Dobro, govorim o antičnih študijah in nekaj o psihologiji, ostalih naslovov nisem iskal, ampak dvomim, da so razlike prevelike. Prestolnični NUK se naj kar malo zamisli. K vsej tej intelektualni pestrosti in možnostim pa se potem pridruži še Kreta sama. Tja se iščoč knjige namreč ne odpraviš sredi poletja, ampak v zimskem obdobju, najraje v februarju ali marcu, ko je na Kreti vse zeleno, cvetoče in oranžno od pomaranč. Spomladansko toplo je, scenografijo pa dopolnjuje zasneženo gorovje Lefka Ori. Življenjski utrip v mestu je popolnoma umirjen, skoraj nirvanski. Grki imajo v tem času sezono miru. Kreta zaživi svoje avtentično življenje: lokali za turiste so zaprti, plaža je prepuščena morju, gi-ros je okusnejši. V vseh krajih vladata počitek in počasnost. Domačini te ne sprejmejo kot tujca, ampak ti vino in jed pripravijo kot svojim znancem. Edini, ki te zmoti v tem miru, je kakšna lenobna koza ali pa osamljen pastir na vasi, ki te pokliče in ti v roke nasiplje sočnih pomaranč in ti reče, da naslednjič pridi in si vzami kolikor želiš... Tam zadaj, na hribu, s pogledom na sredozemsko modrino, daleč od brze-čega sveta, pa ždi knjižnica, ki ti pomaga, ko potrebuješ referenco ali namig za svoje misli. Kreta in Pariz - jin in jang knjižničnih dogodivščin. Osrednji prostor univerzitetne knjižnice v Rethymnu na Kreti Vladislav Vlado Kotnik Poročilo o obisku na Ecole des hautes etudes en sciences sociales v Parizu Report of the Visit at Ecole des hautes etudes en sciences sociales ä Paris Rapport sur la visite a I1 Ecole des hautes etudes en sciences sociales ä Paris Decembra 2000 (15. 12. 2000-22. 12. 2000) se mi je (preko programa Proteus) ponudila priložnost za obisk Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales v Parizu. V tem času sem vzpostavil kontakt z določenimi predstavniki Centra za historične raziskave (Centre de recherches historiques -CRH) na EHESS, katerih nasveti so mi olajšali moje prvo bivanje v Parizu, predvsem pa omogočili učinkovitejši izkoristek kratkega obiska s podatki o zanimivih knjižnicah (npr. knjižnica MSH — Maison des Sciences de 1'homme, ki je v isti stavbi kakor EHESS in Bibliotheque nationale) in knjigarnah (npr. Gilbert Jeune, Tschan, Fnac in Brentano's Library). Predavateljica Marie-Elisabeth Du-creux mi je omogočila dostop do izposoje in brezplačnega kopiranja literature v knjižnici' na EHESS. Pri iskanju literature sem se omejil na tri večja področja, ki so tudi sicer predmet mojega intenzivnejšega raziskovalnega zanimanja. Ta področja bi lahko strnil v sledeče oznake: medijski študiji, opera in epistemologija. V okviru množične produkcije literature na področju medijskih študijev me je zanimala predvsem literatura, ki obravnava zvezo med mediji, njihovo produkcijo in naracijo ter antropologijo vsakdanjega življenja. V zvezi z opero sem iskal literaturo, ki bi mi razprla vpogled v zgodovino francoske opere in predvsem v vidik družboslovne in humanistične teoretizacije omenjenega družbenega fenomena. V okviru episte- mologije je bilo zelo zanimivo predavanje Jacquesa Derridaja o aktualnih temah v današnji humanistiki in družboslovju. V času obiska na EHESS sem se udeležil tudi nekaj predavanj, ki so se v tistem času izvajala na fakulteti. Med njimi sem obiskal predavanje Les fonctions de la musique. Anthropologie et histoire predavateljice Fran^oise Escal (pri predmetu Histoire et theorie de la musique), predavanje o epistemologiji znanstvenega mišljenja predavatelja Fernanda Gila (pri predmetu Epistemologie de la comprehension scinetifique) in že omenjeno predavanje Jacquesa Derridaja znotraj predmeta Les institutions philosophiques. Naj povem, da se že dolgo pred tem nisem tako intenzivno intimno ukvarjal z mislijo na smrt kot ravno tiste dni pred odhodom. Navidez bolj ali manj absurdne in bizarne misli, kijih človek v vsakodnevnem utečenem ritmu bivanja zlahka odloži na stran, so se mi naenkrat zdele nenavadno pomembne. Kasneje pa se je izkazalo, da je bilo moje mentalno privajanje na prihajajoče okoliščine nenamerna predpriprava za sledenje miselnega ozadja predavanja Jacquesa Derridaja. Zračna "evakuacija" iz Ljubljane v Pariz in ogled določenih kulturnih znamenitosti sta me nenehno napeljevala na misel, da so to okoliščine in kraji, kjer je vredno nekoliko razmisliti o samem sebi, o svojem lastnem življenju, o svojem bivanju, o smislu svojega početja, o "svojih" ljudeh, o mejah delovanja in eksistence ter končnosti biti, skratka o MISCELLANEA - Praelata lumina menti via smrti. Da moja refleksija ni ostala le na ravni vsakdanjega izkustvenega in doživetvenega - ali bolje rečeno, ontičnega in eksistencialnega - reflek-tiranja "bistvenih" vprašanj človekovega obstoja, je poskrbel Derrida, ki je zadnjo delovno sredo leta 2000 do zadnjega kotička napolnil veliko učilnico (amphitheatre) šole. Obisk takega predavanja je čudovit družabni dogodek. Del predavanja je kot kratek ekskurz posvetil tudi problematiki smrti, tako na znanstveni kot vsakdanji ravni, pogojem mrtvega in problemu naravnosti in artificielnosti smrti. Pri tem naj poudarim, da je pričujoči tekst predvsem poročilo, zato bom poskušal podati le svoje razumevanje določenih linij njegove misli v zvezi s fenomenom smrti, ki jo je razvil na predavanju. Zdi se, da je Derridajev ekskurz o smrti zrcalil določen osebni odnos do problema smrti nasploh [le probleme de la mort en general] danes. Ena glavnih Derridajevih poant glede problematike smrti je zadevala prav poudarek na premisleku smrti tudi v sferi vsakdanjega življenja. Vprašal se je, ali se smrt pravzaprav ne dogaja vsak dan in tako rekoč vsakomur. Zdi se, da se nam smrt na nek način vsak dan dogaja enkrat "bližje nam" drugič spet "dlje od nas". Tako Derrida meni, da bi npr. atomska vojna uničila vsakršno simbolnost smrti, kajti smrt enega človeka predstavlja dandanes tragedijo, smrt množic pa zgolj statistiko. S tem se tudi razmerje med življenjem in smrtjo pokaže v drugačni perspektivi. Menil je, da se premalo zavedamo, kako smrt [la mort) in dejanje agonije [Vacte d'agonie] določata [determiner] mejo naše percepcije vsakdanjega bivanja in podobo obstoja. Distinkcija med smrtjo in življenjem, med odgovornostjo in neodgovornostjo do smrti ter med naravnostjo in izumetničenostjo smrtnega je tema za širšo debato. Epa izmed temeljnih Derridajevih postavk na predavanju je bila, da je celotna zgodovina človeštva opredeljena z ločnico naravno/pristno/ izvirno [natiirel] - izumetničeno/ umetno/artificiel-no [artificiel]. Tako tudi fenomen smrti vstopi v debato o naravnosti in artificielnosti smrti: tako dobimo pojem naravne smrti [la mort naturelle] in pojem umetne smrti [la mort artificiel le]. Ta distinkcija odpira zanimivo in aktualno polje za debato o naturalističnih (filozofskih, etičnih, religioznih ...) temeljih naravne smrti, o medicinsko-etičnih dilemah v zvezi s smrtjo (vidiki obdukcije, vprašanje vivifikacije in evtanazije ...), o vlogi in pomenu kultnih ritualov (sektarstvo kot specifičen odnos do smrti), o statusu kriminalnih praks (nasilna smrt) etc. Derrida sklepa, da smrt dobi pomen artificielnosti, saj trdi, da smrt nikoli ni nekaj naravnega. Smrt je vedno že nekaj skonstruiranega, posredovanega. Je nekaj, kar je vsiljeno toku človeškega bivanja oz. še bolje, je nekaj, kar "posili" in prekine življenje. Tako Derrida ne govori o Jacques Derrida med predavanjem. (Foto: lado Kotnik) destrukciji v zvezi s smrtjo, marveč o dekonstrukciji smrtnega/umrljivega [la deconstruction de mortel]. Prepričan je, da razmislek o smrti ni le načelna drža za akademsko referenco, ampak tudi za referenco življenja [la reference de la v/e]. Ko problematizira razmerje med življenjem in smrtjo na epistemološki ravni, vpelje tudi koncept trpljenja na povsem vsakdanji ravni. Glede tega je direkten: "Nous souffrons que nous vivrons", ampak tudi to je življenje, živo življenje [la vie vivante). Prepričan je, da načini smrti vsekakor ko-relirajo s pogoji umiranja, s smrtjo samo in predvsem z družbenimi razmerami pri recepciji in percipiranju horizonta smrti. In izpostavi, daje danes (s tem je verjetno mislil na duha aktualnega časa, v katerem živimo in umiramo) vredno v ospredje dilem in debat postaviti med drugim tudi vprašanje ekonomije smrti [1'economie de la mori] in ekonomije praktičnosti [1’eco-nomie de la praticite]. Aktualnost vprašanja glede ekonomije smrti je verjetno večja, kakor si mislimo. Derrida namigne, kako današnje moderne in zelo praktične elektronske tehnologije imponirajo specifične pogoje realnosti družbe in čutnosti sveta. Ekonomija smrti je (tako kot še kakšna druga ekonomija) preko ekonomije praktičnosti z razvojem novih komunikacijskih tehnologij zreducirana na minimum. Moje precejšnje mentalno ukvarjanje s fenomenom smrti pred odhodom v Pariz je bilo povezano z določeno stopnjo nekakšne tesnobe in ozaveščenosti o možnosti lastne smrtnosti. To poudarjam zato, ker bi lahko verjetno skozi antropološko analizo zgodovin- skih tradicij vse do danes odkrili polno primerov, ki fenomen smrti na določenih ravneh bodisi negirajo, omalovažujejo, zakrivajo (npr. v današnji evropski družbi ni mogoče spregledati določenih mehanizmov ekskluzije fenomena smrti in z njim povezanih ritualov umiranja, ki se kažejo v številnih poskusih, da bi prikazali smrt kot nekakšen nebodigatreba in tako rekoč "postransko" zadevo in kot zapiranje tovrstnih za aktualno družbo kočljivih praks v diskurz strogo zamejenega medicinskega profesionalizma) bodisi pretirano dekorirajo z obskurnimi pomeni in maskirajo oz. zavračajo rellektirano podlago fenomena smrti (npr. razsežnost pojmovanja smrti v krščanstvu). Obe liniji pojmovanja smrti pa s svojo skrajno pozicijo vzpostavljata določene ideološke konstrukte imaginacije in mistifikacije smrti. Predvidevam, da je smrt za današnjega subjekta obremenjujoči problem posebne vrste. Ta misel pa me napeljuje k naslednjemu ugibanju. Če bi se proučevanja fenomena smrti in odnosa do nje v zgodovini lotili poglobljeno (kakor, denimo, A. Tenenti, P. Aries in M. Vovelle) , bi verjetno prišli do določene ugotovitve, da je odnos do smrti vselej in od nekdaj travmatičen, vendar ne na enak način glede na determinante raziskovalnega polja. Skratka, moje kratko bivanje v Parizu je v določenih pogledih dodatno izzvalo moje dotedanje raziskovalne interese in me postavilo pred določeno osebno preizkušnjo, ki zadeva vprašanje discipline mišljenja mladega človeka na poti v znanost. Taja Kramberger Winter School na Collegium Budapest 2001 Winter School at Collegium Budapest 2001 / L ecole d'hiver au Collegium Budapest (Multiple Antiquities, Multiple Modernities) V izredno prijetni atmosferi prostorov Collegium Budapest na samem vrha Budima je v nekoliko vlažnih in meglenih dneh iztekajoče se letošnje zime med 1. in 3. marcem potekala četrta Winter School z delovnim naslovom Multiple Antiquities, Multiple Modernities, ki se je je udeležilo okoli 40 povabljenih raziskovalk in raziskovalcev iz različnih držav in institucij. Organizirali so jo Michael Werner (EHESS, Pariz), Anna Wessley (Collegium Budapest) in Björn Wittrock (SCÄSSS, Uppsala) z namenom, da bi se znotraj nje konstituirala ekipa raziskovalcev za kasnejši mednarodni projekt. V treh dneh se je zvrstilo precej zanimivih referatov, ki pa jih na tem mestu seveda ne bomo povzemali. Naš namen je v kratkem skicirati teme in opozoriti na nekatere poudarke omenjene Winter School. Prvi dan, Social Theory, Global History, and Vernacularisation, s posebnim poudarkom na nekaterih konceptualnih in metodoloških izhodiščih družboslovnih in humanističnih raziskav (nekaterih še v teku), je za sodeluječe pomenil predvsem nekaj vpogledov v dolgoletno komparativno raziskovalno delo posameznih referentov. Tako je znani profesor S. N. Eisenstadt (The Van Leer Jerusalem Institute) predstavil genezo svoje konceptualizacije t.im. »multiple modernities«, in zbranemu občinstvu pojasnil nekaj rafiniranih terminoloških distinkcij, katerih poudarek se v splošni recepciji znanstvenih konceptov in v drugih vulgarnih rabah zelo rad izgubi. Seveda ta »izguba oz. razpršitev« vednosti ni brez zveze s konceptom »vernakulariza-cije«, ki ga je na primeru Indijske književnosti izredno subtilno predstavil Sheldon Pollock (Departement of South Asian Languages, University of Chicago). Mehanizmov vernakulariza-cije, ki - zelo lapidarno rečeno -zaznamujejo postopke »udomačitev« in »apropriacij« diskurzivnega, pojmovnega in drugih sistemov brez vednosti o primarnem kontekstu in o učinkih, ki jih tak prenos brez ustrezno zaznamovanih filtrov (zakaj edini filter pri »prenosu brez filtrov« je filter čiste ideologije) s seboj prinaša;* S. Pollock vernakularizacije ne pojmuje kot učinek nekakšnih mediokritetnih strategij, temveč kot intencionalne elaboracije visoko strukturirane elitne kulture. Splošna recepcija jih šele sekundarno povzame in posvoji. Wolfgang Schluchter (Max-Weber-Kolleg, Universität Erfurt) je skušal ponovno, v kontekstu današnjega časa, aktualizirati oz. problematizirati nekatere misli Maxa Webra. Björn Wittrock (Swedish Collegium for Advanced Study in the Social Sciences, Uppsala) je v svojem epistemološko premišljeni in zanimivi prezentaciji predstavil nekakšen work in progress', svoja še ne objavljena razmišljanja in pomisleke na Verna latinsko pomeni sužnja, rojenega v hiši (v poznejši latinščini: vernaculus - domorodski, domač). Krajši članek o škodljivih učinkih vernakularizacije v slovenski znanosti sem objavila v časopisu Večer, 21. marca 2001, str. 21 (Grotesknost ljudske znanstvene domačnosti). MISCELLANEA - Praelata lumina menti uea temo konceptualizacije multiplih modernosti, pa tudi nekaj širših pogledov in vprašanj, ki zadevajo povezave med družbenimi znanostmi in diahrono, zgodovinsko optiko. Bo Utas (Departement of Iranian languages, Uppsala) se je, kakor že S. Pollock, lotil nekaterih aspektov vernakularizacije v iranski družbi skozi razmerja med govorjenimi in pisanimi jeziki v tamkaj šnih skupnostih. Skupnostih, ki so v lokalni jezik adoptirale tuje vplive in si v njem zgradile lastno pisno kulturo, v kateri pa je mnogo elementov (velikokrat povsem dekon-tekstualiziranih) bližnjih ekumenskih vplivov. Drugega dne je bil govor o produkciji družbenih naracij, konceptu »nacionalnega« in o muzejskih reprezentacijah ter muzejskih artefaktih oz. predmetih kot nosilcih »skritega« zgodovinskega zapisa, kolektivne memorije. Tema dneva: Museums. Štiri intervencije so vsaka na svoj način zaznamovale topike omenjene teme. Michael Werner (EHESS, Pariz) s problematiziranjem ideoloških investicij, ki volens nolens sokreirajo postavitve razstav, in z dekonstrukcijo osnovnih postavk muzejskih reprezen-tacij samih. Alain Schnapp (1NI1A, Pariz) z odličnim pregledom »ideoloških manifestacij in mistifikacij«, ki so jih antikvarji od vsega začetka vnašali v svojo, tedaj še ljubiteljsko dejavnost. Na podlagi reprezentacij in upodobitev arheološkega materiala iz Egipta in klasičnega sveta smo skozi diapozitive mogli prav dobro slediti odtisom tedanje trenutne konjunkturno-politične ideje, ki je v veliki meri odrejala okvire teh reprezentacij. Francois Hartog (EHESS, Pariz) z izredno prenicljivo analizo Chateaubriandovega diskurza, imaginarnega vesolja in z jukstapo-niranjem njegovih pogledov v trojno optiko: v red stare, pred-moderne paradigme, moderne paradigme in v red, ki ga zaznamujejo »sauvages«. In na koncu dneva še finale, predavanje Pierra Judeta de la Combe, ki je v podobni smeri kakor pred njim F. Hartog, a skozi formalni in vsebinski red členitve nekaterih del klasične filologije in enciklopedij ter z nekaj primeri iz teh del, skušal ovrednotiti vlogo, ki jo je klasična filologija imela pri oblikovanju nemškega koncepta modernosti. Generalna diskusija tretjega dne se je iztekla predvsem v tri objektivacije, ki naj bi sooblikovale temelje za morebitni kasnejši mednarodni projekt. Prva postavka, s katero se je strinjala večina udeležencev, je bila, da je potrebno preseči tradicionalno/tradicionalistično delitev na patrimonialno osredotočene znanosti o kulturi in na modernistično osredotočene družbene znanosti. Druga postavka, bolje povedano vprašanje, ki je ostalo odprto, je bilo, ali naj se projekt veže na evropski prostor in skuša znotraj njegovih zgodovinskih okvirov detektirati notranje evropske direfenciacije ali naj seže čez t.im. evropske meje in se Dnevni oz. družabni prostor Collegium Budapest (Foto: U. S.) ukvarja tudi s procesi, ki implicirajo dekonstrukcijo in problematiziranje specifičnih zahodnih kulturno-zgodo-vinskih projekcij (kot je, denimo, »orientalizem«). In tretja postavka, pri kateri smo sodelujoči z različnimi intervencijami, podobno kakor pri prvi in drugi, skušali z različnimi argumentacijami, vsaj nekateri pa tudi na nekem višjem nivoju, ki ga ne poganja načelo pro et contra, speti (na začetku diskusije nekoliko nerodno zastavljeni double bind) paradoksalni tek dveh agensov zgodovine: modernizacije kot pogoja historizacije in narobe, histori-zacije kot pogoja modernizacije. V diskusiji sodelujoči, i.e. potencialna mednarodna ekipa za projekt, je na trenutke delovala dokaj kohezivno, proti koncu pa precej razpršeno in celo nekoliko utrujeno. Ali se bo iz teh sumarnih nastavkov v bodoče mogel roditi projekt, pa bomo šele videli. In še to: na Collegium Budapest (www.collegium.budapest.hu) so v preteklem študijskem letu svečano otvorili odličen kompleks apartmajev različnih velikosti za svoje gostje in goste, senior in junior Fellows ter številne rektorjeve Guests. Kompleks so imenovali po švedskem ambasadorju v Budimpešti, ki je med drugo svetovno vojno pred nacistično eksterminacijo rešil veliko Judov, Raoul Wallenberg Guest House. Madžarsko-švedsko sodelovanje je s tem dobilo nov pogon, otvoritve maja 2001 pa se je udeležila tudi švedska princesa Kristina. Ker se mi je ravno ponudila priložnost, da si enega izmed apartmajev ogledam pobliže, lahko z vso gotovostjo trdim, da elegantnost in spretnost izvedbe ter prilagodljivost opreme notranjih prostorov (luč na stropu nad jedilnim prostorom je, denimo, mogoče na premičnem tiru pomakniti za dober meter v hoteni smeri, prav tako so delovne mize prilagojene premikom, prostori pa seveda svetli, veliki in prijetni, mnogi od njih z extra ponudbo panoramskega razgleda na Donavo in Pešto; v primem, da s seboj pripelješ otroke, pa je mogoče celo skleniti dogovor z otroškim vrtcem, ki je tik pod zgradbo z apartmaji), bivanje dobrega pol ali celo enega leta na privzdignjeni legi desnega brega Donave še dodatno stimulira, postavi piko na i. Vrniti se po takem srečanju, kjer je vse namenjeno izboljšanju komunikacije, lažjem dostopu do potrebnih materialov (virov, knjig in revij) in odprtemu intelektualnemu dialogu, v katerem ideje zares krožijo, v Ljubljano, kjer bržčas vsa naša naprezanja in pogovori glede ustanovitve podobne institucije pri nas, ki bi v intelektualno sfero zmogla vnesti močne in prestižne idejne (ne le konjunktume) tokove, ki se Slovenije že dalj časa »raje spontano« izognejo, naletijo na gluha ušesa, ni posebej prijetno. A kakor v intervjuju v prvem delu pričujoče revije pravi ga. Christine Schell, ki je štiri leta preživela v tem vzdušju, neposredna rentabilnost za evropsko integracijo ni nezdružljiva s samokritičnim pogledom in delom kozmopolitskih in odprtih intelektualcev. MISCELLANEA - Praelata lumina menti l’£Q Vladislav Vlado Kotnik Kongres združenja evropskih študentov 2001 OCES Initial Summit 20011 OCES Initial Summit 2001 Le congres de l'union des etudiants europeen V času od 30. marca do 1. aprila 2001 je na Dunaju, na treh različnih mestih (Diplomatische Akademie Wien, University of Vienna in University Campus), potekal t.i. kongres zveze evropskih študentov z naslovom OCES Initial Summit 2001: Organisation for the Cooperation of European Students. With Regard to the Question of EU Enlargement, katerega sem se udeležil kot predstavnik ŠS ISH in kot edini iz Slovenije. Udeležilo se ga je kakšnih 30 študentov iz različnih evropskih držav, pri čemer so poleg redkih študentov iz zahodnega sveta (VB, Italija, Nemčija in Švedska) imele številno zastopstvo prav nekatere t.i. države v tranziciji (Slovaška, Madžarska in Poljska). Medtem ko, prav zanimivo, ni bilo nikogar iz sosednje Češke ali Švice. Kongres je potekal v angleškem jeziku. Pokroviteljstvo kongresa sta podprla Bcnita Ferrero-VValdner, zunanja ministrica Avstrije, in Erhard Busek, avstrijski vladni odposlanec za evropske zadeve. Ta podatek je pomemben zato, ker se pomenljivo umešča v gesto organizatorjev teden dni pred pričetkom kongresa, ko so vse prijavljene obvestili o finančnih težavah pri organizaciji kongresa (glede na prvotno zastavitev, ko naj bi bili vsi stroški udeležencev pokrili organizatorji konference). Njihovo sporočilo se je glasilo, da morajo nastanitev in participacijo na kongresu plačati udeleženci sami, morebiti bodo povrnjeni le potni stroški (nazadnje tudi teh niso). Ob tem je glede na prvotno zastavljeno shemo kongresa prišlo do velike redukcije tako na formalni (začetno načrtovani štirje dnevi kongresa so se zreducirali na tri in brez predvidenega organiziranega ogleda Dunaja) kot na vsebinski ravni (od prvotno začrtanih štirih vsebinskih sklopov, ki bi zajemali tematike: evropsko pravo in širjenje evropske unije, sodobna zgodovina Srednje in Vzhodne Evrope, politične dimenzije širjenja evropske unije ter ekonomija in EU so organizatorji uspeli zadostiti le prvima dvema vsebinskima sklopoma). Daje ironiji bilo dokončno zadoščeno, je kongres, ki je trajal bore tri dni, potekal na treh različnih lokacijah na Dunaju. Večina udeležencev se je zaradi predhodnih informacij, ki so naznanjale vse kaj drugega kot dobro organiziran dogodek, udeležila kongresa z veliko mero skepse. Kljub upanju, da se bo vendarle vse uspešno izteklo, presenečenja ni bilo. Sprejem udeležencev je potekal na Diplomatische Akademie Wien, kjer sem na podlagi dekanove uvodne pre-zentacije, - s katero je kongres izkoristil, bolje rečeno zlorabil, za enourno promocijo svoje institucije - začudeno izvedel, da je namen te konference v vzpostavljanju stikov med študenti za lažje ustvarjanje "ekonomskih in političnih karier mladih". Glede na predstavitveni diskurz sem hitro dojel, da tukaj ni mesta zame, glede na to, da sem prišel s povsem drugačnimi pričakovanji in razlogi, ki bi jih lahko sklenil v naslednji dve točki: preveriti mentalne horizonte študentov iz različnih držav s poudarkom na zmožnostih konstatacije ustreznega kritičnega, če že ne znanstvenega diskurza o različnih temah in seveda promocija ISH-ja na evropski študentski sceni. Oborožen s promocijskim gradivom o ISH, ŠS ISH in o problematiki humanističnih ved v Sloveniji sem razočarano ugotovil, da organizatorji udeležencem niso namenili nobene možnosti za prezentacijo tega, od kod kdo prihaja in s čim se ukvarja. Z nekaj diplomatske taktnosti sem uspel redkim udeležencem in organizatorjem razdeliti (beri: vsiliti) nekaj brošur o ISH. Program kongresa se je nadaljeval s teoretskim predavanjem Kurta R. Fischerja, profesorja filozofije z dunajske univerze, z naslovom. "Philosophy in Europe" Kljub oznanjenemu renomeju predavatelja s strani organizatorjev predavanje ni izpolnilo mojih pričakovanj, saj ni povedalo nič novega, inovativnega razen neproblemsko zastavljenega zgodovinskega podajanja nemške klasične filozofije in analitične smeri dunajske filozofske šole. Vseeno je bilo zagotovo ena svetlejših točk tega kongresa. Sledil je debatni forum (pri čemer bi težko govoril o debatni zasnovi diskusije, ker je ta potekala le med "izbranimi glavami") z naslovom "The Political and Economic Dimension of EU Enlargement". Izbrano gostujočo družbo, ki je "solila pamet" udeležen-cem-študentom, so sestavljali: Richard Nicki (eden od organizatorjev in voditelj okrogle mize), Pavol Hamzik (namestnik slovaškega predsednika vlade in slovaški minister za evropske integracijske procese), Erhard Busek (bivši namestnik avstrijskega kanclerja in posebni odposlanec za EU), Martin Sajdik (avstrijski minister za zunanje zadeve), Ansgar Belke (profesor z Ekonomskega inštituta dunajske univerze) in Eugen Scherer (projektni predstavnik podonavske regije). Monolitna druščina je, po pričakovanju, vzpostavila politično pristranski ideološki diskurz (nevzdržen za preveč kritična ušesa "outsiderja"), utemeljen na logiki razmejitve "inside" in "outside" ter seveda primemo začinjen s tipično zavrto "oberkrajnersko" dominacijo. Glede na dosedanje stavke mi verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so bila subtilna vprašanja in kritične pripombe s strani udeležencev -"out-siderjev" bolj ali manj diplomatsko ignoriranj in neupoštevani. Razpoloženje je doseglo kritično točko ob poskusu intervencije "nekega outsiderja" s "sončne strani Alp", kateremu je bila, - seveda zaradi preveč kritične refleksije, ki je vodila v verbalni konflikt z eminentnim avstrijskim "gospodom" - nemudoma s strani organizatorja odvzeta beseda in diskusija je bila zaključena. Nekaj udeležencev se je po klavrnem zaključku prvega dne kongresa odločilo zapustiti ne ravno ugodno klimo kongresa in jo nadomestiti/ omiliti z bolj svežo na dunajskih ulicah. Naslednji dan so organizatorji predstavili (beri: stihijsko artikulirali) glavne ideje, cilje in perspektive združenja evropskih študentov, ki so bile le redko kateremu udeležencu zares razumljive. Kljub nedodelanosti predstavljenih konceptov naj bi šlo za zvezo evropskih študentov, ki naj bi povezovala evropske študente na področju ekonomskih, političnih, diplomatskih in še kakšnih vlog ter udejstvovanj mladih v procesu širjenja EU. Pri čemer naj bi se na Dunaju konstituirala glavna baza, od koder bi bolj ali manj izhajale osnovne direktive za delovanje OCES. V drugih državah pa bi se prav tako ustanovili nacionalni centri OCES s temeljnim poudarkom organizatorjev, da bi za ustanovitev takih centrov morali poskrbeti in finančno zagotoviti sredstva izključno člani nacionalnih centrov OCES sami. Pozno v popoldne drugega dne kongresa se je zavlekla debatna delavnica na temo "European Law and EU Enlargement" in "CEEC Contemporary History". Zaradi izrazito dominantnega in arogantnega odnosa enega od organizatorjev kot vodje delavnice je prišlo do resnih konfliktov, pri čemer sta dva udeleženca, že omenjeni "outsider" s "sončne strani Alp" in za per- cepcijo separativnih/diskriminatomih diskurzov zelo subtilno dovzetna študentka mednarodnih odnosov iz Nemčije po imenu Giselle, zapustila prizorišče "kongresa", se s to gesto zares in simbolično distancirala od tendenc lokal-nacionalizma, prikritega šovinizma, provincializma in "neslavno" zapečatila kratko "diplomatsko kariero" na kongresu OCES. Nestimulativno intelektualno atmosfero za zidovjem kongresa sta zamenjala z veliko bolj pre-dušnim potepanjem po okolju dunajskih znamenitosti. Tisti (beri: z glavo kimajoči vzhodnjaki), ki so ostali, so bolj ali manj pristali na dialektiko hlapca in gospodarja. Več informacij o OCES lahko sicer dobite na spletnih straneh: http://www.oces.org. Če pa bi radi več izvirnih informacij o kongresu iz prve roke, se lahko brez zadržkov obrnete tudi na avtorja pričujočega poročila. Vlado Kotnik Mednarodna konferenca podiplomskih študentov o medijih in kulturi International Graduate Students Conference on Media and Culture Conlerence Internationale sur les media et sur la culture V času od 10. do 12. maja 2001 je v Ljubljani na Fakulteti za družbene vede potekala konferenca z naslovom On Media and Culture, ki sojo organizirali podiplomski študentje FDV-ja. Na njej je nastopilo 21 študentov kot govorcev iz štirih držav (Slovenije, Jugoslavije, Mehike in ZDA). Konferenca je potekala v angleškem jeziku. Organizatorji so aktivne udeležence, ki so prišli predstaviti svoje tekste, razvrstili v 6 t.i. sekcij, ki so tematsko zaokroževale različne pristope proučevanja medijev in vidike medijske repre- zentacije. Naj naštejem naslove sekcij {sessions), ki so se odvijale na konferenci: Nemožnost teorije ali teorija vsega? Raziskovanje komunikacije (The Impossibility of Theory or Theory of Everything? Exploring Communication) - Matthew A. Killmeier, Jelena Petrovič, Andrej Pinter, Katja Rutar, Petra Simeonov. Izobraževanje in rabe medijev (.Education and Uses of Media) - Eva Podovšovnik, LuAnn Dvorak, Jana Nadoh, Vesna Dolničar. Popularna kultura: glasba in film (Pop Culture: Music and Movies) -Barbara Hribar, Barbara Levak, Gregor Bulc. Aktualna vprašanja novinarstva (Burning Questions of Journalism) - Nenad Senic, Joige A. Calles-Santillana, Matija Tonejc. Mediji in ideologija: kaj je za medijskim tekstom (Media and Ideolog)’: Beyond Media Text) -Fabienne Darling-Wolf, Maruša Pušnik, Barbara Vodopivec, Vladislav Kotnik. Narativni medijski rituali (Narrating Media Rituals) - Sabina Mihelj, Petra Lesjak, Mojca Pajnik, Klement Podnar, Urša Golob. Vsaka od omenjenih sekcij je bila organizirana tako, da so se v vsaki od njih najprej zvrstile 15-minutne prezentacije govorcev (3-4 govorci na sekcijo), potem je sledila širša in vsesplošna debata za vsako sekcijo posebej, ki jo je vodil moderator. Sam sem kot eden od dveh predstavnikov ISH-ja nastopil v sekciji 'Mediji in ideologija: na oni strani medijskega teksta' z naslovljenim prispevkom On Television Technology and Production of Ideology in the Case of Broadcasting Live TV Coverage of Alpine Siding, v katerem sem predstavil delovanje ideoloških učinkov znotraj konkretne medijske televizijske forme neposrednega prenosa alpskega smučanja. V svojem prispevku zagovarjam dve osnovni tezi: prvič, da obstaja med televizijsko tehnologijo, ki omogoča produkcijo TV programa, in ideologijo kot subverzivnim produktom te tehnologije zelo tesna in pomenljiva vez, in drugič, da je produkcija ideologije že vnaprej oz. predhodno vpisana v proces tehnične produkcije prenosa alpskega smučanja. Z ilustrativnimi primeri se da pokazati, na katerih mestih in na kakšen način se skozi tehnično produkcijo specifične TV oddaje konstruirajo ideološki učinki znotraj prenosa alpskega smučanja. Pri svoji omenjeni prezentaciji sem se omejil le na en aspekt ideološkega učinkovanja, in sicer na momente konstruiranja ideološkosti TV slike (torej vizualne ravni) na primeru prenosa alpskega smučanja. Spored konference je vključeval tudi organizirano okroglo mizo na temo popularne glasbene industrije, kjer je bil glavni govornik Eric W. Rothen-buhler, predavatelj z University of Iowa. Predstavil je nekaj temeljnih tez o modernem razvoju popularne glasbene industrije, ki zadevajo digitalizacijo glasbe, novih modelov poslovanja, novih publik in glavnih sprememb v glasbeni kulturi. Debata seje dotaknila tudi problemov globalizacije, lokalizacije in hibridizacije kot vidnih procesov na področju popularne glasbe. Poleg udeležencev konference so se okrogle mize udeležili tudi nekateri slovenski predstavniki, ki se ukvarjajo s proučevanjem popularne glasbe (npr. Jože Vogrinc, Rajko Muršič, Milko Poš-trak, itd.). Konferenca, ki je bila odlično organizirana, je pokazala na mnoge razsežnosti uporabe različnih paradigem in na številne vidike možnega pristopanja k raziskovanju, analizam in interpretacijam raznovrstnih medijskih tekstov. Vredno je poudariti prisotno publiko, ki je bila - kar je skoraj čudež za tovrstne znanstvene debate v slovenskem pro- stom, na katerih se stalno najdejo določeni subjekti, ki jih žene neka iracionalna tendenca ali celo personalna intenca po užitkanosnem klanju drugega, spodkopavanju drugačnih diskurzov in apriornem nasprotovanju raz- ličnim mentalnim horizontom brez konsistentne argumentacije - nastopajočim na konferenci zelo pozitivno naklonjena, skratka kultivirana, a vendarle relativno zahtevna in kritična. Drago. B. Rotar Misija v Parizu Mission in Paris / Mission a Paris Taja Kramberger, asistentka v študijskem programu ISH, in Drago B. Rotar, koordinator tega programa in dekan ISH, sta v okviru projekta Proteus in v funkciji ekspertize, ki naj bi rabila za pripravo mednarodnega raziskovalnega projekta o zgodovinskih in sodobnih razmejevanjih na Balkanu in ki jo je naročilo MŠZŠ, preživela dva tedna v Parizu na pogovorih in dogovorih s predstavniki več raziskovalnih centrov Ecole des hautes etudes en sciences sociales, tistih, ki bi jih utegnilo delo na takem projektu zanimati. V Pariz sta šla z zagotovili pristojne ministrice o podpori projektu in zamisli sodelovanja z EHESS kot prve partnerice v mednarodni raziskavi. V prvih dveh dneh je bil sestavljen časovni razpored sestankov, individualnih, na katerih je sogovornike zanimalo, kako so se razmere po volitvah v Sloveniji spremenile, zlasti v zvezi z ISH, ki ga je EHESS v obdobju krize podprla z vsem ugledom institucije, ki je ena najpomembnejših na svetu na svojem področju, številni izmed sodelavcev EHESS pa tudi osebno, in skupinskih, na katerih se je govorilo o temah in o projektu. S seboj sva imela francosko verzijo besedila projekta, tisto, s katero je Center za zgodovinsko antropologijo ISH kandidiral (nosilka ga. Svetlana Slapšak) na razpisu MŠZŠ za temeljne in aplikativne projekte. Rezultati razpisa tedaj še niso bili znani in predstavnika ISH še nista vedela, da je v tem času Urad za znanost že imenoval skrajno pristranska recenzenta, za katera vsa slovenska znanstvena srenja ve, da ju na ISH veže le konfliktno razmerje (nekdanjega sodelavca ISH, ki je fakulteto neutemeljeno ovadil pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo; nepristransko revizijsko podjetje je seveda obrekovanje zlahka ovrglo, in nekdanjo predsednico Sveta za humanistiko v ekspertnem sistemu tega ministrstva, ki je v času svojega mandata z dajanjem neresničnih podatkov Nacionalnemu svetu za znanstveno raziskovalno delo pri MZT onemogočila dva pomembna projekta ISH, tako da to ni moglo biti neznano niti uradnikom Urada za znanost). Tako sta predstavnika ISH na EHESS nastopala in bona Jicle, skratka z zaupanjem v izjave in zagotovila vodilnih oseb v slovenski znanstveni administraciji, ker si nista mogla niti misliti, da te izjave in zagotovila ne pomenijo prav nič in da pravzaprav zavajata sogovornike. Kakorkoli že, besedilo projekta - že drugo besedilo v zvezi s projektom, prvo je umestilo problematiko in identificiralo raziskovalne interese ter bilo podlaga za že omenjeno ekspertizo - so francoski kolegi dobro sprejeli in ga uporabili kot podlago za pripravljanje mednarodnega projekta (medtem ko za večino slovenskih recenzentov tega projekta pri Uradu za znanost MŠZŠ zaradi različnih razlogov ni bilo »relevantno«; tema »mej in razmejevanja« pa je kasneje nenadoma postala medijsko atraktivna in relevantna na mednarodnem simpoziju v Kopru). Priložnost za prvo kolektivno srečanje je bila v torek 29. maja okrogla miza o Memoriji in zgodovini v Romuniji in Bolgariji, kamor je kolega z ISH povabil profesor Andre Burguiere, ki je srečanje tudi skupaj s Smarando Vul-tur z Zahodne univerze v Temišvaru, organiziral in vodil. Intervencije na tej okrogli mizi so bile precej neizenačene, sleherno temo je najprej predstavil referent iz Bolgarije ali Romunije, strokovnjak iz EHESS pa je nato komentiral ekspoze iz svojega zornega kota in, kadar je bilo smiselno, navezal na širše problematike. Izmed bolgarskih in romunskih udelžencev sta imela kvalitetna prispevka Andrei Pippidi (IRIR, Bukarešta) in Galina Valtchi-nova (Bolgarska akademija znanosti, Sofija), med francoskimi udeleženci pa so bila velika imena: poleg Burguiera Isac Chiva, J.-F. Gossiaux, F. Son-abend, P. Joutard, M.-C. Lavabre, C. Durandin, A. Laigniel-Lavastine, H. Rousso, L. Valensi, F. Hartog, J. Revel, T. Todorov. Čas v premorih sta predstavnika ISH porabila za dogo- varjanje za sestanke s posameznimi udeleženci v prihomjih dneh in za navezovanje novih stikov. Po srečanju je D. B. Rotar v pogovoru z A. Burguierom obžaloval, ker v debato niso bili vključeni tudi Slovenija kot predmet in slovenski raziskovalci kot udeleženci, g. Burguiere je soglašal in menil, da bo skupni projekt priložnost za to. Datum sestanka v zvezi s projektom o mejah je bil določen za četrtek popoldne ob treh v Institutu za proučevanje mediteranskih islamskih družb. Pogovori z bodočimi udeleženci tega sestanka so bili posvečeni izbiri tem, udeležbi in možnim sklepom tega sestanka. Predstavnika ISH sta želela čim bolj sklenjen in zavezujoč sestanek z decidiranimi sklepi in s predvidevanji o logistiki: o kraju in času začetne okrogle mize, s katero bi se izkristalizirali skupni ali komplementarni raziskovalni interesi, z mestom objave besedil okrogle mize, s predvidevanji o kandidaturi za financiranje pri francoskih in mednarodnih virih (za slovenske je tedaj še veljala domneva, da vsaj v obsegu nujnega minimuma niso vprašljivi). T. Kramberger je videla možnost natisa materialov s srečanja v reviji Monitor ISH, ki jo je ravno takrat sklenila preoblikovati in iz internega glasila v znanstveno revijo spremeniti skupina mlajših sodelavcev in študentov ISH, seveda ob pogoju, da za mednarodno distribucijo poskrbi založba EHESS. Ti sestanki oziroma srečanja so pokazali tudi, kdo izmed francoskih kolegov je najbolj neposredno zainteresiran za realizacijo skupnega raziskovalnega projekta, gotovo so to v prvi vrsti J. Andreau, M.-E. Ducreux -Lakits in Daniel Nordman. V četrtek 31. maja je bil ob 13h 30 sestanek v zvezi s projektom o mejah na Balkanu. Poleg obeh predstavnikov ISH in ob zadržanosti Lucette Valensi in Andreja Burguiera se sestanka udeležili tile francoski znanstveniki: Jean Andreau, Maria Cecilia D'Ercole, Marie-Elizabeth Ducreux, Fran^oise Frontisi-Ducreoux, Christian Jacob, Daniel Nordman, Marie-Vic Ozouf-Marignier (zapisnik tega sestanka, ki naj bi bil tudi podlaga za delovanje v Sloveniji, je napisal Jean Andreau). Na tem sestanku je bila izbrana tema za raziskovalno sodelovanje med EHESS oz. njenimi raziskovalnimi centri in drugimi zainteresiranimi francoskimi raziskovalci na eni strani in ISH na na drugi strani, in sicer: »Meje in teritorialne identitete od antike do modemih časov«. Ta tema vsebuje tako študijo pojma meje in njegove evolucije kakor bolj geografsko situirane raziskave o mejah in teritorialnih identitah določenih regij - predvsem regij južno od Donave, na Balkanu in na jadranskih obalah. Za podrobnejšo določitev teme, postopkov in bi bilo dobro organizirati okroglo mizo s to okvirno temo na začetku leta 2002, in sicer marca. Navzoči so pretehtali finančne možnosti (predstavnika ISH sta s pooblastilom in v dobri veri prenesla ministričino zagotovilo o podpiranju kooperacije) in si razdelili naloge. Za Ljubljanski del operacije je bil zadolžen Drago Rotar, na EHESS pa sta koordinarstvo sprejela Marie-Elizabeth Ducreux in Jean Andreau, in sicer prva za novejša obdobja, drugi pa za antiko. V naslednjih dneh je skupni projekt podprl g. Jacques Revel, predsednik (rektor) EHESS s posebnim pismom. kiniUtrc iJtCEdXiflai Eco j; ors Hautes Etudes en scisjs&ss SocaALbs LE j*RBF36NT * 1“' Myr>iks* ROTAR i-n&ähfcjm olu^oyn Hki>aniLtbs Rrsg 12 SMQTO liAljsms Sl5-.-6p.iO Mcrt&tetir te Oirectaui. Ch*- Disgo Rotar. saliaf)4fcn«le Iß«»'« den kavic*4ktc#s m’miinfotrn/a av «rcM vnu» 9WK pfivU d;Cf5J3n»«f ji Uby>tV» -!•. 2002 ;:ui It* jTsfiti« öäs tiča fifcniitč. cuSki/eln. Jo mz 3 lett* friitiaLV* fe »W.-SlM con? J‘!lX C-3 Itttift dftü tauites t!lu:;cr, m r,r,r.r-.r,Ts »«ratet, e Osmi* «c RecMvsh?« tfstori««* '■*■> Cv-'ffr lou» C-t-ii t-l Ut-r<*ch<»rcN« COffipar*»« SUt 9 «tl» ov.if+t.t*. -its «-o’esus» anütyusssnte, mSdiivf*:« *>■ nrodi»->ii«rtsi* "tecusiöO ttscanfrenä» neue dos -shsichcur. /.<» «-.« t'OM A'iC Mocf.uu^ lu üi;«ü*n. Ci «i Drayv ftuuii, i\<äsurancu de in» fcifltlMiKili lidü!«u*r.* aroicat* »jotj hssmi. »äcs *>ar »ui :v ivi» 4-1 :as% m r».?sivii««?•-. rc "-.*.<*1 .< ift.ii.ft' — i;:.i Pismo podpore rektorja EHESS, Jacquesa Revela, za skupni mednarodni projekt. Po vrnitvi v Ljubljano je Drago Rotar s posebnim poročilom, s kopijo zapisnika s pariškega sestanka in z Revelovo pisno podporo seznanil pristojno ministrico, iz Urada pa je že bilo slišati različne govorice in namige o »projektu Svetlane Slapšak«, tako da smo pričakovali zaplete, nismo pa pričakovali tega, da dokazljivo napačno (in bržkone namenoma pristransko) izpeljanega evalvacij skega postopka v pravni državi, kar naj bi Slovenija bila, ni mogoče razveljaviti, da na pritožbo niti ne prejmete odgovora, odredijo vam kvečjemu miloščino (manj kakor 0,05 % potrebnih sredstev), ki jo seveda zavrnete in ne podpišete pogodbe (bedna vsota, ki smo jo zavrnili najbrž niti ni dosegla stroškov, ki jih je MŠZŠ namenil venetološkemu taboru, ki je pred nedavnim bilo na Ptuju), česar nihče ne upošteva in sklep mirno obvisi na spletnih straneh ministrstva, za nekoga pač »postane dokončen«. Priprave za znanstveno srečanje na omenjeno temo in za skupni projekt v prihodnosti kljub vsemu tečejo naprej. Nataša Rogelja Konferenca Ljudje in morje: pomorske raziskave v družboslovju, Amsterdam 30. 8. - 1. 9. 2001 Conference People and the Sea: Maritime Research in the Social Sciences, Amsterdam 30. 8. - 1. 9. 2001 Colloque Les gens et la mer: les recherches maritimes dans les sciences sociales, Amsterdam, 30. 8. - 1. 9. 2001 Konec avgusta je v Amsterdamu potekala prva konferenca Centra za pomorske raziskave MARE (Centre for Maritime Research) in Inštituta za družboslovne znanosti SIS WO (Netherlands Institute for the Social Sciences). MARE, glavni pobudnik letošnje konference, je zasnovan kot interdisciplinarni center za družboslovne in humanistične študije, ustanovljen je bil leta 2000 pod okriljem Univerze v Amsterdamu. Organizatorji konference - Dr. Maarten Bavinck, Dr. Rob van Ginkel, Dr. John Kleinen, Prof. Jojada Verrips in Dr. Leontine Visser - delujejo v okviru Oddelka za sociologijo in antropologijo Univerze v Amsterdamu, kot tudi v okviru Inštituta za družboslovne raziskave S1SWO. V sproščenem in znanstveno stimulativnem vzdušju se je v treh dneh zvrstilo preko 100 prispevkov, katerih avtorji so predstavili delovanje svojih znan-stveno-raziskovalnih inštitutov in aktualne antropološke, ekonomske, biološke in sociološke študije vpete v polje obmorskih raziskav. Predavanja so potekala paralelno, razdeljena pa so bila v šest tematskih sklopov: Development and Change; Theory, Methodology and Ethics;Maritime work worlds and cultures; Policy; Property rights and Multiple-use conflicts; Integrated Coastal Zone Management. V prvem sklopu so bile predstavljene predvsem študije s področja južne in jugovzhodne Azije ter Islandije, poudarek je bil na ekonomskih in političnih spremembah ter vplivu le-teh na prebivalce obmorskih krajev in njihove ekonomske strategije, kot tudi študije ekoloških sprememb in prilagoditvenih strategijah v okviru ribištva. Med zvenečimi imeni s področja pomorske antropologije so med drugimi v tem sklopu predstavili svoje raziskave tudi Prof. James McGoodvvin iz Oddelka za antropologijo Univerze v Coloradu, in Dr.Gisli Palsson, direktor Inštituta za antropologijo pri Islandski Univezi. V sklopu Theory, Methodology and Ethics so predavatelji razpravljali o odnosih med akterji, lokalnimi inštitucijami in kolektivnimi akcijami ter o različnih pristopih preučevanja socialnih razmerij in interesov v obmorskih področjih. Tretji sklop Maritime work worlds and cultures je bil pravzaprav kolaž najrazličnejših antropoloških regionalnih študij obmorskih lokacijah s poudarkom na ribištvu. V okviru Property rigts and Multiple-use conflicts sklopa je bil poudarek predvsem na obravnavanju prilagoditvenih strategij v okviru ribištva glede na politične, ideološke in ekonomske interese v priobalnih področjih. Velik del predavanj je bil posvečen študijam, ki so se ukvarjale s turizmom in različnimi relacijami, v katere je turizem v obmorskih krajih vpet, in z medrelacijsko analizo akterjev v obmorskih turističnih krajih. Področje mediteranskih študij sta med drugimi v svojih prispevkih predstavila tudi Dr. Jeremy Boissevain iz Univerze v Amsterdamu in Prof. Tom Selwyn iz centra za turistične študije pri Univerzi v Londonu. Del svoje raziskave je v tem sklopu predstavil tudi Prof. James Acheston iz Univerze v Maine, avtor enega prvih preglednih člankov o antropologiji ribištva. Vzporedno z omenjenimi sklopi predavanj si je bilo mogoče dva popoldneva zapovrstjo ogledati tudi izbrane etnografske filme sorodnih tematik. Del prispevkov, predstavljenih na konferenci People and the Sea, bo objavljenih v reviji MAST (Maritime Anthropological Studies), januarja 2002. V letih 1988-1993 je revija izhajala dvakrat letno, potem pa je njeno delovanje za nekaj časa zamrlo. Z novo številko v letu 2002 in delno spremenjenim naslovom revije MAST (Maritime Studies), želi uredniški odbor ponovno oživiti ter razširiti (poleg antropoloških bodo v novih številkah vključene tudi ekonomske in biološke raziskave) prostor za pomorske študije. V duhu razširjanja in ustvarjanja prostora za tovrstne študije in srečevanja strokovnjakov se je odvijala tudi letošnja konferenca. Naslednje podobno srečanje predvidevajo v Amsterdamu v letu 2003. MISCELLANEA - Praelata lumina menti VEQ Maja Sunčič Kolokvij Antika in 3. tisočletje Colloqium Antiquity and the 3rd Millenium Colloque L'antiquiie et le 3eme millenium Iskanje izgubljene antike v imaginariju sodobnega človeka Ideja za organizacijo srečanja slovenskih strokovnjakov za antiko se je izoblikovala v pogovorih s kolegi, ko smo se spraševali o možnostih predstavitve antike širši javnosti. Novo tisočletje je lahko hkrati optimističnen in pesimističen dogodek, zato sem se odločila, da se obrnem na potencialne sodelujoče in jih vprašam, ali bi tudi sami radi kaj povedali na temo antika v novem tisočletju. Odzivi so bili izredno pozitivni, saj je večina strokovnjakov izrazila potrebo po komunikaciji in izmenjavi mnenj. Kolokvij Antika in 3. tisočletje, ki bo potekal novembra 2001 na Institution Studiorum Humanitatis, Fakluteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, bo poskušal ugotoviti, kakšne so vizije slovenskih raziskovalcev antike in kako se znajdemo v novem tisočletju, novih političnih, ekonomskih in družbenih razmerah. Preučevalcem antike se postavljajo različna vprašanja, predvsem v zvezi z upadajočim vplivom v družbi, saj ne morejo tekmovati s hiperprodukcijo podob in vedno novih vsebin. Pri tem se postavlja vprašanje: ali je antika sploh moderna? Odgovor na vprašanje je nedvoumen -antika je kljub svoji starosti prva futuristična znanost, saj antične podobe še danes obvladujejo sodobnega človeka. Antika je hkrati tudi klasična, zato se moramo vprašati, kaj raziskovalcem antike pomeni pojem "klasično" in ali klasično izključuje koncept modernosti. Z drugimi besedami - smo preučevalci antike sploh moderni in ali sploh hočemo biti modemi? In - ali je modernost nujna, če hočemo biti in ostati relevantni? Na vprašanje, ali je antika moderna, so poskušali odgovoriti na forumu z naslovom Les Grecs, les Romains et nous. L'Antiquite est-elle moderne? (Grki, Rimljani in mi. Ali je antika moderna?), ki gaje leta 1991 organiziral pariški dnevnik Le monde in izdal tudi zbornik predavanj sodelujočih. Sodelujoči so predstavili različne aspekte premišljevanja o antiki in predvsem predstavljanja antičnih tematik čim širši publiki. Kljub predstavitvi širokega spektra izredno zanimivih tem se zdiT da sodelujoči na naslovno vprašanje niso odgovorili neposredno in dokončno. Odgovor, če sploh obstaja, je mnogoznačen in skrit med vrsticami. Vprašanje je, ali odgovor sploh obstaja. Ali slovenski strokovnjaki za antiko lahko upamo, da bomo našli odgovore, če jih francoski kolegi niso? Kolokvij bo poskušal dati odgovore na mnoga vprašanja, ki si jih pri sebi postavlja vsak izmed predavateljev, ki bodo svoje poglede predstavili s kratkim predavanjem. Srečanje bo omogočilo izmenjavo mnenj in hkrati tudi predstavitev mlajše generacije strokovnjakov, ki se jih vprašanja v novem tisočletju še posebej dotikajo. Kolonizacija preteklosti ali kolonizirana prihodnost? V začetku 3. tisočletja smo priča vztrajne stagnacije podobe in funkcije antičnih študijev v splošnem imagi-nariju, kljub vztrajni reprodukciji podob v popularnem imaginariju. Preučevalci antike sebe postavljajo na začetek znanstvenega univerzuma, antiko pa razglašajo za veliki pok znanosti. Presenetljivo je, da navadni ljudje, ki fiziko sovražijo in je sploh ne razumejo, kažejo izredno zanimanje za "pop" fiziko, ki se ukvarja s kozmo-logijo. Podobno bi lahko rekli tudi za antiko: nad latinščino in grščino se navdušuje le malokdo, medtem ko množice vsak dan konzumirajo "pop" antiko, čeprav se morda tega sploh ne zavedajo. Zato lahko danes preučevanje antike primerjamo z relativnostno teorijo in s kvantno fiziko, ki sta ravno tako neotipljivi in fantastični za navadnega človeka. Zanimanje za fiziko prek znanstvene fantastike je odslikavalo človeško radovednost in iskanje odgovora na vprašanje, od kod smo prišli in kam gremo kot del vesolja. Čeprav redki fiziki zares razumejo Einsteinovo relativnostjo teorijo, je Einstein trdno zasidran v splošnih predstavah in zbuja takojšnjo evokacijo. Znanstvena fantastika je kljub velikemu negodovanju mnogih fizikov prispevala k popularizaciji njihove znanosti. Ravno tako je neverjetno, da je knjiga teoretskega fizika Stephena Hawkinga Kratka zgodovina časa (A Brief History of Time, 1988) na seznamu najbolj prodajanih knjig vseh časov - prehitela jo je le Biblija - kjer odgovarja ravno na vprašanje o nastanku in bodočnosti našega vesolja. Kje je v vsem tem povezava z antiko? Morda se na prvi pogled ne bo zdela očitna, vendar je povezava ravno v konceptu znans-tveno-fantastičnega. V 20. stoletju so se pojavljali zelo resni očitki, da od renesanse naprej in predvsem od konca 19. stoletja zahodni svet kolonizira antiko. V iskanju splošnih konceptov človeškega so mnogi znanstveniki poskušali najti odgovore v antiki. Vprašajmo se: ali res mi koloniziramo antiko ali pa - ravno nasprotno - ves ta čas antika kolonizira nas? Predvsem Grki, "paradigmatični Grki" iz 5. in 6. stoletja pred Kristusom, so že več kot 2 tisoč let mrtvi, vendar še vedno vztrajajo v miselnih predstavah v tako imenovani visoki kulturi in od 20. stoletja naprej predvsem v pop kulturi. Lahko se ozremo samo na tako, na videz nepomembno stvar kot so lastna imena, ki jih lahko vrinemo v vsak kontekst. Ali sklicevanje na koncepte in ideje - na primer na Homerja in njegovo slepoto -čeprav je velikokrat jasno, da je avtor vzel le prazno lupino (ime in megleni koncept) in ga napolnil s poljubno vsebino, ki ustreza njegovi liniji naracije. In naposled - mar ravno znanstvena fantastika ni polna imen in podob iz antične mitologije? Znanstvena fantastika, ki predstavlja kolonizacijo prihodnosti, hkrati kolonizira daljno preteklost, tako da lahko rečemo, da se sreča s Havvkingovim konceptom časa, ki lahko teče tudi nazaj (minus čas). Ali znanstvena fantastika z uporabo antičnih imen, zgodb in konceptov res kolonizira antiko ali pa je tudi sama kolonizirana, torej so Grki in Rimljani tisti, ki kolonizirajo nas? Ljubitelji znanstvene fantastike ne razmišljajo o dejstvu, da je to, kar vidimo na nebu, pravzaprav preteklost vesolja in da morda zvezd že milijone let ni več, ker so postale črne luknje. In ravno znanstvena fantastika naj bi bila futuristična, v resnici pa predstavlja zgodovino, ki jo poskušajo kolonizirati v prihodnosti. Ali je mogoče na podoben način navdušiti Popularna manipulacija antike Bolj natančen pogled pokaže, da so antika in antični simboli še vedno prisotni v vsakdanjem življenju, čeprav velikokrat ugotavljamo, da gre zgolj za prazne lupine, kijih vsak lahko napolni s poljubno vsebino. Antiko kot lupino avtoritete tvorno uporabljajo mediji in popularna kultura: ko zmanjka argumentov, se vsi radi zatečejo k domnevnim zgledom iz antike, ki naj bi predstavljali univerzalno pravilo, ki je nad zakoni časa in prostora. Takšnih uporabnikov antike pravzaprav sploh ne zanima antika sama na sebi, da bi analizirali vsebine in dognali, kaj se skriva za simboli. Zanima jih zgolj avtomatična uporabna vrednost antičnih simbolov, ki predstavljajo vedno priročno avtoriteto: če se bo posameznik začel sklicevati na antično demokracijo, na Atene, na Platona ali Aristotela, bodo ljudje takoj dobili občutek, da nekaj ve, ter da mu lahko bolj zaupajo kakor nekomu drugemu, ki tega ne izreka. Če bo navrgel še kak latinski pregovor, čemur smo bili priče tudi v Sloveniji na začetku 90. let v slovenskem parlementu, potem bodo nekateri verjeli, da je oseba, ki take besede izreka, dejansko modra. Zelo ljudi, da bi o antiki razmišljali kot o znanstveni fantastiki? Tradicionalistom se bo ideja zdela povsem nesprejemljiva in vulgarna, zato se je potrebno ozreti na podobo antike v vsakdanjem življenju in ugotavljati, ali strokovnjaki za antiko sploh še spadamo v sodobni vsakdanjik ali pa smo obtičali nekje v prejšnjem stoletju, v zgodovini ali v kakšni časovni zanki. malo verjetno je, da se bodo spraševali, kaj imajo izrečene ali zapisane besede z antiko, kaj imajo oni sami z antiko in ali je antika danes sploh primerna referenčna točka. Danes je izredno težko potegniti ločnico med "pravo" in "pop" antiko. Ko pride posameznik v šolo, so televizija, filmi, stripi in zgodbe že vplivali na njegov predstavni svet. Otroka bodo učitelji težko prepričali, naj se odpove privlačnim podobam in sprejme vse prevečkrat sterilno predstavljene mitološke zgodbe, ki jih poučujejo v šoli. Težava nastopa tudi v samem šolskem programu, ki poskuša antiko postaviti na piedestal, jo povsem sterilizirati in onemogočiti kakršno koli primerjavo z vsakdanjim življenjem. Posameznik, ki pride v stik z antiko, je razpet med dologočasnim razpredanjem učiteljev in fantastično kičastimi pop podobami. Ali so popularne reprezentacije res tako škodljive, kakor jih želijo predstaviti strokovnjaki? Preučevalci antike so pri popularnih manipulacijah antičnega materiala razdeljeni na dva tabora: so odločno proti ali zadevo z "zanimanjem" spremljajo. Razen v redkih izjemah - na primer pri Disneyevi risanki Herkules (Hercules, 1997) - strokovnjaki ne sodelujejo pri oblikovanju popularnih podob z antičnimi temami. Poglejmo si nekaj novejših primerov antične manipulacije na velikem in malem platnu. Brata Coen sta v svojem najnovejšem filmu Kdo je tukaj nor? (O, Brother, Where art thou?, 2000) spretno manipulirala Odisejevo zgodbo, čeprav sta v svojem značilnem porogljivem stilu zanikala, da sta sploh kdaj prebrala Homerjevo Odisejo. Zgodbe iz antičnega ciklusa sta zmešala z ameriškimi koncepti in Uliksom Jamesa Joyca. V filmu se poleg pregovorno potepinskega in zvitega Odiseja (George Clooney), ki se poskuša vrniti domov, pojavljajo še enooki Kiklop (John Goodman), prodajalec biblij in član Ku Klax Klana, ter Sirene v podobi seksualno predatorskih in nevarnih žensk, ki junake skoraj pahnejo v pogubo. Penny (Holly Hunter) je parodija na Homerjevo zvesto ženo Penelopo, tako da bolj spominja na Joycevo nezvesto Molly. O ostalih nitih zgodbe lahko samo ugibamo in jih poskušamo povezati bodisi z Odisejo ali z Uliksom, saj so spremenjene do neprepoznavnosti. Disneyeva risanka Hercules je veliko bolj primerna za navadnega gledalca in predstavlja grškega junaka Herakla z latinskim imenom. Risanka je posodobitev in manipulacija enega najpopularnejših antičnih junakov, vendar vsebuje predvsem cenzurirano pravljično manipulacijo, kjer je Herakles zgolj še pozitiven lik, brez kakršnih koli ambivalentnosti, blaznosti, promiskuitetnosti, meje med žensko in moškim ter celo med človeškim in živalskim. Otroke je domnevno potrebno zavarovati pred škodljivo vsebino, zato je po mnenju producentov bolje, da so junaki neumni in osladni. Še bolj sterilno in že skoraj bebavo podobo vidimo v risani televizijski istoimenski seriji, kjer je Herakles le še dobrohotni silak, ki pa ni ravno najbolj inteligenten. Vtis, ki se pri tem vsiljuje, je zvezan z neko drugo predstavo o antiki in na splošno o daljni zgodovini, in sicer da ljudje takrat niso bili tako "pametni", kot s(m)o sodobni ljudje. Četudi negativno podobo poskušamo maksimalno ublažiti, imamo občutek, da je reprezentacija v pop kulturi še najbolj podobna karikaturi resnobnih vsebin, ki jih poskušajo predstavljati strokovanjaki za antiko. Repertoar popularnih mitoloških junakov je bogat tudi na malih zaslonih, kjer lahko izpostavimo ameriški nadaljevanki Herakles in Ksena-princesa bojevnica. Strokovnjakom se nadaljevanki verjetno zdita povsem neprimerni in izredno vulgarni, vendar nas natančnejše gledanje pripelje do ugotovitve, da so v nadaljevankah zmešane različne mitološke zgodbe, ki nimajo med seboj nikakršne zveze. V bistvu gre za podoben postopek kakor pri imenih: ime ali motiv predstavlja zgolj lupino, ki jo napolnijo s poljubno vsebino. Lahko bi šli celo tako daleč in domnevali, da je kakršna koli podobnost s »pravimi« antičnimi liki zgolj naključna. Vendar nas slednje ne zanima: če izhajamo iz domneve, da takšne predstavitve antičnih mitov in motivov škodijo, potem se lahko vprašamo, ali tudi sami preučevalci antike nismo žrtev konstrukta, v katerem velja, da je naše vedenje brez konstruktov? Vprašajmo se, ali niso takšne reprezentacije posledica šolske indoktrinacije, ki nujno vključuje cenzuro tako imenovanih neprimernih vsebin (podobe grafičnega nasilja, junaki so pravzaprav klavci in posiljevalci)? Za uporabo antičnih imen in zgodb je značilno, da so očiščene vseh spornih vsebin, ki jih ne bi mogli tako dobro tržiti. Konec koncev »realni« Herakles ni primeren za majhne otroke in morda tudi ne za puritanske odrasle, saj bi jih Antika v vsakdanjem življenju Z antiko se srečujemo tudi v vsakdanjem življenju, čeprav se večina ljudi tega sploh ne zaveda. Pri tem ne gre zgolj za literaturo, filme, stripe in druge umetnosti, ampak prek povsem navadnih predmetov za vsakdanjo uporabo. Multinacionalka Nike izdeluje predmete za vsakdanjo (špotno) uporabo, kjer poskušajo povezati boginjo zmage Niko, šport in zmago. Ideja temelji na konceptu: če nosiš Nike, si zmagovalec. Kljub temu, da v reklamnih kampanjah sodelujejo največje športne zvezde, zelo malo ljudi pozna dejanski pomen imena Nike. Ko je Nike izdal majice z napisom "Nike was a Woman, the Greek Goddess of Victory" (Nika je bila ženska, grška boginja zmage), sem si majico kupila. Mnogi so napis na majici prebrali in me vprašali, ali je res, kar piše. Pri tem je zanimivo pripomniti, daje šlo za ljudi z visoko izobrazbo, ki pa vendarle niso vedeli, kaj pomeni Nike. Kljub temu, da na izbiro imena vpliva želja po neposredni povezavi z grško boginjo zmage, je malo verjetno, da uporabniki vedo, kaj pomeni ime blagovne znamke. Pomenljivo je tudi dejstvo, da se je Nike distancirala od antične boginje, saj pravijo "Nika je bila ženska...", torej je zdaj ni več oziroma je mrtva. V pokvaril, saj ni niti najmanj nedolžen, prikupen in osladen, kakor ga poskušajo predstaviti risanke, nadaljevanke ali filmi. Kdo je torej "pravi" Odisej ali Herakles v zavesti sodobnega človeka? Očitno ni takšen, kakor si ga predstavlja strokovnjak za antiko. dojemanju ljudi pretekli čas vzbuja občutek nečesa minulega, v Nikinem primeru gre za slavno oziroma božansko preteklost. Danes je Nike samo zmagovalna in morda sploh ni več ženska. Vzemimo še bolj banalen primer, linijo čistilnih sredstev Ajax, ki nosi ime po drugem največjem grškem junaku pred Trojo, Ajantu. Prašek verjetno za svoje namene uporablja idejo silnega Ajanta, ki je kot ščit Ahajcev, močan in neustrašen. Podoben učinek naj bi imelo tudi čistilo. Nikakor pa ne uporablja dela zgodbe, v kateri se Ajantu zmrači um in naredi samomor. Ta plast zgodbe je pri pralnem prašku povsem neuporabna in celo škodljiva. Če bi poznali temno plat Ajanta, čistila nemara sploh ne bi kupili. Poglejmo si še slovenske primere uporabe antičnih imen, in sicer ime pooblaščene investicijske družbe (PID) Atena (nekoč SKB, danes Activa Avant), ki naj bi s svojo avtoriteto privabila čimvečje število certifikatnih in drugih delničarjev. Domnevamo lahko, da so igrali predvsem na karto Atene kot boginje modrosti in precej manj na druge lastnosti grške boginje, ki niso tako jasno izražene v splošnih miselnih predstavah, saj so manj MISCELLANEA - Praelata lumina menti via privlačne in zato cenzurirane. Atena je imela v prvi polovici 90. let izredno agresivno reklamno kampanjo, v kateri je bil akter smučar Jure Košir, ki nima nič skupnega z modrostjo, antiko ali Atenino bojevito neustrašnostjo. PID Atena posluje s povprečno uspešnostjo, tako da ne moremo ugotavljati, ali naj to pripišemo avtoriteti Ateninega imena ali kakšnim drugim iracionalnim dejavnikom, ki so značilni za denarne trge. S podobno zgodbo se srečamo pri PID-u Nika, ki se je po vzoru športne multinacionalke Nike poskušalo povezati z grško boginjo zmage. PID Nika ni bila nepomembna, saj je na začetku 90. let predstavljala gonilo slovenskega borznega trga, zgodbo o uspehu, tako da so tisti, ki so z Niko obogateli, lahko spoznali simbolno povezavo PID in grške boginje zmage. Danes je Nika zgodba o preteklih zmagah, saj je družba od septembra 2001 v stečajnem postopku. Zelo zanimiv primer, ki ne spada v marketinško in pop manipulacijo potencialnih potrošnikov, je odločitev slovenskega sodniškega društva, da projekt za razrešitev zaostankov v slovenskem sodstvu poimenuje Herkules. Težave v slovenskem sodstvu so namreč tako velike, da lahko razrešitev izenačimo s Heraklovim podvigom -na primer s čiščenjem Avgijevih hlevov. Očitno je, da sodniki ne poznajo dovolj dobro Heraklovih značilnosti - vzemimo za primer Heraklovo blaznost, v kateri pomori ženo in otroke - sicer se ne bi tako zlahka povezali z antičnim junakom, ki pravzaprav predstavlja inverzijo načel, ki naj bi jih zastopalo sodstvo. Po preletu nekaterih najbolj očitnih reprezentacij in diskurzov v sodobnem imaginariju, si lahko postavimo še vprašanje o bodočnosti antike. Ali preučevalci antike lahko tekmujemo s podobami, kijih predstavljajo množični mediji in popularna kultura? Mislim, da je kakršen koli boj proti popularni kulturi že izgubljen, zato se moramo vprašati, na koga in kako želimo apelirati, če hočemo preprečiti, da bi antika v tem stoletju izumrla in se čez sto let ne bodo mogli spraševati o antiki v 22. stoletju. Moja vizija je daleč od pesimističnega in katastrofičnega, saj menim, da popularna kultura nudi neskončne možnosti tudi za strokovnjake za antiko. Na nas samih je, ali se bomo utapljali v nostalgiji in jadikovanju za "zlatimi časi" ali bomo sprejeli realnost in kontekstualizirali antične vsebine ne zgolj v antiki, ampak tudi v vsakdanjem življenju, tako da ne bo kdo porekel, da živimo kot alieni v lastnem svetu. Na kolokviju bodo predstavili seminarje: Dubravko Škiljan (ISH), Svetlana Slapšak (ISH), Martin Žužek (ISH), Maja Sunčič (ISH), Božidar Slapšak (FF), Matjaž Babič (FF), Matej Hriberšek (FF), Marko Marinčič (FF), Brane Senegačnik (FF), Marjeta Šašel Kos (ZRC-SAZU). Alenka Koderman Slika - zapis sprememb Painting - Note of Changes / Le tableau - la notation des changements Verjamem, da se vse dogodi v nekem toku, med seboj navezujočih se stvari. Stvari se pokrivajo med seboj, so del nenehnih koincidenc. Slika in njen motiv se spreminjata hkrati s spremembami, preobrazbami jaza, narave, različnih percepcij gledanja, razmišljanj. Si v nenehno spreminjajočih se pozicijah. Slikarski motiv, podoba se spreminja, hkrati pa se, sicer v drugačni formi, vedno znova ponovi, kot nekakšen ritual. Sem slikarka, ki dela absolutno po svojem notranjem občutku; kar delam moram čutiti, da je del mene, moram čutiti kot svoje. Zato sem se usmerila v slikanje narave in tistih prostorskih izhodišč, ki jih želim upodobiti in ki me potegnejo v raziskovanje. Vendar to, kar hočeš upodobiti ne ustreza vedno lastnim ustvarjalnim intencam, ekspresiji izraza. Zdi se mi, da so sanje pravzaprav tista opna, skozi katero kaplja tisto, kar si želiš izraziti. So kot nekakšna možnost vpogleda v sliko, dajo ti “videti” tisto, kar kasneje vizualiziraš. Po drugi strani, pa so kot potrditev lastnega ustvarjalnega namena. Motiv gozda s svojim širokim poljem sporočil mi je omogočil številne možnosti izhodišč, različne prostorske plane - makro, mikro, s stalno spreminjajočo se vegetacijo, gibljivostjo, kontrasti, lastno estetiko. Opazovanje spreminjanja svetlobe, njenega prehoda in tvorjenja prostora, iger med svetlobo in senco, refleksije, barvnega spreminjanja: vse to se odraža v mojih slikah in skulpturah. Svetloba mi pomeni bistveni medij izražanja. Svetloba, drevo, listi, gibljivost, refleksija vode, gozdna tla, so tisti elementi in podobe, ki zbujajo moj interes, me fascinirajo in pritegnejo k delu. m i ■ f N» Pri slikanju se mi zdi zanimivo to, da se prav v tistem trenutku, ko nad sliko že obupuješ, ko številni barvni nanosi začnejo izgubljajati svojo moč, nenadoma prične oblikovati slika. Šele takrat se zaveš, kaj si hotel, odkrijejo se številne plasti in ustvari se jasna slika koncipiranega prostora. Ta jasnost ti omogoča dokončati sliko. Vsaka slika ima svoje zakonitosti, je polje med sabo odvisnih enot, ki šele v skupni povezavi delujejo kot celota. Je celostni sistem elementov, v katerem vsak element vpliva na drugega in na vse ostale. Ob vsaki potezi se spreminja v novo, drugačno celoto. Ravno zaradi avtonomije, ki jo ima posamična slika, ni nikoli čisto povsem znano kako priti do konca.Tega se pravzaprav bojim. Vedno mora biti možnost spoznanja nečesa novega, neznanega. Alenka Koderman - podatki izobrazba: akademska slikarka status: samostojna umetnica Rojena 3. 5. 1970 v Ljubljani. Končala je študij slikarstva na ALU v Ljubljani 1994 - 1995. V letu 1997 je diplomirala pri mentorjih: Gustavu Gnamušu in Marku Uršiču. Skupinske razstave: 1994 - Študentska razstava grafik, Moderna galerija, Ljubljana 2001 - Majski salon, Mestna galerija, Ljubljana Samostojne razstave: 1998 - Grad Snežnik, Stari trg pri Ložu. 1999 - Galerija Loterije Slovenije, Ljubljana 2000 - Galerija v Stari šuli, Komen 2000 - Študentska Arena, Cankarjev dom, Ljubljana 2000 - Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana Scenografske dejavnosti: 1999 - Idejni koncept prostorske postavitve za promocijo Mobitela -sejem elektronike, Ljubljana. Realizacija premeščena v Lutkovno gledališče v Ljubljani 2001 - sodelovanje s teatrom ISH: Collegium Aristophanicum Nada Žgank Kotiček za nekadilce Corner for Non-smokers I Coin pour les non-fumers Kar tako smo kramljali o tem, kako smo kadilci nezaželeni ali marsikje že preganjani in kako nam je vsiljen ta nelagoden občutek, če ne že kar sram, ko v družbi kakšno prižgemo. Rastlina tobak, 'Nicotiana tabacum', je okrasna rastlina in je hkrati rastlina, pri kateri je pridelek beljakovin na površinsko enoto bistveno večji kakor pri drugih z beljakovinami bogatih rastlinah (soja, lucerna), vsebuje organske kisline in druge snovi, ki so uporabne za celo pahljačo industrij: od prehrambene do živilsko predelovalne in farmacevtske. Pa vendarle, tobak smo, ga še in ga bomo uporabljali za užitek. Užitek kajenja, njuhanja, žvečenja, zvijanja, polnjenja pip, ... Ko je tobak v 16. stoletju osvojil Evropo, je veljal za čudodelno zel, ki pozdravi vse, od migrene, zobobola, kožnih bolezni, ponekod je veljal celo za zdravilo brez konkurence. Tobak se je kadilo, njuhalo in žvečilo povsod, od pristanišč do dvorov. Že stoletje kasneje pa je ta razvada oz. navada postala najbolj škodljiva in nagnusna stvar. Skratka nemoralno početje, povezano z nemoralnim življenjem, preganjano in strogo kaznovano (od denarnih kazni, zapora, bičanja in celo do rezanja nosov, v Nemčiji se je kadilcem očitalo, da kurijo v ustih in grlu s tobakom hudiču na čast ...) Pa to ni trajalo dolgo, saj so oblasti kmalu ugotovile, da z različnimi pristojbinami, davki, ... lahko brez težav polnijo blagajne. V minulem stoletju je tobak doživel enega od viškov popularnosti, zlasti v času vojn med vojaki. Kadile so seveda tudi ženske, sprva so kadilkam evropskih dežel pripisovali dvomljiv sloves, saj je tovrstna aktivnost posegala in načenjala same temelje patriarhalne družbe. Danes pa smo kadilci in kadilke spet vse prej kot popularni. Smo res tisti, ki zastrupljamo sebe in vse okrog sebe, obremenjujemo zdravstvo in vso družbo, ki naj bi živela zdravo in ne tvegala preveč? Pozablja pa se, da vsaka prižgana cigareta prispeva v skupno blagajno. Zaradi vsega tega in tudi zato, ker ne maramo nikogar dokončno izključiti, nam je prišlo na misel, da nekadilski kotiček na ISH popestrimo s fotografijami tobaka, tobačnih polj, ljudmi, ki ga obirajo, nizajo, sušijo ... in z nami, ko z užitkom prižgemo. Nekaj belih sten prelijemo z odtenki: od zelene, zlatorumene do rjave. Dodamo nekaj barv in tonov črnobeli razlagi sveta. Zaradi vsega tega in tudi zato, ker ne maramo nikogar dokončno izključiti, nam je prišlo na misel, da nekadilski kotiček na ISH popestrimo s fotografijami tobaka, tobačnih polj, ljudmi, ki ga obirajo, nizajo, sušijo ... in z nami, ko z užitkom prižgemo. Nekaj belih sten prelijemo z odtenki: od zelene, zlatorumene do rjave. Dodamo nekaj barv in tonov črnobeli razlagi sveta. Fotografije so bile posnete v vasi Grljeviči in okolici, ki leži na SZ obrobju Ljubuškega polja v zahodni Hercegovini. Po vsem svetu poznan in cenjen hercegovski tobak, če lahko malce pretiravam, izginja s polj. Vojna, ki se sicer ni neposredno dotaknila teh krajev, je terjala svoj davek in tržne razmere, v katerih se pridelovanje na star način z veliko ročnega dela ne izplača več. V resnici pa v teh večinoma hribovitih krajih bolj mehanizirano pridelovanje niti ni mogoče, tradicionalno sorto tobaka 'ravnjak', značilno za hercegovski tobak, pa je že delno izrinila bolj donosna sorta 'veliki hercegovac'. O vsem tem so nam pripovedovali domačini, ki še vztrajajo na kmetijah, ker je to de! njih, njihove tradicije, del nuje za preživetje in zlasti za to, ker to delo dobro poznajo in ga radi opravljajo. Avtorica razstave je Nada Zgank, dve fotografiji na razstavi pa je prispeval Boštjan Bajželj. Nada Žgank - podatki izobrazba: končan študij agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani; fotografinja. Rojena 2. jun. 1967 Razstave: 1992 na Pedagoški akademiji in v klubu K4, Ljubljana 1993 v fotogaleriji Stopnišče (Katar o Rom), Ljubljana 1994 na skupinski razstavi v KUD France Prešeren, Ljubljana 1996 na skupinski razstavi na EXPONTU v B-51 (Me som Rom), Ljubljana 1997 na skupinski razstavi v galeriji Veronika (Me som Rom), Kamnik 1998 V Slovenskem etnografskem muzeju (Utrinki iz življenja Romov na slovenskem), Ljubljana 1998 pri Črnem orlu (Obrazi Romov), Idrija 2001 v Knjižnici Otona Župančiča - Enota Kolodvor (Fotografije s festivala Mesto žensk / City of Women), Ljubljana 2001 ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij v Ljubljani Na naši fakulteti, v prostorih ISH na naslovu Brc« 12 v Ljubljani (II. nadstropje), si torej do konca leta 2001 lahko ogledate razstavo njenih fotografij na zgoraj omenjeno temo pridelave tobaka. Vabljeni! »Dies fasti« - ISH V študijskem letu 2000/2001 smo študent-je/ke-mladi raziskovalci/ke na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani odprli novo "institucijo neformalnih srečanj", ki smo jo poimenovali ISH -"DIES FASTI" (= kar je v starem Rimu pomenilo dneve govorjenja in možnosti opravljanja javnih služb in sklepanja pogodb za razliko od dies nefasti, ko je bilo to prepovedano). Ideja za organizacijo srečanja je izšla iz pogovorov na sestankih, na katerih seje artikulirala potreba po nekakšni »socializaciji« študentov/ študentk in vseh sodelavcev/sodelavk ISH. Predlog za poimenovanje teh srečanj je dala Taja Kramberger, orga-nizacijo prvih srečanj pa je prevzel Vlado Kotnik. Srečanja potekajo kontinuirano enkrat mesečno, in sicer drugo nedeljo v mesecu ob vedno enakem času in na istem prostoru prijaznega ambienta določenega ljubljanskega gostišča in so odprta za vse profesorje/ice, študente/ke in druge sodelavce/ke ISH. Osnovna ideja se je porajala na podlagi spoznanja, da mora takšna visokošolska institucija, ki v temelju prisega na kar se da odprte, fleksibilne in dinamične mehanizme delovanja, vzpostaviti dodatne načine medsebojne komunikacije in pridati nove dimenzije socialnih diskurzov, ki naj bi na podlagi neza-vezujoče in svobodne izbire posamez- nika/ce odločilno prispevali k intenzivnejšemu prepoznavanju ISH-jevske skupnosti. Tovrstna druženja so tako priložnost za sproš-čene pogovore in debate, segajoč od izmenjav informacij o tekočem delu na posameznih študijskih programih in raziskovalnih projektih do pomenkov o različnih vsakdanjih in splošno aktualnih temah. Dosedanja srečanja so pokazala, da je ideja med profesorji, študenti in tistimi, ki se lahko na kakršen koli način prepoznajo v emblemu "ISH — Fakulteta za podiplomski študij, Ljubljana" padla na plodna tla, saj odpira nove razsežnosti medsebojnega sporazumevanja in osmišljanja institucionalnih odnosov na ISH. Institucija neformalnega druženja ISH - "DIES FASTI" pa vsebuje še podinstitucionalno raven - posebej za to ustanovljeno blagajno, v katero lahko udeleženci srečanj prispevajo svoje denarne prispevke za plačilo stroškov srečanja, ki jo vodi t.i. procurator fisci (= varuh/oskrbnik blagajne), katerega funkcija je prenosljiva in v svojem mandatu skrbi za celotno organizacijo srečanj. Vladislav Vlado Kotnik w Sodelavci Monitorja ISH čestitamo dr. Svetlani Slapšak ob mednarodni nagradi, imenovani The International Helen Prize 2001. ki jo podeljuje The International Order of the Helen Prize for Women. Čestitamo tudi dr. Jožetu Vogrincu za izid madžarskega prevoda njegove knjige TV gledalec. V zadnjih dveh študijskih letih so na ISH magistrirali: Rezka Osredkar, Nevenka Podgornik; in doktorirali: mag. Tomislav Vignjevič, Darja Šterbenc, mag. Tanja Mastnak, mag. Alenka Janko Spreizer, mag. Tadej Praprotnik, mag. Alja Brglez. Čestitamo! Na ISH smo 11. aprila 2001 pripravili okroglo mizo z naslovom Afrika v Evropi. Evropa v Afriki. Na okrogli mizi so poleg dr. Georgesa Sawadoga sodelovali še Afričani, ki živijo v Sloveniji in izbrani udeleženci in udeleženke iz Slovenije. Gostje so spregovorili o predstavah in stereotipih o Evropi in Afriki danes in v preteklosti, o njihovih vzrokih in posledicah. Ob tej priložnosti je bil predstavljen tudi medfakultetni študijsko raziskovalni projekt »Dakar-Ouaga«. Dr. Tadej Praprotnik je predstavil svoje raziskovalne rezultate na naslednjih predavanjih: »Mehanizmi ideološke konstrukcije identitet«, Cankarjev dom, Ljubljana, 12. 10. 2000; »Identiteta in komunikacija v virtualnem (internetskem) prostoru«, Cankarjev dom, Ljubljana, 13. 2. 2001. Oktobra 2000 je ISH sodeloval na Študentski areni v Cankarjevem domu, kjer smo s svojo samostojno stojnico tudi širšemu krogu ljudi predstavili možnosti za študij in druge dejavnosti, ki se odvijajo na ISH. Hišno gledališče ISH, Collegium Aristophanicum (deluje kot del gledališča Theatron), po ogrevanju na manifestaciji maja 2000 letošnjega decembra napoveduje novo premiero: kolaž po motivih Aristofanovih komedij, seveda znova v svežem prevodu in adaptaciji. POZOR :še vedno iščemo sodelavce (toplo vabljeni, da se nam oglasite na: andreja_inkret@hotmail.com)! Na ISH je v prvi polovici septembra 2001 potekala poletna šola Gender and Politics v organizaciji Mirovnega inštituta iz Ljubljane. Na poletni šoli je s predavanjem nastopila tudi dr. Svetlana Slapšak, mlada raziskovalka in asistentka Sabina Mihelj pa je sodelujočim predstavila dejavnosti študentov na ISH. Nekaj zanimivih spletnih strani: www.door.net/arisbe/menu/library/bycspmain.htm (Works of Charles Sanders Peirce), www.etext.lib.virginia.edu/modengO.browse.htm (The Modern English Collection - Electronic Text Center). ;o f«dpontti hmcwh« i V kratkem bo pri Študentski založbi, edicija Skripta izšel zbornik izbranih tekstov o intelektualni odgovornosti in družbenem angažmaju, v katerem bodo tudi trije krajši prevodi tekstov Pierra Bourdieuja in njegova osebna podpora naši instituciji. Zbornik z naslovom Evidence - Trajektoriji intelektualne odgovornosti/Evidences - Les trajectoires de la responsabilite intellectuelle / Evidences - Trajectories of Intellectual Responsibility je bil zasnovan kot kritična refleksija mlačnih recepcij intelektualnih družbenih akcij na Slovenskem, med katere sodita tudi zbiranje podpisov v podporo ISH in velika javna manifestacija, ki smo jo magistranti/-tke in doktoranti/-tke ISH, dne 22. maja 2000, organizirali kot protestni akt, zaradi diskriminatorne politike tedanjega Ministrstva za znanost in tehnologijo do naše institucije. Naslednja številka Monitorja ISH ( Vol. IV, no. 1-2) bo tematska in bo v celoti posvečena objavi intervencij/člankov, ki bodo predstavljeni na mednarodni konferenci Meje in identitete (teritorialne in mentalne) od antike do modernega časa / Frontieres et identites (territoriales et mentales) de l'antiquite aux temps modernes, ki bo potekal spomladi, verjetno marca 2002, na ISH. Taja Kramberger in Bogdan Lešnik sta na ISH 19. julija 2000 organizirala okroglo mizo z naslovom Kdaj se bo papež opravičil lezbijkam in gejem ? Kdaj bo ženska veljala za popolno človeško bitje? Dada, Magistra equitum, ave! Navodila avtorjem 1. Monitor ISH objavlja prispevke s področja epistemologije humanističnih in družbenih znanosti, zgodovinske antropologije, socialne antropologije, antropologije antičnih svetov, antropologije spolov, antropologije vsakdanjega življenja, lingvistike govora in teorije družbene komunikacije, medijskih in kulturnih študijev ter sorodnih disciplin. Revija objavlja prispevke v slovenščini, francoščini, angleščini, italijanščini, nemščini in španščini in po posebni odločitvi uredništva še v nekaterih drugih jezikih. 2. Avtorji naj oddajo prispevke na računalniški disketi z dodanim izpisom na naslov Monitor ISH, Breg 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija ali po elektronski pošti na naslov monitor@ish.si. Prispevki naj bodo opremljeni z vsemi potrebnimi avtorskimi podatki (ime in priimek, akademski ali profesionalni naslov, ime in naslov institucije, naslov elektronske pošte, številka telefona in faksa) ter z označbo, za katero rubriko so namenjeni. Za stik z uredniki lahko uporabite tudi elektronska naslova barbara@ish.si (za informativni blok Miscellanea) in taja@ish.si (za teoretsko-analitični blok ISH Files), za ostalo korespondenco pa janab@ish.si. 3. Uredništvo ne sprejema prispevkov, ki so žc bili objavljeni v drugih publikacijah ali istočasno poslani v objavo drugam. Avtorske pravice objavljenega prispevka zadrži izdajatelj, razen v posebnih primerih (če gre za drugačen dogovor). Avtorske pravice za objavo posebnih gradiv v reviji je dolžan pridobiti sam avtor prispevka in sicer od lastnika avtorskih pravic. 4. Prispevki za rubriko Članki v bloku ISH Files naj po obsegu ne presegajo 1 avtorske pole in pol (pribl. 43.000 znakov), prispev ki za blok Miscellanea pa naj obsegajo največ 9000 znakov. 5. Zaželeno je, da prispevki za rubriko Pregled knjig obravnavajo dve ali več del in jih med seboj kritično primerjajo. 6. Prispevki za rubriko Članki v bloku ISH Files morajo imeti povzetek (do 2000 znakov) in ključne besede (5-7). Članek v tujem jeziku mora imeti povzetek v slovenščini, članek v slovenščini pa povzetek v katerem izmed zgoraj navedenih jezikov revije. Avtorji naj za prevode poskrbijo sami; če je članek v tujem jeziku in avtor ne zna slovenskega jezika, za prevod poskrbi uredništvo. 7. Priporočamo urejevalnik besedil Word za Okna (.doc). Sprejemamo tudi besedila v Rich Text Format (rtf) ter v tekstni obliki (txt). Če je le mogoče, naj bodo Članki natipkani oz. natisnjeni v črkah velikosti 12 (opombe v velikosti 10), tipa Times New Roman ter s presledkom 1,5 vrstice med vrsticami. Črke iz drugih pisav in posebne grafične znake, ki jih izbrani urejevalnik besedila nima ali povzročajo pri konvertiranju težave, je potrebno v besedilu posebej označiti in jih na robu jasno izrisati oz. izpisati. 8. Morebitno slikovno oz. grafično gradivo naj avtor upošteva kot del besedila in temu primerno omeji obseg prispevka. Gradivo z vsemi potrebnimi označbami (navedba vira, podnapis ipd.) naj bo po možnosti žc prctvojcno v elektronsko obliko in vnešeno v članek. Če mora gradivo biti na natanko določenem mestu v članku, naj bo že vnešeno na ustrezna mesta. V nasprotnem primeru naj bo na koncu besedila; o natančni umestitvi gradiva bo v tem primeru odločal grafični urednik. C’c gradiva ni mogoče pretvoriti v elektronsko obliko in ga žc vnesti v članek, ga je potrebno dodati posebej, v besedilu pa razločno označiti, kam sc vstavi. Gradivo vračamo le po predhodnem dogovoru. 9. Naslovi knjig, člankov in umetniških del ter tuje besede naj bodo v prispevkih označeni s kurzivo (italic). 10. Citati med besedilom naj bodo označeni z narekovaji. Daljši citati naj bodo izločeni v samostojne odstavke. 11. V različne načine citiranja avtorjev uredništvo ne bo posegalo, vendar si pridržuje vso pravico, da zavrne prispevke, ki izbranega načina citiranja ne bodo dosledno uporabljali. 12. V primeru citiranja spletnih strani naj bo naveden datum izpisa. 13. Zaželeno je, da so daljši prispevki smiselno razčlenjeni z mednaslovi. 14. Prispevki naj bodo pripravljeni za tisk. Uredništvo opravlja le manjše oz. finalne jezikovne korekture. 15. Če prispevki ne bodo ustrezali navedenim tehničnim in jezikovnim pogojem, jih uredništvo ne bo obravnavalo. 16. Vsi prispevki za rubriko Članki v bloku ISH Files so podvrženi recenzentskemu postopku. Avtorji besedil, izbranih za objavo, bodo o tem obveščeni najkasneje v roku dveh mesecev po oddaji prispevka. Nenaročenih besedil ne vračamo. 17. Prispevki niso honorirani. Ob izidu revije prejme vsak avtor in vsak recenzent po en avtorski izvod revije Monitor ISH. Avtorji znanstvenih člankov pa prejmejo še vsak po 10 separatov znanstvenega članka. 18. Nekateri teksti v celoti in vsi povzetki tekstov rubrik Članki in Transcripliones so objavljeni tudi na spletni strani elektronske revije Monitor ISH: http//monitor.ish.si. Instructions to Authors 1. Monitor ISH aims to publish contributions in the field of epistemology of humanities and social sciences, historical anthropology, social anthropology, anthropology of the ancient worlds, anthropology of gender, anthropology of everyday life, linguistics of speech and theory of social communication, media and cultural studies and related disciplines. The review publishes articles written in Slovene, French, English, Italian, German, Spanish, and. at the discretion of the Editorial Board, in other languages as well. 2. Authors are asked to submit their contributions, stored on a floppy disk and accompanied by a hard copy, to Monitor ISH, Brcg 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, or to the following e-mail: monitor@ish.si. All the necessary data concerning authors (first name, family name, academic or professional title, name and address of their institution, e-mail, telephone number, and fax number) should be attached to contributions, as well as the note which would explain which section of the review the articles are meant for. To get in touch with the editors, contributors can use the following e-mails: barbara@ish.si (regarding the informative section Miscellanea), taja@ish.si (regarding the theoretical-analytical section ISH Files), and janab@ish.si (as regards other correspondence). 3. The Editorial Board does not accept articles that are published elsewhere or that are being considered simultaneoulsy elsewhere. The publishers hold the copyright on the contribution, if not agreed otherwise. The copyright on any special material published in the review should be obtained by the author himself. 4. As regards Articles, the subsection of the section ISH Files, contributions should not exceed cca. 43.000 characters in length, while contributions for to the section Miscellanea should not be more than 9000 characters in length. 5. As regards book reviews, Monitor ISH encourages the contributions that deal with two or more works, comparing them critically. 6. As concerns Articles, the subsection of the section ISH Files, an abstract (up to 2000 characters) and key words (5-7) should be included. The article written in a foreign language should be accompanied by the Slovene abstract, while the Slovene article should include the abstract written in any of the above listed foreign languages. Translations should be provided by authors themselves; however, if an article is written in a foreign language and the author does not speak Slovene, the translation will be provided by the Editorial Board. 7. As for word processors, we recommend Word for Windows (.doc). We also accept texts stored in Rich Text Format (.rtf) and in Text Only Format (.txt). If possible, the articles should be typed and printed in a font size 12 (notes in 11), font Times New Roman, line spacing 1,5. Special letters or special graphic symbols, which are not included in the chosen program and which might cause difficulties being converted, should be marked extra and clearly written or drawn in the margin. 8. The author should consider illustrations and graphic materials as part of the paper and thus limit the main text accordingly. Materials, accompanied by all necessary information (source, commentary, etc.) should be already transformed into an electronic format (PC-IBM compatible) and included in the text. If materials are to be in a specific passage of the article, they should already be inserted where appropriate. If not, they should be at the end of the text; in this instance, the graphic editor will decide where to insert the materials. If the materials cannot be transformed into an electronic format and included into the text, the author should attach them separately, indicating clearly where they are to be inserted. 9. Titles of books, articles, works of art, and foreign words should be italicised. 10. Quotations given in the text should be put in quotation marks. Long quotations should be given in separated paragraphs. 11. In citing works, no specific system is prescribed, but the Editorial Board may, at its discretion, refuse papers written by authors who do not follow a clear and a consistent system. 12. As regards the citation of electronic sources, the author should refer to the date of a copy. 13. If possible, long articles should be divided into chapters. 14. When submitted, contributions should be ready to be published. The Editorial Board provides final linguistic supervison only. 15. The Editorial Board will not consider papers which do not meet the technical and linguistic criteria mentioned. 16. As for the Articles, the subsection of the section ISH Files, the decision whether to publish a submission regularly involves the consultation of special referees. 17. No royalties are paid to contributors. Authors and referees receive a copy of Monitor ISH. Each author of scientific articles receives 10 offprints of her/his article. 18. Some full texts and all abstracts of the sections Articles and Transcriptiones are also published in the online review Monitor ISH: http://monitor.ish.si Instructions pour les auteurs 1° Le Monitor ISH est une revue publiant les textes scientifiques des domaines des sciences humaines et sociales suivants: epistemologie des sciences humaines et sociales, anthropologie historique, anthropologie sociale, anthropologie des mondes antiques, anthropologie des genres, anthropologie de la vie quotidienne, lingustique de la parole et theorie de la communication sociale, etudes des media et de culture, et autres disciplines voisines. La revue publie les textes en Slovene, en frangais, en anglais, en italien, en allemand, en espagnol, et, en suite d'une decision speciale de la redaction, aussi en autres langues. 2° Le auteurs sont pries de transmetre leurs textes, sur une disquette d’ordinateur en plus d'un empreint sur papier, a I'adresse Monitor ISH - Brcg 12 - SI-1000 Ljubljana, Slovčnic ou par le courrier electronique ä I'adresse monitor@ish.si. Les textes doivent etre suivis de tous donnees sur les auteurs necessaires (prenom, nom, titre academique et professionnel, nom et adresse de leur institution, adresse electronique, les numeros de telephone et de fax) avec l'indication de la rubrique de destination. Pour les contacts avec les responsables de redaction, deux autres adresses electroniques pourraient etre utilisees, ä savoir: barbara@ish.si (pour la division d'informations Miscellanca) et taja@ish.si (pour la division theorico-analytique ISH Files), autre correspondance est ä adresser ;i janab@ish.si. 3° La redaction n'accepte pas les textes qui etaient dejä publiees dans les autres publications ou bien envoyes, en meme temps qu'au Monitor ISH, aux plusiers adresses pour y etre publies. Le Moniteur ISH n'achete pas les droits d'auteurs, sauf dans les cas speciaux finis par la redaction. Les droits de publication des materiaux speciaux dans la revue sont en charge de l’auteur de I'article. 4° Les textes pour la rubrique Articles ä l'interieur de la division ISH Files ne doivent pas exceder aux 43.000 signes, les textes pour la division Miscellanea ne doivent pas exceder aux 9000 signes. 5° Pour les textes dans la rubrique Sun'ol des livres il est souhaitable qu'ils traitent deux ou plusiers ouvrages portants sur les sujets voisins tout en les confrontant d'une maniere critique. 6° Aux textes destines ä la rubrique Articles de la division ISH Files, un extrait de 2000 signes et une enumeration des mots cles (5-7) doivent etre annexes. Un article dans une langue non-slovene doit avoir un extrait en cette langue, un article en Slovene doit avoir un pareil extrait dans une des lagngues enumerees supra. Les traductions sont le soin des auteurs eux-memes, sauf dans le cas oil le texte est dans une langue non-slovene et l'auteur ne dispose pas d'une connaissance de cette langue - dans ce cas la traduction est prise en charge par la redaction. 7° Le processeur des mots Word for Windows (.doc) est recommande. On accepte aussi les textes dans Rich Text Format (rtf) et dans la forme textuelle (txi). II est souhaite que les textes soient ecrits, si possible, en carcacteres grandeur 12 (les notes grandeur 10), en utilisant les fonts The Times New Roman, et avec un decalage entre lignes de 1,5. Les caracteres des ecritures non-latines et les signes graphiques dont le processeur des mots choisi ne dispose pas, ou elles y produisent, dans le cas de conversion, des difficultes, doivent etre marquees et clairement signales sur les marges de la page. 8° Les materiaux graphiques ou picturaux eventuels doivent etre traites par les auteurs comme faisants partie de leur texte et doivent etre inclus dans le calcul de la quantite de l'espace de revue disponible pour un article. II est souhaitable que les materiaux, avec tous les designations necessaires (la citation des sources, sous-titres, etc.) soient en forme electronique et dejä inclus dans les textes des articles. Dans le cas oil la place des materiaux est specifiee, il voudrait mieux qu'ils soient disposes par les auteurs. Dans le cas contraire, qu'ils soient ä la fin du texte. Dans ce cas lä, ils passent aux soins du redacteur graphique. Dans le cas oil il est impossible de transmettre les materiaux en forme electronique et de 1'int rodu ire dans le texte de I'article, ils sont ä ajouter dans I'etat oil ils se trouvent, et les auteurs sont pries de marquer, dans le texte de leur article, I'emplacement prevu. Les materiaux ne seront retournes que dans le cas de I'arrangement prealable. 9° Les litres des livres, des articles, des oeuvres d'art et les mot etrangers devraient etre marques par I'ecriture italic. 10° Les citations dans le texte doivent etre marquees par les guillements. Le citations plus longues doivent etre presentees en forme des paragraphes. 11° La redaction n'interviendra pas pour unifier les modes de citation, maisi elle demande I'utilisation stride et consequente du mode ile citation choisi par l'auteur dans son article. Les textes aux citations confuses seront refuses. 12° Dans le cas de citation des sites web, la notation de la date de I'impression est necessaire. 13° II est desirable que les textes longs soient scandes par les sous-titres. 14° Les textes doivent etre prepares pour I'imprimerie. La redaction ne s'occupe que des corrections de langue mineures et finales. 15° Dans le cas oil les textes ne correspondent pas aux criteres linguistiques et techniques mentionnes supra, la redaction ne les prendra pas en consideration. 16° Tous les textes dans la division ISH Files sont soumis au procede devaluation. Le auters des textes choisis pour la publication seront mis au courrant au plus tard deux mois apres la presentation de leur texte ä la redaction. Les textes non commandes par la redaction ne seront pas retoumčs. 17° La publication des textes n'est pas remuneree. Au moment de la partition du numero de la revue, tout evaluateur et tout auteur du texte public en re^oivent un exemplaire. Les auteurs des articles scientifiques re^oivent en plus dix separats de leur article. 18° Certains des textes totaux et tous les resumes des textes des rubriques Articles et Transcriptiones seront publies aussi sur la page web de la revue electronique Monitor ISH: http/monitor.ish.si. 7NSTITUTUM STUDIORUM HUMANITATIS FAKULTETA ZA PODIPLOMSKI HUMANISTIČNI ŠTUDIJ, LJUBLJANA ISH - FILES Članki / Articles /Les Articles La quete d'identite; "die Judenfrage" et la production de I'identite ethnique dans un pays sans Juifs Stikanje za identiteto; “die Judenfrage" in produkcija etnične identitete v deželi brez Judov - povzetek Drago B. Rotar Socialnoantropološki pogled na roniologijo v Sloveniji Socio-anthropological Vieio on Romology in Slovenia - Abstract Alenka Janko Spreizer Etnografija lokalnih turizmov; primer povezovanja ribištva in turizma v Izoli Ethnographi/ of Local Tourism; Connections between Fishery and Tourism in Izola - Abstract Natala Rogelja Neposredni športni prenos in TV gledalec (1. del) Live Sport TV Coverage and the Viewer, Part I. - Abstract Vlado Kotnik Transcriptiones Que-est que c'est un concile? Le Concile de Trente dans l'histoire de I'Eglise Kaj je koncil? Tridentinski koncil v zgodovini cerkve Pierre-Antoine Fabre Breg 12,1000 Ljubljana Telefon: (01) 2523024,4251845 • Faks: (01) 4251846 H-mail: monitor@ish.si • Web-site: monitor.ish.si ISSN 1580-688X Cena/Priče/Prix • 4500 SIT/€24