DEČEK IZ SIROTIŠNICE »Zakaj bi pa rada proč, ali vama ni prijetno tu?« Smrkaje je odgovarjal Tonek: »O, je že lepo, zunaj bi pa po« birala kostanj.« »Samo radi tega?« »O ne,« je popravil Bine, »midva bi šla zaradi sveta.« »Torej svet bi rada videla.« Vneto sta pokimala. Prednica se je zresnila. »Ali vesta. kaj je svet?« »Še ne, ravno zato.« »Torej, v božjem imenul Naj bo, poslušajta! Jutri vaju nekdo obišče, morda se bo dalo kaj ukreniti radi vajinega ,sveta'. Le pojdita sedajl« Ko sta odšla, je stopila k oknu in ju opazovala, kako sta zamiš* ljeno krenila zopet v smreke. Potem je pokleknila k razpelu in se za* topila v molitev. Prosila je boga blagoslova za dva radovedna ne» ugnanca. Pri tem so se prednici misli zgubile na pota, ki jih je kot srečna deklica hodila v davnih mladih letih. Poznala je trnjevo pot življcnja, ki je čakala njena varovanca. »Bog, čuvaj ju, da ne zabredeta na poti, ki si jima jo v svoji previdnosti namenil!« so šepetale njene ustnice... Bine je vso noč tako nemirno spal, da ga je morala sestra čuva* rica vedno iznova pogrinjati z odejo, ki jo je razbrcal. Tudi Tonek je hitro zaspal in sanjal. Najprej se mu je zazdelo, da je krokodil, da kobaca po Nilu v družbi sto in sto oklopnjakov. Tedaj je pritekel na breg s puško v roki Bine in pomeril nanj. Zakričal mu je: Nikar, saj sem jaz — Tonek. Oni je pa ustrelil, krogla se je v zraku večala in narasla v ogromno žogo. Sedaj ni bil več krokodil, pograbil je žogo in se začel žogati. Tedaj pa, o joj! se je žoga spremenila v strašno glavo, ki je po majhnih nogah tekala za njim. Ljudje so kričali: Cincin gre, bežimo, vse bo pobil! — Ze ga je zgrabil za nogo. V smrtnem strahu je Tonek sunil in se zbudil. Desni palec na nogi ga je bolel v členkih, ker je bil zaradi hudih sanj treščil z njim v železno palico na koncu postelje. Skozi široka okna se je že kradla v spalnico motna jutrnja svetloba. Po ulicah je brila mrzla jesenska sapa, obetal se je čmeren jesenski dan. Tonek je vedno ob takih prilikah skril glavo 161 pod odejo in skušal zasanjati, a danes ni bilo mogoče. Preveč mu je rojilo po glavi. Odločiti se je imelo nekaj važnega. Del si je roki pod glavo, se zazrl v strop in sanjal o bodočnosti. Med tem je pa le vnovič zaspal, da sam ni vedel kdaj. Zdrznil se jc šele, ko ga je čuvarica stresla. »Kajpak, Tonek mora biti vedno zadnji. Hitro!« Dopoldanske ure so se vlekle v neskončnost. Otroci so se podili in kričali po dvo= rišču. Proti poldnevu so nenadoma utihnili. Pri ograji se je ustavil blesteč rumen avto. Izstopil je starejši gospod sivih brk in las ter ostro rezanega obraza. Za njim je skočil na cesto deeek. Iz poslopja je pridrabela vratarica, spoštljivo pozdravila obisk in ga vodila v poslopje. Šofer je za gospodom in dečkom nesel dva velika v papir zavita zavoja. Otroci so v malih gručah ugibali o najnovejšem dogodku. Največji direndaj je bil tam, kjer sta se »masa« in Riko prepirala. »To je minister za sirote«, je hotel vedeti debeluhar. »Pa ni«, ga je dražil Riko. »Kaj pa je?« »Agent.« »Ni!« Debeluhar je stisnil pesti, ugovora ni trpel. »Pa je.« Riko je dosegel svoj namen; petinštirideset kilogramov špeha, mesa in kosti se je brez besede zagnalo za slokirn izzivačem. Gruča se je brez glasovanja razdelila v ministrove in agentove pris staše. Nastala je pravcata bitka, Bine in Tonek se je nista udeležila. Vesela slutnja ju je zaščegetala okolu srca, ko sta ugledala avto. Vprašujoče sta zrla na vrata. »To je tisti obisk, kaj misliš, Tonek?« Pojavila se je sestra Teonilu in zaklicala: »Tonek, Bine, semkaj pridita!« Bitka, ki se je bila z vsem ognjem prenesla k smrekam, je pri tem klicu pojenjala. To priliko je izrabil debeluhar, potegnil nebras njenega Rika na tla, ter ga jel s pestjo po glavi prepričevati, da je njegova misel prava. Riko mu je pa nastavil okovani čevelj in mehki dečko je kresnil po žebljih ter začutil nad tem tako veselje, da je kričal kakor obseden. Na ta način je končala kratkočasna bitka. V čakalnici sta zvedela, da ju je obiskal Ivo, ki sta ga bila rešila iz ujetništva. Nikakor se nista mogla znajti med kopico ljubeznivih besed, s katerimi sta ju obsipala hvaležna človeka. Ivo je privlekel iz žepa vrečico pisanega sladkorja ter jima ga natresel v roke. Sele ta je ogrel jezička. Tonek je na skrit migljaj sestre Teonile stopil h trgovcu. »Gospod, veste, midva nimava nikakega zasluženja in hvala lepa za sladkor!« »Je že prav, že prav, že vem. Kako bi pa bilo, če bi vidva ne ušla, kaj? Vidita, tako je moralo priti, vidva sta bila namenjena, da me s 162 ivojim pogumom rešita težke izgube.« Pri tem se je ljubeče ozrl na svojega sinka. »Kaj ne, Ivček? Le pomeni se z njima.« Vsi trije otroci so se kmalu znašli v prijateljskem razgovoru. Ivo je pripovedoval strmečima dečkoma, kako ga je v brlogu Cincin silil. da napiše pismo, s katerim je hotel izsiliti od očeta denar. Grozil mu je, on pa ni hotel pisati in je kričal, naj ga izpuste. Kako so ga rešili policaji, da je bil od strahu obolel in je moral delj časa ležati. Dečka sta mu pripovedovala svoj doživljaj, se čudila lepi obleki. ki jo je nosil Ivo, in hotela vse zvedeti: kam da hodi v šolo, če hodi nabirat kostanj, kako je v avtu, ali imajo hišo pa dosti blaga. Strgar je poklical: »Tonek in Bine — povejta mi sedaj, čcsa si najbolj želita!« Oba sta se neodločno ozrla v prednico. »Govorita, otroka, ne , bojta sel« j »Služit bi šla rada in po kostanj.« 1 »Oček, naj grem z njima po kostanj!« »Dobro, popoldne se popeljemo z avtom v mestno okalico in če mi dovolite« — obrnil se je k prednici — »vzamem te tri kuščarčke s seboj. Radi službe je že poskrbljeno. Pripravita se ob tednu, pridem po vaju. Čestita sestra prednica vama bo izročila tudi novo obleko, obutev in perilo. Pozneje se bo že dobilo še kaj, če bosta pridna in vredna.« Po teh besedah sta se dečka hitro morala posloviti. Z Ivom sta jo udrhi na dvorišče, kjer so postali predmet splošnega občudovanja: Ivo se je namreč baš tako znal mancati, kakor kdo izmed njih, sploh so 163 opažali, da ni prav nikake razlike med njim in ostalimi. Še večje nav= dušenje se jih je lotilo, in kadar je nanesla prilika, so krepko udrihali po njegovem hrbtu. Ker ni bilo nobenega zapika, je bil revček skoro vedno na dirki in srčkani obrazek vrhu nesrečnega hrbta se je kmalu začel kremžiti. K sreči sta prišla Strgar in prednica ter preprečila nadaljnje prelivanje solz. Trgovec se je poslovil od obeh dečkov, Ivo je izzivalno pogledal svoje mučilce, nato pa prijazno in zadosti glasno zakiical: »Tonek in Bine, kmalu po kosilu pridem z avtom po vaju. Zdraval« (Dalje ptihodnjič.)